KATALOG ZNANJA

ITALIJANŠČINA

SREDNJE POKLICNO - TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE

140 ur

Katalog znanja je določil SSRSSI na 59. seji 3.7.2003.

KAZALO VSEBINE

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – TUJI JEZIK

1.2. UMESTITEV ITALIJANŠČINE KOT TUJEGA JEZIKA V PREDMETNIK SREDNJEGA POKLICNO TEHNIŠKEGA IZOBRAŽEVANJA

2. KATALOG ZNANJ ZA ITALIJANŠČINO

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

2.1.2. Socializacijski cilji

2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

2.2. OPERATIVNI CILJI PRI POUKU ITALIJANŠČINE V SREDNJEM POKLICNO TEHNIŠKEM IZOBRAŽEVANJU

2.2.1. Razvijanje sposobnosti sprejemanja besedil v tujem jeziku – raven B1

2.2.2. Sposobnost tvorjenja besedil v tujem jeziku

2.3. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

2.4. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ

2.4.1. Slušno razumevanje

2.4.2. Bralno razumevanje

2.4.3. Ustno sporočanje

2.4.4. Pisno sporočanje

3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE

3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

3.2. KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

3.3. TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE POUKA ITALIJANŠČINE

3.3.1. Splošna tematika

3.3.2. Poklicna tematika

3.3.3. Strokovna besedila

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

4.1.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

4.1.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

4.1.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

4.1.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

4.1.5. Domače naloge

5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

6.2. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

6.2.1. Vrste besedil

7. IZVEDBENI STANDARDI IN NORMATIVI

7.1. UČILNICA IN OPREMA

7.2. AVDIOVIZUALNA SREDSTVA IN DRUGI PRIPOMOČKI

8. LITERATURA IN DRUGI VIRI

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1 OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – TUJI JEZIK

Italijanščina je za dijake osrednje Slovenije tuji jezik. V programih srednjega strokovnega izobraževanja dijaki spoznavajo italijanščino zaporedno, to je za prvim tujim jezikom, ima torej položaj drugega, oziroma tretjega tujega jezika.

Ker so potrebe po rabi italijanskega jezika v osrednji Sloveniji omejene, je italijanščina predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju. Včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja občil, filma, televizije ali v književni rabi (italijanska književna dela). Interes za učenje italijanščine v osrednji Sloveniji narašča, njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti se širi.

Italijanski jezik ima v obmejnih področjih zahodne Slovenije posebno vlogo. Dijaki se z italijanskim jezikom srečujejo v vsakodnevnih življenjskih opravilih, uslugah in poslih, saj odpravljanje meja meja med Slovenijo in Italijo omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, občila, knjige, življenjske navade) spodbujata spoznavanje jezika neposredno. Dijaki se ga naučijo še preden se njegovo poučevanje v šoli začne. Čeprav ima v področjih zahodne Slovenije italijanski jezik položaj tujega jezika in ga uvajamo v izobraževanje kot izbirno vsebino (tretje triletje osnovne šole, srednje šolstvo), mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno vrednost ter drugače opredeljen izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik opredeljujejo kriteriji višje ravni, tako na ravni govora kot na ravni branja in pisanja ter uporabe besedja in besedilnih vrst.

V izobraževanju posameznika ima izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne gradnje jezika kot sistema, tako tujega kot maternega.

1.2 UMESTITEV ITALIJANŠČINE KOT TUJEGA JEZIKA V PREDMETNIK SREDNJEGA POKLICNO TEHNIŠKEGA IZOBRAŽEVANJA

PROGRAM

POKLICNO

POKLICNO TEHNIŠKO

ŠTEV. UR

LETNIK

1.

2

3.

4.

5.

 

Administrator

104

104

104

   

312

Trgovec

/

/

/

   

/

Ekonomski tehnik

     

70

70

140

           

452

Iz tabele je razvidno, da pouk italijanščine v programu ekonomski tehnik poteka na dveh zahtevnostnih ravneh, saj se v program poklicno tehniškega izobraževanja vključujejo administratorji, ki so opravili 312 urno izobraževanje in trgovci, ki se italijanščine niso učili. Dijaki s predznanjem bodo v 4. in 5. letniku poglabljali za opravljanje poklica potrebna jezikovna znanja in strokovne vsebine. Fond 512 ur bo dijakom omogočil opravljanje maturitetnega izpita iz italijanščine na poklicni maturi. Dijaki brez predznanja pa bodo v skupnem številu 140 ur pri pouku italijanščine razvijali le temeljna jezikovna znanja in se usposobili za osnovno komunikacijo.

Skladno s smernicami temeljnega dokumenta Sveta Evrope (Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1998: Council of Europe), nadaljevalno raven italijanščine v programu srednjega poklicno tehniškega izobraževanja opredelimo kot raven B1, začetno raven pa kot A2.

2. KATALOG ZNANJ ZA ITALIJANŠČINO

2.1 SPLOŠNI CILJI

2.1.1 Vzgojni (formativni) cilji

Dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:

2.1.2 Socializacijski cilji

Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itd) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.

2.1.3 Izobraževalni (informativni) cilji

S poukom italijanščine dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti:

2.2 OPERATIVNI CILJI PRI POUKU ITALIJANŠČINE V SREDNJEM POKLICNO TEHNIŠKEM IZOBRAŽEVANJU

2.2.1 Razvijanje sposobnosti sprejemanja besedil v tujem jeziku – raven B1

ETAPNI CILJI

SLUŠNO RAZUMEVANJE

BRALNO RAZUMEVANJE

Dijak razume sporočilo besedila.

Razbere globalno sporočilo preprostega besedila z vsebino, ki jo je srečal pri pouku. S pomočjo dodatnih ponazoril (slika, beseda, glasba) razbere določene specifične podatke .

Iz preprostih besedil znane vsebine razbere osnovno sporočilo. S pomočjo dodatnih ponazoril (dodatnih vprašanj, slovarja in drugih pripomočkov) razbere tudi specifične podatke.

Razume dvogovorno besedilo.

Razume posamezne povedi v pogovoru o znani temi med pristnimi govorci, ki govorijo razločno in v splošno pogovornem jeziku. Je pozoren na okoliščine pogovora (uraden/neuraden pogovor, sogovorci, čas in kraj pogovora).

Razbere sporočilo dvogovornega besedila z znano tematiko (razglednica, (ne)uradna čestitka, voščilo, sporočilo, faks, elektronska pošta, telegram). Razbere temo besedila, sporočevalca in naslovnika. Razume vsebino krajšega osebnega pisma (zaupna pošta, intervju z vzorniki).

Razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.

Sledi jezikovno preprostemu ali slikovno opremljenemu besedilu (reklamno sporočilo, vest, vremensko poročilo)

Razbere globalno sporočilo TV/radijskih oddaj (glasbena lestvica, športne novice, oddaja o modi, reportažna predstavitev kraja, vzornika). Spremlja film s preprosto fabulo.

Razbere globalno sporočilo krajših obvestil in besedil ekonomske propagande z neposrednim sporočilom ali preprosta besedila opremljena z nebesednimi ponazorili (strip). Razume sporočilo krajših besedil, ki so povezana z njegovimi/njenimi interesi (novice o športu, modi, vzornikih).

Dijak razume navodila.

Razume navodila, ki uravnavajo učni proces. Sledi preprostim navodilom, ki usmerjajo osebno ravnanje v vsakdanjih življenjskih situacijah (informacije na železniški postaji, letališču).

S pomočjo slovarja ali priročnika sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (kuharski recept, uporaba zdravil, slikovno opremljena tehnična navodila pri uporabi izdelkov, hišnih aparatov, opozorila).

Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.

Smiselno povezuje dogajanje z govorčevim namenom s pomočjo nebesednih ponazoril (nebesedna jezikovna sredstva, slika, glasba). Pri tem prepoznava sobesedilo: temo, govorca, naslovnika, čas in kraj dogajanja.

Pri razčlembi preprostega besedila dijak zmore razbrati bistvene podatke (osebe, kraj, čas dogajanja). S pomočjo dodatnih ponazoril (odgovori na vprašanja, nebesedna ponazorila) zmore povezovati dogajanje s smiselnim preurejanjem (združevanjem/ločevanjem) posameznih delov besedila. Pri tem se navezuje na sobesedilo.

RECEPTIVNE STRATEGIJE

Iz sobesedila ugotavlja le približni pomen neznanih besed. S potrjevanjem/zanikanjem, s kratkimi odgovori na vprašanja dokazuje razumevanje preprostih besedil.

Razbere sporočilo besedila znane vsebine, kljub neznanim besedam in besednim zvezam. Ob nerazumevanju sprašuje po dodatnih pojasnilih.

 

Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo:

2.2.2 Sposobnost tvorjenja besedil v tujem jeziku

ETAPNI CILJI USTNO SPOROČANJE PISNO SPOROČANJE

Dijak se vključuje v razgovor.

V vsakdanjih (telefonskih) razgovorih se odziva z uporabo vljudnostnih vedenjskih vzorcev (se predstavi, se zahvali, sprejme stranko in se poslovi, se opraviči, sprejme opravičilo, določi/odpove sestanek itd). V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja v okviru trenutnih potreb.

V intervjuju daje preproste izjave o sebi in svojih interesih.

Si dopisuje osebno (razglednica, čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, sožalje) in neosebno (uradna čestitka, voščilo, zahvala, vabilo, faks, oglas, obvestilo) s pomočjo vzorčnih besedil. Piše krajša sporočila svojim sovrstnikom (zaupna pošta). S pomočjo vzorca dopolnjuje zahtevnejša pisna dvogovorna besedila (rezervacija, ponudba izdelka/storitve, življenjepis, krajše uradno pismo). Oblikuje preprosto osebno pismo.

Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.

Pri vsakodnevnih opravilih na javnem področju poizveduje o podatkih/navodilih, jih posreduje in se po njih ravna (preprosta navodila v zvezi s potovanji, opis poti, nakupi). Sledi osnovnim navodilom s svojega strokovnega področja.

Pridobiva podatke iz preprostih besedil in jih vnaša v tabele, po navodilih izpolnjuje obrazce itd.

Dijak oblikuje besedila.

Ob uporabi usvojenega besedišča opiše sebe, kraj bivanja, potek delovnega dne. Opisuje predmetnost (delovno okolje, izdelke). Po izvajanju slušnih in bralnih dejavnosti oblikuje preproste povedi, s katerimi povzema vsebino obravnavanega besedila. Poje popevke s pomočjo zapisa.

Na preprost način opiše svoje izkušnje, želje in načrte.

V pisnih enogovornih in dvogovornih besedilih oblikuje /dopolnjuje krajše povedi (trdilne, vprašalne, velelne...), s katerimi izraža časovna, krajevna, prostorska razmerja. Preureja znano besedilo po sklopih v logičnem zaporedju. Izpolni obrazec, prijavo, napiše razglednico, obvestilo, oglas z vsebino iz šolskega življenja. S preprostimi povedmi opisuje sebe, svoje prijatelje in okolje. Povzema vsebino besedil znane tematike s posredovanjem bistvenih sestavin. Ubeseduje z nebesednimi sredstvi izražene sestavine besedila.

PRODUKTIVNE STRATEGIJE

(pragmatične in diskurzivne)

Dijak začenja, nadaljuje in zaključi preprost dvogovor/razgovor. Dijakov govor ni tekoč, potrebuje čas za premislek. Tekoče oblikuje najpogostejše jezikovne vzorce (Dove vai? A casa.Come stai? Bene, e tu? .... ). Pri težavah ob uporabi besed ali besednih zvez poišče ustrezno, tudi nebesedno nadomestilo. Uporablja preproste slovnično sprejemljive povedi s prirednimi vezniki, podredju se izogiba.(Oggi non vengo a scuola.(perché ) Sono malato). Ob učiteljevi pomoči primerno razvija temo s preprostim naštevanjem dejanj.

Dopolnjuje vsebino besedila (začenja/zaključi), ga na preprost način povzema. V primeru nerazumevanja prosi za ponovitev besed /besednih zvez ali za dodatna pojasnila.

 

2.3 STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

Temeljni standard znanj opredeljujejo operativni cilji v poglavju 2.2. Predpisani standard znanja doseže le del dijakov ob zaključku šolanja. To so dijaki, ki so se vključili v program srednjega poklicno tehniškega izobraževanja s predznanjem italijanščine.

Dijaki, ki se pričnejo učiti italijanski jezik v 4. l., bodo v 140 urah dosegli le raven minimalnih standardov znanj, ki so posredovani v naslednjem poglavju.

MODUL

Raven B1

Raven A2

Temeljni standard znanj

Minimalni standard znanj

za dijake s predznanjem italijanščine

X

 

za dijake začetnike

 

X

2.4 MINIMALNI STANDARDI ZNANJ

2.4.1 Slušno razumevanje

Etapni cilji Opis dijakovih spretnosti

Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.

Ob večkratnem poslušanju ekraniziranih besedil z znano tematiko, izgovorjenih z običajno hitrostjo v splošno pogovornem jeziku,dijak razume bistvo povedanega, čeprav ne razume vseh izrazov. Z učiteljevo pomočjo povzame vsebino poslušanega in gledanega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko?

Izlušči osnovne informacije in razume navodila.

Po predhodni pripravi zmore razbrati določene specifične podatke (dimenzije, količina, teža, kraj in čas dogajanja, glavne osebe). Izlušči osnovno sporočilo in namen preprostega besedila v okviru znane tematike. Sledi preprostim vsakdanjim navodilom iz osebnega, javnega in poklicnega področja.

Razume razgovor med govorci.

Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi, če je govor jasen in počasen ter v splošno pogovornem jeziku. V svojem delovnem okolje razbere globalno sporočilo besedila z vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku (predstavitev, dajanje informacij po telefonu).

Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem.

Prepoznava osnovno besedišče, ki je povezano z dijakovimi interesi in njegovim delovnim okoljem (pisarna). Po poslušanju besedila posnema intonacijo in ritem govora. Prepoznava jezikovne napake, če ga učitelj nanje opozori.

2.4.2 Bralno razumevanje

Etapni cilji Opis dijakovih spretnosti

Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.

S pomočjo priprave v okviru bralnih dejavnostih razume globalno sporočilo kratkih besedil. Z učiteljevo pomočjo dokazuje razumevanje prebranega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko?

Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila.

Po večkratnem branju zmore izluščiti osnovne podatke iz preprostega besedila, ki ga srečuje v običajnih življenjskih situacijah (vozni red, reklame, oglas, opozorilo, obvestilo, obrazec, telegram) ali pri neposrednem izvajanju nalog v okviru lastnega poklica.

Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi.

Dijak ima težave pri branju pravopisnih posebnosti (sce, sche, sci, chiu, naglas...). Zaznava časovno-prostorska razmerja, ki so izražena s preprostimi jezikovnimi sredstvi (številčni zapisi; prislovi ieri, oggi, domani, prima dopo, ora, giù, su, qua , lì, vicino/lontano ). Razume osnovno besedišče, ki ga je obravnaval pri pouku in je povezano z njegovimi interesi.

2.4.3 Ustno sporočanje

Etapni cilji Opis dijakovih spretnosti

Dijak se vključuje v neformalni razgovor.

Na spodbude sogovorca se odziva le če je izzvan, s kratkimi odgovori na vprašanja.

Dijak se vključuje v formalni dvogovor/razgovor.

V stikih s strankami uporablja le osnovne vljudnostne vzorce (Signore, desidera? Si accomodi! Molto lieto. Si, prego! Piacere. Scusi un momento, Le passo il signor...). Pri pouku ne uzavešča rabe različnih registrov, usvajanje posebnih (vljudnostnih) vzorcev je rezultat urjenja.

Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).

Na spodbude sogovorca v svojem delovnem okolju se odziva, čeprav dela napake (se zahvali, opraviči, prosi sogovorca za pojasnilo...). Posreduje preproste podatke (cena storitev itd.).

Opiše svoje zaznave in izkušnje.

Na osnovi usvojenega besedišča in s pomočjo ponazoril oblikuje preproste nepovezane povedi o sebi, svojem delovnem dnevu, prostoru.

Oblikuje ustrezno ustno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

Oblikuje preproste povedi in jezikovne vzorce. Prepoznava temeljne jezikovne strukture, vendar ne razmišlja o zakonitostih njihove rabe. Pri ustnem izražanju je sporočilo občasno nerazumljivo zaradi skromnega besednega zaklada in napak.

2.4.4 Pisno sporočanje

Etapni cilji Opis dijakovih spretnosti

Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila.

Povzema znano vsebino preprostih besedil s pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja. Oblikuje besedilo s povezovanjem/dopolnjevanjem besed ali besednih zvez (dialog).

Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.

S pomočjo učitelja dopolnjuje besedila kot so: vabilo na sestanek, razglednica, urnik, cenik.

Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

S posnemanjem danih vzorcev, s pomočjo ponazoril, ki jih posreduje učitelj, oblikuje preprosto pisno sporočilo.

 

3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE

3.1 JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

TEMELJNI STANDARD ZNANJ

Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema.

Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv in sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, mladinski tisk). Razume tudi osnovno strokovno izrazoslovje svojega poklicnega področja.

Pri posredovanju podatkov, dejstev, nizanju svojih izkušenj dijak tvori besedila skladno z načeli besedilnosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pri izražanju želja in občutij so prisotne napake v rabi zahtevnejših jezikovnih struktur, ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

MINIMALNI STANDARD ZNANJ

Med učnim procesom dijak prepoznava in razume osnovne jezikovne strukture. Pri rabi teh struktur dela napake, ki ne vplivajo na razumljivost sporočila. Ima občasne težave pri izgovorjavi glasoslovnih posebnosti italijanskega jezika.

Besedišče, ki ga uporablja, je skromno in povezano s njegovimi (poklicnimi) interesi. Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv. Dijak prepoznava tudi osnovno strokovno izrazoslovje, ki je neposredno vezano na izvajanje del poklicnega področja. Pri pouku dijak spoznava strukture in razmerja s pomočjo shem, urejevalnih tabel, miselnih vzorcev.

Tvori enostavčne povedi ali polstavke.

3.2 KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

MAKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

MIKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

  1. posreduje dejstva tako da:

3.3 TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE POUKA ITALIJANŠČINE

3.3.1 Splošna tematika

PODROČJE

KRAJ

VLOGE

PREDMETI

STANJA/DEJANJA

OSEBNO

dom

kraj preživljanja prostega časa

svet domišljije živalski in rastlinski svet

družinski član

prijatelj

znanec

vzornik

osebni predmeti in oblačila

pohištvo

oprema

 

 

delovni dan, preživljanje prostega časa: zabava

družinski prazniki

srečanja, obiski

počitnice

športni dogodki

naravni pojavi

skrb za zdravje in zdravo prehrano

nezgode

JAVNO

srednja šola

trgovina

gostinski objekt

zabavišče

zdravstveni dom

prevozna sredstva

 

učenec/učitelj,

igralec/gledalec

pevec/slušatelj

vloge posameznih poklicev

učna sredstva in učni pripomočki

računalnik

hrana, pijača

denar

prodajni izdelki

 

 

pouk

interesne dejavnosti

praznovanja

poklicna vzgoja

nakupovanja

zdravstvene in gostinske storitve

potovanja s prevoznimi sredstvi

nezgode

osebna nega

skrb za zdravo okolje


3.3.2 Poklicna tematika

POKLICNO PODROČJE/
STROKA
DELOVNO OKOLJE Ustanove Vloge Delovna orodja Dogodki in dejanja

EKONOMSKA STROKA

pisarna

podjetja

tajnik/ tajnica

direktor

vodja pisarne

pisarniška oprema

sprejem stranke

delovni odnosi

 

3.3.3 Strokovna besedila

EKONOMIJA

  • poslovni oglas
  • prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)
  • poslovna komunikacija
    • sprejeti poslovnega partnerja,
    • določiti in preklicati poslovni sestanek,
    • sprejeti in oddati (faks, telefonsko) sporočilo,
    • rezervirati (prostor, prevozno sredstvo),
    • opravičiti (odsotnost, preklic storitve, ...).
    • poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)
  • ponudba
    • cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve,
    • reklamni oglas,
    • opis podjetja, delovnega mesta postopka/izdelka.
    • reklamacija


    4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

    Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Osnovni pristop v učnem procesu je celostno- jezikovni pristop, to je t.im. komunikacijski model.

    Opredeljujejo ga naslednja izhodišča:

    1. znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;
    2. ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (spodbijanje avtonomije govorca);
    3. predpogoj za uspešno učenje/poučevanje tujega jezika je motivacija za učenje in uporabo jezika.

    Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.

    Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.

    Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.

    4.1.1 Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

    Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa.

    Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.

    Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:

    Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

    Dejavnosti pred poslušanjem besedila

    Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:

    Dejavnosti med poslušanjem besedila

    Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat.

    Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

    1. prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno)
    2. zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah)
    3. reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja)
    4. dopolnjevanje besedila:

    Dejavnosti po poslušanju besedila

    Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

    Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakem v neomejenem številu, so:

    1. oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila
    2. izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi)
    3. ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo

    4.1.2 Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

    Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.

    Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

    Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje dijakovih stališč, interesov in solidarnosti.

    Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

    V pripravi na pouk:

    Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

    Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.

    Dialog

    Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

    Izvajamo ga lahko na več načinov:

    Pretvarjanje/vživljanje v umišljeni svet

    Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.

    Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj. Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

    Igre vlog

    Vrste iger vlog

    1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

    2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.

    3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

    4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

    Projektno delo

    Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.

    Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.

    Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.

    Smernice za pripravo projektnega dela:

    1. Priprava na projektno delo:

    2. Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:

    3. Interakcija nalog in vsebin:

    4. Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

    5. Vrednotenje rešitev in izdelkov:

    Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

    S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost.

    Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:

    1. spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)

    2. opisovanje in pripovedovanje:

    3. razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:

    4.1.3 Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

    Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.

    Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.

    Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:

    1. prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote;
    2. prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo;
    3. prebere besedilo, da razume podrobnosti;
    4. natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke;

    Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

    Dejavnosti pred branjem besedila

    Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

    1. učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;
    2. obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;
    3. na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;
    4. spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi;
    5. posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;
    6. posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;
    7. posreduje skrajšano obliko besedila;
    8. umesti besedilo v kontekst;
    Dejavnosti med branjem

    Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakem hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:

    Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:

    1. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);
    2. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;
    3. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);
    4. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;
    5. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce, ...);
    6. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;
    7. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede.

    Dejavnosti po branju besedila

    Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:

    1. oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;
    2. uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);
    3. ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo...);
    4. izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;
    5. utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi.

    4.1.4 Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

    Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).

    Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

    Vodenje pisnih dejavnosti:

    1. obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) -informacija/evalvacija - poprava;
    2. naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.

    Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

    Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

    Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.

    4.1.5 Domače naloge

    Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

    5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr.

    6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    6.1 SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test)

    iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

    Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.

    Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakev, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.

    Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.

    Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

    S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".

    Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.

    6.2 OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

    Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje dijakovih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju dijakovih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.

    Obvezni obliki preverjanja sta

    6.2.1 Vrste besedil

    Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:

    VRSTE BESEDIL

     

    A2

    B1

    DVOGOVORNA BESEDILA

    • odgovori na vprašanja,
    • intervju, anketa, vprašalnik,
    • vabilo,
    • dialog.

    x

    x

     

    Opis:

     

     

     
    • osebe

    x

    x

     
    • predmeta,

    x

    x

     
    • postopka

    x

    x

     
    • dogodka

    x

    x

     
    • slike, risbe, fotografije

    x

    x

     
    • film.posnetka, ...

     

    x

     

    obnova

     

    x

     

    pisni sestavek po vzorcu

     

    x

    ENOGOVORNA BESEDILA

    • pismo

    x

    x

     
    • življenjepis

    x

    x

     
    • dnevnik

    x

    x

     
    • obvestilo, oglas, faks

    x

    x

     
    • prošnja

     

    x

     
    • poročilo, ..

     

    x

     

    daljši pisni sestavek

     

    x

     
    • kreativni (pripoved, zgodba...),

     

    x

     

    7. IZVEDBENI STANDARDI IN NORMATIVI

    7.1 UČILNICA IN OPREMA

    Za uspešno dijakovo napredovanje pri pouku je pomembno, da se učni proces izvaja v manjših skupinah in v ustrezno opremljenih prostorih. Zato pouk italijanščine poteka v posebni učilnici, ki je opremljena z avdiovizualnimi sredstvi in drugimi pripomočki. Dijaki imajo dostop do računalniške učilnice z zadostnim številom računalnikov. V učilnici je urejen bralni in ustvarjalni kotiček, priročna knjižnica s slovarji. Tudi šolska knjižnica je opremljena s slovarji, slovnicami in drugimi priročniki, knjigami ter revijami v italijanskem jeziku.

    7.2 AVDIOVIZUALNA SREDSTVA IN DRUGI PRIPOMOČKI

    Sodobna tehnologija in njeno vključevanje v učni proces je pri učenju tujega jezika nepogrešljiv dejavnik. Risbo in sliko dopolnjujejo slikanica, diafilm, film in televizijski posnetki, posnetke na ploščah in trakovih pa zvočna in videokaseta. Plakati in flanelografi dobivajo novo uporabno vrednost. V pouk tujega jezika se vključujejo tudi izvirna besedila, kot so: oglasi, reklame in televizijski posnetki. Računalniški programi pa še niso posebno razširjeni.

    Z uporabo teh sredstev si olajšamo posredovanje učne snovi in izboljšamo kvaliteto njenega podajanja. Izbira didaktičnega sredstva je podrejena cilju, ki ga pri pouku italijanščine želimo doseči. Vizualno sredstvo vzbudi dijakovo pozornost in sporočilo/ besedilo, ki je podkrepljeno z nebesednimi ponazorili, je lažje razumljivo in ga dalj časa ohranimo v spominu. Zgolj z besedno komunikacijo ne dosegamo enakega učinka.

    Tabla

    Pomembno je, da tabelno sliko vnaprej načrtujemo; pri tem si pustimo košček prostora za nenačrtovane besede, slike itd.

    Danes ni več na voljo le klasična tabla, na razpolago imamo tudi "belo" tablo, ki je primerna podlaga za prikazovanje diapozitivov in na katero s pomočjo magnetov pritrjujemo slikovna gradiva.

    Učitelj ima na razpolago še poseben pripomoček, s polami papirja, ki so pritrjene na trinožno stojalo. Posamezne pole papirja lahko iztržemo in jih pri skupinskem delu razobesimo po razredu. Predstavljena besedila lahko pripravimo vnaprej.

    Slikovno gradivo

    Slikovno gradivo vseh vrst pritegne dijakovo pozornost in spodbuja njegovo razmišljanje. Lahko uporabljamo pripravljena gradiva (t.i. flashcards), ali jih pripravljamo sami. Po tematiki jih razvrščamo v zbirke ter jih po potrebi uporabimo pri pouku. Lahko tudi spodbudimo dijake, da sami pripravijo plakate (zemljevide).

    Realije

    To so stvarni ali prirejeni predmeti, ki jih dijaki poznajo iz vsakdanjega življenja. Z njimi popestrimo uvajanje novega besedišča ali jezikovnih struktur (lonec, pribor, bela halja...); uporabni so v dialogih, pri igrah vlog. Na nižji stopnji učenja/poučevanja so to lahko igrače (lutka).

    Kasetofon

    Pri jezikovnem pouku je kasetofon neprecenljiv pripomoček, s pomočjo katerega učitelj uvaja dejavnosti slušnega razumevanja. Dijaki poslušajo zvočne posnetke pristnih govorcev, slišijo standardni jezik ali narečno izreko, zaznajo intonacijo, ritem in hitrost govora ter posnemajo izgovorjavo pristnega govorca.

    Grafoskop

    Uporaba sredstva je preprosta. Prisojnice lahko pripravimo (ročno ali fotokopiramo na računalnik) pred učnim procesom ali med njim. Z uporabo grafoskopa ne potrebujemo zatemnitve. Med učnim procesom tako lahko nadziramo razred in ohranjamo frontalni položaj.

    Video

    Pri večini aktivnosti slušnega razumevanja lahko uporabimo tudi video, ki spodbuja dijakovo sposobnost interpretacije in z njegovo pomočjo dijaki spoznavajo nebesedno komunikacijo.

    TV - sprejemnik/TV - program

    Zaradi bližine meje z Italijo (v osrednji Sloveniji kabelska, satelitska TV) imajo dijaki dostop do jezikovnega vira, ki je namenjen pristnim govorcem. Ti programi niso didaktično prirejeni za učenje tujega jezika. Na začetni stopnji poučevanja italijanščine dijak nima dovolj jezikovnega znanja in sociokulturnih sposobnosti, da bi sporočilo TV - oddaj razumel v celoti, zato se osredotoči le na vsebine, ki jih pozna ali teme, ki ga zanimajo. Postopoma pa dijak s pomočjo nebesednih ponazoril (slika, glasba, gib) usvaja nove besede, besedne zveze in slovnične strukture, spozna nebesedno komunikacijo, izboljša izgovorjavo glasoslovnih posebnosti. Sčasoma izbira tudi oddaje z zahtevnejšo besedno vsebino. Dijak s pomočjo TV - programa napreduje v receptivnih zmožnostih, pri jezikovnem pouku pa učitelj skrbi, da primerno razvije tudi produktivne zmožnosti (spretnost govora in pisanja) in poskuša oblikovati dijakov odnos in splošne kriterije pri izbiri oddaj.

    Diaprojektor

    Primeren je za uporabo pri večjih skupinah; dopolnjevanje besedil z diapozitivi mora učitelj natančno pripraviti. Ker pa mora učilnico pred tem zatemniti, lahko zgubi stik z razredom in nadzor nad dijaki.

    Računalnik

    Računalnik postaja nepogrešljiv pripomoček tudi pri jezikovnem pouku (CD-rom slovarji). Dijak lahko samostojno preverja svoje znanje ali ga dopolnjuje (programirano učenje). Z različnimi jezikovni programi spozna obdelavo podatkov, razvršča in umešča posamezne podatke, s tem si olajša proces učenja. Z dostopom do interneta in elektronske pošte razvija receptivne sposobnosti (usvaja novo besedišče) in produktivne sposobnosti (sposobnost pisanja).

    Učbenik, učbeniški komplet, izvirna besedila

    Učbenik kot temeljni učni vir pri pouku tujega jezika se je ohranil, doživel pa je mnoge spremembe in prilagoditve. Danes poznamo učna gradiva, ki najpogosteje dopolnjujejo učbenik in le skupaj z njim učitelju omogočajo sistematično delo. (Glej katalog priporočenih učbenikov za tekoče šolsko leto!) Ta gradiva so odprta, usmerjajo učitelja in dijake k dopolnilnim virom ali jih spodbujajo k dopolnilnem delu (učni seti). Nekatera so zaključena, predlagajo učitelju model za njegov pouk, dijakem pa naloge, s katerimi se lahko preizkušajo v znanju, z navodili jih spodbujajo k ustvarjalni jezikovni rabi (didaktični kompleti). Sodobne didaktične komplete navadno sestavljajo: učbenik za dijaka, delovni zvezek, priročnik za učitelja, zbirka nalog za preverjanje znanj, avdio in video material. Učbenik za dijake in delovni zvezek so sestavljeni tako, da omogočajo notranjo diferenciacijo dela, samostojno delo dijakev in jih usmerjajo k uporabi dodatnih virov.

    Pri posredovanju snovi mora avtor učbenika upoštevati postopnost predstavitve snovi, dijakovo predznanje in razvojno stopnjo. Sodobni učbeniki predstavljajo jezikovne strukture vgrajene v komunikacijski kontekst, obravnavana tematika vsebuje tudi sociokulturne elemente govorcev ciljnega jezika.

    Učitelj vključuje v svoj pouk tudi izvirna besedila, to so neprirejena in neprilagojena besedila vseh vrst kot npr.:

    Na ta način dijaki spoznajo različne zvrsti živega jezika pa tudi posebnosti nekaterih strokovnih zvrsti (mikrojeziki).

    7.3 Znanja, ki jih morajo imeti izvajalci predmeta

    V programih srednjih šol lahko uči italijanščino, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil strokovni naziv profesor italijanskega jezika.

    8. LITERATURA IN DRUGI VIRI

    Katalogi znanj

    1999: Katalog znanja za italijanščino kot tuji jezik 210 do 525 ur.1999. MŠZŠ.

    1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana

    Tuji učni načrti

    Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages

    The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines

    1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA

    Didaktika pouka tujega jezika

    AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia

    BRASCA, L. ed altri 1986, Progetto lettura, La Nuova Italia

    DANESI, M. 1985: A Guide to Puzzles and Games in Second Language Pedagogy, Ontario Insitute for Studies in education Press, Toronto

    DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A.

    in MIKLIČ, T. Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana

    GNAMUŠ, KUNST O.1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana

    KRASHEN, S.D. 1981: Second language Acquisition and Second Language Learning, Pergamon Press, Oxford

    1988: Il progetto speciale Lingue straniere, Annali della pubblica Istruzione, no46, Firenze

    Progetto ILLSE, Le Monnier, Firenze

    Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga. kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana Uredila Lucija Čok.

    Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov, Uporabno jezikoslovje, Ljubljana

    Uredila Meta Grosman.

    Publikacije Sveta Evrope

    Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

    November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee

    Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe

    DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe

    SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe

    1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe

    VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe

    Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje

    1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje