2.1.2.2 VSEBINE

Vsebine so predstavljene po skupinah, in sicer v naslednjih blokih:

A. Jezik: - funkcije
                 - slovnica

B. Teme: - splošne
                  - družba in kultura

C. Književnost

A. Jezik

Funkcije

Dijak in učitelj naj pri uporabi funkcij upoštevata, da v jeziku obstajajo t. i. ustaljene besedne zveze, ki jih je treba upoštevati (npr. pozdravi, nazdravljanje ipd.), kot tudi svobodnejši izrazi, ki so odvisni od drugih, tudi nejezikovnih dejavnikov (npr. izražanje čustev, strahu ipd.).

Dijak naj pozna oz. ustrezno uporablja različne jezikovne realizacije naslednjih komunikacijskih funkcij:

1. Spoznavno-predstavitvene (dijak naj zna poimenovati, opisovati, definirati, posredovati sporočila, poizvedovati, povpraševati po informacijah; dajati podatke o sebi in drugih, poročati in pripovedovati).

2. Predstavitveno-izrazne (dijak naj zna izražati svoje lastne pobude in ugotavljati miselna stališča drugih, izražati strinjanje in nestrinjanje, zanikati, povabiti in sprejeti povabilo ali ponudbo, obljubiti; povedati, da je nekaj mogoče/nemogoče; vprašati, ali je nekaj mogoče/nemogoče; izražati prepričanje in spraševati o prepričanju drugih; izraziti pripravljenost za neko dejanje in vprašati sogovorca, ali zmore nekaj storiti).

3. Izrazno-čustvene (dijak naj zna upovedovati svoja čustva in razpoloženja, prepoznati čustva in razpoloženja svojega sogovorca; izraziti veselje, neugodje, odpor, presenečenje, upanje, hvaležnost, zadovoljstvo/nezadovoljstvo; spraševati sobesednika po njegovih čustvih in razpoloženju; izraziti razočaranje, bojazen ali  skrb; napovedati namen in vprašati sogovorca po njegovem namenu; izraziti željo in vprašati po željah sogovorca; izraziti občudovanje; upovedovati svoja moralna stališča in prepričanja ter prepoznavati moralna prepričanja svojega sogovorca; se opravičiti, sprejeti opravičilo; odobravati, obžalovati, izraziti prizadetost/neprizadetost).

4. Vplivanjske (dijak naj zna vplivati na voljo in hotenje sogovorca: predlagati, prositi, zahtevati, da se nekaj stori, prositi in opozarjati; vplivati na ravnanje; dajati navodila, usmerjati in sklepati o ravnanju).

5. Vzorce za vzpostavljanje stikov z ljudmi (dijak naj zna vzpostaviti in ohraniti stik s sogovorcem pri pozdravljanju, srečevanju, spoznavanju ljudi; se predstaviti in predstaviti druge; se posloviti; nagovoriti in uvesti sporočilo; nazdraviti in voščiti).

Slovnica

Dijak in učitelj naj pri učenju slovnice upoštevata, da so za izražanje, torej komunikacijo, potrebne določene slovnične prvine, na podlagi katerih bodo govorili o posameznih temah. Slovnica naj torej ne bo izluščena iz konteksta, ampak naj bo njegov del, naj ga uokvirja.

V nadaljevanju je podan seznam jezikovnih struktur, kakor ga za dijake predvideva Predmetni izpitni katalog. Ta osnovni seznam pa seveda lahko tudi prilagodimo, če nam to dopuščajo razmere.

Oblikoslovje in skladnja pregibnih in nepregibnih besednih vrst

PREGIBNE BESEDNE VRSTE

Dijaki književno besedilo samostojno ali ob učiteljevi pomoči preberejo, bodisi naglas bodisi tiho s pravilnimi poudarki in odmori, zlasti če gre za poezijo.

ad 1.2

Po prvem celostnem branju književnega besedila (odlomka ali integralnega besedila) dijaki izrazijo svoje prvotno doživetje (občutja, mnenja).

Primer interpretacije:

ad 2

Dijaki poiščejo sinonime (lahko tudi v slovarju) posameznih besed iz odlomka obravnavanega književnega besedila, jih zamenjajo z obstoječimi ter opazujejo in literarno ovrednotijo novo besedilo.

Literarne vsebine

Dijaki morajo v okviru priprav na maturo prebrati nekaj obveznih integralnih besedil (naslovi se spreminjajo vsaki dve leti in so pravočasno objavljeni v Maturitetnem izpitnem katalogu za španščino). Da bi dosegli prej omenjene cilje pri pouku književnosti v španščini, naj učitelji pri svojem delu izbirajo tudi med nekaterimi predlogi, navedenimi v nadaljevanju, ali pa naj po svoji lastni presoji in glede na motiviranost dijakov obravnavajo primerna literarna dela iz španske in hispanoameriške književnosti.

ŠPANSKA KNJIŽEVNOST

Interpretacija:
‑ značilnosti pikaresknega romana;
‑ značilnosti obdobja;
‑ družbena kritika;
‑ značilnosti glavnega junaka.

Interpretacija (primerjalno s poukom književnosti pri slovenščini):
‑ značilnosti viteškega romana;
‑ parodija viteškega romana;
‑ oris glavnih junakov;
‑ odnos idealizem / realizem;
            ‑ Cervantes in njegov čas,
            - prvi moderni roman.

Interpretacija:
‑ značilnosti junaka;
‑ interpretacija glavnega lika;
‑ moralni in etični nauk v delu;     
‑ odmev lika zapeljivca v poznejši španski književnosti in kulturi.

Interpretacija:
‑ odnos med F. G. Lorco in literarnim krogom "generacija 27";
‑ vloga omenjene skupine v španski književnosti pred državljansko vojno;
‑ pesniki, predstavniki skupine;
‑ značilnosti Lorcove poezije: vsebina, metaforika, simbolika;
‑ povezanost s kulturo Andaluzije;
‑ pesnikova popularnost zunaj domovine.

Interpretacija:
‑ pomen posameznega dela in avtorja za razvoj španske povojne književnosti;
‑ predvsem pri delih iz prvega povojnega obdobja odnos književnost/družba (cenzura);
‑ pripovedne tehnike v španski povojni prozi;
‑ družbena kritika, izražena s pripovednimi tehnikami;
‑ tradicionalizem v povojni španski prozi;
‑ vpliv modernih literarnih usmeritev 20. stoletja na špansko sodobno prozo.

HISPANOAMERIŠKA KNJIŽEVNOST

Interpretacija:
‑ tematika;
‑ retorične figure;
‑ vpliv hispanoameriškega modernizma in avantgarde;
‑ recepcija pri bralcih in številne mednarodne nagrade.

Interpretacija:
‑ razlaga pojma "boom";
‑ predstavniki "booma";
‑ magični realizem: izhodišča, značilnosti in manifestacije v besedilih;
‑ fantastična proza in njene značilnosti (simboli);
‑ pripovedna struktura proznih del;
‑ obravnava časa in prostora v prozi;
‑ literarna obravnava zgodovinskih dejstev;
‑ predvsem pri novejših avtorjih odnos in prepletanje med neliterarnim izrazom in fikcijo
  (film / literatura, znanstveni / literarni diskurz, zgodovinski / literarni diskurz). 

2.2 Standardi znanj

Standard znanj za pouk jezika (španska in latinskoameriška različica standardne španščine) je določen z izpitnim katalogom oz. v poglavju 2.1.2.2 Vsebine.

Standard znanj za pouk književnosti:

            - razumevanje narave procesa učenja tujega jezika,
            - prepoznavanje osebnih potez učenja,
            - razmišljanje o zgradbi knjig in gradiv za učenje ter o njihovi samostojni uporabi;

            - povezovanje novih znanj s prejšnjimi,
            - samovrednotenje procesa učenja,
            - iskanje priložnosti za uporabo jezika v praksi,
            - pozitiven odnos do pojavljajočih se napak,
            - aktiven nastop in prevzemanje pobud,
            - selektivna in učinkovita raba razpoložljivih sredstev: slovnic, slovarjev, govorilnih ur pri učitelju
            - raba drugih sredstev iz zunanjega okvira: rojeni govorci, sredstva obveščanja, drugi stiki itd.

            - vzpodbujati zaupanje v lastne sposobnosti in v pozitiven odnos,
            - iskati besedila (zvočna in zapisana) o temah, ki dijake osebno zanimajo ali o katerih že nekaj vedo;

            - skupaj izvajati komunikacijske naloge,
            - skupaj izvajati naloge, ki zahtevajo opazovanje pojavov in formulacijo hipotez,
            - obzirnosti do drugih v skupini, do njihovih idej in občutkov;

            - določiti in usklajevati cilje,
            - prepoznavati cilje tistih (različnih) dejavnosti, ki potekajo v razredu,
            - osebno izbrati tiste vsebine, ki so potrebne za izvedbo dejavnosti,
            - samostojno načrtovati delo,
            - ugotavljati in prilagajati najbolj učinkovite tehnike in postopke;

            - samovrednotenja zastavljenih ciljev,
            - samovrednotenja uporabljenih tehnik in strategij;

            - opazovati pojave in formulirati hipoteze,
            - preveriti hipotezo,
            - razvijati deduktivno razmišljanje,
            - pridobiti induktivno in globalno razumevanje,
            - iz opazovanih primerov posplošiti pravilo,
            - primerjati značilnosti španščine z značilnostmi materinščine,
            - voditi zvezek osebnih opažanj,
            - delati povzetke, izvlečke, miselne vzorce,
            - izdelati si svojo slovnico jezika in jo nato preverjati, spreminjati in razširjati;

            - ponuditi različne miselne asociacije - besedilne, v enem stavku, po semantičnih skupinah, v rimah itd.,
            - ponuditi zvočne ali vizualne asociacije,
            - ponuditi kinetične asociacije,
            - pomagati si z različnimi tehnikami: pogosto ponavljanje, razvrstitveni seznami itd.     

            - zavestno posnemati govor avtentičnih govorcev,
            - na pamet se naučiti zanimiva besedila (npr. pesmi, pregovore), ki so težavna za   
              izgovarjanje, jih večkrat na glas ponoviti in se tako naučiti ritma in intonacije.

POMEMBNOST AKTIVNE VLOGE DIJAKA V RAZREDU

To, da mora dijak aktivno sodelovati v razredu, ne pomeni, da ima učitelj le vlogo opazovalca: odgovoren je namreč za izvedbo pedagoškega načrta na podlagi aktivnosti, ki izpolnjujejo komunikacijski pristop k učenju. Aktivno sodelovanje dijakov pri pouku lahko dosežemo le s pravo motivacijo, ta pa je odvisna od dejavnosti in gradiv, ki jih uporabljamo pri pouku, zato morajo biti čim bolj raznovrstna.

Kaj se dijak nauči, je odvisno predvsem od dijakovega sodelovanja pri pouku. Nekatere značilnosti dijaka, ki se uspešno uči, so:

- pripravljen se je pogovarjati v tujem jeziku, kadar koli je to mogoče;
- zanima se, kako jezik deluje;          
- upa si delati napake;
- pozornost usmerja na pomen;
- popravlja svoje ustno in pisno izražanje in ga primerja s pravilno obliko.

Pomembno je, da dijak lahko pove svoje mnenje o dejavnostih v razredu, o svojem napredku in poteku pouka nasploh. To omogoči učitelju, da svoje delo prilagodi potrebam in pričakovanjem skupine.

 PROCESI KOMUNIKACIJE V RAZREDU

Pri pripravi in izvedbi katere koli dejavnosti v razredu moramo stremeti za tem, da bo dijak po opravljeni dejavnosti zmožen narediti nekaj, česar prej ni znal. Še bolj pa je pomembno, da bo naučeno tudi uporabno, gledano z vidika komunikacijskega pristopa.

Glede na to, da želimo čim bolj razviti dijakovo sposobnost komunikacije v tujem jeziku, morajo biti procesi komunikacije v razredu kolikor mogoče podobni tistim iz resničnega življenja.

Poglavitne značilnosti procesov komunikacije, ki jih je mogoče reproducirati v razredu in ki jih moramo upoštevati pri oblikovanju dejavnosti s komunikacijskim pristopom, so:

-       informacijska vrzel

Koncept tako imenovane informacijske vrzeli je eden najpomembnejših na področju komunikacijskega pristopa k učenju. Katera koli vaja ali dejavnost, s katero dijaki sodelujejo pri procesu komunikacije, mora upoštevati ta koncept. Če poenostavimo: v resničnem življenju komunikacija nastane med dvema osebama, od katerih ena ve nekaj, česar druga/ druge ne ve/vedo. Cilj komunikacije je izpolniti to informacijsko praznino med dvema govorcema.

V razredu mora torej vsaka dejavnost ustvariti razmere, ki omogočijo, da en dijak pove drugemu nekaj, česar ta ne ve.

   - svoboda izbire elementov ustnega sporočanja

To je druga izmed značilnosti komunikacije in govorcem tujega jezika povzroča eno izmed največjih težav. Pri ustni komunikaciji sama po sebi nastaja stiska s časom, le-to pa tuj govorec le s težavo premaga. V razmeroma kratkem času se mora ne samo odločiti, kaj pravzaprav želi povedati, ampak mora za to uporabiti tudi pravilna jezikovna sredstva.

V podobni situaciji se znajde tudi tisti, ki posluša. Zaradi svobodne izbire govorca, katere prvine sporočanja bo uporabil, se znajde v položaju, ki mu ne dopušča, da bi že vnaprej vedel, katere prvine bo uporabil govorec/sogovornik.

Učitelj mora zato vedeti, da dejavnosti, pri katerih je njegov nadzor nad vsebino in načinom sporočanja prevelik, onemogočajo izpolnitev te značilnosti komunikacije.

- sporočilni nameni, skriti v sporočilu

V resničnem življenju oseba nagovori drugo osebo z določenim namenom (povabilo, zahvala, prošnja, predlog...), ki presega vsebino samega sporočila, zato odgovor vedno  vrednoti glede na ta namen. Z drugimi besedami - razumevanje tistega, kar nekdo pove drugi osebi, ni odvisno samo od tega, kar v resnici reče (čeprav je tudi to zelo pomembno), ampak tudi od tega, kaj želi s tistim, kar dobesedno izreče, povedati.

Specialnodidaktična priporočila     

POTEK POUKA V RAZREDU SPLOŠNE USMERITVE ZA RAZLIČNE SPRETNOSTI IN ZNANJA

Učiteljeva dolžnost je načrtovati takšne dejavnosti, da bo z njimi pritegnil pozornost in okrepil dijakovo motivacijo za sodelovanje pri predlaganih nalogah. Ozračje v razredu mora biti (v zmernih mejah) sproščeno in prijetno, dijaku pa mora dajati občutek spoštovanja do vseh udeležencev pouka: dijak-dijak in učitelj-dijak. Dijaku je treba pomagati, da bo čim bolj začutil svojo vlogo glavnega akterja v procesu učenja, to pa seveda ne pomeni, da bi morali zaradi tega upoštevati vse njegove želje.

Aktivnosti morajo ustrezati stopnji dijakove jezikovne kompetence, zahtevnost nalog mora biti progresivna, saj je le na ta način možna uporaba predlaganih strategij.

Pri slušnem razumevanju je pomembno, da dijak prepozna zvočnost fonetičnega sistema ciljnega jezika (glasove, ritem, naglas in intonacijo), kajti tudi od tega je odvisno razumevanje ustnih sporočil. Ustna sporočila, ki jih dijaki poslušajo, so iz resničnega življenja in so lahko prirejena ali ne.

Vaje ustnega sporočanja morajo pospeševati interakcijo med avtorjem in naslovnikom. Paziti je treba na ustreznost konteksta, koherentnost sporočila, na specifične značilnosti ustnega sporočanja in tudi na dijakovo stopnjo jezikovne kompetence. Ker dijaka pri ustnem sporočanju  omejuje čas, ki ga ima na voljo za izvedbo naloge, naj si učitelj prizadeva, da ga ne sili v hitro govorjenje, da mu ne skače v besedo, da ga ne prekinja in da ne govori namesto njega.

Ker je razumevanje ustnega sporočila v veliki meri odvisno od izgovora glasov in melodične krivulje ciljnega jezika, je treba dijaku pomembnost korektno izgovorjene besede in povedi  predstaviti kot nujnost, ne pa kot kaprico.

Pri bralnem razumevanju naj dijaki spoznavajo različne stile branja, ki so odvisni od izbranega besedila in cilja branja (intenzivno branje - iskanje specifične informacije, ekstenzivno branje - iskanje globalne informacije). Izbrana besedila naj bodo avtentična, vsebujejo naj tipične značilnosti pisnega sporočanja, biti morajo ustrezno grajena (koherentna), dijake naj motivirajo, zapisana pa naj bodo v standardnem jeziku.

Pri pisnem sporočanju naj se dijak najprej navadi na nove črke, na pravila postavljanja ločil in naglasa (diakritični akcent je v španščini nosilec pomena!) ter na zlogovanje.

Za pisno sporočanje (s komunikacijskim ciljem) mora dijak že nekoliko obvladati skladnjo in jezikovna sredstva, ki omogočajo koherenco besedila. Svoje misli naj podaja čim bolj urejeno. V dijaku moramo vzbuditi željo po tem, da nam nekaj sporoči in da išče svoj lasten slog. Glede na to dijaka lahko motiviramo s pisno, slušno ali vidno iztočnico.

Če povzamemo: učitelj naj torej uči na podlagi komunikacijskega pristopa in metod, ki omogočajo uporabo jezika in eksperimentiranje z njim. Tak pouk naj bo organiziran s sodobnimi učnimi sredstvi, kot so npr. audio- in videposnetki in pripomočki, slikovno in drugo gradivo ipd.

Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo učiteljevo poglavitno opravilo, ampak naj bo podpora komunikaciji. Njihove oblike in pomen lahko dijaki razberejo sami, učitelj pa naj jih usmerja, preverja osnovne strukture in jih utrjuje z vajami. Vaje naj bodo čim bolj kompleksne in postavljene v kontekst, saj so slovnične strukture le etapni cilj, sredstvo za komunikacijo.

Poučevanje besedišča naj izhaja iz konteksta. Dijaki lahko na prvi stopnji veliko stvari povzamejo oz. ugotovijo sami iz konteksta s sklepanjem, analogijo itd., na višji stopnji pa jih uvajamo v delo s slovarji in v iskanje alternativnih možnosti za razlago novih pojmov. Za utrjevanje lahko uporabljamo avtentične aktivnosti, kot so npr. igre, križanke, jezikovne izpeljanke ipd., pa tudi zgoščenke.

POUK KNJIŽEVNOSTI

V poglavju Operativizacija funkcionalnih ciljev je že opisan proces pristopa k posameznemu književnemu besedilu in obravnava sama (točki 1.1 in 1.2), podan je tudi primer.

Ker gre za pouk književnosti v tujem jeziku, je izjemno pomembna postopnost uvajanja literarnega branja. Dijaki namreč sprva nimajo zadostnega jezikovnega znanja, da bi zmogli kakršno koli razumevanje tujega literarnega besedila in še manj interpretativno, vrednostno ali ustvarjalno dejavnost. Zato mora učitelj sam, glede na jezikovno raven in motivacijo dijakov, izbrati primeren čas za uvajanje prvih preprostih književnih besedil. Sam mora izdelati tudi seznam literarnih tem in besedil, ki jih bo obravnaval, predvsem glede na jezikovno znanje in interese dijakov. Učni načrt namreč samo predlaga določene vsebine in interpretacije, ki so ob teh vsebinah priporočljive in zanimive. Vemo pa, da bi bilo nesmiselno in nemogoče zajeti vse, saj se bodo te tudi glede na učbenik oz. skozi čas spreminjale. Učni načrt pa predpisuje način, kako seznanjati dijake z literarnim besedilom, saj se pouk književnosti v španskem jeziku ne sme spremeniti v nefunkcionalno učenje na pamet. Poglavitni cilji pouka književnosti,  kot je zasnovan v tem učnem načrtu, so namreč oblikovanje estetskega čuta pri učencih, primerno vrednotenje književnih del, ki bo dijakom omogočilo razlikovati literarna od neliterarnih besedil, in resnično uživanje v branju.

Besedila naj bodo v začetku kratka (poezija, kratki, smiselno zaključeni prozni odlomki, kratke zgodbe). Vsebinsko prirejena besedila niso priporočljiva, saj takšne prireditve lahko zmaličijo estetsko podobo literarnega dela. Nasprotno pa jezikovno prirejena besedila lahko uporabimo, kadar gre za starejša literarna dela, napisana v starem jeziku, saj takšna prireditev sodobnemu bralcu, še posebej tujemu, olajša razumevanje besedila.

Obravnava književnega besedila mora vedno potekati od preprostejših dejavnosti h kompleksnejšim. Na ta način je v poglavju Operativizacija funkcionalnih ciljev tudi opisana. Učitelj ves čas deluje kot motivator, usmerjevalec in moderator idej. Seveda je razumljivo, da bo deloval bolj frontalno oz. "ex catedra" pri podajanju literarnozgodovinskih, literarnoteoretičnih in literarnorecepcijskih znanj. Manj pa bo njegovo delovanje formalno pri dijakovih analizah in vrednotenjih literarnega dela, ki bo sledilo takšnemu posredovanju znanj; še bolj neposredna bo učiteljeva vloga pri ustvarjalnih dejavnostih.

Ustvarjalne dejavnosti je prav tako treba začeti uvajati postopno. Literarno besedilo, ki ga namerava učitelj uporabiti kot izhodišče pri ustvarjalnih igrah, mora prej obravnavati po že opisanih fazah, saj gre za pouk književnosti in ne jezika. Tako bo tudi potešil radovednost dijakov, saj morajo biti ti seznanjeni s celotnim kontekstom besedila, katerega namen bo inspiracija njihovi ustvarjalnosti. Seveda bo učitelj glede na izhodiščno besedilo, glede na jezikovno znanje dijakov in njihovo motiviranost za takšne aktivnosti najprej izbral preprostejše ustvarjalne aktivnosti. Pri ustvarjalnih dejavnostih so torej učiteljeve možnosti zelo velike; v tem učnem načrtu so omenjene samo nekatere (poglavje Operativizacija funkcionalnih ciljev, točka 2), ki jih lahko učitelj pri svojem delu uporabi. Nekaterih navedenih, glede na prej omenjene okoliščine, seveda ne bo nikoli niti preizkusil ali pa si bo izmislil povsem druge.

Dijaki pri pouku književnosti lahko sodelujejo individualno ali  skupinsko, lahko tudi v parih, saj je včasih skupinsko delo zanje veliko bolj vzpodbudno in svobodno. Svoje vtise, opažanja, analize in sodbe v pogovoru s sošolci po večini izražajo bolj spontano kot v pogovoru z učiteljem. Kljub temu mora seveda ta takšno delo preverjati in usmerjati k zastavljenim ciljem.

Pri obravnavi različnih literarnih besedil se mora učitelj vedno zavedati načela postopnosti, saj se bo dijakova sposobnost interpretiranja, vrednotenja, kritičnosti in uporabe primernih strokovnih izrazov le počasi stopnjevala.

DOMAČE DELO

Medpredmetne povezave

Že sama narava predmeta, torej poučevanje španščine, jezika, ki je živ in je del našega celotnega življenja, narekuje medpredmetne povezave tudi v okviru šolskega sistema. Te naj bodo opredeljene v splošnih smernicah kurikuluma, tu pa je tudi nekaj konkretnih predlogov:

Takih medpredmetnih povezav je verjetno še več, želimo pa opozoriti, da so temeljna znanja vseh omenjenih predmetov potrebna tudi za dobro znanje tujega jezika oz. da lahko vse te povezave lahko zelo olajšajo učenje. Prav tako je treba opozoriti, da moramo dijaka navajati k širokemu razmišljanju in mu pomagati iskati in najti medpredmetne povezave. Zato predlagamo, realizacijo medpredmetnih povezav ne samo z neposrednim učenjem, ampak tudi npr. z izdelavo interdisciplinarnih raziskovalnih ali seminarskih nalog, ki povezujejo španščino z drugimi področji, ob vrnitvi s strokovnih ekskurzij z izdelavo popotniških dnevnikov v španščini, ki vsebujejo znanja zgodovine, geografije in umetnosti, z izdelavo plakatov, saj je na ta način  poleg jezikovne komponente izražena tudi umetniška komponenta, z izdelavo filmov in organizacijo predavanj o strokovnih ekskurzijah, s povezavo s španskimi dijaki prek elektronske pošte, z iskanjem podatkov prek interneta, encarte idr. 

4 OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA  ZNANJA

Preverjanje in ocenjevanje je sestavni del učnega procesa. Vsako ocenjevanje je tudi preverjanje, vsako preverjanje pa ni ocenjevanje. Preverjanje in ocenjevanje je notranje in zunanje (matura).

Preverjanje je stalni del jezikovnega pouka. S preverjanjem dobijo dijaki povratno informacijo o tem, kaj so se naučili oziroma kje je njihovo znanje še pomanjkljivo. Za učitelja pa je preverjanje informacija o tem, kako uspešen je pri svojem delu, ali uporablja uspešne metode dela, primerna učna gradiva, ali sledi učnemu načrtu in podobno. Dobri načini preverjanja in ocenjevanja so namreč lahko motivacija, ne pa povod za stiske in strese dijakov. Ocena naj ne bo samo "numeracija" ali "rangiranje", ampak naj upošteva tudi individualni razvoj dijakov, zato naj kaže zlasti dijakov (ne)napredek. Da bo ocena lahko tudi motivacijska, moramo omogočiti čim širši spekter načinov preverjanja in ocenjevanja, tako da se bo dijak izkazal predvsem na tistem področju, ki mu najbolj ustreza, in bo imel za to tudi več možnosti.

Če torej povzamemo, imata preverjanje in ocenjevanje svojo vlogo tako v kurikulumu kot tudi v procesu poučevanja in učenja.

Preverjanje in ocenjevanje ločimo po obsegu (diagnostično, formativno, sumativno...) in po načinu izvajanja (kvalitativno in kvantitativno). Vse to upoštevamo pri načrtovanju dela.

Preverjanje naj temelji na položajih iz resničnega življenja, dijaka naj vzpodbudi, da smiselno uporabi svoje znanje, da spozna, kaj se je naučil in zakaj. Preverjanje naj ne bo samo sklop nekih vaj, ki zahtevajo avtomatično ponavljanje določenih struktur ali na pamet naučenih besed, ampak naj dijaku omogočijo, da lahko tisto, kar se je naučil, praktično uporabi pri reševanju določene naloge. Če se učenec prepozna v določeni vlogi in ugotovi, zakaj potrebuje določeno znanje in kdaj ga bo lahko uporabil, se takšne snovi tudi laže nauči, snov pa ga tudi motivira za nadaljnje delo.

Zahtevnost preverjanja naj bo v skladu z ravnijo pouka. V skladu z obstoječim pravilnikom naj bi v vsakem ocenjevalnem obdobju vsaj enkrat pisno preverjali za oceno (torej ocenjevali), in če je mogoče, tudi ustno. Ocene, vpisane v uradni dokument, dajo ob koncu šolskega leta končno oceno znanja, ta pa je pogoj za napredovanje v višji razred. končno preverjanje znanja po štirih letih izobraževanja pripravlja Republiška maturitetna komisija v skladu z maturitetnim katalogom.

Vrste ocenjevanja

Ocenjevanje po obdobjih je v našem šolskem sistemu nujno in je pogoj za uspešno napredovanje. V vsakem ocenjevalnem obdobju naj si dijak pridobi najmanj eno in največ dve oceni (pisno in ustno).

Pisno ocenjevanje - Predlagamo, da dijaki pišejo napovedane, celo šolsko uro trajajoče pisne naloge (dve), lahko pa še krajše naloge, če so te motivacijskega značaja. Naloge naj bodo sestavljene čim bolj raznoliko, da se lahko dijak izrazi na več načinov, in naj vsebujejo izključno predelano in utrjeno snov. Ena naloga naj bo kreativnega značaja, tako da poleg usvojenega znanja dijak pokaže tudi, kako prožen je pri uporabi svojega znanja. Tipi nalog ne smejo biti "presenečenje", ampak dobro utrjeni in znani. Naloge naj vsebujejo slikovno gradivo (slike, grafe, sheme ipd.), ki dijaka tudi na drugačen način seznanjajo z nalogo. Naloge naj bodo sodobne in praktične, vanje pa lahko vključujemo križanke, recepte, zemljevide, pisma ipd. Povezane naj bodo z resničnimi življenjskimi situacijami in ne zgolj s strukturami, izluščenimi iz konteksta.

Merila ocenjevanja naj bodo prilagojena specifiki pisne naloge, vendar morajo biti dijakom vnaprej znana ter jasna in utemeljena.

Ustno ocenjevanje - Tuji jezik, ki se ga dijaki učijo, bo verjetno najprej rabljen kot osnovna komunikacija in šele pozneje kot strokovni jezik. Zato je prav tako pomembno ustno ocenjevanje. Predlagamo možnost sprotnega ocenjevanja, saj to tako dijakom kot učiteljem omogoča utrjevanje in preverjanje sprotne snovi ter hitrejše napredovanje. S tem tudi onemogočamo kampanjsko učenje, ki se pojavlja, če dijaka vprašamo enkrat ali dvakrat na leto. V višjih letnikih pa poleg sprotnega ocenjevanja predlagamo tudi t. i. generalno ocenjevanje, ki naj zajema točno znano snov in naj bo čim bolj celostno (preverja naj tako situacijske probleme in teme kot uporabo slovnice). Dijaku lahko omogočimo ustni zagovor seminarske naloge ali domačega branja, saj je pri takem delu lahko zelo kreativen. Poleg predstavitve v španščini mu omogočimo tudi predstavitev lastnih rezultatov raziskovanj, to pa mu bo koristilo tudi pozneje v življenju.  Zaželeno je, da ima dijak možnost skupinskega preverjanja, saj vemo, da je v življenju zelo malo monologov in veliko dialogov. Tako naj bi bili dijaki postavljeni v določeno situacijo oz. pred določen problem, vendar naj ta naj izhaja iz predelanih tematskih sklopov. S tem imajo možnost soposlušanja in samoocenjevanja.

Pri merilih ocenjevanja je treba upoštevati posebnosti nalog, zato je treba posamezno oceno procentualno ovrednotiti glede na zahtevana znanja in spretnosti.

Vrste preverjanja

Pri preverjanju pazimo, da bomo različne spretnosti preverjali na najrazličnejše načine.

Pisno preverjanje naj bo predvsem motivacijski element pri pouku in povratna informacija dijaku in učitelju. To so npr. diagnostični testi, projektne domače naloge, dnevniki, poročila ...

Ustno preverjanje naj bi bilo pri pouku tujega jezika nekaj naravnega, saj naj bi vsak dijak dobil možnost, da ponovi predelano snov. Ti načini naj bodo čim bolj kreativni, resnični in aktualni, npr. postavitev v situacijo, razprave, predstavitve mnenj oz. rezultatov, pritožbe ...

Književnost

Notranje preverjanje: