NEMŠČINA

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

 

EKONOMSKA GIMNAZIJA

GIMNAZIJA

TEHNIŠKA GIMNAZIJA

UMETNIŠKA GIMNAZIJA

420 UR

Učni načrt za nemščino je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998.

 


VSEBINA 

I.    OPREDELITEV PREDMETA

II.   PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1   CILJI PREDMETA

1.1  SPLOŠNI CILJI PREDMETA

1.2  OPERATIVNI CILJI PREDMETA IN VSEBINE

1.2.1  RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

1.2.2  RAZVIJANJE GOVORNEGA SPOROČANJA

1.2.3  RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

1.2.4  RAZVIJANJE PISNEGA SPOROČANJA

1.2.5  TEMATSKI SKLOPI

1.2.6  DELNE KOMPETENCE

1.2.6.1. INTONACIJA IN IZGOVORJAVA

1.2.6.2. BESEDIŠČE

1.2.6.3. SLOVNICA

1.2.7 KNJIŽEVNOST

2.  STANDARDI ZNANJ OB ZAKLJUČKU ŠOLANJA

III.  SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN  MEDPREDMETNE POVEZAVE

1. SPLOŠNA PRIPOROČILA

2. POSLUŠANJE

3. GOVOR

4. BRANJE

5. PISANJE

6. POUK  KNJIŽEVNOSTI

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

1. OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

2. PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

3. USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

V. VIRI

 

I.  OPREDELITEV PREDMETA

V času vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja imajo tuji jeziki čedalje večji pomen tudi v vzgoji in izobraževanju. Še posebej to velja za nemščino, jezik naših sosedov Avstrijcev in ne tako zelo oddaljenih Nemcev in Švicarjev.

Zato ima v gimnaziji nemščina kot tuji jezik splošnoizobraževalni in posebni pomen. Kot splošnoizobraževalni predmet je pomembna za intelektualno rast posameznika, za oblikovanje samopodobe in samozavesti ter za vključevanje v družbo. Ker pouk tujega jezika poteka ves čas v povezavi s kulturo in materinščino učencev in dijakov, je pomemben tudi za krepitev odnosa do naše lastne identitete.

Znanje in jezikovne sposobnosti, ki jih dijaki usvajajo in razvijajo pri pouku tujega jezika, so pomembni najprej zaradi neposredne uporabnosti pri študiju, kasneje pa za poklicno in nenehno izobraževanje, za širjenje komunikacijske sposobnosti prek meja materinščine tako v poklicnem kakor tudi v zasebnem življenju oz. za razvijanje širše medkulturne komunikacijske sposobnosti. Ta postaja v dobi vse večjega gospodarskega, političnega in kulturnega sodelovanja, ko posameznik postaja vse pomembnejši partner v komunikaciji, izrazitejša. Ob razvijanju medkulturne komunikacijske sposobnosti dijaki hkrati primerjalno spoznavajo pomenotvorne in sporočevalne možnosti obeh jezikovnih sistemov. Tako poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti pouk nemščine neposredno pripomore tudi k spoznavnemu razvoju. Prav tako pripomore k humanističnemu razvoju, saj dijakom omogoča neposreden stik  z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje njihove drugosti in drugačnosti pouk nemščine prispeva k osebnostnemu razvoju, medtem ko s poudarjanjem te drugačnosti in primerjalnih razlik krepi dijakovo narodnostno identiteto. Z navajanjem k jezikovni interakciji razvija njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov, ki so pomembni za življenje v skupnosti.

Kot eden izmed obveznih tujih jezikov je nemščina del splošnoizobraževalnega programa v osnovni šoli  ter v srednjem in poklicnem in strokovnem izobrževanju. V osnovni šoli  se je lahko pričnejo učiti v drugem triletju, tj. v četrtem razredu (prvi tuji jezik), ali pa v tretjem triletju, tj. v sedmem razredu kot obvezni izbirni predmet (drugi tuji jezik), če so se prej učili kak drug tuj jezik kot obvezni predmet.

Splošna in strokovne gimnazije omogočajo nadaljevanje učenja nemščine, hkrati pa omogočajo učenje dijakom - začetnikom, ki se nemščine prej niso učili.

Nemščina se v gimnaziji poučuje kot prvi, drugi nadaljevalni, drugi začetni in tretji tuji jezik.

 

 

Modul A - prvi tuji jezik

Modul B - drugi tuji jezik, nadaljevalni

Modul C - drugi tuji jezik, začetniki

Modul D - tretji tuji jezik

Gimnazija

4

Dijaki, ki so se v osnovni šoli učili nemščino 6 let, TJ v 2. in 3. triadi, imajo v gimnaziji nemščino kot prvi tuji jezik. Ob zaključku šolanja imajo tako za seboj 10 let  učenja nemščine.

 

Dijaki, ki so se v osnovni šoli učili nemščino 3 leta, tj. v 3. triadi, lahko nadaljujejo učenje nemščine kot drugi tuji jezik. Ob zaključku šolanja imajo tako za seboj 7 let nemščine. V to skupino se lahko vključijo tudi dijaki, ki so se pred vpisom v gimnazijo učili nemščino zunaj šole, s pogojem, da so uspešno opravili eksterno pripravljeni test, v katerem so upoštevani cilji, ki jih predpisuje učni načrt za nemščino v osnovni šoli.

Kot drugi tuji jezik se lahko učijo nemščino v gimnaziji tudi dijaki - začetniki, ki se nemščine v osnovni šoli niso učili in imajo ob koncu šolanja za seboj 4 leta nemščine.

Dijaki se lahko učijo nemščino tudi kot tretji tuji jezik in imajo ob zaključku šolanja skupaj za seboj 3 leta nemščine.

 

3

 

 

 

 

 

2

 

 

 

 

 

1

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

O

9

 

 

 

 

s

8

 

 

 

 

n

7

 

 

 

 

o

6

 

 

 

 

v

5

 

 

 

 

n

4

 

 

 

 

a

3

 

 

 

 

 

2

 

 

 

 

š.

1

 

 

 

 

Za dijake v modulu A in B je učenje nemščine v gimnaziji samo nadaljevanje in nadgraditev že prej pridobljenega znanja in omogoča temeljitejšo pripravo na maturo. Vendar pa se lahko odločijo za opravljanje mature iz nemščine vsi dijaki, ne glede na modul. Pri tem je naloga učiteljev dijakom omogočiti kvalitetne priprave na maturo, odgovornost dijakov pa, da del priprav na maturo prevzamejo sami in nalogo, ki so si jo izbrali, opravijo z vso odgovornostjo in zavzetostjo.

 

Predmetnik za nemščino v splošni in v strokovnih gimnazijah:

Letnik

1.   tuji jezik

Modul A

2.   tuji jezik

Modul B in C

3.   tuji jezik

Modul D

Dodatne ure iz nerazporejenih ur za priprave na maturo

1.

3

3

0

 

2.

3

3

3

 

3.

3

3

3

1

4.

3

3

3

1 - 4

Skupaj ur

420

420

315

 

 

II.    PREDMETNI KATALOG ZNANJ 

1 CILJI PREDMETA

1.1  SPLOŠNI CILJI PREDMETA

Eden izmed osnovnih ciljev pouka tujega jezika je vzgajanje za strpnost, za spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic ter razvijanje sposobnosti za življenje v demokratični družbi.  Vse to lahko dosežemo le z razumevanjem, ki v prvi vrsti temelji tudi na jezikovni komunikaciji.  Razumevanje in spoštovanje drugih sta pogoj za razumevanje in utrjevanje človekove kulturne in narodnostne identitete. Razumevanje drugih pa je odvisno od zanimanja zanje. ZBUDITI ZANIMANJE ZA DRUGO IN DRUGAČNO je zato eden izmed poglavitnih ciljev pouka tujega jezika, ki že po svoji naravi mora biti "medkulturni pouk", povezovalec med različnimi kulturami.

1. V gimnaziji dijaki ob pomoči nemščine razvijajo celostno sposobnost za medkulturne in medjezikovne komunikacije. Zato skladno razvijajo vse jezikovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje  ter govorno in pisno sporočanje. Z nadgrajevanjem teh  sposobnosti se sistematično usposabljajo za dejavne govorne in pisne stike z govorci nemščine, samostojno uporabo nemščine, pridobivanje podatkov iz pisnih in drugih virov in druge zahtevnejše ustne in pisne oblike sporočanja v nemščini, kot so spis in sestavek o umetnostnem besedilu. Za boljše poznavanje družbeno-kulturnega ozadja jezikovnih rab dijaki spoznavajo z njimi povezane kulture različnih nemško govorečih skupnosti.

2. Dijaki razvijajo poglobljeno poznavanje jezikovnih in pragmatičnih zakonitosti nemščine in s primerjalnega stališča poglabljajo razumevanje materinščine. S spoznavanjem podobnosti in razlik med obema jezikovnima sistemoma razvijajo svojo jezikovno zavest in zavedanje obeh kultur. Ob tem razvijajo pozitiven odnos do materinščine in tujih jezikov ter strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti na temelju spoznavanja obeh kultur in medsebojnega spoštovanja.

3. Dijaki spoznavajo književnost in kulturo nemškega govornega območja. Ob spoznavanju posamezih del poskušajo razumeti tako podobnosti kot tudi razlike v primerjavi s svojo lastno kulturo. Tako hkrati razvijajo sposobnost za razumevanje ter kritičnost do posameznih tujih besedil in drugih kulturnih pojavov. Uvajajo se v samostojno branje celostnih književnih  besedil v nemščini in tako razvijajo sposobnost za samostojno ustvarjalno branje celostnih umetnostnih besedil in doživljanje le-teh, tako za doživljajsko kot tudi za medkulturno bogatenje osebnosti.

Za udejanjanje opisanih ciljev dijaki usvajajo in razvijajo:

1.      jezikovno znanje in sposobnost

2.  sociolingvistično sposobnost

3.  diskurzno sposobnost

4.  strateško sposobnost

5.  družbenokulturno sposobnost

6.  strategije samostojnega učenja

Glede na to, da je jezik zapleten celostni sistem, ki je potreben dijakom na obeh ravneh, to je na nadaljevalni in na začetni (kot drugi tuji jezik), so splošni cilji enaki za  vse programe gimnazije. V vseh programih pa se uresničujejo glede na obseg programa (število ur) in z ustrezno dinamiko. Če se dijaki, ki so se nemščino pričeli učiti v gimnaziji, odločijo za opravljanje mature iz nemščine kot glavnega ali izbirnega predmeta, veljajo zanje isti standardi predpisanega znanja kot  za dijake iz nadaljevalnega programa. Standarde znanja za te dijake določa veljavni maturitetni katalog.
 

1.2  OPERATIVNI CILJI PREDMETA IN VSEBINE

Operativni cilji so osnovni standardi znanja, ki jih dijaki dosežejo do konca gimnazijskega izobraževanja. Ti cilji (in hkrati z njimi kriteriji za ocenjevanje) se nekoliko razlikujejo po modulih.

Dijaki, ki bodo opravljali maturo iz nemščine, morajo za uspešno opravljeno maturo doseči cilje, ki jih predpisuje veljavni Predmetni katalog znanj za maturo, in to ne glede na modul, v katerem so. Prav tako velja, da morajo cilje iz Predmetnega kataloga doseči samo tisti kandidati, ki bodo opravljali maturo iz nemščine; med temi pa je treba nadalje ločevati tudi med cilji za osnovno in višjo raven.

Pri doseganju ciljev moramo upoštevati razlike v razredih in individualizirati pouk do tiste stopnje, ko bo lahko vsak dijak do najvišje mere razvil svoje sposobnosti, pri čemer ga ne smemo omejevati niti s cilji niti z navedenimi tabelami. Ti naj bodo predvsem spodbuda, nikakor pa ne ovira. Če naj torej učitelj upošteva dinamiko v razredu, je nujno, da si zastavlja poleg končnih tudi vmesne cilje, o katerih pa naj se posvetuje v aktivu pri načrtovanju ciljev.

Za doseganje ciljev dijaki vzporedno in v medsebojni odvisnosti razvijajo naslednje sposobnosti:

- slušno razumevanje,

- govorno sporočanje,

- bralno razumevanje,

- pisno sporočanje.

Pomembno na tej stopnji je, da razvijamo vse sposobnosti enakomerno in z enakim poudarkom. S tem si dijaki pridobijo dovolj trdno osnovo, ki jo bodo lahko pri kasnejšem šolanju ali opravljanju poklica razvijali v zanje najprimernejšo smer.

 

1.2.1   RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

Ob koncu gimnazijskega izobraževanja imajo dijaki razvite te slušne sposobnosti:

- razumejo avtentičnega govorca

- razumejo bistvo poslušanega besedila

- znajo dobiti željene informacije, bodisi v osebnem stiku ali preko medijev.

Slušno razumevanje začnemo razvijati z lažjimi besedili, kasneje uporabljamo tudi zahtevnejša; enakomerno pa razvijamo globalno in selektivno razumevanje.

Dejavnosti, s katerimi razvijamo slušno razumevanje, so večinoma povezane z razvijanjem govornega in pisnega sporočanja. Dejavnosti sledijo poslušanju ali potekajo vzporedno.

BESEDILA

DEJAVNOSTI

 

  • intervju,

  • dialog,

  • pogovor več oseb,

  • opis (poti, dogodkov...),

  • poročila,

  • dokumentarne oddaje,

  • film,

  • pesmi,

  • zgodbe, šale.
  • pisno ali ustno odgovarjanje na vprašanja,

  • vaje dopolnjevanja (stavki, tabele),

  • priprave miselnih vzorcev ali zapiskov,

  • izbirni tipi nalog,

  • poslušanje navodil (opis poti, tehnična navodila),

  • pogovor v skupinah ali v razredu pogovor (argumentiranje, zavzemanje stališča, prepričevanje ...),

     

  •  

    1.2.2  RAZVIJANJE GOVORNEGA SPOROČANJA

    Osnovni cilj razvijanja govornega sporočanja je, da se znajo dijaki ob koncu gimnazijskega izobraževanja pogovarjati v nemščini v različnih okoliščinah in da znajo uporabljati okoliščini primerno besedišče. Pri razvijanju govornega sporočanja težimo k bogatemu besednemu zakladu, jasnosti izražanja, jezikovni pravilnosti in suverenosti.

    Seveda pa moramo upoštevati razlike med moduli (kompleksnost jezikovnih struktur, obseg aktivnega besedišča), določene napake ter morebitne individualne posebnosti dijakov.

    Do konca gimnazijskega izobraževanja dijaki usvojijo v tabeli predstavljene načine govornega sporočanja. Vse naštete načine sporočanja začnejo dijaki razvijati že na začetku učenja jezika, v višjih letnikih na ustrezno višji in zahtevnejši ravni.

    Dejavnosti, s katerimi razvijamo govorno sporočanje,  so večinoma povezane z razvijanjem drugih sposobnosti.

    NAČINI GOVORNEGA SPOROČANJA

    DEJAVNOSTI

  • pogovor:

    - dijaki dajejo in sprejemajo informacije

    - začenjajo in nadaljujejo pogovor, se  vanj  vključujejo, ga zaključijo

    - navezujejo temo pogovora na  širši kontekst, izrečene misli precizirajo ali dopolnijo

  • ukrepanje

    - sprašujejo

    - dajejo predloge in jih utemeljujejo

    - izražajo prošnjo, željo, namen

    - znajo zagovarjati svoje mnenje, protestirati, se opravičiti, priporočiti

  • izražanje občutkov

  • opisovanje in poročanje

    - dijaki opisujejo sliko, postopek ali dogodek, v višjih letnikih tudi v podrobnostih

    - rekonstruirajo zgodbo, jo obnovijo ali nadaljujejo

  • pripovedovanje

    -  prispevajo asociacije, ideje, vtise, občutke

    - svoje misli izražajo v izmišljenih situacijah ali zgodbah

    - ubesedijo različne vidne in slušne impulze

    - ustvarjajo  pesmi ali zgodbe

    - eno vrsto besedila spreminjajo v drugo

  • razpravljanje in argumentiranje

    - izražajo svoje mnenje in ga argumentirajo

    - se odzivajo na argumente drugih

    - predlagajo možne rešitve

  • prevajanje

    - prevajajo preprostejša besedila ali ustna sporočila

    - povzemajo težja nemška besedila v slovenščini ali nemščini in obratno      

  • opisovanje

  • igranje vlog

  • intervju

  • poročanje

  • izmenjava informacij

  • izražanje ali utemeljevanje mnenja

  • petje

  • dramatizacija

     

  • 1.2.3  RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

    Dijaki razvijajo bralno razumevanje na osnovi avtentičnih besedil in so na koncu gimnazijskega programa sposobni umetnostno ali neumetnostno besedilo podrobno ali globalno razumeti in ga analizirati oz. interpretirati. Iz tega je vidno, da hkrati z bralnimi sposobnostmi dijaki razvijajo tudi govorno in pisno sporočanje, poleg tega pa razmišljanje in argumentiranje.

    Do konca gimnazijskega programa dijaki razvijejo naslednje tehnike branja:

    - hitro oz. diagonalno branje, s katerim ugotovijo, kaj je bistvo besedila;

    - selektivno branje, s katerim dobijo določeno informacijo;

    - ekstenzivno branje, ki omogoča globalno razumevanje besedila;

    - intenzivno branje, ki omogoča razumevanje podrobnosti in analizo oz. interpretacijo besedila.

    Besedila, s katerimi se dijak seznanja v štiriletnem programu, v osnovi delimo na umetnostna in neumetnostna; vsebinsko in jezikovno pa naj ustrezajo ravni, ki so jo dosegli dijaki, torej modulu, v katerem so.

    Umetnostna besedila, ki jih za maturo za višjo raven predpisuje veljavni Predmetni katalog za maturo, so obvezni del programa samo za dijake, ki bodo opravljali maturo na višji ravni, in sicer ne glede na modul, v katerem so. Hkrati so obvezni del njihovega programa tudi naloge, povezane z obdelavo umetnostnih besedil, tj. pisanje literarnega eseja in interpretacija odlomkov oz. pesmi. Za ostale dijake učitelj izbira umetnostna dela po svoji presoji (tudi dela iz veljavnega Predmetnega kataloga za maturo, če misli, da so jezikovno oz. tematsko primerna) glede na zanimanje dijakov ali pa izbere delo iz učbenika.

    Umetnostna besedila, ki jih obravnavamo pri pouku, so (tabelo razvrstitve po modulih naj učitelji razumejo le kot priporočilo):

     

    Modul A

    Modul B

    Modul C

    Modul D

    zgodbe

    X

    X

    od 2. letnika

    od 3. letnika

    kratke zgodbe

    X

    X

    od 3. let.

    od 4. let.

    novele

    X

    -

    -

    -

    krajši romani

    X

    -

    -

    -

    pravljice

    X

    X

    od 2. let.

    od 3. let.

    basni

    X

    X

    od 2. let.

    od 3. let.

    anekdote

    X

    X

    od 2. let.

    od 3. let.

    pesmi

    X

    X

    X

    X

    songi

    X

    X

    od 2. let.

    od 3. let.

    krajše drame

    X

    X

    -

    -

    grafiti

    X

    X

    X

    X

    *V tabeli so s krepkim tiskom označena umetnostna besedila, ki jih obravnavajo samo tisti dijaki, ki bodo opravljali maturo na višji ravni.

    Pri izbiri besedil mora učitelj biti pozoren na jezikovno stopnjo, ki so jo dijaki dosegli, in poiskati besedila, ki jim bodo sposobni slediti in jih bodo motivirala za nadaljnje branje. Zlasti za dijake modulov B, C in D so pomembne predbralne dejavnosti, ki omogočajo razumevanje težjih oz. novih besed in jezikovnih struktur. Najprimerneje je, če se besedilo vsebinsko navezuje na tematski sklop, ki ga učitelj obravnava v razredu.

    Učitelj naj se izogiba branju odlomkov iz daljših del, raje naj izbira celotna besedila, torej dela, ki so tudi po dolžini primerna za delo v razredu. Če se odloči za branje odlomka, ga je potrebno postaviti v širši kontekst in primerno didaktizirati. Primerno izbran odlomek je lahko dobra motivacija za branje celotnega besedila.

    Prav z branjem umetnostnih del pa lahko dodatno zaposlimo dijake, katerih znanje presega povprečje v razredu, oz. dijake, ki želijo več.

    Neumetnostna besedila so zaradi svoje raznolikosti razdeljena v naslednje skupine:

    Besedila naj bodo jezikovno in vsebinsko zanimiva, navezujejo naj se na teme, ki jih učitelj obravnava v razredu, za dijake pa naj bodo izziv in naj jih spodbujajo k razmišljanju, analiziranju, sintetiziranju in argumentiranju. Pri izbiri besedil naj sodelujejo tudi dijaki.

    V prvih dveh letnikih naj dijaki razvijajo predvsem diagonalno in selektivno tehniko branja, tisti iz modulov A in B pa tudi že ekstenzivno in intenzivno (odvisno od razreda oz. posameznika).

    DEJAVNOSTI

    V zadnjih dveh letnikih dijaki razvijajo poleg diagonalne in selektivne tehnike predvsem ekstenzivno in intenzivno tehniko branja.


    DEJAVNOSTI

    *V tabeli so z krepkim tiskom označene dejavnosti, ki jih obravnavajo samo tisti dijaki, ki bodo delali maturo na višji ravni.

    Pri interpretaciji umetnostnih besedil si dijaki pomagajo s pridobljenim poznavanjem osnovnih pojmov literarne teorije (povezava z znanjem slovenščine oz. drugih tujih jezikov). To lahko praviloma pričakujemo samo od dijakov, ki bodo opravljali maturo na višji ravni.

    1.2.4 RAZVIJANJE PISNEGA SPOROČANJA

    Na koncu gimnazijskega izobraževanja znajo dijaki samostojno napisati lastno besedilo, in sicer smiselno, koherentno in jezikovno čim bolj pravilno in suvereno.

    BESEDILA     

    DEJAVNOSTI
  • zapiski

  • obnova, opis

  • odgovori na vprašanja in oblikovanje vprašanj

  • poročila, obvestila, sporočila

  • krajši dialogi

  • izpolnjevanje obrazcev

  • dramatizacija krajšega besedila

  • krajše zgodbe, ki se nanašajo na izhodiščno besedilo

  • življenjepis

  • sestavek ("spis") - vodeni in prosti

  • neformalno in formalno pismo

  • sestavek o umetnostnem besedilu (literarni esej)
  • dopolnjevanje besedil

  • pisanje besedil po vzorcih, ob slikah ali z iztočnicami

  • razširjanje zapiskov v besedilo

  • samostojno pisanje besedil

  • ustvarjalno pisanje

  • *V tabeli so z krepkim tiskom označena  besedila, ki jih pišejo samo tisti dijaki, ki bodo delali maturo na višji ravni.

    Za pisanje zahtevnejših vrst besedil (življenjepis, formalno pismo, argumentacijski sestavek in literarni esej) mora učitelj seznaniti dijaka s principi pisanja in osnovnimi pojmi iz teorije, ki jih bo dijak pri tem potreboval (povezava z znanjem slovenščine oz. drugih tujih jezikov).

    1.2.5  TEMATSKI SKLOPI

    Poučevanje tujih jezikov poteka večinoma po tematskih sklopih. Ta način poučevanja ima za dijake in učitelja precej prednosti. Dijaki se znotraj določenega tematskega sklopa seznanijo s specifičnim besediščem, ki ga znajo produktivno uporabiti, tudi kadar se srečajo z neznanim besedilom iz tega tematskega sklopa.

    Čeprav so tematski sklopi predvideni v učnem načrtu, naj ne omejujejo učitelja, ker so zastavljeni dovolj široko, da najde znotraj njih dovolj prostora za besedila, ki so zanimiva zanj, pa tudi za besedila, ki so zanimiva za dijake in jih, in to je najpomembnejše, lahko prispevajo dijaki sami.

    Tako zastavljeni tematski sklopi torej omogočajo:

    - aktivno sodelovanje dijakov, saj imajo možnost vključiti besedila, ki jih zanimajo;

    - ustvarjalnost učiteljev, ker si lahko v veliki meri oblikujejo program, ki ustreza željam  in potrebam določene skupine;

    - ponavljanje in razširitev že prej pridobljenega besedišča;

    - pripravo na maturo, ker je večina tematskih sklopov za maturo predvidena tudi v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo.

    Večinoma se obravnavajo naslednji TEMATSKI SKLOPI:

    1. OSEBNI PODATKI;  PODATKI O  OSEBI 

    2. STANOVANJSKE SITUACIJE IN STANOVANJSKA PROBLEMATIKA

    3. ŠOLA, IZOBRAŽEVANJE

    4. TUJI JEZIKI

    5. MEDČLOVEŠKI ODNOSI

    6. DELO, IZOBRAZBA

    7. ZNANOST, TEHNIKA

    8. KULTURA, UMETNOST

    9. PROSTI ČAS (ZABAVA, ŠPORT, POTOVANJA)

    10. MEDIJI

    11. MODERNA DRUŽBA

    12. ZDRAVJE

    13. STORITVENE DEJAVNOSTI (URADI, BANKE, POŠTA, RESTAVRACIJE…)

    14. RASTLINSKI IN ŽIVALSKI SVET

    15. VREME, PODNEBJE

    16. OKOLJEVARSTVENA PROBLEMATIKA

    Pri načrtovanju določenega tematskega sklopa naj učitelj izbira besedila s čim širšim besediščem in čim bolj različne oblike besedil, od časopisnih člankov in reklamnih napisov do literarnih besedil. Pri vsakem tematskem sklopu naj učitelj vključi tudi besedila, s katerimi bodo dijaki spoznavali kulturo, tradicijo in življenje nemško govorečih narodov.

    Z večino teh sklopov se bodo dijaki modulov A in B srečali že v osnovni šoli, seveda na ustrezno nižji jezikovni in vsebinski ravni. Smiselno je torej, da sklope obravnavamo ciklično, tj., da aktiviramo že usvojeno znanje in besedišče ter ga širimo z novim.

    Znotraj vsakega tematskega sklopa  naj učitelj dijakom predstavi vsaj eno literarno besedilo, pesmi, kratke zgodbe ali daljše literarno besedilo; dijaki ga preberejo sami doma, v šoli pa sledi razgovor. Pogosto so takšna besedila že v učbenikih.

    Dijaki, ki bodo opravljali maturo iz nemščine, morajo predelati vse tematske sklope, ki so predpisani v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo. Za dijake drugih modulov je bolj smiselno, da pri pouku predelajo sklope, s katerimi se prej še niso seznanili, oz. tiste, ki so za učitelja in za dijake zanimivi.

    PRIMER OBDELAVE TEMATSKEGA SKLOPA

    Tema:  MEDČLOVEŠKI ODNOSI

    PODTEME

    Prijateljstvo

     

     

     

    Ljubezen

     

     

     

     

     

    Družina

     

     

     

     

     

    “Drugačni”

     

     

     



    Sovraštvo do tujcev

    UČNE VSEBINE

    - dijaki govorijo o pomenu, ki ga ima zanje prijateljstvo

    - govorijo o lastnostih dobrega prijatelja

    - žival kot prijatelj


    - dijaki govorijo o razlikah med prijateljstvom in ljubeznijo

    - o idealni ljubezni in idealnem partnerju

    - o razočaranju

    - o svojih pričakovanjih

     

    - dijaki govorijo o svojih predstavah o družini

    - o težavah, ki se lahko pojavijo v družini

    - o odnosih med družinskimi člani

    - o medgeneracijskem konfliktu

     

    - dijaki govorijo o tem, kateri so “drugačni”

    - o razlogih, zakaj nekdo postane drugačen

    - o lastnostih "priljubljenih" in "nepriljubljenih"

     

    - dijaki se seznanijo s problemom sovraštva do tujcev

    - govorijo o razlogih za sovraštvo

    UČNE OBLIKE

    - vodeno delo z besedilom

    - pogovor

     



    - ustvarjalno pisanje pesmi

    - vodeno delo z besedilom

    - ogled filma

    - samostojno branje daljšega literarnega besedila

     

    - pogovor

    - vodeno delo z besedilom

    - ogled filma

    - povezava s sociologijo in psihologijo (referat)



    - pogovor

    - delo z besedilom

    - povezava s psihologijo in sociologijo (referat)

    - samostojno branje daljšega literarnega dela


    - pogovor

    - delo z besedilom

    - povezava s sociologijo in zgodovino

    UČ. MATERIALI

    - W. Borchert, Nachts schlafen die Ratten doch

     





    - F. Nietzsche, Aphorismen

    - E. Fried, Dich

    - Zeichentrickfilm, Die Schöne und das Biest

     

     

    C. Nöstlinger, Ilse geht weg

    - F- Kafka, Heimkehr

    - F. Kafka, Die Verwandlung

    - P. Bichsel, Die Tochter

    - Film, Der Klub der toten Dichter


    - P. Süskind, Parfum

    - M.L. Kaschnitz, Das dicke Kind

    - T. Weißenborn, Die Mutprobe



    - Kurzfilm, Schwarzfahrer

    - G. Laub, Fremde sind Leute

    - P.P. Kaspar, Wir brauchen unsre Sündenböcke

    Tako zastavljen tematski sklop omogoča preglednost predelane snovi in veliko možnosti, da ga učitelj in dijaki dopolnjujejo z vedno novimi predlogi. 

    PREDLOG ZA STROKOVNE GIMNAZIJE

    Učne vsebine in standardi znanj  ob koncu šolanja so za dijake strokovnih gimnazij enaki kot za dijake splošnih gimnazij.

    Smiselno je, da je med tematskimi sklopi določen delež strokovnih tem, vendar ne večji od tretjine. S strokovnimi temami in strokovnim jezikom naj se dijaki seznanjajo zlasti v zadnjih dveh letnikih.

    1.2.6  DELNE KOMPETENCE

    Razvijanje slušnega in bralnega razumevanja ter govornega in pisnega sporočanja temelji na poznavanju jezikovnih sredstev, torej na poznavanju intonacije in izgovorjave, besedišča ter slovnice.

    1.2.6.1  INTONACIJA IN IZGOVORJAVA

    Dijaki se morajo pri pouku navajati na standardni in pravilen jezik, kar bomo dosegli le z dosledno rabo nemščine pri pouku. Največji delež pri tem ima seveda učitelj, pa tudi mediji - slušne in videokasete, radio in  televizija. Hkrati mora učitelj na receptivni ravni dijake opozarjati na razlike v izreki v različnih deželah nemškega govornega območja.

    1.2.6.2  BESEDIŠČE

    Kadar govorimo o besedišču, ki naj ga dijaki pridobijo v gimnazijskem izobraževanju, se moramo zavedati, da gre pri tem za besedišče, ki ga je dijak sposoben aktivno uporabiti, ne pa za večje ali manjše število na pamet naučenih besed. Da bi se čim bolj približali temu cilju, mora učitelj poiskati optimalne načine podajanja novega besedišča, utrjevanja le-tega v razredu, aktiviranja pasivnega besedišča in učinkovitega preverjanja, po drugi strani pa mora dijak najti zase najprimernejši način pridobivanja in učenja novega besedišča (glej specialna didaktična priporočila).

    Na receptivni ravni naj učitelj dijake opozarja tudi na najpogostejše razlike jezikovnih poimenovanj v različnih deželah nemškega govornega območja.

    Obseg besedišča je odvisen od modula, vendar pa mora vsak dijak do konca gimnazijskega programa usvojiti tolikšen obseg besedišča, da mu bo omogočal ustrezno uporabo pridobljenega znanja.

    1.2.6.3  SLOVNICA

    V seznamih v poglavju Standardi znanj so podani učne vsebine in standardi znanj, ki jih dosežejo dijaki v gimnazijskem programu. Standardi znanj dijakov se deloma  razlikujejo glede na modul. Ni pa jih potrebno omejevati, kadar je to v interesu posameznega dijaka ali razreda.

    Vsi dijaki, ki bodo delali maturo iz nemščine, morajo doseči standarde znanj, predvidene v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo, in sicer ne glede na modul, v katerem so.

    1.2.7  KNJIŽEVNOST

    Za celostno razumevanje leposlovnih besedil dijaki razvijajo  poznavanje dogajalne plasti, glavnih oseb, umetnostne zgradbe in besedilnih posebnosti. Hkrati spoznavajo izvirno sociokulturno okolje obravnavanega/branega besedila oz. umestitev besedila v nemško književno tradicijo. Nekateri podatki o tradiciji so pomembna pomoč pri navezovanju samostojnega stika z nemškim besedilom. Okvirni pregled literarnozgodovinskega razvoja lahko rabi predvsem za orientacijo v obdobjih in razumevanje vodilnih avtorjev, ni pa predmet nefunkcionalnega učenja na pamet in ocenjevanja. Priporočljive so primerjave s prevodi besedila v slovenščini.

    Dijaki izbirajo besedila glede na svoja posebna zanimanja in v dogovoru z učiteljem. Obvezna besedila za obravnavo pri maturi za vsako leto predpiše maturitetni katalog. Pri šolski obravnavi poglabljajo razumevanje teh besedil na temelju predhodnega samostojnega branja. Pri pouku spodbujamo ustno in pisno sestavljanje opisov doživetij, razumevanja, kritiških ocen, priporočil sošolcem za branje in razumevanje ter opazovanje  jezikovne zgradbe in posebnih jezikovnih sredstev, ki so uporabljena v posameznih krajših delih besedila. Poznavanje in razumevanje v maturitetnem katalogu predpisanih besedil se pisno preverja le na višji ravni mature, pri ustnem delu mature pa so odlomki predpisanih besedil skupaj z drugimi besedili ustrezno izhodišče za pogovor tudi na osnovni ravni, za pogovor in kritično oceno pa na višji ravni. Sposobnost za branje nemških leposlovnih besedil omogoča stik s kulturami, ki presegajo meje nemško govorečih skupnosti, zato pomeni možnost za trajno doživljajsko in spoznavno bogatenje. Bralna sposobnost hkrati omogoča samostojno ohranjanje in izpopolnjevanje jezikovnega znanja, zato noben dijak ne sme biti prikrajšan za to sposobnost. Tudi dijaki, ki se nemščine učijo šele kot drugi tuji jezik, spoznavajo pomen bralne sposobnosti za osebnostno bogatenje in ohranjanje nemškega jezika po zaključenem srednješolskem izobraževanju.

    2  STANDARDI ZNANJ OB ZAKLJUČKU ŠOLANJA

    UČNE VSEBINE

    V  tabelarnem prikazu učnih vsebin, ločenem  po modulih, so s krepkim tiskom označene strukture, ki so predvidene za določen modul na receptivni ravni. Druge znajo dijaki uporabljati produktivno.

    MODUL A

    1. SYNTAX

    1. 1 SATZARTEN

    - Die Aussage
    - Die Frage
    - Die Aufforderung

    1.2  STELLUNG DER SATZGLIEDER

    - Subjekt-Prädikat
    - Dativ- und Akkusativobjekt
    - Position der Angaben (temporal, kausal, modal, lokal)

    1.3 ZUSAMMENGESETZTER SATZ

    Koordinative Verbindungen:
    - Hauptsatz + Hauptsatz   (und, denn, aber, sondern)

    Subordinative Verbindungen:
    Nebensatztypen:
    - Haupsatz + Nebensatz
    - Nebensatz + Hauptsatz
    - Hauptsatz - Nebensatz - Haupsatz

    Nebensatzarten:
    - daß-Satz
    - Temporalsatz (während, wenn, als, nachdem, bevor)
    - Relativsatz
    - Konditionalsatz (real, potentiell,  irreal
    - Kausalsatz
    - Finalsatz
    - Konzessivsatz
    - Modalsätze  (ohne daß, (an)statt daß)
    - Komparativsatz (wie, als, als ob)
    - Nebensätze ohne Konjunktion
    - gekürzte Nebensätze  (Infinitivkonstruktion)
    - Partizipialkonstruktion 
    - indirekte Fragesätze

    1.4 PRÄPOSITIONAL-ERGÄNZUNGEN

    (mit Verben, Substantiven, Adjektiven)

    2. MORPHOLOGIE

    2.1  VERB

    - Präsens
    - Perfekt
    - Präteritum
    - Plusquamperfekt
    - Futur I
    - Futur II
    - Imperativ
    - Konjunktiv II
    - Gegenwart (sein, haben, werden,  Modalverben + würde-Umschreibung)
    -  Vergangenheit (wäre, hätte + Partizip II)
    - Konjunktiv I (indirekte Rede)
    - Passiv
    - Vorgangs- und Zustands-passiv, mit Modalverben (Präsens, Präteritum, Perfekt, Futur)
    - sein+zu+Inf.
    Partizipien (I und II)
    - Infinitiv
       - mit Modalverben
        - mit zu
         (meist gebrauchte)
    - Reflexive Verben
    - Funktionsverben (meist  gebrauchte)                                   

    2.2 SUBSTANTIV

    - Das Genus
    - Der Numerus
    - Deklination
    - Artikelgebrauch

    2.3  ADJEKTIV

    - Deklination (stark, schwach, gemischt)
    - alle, viele, einige, welch-, dies-
    - Steigerung
    - substant. Adjektiv

    2.4 PRONOMEN

    - Personalpronomen
    - Possessivpronomen
    - Demonstrativpronomen (der, dieser, jener, solcher, derselbe, derjenige)
    - Relativpronomen
    - Reflexivpronomen
    - das reziproke Pronomen
    - Interrogativpronomen 
    - Indefinitpronomen (etwas, nichts, jemand, niemand, jedermann, einige, viele, all-, ander-, beide, manch-, wenige, irgendein-);
    - man (nur im 1. Fall)
    - Gebrauch von "es" mit unpers. Verben + es gibt

    2.5 ZAHLWÖRTER

    - Grundzahlwörter
    - Ordnungszahlwörter
    - Bruchzahlwörter

    2.6 ADVERB
    (meist gebrauchte)

    - Lokaladverbien
    - Temporaladverbien
    - Modaladverbien
    - Kausaladverbien
    - Steigerung
    - Pronominaladverbien

    2.7  PRÄPOSITIONEN

    - mit Akkusativ
    - mit Dativ
    - Wechselpräpositionen
    - mit Genitiv: anstatt, wegen, während, trotz

    2.8  PARTIKEL

    - aber, denn, ja, doch, mal, nur, noch, auch, besonders, fast, genau, wohl                   

    3. WORTBILDUNG

    3.1 KOMPOSITA

    - Substantiv (Subst.+Subst., Verb+Subst.,Adj.+Subst., Präp.+Subst.)
    - Adjektiv (Adj.+Adj.)          
    - Verb (Verb+Verb, Adj.+Verb,Adverb+Verb, Präp.+Verb)

    3.2 ABLEITUNGEN
    (meist gebrauchte)

    - Substantiv (-in, -er, -chen, -lein, -heit, -keit, -ung)
    - Adjektiv (-lich, -ig, -isch, -los, -bar)
    - Verb (-en, eln)
    - Adverb

    3.3 SUBSTANTIVIERUNG

    - Substantivierung des Inf., Part. I, Part. II, Adj.

    3.4 FREMDE SUFFIXE UND PRÄFIXE (meist gebrauchte)



    MODUL B

    1. SYNTAX

    1. 1 SATZARTEN

    - Die Aussage
    - Die Frage
    - Die Aufforderung

    1.2 STELLUNG DER SATZGLIEDER

    - Subjekt-Prädikat
    - Dativ- und Akkusativobjekt
    - Position der Angaben (temporal, kausal, modal, lokal)

    1.3 ZUSAMMENGESETZTER

    SATZ
    Koordinative Verbindungen:
    - Hauptsatz + Hauptsatz und, denn, aber, sondern)

    Subordinative Verbindungen:
    Nebensatztypen:
    - Haupsatz + Nebensatz
    - Nebensatz + Hauptsatz
    - Hauptsatz - Nebensatz - Haupsatz

    Nebensatzarten:
    - daß-Satz
    - Temporalsatz  (während, wenn, als, nachdem, bevor)
    - Relativsatz
    - Konditionalsatz (real, potentiell,   irreal)
    - Kausalsatz
    - Finalsatz
    - Konzessivsatz
    - Modalsätze (ohne daß, (an)statt daß)
    - Komparativsatz (wie, als, als   ob)
    - Nebensätze ohne Konjunktion
    - gekürzte Nebensätze  (Infinitivkonstruktion)  
    - Partizipialkonstruktion 
    - indirekte Fragesätze

    1.4  PRÄPOSITIONAL-ERGÄNZUNGEN
    (mit Verben, Substantiven, Adjektiven)

    2. MORPHOLOGIE

    2.1  VERB

    - Präsens
    - Perfekt
    - Präteritum
    - Plusquamperfekt
    - Futur I
    - Futur II
    - Imperativ
    - Konjunktiv II
    - Gegenwart (sein, haben, werden, Modalverben + würde-Umschreibung)
    -  Vergangenheit (wäre, hätte + Partizip II)
    - Konjunktiv I (indirekte Rede)
    - Passiv
    - Vorgangs- und Zustandspassiv, mit Modalverben   (Präsens, Präteritum, Perfekt, Futur
    -  sein+zu+Inf.
    - Partizipien (I und II) 
    - Infinitiv
    - mit Modalverben
    - mit zu (meist gebrauchte)
    - Reflexive Verben
    - Funktionsverben (meist gebrauchte)

    2.2 SUBSTANTIV

    - Das Genus
    - Der Numerus
    - Deklination
    - Artikelgebrauch

    2.3  ADJEKTI

    - Deklination (stark, schwach, gemischt)
    -alle, viele, einige, welch-, dies-
    - Steigerung
    - substant. Adjektiv

    2.4 PRONOMEN

    - Personalpronomen
    - Possessivpronomen 
    - Demonstrativpronomen (der, dieser, jener, solcher, derselbe, derjenige)
    - Relativpronomen
    - Reflexivpronomen
    - das reziproke Pronomen
    - Interrogativpronomen 
    - Indefinitpronomen (etwas, nichts, jemand, niemand, jedermann, einige, viele,
    all-, ander-,
    beide, manch-, wenige, irgendein-);
    -man (nur im 1. Fall)
    -Gebrauch von "es" mit unpers. Verben + es gibt

    2.5 ZAHLWÖRTER

    - Grundzahlwörter
    - Ordnungszahlwörter
    - Bruchzahlwörter

    2.6 ADVERB
    (meist gebrauchte)

    - Lokaladverbien
    - Temporaladverbien
    - Modaladverbien
    - Kausaladverbien
    - Steigerung
    - Pronominaladverbien

    2.7  PRÄPOSITIONEN

    - mit Akkusativ
    - mit Dativ
    - Wechselpräpositionen
    - mit Genitiv: anstatt, wegen, während, trotz

    2.8  PARTIKEL

    - aber, denn, ja, doch, mal, nur, noch, auch, besonders, fast, genau, wohl

    3. WORTBILDUNG

    3.1 KOMPOSITA

    - Substantiv (Subst.+Subst., Verb+Subst., Adj.+Subst., Präp.+Subst.)
    - Adjektiv (Adj.+Adj.)
    - Verb (Verb+Verb, Adj.+Verb,Adverb+Verb, Präp.+Verb)

    3.2 ABLEITUNGEN
    (meist gebrauchte)

    - Substantiv (-in, -er, -chen, -lein,
    -heit, -keit, -ung)              
    - Adjektiv (-lich, -ig, -isch, -los, -bar)
    - Verb (-en, eln)
    - Adverb

     3.3 SUBSTANTIVIERUNG

    - Substantivierung des  Inf.-Part.I, Part.II, Adj.

     3.4 FREMDE SUFFIXE UND PRÄFIXE (meist gebrauchte)

    MODUL C IN D

    1. SYNTAX
     
    1. 1 SATZARTEN

    - Die Aussage
    - Die Frage
    - Die Aufforderung

    1.2 STELLUNG DER SATZGLIEDER

    - Subjekt-Prädikat
    - Dativ- und Akkusativobjekt
    - Position der Angaben (temporal, kausal, modal, lokal)

    1.3 ZUSAMMENGESETZTER SATZ

    Koordinative Verbindungen:
    - Hauptsatz + Hauptsatz (und, denn, aber, sondern)

    Subordinative Verbindungen:
    Nebensatztypen:
    - Haupsatz + Nebensatz
    - Nebensatz + Hauptsatz
    - Hauptsatz - Nebensatz - Haupsatz

    Nebensatzarten:
    - daß-Satz
    - Temporalsatz (während, wenn, als, nachdem, bevor)
    - Relativsatz
    - Konditionalsatz (real, potentiell, irreal)
    - Kausalsatz
    - Finalsatz
    - Konzessivsatz 
    - Nebensätze ohne Konjunktion
    - gekürzte Nebensätze (Infinitivkonstruktion)
    - Partizipialkonstruktion 
    - indirekte Fragesätze

    1.4  PRÄPOSITIONAL-ERGÄNZUNGEN

    (mit Verben, Substantiven, Adjektiven)

     2. MORPHOLOGIE

    2.1  VERB

    - Präsens
    - Perfekt
    - Präteritum
    - Plusquamperfekt
    - Futur I
    - Imperativ
    - Konjunktiv II   
    - Gegenwart (sein, haben,  werden, Modalverben + würde- Umschreibung)
    -  Vergangenheit (wäre, hätte + Partizip II)
    - Passiv
    - Vorgangs- und Zustandspassiv, mit Modalverben=(Präsens, Präteritum, Perfekt, Futur I)-sein+zu+Inf.
    - Partizipien (I und II) 
    - Infinitiv   
    - mit Modalverben
    - mit zu (meist gebrauchte)
    - Reflexive Verben
    - Funktionsverben (meist gebrauchte)

    2.2 SUBSTANTIV

    - Das Genus
    - Der Numerus
    - Deklination
    - Artikelgebrauch

    2.3  ADJEKTIV

    - Deklination (stark, schwach, gemischt)
    - alle, viele
    - Steigerung
    - substant. Adjektiv

    2.4 PRONOMEN

    - Personalpronomen    
    - Possessivpronomen 
    - Demonstrativpronomen (der, dieser, jener, solcher, derselbe, derjenige)
    - Relativpronomen
    - Reflexivpronomen
    - Interrogativpronomen 
    - Indefinitpronomen (etwas, nichts, jemand, niemand, einige,viele, all-, ander-, beide,manch-, wenige );
    - man (nur im 1. Fall)    
    - Gebrauch von "es"  mit unpers. Verben + es gibt

    2.5 ZAHLWÖRTER

    - Grundzahlwörter
    - Ordnungszahlwörter
    - Bruchzahlwörter

    2.6 ADVERB
    (meist gebrauchte)

    - Lokaladverbien
    - Temporaladverbien
    - Modaladverbien
    - Kausaladverbien
    - Steigerung
    - Pronominaladverbien

    2.7  PRÄPOSITIONEN

    - mit Akkusativ
    - mit Dativ
    - Wechselpräpositionen
    - mit Genitiv: anstatt, wegen, während, trotz

    2.8  PARTIKEL

    - aber, denn, ja, doch, mal, nur, noch, auch, besonders,fast, genau, wohl

    3. WORTBILDUNG

    3.1 KOMPOSITA

    - Substantiv  (Subst.+Subst., Verb+Subst.,Adj.+Subst., Präp.+Subst.)
    - Adjektiv (Adj.+Adj.)         
    - Verb (Verb+Verb, Adj.+Verb, Adverb+Verb, Präp.+Verb)

    3.2 ABLEITUNGEN
    (meist gebrauchte)

    - Substantiv (-in, -er, -chen, -llein, -heit, -keit, -ung)
    - Adjektiv (-lich, -ig, -isch, -los, -bar)
    - Verb (-en, eln)
    - Adverb

     3.3 SUBSTANTIVIERUNG

    - Substantivierung des  Inf.- Part.I, Part.II, Adj.                     

     3.4 FREMDE SUFFIXE UND PRÄFIXE
    (meist gebrauchte)


     

    FUNKCIJE

    Z mastnim tiskom so označene funkcije, predvidene samo za dijake, ki bodo opravljali maturo iz nemščine na višji ravni.

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    Dijaki razumejo:

    - avtentično besedilo (globalno in selektivno),

    - pogovor,

    - sporočila javnega obveščanja,

    - navodila.

    GOVORNO SPOROČANJE

    Dijaki:

    - se pogovarjajo,

    - ukrepajo,

    - izražajo občutke,

    - opisujejo,

    - poročajo,

    - pripovedujejo,

    - razpravljajo,

    - argumentirajo,

    - prevajajo preprostejša besedila.

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Dijaki:

    - berejo hitro, selektivno, ekstenzivno in intenzivno ter se ustrezno odzivajo,

    - uporabljajo dodatna gradiva in slovarje,

    - berejo tudi zahtevnejša neumetnostna besedila, 

    - berejo integralna umetnostna besedila, razberejo umetnostno sporočilo, ga podoživljajo, oblikujejo svoje mnenje in ga znajo argumentirati,

    - poznajo osnovne pojme iz literarne teorije.

    PISNO SPOROČANJE

    Dijaki:

    - delajo zapiske,

    - izpolnjujejo obrazce,

    - pišejo vodena ali prosta besedila, tudi zahtevnejša,

    - povzemajo in oblikujejo besedila,

    - dopolnjujejo in oblikujejo funkcijske zvrsti besedila,

    - ustvarjalno pišejo,

    - oblikujejo ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur,

    - pišejo literarni esej.

    III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

    1.  Splošna didaktična  priporočila

    Sodobni pouk nemškega jezika mora biti načrtovan tako, da je osrednja pozornost namenjena dijakom proces učenja. Sistematično mora razvijati trajne jezikovne sposobnosti in voditi k samostojnemu učenju. To pa je možno le, če učitelji nenehno spodbujajo dijake k sodelovanju in jim dajejo možnost, da razmišljajo tudi o tem, kako so znanje usvojili oz. se nečesa naučili. Da je to mogoče, morajo dijaki poznati predpisane cilje, zavedati se morajo svojih ciljev in ob pomoči učitelja najti svoje učne strategije.

    Metodična priporočila za takšen pouk skušajo povezati teoretična spoznanja s prakso ter želijo biti dovolj splošna, dinamična in nedogmatična, da bodo učiteljem v pomoč, hkrati pa njihove ustvarjalnosti ne bodo omejene.

    Dijaki morajo imeti veliko možnosti za dejavno sodelovanje. Učitelji jih usmerjajo, da sami v sodelovanju z besedilom ali sošolci odkrivajo pomen novih besed, slovničnih struktur ali jezikovnih funkcij in ubesedujejo svoje izkušnje. Zato naj učitelji izbirajo takšne dejavnosti, ki dopuščajo delo v dvojicah ali skupinah, saj sodelovalni pristop, prevzemanje in igranje vlog spodbujajo ustvarjalnost in omogočajo dijakom, da si pridobijo samozavest, ki je potrebna za samostojno izražanje mnenja. Dijaki so bolj pripravljeni deliti mnenja s sošolci in tudi z učitelji, v skupini se delo razdeli in zaradi skupne odgovornosti posamezniki raje ugibajo pomen posameznih besed ali struktur, v delo vlagajo več truda, zato je tudi njihov odziv bogatejši in na ta način razvijajo poglobljeno jezikovno zavest.

    Dejavnosti pri pouku morajo biti čim bolj raznovrstne, kajti le tako lahko dijake motiviramo in jim hkrati dajemo možnost za razvijanje različnih sposobnosti in spretnosti. Priporočeno je vizualno avditivno kinestetični pristop, ki upošteva različne tipe dijakov in na ta način pospešuje učenje. Upoštevati moramo tudi različnost učnih stilov, saj so nekateri dijaki analitično usmerjeni, drugi so bolj čustveni in rešujejo probleme na bolj globalen in subjektiven način. Pri dejavnostih naj imajo možnost za vključevanje svojih izkušenj in spoznanj ter učenje kritičnega sprejemanja informacij.

    Dijaki že med šolanjem začnejo prevzemati odgovornost za samostojno delo. Vanj se uvajajo z uporabo slovarjev, priročnikov in drugih pripomočkov ter s funkcionalnim usvajanjem besedišča (s pomočjo kartic). Spoznavajo in razvijajo učne stile, ki jim glede na njihove osebnostne lastnosti najbolj ustrezajo.

    Ker je osnovni pomen jezika njegova komunikacijska funkcija, naj učitelji uporabljajo metode, ki omogočajo motivacijo za praktično uporabo jezika. Priporočamo pozitivno motivacijo, ker spodbuja trud in izogibanje negativni kritiki, ker zavira komunikacijo. Popravki naj bodo spodbudni in temeljito razloženi, sicer pa naj dijaki poskušajo kar največ popravljati sami ali med seboj. Učitelji naj bodo strpni do napak, ki niso ključne za razumevanje sporočila. 

    Pouk naj bo organiziran s čim več sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika: z avdio- in videogradivom, računalniško programsko opremo ter bogatim slikovnim gradivom za nazoren prikaz določene tematike in spodbujanje pomnjenja.

    Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo učiteljevo osrednje opravilo, ampak naj ima podporno vlogo pri praktični komunikaciji znotraj vseh štirih jezikovnih sposobnosti oz. spretnosti.

    Uvajanje slovničnih struktur naj bo postopno, utrjevanje pa naj poteka s smiselnimi vajami v realističnem kontekstu. Dijaki morajo v njih prepoznati sredstvo, s katerim lahko v tujem jeziku tvorijo smiselne stavke. Seveda pa moramo tudi upoštevati, da je za nekatere slovnične posebnosti dovolj, da jih le prepoznajo, druge pa morajo obvladati popolnoma. To pomeni tudi poznavanje pravil za uporabo, ki pa ga dijaki usvojijo na podlagi številnih smiselnih primerov.

    Pomen in rabo slovničnih struktur in komunikacijskih vzorcev si bodo dijaki bolje zapomnili, če jih bodo učitelji opozorili na vzporednost oziroma različnost rabe le-teh v maternem in nemškem jeziku.

    Učitelji naj pri razlagi upoštevajo postopnost uvajanja ciljnega jezika. Predvsem je to pomembno pri razlagi slovničnih struktur in pravil. Na začetni stopnji učenja nemškega jezika učitelji lahko tam, kjer presodijo, da je to potrebno za razumevanje, uporabijo materni jezik.

    Poučevanje novega besedišča naj izhaja vedno iz že znanega konteksta, saj bodo tako dijaki lažje sami ugotovili pomen z ugibanjem, postavljanjem hipotez in si nove besede tudi bolje zapomnili. 

    Besedni zaklad si pridobivajo na različne načine, veča pa se predvsem s pravilnim branjem in uporabi ustreznih interpretacijskih strategij (sklepanje o pomenu na osnovi sobesedila, analogije, uporaba različnih tehnik branja, poznavanje in obvladovanje dela s slovarji, slovnicami in priročniki...). Za utrjevanje novega besedišča so izredno uporabne jezikovne igre, ki potekajo v smiselnih situacijah.

    Pouk nemščine ne posreduje samo znanja o jeziku kot sistemu, temveč usposablja dijake predvsem za ustno in pisno sporazumevanje ter razvija njihove širše sposobnosti za komunikacijo med kulturami. Za doseganje učnih ciljev si vsak učitelj izbere svojo pravo pot, vendar je pomembno, da to, kar poučujemo, vedno uskladimo z načinom, kako to počnemo.

    V okviru učnega procesa razvijamo pri dijakih štiri osnovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje, ki so med seboj tesno povezane.

    2. Poslušanje

    Z vajami za slušno razumevanje pri dijakih razvijamo sposobnost za razumevanje naravnega govora v tujem jeziku tako pri medosebni komunikaciji kot tudi pri samem poslušanju v nerecipročni situaciji, v kateri poslušalec ne more vplivati na potek pogovora. Zato se morajo seznanjati z izvirnimi besedili, ki jih spremljajo sistematično načrtovane vaje.

    Na začetku učenja naj bodo besedila krajša, jezikovno in kognitivno ustrezna stopnji dijakov, hitrost govora naj ne bo prehitra, z ne preveč govorci ali različnimi naglasi. Poslušanje lahko večkrat ponovimo, da dijaki lahko ugotovijo, kje imajo težave z razumevanjem in kaj jim pomaga te težave odstraniti.

    Pred poslušanjem besedila dijake pripravimo za uspešno sprejemanje vsebine v nemščini z določenimi dejavnostmi.

    2.1 Dejavnosti pred poslušanjem:

    2.2  Dejavnosti med poslušanjem:

    Dejavnosti po poslušanju besedila

    Dijaki naj se na predstavljeno besedilo ustvarjalno odzivajo, izražajo svoja stališča in občutja, povezujejo vsebino besedila s svojimi izkušnjami, hkrati preverjajo razumevanje. Pri tem naj učitelj uporabi čim več smiselnih in raznolikih vaj kot npr.:

    3.  Govor

    Razvijanju govornih spretnosti je potrebno posvečati na vseh ravneh učenja jezika posebno pozornost. Z ustrezno izbranimi vajami razvijamo pri dijakih pravilno in učinkovito uporabo jezikovnega znanja, razvijamo samozaupanje in zanimanje za jezik.

    Pomembno je, da poznamo razvoj kognitivnih procesov pri dijakih in tako upoštevamo trud, ki je včasih potreben za razumevanje govorjenega sporočila v tujem jeziku. Na začetku učenja si ne smemo zastavljati previsokih ciljev. Če pokažemo zmernost ob doseženih rezultatih, dopuščamo tudi napake in jih sprejmemo kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Ta proces je lahko dolgotrajen, posebno če dijak nima v življenjskem okolju veliko priložnosti za pogovor v nemščini.

    Pri pouku opravljamo dejavnosti, ki spodbujajo željo po pogovoru v tujem jeziku. Dijaki se pogovarjajo med seboj, izmenjujejo mnenja o stvareh in položajih, o katerih so prej razmišljali, igrajo vloge. Namen pogovora naj bo smiseln in naj pripelje dijake do realnega sklepa, v katerem oblikujejo svoja stališča. Pri tem jih moramo spodbujati k dejavnemu sodelovanju, ki temelji na logičnem razmišljanju.

    V pogovorih in razpravah naj sodeluje čim več dijakov, ki imajo možnost kar največ povedati.

    Zato je priporočljivo organizirati pouk tako, da delo večkrat poteka v dvojicah ali skupinah. 

    Pri tem je seveda pomembna tudi dobra priprava na delo, tako da preprečimo težave z disciplino in premagamo razlike v znanju in sposobnostih posameznikov.

    Pomembno je tudi prilagajanje govornemu položaju in sogovorcu, to pa pomeni izbiro ustreznih jezikovnih sredstev (pogovor z vrstnikom, odraslo osebo, telefonski pogovor...).

    S pomočjo različnih komunikacijskih strategij, ki jih dijaki poznajo iz maternega jezika, lahko premagajo tudi težave pri komunikaciji v nemškem jeziku (uporaba mašil, parafraziranje, ponavljanje, nadomeščanje z opisom, pomagajo si lahko z gestami, mimiko...).   

    3.1  Priprave na govorno dejavnost naj vsebujejo:

    3.2  Interakcijske dejavnosti (delo v dvojicah, skupinah) 

    Pri vodenju teh dejavnosti

     Napogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so:

    Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje. Uporabimo lahko najpreprostejša govorna dejanja (pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje) ali pa izberemo igre dopolnjevanja in zbiranja, da si dijaki širijo določeno semantičneo področje (telefon).

    Igranje vlog je lahko zelo zahtevna dejavnost, ker poteka konverzacija nepredvidljivo, saj dijaki  marsikdaj uporabijo popolnoma nove rešitve, kar pa vodi k še večji ustvarjalnosti;

    Ne glede na to, za kakšno dejavnost se bomo pri razvijanju in urjenju govorne sposobnosti odločili, morajo dijaki poznati namen vaje; ta se pokaže v končnem ovrednotenem rezultatu.

    4.  Branje

    Z vajami bralnega razumevanja usposabljamo dijake, da lahko nova ali neznana izvirna besedila berejo z ustrezno hitrostjo in jih glede na njihov pomen tudi ustrezno razumejo.

    Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, ki jih dijaki izbirajo na podlagi načrtovanega cilja: prebrati posamezne sklope in jih združiti v smiselno celoto, izluščiti globalno sporočilo, razumeti podrobnosti, poiskati v določenih delih besedila specifične podatke, preleteti in interpretirati besedilo.

    Pri izbiri besedil upoštevamo razvojno stopnjo in interese dijakov samih, saj jih lahko le z raznolikimi in zanimivimi besedili pritegnemo, da bodo radi brali. Poleg užitkov pa branje ponuja tudi številne možnosti za pridobivanje podatkov, spoznavanje novega besedišča in slovničnih struktur v smiselnih situacijah.

    Dijaki naj dobijo priložnost za branje celotnih besedil in ne samo odlomkov, da se podrobneje seznanijo s stilom pisanja, prav tako pa je s celotnim sobesedilom lažje razumevanje.

    Delo z besedilom lahko razdelimo v tri kategorije: dejavnosti pred branjem, med branjem in po njem.

    4.1  Dejavnosti pred branjem besedila

    * aktiviranje izkušenj

    * obravnavanje besedila v pogovoru z dijaki (miselni vzorec)

    * ugibanja, ustne vaje, pisne vaje (za bolj zadržane dijake)

    * ugotavljanje teme na osnovi izluščenih besed, vodenih vprašanj

    * razvrščanje besed  po vrsti ali v kategorije

    * uporaba slikovnega materiala, na osnovi katerega napišejo dijaki svojo verzijo besedila in ga kasneje primerjajo z originalom

    * smiselno urejanje sestavin besedila (vrstni red)

    * posredovanje skrajšane oblike besedila

    * umeščanje besedila v kontekst

    * priklic vsebine istega besedila v materinščini

     

    4.2  Dejavnosti med branjem

    Dijaki morajo prepoznati vrsto besedila, ugotoviti, komu je namenjeno, izluščiti glavne ideje, povzeti bistvo in spoznati, v kakšnem tonu je napisano. Med branjem lahko pozornost usmerimo na besedišče, jezikovne funkcije, slovnične strukture, kohezivna sredstva, na različne načine, s katerimi se pisec obrača na neko osebo, na ugotavljanje smiselne povezanosti besedila. Ob branju dijake navajamo na vzporedne aktivnosti:

    4.3  Dejavnosti po branju

    Te dejavnosti so namenjene predvsem preverjanju razumevanja prebranega besedila:

    Dijakom moramo omogočiti, da si ustvarijo svoje interpretacije, da svoja mnenja, čustva in izkušnje uporabijo in povežejo z besedilom v raznolikih dejavnostih in svoja spoznanja posredujejo in utemeljujejo ter jih primerjajo z drugimi.

    5.  Pisanje

    Dijaki ne pišejo besedil samo zato, da učitelji lahko popravljajo njihove napake. Dobro zastavljena pisna naloga ni samo dobra vaja za učenje jezika, temveč spodbuda, da lahko svoje predstave, izkušnje, občutke opišejo na oseben in ustvarjalen način.

    V začetnih fazah se vaje za pisanje besedil navezujejo večinoma na govorne vaje z določeno vsebino. Kasneje pa se lahko osredotočijo na kompleksnejše besedilne zvrsti, ob katerih se naučijo, kako svoje ideje in misli jasno in logično napisati in kako posamezne stavke povezati v smiselno celoto. Ker je pisanje mnogo zahtevnejše od govora, saj ne prenese napak, ki so pri govorjenju dopustne, mora imeti pisec dovolj časa, da dobro premisli ter svoje osnutke preoblikuje in izpopolni.

    5.1   Vodenje pisnih dejavnosti

    A * obravnava vzorca besedila                              B * naloga pisnega izražanja (besedilo)

       * vaja z vzorcem besedila (dana navodila)          * primerjava s podobni besedilom
         
      * naloga pisnega izražanja (novo besedilo)           * informacija/evalvacija 

       * informacija/evalvacija                                          * poprava

       * poprava                                                               * ponovno pisanje besedila

     

    5.2  Ustvarjalno pisanje

     Iz  postopnega uvajanja vodenih pisnih  dejavnosti preidemo k prostemu, ustvarjalnemu pisanju.

    To vajo začnemo s pisanjem v skupinah; pri tem se delo in odgovornost porazdelita. Pozneje, ko dijaki spoznajo zakonitosti pisanja, omogoči pisanje eseja.

    Vendar obstaja tudi možnost, da dijaki vajo začnejo z ustvarjalnim pisanjem. V začetnih fazah pač uporabijo jezikovna sredstva, ki jih poznajo. Svoja besedila lahko kasneje primerjajo z vzorčnim besedilom, z besedili drugih dijakov, jih spreminjajo glede na pripombe sošolcev ali popravijo.

    V končni fazi je potrebno besedila seveda urediti, to pa ne pomeni samo popraviti slovnične napake, temveč urediti tudi vsebino in strukturo besedila.

    Pisanje je proces, pri katerem dijaki z besedilom eksperimentirajo, medtem ko razmišljajo, načrtujejo, se pogovarjajo o vsebini. Napake so na tej stopnji nujni del učnega procesa in seveda tudi znamenje napredka pri učenju jezika. Zato je primerno, da uvajamo ustvarjalno pisanje krajših besedil ali pesmi, ki lahko glede na posamezne faze razvoja pomenijo izredno motivacijo za pisanje.

    6.  Pouk  književnosti

    Pouk književnosti temelji na branju celotnega besedila, ki je izhodišče šolske obravnave in interpretacije. Navezuje se tudi na pouk istega besedila ali podobnih besedil avtorjev ali obdobij pri slovenščini. Učitelj spodbuja dijakove lastne interpretacije in druge oblike opisov, opisov doživetij, ki so izhodišče za obravnavo v dvojicah ter skupinah in primerjavo branj več dijakov. Do dijakovih branj in interpretacij smo praviloma strpni, spodbujamo jih s pozitivnim mnenjem in ustvarjanjem zaupljivega kolegialnega ozračja, ki dijakom ne zbuja strahu pred razkritjem “nepravega” branja ali nezadostnega poznavanja, marveč jih utrjuje v prepričanju, da imajo vsi pravico do svojega lastnega branja. Dijakom pomagamo razumeti procese njihovega razumevanja in jih navajamo h kritičnosti in njihovemu lastnemu razumevanja besedila oz. branju in razbiranju besedila. Vse poznavanje in kritičnost do lastnega branja imata namen pripomoči k razvoju boljših bralnih strategij in dijakovemu zanimanju za samostojno branje nemških besedil.

    Besedilom, ki so predpisana za obravnavo pri maturi, namenjamo še posebno pozornost in dijakom pomagamo razumeti in usvojiti osnovno besedišče, ki je potrebno za opisovanje literarnega doživetja in tudi za pisni odgovor na višji ravni, potrebni za maturo. Z dijaki vadimo razne oblike pogovora/razprave o umetnostnih besedilih in možnosti za podrobnejše spoznavanje in obvladovanje leposlovnih besedil v nemščini. Ob besedilih sestavimo razne vaje ali preizkuse znanja, ki ves čas opozarjajo na pomen branja. Pozornost dijakov na posamezne lastnosti besedila usmerjamo z vajami razumevanja, izpusta in nadomeščanja delov besedila, spreminjanja in dopolnjevanja posameznih sestavin z upočasnjenim branjem, ki opozarja na bralčev lastni prispevek k razumevanju, in s poskusi prevajanja besedila v drugačne zvrsti. S primerjavami s slovenskim prevodom opozorjamo na pomen sposobnosti branja izvirnih nemških besedil in na razne besedilne in vsebinske spremembe, ki jih prinaša vsak prevod. S takimi postopki poskušamo dijaku razviti jezikovno zavest in začetno občutljivost za rabo nemščine v umetnostnem jeziku.

    Učitelj dijake tudi opozori na pomen branja fiktivne pripovedi v nemškem jeziku tako za spoznavanje kultur nemškega govornega področja kot tudi za osebno bogatitev in ohranjanje jezikovnega znanja. 

    7.  Medpredmetne povezave

    Z različnimi vsebinami pri pouku nemščine pripravljamo dijake na kakovostno življenje in vseživljenjsko učenje. Za to niso nujne samo povezave teorije s prakso, temveč tudi medpredmetne povezave, ki se kažejo predvsem pri navezovanju na druge tuje jezike in slovenščino (primerjava jezikovnih sistemov, sporazumevalna sposobnost, določene slovnične kategorije, skladnja, besedotvorje, terminologija ipd.).

    Že usvojeno teoretično jezikovno znanje pri slovenščini lahko olajša razumevanje nekaterih slovničnih kategorij pri pouku nemščine.

    Pouk nemščine se navezuje na pouk književnosti, tako da dijaki s pridom uporabijo že pri slovenščini usvojena znanja o splošni literarni teoriji in svetovnih literarnih tokovih. Na ta način so možne tudi primerjave posameznih nacionalnih literatur.

    Pri določenih vsebinah, ki jih obravnavamo pri pouku nemščine, lahko ugotovimo povezanost s poukom geografije, zgodovine, umetnosti, sociologije in filozofije. Z njihovo pomočjo si bodo dijaki pridobili ustrezna znanja o družbi, drugačnih načinih razmišljanja, drugačnih navadah. Pridobili bodo torej celostno podobo dežel/e, katerih/katere jezik se učijo. Na ta način bomo posegli nad medpredmetne povezave in poudarili tudi človeške vrednote, kot so strpnost do drugačnosti, mirovna vzgoja ipd.

    Sodobni pouk nemščine je prav tako povezan z znanjem o informacijskih tehnologijah, ki ga dijaki pridobijo pri pouku računalništva in informatike.

    Prek kompenzacijskih strategij dijaki usvojijo osnovna znanja o tem, kako priti do novih podatkov, ki jih potrebujejo za pripravo raziskovalnih in seminarskih nalog, referatov, govornih vaj ipd. Za uresničitev le-teh  lahko dijaki uporabljajo knjižnična informacijska znanja.

    Z določenimi učnimi vsebinami je omogočeno razumevanje povezanosti vsebin predmeta z zdravjem, prav tako pa v okviru določenih vsebin poteka pri pouku nemščine okoljska vzgoja. Oboje se tematsko navezuje na naravoslovne predmete.

    S pomočjo novih spoznanj s področja psiholingvistike lahko v alternativnih pristopih pri pouku nemščine (kinestetika - gibanje - sproščanje) najdemo tudi povezave s športno vzgojo in psihologijo.

    Večja povezanost med predmeti ne pomeni samo učinkovitejšega učenja in pridobivanja znanja, temveč za učitelja tudi lažje in bolj učinkovito poučevanje. Za medpredmetno usklajevanje lahko v določeni meri poskrbi letni delovni načrt, predvsem pa učitelji z dogovarjanjem.

    Celovitosti znanja ne dosegamo le z medpredmetnimi povezavami, temveč tudi s poglabljanjem medkulturnih odnosov. To lahko uresničujemo med drugim s strokovnimi ekskurzijami in izmenjavo dijakov.      

     

    IV.  OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    Preverjanje in ocenjevanje naj učitelj  prilagaja  različnim modulom.

    Vsako preverjanje in ocenjevanje mora potekati v skladu s pravilnikom  o ocenjevanju.

    Učitelj mora nenehno iskati nove, boljše načine preverjanja in upoštevati standarde znanj, ki so predvideni v učnem načrtu. Z dobro premišljenim načinom preverjanja znanja in ustreznimi kriteriji se učitelj lahko izogne spornosti ocenjevanja, pa tudi nepotrebnim stiskam dijakov.  Zato naj ocena  ne bo le strogo podrejanje normam, temveč naj upošteva individualni razvoj dijakov in naj bo na ta način tudi odraz njihovega osebnega napredka.

    Poleg tega je pomembno, da ima dijak na voljo čim več različnih načinov preverjanja, da se bo lahko izkazal predvsem v tistih načinih, ki mu najbolj ustrezajo, in bo imel tako možnost pokazati čim več znanja.

    Vprašanja za pisno in ustno preverjanje mora učitelj sestaviti tako, da v enakomernem obsegu preverja vse štiri sposobnosti: slušno in bralno razumevanje ter ustno in pisno sporočanje.

    V vsakem ocenjevalnem obdobju mora imeti dijak obvezno najmanj eno in ne več kot dve oceni iz pisnega in ustnega preverjanja.

    1.  OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

    Ker je sicer preverjanje (ustno in pisno) napovedano, mora imeti ocenjevanje sodelovanja pri pouku posebno mesto v celotnem sistemu preverjanja in ocenjevanja. Ocenjevanje sodelovanja pri pouku je edini način preverjanja sprotnega dela, pozitivnega ali negativnega odnosa do predmeta, delovnih navad in truda. Še zlasti je pomembno za tiste dijake, ki iz individualnih razlogov pri preverjanju in ocenjevanju ne morejo v pravi meri pokazati svojih sposobnosti, dosegajo pa prav zaradi sodelovanja določen napredek.

    Oblike sodelovanja pri pouku so različni govorni, pisni in praktični prispevki dijakov:

    - nenehno, kontekstualno in jezikovno primerno sodelovanje v razrednih pogovorih

    - pisne in ustne domače naloge

    - samostojni prispevki (referati, vodenje pogovorov)

    - sodelovanje pri skupnih projektih (skupinsko delo v razredu, izpeljava anket, izdelava stenskega plakata, kreativno pisanje in podobno)

    - krajša pisna preverjanja znanja

    - krajše ustno preverjanje (tudi nenapovedano)

    Z domačimi nalogami dijaki utrjujejo v šoli pridobljeno znanje, hkrati pa jih z nalogami spodbujamo k doseganju višjih kognitivnih ciljev. Zato naj delo doma vključuje na primer slovnične vaje najrazličnejših tipov, pisanje krajših in daljših sestavkov, priprave referatov in poročil, branje ustreznih literarnih del itd.

    2.  PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    V vsakem ocenjevalnem obdobju morajo dijaki pisati eno napovedano pisno nalogo, poleg tega pa lahko pišejo tudi eno kontrolno nalogo, tj. krajšo pisno nalogo, če učitelj presodi, da s tem dijake motivira za sprotnejše delo.

    S pisno nalogo preverjamo in ocenjujemo snov, ki so jo dijaki pridobili v ocenjevalnem obdobju. Dijaki morajo biti vnaprej seznanjeni s snovjo, ki bo preverjena v pisni nalogi, prav tako mora učitelj izbirati tip nalog, ki je dijakom znan od prej. S pisno nalogo preverjamo širše, globalno znanje in – kadar je to le mogoče – doseganje višjih kognitivnih ciljev.

    S kontrolnimi nalogami preverjamo in ocenjujemo delna znanja ali sposobnosti, na primer obdelano slovnično poglavje ali na novo pridobljeno besedišče.

    Izbiramo med temi tipi nalog:

    - naloge izbirnega tipa

    - odgovori da/ne

    - odgovori pravilno/narobe

    - naloge z dopolnjevanjem

    - tvorba stavkov iz posameznih elementov

    - pretvorbene naloge

    - spis

    - literarni esej (za dijake, ki bodo delali maturo na višji ravni)

    - slovnične naloge, povezane z izhodiščnim besedilom

    - argumentiran odziv na izhodiščno besedilo (izražanje mnenja)

    - sestavljanje besedil po vzorcu, na osnovi izhodiščnih točk, na osnovi različnih impulzov (slika, film, pesem...), nadaljevanje zgodbe

    - sestava vzporednega besedila

    - pretvorba ene vrste besedila v drugo

    - sprememba perspektive

    - slikovne zgodbe

    Po pisni in kontrolni nalogi morajo dijaki napisati popravo.

    Pri pisnem preverjanju ocenjujemo:

    1. jezikovno pravilnost oz. ustreznost odgovorov

    2. pri daljših pisnih sestavkih pa:

    a) vsebino

    - ustreznost sporočila glede na naslov

    - poznavanje teme

    - bogastvo vsebine

    - izvirnost

    - smiselnost, sprejemljivost, količino argumentov

    - jasnost izražanja

    b) zgradbo

    - koherentnost

    c) jezik

    - jezikovno pravilnost

    - ustreznost in bogastvo besedišča

    - kvaliteto jezikovnih struktur

    - slog    

    Učitelj naj poleg teh vedno išče še druge možnosti in spremlja metodične novosti na tem področju.

    Za tiste, ki bodo delali maturo iz nemščine, naj bodo pisne naloge sestavljene tako, da  dijake postopoma pripeljejo do mature. To je še zlasti pomembno v 3. in 4. letniku; takrat naj učitelj izbira med tistimi tipi pisnega preverjanja, ki so predvideni v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo.

    Za dijake, ki bodo delali maturo iz nemščine, je pri ocenjevanju pisnih nalog zlasti v 3. in 4. letniku smiselno uporabljati kriterije, določene v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo.

    3.  USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    V vsakem ocenjevalnem obdobju mora učitelj dijake tudi ustno preveriti, saj je to za dijake in učitelja pomembna informacija o napredku pri govornem sporočanju. Pomembno je, da učitelj najde zase in svoje dijake najprimernejšo obliko sprotnega preverjanja, ki spodbuja dijake k sprotnemu delu. V vsakem primeru pa morajo ti imeti dovolj časa za premislek in odgovor.

    Pri dijakih, ki bodo opravljali maturo iz nemščine, je smiselno, da učitelj ustno preverjanje in ocenjevanje uskladi z maturitetnim načinom ustnega preverjanja in upošteva kriterije, ki so določeni v veljavnem Predmetnem katalogu znanj za maturo.

    Možno je tudi skupinsko preverjanje, pri katerem sodelujeta dva ali več dijakov. Npr.: dijaka oz. dijaki so postavljeni v določene okoliščine oz. pred določen problem, o katerem se morajo pogovarjati in ga rešiti. Pri tem so omejeni na določen čas (10 do 12 minut), situacija oz. problem pa izhaja iz predelanih tematskih sklopov. Učitelj, ki je zgolj opazovalec in ocenjevalec, lahko tako nemoteno ocenjuje:

    - odzivnost posameznih dijakov;

    - poznavanje predelane snovi in sposobnosti za navezovanje na znanje, ki so ga pridobili pri drugih predmetih;

    - spretnost rabe jezika;

    - kreativnost in kritično presojanje pri reševanju problemov.

    Ta način preverjanja je "naravnejši" od običajnega, saj se dijak ne čuti neposredno izpostavljenega in se tako bolj sproščeno vključuje v pogovor.

    Pri ustnem preverjanju ocenjujemo:

    a) sporočilnost

    - ustreznost sporočila glede na temo vprašanja

    - poznavanje teme

    - iznajdljivost, izvirnost

    - jasnost izražanja

    b) jezik

    - jezikovno pravilnost

    - obvladovanje komunikacijskih strategij

    - ustreznost in bogastvo besedišča

    - gladkost govora

    c) sodelovanje pri pogovoru

    - odzivnost

    - umestnost vključevanja v pogovor (zlasti pri skupinskem preverjanju)

    - naravnost govora


    NACIONALNI PREIZKUS ZNANJA

    Dijaki gimnazij lahko opravljajo maturo iz nemščine kot glavnega predmeta na osnovni ali višji ravni ali maturo iz nemščine kot izbirnega predmeta na višji ali osnovni ravni.

    V. VIRI

    Baldegger, M., M. Müller, G. Schneider: Kontaktschwelle Deutsch als Fremdsprache. Europarat, Langenscheidt, Straßburg, 1996.

    Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport 1995.

    Curriculum, Deutsch als Fremdsprache, Slowakische Republik, Mai 1996.

    Delors, J.: Učenje – skriti zaklad.

    Gardner, H.: Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah,  Ljubljana, Tangram, 1995.

    Gimnazijski program. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992.

    Izhodišča kurikularne prenove, Nacionalni kurikularni svet, Ljubljana, maj 1996.

    Kommunikation im Deutschunterricht, Svet Evrope, Bruxelles, 1994.

    Kurikularna prenova gimnazijskega izobraževanja, Področna kurikularna komisija za gimnazije, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, nov. 1996.

    Van Ek, Jan A.: Objectives for Foreign Language Learning, Vol. 1: Scope. Strasbourg, Council of Europe Press, 1993.

    Predmetni izpitni katalog za maturo, Nemški jezik, Ljubljana: DIC, 1996.

    Rahmencurriculum Deutsch als Fremdsprache fur Fortgeschrittene jugendliche Lerner. Erprobungsfassung fur die Slowakische Republik. Juni 1994.

    Skela, J.: Razmisleki o prenovi vzgojno-izobraževalnega načrta za OŠ, Ljubljana, feb. 1996.

    Strauss, D.: Didaktik und Methodik/Deutsch als Fremdsprache, Berlin, München, Wien: Langenscheidt, 1988.

    Tomič, A.: Izbrana poglavja iz didaktike, Ljubljana: FF, 1997.                                    

    Vorläufiger Rahmenplan Englisch, Gymnasiale Oberstufe, Sekundarstufe II, Ministerium für Bildung, Jugend und Sport, Potsdam, Juni 1992.