SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

Izobraževalni program: LABORATORIJSKI TEHNIK

KATALOG ZNANJ

Sprejeto na 28.seji Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje, dne 10. 6. 1999

1. IME PREDMETA

HEMATOLOGIJA

2. ŠTEVILO UR

Po posameznih letnikih in oblikah izobraževalnega dela.

Letnik

Oblike izobraževalnega dela

 

Teorija (ur)

Vaje (ur)

Skupaj (ur)

1.

    

 

2.

    

 

3.

105

70

175

4.

68

34

102

skupaj

173

104

277

*  T – teoretični pouk, seminarji, projektno delo;

** V- vaje, individualno projektno delo oziroma projektno delo v skupinah, storitev.

3. USMERJEVALNI CILJI

Pri predmetu dijaki:

  • poznajo in razumejo vloge krvi, fiziološke in patofiziološke procese v krvi in krvotvornih organih,

  • prepoznajo in razlikujejo krvne celice,

  • razvijajo poklicno etiko in odnos do pacientov,

  • strokovno – teoretično se pripravljajo na samostojno delo v hematološkem laboratoriju,

  • povezujejo hematologijo s sorodnimi naravoslovnimi znanji ( klinična biokemija, mikrobiologija, somatologija, biologija in analizna kemija,

  • pridobivajo ročne spretnosti za poklic laboratorijski tehnik,

  • razvijajo odgovoren odnos do okolja,

  • motivirajo se za vseživljensko izobraževanje,

  • razvijajo osebnostne lastnosti kot so odgovornost, natančnost, delavnost,

  • razvijajo sposobnost vključevanja v timsko delo,

  • strokovno – teoretično se pripravljajo za nadaljevanje študija na višjih in visokih strokovnih šolah,

  • privzgajajo si kritičnost pri podajanju rezultatov krvnih analiz,

  • razvijajo poklicna znanja in spretnosti za delo v hematološkem laboratoriju, ki vključuje tudi korekten odnos do pacienta in čuvanje poklicne skrivnosti,

  • usvajajo strokovno medicinsko terminologijo, kar omogoča boljše razumevanje strokovne literature iz področja medicinskih ved,

  • usposabljajo se za reševanje konkretnih problemov pri poklicnem delu,

  • poznajo Kodeks etike za laboratorijske tehnike.


    • 4. OPERATIVNI CILJI

    3. letnik

    INFORMATIVNI CILJI IN VSEBINE

    FORMATIVNI CILJI

    SOCIALIZACIJSKI CILJI

    POSEBNOSTI V IZVEDBI

    HEMATOLOGIJA, HEMATOLOŠKI LABORATORIJ

    Dijaki

    Dijaki

     

  • razložijo izraz hematologija

  • razdelijo hematologijo na klinično in laboratorijsko

  • na kratko opišejo področja hematologije

    		•

  • se seznanijo z novo vedo;

  • opazujejo in opišejo hematološki laboratorij;

    		•

    Razvijajo poklicno pripadnost.

    Ogled in primerjava med hematološkim laboratorijem na šoli in v zdravstveni ustanovi.

    KRI

     

     

    		  

  • opišejo arterijsko, vensko in kapilarno kri

    		•

  • razlikujejo med vensko in arterijsko krvjo;

  • urijo se v odvzemu venske in kapilarne krvi;

    		•

    Se zavedajo pomena pravilnega odvzema krvi.

    Razvijajo pravilen pristop do pacienta in se zavedajo bolečnosti posega.

    Vaje: odvzem venske in kapilarne krvi.

    SERUM, PLAZMA, ANTIKOAGULANTI

     

     

    		  

  • razložijo pridobivanje seruma in plazme

  • naštejejo antikoagulante, jih opišejo in razložijo princip delovanja posameznih

    		•

  • razlikujejo med serumom in plazmo in opišejo njihovo sestavo

  • razložijo, zakaj se kri v žili ne strjuje, v epruveti pa se

    		•

    Se zavedajo pomena pravilnega doziranja antikoagulanta in njegovega vpliva na analize krvi.

    Demonstracija: prikaz pridobivanja seruma in plazme.

    KRVNE CELICE

     

     

    		  

  • opišejo vlogo eritrocitov, levkocitov in trombocitov

  • razložijo hematopoezo embria, otroka in odraslega človeka

  • razložijo teorijo nastanka krvnih celic

  • poimenujejo celice, ki so prisotne v krvi zdravega človeka

    		•

  • razlikujejo med sestavo krvi odraslih in novorojenčkov in razliko povezujejo s hematopoezo embrija in odraslega človeka;

  • narišejo shemo, ki prikazuje razvoj krvnih celic od pluripotentne matične celice naprej;

    		•

    Zavedajo se pomena posameznih krvnih celic za skladno delovanje človeškega organizma.

    Zavedajo se diagnostičnega pomena pojava patoloških celic v krvi.

    Demonstracija: prikaz zrelih celic v krvi na posterju.

    KRVOTVORNI ORGANI

     

     

    		  

  • naštejejo krvotvorne organe in opišejo kostni mozeg

    		•

  • razlikujejo med kostnim mozgom in limfatičnimi krvotvornimi organi;

    		•

    Zavedajo se pomena preiskave kostnega mozga v diagnostiki.

    Vaja: pregled razmaza in odtisnjenca kostnega mozga.

    PRIPRAVA RAZMAZOV KRVI IN KOSTNEGA MOZGA

     

     

    		  

  • naštejejo vrste krvnih razmazov

  • opišejo tehnike priprave razmazov

  • opišejo izgled idealnega krvnega razmaza

    		•

  • primerjajo razmaz krvi in kostnega mozga;

  • ogledajo si odtisnjenec kostnega mozga;

  • izdelajo idealen krvni razmaz;

    		•

    Zavedajo se pomena idealno izdelanega razmaza za rezultate analiz.

    Urijo se v natančnosti in spretnosti.

    Vaja: priprava krvnega razmaza iz venske krvi.

    BARVANJE KRVNIH RAZMAZOV PO PAPPENHEIMU

     

     

    		  

  • opišejo postopek barvanja in vlogo posameznih reagentov

  • opišejo vzroke, ki privedejo do napačne obarvanosti razmazov – pH, čas barvanja, kvaliteta reagentov itd.

    		•

  • obarvajo krvne razmaze, ki so jih izdelali v predhodni vaji;

    		•

    Zavedajo se toksičnosti reagentov in ustrezno ravnajo z njimi.

    Usposabljajo se za timsko delo.

    Skupinska vaja: barvanje krvnih razmazov po Pappenheimu.

    CELICE RDEČE VRSTE

     

     

    		  

  • opišejo pronormoblast, bazofilni normoblast, polikromatski normoblast, ortokromatski normoblast, retikulocit in normocit

  • razložijo določanje števila koncentracije Rtci v krvi in navedejo orientacijske referenčne vrednosti

  • opišejo zgradbo Erci, njegovo velikost, obliko in barvo

  • razložijo izraze – anizocitoza, poikilocitoza in polikromazija.

  • naštejejo in opiše patološke oblike in vključke v Rtci

  • razložijo postopke določanja števila koncentriranih eritrocitov

    		•

  • opišejo skupne značilnosti celic rdeče vrste in razlike;

  • ločijo celice med seboj in jih razlikujejo od levkocitov;

  • analizirajo mikroskopske preparate;

  • pripravijo vitalno obarvane razmaze in štejejo eritrocitov Rtci pod mikroskopom;

  • izračunajo absolutno število Rtci;

  • urijo se v učenju hematološke terminologije, znanje pa poglabljajo in dopolnjujejo pri vajah;

  • mikroskopirajo patološke Erci in jih narišejo;

  • iz kapilarne in venske krvi določijo štev. konc. Erci s hemocitometrom;

    		•

    Zavedajo se kaj pomeni, če se pojavijo normoblasti v krvi.

    Urijo se v natančnosti, ko opazujejo in rišejo celice.

    Se usposabljajo za strokovno komunikacijo in za spremljanje strokovne literature.

    Spoznajo pomen patoloških Erci pri prepoznavanju anemij.

    Vaje:

  • ogled kostnega mozga – normocitnega sistema,

  • določanje števila koncentriranih Rtci,

  • mikroskopski pregled patoloških oblik in vključkov v Erci,

  • določanje števila koncentriranih Erci s komorico,

    Demonstracija: hematološki analizator.

    		•

    HEMOGLOBIN (Hb)

     

     

    		  

  • razložijo, da ima vsaka razvojna stopnja celic rdeče vrste več Hb

  • razumejo, kaj daje rdečo barvo krvi

  • razložijo reakcijo določanja masne koncentracije Hb

  • Poznajo orientacijske referenčne vrednosti Hb v krvi

  • spoznajo osnove fotometrije in Beer-Lambertov zakon

    		•

  • ponovijo vlogo Hb;

  • razlikujejo med hemoglobinom in hemiglobinom oziroma methemoglobinom;

  • iz kapilarne krvi določijo masno koncetracijo Hb;

    		•

    Zavedajo se, da je nizka masna koncentracija Hb zanesljivi znak slabokrvnosti.

    S poznavanjem sestave Drabkinovega reagenta , ki vsebuje tudi smrtno nevaren KCN, se zavedajo nevarnosti tega reagenta za zdravje ljudi in škodljivosti za okolje.

    Vaja: določanje masne koncentracije Hb v krvi.

    HEMATOKRIT IN HEMATOKRITNA VREDNOST

     

     

    		  

  • definirajo pojem hematokrit

  • razložijo postopek določanja hematokrita

  • poznajo formulo za izračun hematokritne vrednosti

  • poznajo orientacijske referenčne vrednosti za hematokrit

    		•

  • določajo vrednost hematokrita s hematokritno centrifugo;

  • izračunajo hematokritno vrednost iz podatkov za MCV in številčno koncentracijo eritrocitov;

    		•

    Uvajajo se v timsko delo.

    Zavedajo se škodljivosti hrupa pri delu.

    Vaja: določanje hematokrita

    ABSOLUTNE VREDNOSTI ERITROCITOV

     

     

    		  

  • definirajo in s formulami ponazorijo MCV, MCH in MCHC

  • poznajo njihove orientacijske referenčne vrednosti

  • poznajo tudi sodobnejše celične indekse, kot so MDW in MPV, ki jih lahko določi le hematološki analizator

    		•

  • iz danih podatkov izračunajo vrednosti za MCV, MCH in MCHC;

    		•

    Motivirajo se za spremljanje in učenje novih parametrov pri sodobnejših analizatorjih.

    Vaja: uporaba nomogramov.

    SEDIMENTACIJA ERITROCITOV

     

     

    		  

  • definirajo pojem hitrost sedimentacije eritrocitov

  • vedo, da je boljši pokazatelj določanja C-reaktivnega proteina v krvi, serumu ali plazmi

  • razumejo vzroke pospešene sedimentacije eritrocitov

  • naštejejo fiziološka in patofiziološka stanja, pri katerih je hitrost sedimentacije pospešena in patofiziološka stanja, kjer je hitrost sedimentacije normalna

  • opišejo postopke določanja hitrosti sedimentacije po Dawsonu in po Westergreenu

    		•

  • na osnovi pospešene sedimentacije in drugih hematoloških preiskav ugotavljajo vzroke pospešene sedimentacije eritrocitov;

  • določajo hitrost sedimentacije po Dawsonu in Westergreenu;

    		•

    Zavedajo se pomena pospešene sedimentacije eritrocitov kot presejalnega testa.

    Vaja: določanje hitrosti sedimentacije.

    RDEČA KRVNA SLIKA

     

     

    		  

  • naštejejo vse preiskave, ki jih uvrščajo med rdečo krvno sliko

    		•

  • preiskave rdeče krvne slike si poiščejo na laboratorijskem izvidu;

    		•

    Zavedajo se pomembnosti preiskav v diagnostiki.

    		  

    LEVKOCITI

     

     

    		  

  • opišejo postopke določanja številčne koncentracije levkocitov v krvi

  • navedejo orientacijske referenčne vrednosti za levkocite za odrasle in jih razlikujejo od tistih pri otrocih in novorojenčkih

    		•

  • v kapilarni in venski krvi določajo številčno koncentracijo levkocitov in analizirajo rezultate;

  • obnovijo vlogo levkocitov;

    		•

    Zavedajo se pomena zmerno zvišane in močno zvišane štev. Koncentracije levkocitov za diagnozo bolezni.

    Vaje: določanje številčne koncentracije levkocitov.

    GRANULOCITI

    LIMFOCITI

    PLAZMATKE

    MONOCITI

     

     

    		  

  • poimenujejo in opišejo razvojne stopnje celic:

  • granulocitne vrste

  • nevtrofilne vrste

  • eozinofilne vrste

  • bazofilne vrste

  • limfocitne vrste

  • plazmocitne vrste

  • monocitne vrste

  • opišejo posebnosti reaktivnih limfocitov

  • podrobno opišejo vlogo in kinetiko posameznih zrelih levkocitov

    		•

  • narišejo posamezne razvojne stopnje celic;

  • opazujejo celice pod mikroskopom;

  • ponovijo humoralno imunost;

  • znajo ločiti med seboj običajne in reaktivne limfocite;

    		•

    Urijo se v natančnosti, ko opazujejo in rišejo celice.

    Pozorni so na minimalne razlike med celicami.

    Zavedajo se pomena prepoznavanja reaktivnih ali atipičnih limfocitov za diagnostiko infekcijske mononukleoze.

    Vaja: diferenciranje infekcijske mononukleoze.

    BLASTI

     

     

    		  

  • opišejo skupne značilnosti blastov

    		•

  • narišejo blastno celico;

    		•

    Zavedajo se, da blasti niso posebna skupina celic, pač pa prve razvojne stopnje levkocitov, ki jih brez citokemičnih barvanj ne moremo z zanesljivostjo poimenovati.

    Vaja: ogled blastov v kostnem mozgu.

    BELA KRVNA SLIKA

     

     

    		  

  • naštejejo preiskave, ki sodijo k beli krvni sliki

  • poznajo izraze, ki ponazarjajo zvišano ali znižano štev.konc. levkocitov npr. eozinofilija, nevtropenija, monocitoza, limfopenija

    		•

  • na konkretnih primerih se urijo v poimenovanju zvišanega ali znižanega števila posameznih vrst levkocitov;

    		•

    Usposabljajo se za strokovno komunikacijo.

    		  

    CELICE MEGAKARIOCITNO – TROMBOCITNE VRSTE

     

     

    		  

  • opišejo razvojne stopnje megakariocitov

  • razložijo nastanek trombocitov

  • razložijo indirektno in direktno štetje trombocitov

  • poznajo postopke določanja številčne koncentracije trombocitov s hematološkim analizatorjem in napake pri meritvah

  • navedejo orientacijske referenčne vrednosti za trombocite

    		•

  • narišejo celice megakariocitne vrste;

  • na celicah razložijo poliploidnost;

  • štejejo trombocite v hemocitometru in indirektno iz krvnega razmaza;

    		•

    Razvijajo sposobnost opazovanja.

    Razvijajo natančnost in ročne spretnosti.

    Vaje:

  • ogled megakariocitov v kostnem mozgu,

  • direktno štetje trombocitov,

  • priprava krvnega razmaza, barvanje po Pappenheimu za štetje trombocitov in indirektno štetje trombocitov.

    		•

    DIFERENCIALNA KRVNA SLIKA

     

     

    		  

  • definirajo pojem DKS

  • razložijo način diferenciranja

  • navedejo orientacijske referenčne vrednosti za odrasle in jih razlikujejo od orientacijskih referenčnih vrednosti za otroke

  • poznajo pojem pomik v levo

    		•

  • urijo se v diferenciranju;

  • pravilno izračunajo vrednosti DKS ter rezultate skupaj z opombami vpišejo v izvid;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilno določenega rezultata preiskave.

    Urijo se v ročni spretnosti dela z mikroskopom.

    Vaje: diferenciranje eozinofilij, nevtrofilij, monocitoz in limfocitoziroma

    MORFOLOŠKE NEPRAVILNOSTI GRANULOCITOV

     

     

    		  

  • opišejo morfološke nepravilnosti granulocitov, kot so: D
  • hlejeva telesca, May-Hegglinova anomalija, toksična granulacija, Alderjeva anomalija, Pelger-Hòetova anomalija in drugo

    		•

  • prepoznavajo nepravilnosti granulocitov pod mikroskopom in jih narišejo;

    		•

    Urijo se v natančnosti, ko opazujejo, rišejo in opisujejo celice.

    Vaja: mikroskopski pregled morfološko nepravilnih granulocitov.

    CITOKEMIČNE REAKCIJE

     

     

    		  

  • definirajo pojem citokemične reakcije

  • razložijo pomen citokemičnih reakcij za prepoznavanje celic in diagnostičnih stanj

  • razvrstijo citokemične reakcije na:

  • določanje nehemoglobinskega Fe

  • določanje peroksidaze

  • določanje lipidov

  • določanje alkalne fosfataze v nevtrofilnih granulocitih

  • določanje glikogena

  • opišejo princip posameznih citokemičnih reakcij

  • razložijo diagnostičen pomen posameznih citokemičnih reakcij

    		•

  • mikroskopirajo citokemično obarvane razmaze in jih primerjajo z običajno obarvanimi razmazi po Pappenheimu;

    		•

    Zavedajo se pomena citokemičnih barvanj pri diagnostiki levkemij in drugih reaktivnih stanj.

    Vaja: mikroskopski pregled citokemično obarvanih krvnih razmazov in razmazov kostnega mozga.

    RETIKULUMSKE CELICE, OSTEOBLASTI, OSTEOKLASTI

     

     

    		  

  • poznajo tudi druge celice, ki niso krvnega izvora, pa se kljub temu lahko pojavljajo v kostnem mozgu

    		•

  • pravilno poimenujejo posamezne retikulumske celice;

  • prepoznajo retikulumske celice v kostnem mozgu

  • znajo ločiti med seboj osteoklast od megakariocita in osteoblast od plazmatke;

    		•   

    Vaja:

  • mikroskopski pregled retikulumskih celic v kostnem mozgu,

  • prikaz osteoklastov in osteoblastov v hematoloških atlasih.

    		•

    HEMOSTAZA

     

     

    		  

  • definirajo pojem hemostaze

  • opišejo I. obdobje hemostaze

  • razložijo potek koagulacije

  • razumejo, zakaj pride do strjevanja krvi v epruveti, v žili pa ne

    		•

  • obnovijo vedenje o različnih antikoagulantih in njihovo delovanje povežejo z znanjem o koagulaciji;

    		•

    Dojamejo,da je hemostaza kompleksen proces, ki jo le zaradi lažjega razumevanja razdelimo v več obdobij.

    Prikaz hemostaze na posterju.

    INHIBITORJI KOAGULACIJE IN FIBRINOLIZA

     

     

    		  

  • razložijo vlogo inhibitorjev koagulacije

  • navedejo najpomembnejša inhibitorja koagulacije:to sta antitrombin III in protein C

  • razložijo delovanje teh dveh inhibitorjev

  • definirajo pojem fibrinoliza

  • opišejo protein plazminogen kot osnovni faktor v verigi fibrinolize

    		•

  • obnovijo vedenje o heparinu, katerega delovanje je vezano na antitrombin III;

  • razumejo povezavo med koagulacijo, inhibicijo koagulacije in fibrinolizo;

    		•

    Zavedajo se, da morajo vsi trije procesi – koagulacija, inhibicija koagulacije in fibrinoliza delovati usklajeno.

    V primeru neusklajenosti teh treh procesov lahko pride do hudih bolezenskih zapletov.

    pri pouku uporabljajo s seboj prineseno strokovno literaturo.

    LABORATORIJSKE PREISKAVE ZA OCENO HEMOSTAZE

     

     

    		  

  • naštejejo teste I. obdobja hemostaze in jih opišejo

  • Ti testi so:

  • čas krvavitve, Rumpel-Leedov test in trije testi funkcije trombocitov ( test agregacije trombocitov, test adhezije trombocitov in skrčenje fibrinskega strdka.

  • opišejo skupen princip vseh testov koagulacije

  • razložijo : PTTK, protrombinski ali tromboplastinski čas, trombinski čas in reptilazni čas

  • navedejo orientacijske referenčne vrednosti vseh testov

  • poznajo orientacijske referenčne vrednosti pri pacientih , ki se zdravijo z antikoagulanti in pomen zvišanih ali znižanih rezultatov pri teh pacientih

  • poznajo tudi predanalitske vplive na rezultate testov hemostaze kot so: način jemanja krvi, mešanje krvi, vrsta in koncentracija antikoagulanta ter shranjevanja

    		•

  • določajo si čas krvavitve po Duke-u;

  • primerjajo med seboj čas krvavitve po Duke-u in po Ivy-ju, ki je standardiziran;

  • na klasičen način (v vodni kopeli s pomočjo štoparice) določajo rekalcifikacijski čas;

  • s koagulometrom določajo protrombinski čas;

    		•

    Razvijajo natančnost in odgovornost.

    Uvajajo se v timsko delo (delo v dvojicah).

    Razvijajo telesno koordinacijo in ročno spretnost.

    Vaje:

  • določanje časa krvavitve po Duke-u,

  • določanje rekalcifikacijskega časa na klasičen način,

  • določanje PČ (protrombinskega časa) s koagulometrom.

    		•

    TESTI FIBRINOLIZE

     

     

    		  

  • opišejo naslednje tri preiskave:

  • fibrinoliza euglobulinskega strdka

  • določanje FDP

  • etanol gel test

  • razumejo pomen posameznih testov

    		•

  • praktično izvedejo vse tri preiskave;

  • izračunajo, kako bi pripravili predpisano koncentracijo razredčenega etanola in pripravijo to raztopino;

    		•

    Urijo se v natančnosti, ročni in računski spretnosti in zanesljivosti pri delu.

    Dojemajo pomen pozornega poslušanja navodil pred izvajanjem preiskav.

    Vaje:

  • fibrinoliza euglobulinskega strdka,

  • FDP test,

  • etanol gel test.

    		•

    MOTNJE HEMOSTAZE

     

     

    		  

  • razdelijo motnje na pridobljene in podedovane

  • poznajo motnje, ki so posledica okvare žilne stene

  • poimenujejo nekaj najpogostejših motenj funkcij trombocitov

  • obnovijo teste I. obdobja hemostaze

  • opišejo trombocitopenije

  • poznajo hemofilijo A, hemofilijo B in von Willebrandovo bolezen kot primer podedovanih motenj koagulacije in te bolezni tudi opiše

  • razložijo motnje v koagulaciji zaradi bolezni jeter in pomanjkanja vitamina K

  • opišejo sindrom DIK

  • poznajo motnje v koagulaciji zaradi antikoagulantnega zdravljenja

    		•

  • samostojno določijo, katere teste bi uporabili za posamezne motnje;

  • predvidevajo, kakšni naj bi bili izsledki posameznih testov;

  • s kombinacijo genov predvidevajo, kakšno možnost ima potomstvo, da zboli za hemofilijo;

  • primerjajo bolezenske znake pri boleznih jeter in pomanjkanju vitamina K;

    		•

    Zavedajo se vpliva dednosti na nastanek bolezenskih stanj, kot tudi vpliva starosti in različnih bolezni na nastanek zapletov, kot so npr. Motnje v hemostazi.

    Dojemajo pomen nepravilnega jemanja antibiotikov, ki zaradi pomanjkanja vitamina k lahko privede do krvavitev.

    Zavedajo se pravilne izbire doze antikoagulanta pri zdravljenju ali preprečevanju tromboziroma

    		  

    4. letnik

    INFORMATIVNI CILJI IN VSEBINE

    FORMATIVNI CILJI

    Socializacijski cilji

    POSEBNOSTI V IZVEDBI

    TRANSFUZIOLOGIJA

    Dijaki

    Dijaki

    		  

  • definirajo pojem transfuziologija

  • opišejo zgodovino transfuziologije

  • naštejejo antikoagulante v transfuziologiji in navedejo njihovo sestavo

  • razložijo citoferezo, plazmaferezo in avtotransfuzijo

  • poznajo odvzem krvi, predelavo in shranjevanje krvnih komponent

  • opišejo krvni sistem ABO in razložijo teste

  • opišejo Rh sistem in razložijo določanje AgD

  • naštejejo tudi druge krvne skupine in nekatere tudi opišejo

  • opišejo in razložijo hemolitično bolezen novorojenčka

  • razložijo prisotnost iregularnih protiteles ter opišejo oba Coombsova testa

  • naštejejo teste s katerimi testiramo skladnosti krvi pred transfuzijo

  • razložijo major in minor navzkrižni test

  • razložijo potek hemolitične transfuzijske reakcije

    		•

  • seznanijo se z novimi antikoagulanti, ki kri tudi konzervirajo;

  • razmislijo in povejo vzroke, zakaj se čim več ljudi odloča za avtotransfuzijo;

  • na sebi določajo krvno skupino ABO in Rh sistem;

  • spoznajo strokovne izraze iz področja transfuziologije;

  • opišejo način dedovanja krvne skupine na konkretnem primeru;

  • izvedejo direktni Coombsov test in analizirajo rezultat;

    		•

    Zavedajo se, da bodo mogoče kdaj tudi sami rabili kri, kar jih vzpodbudi k razmišljanju, da bi tudi sami postali krvodajalci.

    Večina dijakov se udeleži krvodajalske akcije.

    Zavedajo se posledic napak pri delu v transfuziološkem laboratoriju.

    Zavedajo se pomena neskladnosti krvnih skupin med krvodajalcem in prejemnikom ter materjo in novorojenim otrokom.

    Vaje:

  • določanje ABO na ploščici,

  • določanje AgD na ploščici in v epruveti,

  • direktni Coombsov test.

    		•

    METABOLIZEM ŽELEZA

     

     

    		  

  • navedejo vrednosti Fe v organizmu

  • opišejo resorbcijo Fe in vezavo v krvi

  • navedejo količino in načine izgubljanja Fe iz organizma

  • poznajo različne potrebe po

  • Fe glede na starost, spol, nosečnost in izgubljanje krvi

  • pri menstruaciji

  • poznajo razlike med vsebnostjo Fe v živalski in rastlinski hrani ter način resorbcije železa

    		•

  • znajo razložiti metabolizem Fe, ki je osnova za razumevanje anemij;

  • obnovijo citokemično določanje železa;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilne prehrane za preprečevanje sideropeničnih anemij.

    		  

    ANEMIJE

     

     

    		  

    MIKROCITNE ANEMIJE

     

     

    		  

  • opišejo sideropenično anemijo, anemijo zaradi kroničnih vnetij in malignomov, talasemijo in sideroblastno anemijo

    		•

  • navedejo skupne značilnosti mikrocitnih anemij in posebnosti posameznih;

  • ponovijo patološke oblike eritrocitov;

    		•   

    Vaja: pregled sideropeničnih anemij pod mikroskopom.

    MAKROCITNE ANEMIJE

     

     

    		  

  • opišejo megaloblastno anemijo

    		•

  • ločijo med megaloblastno anemijo in drugimi makrocitnimi anemijami;

    		•

    Znajo se obvarovati in svetovati ljudem, da se izognejo megaloblastni anemiji, zlasti pri nosečnicah.

    Vaje: mikroskopski pregled krvnih razmazov in razmazov kostnega mozga z megaloblastno anemijo.

    NORMOCITNE ANEMIJE

     

     

    		  

  • naštejejo te anemije

  • opišejo hemolitične anemije na splošno in jih razdelijo na korpuskularne in ekstrakorpuskularne

  • naštejejo korpuskularne hemolitične anemije

  • seznanijo se s podedovano sferocitozo

  • razložijo test osmotske resistence eritrocitov

  • seznanijo se s podedovano eliptocitozo

  • od anemij, ki so posledica pomanjkljive aktivnosti encimov razložijo anemijo zaradi pomanjkanja glukoza-6-fosfat dehidrogenaze in anemijo zaradi pomanjkanja piruvat kinaze

  • seznanijo se z anemijo srpastih celic

  • naštejejo ekstrakorpuskularne hemolitične anemije

  • seznanijo se z avtoimunskimi hemolitičnimi anemijami

  • poznajo hemolitične anemije zaradi škodljivega učinka kemičnih spojin in hemolitične anemije zaradi mehanske okvare eritrocitov

  • navedejo vzroke okvare kostnega mozga in naštejejo anemije, ki so posledica okvar

  • seznanijo se z aplastično anemijo

  • seznanijo se z anemijo zaradi metastaz novotvorb v kostnem mozgu

  • seznanijo se z anemijo pri kronični odpovedi ledvic

  • seznanijo se z anemijo zaradi obilne krvavitve

    		•

  • obnovijo potek hemolize in nastanek bilirubina;

  • narišejo in obnovijo sferocite;

  • izračunajo % hemolize iz danih absorbanc in narišejo diagram iz koncentracije NaCl in % hemolize;

  • razložijo pojav hemosiderina v urinu;

  • razložijo Hamov test;

  • napišejo reakcijo pridobivanja NADH iz glukoza-6-P;

  • ponovijo Coombsov test;

  • spoznajo anemije, ki so posledica različnih okvar kostnega mozga;

  • poiščejo skupne značilnosti posameznih anemij;

    		•

    Zavedajo se, da so normocitne anemije najštevilnejša skupina anemij, vzroki nastanka so zelo različni in tudi opredelitev teh anemij je najtežja.

    Zavedajo se vpliva sevanja, nekaterih virusov in toksičnih zdravil na kostni mozeg.

    Vaja: mikroskopski pregled hemolitičnih anemij.

    SPREMEMBE V BELI KRVNI SLIKI

     

     

    		  

  • opišejo agranulocitozo in infekcijsko mononukleozo

    		•

  • primerjajo med seboj mehanizem nastanka agranulocitoze in hemolitične anemije zaradi škodljivega delovanja zdravil;

  • poznajo atipične limfocite;

    		•

    Zavedajo se vpliva jemanja nekaterih zdravil na nastanek agranulocitoze.

    Vaje:

  • mikroskopski pregled preparatov kostnega mozga-agranulocitoza,

  • diferenciranje infekcijske mononukleoze.

    		•

    MALIGNE BOLEZNI KRVOTVORNIH ORGANOV

     

     

    		  

    LEVKEMIJE

     

     

    		  

  • razdelijo levkemije na akutne in kronične

  • seznanijo se z osnovnimi značilnostmi akutnih in kroničnih levkemij

  • razdelijo akutne mieloične levkemije po FAB od M1 – M7, jih poimenujejo diferencialni krvni sliki

  • razdelijo akutne limfatične levkemije po FAB od L1- L3 in opišejo značilnosti v diferencialni krvni sliki

  • seznanijo se z kronično mieloično levkemijo ( KML )

  • naštejejo kronične limfatične levkemije

    		•

  • primerjajo med seboj akutne in kronične levkemije;

  • mikroskopsko pregledajo preparate akutne mieloične levkemije;

  • mikroskopsko pregledajo preparate pacientov z akutnimi limfatičnimi levkemijami;

  • obnovijo znanje o celicah granulocitne vrste;

  • prepoznavajo Gumprechtove sence;

    		•

    Zavedajo se pomena pravočasne in pravilne diagnostike levkemije.

    Zavedajo se, da vse levkemije danes niso več smrtno nevarne in da jih lahko s citostatiki (all), ali pa s presaditvijo kostnega mozga pozdravimo.

    Vaje:

  • mikroskopski pregled akutnih mieloičnih levkemij,

  • mikroskopski pregled L1, L2 in L3,

  • diferenciranje krvnih razmazov s KML in ogled kostnega mozga,

  • mikroskopski pregled preparata KLL in DCL.

    		•

    MIELOPROLIFERATIVNE BOLEZNI

     

     

    		  

  • seznanijo se s skupnimi značilnostmi teh bolezni

  • opišejo policitemijo rubro vero, mielofibrozo z mieloidno metaplazijo in esencialno trombocitemijo

    		•

  • razložijo zakaj spada KML tako med levkemije, kot med mieloproliferativne bolezni;

  • razložijo zakaj se pri PRV pojavlja srbečica;

  • razložijo zakaj se pri esencialni trombocitemiji pojavljajo krvavitve in pogosto tudi tromboze;

    		•

    Zavedajo se, da poleg levkemij obstajajo tudi druge maligne bolezni krvotvornih organov, kar jih vzpodbuja k permanentnem izobraževanju.

    Vaja: mikroskopski pregled preparatov policitemije rubre vere.

    IMUNOPROLIFERATIVNE BOLEZNI

     

     

    		  

  • seznanijo se s plazmocitom in Waldenstroemovo boleznijo

    		•

  • obnovijo imunoglobuline;

  • razlikujejo med plazmatkami in plazmocitomskimi celicami;

  • obnovijo elektroforezo in imunoelektroforezo;

  • iz elektroforeze serumskih beljakovin prepoznajo monoklonalne imunoglobuline;

    		•

    Zavedajo se, da povišani Ig niso vedno posledica vdora Ag in da gre lahko za maligno transformacijo in proliferacijo plazmatk.

    Vaja: mikroskopski pregled kostnih mozgov – plazmocitom.

    LIMFOPROLIFERATIVNE BOLEZNI

     

     

    		  

  • seznanijo se s Hodgkinovo boleznijo in Ne-Hodgkinovim limfomom

    		•

  • narišejo Sternberg-Reedove celice;

    		•

    Zavedajo se kakšno nevarno bolezen ima lahko oseba s povečanimi bezgavkami.

    iz hematoloških atlasov si ogledajo Sternberg-Reedove celice.

    MIELODISPLASTIČNI SINDROMI

     

     

    		  

  • naštejejo mielodisplastične sindrome

    		•

  • primerjajo te bolezni z ostalimi boleznimi krvotvornih organov;

  • ugotavljajo, zakaj štejejo te bolezni v posebno skupino malignih bolezni kostnega mozga, ne pa med levkemije;

    		•   

    Referat: mielodisplastični sindromi.

    5. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    V posameznem ocenjevalnem obdobju se znanje preverja in ocenjuje:

  • ustno.

    6. POVEZANOST Z DRUGIMI PREDMETI

    Znanja

    Povezava s predmetom

     

    Predmet

    Znanja

  •  

    		•   

  •  

    		•