KATALOG ZNANJA

Na srednjih poklicnih šolah z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji je italijanščina tako jezik poučevanja kot jezik učenja. Poučevanje italijanskega jezika kot maternega jezika se torej umešča v najširši okvir pouka jezika in književnosti. Jezikovni pouk zajema vse besedne in nebesedne govorice in zadeva vse predmete. Povezanost različnih govoric in različnih vsebin ter učnih situacij, na katere se te govorice navezujejo, pomeni podlago, ki jo je nujno treba upoštevati v vseh fazah vzgojno-izobraževalnega procesa. Zlasti pa se materni jezik kot temeljno sredstvo oblikovanja in izražanja misli ter širjenja izkustvenih in kulturnih obzorij kaže kot področje, ki sega na delovno področje vseh učiteljev. S tem ko se učenci italijanskega jezika učijo, ga raziskujejo, vadijo in uporabljajo ter spoznavajo in obravnavajo književna besedila, razumsko-miselno zorijo. S spoznanji o sebi in svetu, ki se tako oblikujejo, pa se dviga tudi raven njihove kulturne zavesti. Ta je neločljivo povezana z vsebinami védenja in s privzemanjem etičnih in estetskih vrednot, saj so te pri rasti in zorenju mladih ljudi ključnega pomena. Srednje poklicne šole, kat, katerih osnovni osnovni namen je izobraževati za poklic, imajo nekaj posebnosti. Te se kažejo predvsem v tem, da morajo dijake izšolati ter strokovno usposobiti za takojšnje opravljanje poklica. S tem pa so te šole odgovorne tudi za prispevek, ki ga bodo dijaki sposobni dati gospodarskemu in siceršnjemu utripu družbe. Seveda "dokončno" izšolanje ni naloga, ki bi jo bilo mogoče opraviti zgolj s posredovanjem teoretičnega in praktičnega znanja, ki ga pač predpostavlja opravljanje poklica. Šola mora dijake pripravljati tako, da bodo lahko zavestno prevzemali tudi druge pomembne funkcije, ki jih državljani uresničujejo v družbenem, političnem in družinskem življenju. Po drugi strani pa sama pripravljenost na poklic ne more biti omejena zgolj na zanj neobhodno tehnično in strokovno znanje. Poklicne šole namreč za mnoge mlade pomenijo edino in zadnjo izkušnjo s sistematičnim in vodenim izobraževanjem na področju splošne kulture. Zato se za te šole zdi še prav posebnega pomena, da s primernimi kulturnovzgojnimi vsebinami dijakom omogočijo razvijati lastno osebnost, zlasti v njeni intelektualni in poklicni razsežnosti.

II. Cilji predmeta

Ključni nalogi pouka italijanščine v prvih dveh letnikih sta:

razvoj zmožnosti izražanja, in sicer v okviru sodobno zasnovane sistematične obravnave oblikoslovnega in skladenjskega ustroja italijanskega jezika in njegovega besedišča ter z uvajanjem dijakov v analizo književnih del oziroma s pripravo nanjo;
razvoj ustrezne splošne kulturne razgledanosti z obsežnim branjem del klasikov (v prevodih in odlomkih) in sodobnih avtorjev.

V procesu učenja in poučevanja italijanskega jezika so močno prisotni tudi naslednji cilji:

z znanjem izhodiščnega jezika (podobnosti in razlik v odnosu do italijanščine) je dijak zmožen vrednotiti standardni jezik kot moderen in funkcionalen jezik, odprt za ustvarjalnost;
poučevanje italijanskega jezika intenzivno temelji na kulturni realnosti matične regije in države ter tudi v italijanski realnosti. Samo tako bo imel italijanski jezik močne stike z dano človeško in jezikovno realnostjo;
znanje več jezikov (maternega, slovenskega kot drugega, angleškega kot tujega) je pomembno in nujno potrebno orodje, s katerim ima dijak možnost dostopa do različnih informacijskih virov, do dela in pomembno vpliva na oblikovanje posameznikove osebnosti in na vseživljensko učenje.

Zavedajo se, da je njihov materni jezik, italijanščina, zanje najbolj naraven socializacijski medij, saj jim spričo spontanosti njegove uporabe omogoča preprosto in učinkovito sporazumevanje.
Zavedajo se, da je njihov materni jezik temeljna prvina njihove osebne in narodnostne identitete, in da skupaj s književnostjo (temeljno sestavino italijanske civilizacije in kulturnega izročila) obenem sooblikuje, podpira in krepi tudi njihovo samozavedanje.
Italijanščino zavestno sprejemajo kot jezik italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji in na sosednjem Hrvaškem ter kot jezik svojega matičnega, tj. italijanskega naroda. Širijo tudi svoje védenje o prispevku italijanščine oziroma italijanske civilizacije h kulturi Evrope in Zahoda nasploh.
Uzavestijo si posebnost, položaj in pomen zgodovinske navzočnosti italijanskega jezika na ozemlju, na katerem živi njihova skupnost, prav tako pa tudi njegovega razmerja do uradnega državnega jezika.

2. Dijaki razvijajo zmožnost sporazumevanja v italijanskem knjižnem jeziku. Učijo se norm, ki uravnavajo italijanski knjižni jezik, jih usvajajo in uporabljajo. Znajo presojati in izbirati sporazumevalnim okoliščinam primeren in ustrezen register. Zmožni so prepoznavati, uporabljati in tvoriti različne tipe besedil. Poglabljajo svoje poznavanje in dojemanje jezika književnosti ter z vajo razvijajo svoje sporazumevalne zmožnosti, zlasti tudi s prizadevanjem za izbiro ustreznega registra.

3. Dijaki usvajajo in razvijajo zmožnost poslušanja (gledanja), pogovarjanja (tudi večpredstavnega), branja in razumevanja različnih besedil ter ustnega in pisnega izražanja.

Z različnimi sogovorci se pogovarjajo na primeren način, spoštujejo drugačna mnenja ter ustrezno in učinkovito izražajo svoje misli.
Različna besedila poslušajo in berejo kritično in razmišljajoče. Z različnih vidikov besedila vrednotijo ter prepoznavajo njihovo sporočilo in sporazumevalni namen.
Ob pomoči učitelja sistematično opazujejo, razčlenjujejo in opisujejo temeljne besedilno-slovnične prvine pisnega neumetnostnega besedila.
Tvorijo pisna in ustna besedila, ki ustrezajo sporazumevalnemu namenu in naslovniku ter izkazujejo slovnično koherenco in kohezijo.

Z analizo besedil razvijajo zmožnost razumevanja književnega besedila, ki se kaže s pisno in ustno ubeseditvijo njihove lastne interpretacije, pa tudi s tem, da se morejo soočati s sinhrono in diahrono različnimi besedili.
Razvijajo in poglabljajo potrebo po trajnem stiku s književnostjo (različnih zvrsti) kot kompleksnim sporočilom in sredstvom jezika in izkustva, ki vodi k poglobljeni zavesti o sebi in o drugih. Razvijajo tudi zmožnost presojanja razmerja med književnim besedilom in njegovim časovno-prostorskim kontekstom.
Razumejo, da zadovoljstvo, ki ga nudi leposlovje, izhaja iz potrebe po estetskem doživljanju in hkrati iz ugodja ob njem, ter da sooblikuje in prispeva k razvoju sestava njihovih vrednot.

III. Operativni cilji in vsebine

III.1 Jezikovni pouk

A Posebni in izobraževalni cilji

Posebni cilji

Dijaki na različnih ravneh sprejemajo in analizirajo praktičnosporazumevalna in druga besedila (jezikovna in večpredstavna), poslušajo pogovore, razprave in govorne nastope. Berejo besedila, ki jih so po svoji prevladujoči funkciji ekspresivna, prepričevalna, metalingvistična ali poetična.

Pridobivajo informacije, poglabljajo zavest o svoji lastni razgledanosti (po italijanski in po tujih kulturah), bogatijo svoje osebno in družbeno izkustvo.
Besedila razumejo in o njih kritično razmišljajo. Razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja, utemeljevanja drugačnega mnenja, izbora in sinteze.
Razčlenjujejo pisna besedila, analizirajo jih glede na njihove pomenske, besedne in slovnične (kohezivne) značilnosti in pri tem nadgrajujejo svoje slovnično znanje, pridobljeno v času obveznega šolanja. Prepoznavajo različne tipe besedil in prvine besedilne slovnice.

Dijaki tvorijo ustna in pisna besedila različnih tipov, se pogovarjajo in govorno nastopajo.

Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapletena procesa, da se je nanju treba pripraviti in da zahtevata stalno vajo.
S tvorjenjem besedil vadijo in razvijajo zmožnost načrtovanja, smisel za natančno izražanje, zmožnost utemeljevanja, poglabljajo besedno-slovnično znanje oziroma zmožnosti ter se učijo samostojno uporabljati priročnike in pomagala.
Uzavestijo si oziroma se učijo, kako lahko probleme v različnih družbenih situacijah miroljubno rešujejo s pogovorom.
Krepijo samozavest in spoštovanje do mnenjske pluralnosti.
Obdelujejo in pretvarjajo besedila (z obnavljanjem, nadomeščanjem, preoblikovanjem, dopolnjevanjem).

Pri analizi litararnih besedil v okviru pouka književnosti dijaki poglabljajo in uporabljajo znanje in zmožnosti, ki so si jih pridobili pri opazovanju oziroma tvorjenju praktičnosporazumevalnih besedil. Z domišljenim razporejanjem snovi lahko učitelj doseže plodno vzajemno povezanost obeh delov učnega programa.

Izobraževalni cilji

Z vajo in iz izkušenj ter pod stalnim učiteljevim vodstvom dijaki spoznavajo, da jezik obstaja samo v jezikovnem izvajanju njegovih uporabnikov. Tako torej spoznavajo, da jezikovno dejanje obeležujejo regionalni, socialni, kulturni, osebni in drugi dejavniki. Z analizo besedil spoznavajo različne funkcije, ki so izhodišče posameznim besedilnim tipom in različnim sporazumevalnim in jezikovnim funkcijam ter znajo med njimi razlikovati.
Z analizo in razčlenjevanjem pisnih in ustnih besedil dijaki sistematično dopolnjujejo svoje znanje o poglavitnih pojmih iz slovnice (glasoslovje, oblikoslovje, skladnja), besedilne slovnice, retorike in stilistike.
Trudijo se prepoznavati in opredeljevati slovnične in jezikoslovne pojme, ki so se jih naučili, ter si z njimi pomagajo pri interpretaciji in primerjavi različnih besedil. Nadgrajujejo besedišče, razlikujejo med italijanskim (novolatinskim) besedjem in privzetimi, z rabo že dodobra utrjenimi besedami (tujkami). Premišljujejo o tvorbi besed in spoznavajo temeljna pravila, ki jo določajo. Premišljujejo o pomenu narečja, prepoznavajo njegove posebnosti, spoznavajo posamezne pokrajinske različice tega pojava ter motnje, ki jih povzroča v knjižnem jeziku.
Z analizo besedil iz preteklosti, poglabljajo in nadgrajujejo svojo jezikovno zavest ter spoznavajo ključne stopnje v razvoju jezika vse do današnjih dni.
Usvajajo in sistematično nadgrajujejo poznavanje pravorečnih in pravopisnih pravil italijanskega jezika.

B. Razčlenitev ciljev in vsebin (po letnikih)

Cilji so glede na potek programa predstavljeni v treh stolpcih; vsak stolpec torej ustreza enemu letniku. Kot je razvidno, so posamezne stopnje med seboj sicer jasno ločene, vendar pa se v teku vsakega posameznega letnika – na različnih stopnjah zahtevnosti – tudi stikajo. Tako si dijaki lahko o jeziku že od vsega začetka ustvarjajo v sebi zaokroženo in pregledno podobo. Glede na to, da členitev sledi predvsem notranji perspektivi posameznih razdelkov, hkrati pa so si ti na nek način "vzporedni", lahko učitelj, če se mu to zdi primerno, na določenih mestih njihov vrstni red tudi priredi. Iz programa je razvidno, da med cilji pri posameznih letnikih v triletnem kontekstu obstaja "kontinuiteta"; sem ter tja se vsebine pojavijo ponovno, se nadgrajujejo in dopolnjujejo. Trije letniki naj bi se tako iztekli v urejen in popoln pregled nad oblikoslovjem, skladnjo, pomenoslovjem itd. Na primer: obravnava oblikoslovnih oziroma skladenjskih značilnosti besednih vrst iz prvega letnika dobi svoje dopolnilo v drugem letniku; pri skladnji teče v prvem letniku beseda o preprostih povedih in njihovih bistvenih "prvinah", v drugem letniku pridejo nato na vrsto kompleksnejši stavki z različnimi tipi fraz, v tretjem letniku pa še obravna zloženih povedi in stavkov, ki jih sestavljajo. Predstavljena razporeditev vsebin naj ne bi bila obvezujoča, marveč naj bo s svojim bistvom le v okvirno oporo. Prav lahko se učitelj, glede na učne okoliščine, odloči, da bi bilo določene enote bolj primerno pomakniti naprej oziroma nazaj. Vedno je torej mogoče predlagano členitev učnega procesa prilagoditi vsakokratnim posebnim potrebam. Razvijanje jezikovnih zmožnosti je vsebinsko zaobseženo v posebnih dejavnostih, h karerim dijake spodbujamo z ustrezno motivacijo in s konkretnimi pobudami. V zvezi s sprejemanjem in tvorjenjem se te dejavnosti nanašajo na:

vajo v različnih tipih sporazumevalne izmenjave, kot so npr. pogovor, diskusija, debata, intervju, prosti govorni nastop ali nastop s pomočjo zapiskov in točk;
osvetlitev in snemanje govornih izvajanj drugih uporabnikov jezika (vključno s sošolci) v zunajšolskih okoliščinah, tudi tistih, posredovanih po radiu in televiziji;
zavestno uporabo strukturnih in besedilnih značilnosti govora, po katerih ta dobiva sporazumevalnemu načinu ustrezno funkcijo in se razlikuje od pisanega jezika;

Pri branju gre tako za nujno nadaljnje izpopolnjevanje posebne zmožnosti samega branja kot tudi za zadovoljevanje dijakovih potreb po kulturni razgledanosti in po vključevanju v družbeno življenje. Dejavnosti, ki se tičejo analize in razumevanja besedil:

upoštevajo široko tipološko in tematsko raznolikost besedil: od prikazovalnih in informativnih do prepričevalnih ter od znanstvenih in strokovnih do literarnih besedil;
vodijo do razločevanja različnih posebnih kriterijev besedillnosti (enotnost, zaokroženost, koherenca, kohezija, s katerimi se šele uresničuje informativnost) in njenih možnih pojavljanj tako v različnih pisnih kot ustnih besedilnih oblikah;
se morajo uresničiti tudi pri namenskih branjih, ki potekajo v konkretnih uporabniških okoliščinah (v študijske namene, pri pripravi razprav, poročil, itd.).

1. letnik	2. letnik	3. letnik
*Sporazumevanje* *Ko dijaki obvladajo globalno in splošno razumevanje ustnih besedil drugih tvorcev:* *v njih prepoznavajo pojmovna jedra in organiziranost besedila, zlasti ko gre za utemeljevanje;* *se jasno izražajo o stališču in ciljih oddajnika.* *Dijaki poslušajo in razumejo ustna besedila:*

Osredotočajo se na srednje dolga ustna besedila v njihovem celotnem poteku. Dojamejo vsebino in namen besedila ter o obojem poročajo. Dojamejo in poročajo o pomenih ter namenih, ki se v ustnem besedilu kažejo z glasovno lego, načinom izvajanja itd. Poznajo tehniko oblikovanja zapiskov in si znajo z njo pomagati.	Analizirajo jezikovno podobo različnih ustnih besedil, v njih prepoznavajo posebnosti in ustrezne jezikovne registre. Zapiske urejajo glede na njihov namen.	V ustnih besedilih prepoznavajo implicitne pomene.
*Ko dijaki obvladajo govorni nastop brez vnaprejšnje priprave:* *načrtujejo in organizirajo lasten govor, upoštevajoč pri tem značilnosti naslovnika, sporazumevalne okoliščine, namen sporočila ter časovne omejitve;* *posegajo po ustreznem registru (uradnem oziroma neuradnem), prozodičnih danostih (intonacija, glasnost, ritem) ter vseh drugih prvinah, po katerih ustno besedilo prejema učinkovitost.* *Dijaki tvorijo ustna besedila, ki ustrezajo temi, namenu, okoliščinam in so oblikovno sprejemljiva:*
Jasno in pravilno ustno poročajo o dejstvih in doživetjih. Poznajo "pravila" diskusije in se jih držijo. V pogovor posegajo na okoliščinam primeren in tvoren način. Znajo načrtovati in podati poročilo o določeni učni temi.	(Cilji ostajajo isti, s tem da so tvorjena besedila bolj zahtevna.)	(Cilji ostajajo isti, s tem da so tvorjena besedila bolj zahtevna.)
*Dijaki poznajo in prepoznavajo temeljne značilnosti besedila in njegove možne pojavne oblike: enotnost, zaokroženost, koherenco, kohezijo, zgradbo.* *S tihim branjem se dijaki:* *lotevajo metodološko, časovno in namensko raznolikih branj, kot so npr. iskanje podatkov in informacij, sumarično pregledovanje, globalno razumevanje, poglobljeno razumevanje, študij;* *analizirajo in interpretirajo besedila in pri tem:* *prepoznavajo strukture in načela, značilna za posamezne besedilne tipe;* *opirajoč se na svoje znanje inferirarjo;* *povezujejo informacije, zaobsežene v danem besedilu s tistimi iz drugih virov.* *Glasno branje dijaki uravnavajo tako, da to:* *v danih okoliščinah dobi pravo funkcijo. To dosegajo z upoštevanjem glasoslovnih in prozodičnih vidikov ter smeri sporazumevanja.* *Dijaki poznajo in upoštevajo ustrezne bralne postopke in se tako približujejo primernemu razumevanju besedil različnih tipov:*
Prepoznavajo poglavitne tipe besedil. Z besedili si znajo pomagati pri iskanju informacij. Zmožni so hitrega, "orientacijskega" branja. Berejo obsežnejša besedila in iz njih razbirajo različne informacije. Med izrazi prepoznavajo kohezivne vezi. Soočajo se s pomenskimi problemi, ki jih prednje postavlja besedišče (težki izrazi). Izpostavljajo implicitne informacije. Izluščijo tematsko "shemo" besedila in pripravijo oris in obnovo. Oblikujejo parafrazo besedila.	Med posameznimi informacijami prepoznavajo pomenske vezi in o njih sklepajo (tudi tako, da sledijo konektorjem); s tem rekonstruirajo kontinuiteto smisla. Prepoznajo tematske sklope besedila oziroma sklepajo o njih (ključni pojmi). Izluščijo tematsko "shemo" besedila in pripravijo oris in obnovo.	Sklepajo — če besedilo to dopušča — o drugotnih, posredno podanih pomenih (moralnega in ideološkega značaja, aluzije, alegorije itd.). Sklepajo — če besedilo to dopušča — o drugotnih, asociativno podanih pomenih (ki jih omogočajo glasovi in oblike). Besedilo presojajo na podlagi relevantnih meril.

Pri pisnem tvorjenju se vsebina dejavnosti osredotoča na tvorjenje različnih tipov besedil, s čimer naj bi dijaki pobliže spoznali vsestransko uporabnost pisane besede in cilje, do katerih ta vodi v vsakdanjem življenju:

posredovanje, beleženje in povpraševanje po informacijah v tekstnih oblikah, kot so zapiski z učne ure ali ustnih razgovorov v okviru razprav, oglasi in sporočila osebnega oziroma javnega značaja itd.;
posredovanje izvedbenih in usmerjevalnih navodil;
objektivno opisovanje krajev, predmetov, oseb in dogodkov;
oblikovanje tehtnih stališč v zvezi z dano temo, po nakazanih kompozicijskih smernicah;
preoblikovanje vsebine izvirnega besedila s parafrazo, predelavo in obnovo, vsakič v drugačnem obsegu in z različnih vidikov;
interpretacija in komentar k besedilom v obliki knjižnih, filmskih in gledaliških recenzij ter z zapisovanjem razlage in vrednostnih opažanj ob rob besedil;
ustvarjalna jezikovna obdelava lastnih doživetij, objektivnih informacij in fantastičnih elementov v obliki dnevnika, dvogovora, pripovedi, scenarija itd.;

Prav tako med specifične sestavine pisne didaktike, pri vsaki obravnavani obliki, spadajo tudi drugi vidiki, ustaljene fraze, kompozicijske tehnike, ki zadevajo ideacijo, sosledje elementov in postopno izoblikovanje besedila (izraz, pravilnost, jezikovni register, obseg, grafična postavitev) v odnosu do svoje funkcije in naslovnika, pa tudi glede na čas priprave. Različne oblike pisnega tvorjenja se v največji možni meri nanašajo na šolske dejavnosti, vse dokler ni nevarnosti, da bi taka praksa lahko postala sama sebi namen.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

Pri pisanju morajo dijaki doseči naslednje:

v zadostni meri poznajo in obvladujejo razlike med ustnim in pisnim oblikovanjem miselnih vsebin, s posebnim poudarkom na razmerju med prozodičnimi značilnostmi in ločili, med eliptično in eksplicitno skladnjo, med običajnim in specialnim, strokovnim besedjem;
zmožnost pisanja v obliki, ki se kaže kot ustrezna v luči uporabe, funkcij in sporazumevalnih okoliščin, ob razlikovanju med namenskim in zasebnim pisanjem in pisanjem najširšega uporabniškega in funkcionalnega značaja, ki zahteva pazljivejše načrtovanje;
zavedajo se, kako prožno početje je pisanje in so ga zato po potrebi zmožni spreminjati;
zmožnost premišljene in pravilne uporabe informacij, spodbud in modelov za pisanje, ki jih je bilo mogoče izluščiti iz drugih besedil.

Dijaki razumejo in upoštevajo postopke pisnega tvorjenja ter pišejo različne pisne naloge, ki ustrezajo temi in namenu ter so oblikovno pravilni.

Dijaki poznajo splošne značilnosti pisanega jezika in faze, v katerih se oblikuje funkcionalni proces pisanja.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst pisem.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst opisov.

Poznajo in upoštevajo postopke ter spoznanja o jezikovnem oblikovanju in pregledovanju besedil.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih tipov kronik.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja domišljiskih pripovedi.

Poznajo in upoštevajo postopke priprave podatkovnih kartic.

Poznajo različna interpunkcijska znamenja in njihovo funkcijo in jih pravilno uporabljajo.

Poznajo in upoštevajo širši izbor postopkov jezikovnega oblikovanja in pregledovanja besedila.

Zmožni so sestaviti življenjepis in prošnjo za zaposlitev.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst poročil.

Poznajo in upoštevajo postopke oblikovanja navodil.

Poznajo in upoštevajo postopke oblikovanja zapisnikov.

Poznajo in upoštevajo postopke oblikovanja interpretativnih besedil.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja prepričevalnih besedil.

Poznajo in upoštevajo širši izbor tehnik in postopkov jezikovnega oblikovanja in pregledovanja besedila. Zlasti poznajo različno grajene odstavke ter jih znajo oblikovati, znajo obogatitii in obdelovati besedilo, poznajo celoten sklop prijemov za kritično in natančno pregledovanje.

Obravnava jezika
Ta je pri pouku zaobsežena v snovi, ki se nanaša na sporazumevanje in na delovanje jezika kot sistema. Taka podoba jezika je dijakom vsaj deloma že znana; sedaj jo je potrebno le še izostriti in izpopolniti. Zato se v okvir obravnave jezika vključujejo vsa ključna tematska jedra bodisi kot nekaj novega bodisi kot poglabljanje že znanega:

retorični vidiki, zlasti v povezavi z vprašanjem semantične vrednosti, v kontekstu različnih rab jezika;
poglavitne implikacije semantičnih razmerij znotraj zgradbe stavka: vezi med sestavnimi prvinami, načinovne in časovne sovisnosti ter glagolski vid;
zgodovinske prelomnice v razvoju italijanskega jezika, od latinskih korenin do današnjih dni ter njegovo razmerje do narečij in do drugih jezikov;
socialne in funkcijske zvrsti jezika (knjižni jezik, pogovorni knjižni jezik, pokrajinske različice, interesne govorice), tudi glede na izkušnje dijakov.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
*Besedišče in vprašanje pomena* *Dijaki razumejo in razlagajo pomen izrazov.*
Prepoznavajo različne pomene besed. Analizirajo in parafrazirajo pomen besed in izrazov. Poznajo ustroj slovarjev in si pri reševanju svojih jezikovnih težav z njimi učinkovito pomagajo.	Prepoznavajo in razlagajo konotacije in denotacije.	Sklepajo o implicitnih pomenih.
Dijaki prepoznavajo in razlagajo pomenske odnose med besedami, in sicer na različnih oseh (sistemski, besedilni):
Prepoznavajo pomenske odnose med besedami na paradigmatski osi (leksikalni sistem).	Razločujejo pomenske odnose na sintagmatski osi (besedilo). Razlikujejo med zvezami, ki so pomensko sprejemljive in tistimi, ki so pomensko nesprejemljive. Ob določenem pojmu priklicujejo druge pojme, ki so s prvim v pomensko povezani ter tako razkrivajo besedne družine.
*Prepoznavajo poglavitne mehanizme pomenskih premen in razlagajo njihove učinke:*
	Prepoznavajo in razlagajo poglavitne besedne figure: (metaforo, metonimijo, komparacijo).	Prepoznavajo in razlagajo poglavitne miselne figure (litote, evfemizmi, hiperbole, ironija). Poznajo poglavitne mehanizme medjezikovne izmenjave (izposojenke, kalki). S pomočjo slovarja ugotovljajo etimologijo besed in se k njej zatekajo po boljše razumevanje pomena. Prepoznavajo poglavitne glasovne figure (onomatopoijo, ponavljanje besed, alliteracijo) in interpretirajo njihov pomenski učinek. Prepoznavajo poglavitne skladenjske figure (paralelizem, inverzija) in interpretirajo njihov pomenski učinek.
*Pri tvorjenju besedil dijaki ustrezno uporabljajo semantična pravila in mehanizme:*
Besede uporabljajo ustrezno njihovemu pomenu. Besede nadomeščajo z njihovimi sopomenkami, od splošnih izrazov prehajajo k bolj specifičnim (in obratno).	Pri tvorbi besedil pravilno povezujejo besede na podlagi njihovega pomena. Učinkovito uporabljajo besedne figure, kadar to upravičuje tip tvorjenega besedila.	Učinkovito uporabljajo miselne figure, kadar to upravičuje tip tvorjenega besedila. Prepoznavajo ekspresivno vrednost glasov in skladnje, kadar to upravičuje tip tvorjenega besedila.
*Oblike in funkcije* *Dijaki:* jezik opazujejo sistematično in z ustrezno znanstveno temeljitostjo, povezujejo pojave z različnih sistemskih ravni ter temeljne prvine italijanskega jezika postavljajo v luč drugih jezikov, ki se jih učijo ali jih poznajo, vključno z narečjem. *spoznavajo različno uporabnost istih jezikovnih struktur v različnih tekstnih tipih.* *imajo uvid v medsebojno povezanost misli in jezikovnih form.* *Dijaki poznajo in prepoznavajo jezikovne enote ter enote jezikovne analize:*
Poznajo in prepoznavajo različne jezikovne enote (besedilo, odstavek, stavek, beseda, glas/črka). Poznajo in prepoznavajo vrste, katerim pripadajo posamezne besede (samostalnik, glagol itd.).	Poznajo glasovni in grafični sestav ter razumejo vzporednice in razlike med njima. Besede delijo v zloge. Pravilno uporabljajo grafične konvencije. Besede razstavljajo na morfeme in prepoznavajo njihov tip in funkcijo (koreni, predpone, pripone). Poznajo, znajo opisati in uporabljati besedotvorne mehanizme.
*Dijaki poznajo, znajo opisati in pravilno rabiti različne vrste besed (besedne vrste):*
Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo samostalnike. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo pridevnike. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo člene. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo glagole. Predvsem razločujejo različne pomene, ki jih nosijo glagolska obrazila (za čas, osebo, število, način), ter poznajo oblike in rabo časov v povednem naklonu.	Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo prislove. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo zaimke, prav tako razumejo njihovo kohezivno vlogo v stavku. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo glagole. Zlasti so jim poznane oblike in raba različnih naklonov (v različnih časih), prav tako tudi tvorna in trpna oblika, povratni glagoli ter glagolski vid. Glede na oblikovne, pomenske in funkcijske značilnosti analizirajo ter pravilno rabijo medmete.
*Dijaki prepoznavajo zgradbo stavka in jo znajo opisati:*
Znajo opisati preprosto enostavčno poved, prepoznavajo njene sestavne dele in jo znajo predstaviti. Poznajo in razločujejo osebek, predmet v tožilniku, predmet v drugih sklonih, povedek in povedkovo oziroma osebkovo določilo.	Znajo opisati razširjeno enostavčno poved, prepoznavajo načela njenega ustroja, njene sestavne dele ter jo znajo predstaviti. Poznajo in prepoznavajo poglavitne tipe predmetov in njihovo pomensko funkcijo.	Znajo opisati večstavčno poved, prepoznavajo načela njenega ustroja in njene sestavne dele ter jo znajo predstaviti. Poznajo in prepoznavajo poglavitne tipe stavkov in njihovo pomensko funkcijo.
*Pri lastnem tvorjenju dijaki upoštevajo pravila stavčne skladnje:*
Pravilno skladajo preproste enostavčne povedi in jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.	Pravilno skladajo tudi razširjene enostavčne povedi in jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.	Pravilno skladajo povedi z več podredji in priredji ter jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil. Obdelujejo večstavčne povedi, in sicer z nadomeščanjem, preoblikovanjem, zgoščanjem, dodajanjem, deljenjem, združevanjem itd.
*Dijaki prepoznavajo pragmatične vidike besednega sporazumevanja in jih pri tvorjenju tudi upoštevajo:*
Prepoznavajo različne funkcije stavkov (tudi glede na njihovo obliko), a tudi večjih izsekov besedila, ter sklepajo o njihovem namenu. Znajo postaviti obliko, pomen in namen izjave v razmerje do konteksta. Prepoznavajo, da imajo posamezni deli stavka različno obvestilno težo, in sicer glede na njihovo stavo.		V stavkih in besedilih razločujejo časovne in osebne razsežnosti. Prepoznavajo in uporabljajo različne pripovedne načine (personalni, brezosebni način). Premi govor znajo preoblikovati v odvisni govor in obratno. Pri sprejemanju in tvorjenju prepoznavajo oziroma rabijo različne skladenjske 'sloge'.
*Jezik, sporazumevanje, zgodovina jezika* *Dijaki se zavedajo sporazumevalnega konteksta, v katerem nastaja jezikovno sporočilo:*
Prepoznavajo temeljne prvine sporazumevanja ter odnos med sporočilom in kontekstom.
*Dijaki imajo uvid v razmerje med jezikovnim izročilom, kulturno tradicijo in dogajanji v družbi ter z njimi povezano zgodovinsko in geografsko raznolikost jezika v geografskem prostoru.* *Dijaki se zavedajo sprememb, ki jih jezik doživlja v času in v geografskem prostoru, pa tudi kompleksnosti jezikovne 'geografije':*
Analizirajo primere sprememb v jeziku.	Analizirajo primere sprememb v jeziku. Poznajo poglavitne 'družine' jezikov in njihovo geografsko umeščenost. Poznajo temeljne sociolingvistične značilnosti narečij in jih opazujejo v razmerju do knjižnega jezika.	Analizirajo primere sprememb v jeziku. V jezikovnem razvoju prepoznavajo odsev zgodovinskega in kulturnega razvoja.
*Dijaki znajo iskati povezave med področjem besednih jezikov, formaliziranih govoric, npr. matematike, logike in informacijskih tehnologij, ter proizvodi vizualnih govoric.* *Dijaki znajo besedno govorico opazovati v razmerju do nebesedne govorice:*
Prepoznavajo ključne značilnosti določenega koda.	Jezik znajo postaviti v razmerje do glasbe in razbrati medsebojne vzporednice, razlike, povezave.	Jezik znajo postaviti v razmerje do ikoničnih besedil (podob) in razbrati medsebojne vzporednice, razlike, povezave.
*Jezika v različnih rabah* *Dijaki prepoznavajo različne zvrsti jezika, njihove posebne značilnosti, rabo in funkcije:*
Prepoznavajo geografske, kulturne in socialne zvrsti italijanskega jezika. Razlikujejo vsakdanji jezik od specialnih jezikov in prepoznavajo najbolj razširjene med njimi.	Prepoznavajo osnovne jezikovne registre. S ključnih vidikov analizirajo časnikarsko govorico. S ključnih vidikov analizirajo govorico znanosti.	S ključnih vidikov analizirajo govorico reklamnih besedil. S ključnih vidikov analizirajo govorico književnosti.
*Dijaki pri tvorjenju upoštevajo zvrst, ki ustreza tipu besedila in okoliščinam:*
Ustrezno okoliščinam uporabljajo pogovorno oziroma knjižno italijanščino.	Ustrezno okoliščinam uporabljajo poglavitne registre.

III.2 Pouk književnosti

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

Vsebina pouka književnosti je zaobsežena v neposrednem branju in analizi literarnih del, ob to dvoje pa stopa še spoznavanje temeljnih pojavov (tematski in formalni modeli, retorični postopki, družbeni in kulturni tokovi), ki usmerjajo njihovo nastajanje ter uvajanje v kontekstualizacijo besedil. Pomen analize teh del je tudi v tem, da izpostavlja jezik kot neizčrpni vir in nasploh predstavlja dragoceno priložnost za razvoj jezikovnih zmožnosti. Pri izboru besedil je treba po eni strani upoštevati interesne in kulturne vzgibe dijakov, po drugi strani pa tudi širše in celostne cilje pouka književnosti. S svojim programov je interpret teh ciljev prav učitelj. Izbor del mora dijakom odpreti dovolj široko kulturno obzorje, brez časovnih, geografskih in zvrstnih predsodkov, zato velja pri njem upoštevati naslednje kriterije:

Ob delih iz novejših obdobij, ki so bližja kulturi dijakov, ne smejo manjkati stiki s pričevanji o drugih epohah, vključno z antiko, kajti zadostiti je potrebno tudi globlje zasidranim kulturnim motivom (zavest o mitih in arhetipskih podobah, krajih in dogajanjih).
Predvidljivo večinsko zastopana italijanska književna dela ne bi smela povsem izriniti ostalih evropskih in neevropskih kultur. S celostnega stališča italijanske kulture pa velja ohranjati interes tudi za vse tisto, kar je ta ustvarila v drugih jezikih (latinščina, narečja, drugi jeziki).
Potrebno je zajemati iz različnih literarnih zvrsti, saj se njihova raznolikost konfigurira kot sistem z lastnimi konvencijami, ki omogočajo dostop do pomena; ustrezno mesto gre tudi poeziji, v kateri se ustvarjalna zmožnost jezika kaže v svoji najbolj popolni podobi.

Da bi dijakom ponudili raznoliko in razgibano čtivo, se je potrebno opreti predvsem na ustrezen izbor odlomkov; na tej podlagi dijaki z intenzivno vajo krepijo svojo literarno kompetenco, obenem pa tak izbor pomeni tudi priložnost in spodbudo za odkrivanje posameznih del v celoti. Izbor mora biti smiselno urejen po sklopih in fazah, tako da je iz obravnave jasno razvidna stalna prisotnost določenih tem, motivov in oblik ter njihov razvoj v času, pri različnih kulturah, in v okviru različnih predstavnih tipov. Temeljni cilj pouka književnosti je branje del v celoti. Njihov obseg naj bo tak, da vsako leto omogoča obvezno vodeno skupinsko branje vsaj enega pripovednega dela v celoti ter hitrejše samostojno branje drugih del. V kakovostnem pogledu je tu z vso odgovornostjo potrebno upoštevati naslednje, med seboj povezane kriterije:

priznana literarna veličina dela;
pomenljivost tematike v odnosu do interesov, ki jih dijaki izkazujejo oziroma jim jih je mogoče privzgojiti;
ustreznost formalnih značilnosti in jezikovno-izraznih vidikov v odnosu do izhodiščnih sprejemnih zmožnosti dijakov ter do možnosti za njihov razvoj oziroma za izostritev razumevanja.

Dijake je vrhunskemu književnemu izrazu naposled potrebno približati tudi zaradi umetnostnih vrednot in njihovega deleža v kolektivni zakladnici spominov in simbolov. Branje posebno obširnih in zahtevnih del mora biti umeščeno v skrbno izdelan program, ki mu je cilj vsestranska osvetlitev pomena dela. Obenem mora biti smiselno povezano z ostalimi bralnimi izkušnjami dijakov in poukom književnosti nasploh.

B. Razčlenitev ciljev (po letnikih)

1. letnik	2. letnik	3. letnik
*Dijaki:* prepoznavajo formalne vidike književnega besedila v vsej raznolikosti njegovih realizacij; razkrivajo funkcije, ki jih znotraj besedila izpolnjuje urejenost notranje forme, jezikovni izbor, zlasti v poeziji tudi ritmične, prozodične in grafične značilnosti; *na podlagi jezikovnih elementov ter vsebinskih referenc v ključnih potezah orišejo razmerje med književnim delom in kulturnim oziroma zgodovinskim kontekstom, v katerega se to umešča;* *na podlagi izpostavljenih besedilnih in kontekstualnih elementov pripravijo kompleksno in metodološko utemeljeno interpretacijo besedila;* *oblikujejo tehtne sodbe, s katerimi se opredeljujejo do sporočila dela v luči kulturne izkušnje ter estetske občutljivosti bralca.*
*Dijaki berejo pravilno. Izogibajo se motečim vplivom narečja ali drugih jezikov. Poleg tega:* razločujejo poglavitne tematske sklope; razlikujejo med posameznimi tipi književnih besedil; izbirajo in obdelujejo podatke; na podlagi sobesedila postavljajo hipoteze o pomenu neznanih besed.		*Dijaki berejo ekspresivno ter:* razumejo avtorjev sporazumevalni namen; razlikujejo med različnimi tipi književnih besedil in prepoznavajo njihove značilnosti; vrednostno presojajo književno besedilo z nekega določenega vidika.
*Po branju ali poslušanju književnega besedila dijaki:*
ustno odgovarjajo na vprašanja, ki so namenjena preverjanju globalnega, analitičnega, besednega, inferenčnega razumevanja; se usmerjajo k poglavitnim podatkom; izkazujejo poglobljeno razumevanje; prepoznajo zadevno pojmovno in tematsko področje: podatke izbirajo glede na namen njihove uporabe. začnejo urejati zapiske.		svojo pozornost osredotočajo na globalno razumevanje besedila, tudi s kronološkega vidika; znajo najti podatke, ki jih potrebujejo so si sposobni urejati zapiske; ustno se izražajo o poslušanem, potem ko so si v mislih že uredili zapiske;
*Po branju književnega besedila dijaki ustrezno in učinkovito:*		*Po branju književnega besedila dijaki v sporazumevalni interakciji:*
posredujejo opažanja o posameznih vprašanjih v pravilnem in besedno kakovostnem jeziku; poročajo o prebranem oziroma poslušanem, tudi glede na lasten sprejem; nastopajo z uporabo različnih govoric in izraznih oblik.		uporabljajo primeren jezikovni register in besedje; uporabljajo kompleksna priredja in podredja; tehtno predočijo svoje doživljanje besedila; na določeno (miselno ali pisno) pobudo ustrezno organizirajo ustno besedilo; umestno stopajo v interakcijo s sošolci in učitelji.
*Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki zmožni pravilnega tvorjenja besedil:*		*Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki sposobni tvoriti zahtevnejša besedila in se nanje odzivati:*
pišejo pravopisno pravilno; po predlogah tvorijo jasno oblikovana besedila; poročajo o prebranem oziroma poslušanem, tudi glede na lasten sprejem; parafrazirajo pesniško besedilo; začnejo urejati in uporabljati zapiske.		posegajo po morfološko in skladenjsko pravilnih in kompleksnih tvorbah; uporabljarabijo ustrezno besedje in ustrezen jezikovni register; ustrezno različnim namenom tvorijo koherentna besedila.

C. Pregled vsebin

1. letnik

Literarne vsebine

Branje in tematske obdelave

Antične epske pesnitve.

Srednjeveške pesnitve.

Religiozna tematika.

Dante Alighieri: razvoj njegove osebnosti, ideje in njegova pesnitev La Divina Commedia.

Francesco Petrarca: izvirnost njegove poezije in njegov duhovni razvoj.

Petrarca in njegov Canzoniere. Petrarca kot utemeljitelj novoveške lirike. Metrika in slog. Krajina – razpoloženje. Mednarodni razmah petrarkizma.

Giovanni Boccaccio

Boccaccio in njegov Decameron: pomen življenja in dela.

Družbena stvarnost 14. stoletja in “mesto Decamerona”.

Branje in analiza izbranih odlomkov iz Iliade, Odiseje, Eneide in iz Svetega pisma.

Branje enega odlomka iz dela Cantar del mio Cid ali iz dela Chanson de Roland (po izboru učitelja).

Cantico di Frate Sole sv. Frančiška Asiškega.

Opomba: Namen obravnave teh vsebin je osvetliti pomen mita, razsežnosti epike in lirike kot temeljnih prvin evropske kulture in civilizacije.

Berilo po izbiri ter komentar k vsaj dvema spevoma, ki naj dijakom pod pozornim učiteljevim vodstvom razkrije prostor in čas Commedie, lik Beatrice, vojne med komunami in alegoričnost.

Berilo po izbiri in komentar k vsaj dvema pesmima.

Učitelj dijakom predstavi ideologijo Canzoniera, pojmovanje duše in telesa, ljubezni in ženske.

“Dvojni človek”, ki je naseljeval Petrarco in Laurino telo. Nemogoča ljubezen Canzoniera. Idejni svet Canzoniera: novi krščanski učenjak.

Branje in komentar k vsaj trem novelam. Časi in kraji v Decameronu. Učitelj dijake spozna s časi in kraji v Decameronu, s pojmovanjem ljubezni, odnosi med spoloma, osrednjim položajem ženskih likov pri Boccacciu. Pozornosti naj bodo deležni tudi družbeni liki in slikanje človeka.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

ljubezenska lirika od dvorskega modela do 'stilnovisma' (Cino da Pistoia);
komična poezija (bodisi Cecco Angiolieri bodisi Folgore da San Giminiano);
alegorično-didaktična poezija (Brunetto Latini);
krajša novelistika;
kulturni modeli srednjeveške književnosti (enciklopedčnost, didaktičnost, alegoričnost);
srednji vek: od latinščine do prvih zapisov v vulgarnem jeziku.

2. letnik

Literarne vsebine

Branje in tematske obdelave

Dvorsko obdobje: prva faza humanistično-renesančne civilizacije

Jezikovni položaj.

Firenze v času Lorenza dei

Medici.

Kulturna politika in vulgarni humanizem:

sistem književnih zvrsti, lirska poezija in epsko-mitološka pesnitev

Italijanska in evropska

renesansarenesansa.

Machiavelli:

politični manifest: Il Principe, (ideologija v delu Il Principe: etika in politika);
recepcija dela od 16. stoletja do danes.

Francesco Guicciardini med traktati in zgodovinopisjem.

“Ricordi” in “Storia d’Italia”.

Ludovico Ariosto in njegov Orlando Furioso. Zgradba in tematika dela

Torquato Tasso in obdobje protireformacije.

Torquato Tasso in njegov Gerusalemme Liberata: zgradba in tematika.

Tassove ideje, viri pesnitve.

Šestnajsto stoletje

Galileo Galilei: Nova znanost (razvoj znanosti).

Galileo Galilei in njegova znanstvena metodologija

Barok in marinizem v Italiji.

Giovan Battista Marino in

marinisti.

Kak kratek odlomek iz Marsilia Ficina: rojstvo novodobnega simbolizma (sonce in svetloba pri Marsiliu Ficinu).

Branje Magnificove Canzone di Bacco. Učitelj po možnosti omeni Poliziana, Pulcija, od slednjega dijaki preberejo kak odlomek iz dela Morgante (glej Morgante e Margutte all’osteria); Boiardo in njegov Orlando innamorato (branje odlomka Angelica alla corte di Carlo Magno).

Branje enega poglavja po izbiri iz dela Il Principe.

Za vajo: pomen “sreče” in besede “država” pri Machiavelliju.

Branje kakega krajšega odlomka iz Guicciardinij kot ponazoritev idejnega razvoja.

Učitelj lahko po lastni presoji podrobneje osvetli in kot predmet diskusije ponudi temo: Machiavelli in Guicciardini – nov pomen zgodovine.

Branje vsaj ene epizode po izbiri. Učitelj predstavi dijakom do razumevanja časovno-prostorskega labirinta v Orlandu Furiosu, pojem strasti in razuma, vojne in ljubezenske norosti.

Branje vsaj ene epizode po izbiri. Učitelj dijakom pomaga do razumevanja prostorskih razsežnosti dela Gerusalemme Liberata: resničnost, simbol, magija. Posebej lahko izpostavi problem nasprotja med ljubeznijo v Gerusalemme Liberata in pojmom vojne.

Branje vsaj enega odlomka iz dela Dialogo dei due massimi sistemi. Z učiteljevo pomočjo si dijaki uzavestijo veliki lik Galileja, ki piše z radovednostjo znanstvenika in obenem s prizadetostjo pesnika.

Branje nekaj odlomkov iz Giovana Battiste Marina in marinistov. Pod učiteljevim vodstvom in z analizo odlomkov oziroma del “Rosa riso d’amor” o “Pallor di bella donna” dijaki dojamejo pomen izrazov 'barok' in 'marinizem'.

Literarno sporočilo kot stilna študija, pri kateri je vsebina drugotnega pomena.

Podrobna analiza razkrije, kako iz protireformacije veje značilno občutje negotovosti; zavest te dobe oklepa občutek krivde in strah.

Opomba: izmed del 16. stoletja so priporočljiva naslednja tematska branja:

Arcadia in Metastasio;
W. Shakespeare (eno delo po izbiri);
M. de Cervantes: Don Kihot (branje po epizodah);
evropska proza: roman, gledališče: Daniel Defoe, G. E. Lessing;
veliko evropsko gledališče: Lope de Vega, Moličre, Racine;
evropsko pesništvo: T. Gray, J. Keats, J. W. Goethe;
Goethe in evropski roman.

3. letnik

Literarne vsebine

Branje in tematske obdelave

Evropsko in italijansko razsvetljenstvo

Carlo Goldoni in prenova komedije

Ugo Foscolo: neoklasik in romantik

Evropska in italijanska romantika ter zgodovinski roman

Alessandro Manzoni

Giovanni Verga in veristični

roman

Realizem in naturalizem

Branje vsaj ene komedije.

Učitelj poudari lik novega meščana in nove demokratične ideale razsvetljenstva (navaja Verrija, Cesarottija, Beccaria).

Branje vsaj enega Foscolovega soneta. Učitelj skuša osvetliti ideale, mit o domovini, o umetnosti in o Foscolovem grobu. Prav tako bi s Foscolovo pomočjo dijaki morali razlikovati med podobami neoklasične ter podobami romantične poezije.

Branje vsaj enega ali dveh odlomkov iz romana Promessi Sposi.

Učitelj dijakom predstavi pomen zgodovine pri Manzoniju in v risorgimentu nasploh.

Branje iz vsaj enega romana in nekaj novel.

Učitelj kar se da jasno pristopi k naturalizmu in verizmu ter pokaže na omejen domet slednjega. Hkrati pa Vergov opus dijakom razkrije v vsej njegovi vsebinski izvirnosti in dovzetnosti za vprašanja italijanskega juga.

Vergova romana: I Malavoglia in Mastro Don Gesualdo.

Pod učiteljevim vodstvom dijaki doumejo odlike “verističnih prizadevanj” G. Verge.

Dekadenca v Italiji in Evropi (Baudelaire)

G. d’Annunzio in G. Pascoli

Kratek zgodovinski in družbeni pregled

Motivi, značilni za dekadenco: drugačnost, odtujenost,

tesnoba

Luigi Pirandello

Italo Svevo in moderni roman

Hermetizem

Neorealizem:

Sodobna književnost (pesniki in pisatelji današnjih dni)

Pesniki in pisatelji s področja Istre in Reke.

Berilo: kaka pesem, D'Annunzieve novele: Pastori ali Il cerusico di mare.

Pascoli: La mia sera, Novembre, Lavandare.

Branje teh del označuje uvod k vprašanjem književnosti in umetnosti 20. stoletja. Dijaki se z branjem Pascolija in D’Annunzia seznanijo z velikimi temami evropske dekadence.

Kot temeljno temo učitelj tu izpostavi krizo vrednot devetnajstega stoletja in krizo tradicionalnega človeka, sredi katerih se znajde književnost tega časa.

Dijaki se s temi dejavniki lahko seznanijo ob odlomkih iz predlaganih del; pogovarjajo se o eksistenci, o pomenu prizadevanj in izbir posameznika v njegovem življenju.

Branje vsaj ene hermetične pesmi po izbiri.

Pod ustreznim vodstvom učitelja dijaki doumejo slogovne in jezikovne vidike preloma, ki ga ti avtorji pomenijo glede na književnost prejšnjih obdobij.

Učitelj lahko v izbor uvrsti tudi katerega od avtorjev, ki bi za dijake utegnili biti še posebej zanimivi (Tamaro, Barrico, De Carlo itd.).

Priporočljivo je analizirati katero od del naših rojakov, ki so s svojim ustvarjanjem ključno prispevali v zakladnico literarnih izpovedi o neki na novo in globoko človeško doživljeni resničnosti.

Dijaki se lahko seznanijo s krajšimi odlomki iz Ramousa, Martinija, Biasiola, Zaninija, Schiavata itd.

Opomba: priporočljiva so naslednja tematska branja:

Ippolito Nievo;

evropski realistični roman: Dickens, Silvio Pelico (pripoved spomina);

dela 20. stoletja:

literatura Juga,
literatura in obe vojni,
literatura, antifašizem in odporništvo,
pesniško izkustvo italijanske narodnostne skupnosti,
posamezni vidiki književnosti 20. stoletja: Calvino.

V vseh letnikih je priporočljivo domače branje, pri katerem učitelj nastopa z nasveti in ga tudi usmerja. V poštev pridejo različna pripovedna, biografska, izpovedna in druga dela. Vsebina pouka književnosti si za svoje obzorje jemlje zgodovino italijanske književnosti od njenih začetkov do zadnjih nekaj desetletij. S tem ni rečeno, da mora učitelj literarno zgodovino razlagati v nekem strogem organsko-enciklopedičnem smislu, marveč mu zgodovinska os lahko služi kot pripravna podlaga, na kateri oblikuje posamezne učne sklope. Na ta način učencem omogoči, da književni univerzum izkušajo po različnih poteh in z različnih perspektiv ter si ustvarijo tudi neke delne oziroma fazne zgodovinske sinteze. Z literarnimi obdobji se je v skrajnem primeru mogoče ukvarjati po zgoraj nakazanih letnih razporedih, vendar pa se z modularno zasnovo preko takšnega kronološki ritma ponujajo različni preseki. Delovni načrt je torej mogoče oblikovati v sklopih, ki so sorazmerno avtonomni in zamenljivi ter združljivi v različnih sosledjih — vselej pa v skladu s splošnimi cilji. Praviloma naj bi bilo v vsakem od treh letnikov realiziranih vsaj pet sklopov. Vsak sklop naj bi se nanašal na določeno zgodovinsko obdobje, katerih obseg lahko variira od nekaj desetletij do časovnega loka, ki se pne nad celotno triletno učno snovjo: omeniti velja, da k občutku za književno in kulturno zgodovino bolj pripomore neposredno spoznavanje besedil, kot pa togi kronološki preleti. Predvsem neposredno spoznavanje del, tudi tistih, ki so časovno bolj oddaljena, je tisto, ki omogoča zasledovati pojav kontinuitet in prelomov, inovacij in stalnic. Izbor avtorjev in besedil, ki naj bi bila brana, je prepuščeno svobodnemu načrtovanju učiteljev, vse dokler ni ogrožena celovitost izbranih sklopov (zgoraj podani pregled vsebin predstavlja samo eno od sprejemljivih možnosti). Gotovo ni mogoče mimo poglavitnih del italijanske književnost, vendar je pristop k njim in kvantiteto mogoče variirati glede na sklop, v katerega bodo vključeni. Prav tako je priporočljivo tudi branje bolj ali manj obsežnih besedil tujih avtorjev. V nadaljevanju orisani sklopi niso mišljeni omejitveno oziroma normativno, marveč nastopajo le kot predlog, ki v ustrezni meri upošteva potrebo po pluralnosti pristopov in obravnav:

Tematski sklopi se osredotočajo na pomene, ki jih neka tema dobiva z deli istega obdobja, pa tudi v časovno oddaljenih delih, po možnosti pripadajočih različnim zvrstem. Takšen sklop je še posebej pripraven kot okvir, v katerem je del pouka književnosti mogoče prilagoditi v skladu s poklicno usmeritvijo dijakov. Na primer, beseda lahko teče o pogledu književnikov na razvoj industrije, o podobju, ki črpa iz ruralnega sveta, o nastanku stereotipov, ki se nanašajo na posamezne družbene like (delavec, uslužbenec), o tem, kako se v literarni imaginarij vključuje prehrana in gastronomija.

To vrsto sklopov opredeljujejo naslednji etapni ciji:

postavitev teme v zgodovinsko perspektivo, in razumevanje njene vloge v kolektivnem imaginariju določene dobe;
dojemanje podobnosti in razhajanj med tematsko primerljivimi deli;
prepoznavanje kontinuitete določenih tematskih elementov skozi čas ter njihove prisotnosti tudi v stvaritvah sodobne, tudi množične kulture.

Kulturno-zgodovinski sklopi se usmerjajo k rekonstrukciji kulturne podobe določene dobe na podlagi vzorčnih besedil in značilnih odlomkov iz književnih, občekulturnih in dokumentarnih del. Takšni sklopi kličejo po povezovanju s sklopi, ki sicer spadajo v delovni program predmeta zgodovine. Opredeljujejo pa jih naslednji cilji:

prepoznavanje kulturnih modelov, poetik, mest, ki zavzemajo značilen položaj znotraj kolektivnega imaginarija neke dobe;
poznavanje krajev in subjektov kulturnega delovanja; v zvezi s tem je mogoče posebno pozornost posvetiti tistim elementom, ki so prispevali k temu, da je lastna krajevna kultura dobila svoj posebni obraz oziroma razpoznavnost;
razumevanje medsebojne povezanosti med materialnimi in idejnimi dejavniki, ki nastopajo v literarni in kulturni zgodovini; razumevanje neminljivih in spremenljivih elementov v zgodovini idej ter teže zgodovine, ki tiči za sedanjimi idejnimi debatami.

Pri sklopih, namenjenih literarnim zvrstem gre za predstavitev razvoja določene literarne zvrsti skozi sorazmerno obsežno časovno obdobje. Pozornost tu velja formalnim stalnicam in inovacijam, literarnemu spominu, ki vpliva na avtorje, razmerju med literarnimi konvencijami in pričakovanji bralstva. Sklopi, posvečeni zvrsti romana ali lirskim zvrstem, dajejo strnjeno sliko o skupku poglavitnih litarnorazvojnih teženj v časovnem okviru enega ali dveh stoletij. Ne gre zanemariti možnosti, da bi bodisi obrobno bodisi kot osredje vprašanje tu upoštevali tudi zvrsti široke potrošnje oziroma “paraliterarne” zvrsti, kot so npr. podlistkarski roman, trivialne kriminalne in ljubezenske zgodbe, popevke itd., vse do pojavov, ki nedvomno vodijo onkraj literature v pravem pomenu besede, npr. 'fotoroman' in 'televizijski roman'. To vrsto sklopov opredeljujejo naslednji etapni ciji:

dojemanje razmerja med značilnostmi določene zvrsti in pričakovanji bralstva;
prepoznavanje slogovnih izbir in njihovo razločevanje v kontekstu kodifikacije zvrsti;
prepoznavanje tematskih in formalnih stalnic in variacij, ki jih skozi čas izkazuje določena zvrst;
prepoznavanje tematskih in funkcionalnih analogij med zvrstmi "visoke" književnosti in zvrstmi množične kulture.

Pri sklopih, osredotočenih na “portret avtorja” gre za kritiški zgodovinski oris kakega vidnejšega avtorja, kot ga omogoča širši izbor izsekov njegovega opusa ter biografsko gradivo (pisma, pričevanja). Ta tip sklopov opredeljujejo naslednji etapni ciji:

dojemanje prepletenosti osebnih in družbenih dejavnikov pri obilkovanju literarne osebnosti;
prepoznavanje razvojnih faz v opusu določenega avtorja;
predočenje razmerja med delom in poetološkimi težnjami;
razlikovanje med zgodovinsko podobo in “idealnim avtoportretom”;
razlikovanje med zgodovinsko in aktualno bralsko perspektivo.

Sklopi, osredotočeni na doživljanje književnega dela so osnovani na branju posameznih del v deloti ali vsaj na reprezentativnih odlomkih, ki omogočajo kompleksen vtis o zadevnem delu. Pri takšnih sklopih ni poudarek toliko na avtorjevi osebnosti, kot je na vsebini dela, opredeljujejo pa jih naslednji etapni ciji:

okrepljen občutek, da je branje nekaj prijetnega;
zavest o kompleksni strukturi in materialni konsistenci besedila;
uporaba tematskih, stilističnih in naratoloških analiz;
zmožnost oblikovanja vrednostnih sodb, utemeljenih na podlagi osebnega okusa oziroma zmožnost zgodovinskokritične interpretacije.

V okviru modularnega pristopa mora učitelj vsako leto izpeljati en sklop tipa a), pri katerem vsekakor velja upoštevati poklicno usmeritev. Pri odločanju o ostalih pa se zdi najbolj primerno slediti kriterij kar največje tipološke raznolikosti.

IV. Didaktična navodila

Poučevanje tega predmeta od učitelja zahteva visoko stopnjo strokovnosti in odgovornosti. Uresničevanje svojega programa učitelj zagotavlja z ustreznim načrtovanjem.

Jezikovne zmožnosti (sprejemanje / ustno tvorjenje, branje, pisanje)

Potrebno je opozoriti, da razvoj zmožnosti govornega nastopanja zahteva vajo, zato je v vsakokratno izmenjavo mnenj potrebno vključiti ves razred. Posebej pomembno kot priložnost za vajo v govornem nastopanju je t.i. spraševanje, ki pa ni nujno spraševanje v smislu vrednotenja. Prav tako ni mogoče mimo dejstva, da učitelj s svojim govorom ter s sporazumevalnim in jezikovnim obnašanjem v okviru učnih dejavnosti nasploh pomeni najbolj neposreden vir in vzorec tovrstnega obnašanja pri dijakih. Pri branju je bistvenega pomena, da dijaki z vajo udejanjajo različne bralne strategije in načine, se k njim izmenično vračajo ter znajo pokazati na razlike med njimi. Potrebno se je prepričati, ali so te načine zmožni uporabljati samostojno pri različnih tipih besedil in glede na različne cilje branja. Dijake kaže navajati k obiskovanju ustanov (zlasti knjižnjic) in drugih, besedi naklonjenih struktur (knjigarne ipd.), ki spodbujajo k branju kot samostojni dejavnosti, hkrati pa posamezniku omogočajo, da zadovolji osebne interese. Besedila s pripadajočimi tehnikami pisnega tvorjenja izrecno nastopajo kot predmet poučevanja, zato gre v okviru učnih prizadevanj posebno mesto prav skupku korakov in operacij, skozi katere besedilo dobiva dokončno in ciljem sporočanja ustrezno obliko. Tudi popravo besedil je potrebno šteti kot poseben vidik vadbe v pisanju, zato se morajo dijaki med drugim naučiti tudi popravljanja lastnih napak. Pri vrednotenju velja upoštevati vse zgoraj omenjene vidike, ki spremljajo proces pisanja. Zato je pri esejih potrebno preverjati prisotnost podatkov, njihovo dejansko razumevanje in smisel za njihovo obdelavo, ob tem pa še oblikovno pravilnost in skladnost s podanimi kompozicijskimi zahtevami.

Obravnava jezika

Obravnava jezika naj v svoji mnogostranosti ne teži zgolj k normativnim ciljem oziroma naj ne bo zgolj v podporo rabi, marveč naj se uveljavlja kot temeljni okvir, v katerem je mogoče predstaviti razmerje med miselnimi vsebinami in jezikovnimi oblikami ter spremljajočo sporazumevalno resničnostjo. Obravnava jezika se mora dotakniti tudi nadvse pomembnih zmožnosti abstrahiranja in hipotetično-deduktivnega razmišljanja, kajti jezikovna analiza pomeni pravo priložnost tudi za osvetlitev splošnejših vprašanj o procesih spoznavanja in simbolizacije, ki pomembno zadevajo tudi druga področja in druge učne predmete. Kot konkreten predmet opazovanja je na metodični ravni sistem jezika potrebno predočiti v nekem urejenem poteku in v povezavi z rabo. Obenem se je potrebno izogibati temu, da bi prevladalo podajanje teorij oziroma togo povzemanje enega samega modela. Metode in terminologijo je treba predhodno uskladiti, upoštevajoč tudi vse tisto, česar so se učenci naučili v osnovni šoli in pri pouku drugih jezikov. Pouk književnosti Branje in interpretacija književnih besedil temeljita v prvi vrsti na neposredni formalni analizi besedila. Zato je potrebno dijake naučiti, da bodo smisel besedila dodobra zajeli že s konkretnim opazovanjem različnih ravni njegovega jezika in drugih formalnih vidikov. Pri taki analizi se je potrebno izogibati razlaganju teorije, ki bi bilo samo sebi namen, prav tako pa tudi pretiranemu tehnicizmu, ki bi utegnil pripeljati do mehanskega pristopanja. Delo je nujno potrebno umestiti v njegov kontekst, oziroma ga postaviti v zgodovinsko perspektivo, vendar brez zatekanja k preobremenjujočim zgodovinopisnim orisom. Za izhodišče naj služijo signali, prisotni v delu samem, te velja nato navezati na avtorjevo osebnost in na druga njegova dela. Vse to je potrebno postaviti ob bok ključnim vidikom ostalih literarnih pričevanj (ne samo sočasnih) ter videti v luči kulturnega in izkustvenega obzorja bralca in njegovega časa. Pri prevodnih delih je koristno med seboj soočiti različne prevode enega samega izvirnika, zlasti če gre za jezik, ki je dijakom znan. Doživljanje književnih besedil pomembno bogatijo domišljene povezave in soočanja s stvaritvami drugih umetnostnih področij, kot npr. likovnih, glasbenih in filmskih: tako do izraza prihajajo podobnosti in razhajanja ter medsebojno oplajanje oblik, tem in simboličnih predstavnih oblik.

IV.1 Potrebna didaktična sredstva

Tradicionalna didaktična sredstva (določeni oziroma predlagani učbeniki) velja povezovati z ustrezno uporabo knjižnega fonda in drugih sredstev (avdio-vizualno gradivo, računalniška programska oprema didaktičnega značaja), ki so na razpolago v šoli. Po potrebi pa tu pridejo v poštev tudi reprodukcije izvirnih dokumentov, ki se smiselno nanašajo na določene segmente učne dejavnosti. Priporočljivo je, da pouk italijanščine poteka v specializirani učilnici, opremljeni z grafoskopom, televizijskim aparatom, video napravo, gramofonom in magnetofonom in seveda tudi z osebnim računalnikom. V učilnici naj bi bili na razpolago tudi:

različni slovarji italijanskega jezika;
slovar sopomenk in protipomenk;
etimološki slovar;
pravopisni in pravorečni slovar;
revije in dnevniki v italijanskem jeziku ter druga gradiva, ki so pridejo v poštev zlasti pri jezikovnem pouku.

V učilnico sodi tudi zemljevid in politična karta Italije, prav tako je dobro imeti na razpolago tudi zemljevid Evrope in po možnosti še zemljevid italijanskih narečij. Sčasoma kaže ustvariti videoteko z literarnimi, filmskimi, gledališkimi, televizijskimi (večpredstavnimi) enotami, in sicer da bi služila kot karseda bogata ilustracija pestrosti jezikovnega (in nejezikovnega) sporazumevanja. Glede besedil na videu se učitelji italijanskega jezika dogovorijo v okviru posebne študijske skupine in na ta način za vsako šolo sestavijo poseben izhodiščni katalog

V. Standard (kakovostni vidik)

Izobraževalni cilji se v vseh letnikih usmerjajo k doseganju tiste kakovostne ravni, ki odseva razgibano in trdno podlago za nadaljnje šolanje ter za pripravo na zaključni izpit, saj je to nujni pogoj tako za vstop v svet dela kot tudi za udeležbo v programih na višji stopnji poklicnega izobraževanja.

VI. Preverjanje in ocenjevanje

VI.1 Splošna navodila

Preverjanje in ocenjevanje sta posebni didaktični prvini, ki s samim učenjem in poučevanjem italijanskega jezika in književnosti stopata v kar najtesnejšo povezavo: njun pomen je zlasti v tem, da učitelju omogočata vpogled v doseganje zastavljenih cljev, obenem pa mu narekujeta, kako lahko spremeni svojo strategijo, oziroma kako mora preusmeriti svoja učiteljska prizadevanja. Prav tako je preverjanje in ocenjevanje velikega pomena za dijake, kolikor pač potrjuje, da so si pridobili določeno znanje, kompetence, zmožnosti in sposobnosti. Zatorej se z vsako vsako učno enoto pojavlja potreba po spremljanju (doseganja zastavljenih učnih ciljev). Spremljanje poteka v okviru tekočih učnih dejavnosti, in sicer v obliki in na način, ki se dobro prilega zastavljenemu cilju. V najbolj splošnem se obvezno preverjanje izvaja tako, da dijaki tvorijo različna ustna in in pisna besedila. Oblike ustnega preverjanja znanja so:

ustni komentar na dano besedilo, z upoštevanjem časovnih in zvrstnih omejitev;
nastop z ustrezno argumentiranimi stališči, z značilnostmi kohezije in doslednosti, na že obravnavane teme;
pogovor, pri katerem dijak pokaže, da predmet obvlada v vsej njegovi kompleksnosti in da se je v njegovem okviru zmožen dobro orientirati;
spraševanje, ki zahteva natančne odgovore iz naučenih vsebin.

Oblike pisnega preverjanja znanja so:

obnova, z upoštevanjem danih časovnih in prostorskih omejitev;
test razumevanja in poznavanja, ki zahteva odprte oziroma zaprte odgovore;
komentar na dano besedilo, z upoštevanjem navodil glede dolžine in registra;
sestavek, v katerem dijak utemeljuje stališča koherentno in zaokroženo;
tvorjenje praktičnosporazumevalnih besedil.

Pri ocenjevanju je potrebno upoštevati naslednje dejavnike:

poznavanje podatkov;
razumevanje besedila;
zmožnost zagovarjanja stališč in osebnega odzivanja;
zmožnost orientiranja v diskusiji o obravnavanih vprašanja;
zmožnost zapopadanja ključnih prvin v prebranem besedilu ali govornem nastopu;
zmožnost spremljanja oblikovne podobe lastnega ustnega oziroma pisnega tvorjenja.

VI.2 Obvezni načini

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja sta:

ustni preizkus znanja
pisni preizkus znanja

Preverjanje naj bi omogočilo uvid v stopnjo zrelosti dijakov ter količino in kakovost osvojenega jezikovnega znanja. Pri preverjanju velja postopati tako, da dijaki lahko pokažejo doseženo raven znanja, svojo kulturno razgledanost in v kolikšni meri so razvili kognitivne zmožnosti za ustno in pisno sporazumevanje; s tem že tudi pokažejo, da jezik poznajo operativno in da so torej sociolingvistično kompetentni. Pri ustnem preverjanju morajo dijaki pokazati, da poznajo ustrezne dialoške vzorce, da so zmožni sproščenega vzročnega utemeljevanja, da znajo jezikovno posredovati v pravem trenutku in zaključiti pogovor na prepričljiv način. Z vidika pisnega dela preizkusnega preverjanja velja dejavnosti pisnega tvorjenja zastaviti tako, da se bo ob njih pokazalo, ali je dijak usvojil: zmožnost urejanja zapiskov, zmožnost obnavljanja in analiziranja umetnostnih in neumetnostnih besedil, zmožnost in samostojnost pri pripravi zapisnikov in poročil. Posebna pozornost in s tem pomen pri preverjanju in ocenjevanju gre besednemu zakladu in besedilni kompetenci, ki sta konkretna pokazatelja operativnega poznavanja jezika. Ni dovolj, da dijaki pišejo ali izgovarjajo oblikovno pravilne stavke; znati morajo oblikovati sporočila, ki nase uspešno privzemajo določene sporazumevalne namene in ki izkazujejo dejansko jezikovno in izobrazbeno zrelost. Zaključni izpit mora za cilj imeti, poleg obvladanja jezika, zmožnost uporabe osvojenih znanj in njihovega povezovanja pri utemeljevanju lastnih stališč. Prav to je pri preverjanju in ocenjevanju potrebno nadvse resno upoštevati.

VII. Medpredmetne povezave

Učitelji italijanščine si pri svojem delu prizadevajo zavzeto in učinkovito podajati oblikoslovni in skladenjski ustroja jezika, nadalje si prizadevajo za to, da bi dijaki poglobili poznavanje besedišča (to se običajno kaže kot zelo skromno) ter slednjič za to, da bi dijaki jezik mogli uporabljati brez težav in pravilno. Poznavanje jezika, ki se zrcali v splošni razgledanosti in razumskih zmožnostih, se nedvomno krepi pri pouku vseh predmetov in torej ne samo pri pouku italijanščine; prav v tem pa se kaže tudi njegova odvisnost od dela vseh drugih učiteljev. Zdi se, da tu še posebej učinkovito lahko nastopijo učitelji strokovnih in naravoslovnih predmetov; po eni strani zato, ker jezik stalno bogatijo z izrazjem s svojega področja, po drugi strani pa zato, ker je njihovo izražanje praviloma zelo natančno in gladko. Učitelj italijanščine, ki jeziku posveča še prav posebno skrb, mora pouk skozi vsa tri leta graditi ne le na učinkovitem, primerno živahnem in prepričljivem podajanju slovnice in besedišča, marveč tudi s stalnim vztrajanjem pri vaji v branju, govornem in pisnem izražanju oziroma oblikovanju sestavkov. Prav tako mora ob skrbi za razvijanje pravilnega in neoviranega izražanja učitelj dijake voditi k čimbolj kvalitetni ideaciji, urejenosti miselnih vsebin, logični organiziranosti izvajanj in smotrnosti v razmišljanju. Pomembno vlogo učitelj italijanskega jezika oziroma njegovo sodelovanje z drugimi učitelji izpolnjuje s tem, ko v fazi letnega načrtovanja zaintresirane sodelavce v grobem obvesti o svojem učnem programu. Prav tako je pomembno obveščanje o vsakokratnih učnih vsebinah in metodah tudi s strani drugih učiteljev. Učitelji skupaj iščejo stične točke in med seboj dopolnjujoče se vsebine, pa tudi možnosti za usklajeno delo znotraj danih vsebin. S tem si posredno prizadevajo, da bi dijaki pri posameznih predmetih uporabljali tudi znanje, ki so si ga pridobili na drugih področjih in pri drugih predmetih. Dijake skratka velja spodbujati k temeljitemu spoznavanju posameznih predmetnih vsebin ter k samostojni in izvirni uporabi usvojenih sposobnosti in zmožnosti, prav tako pa tudi k uporabi znanja oziroma k njegovemu prenašanju in prirejanju v okviru italijanščine in obratno. Priprave letnega načrta se učitelji med drugim lotijo tudi tako, da med seboj uskladijo posamezne teme, skupne vsebine in pristope. S tem naj bi dijake navajali na dialektično in dinamično pristopanje k védenju. Kjerkoli in kadarkoli je mogoče, velja v načrte vključiti tudi kombinirano izvajanje določenih učnih dejavnosti. S tako prakso naj bi spodbudili pretok izkušenj in znanja zlasti med zgodovino ter literarno zgodovino, umetnostno zgodovino, glasbo, v najširšem pomenu pa tudi pri psihologiji. Znanja, ki so si jih dijaki pridobili npr. pri informatiki (o uporabi programske opreme, zgoščenk in drugih tehnoloških dobrin), s pridom uporabljajo tudi pri pouku jezika, književnosti, zgodovine in italijanske umetnosti.

VIII. ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI PREDMETA

V programih srednjih šol lahko uči italijanščino, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil strokovni naziv profesor italijanskega jezika in izpolnjuje druge pogoje, ki jih predpisuje Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja (UL 35/2001).