III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

V gimnazijah se glasba izvaja v prvem letniku v obsegu 70 ur (glej predmetnik). Izbirni predmet se izvaja v obsegu 210 ur v naslednjih letnikih in se zaključi z maturo.

Izvedba učnega načrta mora upoštevati dijakov razvoj, dejavnosti temeljnih področij glasbene kulture in višje kognitivne ter afektivne cilje. Učitelj vodi učni proces tako, da zaokroža vertikalo splošne glasbene vzgoje, ki se za večino dijakov zaključuje v začetnih letnikih gimnazije, in pripravlja osnovo za glasbeno življenje zunaj šolskih institucij. Obenem odpira možnosti za vključitev v izbirni predmet, ki vodi do mature.

Bogat in zahteven program zahteva od učitelja skrbno načrtovane in izpeljane ure, ki so po svoji strukturi kompozicije glasbenih dejavnosti z jasno zastavljenimi cilji. Pojem kompozicija je v glasbi mišljen kot ustvarjalnost. To pomeni, da učitelj logično umešča in kombinira dejavnosti v posamezni enoti in jih izpeljuje skladno z vsebinami. Spremenjena komunikacija v glasbenem jeziku in ustvarjalnost sta dejavnika, ki dijakom - poleg glasbenih izkušenj in znanj - prinašata potrebno duševno sprostitev.

Učitelj oblikuje posamezne učne enote tako, da smiselno povezuje posamezne dejavnosti, ki jih nakazujejo uvodni operativni cilji v zaokrožene vsebinske celote. Učni načrt torej ne nakazuje zaporedja snovi, temveč izhodišča za kreativno povezovanje ciljev, dejavnosti in vsebin.

POSLUŠANJE GLASBE

Ta temeljna dejavnost razvija sposobnost doživljajsko-analitične zaznave in vrednotenja. V ospredju je doživljanje, ki povečuje zbranost in pozornost, torej daljši čas vztrajanja v glasbeni vsebini. Učitelj doživljanje in spoznavanje glasbe intenzivira z različnimi spodbudami in oblikami motivacij, tako da dijaki:

Naštete možnosti so naravnane v ustvarjalnost, obenem so izhodišča za analizo doživetij in izrazno-oblikovnih parametrov v skladbi. Pri analizi se omejimo na temeljne podatke, ki poslušalcu pomagajo razumeti glasbeno delo in napovedi v zvezi z njim (glasbena oblika, izvajalska sredstva, zasedba). Pri tem gre za poglobitev znanih pojmov. Posebno pozornost na tej stopnji posvečamo vrednotenju glasbenega dela, njegovi izvedbi ter glasbeni zaznavi in doživljanju. Dijake spodbujamo in vodimo v kritično razpravo, primerjavo, ocenjevanje in pojmovanje umetniško vrednega. Ob tem odkrivajo bogato zakladnico glasbene literature.

IZVAJANJE GLASBE

Izvajanje glasbe vključuje petje in igranje na glasbila.

Petje

Petje je elementarni način človekovega individualnega in skupinskega glasbenega izražanja. V gimnazijskih razredih bo zaživelo, če učitelj predvidi ustrezno literaturo in način izvedbe, ki bosta spodbudila doživetje.

Pomembno je, da učitelj preprečuje nelagodnost, ki je značilna za to stopnjo mladostnikovega razvoja, ter spodbuja sproščenost in samozavest. V posameznih primerih je priporočljivo, da začnemo s pevsko skupino, ki jo drugi dijaki spremljajo z glasbili ali pozorno poslušajo ter vrednotijo. Zaposlitve jih socializirajo in pripeljejo do tega, da se v skupino vključijo tudi drugi.

Pesemsko literaturo izbiramo premišljeno. V ospredju niso samo analitične komponente učne ure, temveč tudi mladostnikovi interesi in njegove pevske zmožnosti. Besedila naj imajo umetniško ali sporočilno vrednost. Glasbeni del pesmi preverimo glede na izvedbene sposobnosti dijakov. Tako kot z dijaki vrednotimo program poslušanja, ocenjujemo tudi izbrano pesemsko gradivo. Vrednotimo pa tudi vsakokratno izvedbo pesmi in zlasti kakovost poustvarjanja, se pravi, kako smo pesem doživeli in interpretirali.

Pesmi izvajamo po kombinirani metodi imitacije in dela z notnim zapisom. Ob tem po potrebi obnovimo posamezne teoretične pojme in znanja v obsegu, ustreznem za splošno orientacijo v vokalni glasbi. Vključujemo potrebne vaje za upevanje, ki širijo glasovni obseg in prispevajo h kakovostnejši pevski izvedbi, posredno pa tudi k izboljšanju govora.

Igranje na glasbila 

Orffov instrumentarij ne zahteva posebnih predznanj in tehnično-izvajalskih spretnosti. Če so v razredu dijaki, ki igrajo tudi na druga glasbila (klasična, elektronska), jih vključimo v igro. Z inštrumenti spremljamo predvsem petje, izvajamo pa lahko tudi kakšno instrumentalno partituro.

Za igranje na inštrumente uporabljamo tudi ostinatno in bordunsko tehniko, ki s ponavljanjem ritmičnega ali melodičnega vzorca ne obremenjuje spomina in orientacije na inštrumentu ali v zapisu, v skupnem muziciranju pa zaradi komplementarnosti in zvočne barvitosti učinkuje bogato.

USTVARJALNOST

Ustvarjalnost je nepogrešljiva dejavnost sleherne umetnosti, v šolski praksi pa nepogrešljiva metoda učenja. Nekaj njenih oblik je že navedenih v poglavju Poslušanje in izvajanje. Tako dijaki:

Dijaki s svojo kreativnostjo poglabljajo in spoznavajo pomembnejše glasbenoteoretične ter oblikovne pojme in zakonitosti. Predvsem pa sproščajo svoje glasbene ideje ter se v skupnem oblikovanju in izvajanju socializirajo. S tega zornega kota vrednotijo svoje dosežke.

Povzetek dosežkov

Sleherna enota skozi povezavo (kompozicijo) glasbenih dejavnosti odkriva dijakom izbrano glasbeno literaturo, njene ustvarjalce in izrazno-oblikovne značilnosti.

Izvedbene dejavnosti podpirajo razvoj glasbenih spretnosti - psihomotorike in glasbenih sposobnosti, zlasti višjega reda, kamor sodita posluh za sozvočja in sposobnost estetskega oblikovanja. Višji kognitivni cilji z razvitostjo posluha (ritmični, melodični, harmonski) prispevajo k specifičnemu glasbenemu mišljenju - glasbeni inteligenci.

Nove izkušnje se porajajo skozi vrednotenje  in uzaveščanje glasbe kot človekove kulturne potrebe v vseh obdobjih in okoljih. Kritično presojamo  položaj glasbene umetnosti v dobi postindustrijske družbe in proces estetizacije, ki se širi v produkcijo potrošniških dobrin in popularno kulturo.

Ob dejavnostih razširjamo spoznanja o povezavi glasbe z drugimi umetnostnimi zvrstmi in znanostjo, katere dosežki omogočajo sodobno glasbeno tehnologijo.

MEDPREDMETNE POVEZAVE

Dejavnosti in vsebine glasbene umetnosti so povezane z naslednjimi področji:

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

Oblike ocenjevanja znanja dijakov morajo biti v skladu s pravilnikom o ocenjevanju.

Učitelj preverja znanje dijakov s preverjanjem posameznika v skupini. Preverjanje je kompleksno in sprotno, saj gre za učiteljevo opazovanje učenčevih dosežkov, ki se kažejo v njegovem odzivanju na dejavnosti aktivnega poslušanja, na interes za posamezne dejavnosti, za aktivno sodelovanje, sposobnost komuniciranja in kreativnost. Obenem se preverja elementarno razumevanje in uporaba glasbenega besednjaka. Preverjanje znanja ima velik pomen, preden učitelj znanje tudi oceni. Zato mora učitelj poznati taksonomijo vzgojno-izobraževalnih ciljev in metodologijo preverjanja znanja. Učitelj našteto preoblikuje v določeno šolsko oceno.

Oblike preverjanja in ocenjevanja, primerne za predmet glasba, so naslednje: nastop, seminarska naloga, izdelek, ustno preverjanje, testi poslušanja glasbe. Ocenjevanje je pomembno še posebej za tiste dijake, ki se bodo odločili za izbirni predmet glasbena umetnost. Ocenjevanje ne pomeni selektivnost, ampak usmerjanje. Za kakovostno preverjanje in ocenjevanje znanja mora učitelj upoštevati strokovna in didaktična znanja, različne načine, individualne posebnosti dijakov, doslednost, objektivnost, strpnost, načrtnost in javnost ocenjevanja.

Ker je preverjanje in ocenjevanje zelo zahtevno delo, zahteva od učitelja veliko znanja ne le iz stroke, ampak tudi iz didaktike in psihologije. Ker vsebina in način preverjanja vpliva na to, kaj, koliko in kako se bodo učenci učili, moramo biti ob tem delu še posebej skrbni. Znanje ne sme biti vrednoteno le na ravni reprodukcije, ampak tudi razumevanja in uporabe. Učitelj s preverjanjem in ocenjevanjem pridobiva povratno informacijo o vrednotah in stališčih učencev (odnos do glasbe, spoštovanje različnosti) ter vpliva nanje.

Temeljni del ocene je sprejemanje in poznavanje glasbenih del.

V. ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI PREDMETA

(kadrovski pogoji)

Predmet posreduje profesor glasbe; lahko pa tudi muzikolog z dokazili o opravljenih pedagoških predmetih (s poudarkom na specialni didaktiki) in z znanji iz zborovstva.

VI. IZVEDBENI STANDARDI IN NORMATIVI

Pouk mora potekati v primerno velikem, zračnem in zvočno izoliranem prostoru. Učilnica mora biti opremljena:

Literatura za dijake

Lebič, L.: Glasba za gimnazije (zvočna gradiva na CD ploščah). Ljubljana: DZS. 1998.

Lebič, L. / Loparnik, B.: Osnove glasbene umetnosti (priročnik in zvočna gradiva na avdio kasetah). Ljubljana: Mladinska knjiga. 1991.

Literatura za izvajalce

Pahlen, K.: Poslušam in razumem glasbo. Ljubljana: Univerzum. 1979.

Vrbančič, I.: Svet glasbe. Ljubljana: DZS. 1989.

Rijavec, A.: Slovenska glasbena dela. Ljubljana: DZS. 1979.

Kuret, P.: Besede skladateljev. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1985.

Križnar, F. /  Pinter: Sodobni slovenski skladatelji. Ljubljana: Prešernova družba Vrba. 1997.

Kovačevič, K.: Glasba, Glasbeniki . Ljubljana: Cankarjeva založba. 1977, 1988.

Ewen, D.: Enciklopedija glasbenih umetnin 1, 2. Ljubljana: DZS. 1973.

Samec, S.: Operne zgodbe. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1996.

Ukmar, V.: Glasba v preteklosti. Ljubljana: DZS. 1972.

Amalietti, P.: Zgodbe o jazzu. Ljubljana: DZS. 1986.

Mojstri klasične glasbe in njihova dela. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1994.

Glasba v šoli. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 1995, 1996, 1997, 1998.

Oblak, B.: Pesmi sveta. Ljubljana: DZS. 1995.

Terseglav, et al: Slovenske ljudske pesmi. Ljubljana: SAZU.

Kumer, Z.: Pesem slovenske dežele.  Maribor: Založba Obzorja. 1975.

Gobec, M.: Ljudske in ponarodele s klavirjem. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 1998.

Kalan, P.: Skladbe za Orffov instrumentarij. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 1997.

Roselnstengel, A.: Ritmi modrosti. Ljubljana: Glasbena mladina ljubljanska. 1992.

Ramovš, M.: Plesno izročilo na Slovenskem 1, 2. Ljubljana: Kres. 1992, 1995.

Orff, C.: Schulwerk. Mainz: Schott. 1985.

Žvar, D.: Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 2001.

Verovnik, I.: Uporaba računalnika pri uporabi zvočnih pojavov. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 2001.

Ajtnik, M.: Izzivi poslušanja glasbe. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 2001.

Viri

The Education (National Curriculum) Attainment Target and Programmes of Study in Music (England). Department Education and Sciente. 1992.

The Development of Education 1994 - 1996. National Report of Finland. National Board of Education. 1996.

Finnish musical Education. Finnish features. University of Helsinki. Published by the Ministry for Foreign Affairs. Department for Culture. 1995.

Curriculum Guidelines for Compulsory Education in Norway. The Ministry of Education and Research. 1990.

Live Music for All. Young People Included. Ministry of Culture. Ministry of Church. Education and research in Norway. ISME Report. 1996.

National Core Curriculum. Ministry of Culture and Education. 1996.

Lehrplan-Service. Musikerziehung, Chor / Chorgesang, Spielmusik, Instrumentalmusik. Wien: Österreichischer Bundesverlag. 1989.

Curriculum and Assessment in Scotland National. Expressive Arts: Music. The Scottish Office Education Department. 1992.