ITALIJANŠČINA KOT TUJI IN KOT DRUGI JEZIK

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

 

GIMNAZIJA na narodno mešanem območju v slovenski Istri

280-420 UR

Učni načrt za italijanščino kot tuji in kot drugi jezik za gimnazijo v Slovenski Istri je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998. 

Legenda:
DIFERENCIRANE VSEBINE

· čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven

· zasenčeni tisk - višja zahtevnostna raven 



VSEBINA
 

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1 Italijanščina kot tuji jezik (Tj)

1.2 Italijanščina kot drugi jezik (J2)

1.3 Opredelitev modulov

1.4 Umestitev italijanščine v predmetnik

1.4.1 Italijanščina kot tuji jezik

1.4.2 Italijanščina kot drugi jezik na narodno mešanem območju Slovenske Istre

2 PREDMETNI KATALOG ZNANJ – Italijanščina kot tuji jezik v gimnaziji

2.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot tujega jezika v gimnaziji

2.1.1 Vzgojni cilji

2.1.2 Izobraževalni cilji

2.2 Operativni cilji in standardi znanj italijanščine ob koncu šolanja

2.2.1 Italijanščina: modul B (maturitetni predmet – 420 ur in več)

2.2.2 Italijanščina: modul C (manj kot 420 ur)

2.3 Vsebina

2.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

2.3.2 Komunikacijske funkcije

2.3.3 Književna besedila

2.3.4 Strokovna besedila

3 PREDMETNI KATALOG ZNANJ– italijanščina kot drugi jezik v gimnaziji na narodno mešanem območju v slovenski Istri

3.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot drugega jezika v gimnaziji

3.1.1 Vzgojni cilji

3.1.2 Izobraževalni cilji

3.2 Operativni cilji in standardi znanj ob koncu šolanja

3.2.1 Italijanščina kot drugi jezik: modul A (od 315 do 420 ur)

3.3 Vsebina

3.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

3.3.2 Komunikacijske funkcije

3.3.3 Književna besedila

3.3.4 Strokovna besedila

4 SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

4.1 Načela pouka

4.2 Didaktična navodila

4.2.1 Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

4.2.2 Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

4.2.3 Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

4.2.4 Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

4.2.5 Domače naloge

4.2.6 Učbenik, učbeniški komplet, izvirna besedila

4.3 Medpredmetne povezave

5 OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

5.1 Splošno o preverjanju in ocenjevanju

5.2 Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju učenčevih izdelkov

5.3 Obvezne oblike preverjanja

5.4 Primera preverjanja produktivnih spretnosti

5.4.1 Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

5.4.2 Vrednotenje pisnih izdelkov

6 VIRI

 

1. OPREDLITEV PREDMETA

1.1. Italijanščina kot tuji jezik (Tj)

Italijanščina je za učence osrednje Slovenije tuji jezik, učijo se ga predvsem v gimnazijah in srednjem strokovnem šolstvu, v osnovni šoli ga lahko izbirajo v tretjem triletju. Učenci spoznavajo italijanščino zaporedno, to je za prvim tujim jezikom, torej ima položaj drugega oziroma tretjega tujega jezika. Ker so potrebe po rabi italijanščine v osrednji Sloveniji razmeroma majhne, je predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju, včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja, javnih občil, filma, televizije ali v književni rabi (italijanska književna dela). Interes za učenje italijanščine se v osrednji Sloveniji povečuje, prav tako pa tudi njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti.

V izobraževanju posameznika ima predvsem izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne sestave jezika kot sistema, tako tujega kot maternega. Ciljni jezik, to je raven jezikovne ozaveščenosti, ki jo želimo doseči, obsega razvijanje spretnosti razumevanja, ustnega sporočanja, branja in pisanja na osnovni ravni in znanje slovnice. Pričakovano je tudi poznavanje osnovnih pragmatičnih načel.

Spoznavanje italijanske kulture vzgaja učence v humanističnem duhu; s primerjanjem tuje kulture z domačo, s spoznavanjem njene posebnosti in drugačnosti učenci razvijajo strpen odnos do drugačnosti in hkrati utrjujejo svojo kulturno identiteto.

Italijanski jezik ima na obmejnih območjih zahodne Slovenije posebno vlogo. Učenci se z italijanskim jezikom srečujejo pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, saj prehodnost meja med Slovenijo in Italijo omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, javna občila, knjige, življenjske navade) spodbujata neposredno spoznavanje jezika. Učenci se ga naučijo prej, preden se ga začnejo učiti v šoli. Čeprav ima na območju zahodne Slovenije italijanski jezik položaj tujega jezika in ga uvajamo v izobraževanje kot izbirno vsebino (tretje triletje osnovne šole, srednje šolstvo), mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno vrednost, poleg tega pa drugače opredeljuje tudi njegov izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik opredeljujejo merila višje ravni, tako na ravni govora kot branja in pisanja, pa tudi pri uporabi besedišča in besedilnih vrst.

1.2. Italijanščina kot drugi jezik (J2)

Italijanski jezik je za učence narodno mešanega okolja Slovenske Istre drugi jezik. Navzočnost govorcev italijanskega jezika, pripadnikov manjšinske etnične skupnosti v življenjskem okolju omogoča učencem njegovo neposredno rabo zunaj šole. Pojavlja se tudi kot jezik medijev (manjšinskih in čezmejnih italijanskih), odprtost meja med Italijo in Slovenijo pa poleg stika dveh kultur omogoča tudi neposredna srečanja ljudi dveh jezikov pri vsakodnevnih opravilih. Italijanščino veliko uporabljajo v nekaterih poklicih, mladi ob prostem času (film, televizija, glasba) ter na kulturnih prireditvah manjšinskega in večinskega prebivalstva.

V šoli učenci spoznavajo italijanski jezik zaporedno, to je za materinščino, učijo se ga od prvega triletja osnovne šole do mature ali zaključnega izpita kot obvezni drugi jezik. Gre torej za zgodnje učenje drugega jezika in njegovo ekstenzivno poučevanje. Ob vstopu v srednjo šolo učenci nadaljujejo obvezno učenje drugega jezika. Kurikulum za srednje izobraževanje vključuje namreč nadaljevalni program italijanščine za učence s predznanjem (9 let učenja). Za ta program se lahko odločajo tudi učenci, ki so se v osnovni šoli učili italijanščino v obliki izbirnega ali fakultativnega predmeta (tri do šest let učenja). Za učence, ki se v osnovni šoli niso učili italijanščine, kurikulum za srednje izobraževanje ponuja začetni program tega jezika. Poučujejo ga po vsebinah modula B (to je za učence, ki nameravajo opravljati maturitetni izpit iz tega predmeta) oziroma po vsebinah modula C (to je za učence, ki ne bodo opravljali maturitetnega izpita iz italijanščine).

V življenju in izobraževanju posameznika ima italijanski jezik v slovenski Istri uporabno in izobraževalno vlogo. Neposreden stik dveh kultur v življenjskem okolju na določen način oblikuje tudi kulturno identiteto posameznika. Izpostavljenost jeziku, možnosti in potrebe po njegovi rabi omogočajo, da se učenci naučijo jezika v življenjskem okolju. Med maternim in drugim jezikom nastaja prenos znanj, ki ugodno vpliva na oblikovanje zavesti o jeziku kot sistemu, pojavljajo pa se tudi medjezikovne interference, ki pogosto zaznamujejo materni jezik učencev. Ciljni drugi jezik opredeljujejo merila visoke ravni jezikovne in sporočanjske zmožnosti (obvladovanje jezika na ravni pristnega govorca).

1.3. Opredelitev modulov

Glede na različne ravni poučevanja italijanščine v gimnaziji ločimo naslednje module:

MODUL C

MODUL B

MODUL A

Italijanščina kot tuji jezik

(manj kot 420 ur)

Italijanščina kot tuji jezik/  maturitetni predmet

(420 ur in več)

Italijanščina kot drugi jezik

(350 do 420 ur)


1.4. Umestitev italijanščine v predmetnik

1.4.1. Italijanščina kot tuji jezik

OSNOVNA ŠOLA

SREDNJA ŠOLA

Status jezika

1. triletje

2. triletje

3. triletje

Vrsta programa

Status jezika

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Skupno število ur

Izbirni predmet

 

 

   

2

 

 

2

 

2

 

 

Gimnazija

Tj2

3

3

3

3

420

Tj3

/

3

3

3

315

Tj3

2

2

2

2

280

Strokovna gimnazija

Tj2

3

3

3

3

420

Glasbena gimnazija

Tj2

3

3

2

2

350

Klasična gimnazija

Tj3

/

/

4

4

280

Iz fonda nerazporejenih ur gimnazija ponuja učencem, ki opravljajo maturo iz italijanščine, od 140 do 210 ur dodatnih ur.

 

1.4.2. Italijanščina kot drugi jezik na narodno mešanem območju Slovenske Istre

OSNOVNA ŠOLA

SREDNJA ŠOLA

 

1. triletje

2. triletje

3. triletje

Vrsta programa

Status jezika

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Skupno število ur

DRUGI JEZIK

 

 

 

Gimnazija

J2

2

2

3

3

350

2

2

2

2

2

2

2

2

2

Strokovna oziroma tehniška gimnazija

J2

3

3

3

3

420


2. PREDMETNI KATALOG ZNANJ – Italijanščina kot tuji jezik v gimnaziji

2.1. Splošni cilji pouka italijanščine kot tujega jezika v gimnaziji

2.1.1. Vzgojni cilji 

S poukom italijanščine dijaki razvijajo svojo osebnost, tako da: 

2.1.2 Izobraževalni cilji 

Pri pouku italijanščine dijaki pridobijo naslednja znanja, sposobnosti in spretnosti: 


2.2 Operativni cilji in standardi znanj italijanščine ob koncu šolanja

2.2.1 Italijanščina: modul B ( maturitetni predmet – 420 ur in več)

 2.2.1.1 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI

SLUŠNO RAZUMEVANJE

BRALNO RAZUMEVANJE

Dijak zazna in razume sporočilo/besedilo.

Razume vsebino lažjih besedil pogovorne zvrsti knjižnega jezika, ki obravnavajo splošno temo (osebno in javno področje). Povzema vsebino besedila, ki ga je poslušal. Prepoznava pogoste idiomatske izraze in pogovorne zveze. 

Razume in si kritično razlaga izbrana umetnostna in neumetnostna besedila. Zaznava različne jezikovne zvrsti in ob pomoči slovarja razbere potrebne podatke in posredno izražene pomene, stališča in čustvena stanja.

*Sledi lažjim poljudnoznanstvenim besedilom s področij, ki ga zanimajo. Razume preprosta poljudnoznanstvena besedila s svojega interesnega področja in iz njih razbere najpomembnejše podatke.

Razume dvogovorno besedilo (razgovor).

Razume vsakodnevni pogovor med pristnimi govorci, če govorijo splošno pogovorni jezik (z jasno izreko in s ponovitvami težavnejših besednih zvez).

Razbere temeljno sporočilo dvogovornega besedila z novo tematiko, ki je povezana z njegovimi interesi, čeprav ne razume vseh podrobnosti. Razbere, kdo je naslovnik, kdo sporočevalec in kaj je tema besedila.

Sledi tudi bolj abstraktnim vsebinam pogovora (okrogla miza v zvezi z mladostnikovimi problemi, pogajalni/prepričevalni pogovor itd). Pri spoznavanju besedil z novo tematiko si pomaga z dodatnimi gradivi in slovarji.

* Zasenčen tisk: označuje višjo zahtevnostno raven.

 

RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI

SLUŠNO RAZUMEVANJE

BRALNO RAZUMEVANJE

Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.

Razume bistvo in posamezne informacije sporočila sredstev javnega obveščanja.

Razume temeljno sporočilo časopisnega obvestila, novice, poročila, reportaže in besedila ekonomske propagande.

Razume tudi podrobnosti. Razume tudi podrobnosti.

Razume navodila.

 

 

 

Sledi preprostim navodilom, ki usmerjajo osebno ravnanje v vsakdanjih življenjskih situacijah (informacije na železniški postaji, letališču).

Ob pomoči slovarja ali priročnika sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (kuharski recept, uporaba zdravil, slikovno opremljena tehnična navodila za uporabo izdelkov, hišnih aparatov, opozorila).

Razume in posreduje skoraj vsa navodila, potrebna za vključevanje v vsakdanji govor.

Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/ govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.

Razume jedro sporočila zahtevnejših besedil, prepoznava in razlaga sobesedilo (identificira temo, kraj in govorce).

Navede avtorja, sporočilni namen in naslovnika. Razlaga temo besedila in loči dejstva od komentarja.

Iz sobesedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev. Razbere vzročno-posledična razmerja in posredno izražena stališča.Vrednoti besedilo z vsebinskega in literarnega vidika, z vidika resničnosti in zanimivosti in ga primerja s podobnimi znanimi besedili.
RECEPTIVNE STRATEGIJE

Uporablja sobesedilne in slovnične kazalce za ugotavljanje pomena neznanih izrazov iz sobesedila ter namena in razpoloženja. Iz sobesedila predvidi potek dogajanja. Obvlada različne tehnike branja: preleti besedilo, da dobi ključno misel, ga natančno prebere, da razume podrobnosti, ali preskoči posamezne sklope, da poišče podatke. Podčrtuje ključne besede in jih smiselno ureja v sheme ali miselne vzorce. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar.

Razumevanja besedila dokazuje s povzemanjem vsebine (prevod v materinščino) ter s citiranjem in povzemanjem avtorjevih/govorčevih besed. V slovničnih priročnikih, leksikonih in drugih pripomočkih poišče določene specifične podatke.

2.2.1.2 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. S tem razvijajo:

PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI

USTNO SPOROČANJE

PISNO SPOROČANJE

Dijak se vključuje v pogovor.

 Vključuje se v pogovor in pri tem uporablja potrebne vljudnostne vzorce. Sledi pogovoru o vsakdanjih problemih, zastavlja vprašanja in se primerno odziva.

Oblikuje vljudnostna osebna in poluradna besedila (čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, pismo, sožalje).

Vključuje se v pogovor o abstraktni temi svojega interesnega področja. Pri tem izbira jezikovna sredstva, ustrezna govornemu položaju. Primerno se odziva na pobude iz okolja. Ustrezno reagira v nepredvidljivih situacijah neformalnega pogovora. Ob pomoči slovarja sestavlja zahtevnejša pisna besedila (uradno pismo, potrdilo, prošnja, uradna izjava, prijava).

Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.

Natančno posreduje in sprejema podatke o različnih postopkih in ravna po navodilih. Preverja pravilnost in ustreznost informacije. Prosi za dodatna pojasnila. Posreduje nasvete in jih upošteva.

Iz različnih virov (revije, časopisi, enciklopedije, priročniki, knjižna besedila) zbira podatke in utemeljitve.


PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

ETAPNI CILJI

USTNO SPOROČANJE

PISNO SPOROČANJE

Dijak oblikuje besedila.

Po poprejšnji pripravi predstavi nalogo, jo zagovarja z utemeljitvami ter jo glede na govorni položaj in vsebino prilagodi navodilom in zahtevam. Zmore oblikovati govorni nastop in različne podatke smiselno razvrstiti v uvod, jedro in zaključek.

Dijak oblikuje besedilo s primerno notranjo, zunanjo zgradbo in povezanostjo. Ubeseduje nejezikovne dele besedila (slika, tabela). Predstavi svoje načrte, opiše svoje razpoloženje.

Povzema tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki mu pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.

Primerno razvija temo govornega nastopa; ob sklepu povzame svoje ugotovitve in spodbuja poslušalce k razpravi.

Izraža svoje notranje doživljanje, občutja in stališča. Iz italijanščine v slovenščino prevaja preprostejša besedila različnih zvrsti in nasprotno.

Kritično obravnava in razlaga svoj odnos do drugih in odnos okolja do njegovih ravnanj. Na podlagi literarno-zgodovinskega znanja interpretira leposlovna besedila.

PRODUKTIVNE STRATEGIJE

(pragmatične in diskurzivne)

Pri ustnem izražanju dijak uporablja odmore za premislek pri iskanju ustreznega izraza ali besedne zveze, pri poudarjanju določene misli, trditve, pri utemeljevanju svojih stališč, ki jih skuša ponazoriti s konkretnimi primeri. Pri oblikovanju pisnih besedil ustrezno razvija temo.

Dijak je natančen pri oblikovanju svojih stališč, zlasti kadar želi poudariti pomen misli ali razliko med izraženimi mnenji ali odpraviti morebitne nesporazume. Upošteva sogovorca in mu pomaga pri prepoznavanju ključnih točk, tako da mu ustrezno razlaga svoja stališča, če je treba, pa jih tudi ustrezno ponazori s primeri.


2.2.2 Italijanščina: modul C (manj od 420 ur)

2.2.2.1 Slušno razumevanje

Etapni cilji

Opis učenčevih spretnosti

Dijak razbere temeljno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.

Ob poslušanju (gledanju) različnih zvrsti preprostih besedil, ki jih srečuje pri pouku ali v sredstvih javnega obveščanja, dijak razume temeljno sporočilo. Sledi dogajanju v umetnostnih in neumetnostnih besedilih, ki obravnavajo znano tematiko: prepoznava logična razmerja v besedilu, časovno, krajevno zaporedje dogajanja, čeprav ne razume vseh izrazov. Ob poslušanju (gledanju) si prikliče v spomin že usvojeno besedišče, poimenuje ali našteva predmete, osebe in neposredno izražena dejstva. Pri preverjanju slušnega razumevanja povzame besedilo, ki ga je poslušal (gledal), ter na vprašanja kdo, kaj, kje, kdaj, koliko odgovarja s kratkimi odgovori.

Razbere poglavitne informacije in sledi navodilom.

Iz besedil, objavljenih v javnih občilih, razbere podatke, ki ga zanimajo (športne novice, glasbena lestvica, življenje vzornikov). Poglavitne podatke zapisuje v tabele in diagrame. Razume in posreduje navodila, značilna za vsakodnevna govorna dejanja (opis poti, poštne, bančne storitve).

Razume pogovor med govorci.

Sledi dvogovoru (pogovoru) med govorci/sovrstniki. Iz pogovora o znani temi med pristnimi govorci, če je govor jasen, primerno hiter ter poteka v splošnopogovornem jeziku, razbere temeljno sporočilo. Zazna jasno izraženo govorčevo čustveno stanje.

Prepoznava jezikovne strukture in jih ureja v sistem.

Prepoznava osnovno besedišče, strukture in zveze med njimi. Zazna intonacijo, ritem, hitrost govora. Besedilo razčleni na osnovne jezikovne sestavine.

2.2.2.2 Bralno razumevanje

Etapni cilji

Opis učenčevih spretnosti

Dijak razume temeljno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.

Razbere temeljno sporočilo preprostih umetnostnih, praktičnosporazumevalnih in publicističnih besedil s svojega interesnega področja: prepoznava glavne osebe, čas in kraj dogajanja ter neposredno izražena dejstva. Iz besedil, ki so opremljena z nejezikovnimi ponazorili, razbere stališča in čustvena stanja. S povzemanjem vsebine (kratki odgovori na vprašanja) dokazuje razumevanje besedila.

Izlušči poglavitne informacije in razume navodila.

Razume navodila, ki usmerjajo učni proces. Sledi navodilom, ki uravnavajo osebno ravnanje v običajnih življenjskih položajih (branje urnika, telefonskega imenika, kuharskega recepta, osnovnih tehničnih navodil o uporabi hišnega aparata). Iz besedil s svojega interesnega področja, ki so opremljena z nejezikovnimi ponazorili, razbere podatke in navodila, ki ga zanimajo.

Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu/njej znanimi umetnostnimi besedili.

Razume umetnostno sporočilo izbranih besedil. Pri tem so mu v pomoč učiteljevi napotki. Svoje podoživljanje izraža na preprost način, tako da besedilo dopolnjuje, končuje, spreminja dogajalni čas, prostor, like oseb.

Ureja jezikovne strukture in sklepa o njihovi rabi.

Pri opisu resničnega ali izmišljenega sveta in dogajanja oblikuje preproste povedi. Besedilo razčleni na osnovne jezikovne strukture.


2.2.2.3 Ustno sporočanje

 Etapni cilji 

 Opis učenčevih spretnosti

Dijak se vključuje v neformalni pogovor.

V pogovoru uporabi usvojeno besedišče, da predstavi vsebine vsakodnevnega dogajanja ali teme, povezane z mladostnikovimi potrebami. V pogovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja.

 

Vključuje se v formalni dvogovor/pogovor.

V medosebnih stikih uporablja vedenjske vzorce, ki jih je usvojil pri jezikovnem pouku (se predstavi, pozdravi, prosi za podatke, pojasnilo).

Sodeluje v pogovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).

Posreduje podatke o sebi (kraj bivanja, starost, interesi). Pri razlagi uporablja usvojeno besedišče in govornemu položaju primerne strukture (nakupovanje, telefonski pogovor, bančne in druge storitve).

Opiše svoje zaznave in izkušnje.

Po vnaprejšnji pripravi s krajšim nastopom pripoveduje o dogajanju, opisuje predmetnost.

 

Razlaga svoja stališča in izraža svoj odnos do vrednot.

S preprostimi jezikovnimi sredstvi izraža svoje mnenje, vendar ga še ne zna utemeljevati. Na podlagi svojih izkušenj izraža svoje (ne)strinjanje. [(Non) sono d’accordo ... (Non) va bene.]

V okviru obravnavanih struktur oblikuje ustrezno ustno sporočilo/besedilo.

Pri oblikovanju povedi uporablja običajne jezikovne vzorce. S prirednimi vezniki združuje povedi v preprosto, a koherentno besedilo.


2.2.2.4 Pisno sporočanje

Etapni cilji

Opis učenčevih spretnosti

 Dijak povzema in oblikuje besedila.

Ob uporabi opornih točk (ključnih besed, odgovorov na vprašanja ...) povzema vsebino obravnavanega besedila in ga strne v pisni obliki. 

 

Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.

Dopolnjuje in oblikuje različne funkcijske zvrsti besedila po vzorcu, ki ga je spoznal pri pouku (vabilo, življenjepis, dnevnik ...).

Ustvarjalno piše.

Na podlagi navodil/ponazoril (vodeni spis ...) besedilo ustvarjalno preoblikuje. Opiše svoje izkušnje in opažanja. Na preprost način izraža svoja čustva in razpoloženje.

V okviru obravnavanih struktur oblikuje ustrezno pisno besedilo.

S preprostimi skladenjskimi vzorci in s pomensko ustreznim besediščem oblikuje povedi. Še vedno se pojavljajo napake v glasoslovju, oblikoslovju in skladnji. Čutiti je vpliv materinščine, vendar je sporočilo razumljivo.


2.3. Vsebina

2.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti

Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh jezikovnih ravninah. Pri pouku in v medosebnih stikih uporablja knjižno različico splošnopogovornega jezika, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca. Posamezne besede in povedi   izgovarja jasno in pravilno z ustreznim besednim in stavčnim naglasom. Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, svet mladostnikov). Pridobiva ga iz šolskih gradiv in mladinskega tiska v italijanskem jeziku. Pri oblikovanju besedil upošteva načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pozna temeljne zakonitosti jezikovnega sistema in njegove rabe, vendar se v njegovih sporočilih in besedilih še  pojavljajo napake, predvsem pri težavnejših slovničnih strukturah.

V okoljih, v katerih je italijanščina sosedski jezik (Goriška in severozahodna Primorska), bodo številni učenci dosegli višjo raven jezikovnih sposobnosti in sporočanjskih spretnosti prav zaradi spontanega učenja italijanskega jezika.

JEZIKOVNE RAVNINE

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Pravopis

Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa (grafemi, ločila, naglasna znamenja).

Pozna njegove posebnosti (podvojene soglasnike, črko q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov, rabo opuščaja ...) in jih upošteva pri pisanju.

Pravorečje

Dijak izgovarja posamezne besede in povedi razumljivo, z ustreznim besednim in stavčnim naglasom.

Pozna in upošteva posebnosti izgovarjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovarjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi) ter prozodije (ritem, tempo, intonacija).

 

OBLIKOSLOVJE

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

Samostalnik

Dijak:

  • poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi (kolektivnimi) samostalniki, v ednini in množini; pozna posebnosti pri tvorbi množine,

  • oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu, loči naravni in slovnični spol,

  • pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike).
  • Določni in nedoločni člen

    Dijak:

  • s členom izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja,

  • ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe,

  • za izražanje nedoločene količine dela celote uporablja delni člen.
  • Kakovostni pridevnik

    Dijak:

  • s kakovostnimi pridevniki v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov,

  • kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.

  • OBLIKOSLOVJE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Zaimenske oblike

     

    Dijak:

  • nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; pozna neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, v enostavni in sestavljeni obliki,

  • s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje v stavku na osebek,

  • s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino,

  • s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino,

  • z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero,

  • z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja pomembne podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja  komentar o dejanju itd.

  • vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini ter z vprašalnimi in vzkličnimi zaimki in pridevniki izraža druga razmerja,

  • uporablja členke v vlogi zaimka in prislova,

  • ustrezno umešča zaimenske oblike in členke v stavku.

  • Prislov

    Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami, pridevniki v prislovni obliki in členki:

  • izraža način, čas, kraj, smer in oddaljenost, količino, osebno mnenje in presojo, podobnosti in razlike, vprašuje ter dejanja natančneje opredeljuje,

  • izraža vrednost prislova z ustrezno stopnjo ali opisom.

  • Števnik

    Dijak:

  • z glavnimi in vrstilnimi števniki šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja,

  • izraža datum, uro, mesece, leta in stoletja, starost,

  • opisuje osnovne računske operacije, izraža količino in mero.

  • Predlog

    Dijak s prvotnimi in tvorjenimi predlogi ter s predložnimi zvezami:

  • podrobneje opiše nekoga/nekaj,

  • povezuje dele stavka v pomenske sklope,

  • povezuje dva ali več stavkov v povedi,

  • s predlogi izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost, zvezo in dodajanje, gibanje, oddaljenost, približno oceno in položaj med dvema prvinama.

  • Veznik

    Dijak z vezniki in vezniškimi zvezami:

  • povezuje besede, besedne zveze, stavke in povedi,

  • izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve, posledičnost in vzrok, z njimi pojasnjuje in sklepa.


  •  

    OBLIKOSLOVJE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Glagol

    Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke:

  • s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih glagolskih oblik kot trditve, vprašanja in zanikanja,

  • v ustrezni dovršni ali nedovršni obliki glagolskih dejanj (glagolski vid),

  • z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami,

  • z določanjem vršilca, nosilca dejanja (aktiv, pasiv) in s posplošitvijo dogajanja.

     

    Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:

  • časovno umeščenost dejanja (v sedanjost, razširjeno sedanjost, preteklost, prihodnost in nadčasovnost),

  • časovno vezanost dejanj (sodobnost, zadobnost in preddobnost glede na glavno dejanje, časovna nevezanost),

  • tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje/aktivnost, dejanje s končnim ciljem/dejanje brez cilja, prehodno/neprehodno),

  • modalnost dejanj (realnost/možnost, želenost), umišljenost, pogojnost, dopustnost dejanj.

     

    Z neosebnimi glagolskimi oblikami (nedoločnik, glagolnik, deležnik) izraža

    dejanja, ne da bi izrazil nosilca tega dejanja, pri nedoločniku in glagolniku pa število ni izraženo.

  •  

    SKLADNJA

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

     

    Dijak:

  • v prostih in zloženih stavkih upoveduje predmetnost in pri tem uporablja pravilni besedni red,

  • dogajanja in stanja izraža, stopnjuje, o njih sklepa, jih pojasnjuje v  prirednih in podrednih povedih; izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok in posledico, pogoj in namero,

  • podrednost dejanj izraža z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami (eksplicitna in implicitna oblika),

  • ustrezno izbira glagolske oblike v poročanem govoru, pri tem pa upošteva sosledje časov v različnih zunajjezikovnih kontekstih,

  • pri oblikovanju in rabi časov prepoznava in določa razlike med slovenščino in italijanščino.


  • 2.3.2 Komunikacijske funkcije

    Ob koncu šolanja dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije).

    MAKROFUNKCIJE 

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

    - pokaže, demonstrira,

    - opisuje,

    - daje navodila,

    - prepričuje,

    - komentira,

    - utemeljuje,

    - vrednoti.

     

    MIKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

    1.  pri posredovanju dejstev:

    - prepoznava, identificira,

    - sprašuje in odgovarja,

    - dopolnjuje in popravlja,

    - izraža moralne vrednote;

     

    2. prepoznava stališča in jih izraža v zvezi s/z:

    - posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje ...)

     (Non) sono d'accordo. Va bene. Secondo me ...

     - vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti...)

     Si, , sono certo. No, non sono sicuro. Credo che lui abbia ragione.

     Ero sicuro che ce l’avrebbe fatta.

    - hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj ...)

       Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di ...

     Voglio che tu mi ascolti almeno questa volta.

    - dopuščanjem  (prisila, dovoljenje, zahteva ...)

       Posso aprire la finestra? Vietato fumare ...Le dispiace se fumo?

     Se mi avessi ascoltato, ora non ti troveresti nei guai.

    - čustvovanjem (upanje, jeza, hvaležnost ...)

     (Non) mi piace. Grazie mille! Ma adesso esageri! ... Non ti soporto piú;!. La ringrazio sentitamente per ... 

    - prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja ...)

    Mi permetta di consigliarLe questo prodotto ... Segua severamente le avvertenze ...

    Fossi in te ... 

    -  spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje ...)

      Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe Buongiorno, Le presento … Piacere …

    2.3.3 Književna besedila

    Pri pouku italijanščine dijaki razvijajo sociokulturne sposobnosti: pridobivajo in ozaveščajo vrednote italijanske kulture ter s spoznavanjem književnih del tudi zgodovinske, umetnostne, geografske vidike italijanske stvarnosti.

    2.3.3.1 Splošni cilji književnega pouka

    Pri obravnavi književnih besedil v italijanskem jeziku se dijaki seznanjajo z družbeno in kulturno stvarnostjo, ki jo avtor posreduje prek umetnostnega besedila. Ob spoznavanju literarnozgodovinskega okvira in formalnih prvin umetnostnega besedila postopno razvijajo sposobnost sprejemanja, dojemanja in interpretiranja književnega besedila. Podoživljanje umetnostnih besedil jih usmerja k ustvarjalnim dejavnostim ter spodbuja sposobnost kritičnega razmišljanja in vrednotenja.

    2.3.3.2 Operativni cilji književnega pouka

    V okviru književnega pouka dijaki:

    RECEPTIVNE SPRETNOSTI

    PRODUKTIVNE SPRETNOSTI

  • Poiščejo neznane besede v slovarju.

  • Zamenjajo besedo ali besedno zvezo z ustrezno sopomenko/protipomenko.

  • Dopolnjujejo manjkajoče dele besedila.

  • Urejajo povedi ali odstavke v logičnem zaporedju.

  • Povezujejo posamezne dele besedila (dialoga, zgodbe slike z besedilom).

  • Oblikujejo vprašanja in odgovore o izbranem umetnostnem besedilu.

  • Na podlagi predznanja (materinščina) ločijo temeljne literarne vrste (epika, lirika, dramatika) in zvrsti (roman, novela, sonet ...).

     

  • Ločijo izpovedovanje in pripovedovanje.

    • S primerjanjem podobnih besedil v materinščini opišejo obliko in zgradbo besedila (roman, povest, sonet).
  • Z različnimi metodami (opazovanje, razvrščanje, določanje, povezovanje, pojasnjevanje, povzemanje, sklepanje, primerjanje, vrednotenje ...) razčlenjujejo literarne sestavine besedila: zaznajo temo, značaj junakov, odnos pisca do naslovnika, cilje besedila, stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu.

  • Označijo književno osebo na podlagi njenih dejanj.

  • Razlagajo sobesedilo (literarno obdobje).

  • Določijo vrste pripovedovalcev in njihovo vlogo v dogajalni zgradbi.

  • Razložijo prenesene pomene besed in osrednjo misel besedila.

  • Prepoznavajo slovnične strukture.

  • Besedno/nebesedno izražajo temo obravnavanega besedila.

  • Zaznavajo kohezivne elemente, prehod v temi (koherenca), slogovno zaznamovanost.

  • Besedilo ustvarjalno preoblikujejo, ga dramatizirajo, spreminjajo dogajalni čas, prostor, like oseb, konec zgodbe.

  • Oblikujejo svoje mnenje o besedilu idr.

  • Ob danih ključnih besedah (navodilih) oblikujejo novo besedilo.

  •  

  • Podoživljajo umetnostno besedilo in pri tem izražajo svoja občutja, posredujejo svoja mnenja in stališča ter jih primerjajo z avtorjevimi.

     

  •  

  • Primerjajo različna besedila med seboj (primerjava originala s prevodom) idr.

  • * Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti naj si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili  (skupni del).


    2.3.3.3 Književne vsebine

    Učitelj izbira med književnimi vsebinami naslednjih avtorjev: 

    LITERARNO OBDOBJE

    AVTORJI

    13. stoletje (Il Duecento)

    Dolce stil nuovo

  • Dante Alighieri

  • 14. stoletje (Il Trecento) 

     

  • Francesco Petrarca

  • Giovanni Boccaccio

  • Humanizem in renesansa (L'Umanesimo e il Rinascimento)

  • Lorenzo de' Medici

  • Niccolo Macchiavelli

  • Galileo Galilei

  • Razsvetljenstvo (L'Illuminismo)

  • Carlo Goldoni

  • Romantika (Il Risorgimento e il Romanticismo)

  • Giacomo Leopardi

  • Alessandro  Manzoni

  • 19. stoletje (L'Ottocento)

     

  • Giovanni Verga (Verismo)

  • Giosue Carducci

  • 20. stoletje (Il Novecento)

  • Giovanni Pascoli

  • Gabriele D'Annunzio

  • Luigi Pirandello

  • Giorgio Bassani, Italo Calvino, Carlo Cassola, Umberto Eco, Alberto Moravia, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Italo Svevo, Leonardo Sciascia, Luca Goldoni,        Domenico Starnone, Vittorio Tondelli, Marco Lodoli, Andrea de Carlo, Antonio Tabucchi, Susanna Tamaro, Paola Capriolo

  • Eugenio Montale, Pier Paolo Pasolini, Salvatore Quasimodo, Umberto Saba, Giuseppe Ungheretti, Gianni Rodari ...

  • Opomba:

    V Maturitetnem izpitnem katalogu so predpisana književna besedila (odlomki posameznih del in integralno književno besedilo), ki jih mora dijak obravnavati, če želi opravljati maturitetni izpit iz italijanskega jezika.


    2.3.4 Strokovna besedila

    Učitelj strokovne gimnazije (modul 420 ur) izbira med naslednjimi strokovnimi besedili:

    EKONOMSKA STROKA

    GOSTINSTVO IN TURIZEM

  • poslovni oglas

  • poslovni oglas

  • prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)

  • prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)

  • poslovno dopisovanje:

    a) določiti in preklicati poslovni sestanek

    b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) poročilo

    c) opravičiti

  • poslovno dopisovanje:

    a) določiti in preklicati poslovni sestanek

    b) sprejeti in oddati (faks, telefonsko) sporočilo

    c) opravičiti

  • poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)

  • poslovni imenik (naslovi hotelov in drugih gostinskih objektov, turistične informacije)

  • rezervacije (najetje prostora, prevoznega sredstva)

  • rezervacije (najetje hotelske sobe, prevoznega sredstva)

  • ponudba:

    a) cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve

    b) reklamni oglas

    c) opis podjetja, delovnega mesta postopka/izdelka

  • ponudba:

    a) cenik storitev (jedilni list, vinska karta)

    b) reklamni oglas

    c) opis podjetja, delovnega postopka (popotni načrt, recept), delovnega mesta, turističnega kraja (turistični prospekt)

  • reklamacije

  • reklamacije


  • 3. PREDMETNI KATALOG ZNANJ – italijanščina kot drugi jezik v gimnaziji na narodno mešanem območju Slovenske Istre

    3.1 Splošni cilji pouka italijanščine kot drugega jezika v gimnaziji

    3.1.1 Vzgojni cilji

    Pri pouku italijanščine dijaki razvijajo svojo osebnost, tako da: 

  • razvijajo in bogatijo svoje pozitivne učne izkušnje, svoje intelektualne sposobnosti, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

  • razvijajo zmožnosti socialnega učenja in samostojnost: navajajo se na skupinske oblike dela, na individualno iskanje poti do jezikovnega znanja v življenjskem okolju, sami vrednotijo svoje znanje italijanskega jezika v neposredni sporazumevalni rabi;

  • razvijajo ustrezne strategije in tehnike (samostojnega) učenja, potrebne za nadaljnji študij, poklicno in strokovno delo ter samoizobraževanje;

  • razvijajo zanimanje za italijanski jezik in pridobivajo dolgoročno motivacijo ter pripravljenost za učenje italijanskega jezika in drugih tujih jezikov v šoli in zunaj nje;

  • primerjajo razlike in podobnosti v tvorbi in rabi slovenščine in italijanščine ter pri tem prepoznavajo pojave medjezikovnega vplivanja;

  • primerjajo obe kulturi in kulturni dediščini v življenjskem okolju ter neposredno ugotavljajo prepletanje kultur v materialni in nematerialni kulturi (književna dela);

  • spoznavajo jezikovno in kulturno raznoliko življenjsko okolje in razvijajo pozitiven in strpen odnos do dvojezičnosti, različnosti kultur in drugačnosti.

    3.1.2 Izobraževalni cilji 

    S poukom italijanščine dijaki pridobijo znanja, sposobnosti in spretnosti, tako da: 

  • razvijajo sposobnosti za uspešno razumevanje in oblikovanje različnih vrst ustnih in pisnih sporočil in besedil v italijanskem jeziku;

  • spoznavajo jezikovno zgradbo italijanščine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besediloslovni ravnini;

  • razvijajo praktično in teoretično poznavanje jezikovnih zakonitosti in pragmatičnih načel rabe italijanskega jezika;

  • uvajajo se v samostojno branje tuje književnosti v izvirniku, razvijajo bralno sposobnost za ustvarjalno branje  ter neposredno doživljanje in razumevanje književnih del;

  • spoznavajo italijansko kulturo;

  • spoznavajo književnost, kulturne dosežke in kulturno dediščino pripadnikov italijanskega naroda in pripadnikov italijanske narodne manjšine v Sloveniji;

  • ob ozaveščanju jezikovnih in sporazumevalnih pravil v neposredni sporočanjski rabi ugotavljajo pojave jezikovnega stika med slovenskim in italijanskim jezikom ter medjezikovno vplivanje;

  • uvajajo se v samostojno delo s slovarji, slovnicami, z jezikovnimi in književnimi priročniki ter v iskanje podatkov v besedilih v italijanskem jeziku.


  • 3.2 Operativni cilji in standardi znanj ob koncu šolanja 

    3.2.1 Italijanščina kot drugi jezik: modul A (od 315 do 420 ur)

    * čisti tisk: osnovna zahtevnostna raven

    * zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven (matura na višji zahtevnostni ravni)

     

    3.2.1.1 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo

    RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

    ETAPNI CILJI

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Dijak zazna in razume sporočilo/besedilo.

    Sledi in sprejema vsebine besedil pogovorne zvrsti knjižnega jezika s splošno temo (osebno in javno področje). Povzema in sklepa o povedanem. Prepoznava idiomatske izraze in pogovorne zveze. Zaznava menjavo registrov in slogovno zaznamovanost besedil.

    Razume in kritično razlaga izbrana literarna (klasična in moderna) in neliterarna besedila. Razlikuje različne zvrsti pisanja in ob pomoči slovarja razbere vse potrebne podatke in posredno izražene pomene, stališča in čustvena stanja.

    Sledi in sprejema zahtevnejša poljudnoznanstvena besedila s svojega interesnega področja. Razume poljudnoznanstvena (strokovna) besedila s svojega interesnega področja in iz njih razbere določene specifične podatke.

    Razume dvogovorno besedilo (pogovor).

     

     

     

    Razume sporočilo vsakršnega pogovora med pristnimi govorci, ki govorijo splošni pogovorni jezik.

    Razume vsebino besedila z novo tematiko (intervju s strokovnjaki s področja ekologije, medicine, umetnosti), čeprav ne razume vseh podrobnosti.

    Sledi abstraktnim vsebinam pogovora zunaj svojega interesnega področja (okrogla miza, pogajalni/prepričevalni pogovor). Razume vsakodnevne pogovore v istrsko-beneškem narečju. Besedila z novo tematiko poglablja ob pomoči dodatnih gradiv in slovarjev.

    RECEPTIVNE SPOSOBNOSTI

    ETAPNI CILJI

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.

     

     

    Razume temeljno sporočilo filmov, radijskih/televizijskih obvestil, reportaž in poljudnoznanstvenih oddaj. 

    Razume publicistični jezik in temeljno sporočilo časopisnega obvestila, novice, poročila, reportaže in besedila propagandnih oglasov.

     

    Spremlja televizijske ali radijske oddaje (tudi različne strokovne oddaje), ki vsebujejo idiomatske izraze, sleng in strokovno terminologijo (ekologija, medicina, šport, politika).

    Razume navodila.

    Sledi domala vsem navodilom, ki usmerjajo osebno in družbeno ravnanje.

    Razume pisna navodila, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (tehnična navodila o uporabi izdelkov, hišnih aparatov; navodila o uporabi zdravil).

    Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/ govorčevim namenom in oblikuje svojo razlago vsebine.

    Iz sobesedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev.

    Navede avtorja, sporočilni namen in naslovnika. Razlaga temo besedila, loči dejstva od komentarja, razume vzročno-posledična razmerja in posredno izražena stališča.

    Razčlenjuje in vrednoti način pogovora in odziv govorcev, njihovo medosebno čustveno razmerje in nejezikovno sporočanje. Vrednoti besedilo z vsebinskega in literarnega vidika, z vidika resničnosti in zanimivosti ter ga primerja s podobnimi znanimi besedili.

    RECEPTIVNE STRATEGIJE

    Uporablja sobesedilne in slovnične kazalce za ugotavljanje pomena neznanih izrazov iz sobesedila ter namena in razpoloženja. Iz sobesedila predvidi potek dogajanja. Obvlada različne tehnike branja: preleti besedilo, da dobi ključno misel, ga natančno prebere, da razume podrobnosti ali preskoči posamezne sklope, da poišče določene podatke. Podčrtuje ključne besede in jih smiselno ureja v sheme ali miselne vzore. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar, slovnico, leksikon. Raven razumevanja besedila dokazuje s povzemanjem vsebine (prevod v materinščino) ter s citiranjem in povzemanjem avtorjevih/govorčevih besed.


    3.2.1.2 Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo

    PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

    ETAPNI CILJI

    USTNO SPOROČANJE

    PISNO SPOROČANJE

    Dijak se vključuje v razgovor.

     

     

     

     

     

     

     

    Vključuje se v pogovor o abstraktni temi svojega interesnega področja. Pri tem izbira jezikovna sredstva, ustrezna govornemu položaju, in tako zadovoljuje svoje jezikovne potrebe na osebnem in družbenem področju. Se primerno odziva na pobude iz okolja. Ob krajših medosebnih stikih usmerja pogovor. Ustrezno reagira v nepredvidljivih situacijah neformalnega razgovora.

    Piše preprosta zasebna (čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, telegram, pismo, sožalje) in uradna besedila (uradna čestitka, uradno voščilo, uradna zahvala, uradno vabilo, krajše uradno pismo).

    Oblikuje vprašalnike in ankete o potrebah mladostnikov (mladostnikovi problemi: generacijski konflikti, odvisnosti; načini druženja, interesne skupine, zabava).

    Sodeluje v diskusijah (intervjujih), utemeljuje svoja stališča, vpliva na stališča sogovorcev. S primernimi jezikovnimi sredstvi izraža različne pomenske odtenke, pri tem lahko preoblikuje povedi, spreminja temo pogovora. Učinkovito uporablja jezik v družabnih stikih, vključuje različne načine jezikovne rabe (čustvene, prepričevalne in druge). Pri razreševanju problemov v pogovoru posreduje predloge in pobude ter po potrebi prevzame vodilno vlogo. Sestavlja zahtevnejša pisna dvogovorna besedila (uradno pismo, potrdilo, prošnja, uradna izjava, prijava)

    Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.

    V zvezi z različnimi postopki (pri bančnih storitvah) natančno posreduje in sprejema podatke ter se ravna po navodilih. Preverja pravilnost in ustreznost informacije. Prosi za dodatna pojasnila. Posreduje nasvete in jih upošteva.

    Strne podatke in utemeljitve iz različnih virov (revije, časopisi, enciklopedije, priročniki, književna besedila).


    PRODUKTIVNE SPOSOBNOSTI

    ETAPNI CILJI

    USTNO SPOROČANJE

    PISNO SPOROČANJE

    Dijak oblikuje besedila.

    Predstavi temo, jo zagovarja z utemeljitvami in jo glede na govorni položaj in vsebino prilagodi navodilom in zahtevam. Zmore oblikovati govorni nastop in različne podatke smiselno razvrstiti v uvod, jedro in zaključek. Povzema tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki mu pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.

    Primerno razvija temo govornega nastopa; ob koncu povzame svoje ugotovitve in spodbuja poslušalce k razpravi.

    Glede na namen oblikuje besedilo s primerno notranjo in zunanjo zgradbo ter povezanostjo. Ubeseduje nejezikovne dele besedila (slika, tabela).

    Povezujejo dejstva in značilnosti iz življenja in dela avtorjev z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil.

    Prevaja preprostejša besedila različnih vrst iz italijanščine/slovenščine v slovenščino/italijanščino.

    Ustvarjalno piše: predstavi svoja stališča, načrte; opiše svoje razpoloženje. Ob leposlovnem besedilu izraža svoje notranje doživljanje, občutja.

    Kritično obravnava in razlaga svoj odnos do drugih in odnos okolja do njegovih ravnanj. Na podlagi literarnozgodovinskega znanja interpretira leposlovna besedila.

    PRODUKTIVNE STRATEGIJE

    (pragmatične in diskurzivne)

    Jezikovno izražanje je naravno in tekoče. Uporablja odmore za premislek pri iskanju ustreznega izraza ali besedne zveze, pri poudarjanju določene misli, trditvi, utemeljevanju svojih stališč in jih ponazarja s konkretnimi primeri. Z ustreznimi strategijami predvidi načine pogovora (utemeljevanje, prehajanje s teme na temo) in načine, kako se izogniti pogovoru; pri tem predvidi tudi sogovorčev odziv. Pri oblikovanju pisnih besedil ustrezno razvija temo.

    Dijak je natančen pri oblikovanju svojih stališč, zlasti če želi poudariti pomen misli ali različna stališča do izraženih mnenj, ali če želi odpraviti morebitne nesporazume. Učinkovito upošteva sogovorca in mu pomaga pri prepoznavanju ključnih točk, tako da sogovorcu ustrezno razlaga svoja stališča, če je potrebno, mu jih tudi ustrezno ponazarja s primeri.

    3.3. Vsebina

    3.3.1 Jezikovna znanja in sposobnosti 

    Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Pri pouku uporablja knjižno različico splošnopogovornega jezika, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca. Ima le občasne težave pri izgovorjavi glasoslovnih posebnosti italijanskega jezika. Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, svet mladostnikov). Pridobiva ga iz šolskih gradiv, v neposrednem življenjskem okolju pa ga širi in bogati tako z vsakodnevnimi pogovori kot iz sredstev javnega obveščanja (televizija, radio, film, časopisje). Pri oblikovanju besedil upošteva načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pozna temeljne zakonitosti jezikovnega sestava in njegove rabe. Še vedno se pojavljajo manjše napake, predvsem pri težavnejših slovničnih strukturah. Vzporedna raba slovenskega in italijanskega jezika omogoča prenos jezikovnih znanj med slovenskim in italijanskim jezikom, v neposredni sporočanjski rabi pa dijak prepoznava pojave jezikovnega stikanja (interferenco).

    JEZIKOVNE RAVNINE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Pravopis

    Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa (grafemi,  ločila, naglasna znamenja).

    Pozna njegove posebnosti (podvojene soglasnike, črko q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov, rabo opuščaja ...) in jih upošteva pri pisanju.

    Pravorečje

    Dijak izgovarja posamezne besede in povedi razumljivo, z ustreznim besednim in stavčnim naglasom.

    Pozna in upošteva posebnosti izgovarjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovarjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi) in prozodije (ritem, tempo, intonacija).

     

    OBLIKOSLOVJE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Samostalnik

    Dijak:

  • poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi (kolektivnimi) samostalniki, v ednini in množini; pozna posebnosti pri tvorbi množine,

  • oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu, ločuje naravni in slovnični spol,

  • pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike). 

  • Določni in nedoločni člen

    Dijak:

  • s členom izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja,

  • ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe,

  • uporablja delni člen za izražanje nedoločene količine dela celote.

  • Kakovostni pridevnik

    Dijak:

  • s kakovostnimi pridevniki v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov,

  • kakovostni pridevnik usklajuje v spolu in številu s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.  


  •  

    OBLIKOSLOVJE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Zaimenske oblike

     

    Dijak:

  • nadomešča samostalnike  z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, enostavni in sestavljeni,

  • s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje v stavku na osebek,

  • s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino,

  • s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino,

  • z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero,

  • z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja pomembne podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja  komentar o dejanju itd.,

  • vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini ter z vprašalnimi in vzkličnimi zaimki in pridevniki izraža druga razmerja,

  • uporablja členke namesto zaimka in prislova,

  • ustrezno umešča zaimenske oblike in členke v stavku.

  • Prislov

    Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami, pridevniki v prislovni obliki in členki:

    izraža način, čas, kraj, smer in oddaljenost, količino, osebno mnenje in presojo, podobnosti in razlike, vprašuje ter dejanja natančneje opredeljuje.

     

    Vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.

    Števnik

    Dijak:

  • z glavnimi in vrstilnimi števniki šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja,

  • izraža datum, uro, mesece, leta in stoletja, starost,

  • opisuje osnovne računske operacije, izraža količino in mero.

  • Predlog

    Dijak s prvotnimi in tvorjenimi predlogi ter s predložnimi zvezami:

  • podrobneje opiše nekoga/nekaj,

  • povezuje dele stavka v pomenske sklope,

  • povezuje dva ali več stavkov v povedi,

  • s predlogi izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost, zvezo in dodajanje, gibanje, oddaljenost, približno oceno in položaj, položaj med dvema prvinama.

  • Veznik

    Dijak z vezniki in vezniškimi zvezami:

  • povezuje besede, besedne zveze, stavke in povedi,

  • izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve, posledičnost in vzrok, z njimi pojasnjuje in sklepa.


  •  

    OBLIKOSLOVJE

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    Glagol

    Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke:

  • s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih glagolskih oblik kot trditve, vprašanja in zanikanja,

  • v ustrezni dovršni oziroma nedovršni obliki glagolskega dejanja (glagolski vid),

  • z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami,

  • z določanjem vršilca dejanja, nosilca dejanja (aktiv, pasiv) in s posplošitvijo dogajanja.

     

    Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:

  • časovno umeščenost dejanja (v sedanjost, razširjeno sedanjost, preteklost, prihodnost in nadčasovnost),

  • časovno vezanost dejanj (istodobnost, zadobnost in preddobnost glede na glavno dejanje, časovna nevezanost),

  • tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje/aktivnost, dejanje s končnim ciljem/dejanje brez cilja, prehodno/neprehodno),

  • modalnost dejanj (realnost/možnost, želenost), umišljenost, pogojnost, dopustnost.

     

    Z neosebnimi glagolskimi oblikami (nedoločnik, glagolnik, deležnik) izraža

    dejanja, ne da bi izrazil nosilca tega dejanja, pri nedoločniku in glagolniku pa ni izraženo niti število.


  • SKLADNJA

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

     

    Dijak:

  • upoveduje v prostih in zloženih stavkih in pri tem uporablja pravilen besedni red,

  • dogajanja in stanja upoveduje, stopnjuje in sklepa, pojasnjuje, izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok in posledico, pogoj in namero v priredno in podredno zloženih povedih,

  • podrednost dejanj izraža z osebnimi in neosebnimi glagolskimi oblikami (eksplicitna in implicitna oblika),

  • ustrezno izbira glagolske oblike v poročanem govoru, pri tem pa upošteva sosledje časov v različnih zunajjezikovnih kontekstih,

  • pri oblikovanju in rabi časovnih odnosov prepoznava in določa razlike med slovenščino in italijanščino. 


  • 3.3.2 Komunikacijske funkcije

    Ob koncu šolanja dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije).

     

    MAKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih vrst dijak:

    - pokaže, demonstrira,

    - opisuje,

    - daje navodila,

    - prepričuje,

    - komentira,

    - utemeljuje,

    - vrednoti.

     

    MIKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

    1. pri posredovanju dejstev:

    - prepoznava, identificira,

    - sprašuje in odgovarja,

    - dopolnjuje in popravlja,

    - izraža moralne vrednote;

     

    2. prepoznava stališča in jih izraža v zvezi s/z:

    - posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje ...)

     (Non) sono d'accordo. Secondo me ... Sono dell'opinione che ...

     - vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti ...)

     Si;, sono certo; No, non sono sicuro. Credo che lui abbia ragione.

     Pensavo che ce l’avrebbe fatta ...

    - hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj ...)

       Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di ...

     Speravo tanto che lui si facesse vivo. Voglio che tu mi ascolti almeno questa volta.

    - dopuščanjem  (prisila, dovoljenje, zahteva ...)

     Posso aprire la finestra? Vietato fumare ... Le dispiace se fumo? Se mi avessi ascoltato, ora non ti troveresti nei guai.

    - čustvovanjem (upanje, jeza, hvaležnost ...)

     (Non) mi piace. Grazie mille. Ma adesso esageri! Non ti soporto piú;!

     La ringrazio sentitamente per ... 

    - prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja..)

     Mi permetta di consigliarLe questo prodotto. Segua severamente le avvertenze. 

    -  spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje ...)

     Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe ... Buongiorno, Le presento ... Piacere …)

    3. Organizira in usmerja sporočanje

     

    3.3.3 Književna besedila

    Dijaki pridobivajo in ozaveščajo vrednote italijanske kulture ter s spoznavanjem književnih del tudi zgodovinske, umetnostne, geografske vidike italijanske stvarnosti. Pri pouku italijanščine kot drugem jeziku razvijajo na podlagi izbranih besedil italijanske književnosti ter književnosti istrskih avtorjev, ki pišejo v italijanskem jeziku, sociokulturne sposobnosti.

    3.3.3.1 Splošni cilji književnega pouka

    Pri obravnavi književnih besedil v italijanskem jeziku se dijaki seznanjajo z družbeno kulturno stvarnostjo, ki jo avtor posreduje prek umetnostnega besedila. Ob spoznavanju literarnozgodovinskega okvira  in formalnih prvin umetnostnega besedila postopno razvijajo  sposobnost sprejemanja, dojemanja in  interpretiranja književnega  besedila. Podoživljanje umetnostnih besedil jih usmerja k ustvarjalnim dejavnostim, hkrati pa pri dijakih razvija sposobnost kritičnega razmišljanja in vrednotenja.

    * Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili  (skupni del).

    3.3.3.2 Operativni cilji književnega pouka

    V okviru književnega pouka dijaki razvijajo

    RECEPTIVNE SPRETNOSTI

    PRODUKTIVNE SPRETNOSTI

  • V slovarju poiščejo neznane besede.

     

  • Zamenjajo besedo ali besedno zvezo z ustrezno sopomenko/protipomenko.

  • Dopolnjujejo manjkajoče dele besedila.

  • Urejajo povedi ali odstavke v logičnem zaporedju.

  • Povezujejo posamezne dele besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom).

  • Oblikujejo vprašanja in odgovore o izbranem umetnostnem besedilu.

  • Na podlagi predznanja (materinščina) ločijo temeljne literarne vrste (epika, lirika, dramatika) in zvrsti (roman, novela, sonet ...).

     

  • Ločijo izpovedovanje in pripovedovanje.

    • S primerjanjem s podobnimi besedili v materinščini opišejo obliko in zgradbo besedila (roman, povest, sonet).
  • Z različnimi metodami (opazovanje, razvrščanje, določanje, povezovanje, pojasnjevanje, povzemanje, sklepanje, primerjanje, vrednotenje) razčlenjujejo literarne sestavine besedila: zaznajo temo, značaj junakov, odnos pisca do naslovnika, cilje besedila, stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu.

  • Književno osebo označijo na podlagi njenih dejanj.

    • Razlagajo sobesedilo (literarno obdobje
    • Ločijo vrste pripovedovalcev in njihovo vlogo v dogajalni zgradbi.

    • Razložijo prenesene pomene besed in osrednjo misel besedila.
    • Presodijo namen, sporočilo umetnostnega besedila in njegov vpliv
  • Prepoznavajo slovnične strukture.

  • Jezikovno/nejezikovno izražajo temo obravnavanega besedila.

     

  • Zaznavajo kohezivne elemente, prehod v temi (koherenca), slogovno zaznamovanost.

  • Besedilo ustvarjalno preoblikujejo: ga dramatizirajo, spreminjajo dogajalni čas, prostor, like oseb, konec zgodbe.

     

  • Oblikujejo svoj vtis (mnenje) o besedilu idr.

  • Ob danih ključnih besedah (navodilih) oblikujejo novo besedilo.

  •  

  • Podoživljajo umetnostno besedilo in pri tem izražajo svoja občutja, posredujejo svoja mnenja in stališča ter jih primerjajo z avtorjevimi.

     

  •  

  • Primerjajo različna besedila med seboj (primerjava originala s prevodom).

     

  •  

  • Na podlagi lastnih izkušenj, ki so jih pridobili pri spoznavanju slovenskih književnih del, vrednotijo družbene, zgodovinske, moralno- etične in estetske prvine obravnavanega umetnostnega besedila idr.
  • 3.3.3.3 Književne vsebine

    Učitelj izbira med književnimi vsebinami naslednjih avtorjev: 

    LITERARNO OBDOBJE

    AVTORJI

    13. stoletje (Il Duecento)

    Dolce stil nuovo

  • Dante Alighieri

  • 14. stoletje (Il Trecento) 

     

  • Francesco Petrarca

  • Giovanni Boccaccio

  • Humanizem in renesansa (L'Umanesimo e il Rinascimento)

  • Lorenzo de' Medici

  • Niccolo Macchiavelli

  • Galileo Galilei:

  • Razsvetljenstvo (L'Illuminismo)

  • Carlo Goldoni

  • Romantika (Il Risorgimento e il Romanticismo)

  • Giacomo Leopardi

  • Alessandro Manzoni

  • 19. stoletje (L'Ottocento)

     

  • Giovanni Verga (Verismo)

  • Giosue Carducci

  • 20. stoletje (Il Novecento)

  • Giovanni Pascoli

  • Gabriele D'Annunzio

  • Luigi Pirandello

  • Giorgio Bassani, Italo Calvino, Carlo Cassola, Umberto Eco,  Alberto Moravia, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Italo Svevo, Leonardo Sciascia, Luca Goldoni,        Domenico Starnone, Vittorio Tondelli, Marco Lodoli, Andrea de Carlo, Antonio Tabucchi, Susanna Tamaro, Paola Capriolo

  • Eugenio Montale, Pier Paolo Pasolini, Salvatore Quasimodo, Umberto Saba, Giuseppe Ungheretti, Gianni Rodari
  • Istrski avtorji

    Fulvio Tomizza, Nelida Milani - Kruljac, Giacomo Scotti, Loredana Boljun-Debeljuh, Mario Schiavato, Osvaldo Romous, Alessandro Damiani


    Opomba:

    V Maturitetnem izpitnem katalogu so predpisana književna besedila (odlomki posameznih del in integralno književno besedilo), ki jih mora dijak obravnavati, če želi opravljati maturitetni izpit iz italijanščine.

    3.3.4 Strokovna besedila

    Učitelj strokovne oziroma tehniške gimnazije (modul 420 ur) izbira med naslednjimi strokovnimi besedili:

    STROKOVNA GIMNAZIJA

    TEHNIŠKA GIMNAZIJA

  • poslovni oglas

  • poslovni oglas

  • prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)

  • prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)

  • poslovno dopisovanje:

    a) določiti in preklicati poslovni sestanek

    b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) sporočilo

    c) rezervirati (najem prostora, prevoznega sredstva)

    d) opravičilo

  • poslovno dopisovanje:

    a) določiti in preklicati poslovni sestanek

    b) sprejeti in oddati  (faks, telefonsko) sporočilo

    c) rezervirati (najem prevoznega sredstva, prenočišča)

    d) opravičilo

  • poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)

  • navodilo za uporabo in popravilo naprave/izdelka

  • navodilo za varstvo pri delu

  • ponudba:

    a) cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve

    b) reklamni oglas

    c) opis podjetja, delovnega mesta postopka/ izdelka

  •  ponudba:

    a) reklamni oglas

    b) katalog izdelkov in storitev

    c) opis podjetja, tehnološkega postopka delovnega mesta, izdelka

  • reklamacije

  • reklamacije

  • pogodba o prodaji in nakupu
  • standardi

  • 4. SPECIALNODIDAKTIČNE IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

    4.1. Načela pouka

    Pouk tujih jezikov si zdaj zastavlja vse bolj dosegljive in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

    a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

    b) medosebna komunikacija je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

    c) prvi pogoj za uspešno učenje/poučevanje tujega jezika je motivacija za učenje in uporabo jezika.

    Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načel, ki so postala podlaga za različne metode in različice posameznih uresničitev pouka.

    1.    Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

    2.    Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati mora zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

    3.    Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Učenec ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

    4.    Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna ozaveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

    5.    Spoznavanje jezikovne norme je najučinkovitejše in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav ter urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo učenčevo govorno samostojnost.

    6.    Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanje drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika pri razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

    4.2. Didaktična navodila

    Temeljni pristop v učnem procesu je  komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na učenca. Temelji komunikacijskega pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti učencev za oblikovanje slovnično pravilne povedi in uporabo jezikovnega znanja pri opravljanju nalog, s katerimi se spopadajo v življenju.

    Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: učenčevo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča,  uvaja primerno tematiko, ob kateri je učenec aktiven tudi pri izbiri metode dela in nalog.

    Udeleženca učnega procesa sta tako učitelj kot učenec, zato oba enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja učenca k čim večji samostojnosti, učenec pa dejavno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo takšne možnosti za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno učenje tujega jezika.

    4.2.1 Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

    Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali prek zvočnega zapisa. Učitelj uvaja fonetični pravopis (transkripcijo) zato, da bi preprečil nejasnosti.

    Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

  • dejavnosti pred poslušanjem,

  • dejavnosti med poslušanjem,

  • dejavnosti po poslušanju.

    4.2.1.1 Dejavnosti pred poslušanjem besedila

    Pred poslušanjem besedila učitelj učenca pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši za določeno besedilno vrsto in stopnjo učenčevega jezikovnega znanja, npr.:

  • napove besedilno vrsto,

  • posreduje splošne podatke o besedilu,

  • predstavi slikovno gradivo,

  • posreduje slovar neznanih izrazov,

  • usmerja pogovor o temi besedila,

  • posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem zaporedju; učenec ugiba o pravilnem vrstnem redu stavkov,

  • učenec prebere podobno besedilo z isto temo.

    4.2.1.2 Dejavnosti med poslušanjem besedila

    Če je treba, naj učenec besedilo posluša večkrat.

    Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

    1.    prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe ...); učitelj zastavlja vprašanja izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera učenec odgovarja alternativno: pravilno/ napačno (neomenjeno);

    2.    zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);

    3.    reševanje po navodilih (risanje poti na zemljevidu, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);

    4.    dopolnjevanje besedila:

  • kot preizkus zaprtega tipa, pri katerem učenec v besedilo (dialog, intervju, zgodba, šala, uganka ...) vstavlja manjkajoče izraze ali povedi; učencem na začetni stopnji učenja/poučevanja posredujemo rešitve v nepravilnem vrstnem redu,

  • "igra vlog" pri poslušanju: učenec izbere vlogo v pogovoru, in ko učitelj ustavi predvajanje posnetka, sam nadaljuje govor; pri vnovičnem poslušanju preverja svojo različico s posnetkom govora,

  • kot napovedovanje posameznih delov besedila: pri drugem poslušanju učitelj zmanjša glasnost posameznih delov besedila, učenec pa ugiba, kakšno bo nadaljevanje, ter ob vnovičnem poslušanju preverja in s sošolci primerja primernost svoje različice;

    5.    povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike z besedilu), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;

    6.    interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali pogovora), učenec pa ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje;

    7.    analiza zapisa slušnega besedila:

    - učenec analizira fonemske, slovnične in besedilne sestavine besedila,

    - ob poslušanju besedila si učenec označi razlike med pisnim in slušnim besedilom.

    4.2.1.3 Dejavnosti po poslušanju besedila

    Končna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja učenca k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko, k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila s svojimi lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

    Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje učencem v neomejenem številu, so:

    1.    oblikovanje vprašanj in odgovorov o temi izbranega slušnega besedila,

    2.    izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi),

    3.    ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu,

    4.    ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe učenec oblikuje intervju ali zgodbo dramatizira, opisuje osebe in drugo,

    5.    oblikovanje vprašalnikov o predstavljeni problematiki,

    6.    oblikovanje mnenj in občutij glavnih oseb ter predstavitev učenčevega odnosa do govorčevih stališč.

    4.2.2 Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

    Učenje/poučevanje s komunikacijskim pristopom razvija vse štiri spretnosti, ki se pri dejavnem sporočanju prepletajo med seboj. Tak pristop poudarja predvsem k učencu usmerjeno govorno sporočanje na vseh ravneh učenja jezika.

    Poglavitni cilj spretnosti govora je spodbujanje samozaupanja, razvijanje zanimanja za italijanski jezik ter razvijanje sporočanjskih zmožnosti, saj teh dijaki pogosto ne obvladajo dovolj, čeprav jim omogočajo sporazumevanje v različnih govornih položajih v vsakdanjem življenju.

    Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov in da upošteva napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje sporočilo/besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi učenčeve napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, še zlasti, če učenec v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

    Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri učencu željo po pogovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje učenčevih stališč, interesov in solidarnosti.

    Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

    V pripravi na pouk:

    -  skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice),

    -  določi cilje, ki naj bi jih dosegel učenec v okviru različnih dejavnosti,

    -  umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

    Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

    -  skrbi za sproščeno, prijateljsko ozračje in spodbuja sodelovanje med učenci,

    -  usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami učencev,

    -  izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka,

    -  diferencira naloge in jih individualizira,

    -  razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje,

    -  spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak,

    -  spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

    Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljen svet (simulacije), igre vlog.

    4.2.2.1 Dialog

    Dialog je sestavina besedila v različnih vsakdanjih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da učenci vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

    Izvajamo ga lahko na več načinov:

    -          vodeni dialog: učenci uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s kratkimi dialogi, ozaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil),

    -          dialogi v nepravilnem vrstnem redu: učenci smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog,

    -          dopolnjevanje dialoga: tip odprtega dialoga pri učencih razvija ustvarjalnost,

    -          dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, saj na ta način učenec laže ureja vsebino ustnega sporočila,

    -          funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, v katerih so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, učenec samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

    4.2.2.2 Pretvarjanje/vživljanje v umišljen svet

    Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo po sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od učenčeve starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), vendar uresničitev le-tega ni predvidljiva. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega učenec uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da učenci na naraven in ustvarjalen način dosežejo govorno samostojnost.

    Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposreden praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

  • Simbolne igre, igre  zamišljanja, razvijajo učenčevo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

  • Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje.

  • Sodelovanje in tekmovanje sta sestavna dela družabnih iger. V skupinski igri se učenec dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

  • Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, ki zahtevajo uporabo določenih sporočanjskih vzorcev.

  • Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini posredovanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke).

  • Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto učenec šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

    Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

    4.2.2.3 Igre vlog

    Šele ko učenec usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja sicer zahtevnejšo simulacijo, saj pri tem porabi veliko časa za priprave in izvedbo. Učenec izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (brodolom...), resnični situaciji (roditeljski sestanek, televizijsko poročilo ...) ali v konfliktni situaciji (pozitivne, negativne strani pri graditvi jedrske elektrarne ...) idr.

    Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju:

     

    Obvezni koraki

     

    Neobvezni koraki

    1.

    Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec)

    a) vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev

    b) kratka predstavitev

    c) individualna in skupinska priprava igranja

    2.

    Izvajanje (dvojica, skupina) - (učitelj - animator)

    a) spremljanje izvajanja

    b) dodatne dejavnosti za hitrejše učence

    c) plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine

    3.

    Plenarna analiza izvajanja:

     

    - samovrednotenje učencev

     

    - komentar udeležencev v igri

     

    4.

    Učenci vrednotijo izdelke

     

     

    5.

     

    Širitev in predelava besedil:

    - pisanje novih besedil

    - urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

    Vrste iger vlog

    1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

    2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, učenci si izberejo vloge.

    3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

    - navezava stikov z neznancem (v avtobusu, v trgovini),

    - vzdrževanje odnosov z določeno nalogo (opravičilo izostanka od pouka, čestitke ob športnih uspehih …).

    4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

    4.2.2.4 Projektno delo

    Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.

    Z vključevanjem v projekt lahko učenci hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo priložnost za sodelovanje vsi učenci, pač glede na svoje sposobnosti. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, poslušajo drug drugega, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.

    Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja učenca in učitelja v nov, dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.

    Smernice za pripravo projektnega dela:

    1.       Priprava na projektno delo: učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.

    2.       Zaznava problema in določanje oblik in metode dela: učenci zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.

    3.       Interakcija nalog in vsebin: delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela, način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo učitelj, pozneje izvajajo projektno delo učenci sami.

    4.       Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

    5.       Vrednotenje rešitev in izdelkov: učenci sami vrednotijo svoje izdelke; sklepe posreduje učitelj.

    4.2.2. 5 Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

    S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva učenčevo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da učenec spregovori o sebi, svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati pa spoznava tudi svoje vrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah učenci razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, hkrati pa poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.

    Dejavnosti, v okviru katerih učenec govori o sebi in izraža svoje mnenje, so:

    1. spoznavanje samega sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki);

    2. opisovanje in pripovedovanje:

    - obnavljanje zgodbe,

    - govorni nastop ob ponazorilih (slika, fotografija, strip, risba, video ...),

    - govorni nastop, ki ga učenec oblikuje na podlagi sklopa nepovezanih besed ali na podlagi opisa predmeta (oziroma fotografije predmetov);

    3. razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:

    - določi čas za premislek v zvezi z dano tematiko, učenec pa opredeli svoj odnos do problema,

    - spodbuja in usmerja dva učenca, da se skupaj dogovorita o skupnem mnenju,

    - razporeja pare v skupine, v okviru katerih usklajujejo mnenja,

    - ob koncu usklajuje mnenja učencev, razporejenih v skupine.

    4.2.3 Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

    Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo učenca za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.

    Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, na podlagi katerih učenec razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja učenca, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, vendar namen le-tega ni branje za razumevanje.

    Učenec, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na podlagi načrtovanega cilja:

    1.    prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote,

    2.    prebere besedilo, da izlušči temeljno sporočilo,

    3.    prebere besedilo, da razume podrobnosti,

    4.    natančneje prebere dele besedila, da poišče podrobne podatke,

    5.    preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost,

    6.    interpretira besedilo.

    Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v treh korakih:

    -          dejavnosti pred branjem,

    -          dejavnosti med branjem,

    -          dejavnosti po branju.

    4.2.3.1 Dejavnosti pred branjem besedila

    Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

    1.    učitelj predstavi besedilo tako, da prikliče že usvojene sestavine podobnega besedila in besedišča,

    2.    obravnava besedilo v pogovoru z učenci in ga členi v miselni vzorec,

    3.    na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa,

    4.    spodbuja učence, da sami oblikujejo besedilo na podlagi ponazoril; ta so lahko vizualna (fotografije, risbe, sheme ...) ali označena z naslovi, podnaslovi,

    5.    posreduje slikovni material, povezan s tematiko besedila; učenci izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo,

    6.    posreduje poglavitne sestavine besedila v neurejenem stanju, učenec smiselno ureja posamezne dele besedila,

    7.    posreduje skrajšano obliko besedila,

    8.    umesti besedilo v kontekst,

    9.    prikliče vsebino podobnega besedila v materinščini,

    10. oblikuje različice predlaganega besedila.

    4.2.3.2 Dejavnosti med branjem

    Učitelj uvaja strategije, ki učencem kljub številnim neznanim besedam omogočajo hitreje razumeti besedila v tujem jeziku. Učenec si pomaga s/z:

    - ilustracijami, ki spremljajo besedilo,

    - besedami in besednimi zvezami, ki so skupne več jezikom,

    - datumi, številkami, imeni krajev, oseb,

    - ključnimi in ponavljajočimi se besedami,

    - prenosom jezikovnih znanj iz materinščine.

    Naloge, ki jih učenec izvaja med branjem:

    1.    učenec izlušči pomen besedila iz sobesedila na podlagi sestave besed, prejšnjega znanja ali slik (dedukcija);

    2.    odgovarja na vprašanja izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno) in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;

    3.    povezuje slikovno gradivo, dele besedila v celoto (indukcija);

    4.    ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;

    5.    dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce ...);

    6.    interpretira navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;

    7.    zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;

    8.    primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog), zgodbe in ilustracije;

    9.    povezuje besedila med seboj: primerjava besedil v materinščini in tujem jeziku, skrčene obnove, povezovanje slogovnih zvrsti (sinteza);

    10. sprejema odločitve, razrešuje probleme (ob prospektu načrtuje izlet; na podlagi podatkov iz besedila odkrije povzročitelja kaznivega dejanja);

    11. prepoznava besedilne vrste, teme, naslovnika, cilje besedila, odstavke, ki povzemajo vsebino besedila, prepoznava slogovno zaznamovanost, odnos med piscem in naslovnikom, specifične funkcije besedila (zahteva, zahvala ...), stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu, vse izraze v besedilu v zvezi z dano tematiko, kohezivne elemente (vezniške besede, zaimke ...), zaznava prehod v temi (koherenca), slovnične strukture.

    4.2.3.3 Dejavnosti po branju besedila

    Te dejavnosti spodbujajo učence k izražanju njihovih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih učenec izvaja po branju besedila:

    1.    oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;

    2.    uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik ...);

    3.    ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo ...);

    4.    izražanje izkušenj in stališč, povezanih s problematiko besedila;

    5.    utemeljevanje svojih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi.

    4.2.3.4 Branje priporočenih del (domače branje)

    Poleg del, ki jih učenci preberejo zato, da bi usvojili bralne spretnosti in samostojno spoznavali književnost v italijanščini, in ki jih predpisuje Predmetni izpitni katalog za maturo, priporočamo, da učitelj razširi predlog priporočenih del. Nekatere sodobne romane, izbrane novele, črtice ali celo eseje naj učenci preberejo zato, da bodo lahko pod učiteljevim vodstvom pri pouku razpravljali o njihovi vsebini, sporočilu in slogovnih značilnostih. Izpis posameznih misli ali odlomkov, kratka obnova ali preprosta književna analiza - naloge, ki jih bo učitelj diferenciral vsaj na treh težavnostnih stopnjah - bodo učencem omogočale dodatno zaposlitev, učitelj pa bo na tej podlagi laže ovrednotil njihove dosežke.

    4.2.4 Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

    Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na poprejšnji ustni obravnavi besedil. Najprej učenci oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Pozneje postajajo besedila zahtevnejša. Učenec pisno sporoča tako, da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob koncu OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).

    Učenec pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je treba ponuditi veliko pisnih dejavnosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

    Vodenje pisnih dejavnosti:

    1) obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava;

    2) naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/evalvacija - poprava - vnovično pisanje besedila.

    4.2.4.1 Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

  • Oblikovanje povedi: učence navajamo na ustrezno izbiro besedja, pravilnost jezikovne rabe, upoštevanje pravopisnih posebnosti (učenci urejajo, dopolnjujejo povedi, igre, sestavljanke ...).

  • Dopolnjevanje besedila: učitelj posreduje nepopolno besedilo, učenci dopisujejo manjkajoče podatke, s ključnimi besedami oblikujejo zgodbo.

  • Krajši opisi in obnove: učenci razvijajo spretnosti pisanja ob spretnostih govora: govor/poslušanje/ strnjena obnova, intervju/ vnašanje podatkov iz intervjuja v tabelo itd. Iztočnica je lahko tema, ki smo jo obravnavali v pogovoru, lahko je ilustracija ali besedilo.

  • Oblikovanje besedila na podlagi podatkov (raba vezniških besed):

    - povezovalci posameznih sestavin besedila (tabela z opisom delovnega dne v šoli; ilustracije, ki jih učenec poveže in opiše),

    - oblikovanje miselnih vzorcev posreduje učencem jezikovno gradivo in navodila o vsebini in ureditvi besedila.

  • Posredovanje vzorcev besedil, na podlagi katerih se učenci seznanijo s strukturo in vsebino besedila (življenjepis).

    4.2.4.2 Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

    - Pisanje besedila po danih navodilih (na podlagi ključnih besed): učenec pri tej dejavnosti  usvoji zgradbo besedila;

    - pisanje z jasnim sporočilnim namenom znanemu naslovniku (zaupna pošta ...);

    - spreminjanje lika znane osebe (učitelj, sošolec, zgodovinska oseba ...);

    - pisanje reklamnega oglasa: učenec uporablja učinkovita jezikovna sredstva, s katerimi prepričuje, navdušuje naslovnika;

    -pisanje pesmi; branje vezane besede spodbuja dijake k ustvarjalnemu pisanju oziroma k izražanju lastnih čustev;

    - pisanje eseja: za to je potrebna visoka stopnja jezikovnega znanja, uporaba transfernih sporočanjskih zvrsti iz materinščine. 

    Učitelj postopno uvaja dijake v zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da začne z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi), kajti učenec lahko samostojno ustvarja šele po intenzivnem urjenju.

    4.2.5 Domače naloge

    Domače delo je vez s šolskim poukom, saj utrjuje pomnjenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka, hkrati pa ohranja motivacijo za jezikovni pouk. Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Učenci naj doma urijo tisto, kar so pri pouku že usvojili ali delno usvojili. Glede na to bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo o določeni temi. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

    4.2.6 Učbenik, učbeniški komplet, izvirna besedila

    Učbenik kot temeljni učni vir pri pouku tujega jezika se je ohranil, doživel pa je številne spremembe in prilagoditve. Dandanes poznamo učna gradiva, ki najpogosteje dopolnjujejo učbenik, učitelju pa omogočajo sistematično delo. (Glej katalog priporočenih učbenikov za vsako šolsko leto posebej!) Ta gradiva so odprta, učitelja in učence usmerjajo k dopolnilnim virom ali jih spodbujajo k dopolnilnem delu (učni seti). Nekatera so zaključena; učitelju predlagajo model pouka, učencem pa naloge, s katerimi se lahko preizkušajo v znanju. Z navodili jih spodbujajo k ustvarjalni jezikovni rabi (didaktični kompleti). Sodobne didaktične komplete navadno sestavljajo: učbenik za učence, delovni zvezek, priročnik za učitelja, zbirka nalog za preverjanje znanja, avdio- in videokasete. Učbenik in delovni zvezek sta sestavljena tako, da omogočata notranjo diferenciacijo pouka in samostojno delo učencev, hkrati pa jih usmerjata k uporabi dodatnih virov.

    Pri posredovanju snovi mora avtor učbenika upoštevati postopnost predstavitve snovi, učenčevo predznanje in razvojno stopnjo. Sodobni učbeniki navadno jezikovne strukture vgrajujejo v komunikacijski kontekst, obravnavana tematika vsebuje tudi sociokulturne značilnosti govorcev ciljnega jezika.

    Učitelj vključuje v svoj pouk tudi izvirna besedila. Ta niso prirejena ali prilagojena, pomembno pa je, da sodijo v različne funkcijske zvrsti, npr.:

  • časopisne objave (napoved vremena, radijski in televizijski program, mali oglas),

  • obvestila in navodila (jedilnik, navodilo za uporabo izdelka/naprave),

  • izvirni dokumenti (spričevala, pisma),

  • tonski zapisi (popevke ...).

    Na ta način učenci spoznajo različne zvrsti živega jezika, pa tudi posebnosti nekaterih strokovnih zvrsti (mikrojeziki).

    4.3 Medpredmetne povezave

  • Pouk italijanščine se navezuje na pouk

    -          slovenskega jezika, predvsem pri razlagi jezikovne strukture italijanskega jezika (glej Katalog slovničnih struktur). Kot splošne sposobnosti se iz materinščine v tuji ali drugi jezik prenašajo tudi opismenjenost, slogovna izraznost in poznavanje načel besedilnosti. Jezikovna struktura slovenskega jezika je v nekaterih sestavinah podobna (nekatere zaimenske oblike v italijanščini ...), v nekaterih pa različna (dovršne in nedovršne glagolske oblike, sklanjatev samostalnika). Nekatere jezikovne strukture so specifične za italijanščino in jih učenci ozaveščajo kot tipične idiomatske strukture. Izrazit primer, ki omogoča primerjavo med slovenščino in italijanščino, je izražanje preddobnih, istodobnih in zadobnih dejanj.

  • Pouk italijanščine se navezuje tudi na pouk:

    -          tujih jezikov - Poznavanje več tujih jezikov omogoča prenose znanj, ki spodbujajo doseganje boljših rezultatov na pragmatični ravni (opismenjenost, ubesedovanje, izbira registra in zvrsti pri sporočanju), občasno pa so tudi vir napačne rabe jezikovnih struktur (interferenca na fonološki in morfološki in sintaktični ravni). Iz angleščine učenec prenaša številna slovnična znanja (na primer: oblikovanje trpne oblike, izražanje preddobnosti v preteklosti, izražanje neresničnosti in umišljenosti). Na ravni besedišča uporablja številne izposojenke, ki so se uveljavile v vsakodnevnem pogovornem jeziku (sleng mladih, računalniški termini, besedišče s področja športa). Pri uporabi angleščine učenec prepoznava številne vplive italijanščine, predvsem na ravni besedišča (na primer: poimenovanja za hrano, glasbo, arhitekturo in umetnost, na področju bančništva). Med italijanščino in francoščino ali španščino pa so sploh prepoznavne številne podobnosti. Temeljno besedišče in jezikovne strukture teh jezikov namreč izvirajo iz latinščine, tj. izvornega jezika vseh romanskih jezikov;

    -          zgodovine (razvoj Slovenske Istre skozi zgodovino (J2), nastanek mestnih držav v srednjem veku, združitev Italije v 19. stol, obdobje fašizma);

    -          umetnosti (kulturni dosežki in kulturna dediščina Slovenske Istre (J2 ), italijanski renesančni umetniki, italijanski glasbeniki);

    -          geografije (slovenska Istra (J2), Italija, Srednja Evropa);

    -          filozofije in sociologije (razlaga družbenih pojavov  kot pogoj za razumevanje literarnih obdobij);

    -          strokovnih predmetov (glej poglavje Strokovna besedila).

    Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka z interdisciplinarnim akcijskim raziskovanjem po internetu idr. (na primer: beneška gotika v slovenski Istri, raziskovalna naloga o dvojezičnih napisih, prospektih (J2) …).

    5. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    5.1. Splošno o preverjanju in ocenjevanju

    Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test)

    iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

    - učenje je proces, ki celostno vpliva na razvoj učenca (t. i. holistični princip) kot osnovna izkušnja, na podlagi katere učenec odkriva nove dimenzije sporočanja in s tem zavedanja samega sebe in drugih;

    - pouk je osredotočen na učenca: učitelj prilagaja učne metode, tehnike in vsebine učenčevi osebnosti, njegovim izkušnjam, interesom, željam; v različne učne dejavnosti se učenec vključuje na način, ki mu najbolj ustreza;

    - pouk je usmerjen v dejavnosti, ki usposabljajo dijake za govorne položaje, v katerih bodo z jezikovnimi sredstvi dosegli tisto, kar so se namenili. Besedišče in slovnične strukture so sestavni del obravnave posameznih sporočanjskih vsebin in so podrejeni govorčevim potrebam.

    Poleg temeljne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku učitelj preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti učenca za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja učenčeve učne dosežke v štirih jezikovnih spretnostih (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga sproti seznanja z rezultati. Merila ocenjevanja določa pred preverjanjem in z njimi  seznani tudi učence.

    Preverjanje znanja pozitivno vpliva na notranjo motivacijo, če učencu omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu daje povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, ustvarja naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in učenci, iz katerega se bodo oboji naučili kar največ. Biti mora notranje motivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Učitelj preverja učenčevo znanje vedno, kadar ta odgovarja na vprašanje ali skuša uporabiti oziroma izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje učencev, hkrati pa lahko svoje znanje preverjajo tudi učenci sami.

    Preverjanje znanja pa ni vedno tudi ocenjevanje.

    Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

     - Neformalno preverjanje je nenačrtno preverjanje, ki ga izvajamo sproti in stalno. Gre za t. i. formativno preverjanje, saj učenčevo znanje preverjamo v procesu nastajanja njegovih jezikovnih sposobnosti.

    - Formalno preverjanje znanja je sistematična in načrtna izbira tehnik in vaj, oblikovanih zato, da učitelj in učenec na ta način potrdita uspešnost svojega dela (ocenjevanje).

    S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim  neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj učenci v okviru jezikovnega pouka prosto preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi bili za to "ocenjeni".

    - Samopreverjanje je mogoče uporabiti pri posameznih dejavnostih nekaterih spretnosti (samonarek), lahko pa postane tudi stalna oblika in metoda vodenega ali samostojnega spremljanja učenja kot mapa učenčevih dosežkov - t. i. "portfolio".

    Učenec je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.

    5.2. Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju učenčevih izdelkov

    TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA

    NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

    1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

    tip dopolnjevanja kratkih odgovorov;

    oblikovanje dvogovornih /enogovornih
    (intervju, pismo) besedil

     

    tip povezovanja in urejanja

     

     testi prostih odgovorov

    alternativni tip (pravilno/napačno)

    povzemanje poslušanih/govorjenih/ekraniziranih besedil (obnova)

    izbirni tip nalog (naloge z najboljšim odgovorom, naloge z več pravilnimi odgovori, naloge, ki vsebujejo nepravilen odgovor, naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov)

     

     

    2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov

    2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti

    3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

    3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

    določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov) stvarna slika učnih dosežkov postopno odpravljanje pomankljivosti
    4. PREVERJANJE DOSEŽKOV  UČNE SNOVI IZ UČBENIKA 4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH  SITUACIJAH (pragmatično preverjanje)

    5. ENOSMERNO PREVERJANJE

    5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE

    učitelj

    dijak

                                učitelj

     

     

    dijak

    dijak

    6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA

    6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA

    testi objektivnega tipa

     

    projektno delo

     

     

    testi subjektivnega tipa

     

    tehnike samopreverjanja, (portfolio)

    7. SUMATIVNO PREVERJANJE

    7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE

    testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi)

    diagnostični
    testi

    vrednotenje
    dosežkov

    8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA

    8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA

    preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa

    oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil

    samopreverjanje (jezikovni portfolijo)

    9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE

    9. OPISNO OCENJEVANJE

     

    opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti


  • 5.3. Obvezne oblike preverjanja

    Učitelj preverja učenčeve dosežke formativno (sprotno) in sumativno (končno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje učenčevih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta učiteljem v pomoč pri ocenjevanju učenčevih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, na podlagi katerih ugotavljamo vrzeli v znanju, ter teste (t. i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.

    Obvezni obliki preverjanja sta:


    5.4.  Primera preverjanja produktivnih spretnosti

    5.4.1  Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

    RAVNI ZNANJA

    IZGOVORJAVA

    SLOVNIČNA PRAVILNOST

    BESEDIŠČE

    DISKURZIVNA SPOSOBNOST

    SOCIOLINGVISTIČNA  IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST

     

     

     

     

    E

    Učenec ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze.

    Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd.), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo.

    Oblikuje proste povedi. Opazne so napake pri osnovnih slovničnih strukturah (samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcih (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet).

    Učenec obvlada razmeroma majhno število besed, navadno so to  najpogostejše besede in besedne zveze iz učenčevega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča.

    Učenec odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem oziroma z nestavčnimi povedmi.

    Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje samega sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje).

     

     

     

     

     

    D

     

    Učenec večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje.

    Opazne so posamezne napake glasovnih posebnostih  (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo.

    Oblikuje proste in zložene povedi (priredje). Učenec dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola: passato prossimo itd. ) in  skladenjskih vzorcih.

    Besedišče je povezano z  učenčevimi interesi; na ta način dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai? A casa. Cosa fai oggi? ...)

    Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje  s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze učenec s težavami poišče nebesedno nadomestilo.

    Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti:

    - vedenjske vzorce pri pozdravljanju (ob prihodu, odhodu);

     - zahvaljevanje in druge vedenjske vzorce (prositi za besedo, čestitati itd).

     

     

     

    C

    Učenec dela posamezne  napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov,  poudarek), vendar te ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Pri oblikovanju besedil učenec upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Posamezne napake so opazne pri težavnejših slovničnih strukturah in skladenjskih vzorcih (futuro nel passato, periodo ipotetico).

    Učenec obvlada ustrezno besedišče. Oblikuje preprosta  sporočila/besedila s konkretno vsebino (učenčev izkustveni svet).

    V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom.

    Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost.


    RAVNI ZNANJA

    IZGOVORJAVA

    SLOVNIČNA PRAVILNOST

    BESEDIŠČE

    DISKURZIVNA SPOSOBNOST

    SOCIOLINGVISTIČNA  IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST

     

     

     

    B

     

     

    Učenec občasno dela napake v glasovnih posebnostih  (poudarek, izgovorjava podvojenih soglasnikov), zlasti pri neznanih besedah in besednih zvezah.

    Kljub napakam pri težavnejših slovničnih strukturah (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto...) je sporočilo jasno. Pri oblikovanju preprostih povedi  učenec nima težav s skladnjo.

    Uporablja besedišče, ustrezno govornemu položaju, izraža svoje mnenje v povezavi s temami svojega interesnega področja in svoja čustvena stanja.

    Oblikuje koherentna  besedila, v njih podrobno opisuje, posreduje svoje mnenje,  svetuje.

    Prepoznava medkulturne posebnosti pripadnikov ciljnega  jezika. Spoznava stvarnost zunaj svojega izkustvenega območja. Spoštuje razlike med svojim svetom in svetom pripadnikov italijanske kulture.

     

     

     

     

    A

     

     

    Učenčeva izgovorjava  se precej približa izgovorjavi pristnega govorca.

    Besedilo je slovnično pravilno. Učenec dela le  posamezne manjše napake.

    Pri oblikovanju zahtevnejših sporočil/besedil izbira najustreznejše besedišče  Povzema vsebino povedanega (tudi s prevajanjem iz  materinščine v italijanščino)

    Učenec se primerno odziva v vseh govornih položajih. Izraža stališča, svetuje, prepričuje, oblikuje hipoteze, razrešuje probleme, vrednoti. Obvlada strategije sporočanja.

    Učenec ozavešča vrednote in znanja, povezana s poznavanjem zgodovinskih, kulturnih, geografskih, gospodarskih, političnih, demografskih značilnosti pripadnikov ciljnega jezika. Odpravlja morebitne predsodke, veljavne stereotipe in negativno razpoloženje do vsega, kar ne sodi v njegovo domačo kulturo. Gradi temelje za medkulturno izmenjavo, še zlasti glede na prihodnje skupno življenje v Evropi.

     

    5.4.2  Vrednotenje pisnih izdelkov

    Pri vrednotenju učenčevih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po merilih sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti

    MERILA

    E

    D

    C

    B

    A

     

     

     

     

     

    SPOROČILNOST

    Učenec oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem  podatkov in dejstev.

    Pisni izdelek  delno ustreza nalogi. Razpoznavna je osrednja misel besedila. Učenec posreduje dejstva, našteva, opisuje. Nepomembni podatki in nepotrebna ponavljanja sem ter tja otežujejo razumevanje besedila.

    Sporočilo je jasno, učenec je zadostil zahtevam naloge. Misel razvija na preprost  način. Besedilo ni problemsko zastavljeno; učenec sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje.

    Pri oblikovanju besedila učenec upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst.

    Učenec dobro sporoča v pisni obliki. V besedilu primerno razvija temo. Pri izražanju svojih stališč v povezavi z vsebinami svojega interesnega področja je natančen; ustrezno jih ponazarja s konkretnimi primeri.

    Pisni izdelek je sporočilno ustrezen. Učenec na izviren način razvija temo. Pri tem izraža stališča, svetuje, primerja, prepričuje, oblikuje hipoteze, razrešuje probleme, vrednoti itd.

    Svoja stališča oblikuje na različne načine, pri tem pa je natančen, saj želi z njimi poudariti pomen misli ali razliko izraženih mnenj.

     

     

     

    ORGANIZIRANOST

    Zgradba besedila je preprosta. Učenec oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez.

    Opazen je učenčev poskus členitve besedila, zato je občasno opazna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Učenec se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila.

    Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Učenec občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji).

    Notranja in zunanja zgradba besedila ustrezata besedilni vrsti in namenu. Besedilo je primerno členjeno na uvod, jedro in zaključek. Učenec ustrezno rabi skoraj vse kohezivne elemente.

    Zunanja in notranja zgradba sta jasno zasnovani in logični. Besedilo je ustrezno razčlenjeno.

     

     

     

     

     

    JEZIKOVNA PRAVILNOST

    Napake so opazne tudi pri  rabi osnovnih slovničnih struktur (samostalnik/ pridevnik: spol, število; zaimek, predlog, prislov; glagol: sedanjik itd.),  skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnostih. Besedni zaklad je reven: uporablja le tiste izraze, ki jih je usvojil pri pouku.

    Oblikuje proste in zložene povedi (priredje), vendar z napakami pri zahtevnejših  slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Učenec dela pravopisne napake.

    Besedišče je revno, povezano z učenčevimi interesi: učenec uporablja le običajne jezikovne vzorce, ki jih je usvojil pri pouku.

    Učenec dela posamezne napake pri težavnejših slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Učenec obvlada ustrezno besedišče.

    Napake so le občasne (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto ...).

    V besedilu učenec uporablja ustrezno besedišče, ki ga je usvojil iz učbenikov,  časopisov in revij.

    V skladu z načeli ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti oblikuje daljša besedila s posameznimi manjšimi napakami.

    Razpolaga z bogatim besediščem: obvlada številne sopomenke in njihove pomenske odtenke v skladu z načeli besedilnosti in jezikovno zvrstjo.


    Učitelj na podlagi predlaganih meril preverja naslednje vrste besedil:

    VRSTE BESEDIL

     

    E

    D

    C

    B

    A

     

    DVOGOVORNA BESEDILA

  • odgovori na vprašanja

  • intervju, anketa, vprašalnik

  • vabilo

  • dialog

  • ...

  •  

     

    X

     

     

    X

     

     

    X

     

     

    X

     

     

    X

     

     

     

    opis

     

    X

    X

    X

    X

  • osebe

  • x

     

     

     

     

  • predmeta,

  • x

     

     

     

     

  • postopka

  • -

     

     

     

     

  • dogodka

  • x

     

     

     

     

  • slike, risbe, fotografije

  • x

     

     

     

     

  • filma

  • ...

  • -

     

     

     

     

    obnova

    -

    X

    X

    X

    X

    pisni sestavek po vzorcu

     

    X

    X

    X

    X

  • pismo

  • x

     

     

     

     

    ENOGOVORNA BESEDILA

     

     

     

     

     

     

     

     

     

     

     

  • življenjepis

  • -

     

     

     

     

  • dnevnik

  • x

     

     

     

     

  • obvestilo, oglas, faks

  • x

     

     

     

     

  • prošnja

  • -

     

     

     

     

  • poročilo

  • -

     

     

     

     

  • ...

  •  

     

     

     

     

    daljši pisni sestavek

    -

    -

    X

    X

    X

  • kreativni (pripoved, zgodba ...)

  •  

     

    x

    x

    x

  • izkustveni /pripovedni

  •  

     

    x

    x

    x

  • argumentativni spis (poročilo)

     

  •  

     

     

    x

    x

  • razpravljalni (razprava, esej ...)

     

  •  

     

     

    x

    x

  • ...

  •  

     

     

     

     

    spis o umetnostnem besedilu

    -

    -

    -

    -

    X


    6. VIRI

     Publikacije Sveta Evrope

  • Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe.

  • November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee.

  • Language for work and life ,1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe.

  • DE' PARATESI, N.G., 1994: Livello soglia, Council of Europe.

  • SHEILS, J., 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe.

  • 1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portàe, Niveaux, Counseil de l' Europe.

    VAN EK, A.; TRIM, J.L.M., 1996: Vantage level,  Council of Europe.

    Katalogi znanj

  • 1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana.

  • 1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana.

    Tuji učni načrti

  • 1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija).

  • 1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija).

  • Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages

  • The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines.

  • 1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA.

    Didaktika pouka tujega jezika

  • AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia.

  • DANESI, M., 1985: A Guide to Puzzles and Games in Second Language Pedagogy, Ontario Insitute for Studies in education Press, Toronto.

  • DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U., 1981: V prevodu DERGANC, A.

    in MIKLIČ, T.: Uvod v besediloslovje, Park, Ljubljana 1992.

  • GNAMUŠ, KUNST, O., 1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana.

  • KRASHEN, S.D., 1981: Second language Acquisition and Second Language Learning, Pergamon Press, Oxford.

  • Progetto ILLSE,  Le Monnier, Firenze.

  • 1988: Il progetto speciale Lingue straniere, Annali della pubblica Istruzione, no46, Firenze.

  • Skupina avtorjev, ur. Grosman, M., 1994: Učenje tujih jezikov, Uporabno jezikoslovje, Ljubljana.

  • Skupina avtorjev, ur. Čok, L., 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga. kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana.

  • Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje,

                                   1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje,

                                   1998: Jezik za danes in jutri. ŠTRUKELJ, J: Uporabno jezikoslovje.

    Didaktika pouka drugega jezika

  • AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia.

  • BRASCA, L. ed altri, 1986: Progetto lettura, La Nuova Italia.

  • ČOK, L., 1993: Usvajanje maternega, drugega in tujega jezika. Jezik tako in drugače, Zbornik 1. kongresa Društva za uporabno jezikoslovje Slovenije, Ljubljana, str.120-130.

  • ČOK, L., 1990: Contributo alla didattica della lingua come lingua seconda, Linguistica XXX, Filozofska fakulteta, Ljubljana.

  • ČOK, L., 1996: L'insegnamento/apprendimento delle lingue seconde nell'Istria Slovena. L'italiano. - Activity Packs for language Teachers, Università di Udine/Univerza v Ljubljani, Kappa Vu/ Udine.

  • DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U., 1981: V prevodu DERGANC, A. in MIKLIČ, T.

  • GNAMUŠ  KUNST, O., 1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana.

  • HATCH, E., 1978: Second Language Acquisition and Second language Learning, A book of reading Rowley, Newbury House.

  • Skupina avtorjev, ur. Grosman, M., 1994: Učenje tujih jezikov. Uporabno jezikoslovje, Ljubljana.

  • Skupina avtorjev, ur. Čok, L., 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana.