Učni načrt za likovno umetnost – likovno snovanje za umetniško gimnazijo glasbene in plesne smeri je bil sprejet na 15. Seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 7. 5. 1998
VSEBINA
1. NAMEN IN OPREDELITEV PREDMETA
3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA KOT PREDLAGANE VSEBINE
5. SPOZNAVANJE TEORETIČNIH LIKOVNIH PROBLEMOV
7. RAZVIJANJE USTVARJALNOSTI IN ESTETSKEGA IZRAŽANJA
11. KADROVSKI POGOJI
12. VREDNOTENJE LIKOVNIH DEL IN ZAPIS DOSEŽKOV (OCENJEVANJE)
Likovna umetnost je obvezen predmet v umetniški gimnaziji glasbene in plesne smeri s statusom jezika, ki je civilizacijska potreba in pravica odraščajočega mladostnika. Nadgrajuje spoznanja in rabo likovnega jezika pridobljene na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Na konvergentni ravni krepi znanje in spoznanja likovnoteoretičnih znanosti, na divergentni pa z njimi oblikuje. S kritičnim vrednotenjem aktualnega likovnega snovanja doma in v svetu spodbuja samostojno izbiranje vrednot, samostojno formuliranje likovnih nalog, njihovo materializiranje in argumentiranje. Likovna umetnost je poseben predmet, ki dijaku ponuja možnost spoznavanja in doživljanja ustvarjalnega procesa od koncepta, preko realizacije, do refleksije. Likovna umetnost temelji na dijakovi lastni praktični oblikovalni izkušnji, podprti s spoznanji zgodovine umetnosti, teorije umetnosti, estetike (filozofije) in likovne teorije. V obdobju prevlade vizualnih komunikacij in informacijskih tehnologij je obvladanje likovnega jezika nuja, njegovo prakticiranje pa nenadomestljiv kreativni poligon. Dijaki se torej usposabljajo za doživljanje lepote v naravi in umetninah, za vrednotenje likovnih del in uporabnih predmetov ter likovne problematike v okolju, s tem pa se navajajo na vrednotenje likovnokulturne dediščine in se pripravljajo za sodelovanje v kulturnem in umetniškem življenju svojega okolja. Glavni cilj predmeta je vaja v likovnem opismenjevanju (razumevanju in izražanju), vrednotenju in projektnem delu. Razkriva splošne (osnovne) strukturne vzorce (likovne) narave in njihovo kulturno rabo. Dejavnosti pri likovni umetnosti v umetniških gimnazijah so selektivno izbrane glede na splošno in likovno zmožnost srednješolcev. Izhajajo iz stopnje razvoja mladostnikovih mentalnih in motoričnih funkcij, upoštevane pa so tudi posebnosti individualnega razvoja. Velika pozornost je namenjena razvijanju sposobnosti opazovanja, predstavljivosti, domišljiji, likovnemu mišljenju in ustvarjalnosti, ki spodbuja razvoj splošne ustvarjalnosti.
1. Dijaki poglabljajo znanje o zakonitostih likovnega jezika in ga prevajajo v osebno likovno govorico.
2. Dijaki ob praktičnem delu odkrivajo razlike in povezave med vizualnim in likovnim svetom.
3.Dijaki spoznavajo modalitete in funkcije likovnih elementov in oblikovalnih načel.
4.Dijaki ob rokovanju z različnimi materiali in orodji, prostori in volumni razvijajo telesno-prostorski odnos in občutenje (likovnega) prostora.
5. Dijaki se ob konkretnih likovnih nalogah navajajo na samostojno določanje oblikovalnih strategij za lastno likovno izražanje.
6. Dijaki spoznavajo uporabo likovnih pravil, tehnologij in njihovih izraznih potencialov ter ustreznih zdravju neškodljivih materialov in postopkov.
7. Dijaki pri likovnem izražanju razvijajo motorične spretnosti in občutljivost.
8. Dijaki se navajajo na vrednotenje likovnih informacij in pojavov.
9. Dijaki ob aktivnem delu bogatijo emocionalne, moralne, socialne in estetske osebnostne kvalitete.
10. Dijaki se navajajo na objektivno vrednotenje likovnokulturnih dosežkov domače in tuje likovne produkcije ter kulturne dediščine.
11. Dijaki se z analizo lepega navajajo na estetsko vrednotenje likovnih realizacij.
12. Dijaki se navajajo na prevajanje usvojenih likovnih znanj v likovno oblikovan prostor.
|
VSEBINE - PODROČJA |
OPERATIVNI CILJI |
POJMI |
|
1. RISANJE |
1.1. Usvajanje likovnoteoretičnega problema Dijaki: - razširijo znanje o likovnih elementih točke in linije, - obvladajo kompozicijska načela v risbi, - obvladajo ritmična načela razporejanja likovnih elementov, - razumejo pomen formata, teže, smeri in gibanja, - precizirajo pravila proporca in kanona, - usvojijo značilnosti osnovnih in kombiniranih risarskih tehnik.
1.2. Likovno izražanje Dijaki: - rišejo risbo na osnovi izbranega kompozicijskega načela s sestavljanjem in razstavljanjem oblik z različnimi linearnimi vrednotami, - rišejo ritmične kompozicije.
1.3. Doživljajske naravnanosti in ustvarjalnost Dijaki: - samostojno izberejo oblikovalne strategije, - samostojno izbirajo risarske materiale in orodja, - dosledno izvedejo likovno nalogo, - objektivno vrednotijo lastna dela in dela vrstnikov, - cenijo izvirne rešitve likovnih nalog. |
linearne vrednote, površina, risba, slikovno polje in format, kompozicijska načela, kompozicijski odnosi, kanon, ritem, vizualno ravnovesje, likovne spremenljivke, optično ugotavljanje razmerij, prostorski ključi, perspektiva, proporc, detajl, celota, zlati rez, skica, študija, likovna naloga, študijsko risanje, risarska tehnika, risarski material, risarsko orodje, risarske oblikovalne strategije.
|
|
2. SLIKANJE |
2.1 Usvajanje likovnoteoretičnega problema Dijaki: - razčlenijo barve v barvnem krogu, - analizirajo simbolno vrednost barv, - usvojijo likovni pomen barvnih harmonij in kontrastov, - spoznajo barvni ton kot lastnost barve (valerski ključi - tonska analiza slike), - razumejo podobnosti in razlike pri pojmih kontrast, harmonija, ritem, ton, akord, ... pri glasbeni, plesni in likovni umetnosti.
2.2 Likovno izražanje Dijaki: - gradijo harmonično, ritmično in tonsko barvno kompozicijo, - uporabijo barvne kontraste kot osnovo za gradnjo slike, - z izbrano slikarsko tehniko materializirajo lastna občutja.
2.3 Doživljajske naravnanosti in ustvarjalnost Dijaki: - razvijajo občutek za barvna ravnovesja in kontraste, - samoiniciativno zbirajo materiale in orodja za likovne realizacije, - samostojno in dosledno oblikujejo slikarsko nalogo, - razvijajo senzibilnost za barvne kvalitete. |
Likovni element barva, slika, klasificiranje barv, barvni krog, barvne harmonije, barvni kontrasti, mešanje barv, ravnovesje barvnih ploskev, tonska vrednost, kolorizem, svetlostna vrednost barve, slog, slikarski material, slikarsko orodje, slikarska tehnika, slikarske oblikovalne strategije.
|
|
3. PROSTORSKO OBLIKOVANJE |
3.3.1 Usvajanje likovnoteoretičnega problema Dijaki: - primerjajo naravni in kulturni prostor, - razčlenjujejo značilnosti različnih tipov prostorov, - usvojijo elemente scenskega prostora ter izraznost scenskih predmetov, - spoznajo delo scenografa.
3.3.2 Likovno izražanje Dijaki: - oblikujejo scenske prostore, - oblikujejo scenske predmete.
3.3.3 Doživljajske naravnanosti in ustvarjalnost Dijaki: - samostojno in individualno oblikujejo scenski prostor in predmete, - razvijajo občutek za estetsko ureditev prostora, - razvijajo pozitiven in kritičen odnos do sodobne scenografije, - razvijajo smisel za projektno delo. |
naravni prostor, kulturni prostor, scenski prostor, zaprt, polzaprt, polodprt prostor, zunanji in notranji prostor, projekt, funkcionalnost, estetska funkcija, funkcija-oblika, material, maketa, scena, kostumografija, postorska oblikovalna strategija.
|
Predmet Likovna umetnost se izvaja v umetniških gimnazijah glasbene in plesne smeri. Dijaki nadgrajujejo znanje likovnega jezika, ki so ga pridobili na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Učni načrt je razvojno naravnan in vsebuje oblikovalna področja, ki so najtesneje povezana z glasbeno in plesno umetnostjo (risanje, slikanje in prostorsko oblikovanje), poudarja razvoj kvalitativnih in kvantitativnih likovnih in kreativnih faktorjev ter razvija višje kognitivne funkcije (sposobnost analiziranja, sintetiziranja in kritičnega vrednotenja). Zaradi specifičnosti predmeta se likovnovzgojni in izobraževalni faktorji aktivirajo verbalno, realizirajo pa v likovnem izražanju. Nujno je prepletanje teoretičnega in praktičnega dela, ki uravnoteženo dviguje raven ustvarjalnih sposobnosti dijakov (spoznavanja, psihomotorike in emocij).
Omejeno število ur zahteva od učitelja skrbno ciljno načrtovanje in dosledno realiziranje učnih ur na vseh oblikovalnih področij.
V učnem procesu mora učitelj gojiti in bogatiti vsako stopnjo dijakovega likovnega razvoja in jo glede na tip oziroma vrsto gimnazije obravnavati aplikativno. Več likovnih problemov iz različnih oblikovalnih področij je možno združiti znotraj posameznih likovnih nalog. Učitelj skrbi za napredovanje in oblikovanje dijakove harmonične in celovite osebnosti. Pomembna je individualna oblika dela, ki prinaša nova znanja in kreativno izražanje, kar je osnova za nadaljno aktivnost in vključevanje v kulturno življenje.
Pri dejavnosti spoznavanja teoretičnih problemov gre za usposobitev dijakov, da na osnovi usvojenih likovnih pojmov na verbalen način likovno komunicirajo. Gre za obvladovanje likovnih pojmov, pridobljenih na osnovi opazovanja predmetov in pojavov v okolju in naravi, sposobnost razumevanja in analiziranja ter povezav, ki slonijo na spoznanjih in doživetjih. Doživljanje in spoznavanje poteka s pomočjo učiteljeve uspešne motivacije. Učitelj zavestno skrbi za to, da se aktivirajo vsi mladostnikovi dejavniki likovnih sposobnosti:
- opazovanje, ki je povezano z natančnim in občutljivim zaznavanjem,
- vizualni likovni spomin - zbiranje in ohranjanje podatkov,
- likovno kvalitativno mišljenje, kjer ne gre samo za miselno spoznanje, ampak tudi za emocionalno doživetje,
- čustveno oblikovanje s pomočjo domišljije in predstav,
- aktiviranje estetskih idej z določeno občutljivostjo in spretnostjo, ki aktivira motorično izražanje.
Razvijanje dejavnikov likovnih sposobnosti prispeva k razvoju ustvarjalnosti in kreativnosti, bogatenju zavesti in sposobnosti doživljanja lepote, ki je integralni del umsko in etično izoblikovanega dijaka.
Spoznavanje likovnoteoretičnih problemov temelji predvsem na poglobitvi že znanih pojmov. Posebno pozornost pa je potrebno posvečati kritičnemu vrednotenju likovnih del. Glede na temeljno strokovno usmeritev je nujno povezovanje likovnoteoretičnih vsebin z ustreznimi vsebinami strokovnih predmetov.
Likovno izražanje predstavlja ustvarjalno uporabo pridobljenih spoznanj in doživetij dijakov. Gre za praktično uresničevanje idej, dokazovanje zavestnega reševanja likovnih problemov v obliki estetskega izražanja.
Likovni pedagog aktivno spodbuja in usmerja dijake, da mislijo, čutijo, raziskujejo, se ustvarjalno izražajo z likovnimi izrazili in z različnimi orodji v različnih materialih. Likovni pedagog spodbuja nadarjene in manj nadarjene dijake, da vnašajo lastna spoznanja v likovno izražanje. Podpira samozavest dijakov s tem, da jim dovoli, da ostajajo pri likovnem izražanju originalni, posebni in prepoznavni. Likovni pedagog razvija pri dijakih tudi motorično spretnost in občutljivost s primerno načrtovano likovno nalogo in pravilnim vodenjem delovnih postopkov. Odpira možnosti za samostojno eksperimentiranje in kritično vključevanje dijakovih likovnih sposobnosti v izvirno reševanje in odkrivanje likovnih problemov.
Zelo pomembna naloga likovnega pedagoga je, da pri izvajanju učnega procesa razvija ustvarjalnost. Zato mora poskrbeti, da bo kreativnost postala proces, v katerem se spodbuja navdušenje dijakov, da pri ustvarjanju svobodno čutijo, mislijo in spontano komponirajo svoja opažanja in zamisli. Znati mora iskati dijakovo originalnost v načinih likovnega izražanja.
Predmet Likovna umetnost integrira in podpira izkušnje iz drugih umetnostno-ustvarjalnih predmetov. Dijakovi dosežki pri predmetu celostno predstavijo strukturo njegove osebnosti. Interdisciplinarnost predmeta zagotavlja medpredmetne povezave na spontan, sproščujoč način.
Predmet Likovna umetnost obsega 35 ur v 1. ali 3. letniku umetniških gimnazij glasbene in plesne smeri.
Risalnica, kabinet, naravna svetloba, možnost zatemnitve.
Oprema: magnetna tabla, projekcijsko platno, omare s policami in predalniki, mize z večjo delovno površino (za dva dijaka 140 x 80 cm), odtočno korito z več pipami, souporaba računalniške učilnice.
Pripomočki: AV sredstva (diaprojektor, episkop, grafoskop), računalniki in priročna knjižnica.
Pouk Likovne umetnosti (v prehodnem obdobju - dve šolski leti) lahko izvaja učitelj, ki ima:
a) visoko izobrazbo s področja likovne pedagogike (likovni pedagog);
b) visoko izobrazbo pridobljeno na Akademiji za likovno umetnost (akademski kipar, akademski slikar, akademski grafik, diplomirani oblikovalec vizualnih komunikacij, diplomirani industrijski oblikovalec z opravljenimi didaktično pedagoškimi izpiti);
c) visoko izobrazbo iz umetnostne zgodovine kot samostojne pedagoške študijske smeri (diplomirani umetnostni zgodovinar z opravljenimi didaktično pedagoškimi izpiti);
d) visoko izobrazbo iz umetnostne zgodovine v povezavi z drugo študijsko skupino pedagoške študijske smeri (profesor umetnostne zgodovine in ... in obratno).
Po prehodnem obdobju, so se učitelji, ki poučujejo po tem učnem načrtu, dolžni udeleževati spopolnjevanj, in sicer: učitelji z izobrazbo iz alineje a) in b) na področju umetnostne zgodovine ter učitelji z izobrazbo iz alineje c) in d) na področju likovnega snovanja.
Likovni pedagog sproti preverja delo, razumevanje in dosežene rezultate pri praktični izvedbi likovne naloge. Likovna dela vrednoti v kontekstu s posameznikovo oblikovalno strategijo po izoblikovanih kriterijih, ki izhajajo iz likovne naloge. Objektivne kritike so smernice za nadaljne delo oziroma za izboljšanje dela. Podpirati morajo dijakovo emocionalno, moralno, motivacijsko, estetsko in intelektualno komponento. Učitelj ob vrednotenju splošnih in operativnih ciljev predmeta in na osnovi likovnih del dijake usmerja k virom osebnih (likovno) kreativnih potencialov.
Preverja in ocenjuje se dijakovo delo (proces) katerega odraz so izdelki (produkt). Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno.
Z usvojenim likovnoteoretičnim znanjem, ki je podprto z likovno ustvarjalnostjo, se pri dijakih razvijajo likovnoizrazne in oblikovno-estetske sposobnosti. Pri sproščenem likovnem izražanju dijaki razvijajo likovne spretnosti kot so: motorične spretnosti (senzibilnosti) in občutljivosti (senzitivnosti), sposobnost estetskega oblikovanja (izražanja) in likovnega mišljenja. Ravnovesje med likovnim in verbalnim izražanjem omogoča enakomeren razvoj opazovanja, predstavljivosti, likovnega spomina, čustev, domišljije in ročnih spretnosti. Ob vrednotenju likovnih del dijaki pridobivajo nove izkušnje ter krepijo zavest o pomembnosti poznavanja likovnih pojmov in estetskega izražanja. Navajajo se na kritično presojanje likovne umetnosti in likovnih umetnin.
Priporočena literatura za učitelje:
M. Butina: Slikarsko mišljenje, CZ, Ljubljana, 1996
M. Butina: Prvine likovne prakse, Debora, Ljubljana, 1997
M. Butina: Uvod v Likovno oblikovanje, Debora, Ljubljana, 1997
M. Butina: O slikarstvu, Debora, Ljubljana, 1997
J. Muhovič: Vstop v likovno logiko I,II, ALU, Ljubljana, 1986
Z. Didek: Raziskovanje oblikotvornosti, Ljubljana, DDU Univerzum, 1982
F. Jerman: Sprehodi po estetiki, MK, Ljubljana, 1983
T.Tacol: Učbeniki za 5.,6.,7.,8. razred, Likovno izražanje, Debora, Ljubljana, 1995
Republiška predmetna komisija za likovno teorijo: Predmetni izpitni katalog za maturo. Likovna teorija, Republiški izpitni center, Ljubljana, 1993
Revija »Likovna vzgoja«, Debora, Ljubljana
Revija »Likovne besede«, zbirka, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana
Likovna vzgoja v srednjih šolah, zbornik prispevkov s posveta v Cankarjevem domu. Ljubljana, 22. maj 1996, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996.