OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA

AVTOSERVISER

Izobraževalni program srednjega poklicnega izobraževanja Avtoserviser je nastal na podlagi Izhodišč za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (2001).

Podlaga za pripravo modularno zgrajenega izobraževalnega programa sta poklicna standarda:

• vzdrževalec/ vzdrževalka pnevmatik in vulkanizer/ vulkanizerka in
• avtosviser/ avtoserviserka .

Izobraževalni program omogoča pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo vzdrževalec pnevmatik in vulkanizer (3. stopnji zahtevnosti dela) ter poklicno kvalifikacijo in naziv srednje poklicne izobrazbe avtoserviser/ avtoserviserka (4. stopnja zahtevnosti dela)

Programske rešitve

Pri pripravi izobraževalnega programa Avtoserviser so bili postavljeni naslednji cilji:

• povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu, katalogih znanja, izpitnih katalogih. Cilj je doseči večjo notranjsko vsebinsko povezanost in prepletenost znanja in razvoj poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklic, sodelovanje v družbi, osebnostni razvoj in nadaljnje izobraževanje;
• uveljaviti načelo učnociljnega in problemskega načrtovanje pri pripravi katalogov znanja in izpeljavi učnega procesa;
• modularno zgrajen in fleksibilen ter transparentno strukturiran izobraževalni program;
• odpiranje kurikula in vpliv lokalnih partnerjev za uresničevanje lokalnih potreb in interesov;
• enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja;
• večja programska prožnost in avtonomija šol s pripravo okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni;
• novi metodično-didaktični koncepti, katerih cilj je doseči spremembo v pedagoškem delu učiteljev, timskem delu na šoli in večji individualizaciji pouka.

Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničen skozi koncept kompetenc (poklicnih in ključnih, ki jih razvijamo s ključnimi kvalifikacijami). V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuji jezik in šport kot samostojne programske enote (predmeti) v najmanj minimalnem standardu, kot ga določajo navedena Izhodišča. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s strokovnimi vsebinami in praktičnim usposabljanjem prepuščamo šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.

Uresničevanje ciljev nacionalnega standarda ključnih kvalifikacij s področja naravoslovja, družboslovja in umetnosti, ki jih ni možno povezati s cilji strokovnega izobraževanja, se izvede v samostojnih programskih enotah v delu A predmetnika.

Cilji ostalih ključnih kvalifikacij so vgrajeni v strokovne vsebinske sklope ali se kot način in metoda dela uresničujejo skozi celoten program: kompetenca učiti se učiti, socialne veščine, razvoj sporazumevalne zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti). Cilji ključnih kvalifikacij podjetništvo in varstvo in zdravje pri delu so vgrajeni v vse strokovne vsebinske sklope. Cilji ključne kvalifikacije informacijsko-komunikacijska pismenost pa v vse predmete in vsebinske sklope. Graditev kariere kot ključne kvalifikacije je mogoče razviti v okviru interesnih dejavnosti ali odprtega kurikuluma. V okviru interesnih dejavnosti. se poveča število ur, namenjenih športnim dnevom, na 60 ur.

Najmanjša strukturna enota za dosego poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki v smislu koncentričnih krogov omogoča pridobivanje poklicne kompetence in postopno graditev le te na več ravneh. Vsebinski sklopi so vsebinsko-didaktični sklopi ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru vsebinskih sklopov se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in nacionalne ključne kvalifikacije v luči delovnih in poslovnih procesov in upoštevanja potreb strank. Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje avtoservisne dejavnosti: tehnološki, ekonomski, okoljevarstveni in zdravstveni. Vsebinski sklopi vključujejo cilje: informiranja, načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole. Posebna pozornost je posvečena »teoretizaciji« praktičnega izobraževanja s ciljem doseči ustrezno razmerje med teoretičnim in praktičnim vidikom usposobljenosti.

Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in raznolikost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc:

• osnovni nivo:dijaki oziroma vajenci rešujejo naloge in izvajajo aktivnosti v predvidljivih in dobro strukturiranih situacijah in problemih, bolj kompleksne naloge izvajajo po navodilih. Dijaki oziroma vajenci spoznavajo in osvajajo osnovna znanja in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog.
• rutinski nivo: dijaki oziroma vajenci se naučijo načrtovati, izvajati spretnosti in reševati probleme v znanih, strukturiranih, vendar bolj kompleksnih delovnih situacijah, ki zahtevajo tudi sodelovanje z drugimi. Razvijajo prilagodljivost, komunikativnost, skupinsko reševanje nalog.
• napredni nivo: dijaki oziroma vajenci znajo oceniti (ekonomsko in časovno) problem, izvesti kompleksne in nepredvidljive delovne naloge, znajo reševati probleme, ki presegajo znane situacije, probleme rešujejo sodelovalno v skupini. Poudarek je na načrtovanju, odločanju, izvedbi in kontroli delovnega procesa, sodelovanju z drugimi, razvijanju odgovornosti in samoiniciativnosti ter kreativnem reševanju problemov, ki zahteva kompleksno in dobro strukturirano teoretično znanje in ključne kvalifikacije.

Katalogi znanja so načrtovani učnociljno: v ciljih so zapisane spretnosti, znanja, veščine in kompetence, ki se kot učni dosežki preverijo z uresničitvijo cilja znotraj sklopa in ob koncu izobraževanja; v drugi koloni so opredeljeni cilji nacionalnih ključnih kvalifikacij, ki jih uresničujemo povezano; socializacijski cilji so izpostavljeni v usmerjevalnih ciljih predmeta in se kot rdeča nit uresničujejo skozi celoten predmetnik.

Nov didaktični koncept predpostavlja pouk oziroma pedagoški proces, ki

• je usmerjen k dijaku oziroma vajencu in procesom učenja ter razvijanju celovite poklicne usposobljenosti, razvijanje samostojnosti in prevzemanje odgovornosti za svoje ravnanje;
• spreminja vlogo učitelja od »prenašalca« znanja k prevzemanju novih vlog (mentor, ki načrtuje, usmerja in svetuje);
• predpostavlja učenje v kompleksnih zaokroženih vsebinskih sklopih, ki vključujejo cilje načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole – učenje za poklicno ravnanje, povezovanje teorije, prakse in ključnih kvalifikacij;
• zahteva učenje z lastno aktivnostjo in ob praktičnih izkušnjah, poudarek na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so aktivnosti in ravnanja ter refleksija le-teh. Gre za pridobivanje tako vsebinskega kot proceduralnega znanja (obvladovanja procesov, metod, razvoj spretnosti);
• razvija ključne kompetence učenje učenja, socialne in sporazumevalne kompetence (ustno komunikacijo, razvijanje funkcionalne pismenosti in informacijsko-komunikacijske pismenosti) skozi celoten izobraževalni program;
• bo razvil nove metode preverjanja in ocenjevanja znanja in kompetenc.

Izobraževalni program zahteva pripravo projekta izvedbeni kurikulum na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne aktivnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati, določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego cilja je na šoli oblikovana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo.

V izobraževalnem programu je 606 ur namenjenih odprtemu kurikulumu in uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola bo v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definirala cilje tega dela kurikuluma, v katerem bodo dijaki oziroma vajenci razvijali tako praktične veščine, poglabljali in širili znanje strokovne teorije in razvijali ključne kompetence.

Organizacija praktičnega pouka in praktičnega izobraževanja v delovnem procesu

Program srednjega poklicnega izobraževanja je enakovreden ne glede na organizacijo izvedbe (šolsko, dualno). Za dualno organizacijo se šteje izvedba izobraževanja na podlagi individualne učne pogodbe med delodajalcem, vajencem in njegovimi starši oziroma zakonitimi zastopniki, za šolsko pa izvedba izobraževanja na podlagi pogodbe, ki jo šola sklene z delodajalci za dijake, ki niso sklenili individualnih učnih pogodb. Pravice in obveznosti pogodbenih partnerjev so v obeh primerih enake.

Praktično izobraževanje v delovnem procesu omogoča doseganje ciljev, ki ji šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov, ter poklicnih kompetenc pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilec izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj s šolsko delavnico oziroma medpodjetniškim centrom izvajata izobraževalni program.. Za dualno obliko se šteje izvedba izobraževanja na podlagi individualne učne pogodbe med delodajalcem, vajencem in njegovimi starši oziroma zakonitimi zastopniki, za šolsko pa izvedba izobraževanja na podlagi pogodbe, ki jo šola sklene z delodajalci za dijake, ki niso sklenili individualnih učnih pogodb. Pri tem so pravice in obveznosti pogodbenih partnerjev v obeh primerih enake.

Dijakom oziroma vajencem je zagotovljeno 655 urpraktičnega pouka v šolskih delavnicah in minimalno 24 tednov PIDP, ki poteka na osnovi sklenjene individualne pogodbe med delodajalcem in vajencem ali šolske (kolektivne) pogodbe med delodajalcem in šolo.

V pogodbi stranki dogovorita glede:

• trajanja in način izvajanja praktičnega izobraževanja v delovnem procesu
• vsebin, ki jih bo dijak oziroma vajenec pridobil v delovnem procesu
• druge naloge in obveznosti pogodbenih strank

Z individualno pogodbo je lahko določeno, da vajenec opravi do 53 tednov praktičnega izobraževanja v delovnem procesu pri delodajalcu.

S predlaganim PIDP se vajencu zagotavlja primerljivo obremenitev izobraževanja, saj zaključuje posamezni letnik izobraževanja pod enakimi pogoji, kot dijak v šolski organizaciji. Šolsko leto traja v 1. in 2.letniku 38 tednov, v 3.letniku 35 tednov. V primeru, da vajenec opravi 53 tednov PIDP, opravlja dodatne tedne po zaključku pouka.

Z individualno pogodbo je lahko določeno tako, da se:

• v prvem in drugem letniku poveča PIDP iz 3 na 7 tednov, s tem se vajencu zagotovi minimalno število pouka prostih tednov v šolskem letu;
• v tretjem letniku poveča PIDP iz 18 na 19 tednov, kar zagotavlja, da vajenci zaključijo izobraževanje v spomladanskem roku skupaj z dijaki, ki se izobražujejo v šolski organizaciji;
• praktični pouk v drugem in tretjem letniku nadomesti s PIDP pri delodajalcu (2 dni/teden), kar skupaj znaša 98 dni oziroma 19,6 tednov.

Če se upošteva največje možno število vseh tednov, potem praktično izobraževanje v delovnem procesu lahko obsega skupaj 7+7+19+19,6=52,6 tednov.