KATALOG ZNANJA

ANGLEŠČINA 

SREDNJE POKLICNO - TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE 

210 – 315 ur

Določil Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, 14. 3. 2002

 

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

2. ŠTEVILO UR PO POSAMEZNIH LETNIKIH

3. USMERJEVALNI CILJI PREDMETA

4. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

Slušno razumevanje

Govorno sporočanje

Bralno razumevanje

Pisno sporočanje

Teme in medpredmetne povezave

5. STANDARDI ZNANJA

Slušno razumevanje

Govorno sporočanje

Bralno razumevanje

Pisno sporočanje

6. OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV

7. DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

AKTIVNOSTI

SLOVNICA

BESEDIŠČE IN BESEDOTVORJE

UČNI STILI IN PRIPOMOČKI

DEJAVNOSTI:

Slušno razumevanje

Govorno sporočanje

Bralno razumevanje

Pisno sporočanje

8. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Vrste preverjanja in ocenjevanja znanja

Preverjanje in ocenjevanje posameznih jezikovnih sposobnosti:

Slušno in bralno razumevanje

Govorno sporočanje

Pisno sporočanje

Jezikovno znanje in sposobnost ter besedišče (in besedotvorje)

Domače naloge 

 

1. OPREDELITEV PREDMETA

Angleščina je za slovenske učence tuj jezik. Kot eden izmed obveznih tujih jezikov je sestavina obveznega splošno izobraževalnega programa na osnovnošolski in srednješolski stopnji.

Za učence v srednjem poklicno-tehniškem izobraževanju je angleški jezik prvi tuji jezik, če gre za nadaljevanje osnovnošolskega pouka, ali drugi tuji jezik v programih z dvema ali več tujimi jeziki, če gre za začetno stopnjo učenja. Na obeh ravneh pouka usvajajo učenci jezikovno znanje in razvijajo jezikovne sposobnosti, ki so pomembne zaradi neposredne uporabnosti pri njihovem poklicnem delu in stalnem strokovnem izpopolnjevanju, ali pri nadaljnjem študiju in samostojni uporabi tuje strokovne literature. Razvijajo tudi širšo medkulturno komunikacijsko sposobnost in hkrati primerjalno spoznavajo svojo komunikacijsko sposobnost v materinščini in njen pomen za svojo identiteto in kulturo. S tem pouk angleščine poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti neposredno prispeva tudi k spoznavnemu razvoju učencev s širjenjem njihove vednosti o možnostih jezikovnega sporazumevanja, o jezikovnih sistemih in o njihovi kulturni določenosti s perspektive tujega jezika in tujih kultur.

Predvsem v zaključnem letniku usvajajo učenci tudi jezik stroke kot nadgradnjo splošnega jezika, ki se od njega ne ločuje, temveč se z njim neprestano prepleta. Tako učenci spoznavajo, kako se angleški jezik, njim bolj ali manj že znane jezikovne strukture in zakonitosti z vključevanjem strokovnega izrazja, uporablja v resničnih situacijah v njihovi stroki.

Učenje angleščine prispeva tudi k njihovemu humanističnemu razvoju, saj jim omogoča neposreden stik z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje in spoštovanje njihove drugačnosti prispeva pouk angleščine tudi k osebnostnemu razvoju, z izpostavljanjem in primerjanjem teh razlik pa krepi narodno identiteto učencev. Z navajanjem na jezikovno interakcijo razvija tudi njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov.

 

2. ŠTEVILO UR PO POSAMEZNIH LETNIKIH 

Število ur pouka je po veljavnem predmetniku za srednje poklicno-tehniško izobraževanje naslednje: 

Letnik

Št. ur tedensko

Št. ur v obeh letnikih

1.

3/4

 

2.

3/5

210-315

 

3. USMERJEVALNI CILJI PREDMETA

Učenci razvijajo celostno sposobnost za medkulturne in medjezikovne komunikacije s pomočjo angleščine. Na različnih ravneh pouka usvajajo dani stopnji primerne sestavine vseh jezikovnih zmožnosti: slušne, govorne, bralne in pisne. Tako se sistematično usposabljajo za govorne in pisne stike z govorci angleščine, za samostojno uporabo angleščine za pridobivanje podatkov iz pisnih in drugih virov ter hkrati spoznavajo kulture in dosežke angleško govorečih skupnosti in drugih uporabnikov mednarodne angleščine.

Učenci nadgrajujejo poznavanje jezikovnih in pragmatičnih zakonitosti angleščine in s primerjalnega stališča poglabljajo razumevanje svoje materinščine. S spoznavanjem podobnosti in razlik med obema jezikovnima sistemoma in rabama razvijajo svojo jezikovno zavest in medkulturno védenje. Ob tem razvijajo pozitiven odnos do materinščine in do tujih jezikov ter strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti na temelju medkulturnega spoznavanja in medsebojnega spoštovanja.

Učenci predvsem v zaključnem letniku srednjega poklicno-tehniškega izobraževanja postopoma usvajajo tudi jezik stroke glede na zahtevnostno raven svojega programa, v skladu s svojim predznanjem, pri čemer povezujejo znanje jezika z znanjem stroke in s poklicnimi spretnostmi.

Pri tem razvijajo tudi bralno sposobnost in se tako uvajajo v samostojno branje strokovnih besedil v angleščini za strokovno in medkulturno bogatenje osebnosti.

Za udejanjanje opisanih ciljev učenci usvajajo in razvijajo:

1. jezikovno znanje in sposobnost

  • spoznavajo sistem angleščine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besediloslovni ravni

  • razvijajo sposobnosti za uspešno razumevanje in oblikovanje govornih in pisnih besedil:

    slušno in bralno razumevanje

    govorno in pisno sporočanje

    2. sociolingvistično sposobnost

  • razvijajo razumevanje glede na namen in kontekst

  • razvijajo ustrezne načine jezikovnega odzivanja glede na kontekst

    3. diskurzno sposobnost

  • razvijajo ustrezne strategije za razumevanje besedil in za tvorjenje govornih in pisnih besedil

  • razvijajo strategije za sodelovanje v pogovoru in razpravi

    4. strateško sposobnost

    razvijajo sposobnost prilagajanja, prepričljivega podajanja in utemeljevanja svojih sporočil pri nesporazumih ter sposobnost upoštevanja sogovornikov in konvencij

    5. družbeno kulturno sposobnost

  •   širijo svojo komunikacijsko sposobnost preko meja materinščine

  •   širijo poznavanje angleško govorečih kultur za uravnavanje svojih sporočil

  •   razvijajo celostno medkulturno komunikacijsko sposobnost

    6. strategije samostojnega učenja

  •   samostojno rabo raznih virov, še zlasti dvojezičnih in enojezičnih slovarjev, učbenikov in drugih splošnih in strokovnih priročnikov, programske opreme in različnih medijev

  •   zapisovanje, povzemanje in kritično branje

  •   sposobnost branja umetnostnih in strokovnih besedil

  •   tehnike samostojnega učenja

  •   sposobnosti samostojnega zbiranja in urejanja podatkov ter analize in sinteze

  •   sposobnost ustvarjalnega mišljenja in dela

  •   spoznavanje pomena jezikovnega znanja in njegovega ohranjanja.

     

    Glede na to, da je jezik celostni sistem, ki je potreben učencem na obeh ravneh, na nadaljevalni in začetni (kot drugi ali tretji tuji jezik), so splošni cilji enaki za obe ravni. V različnih programih se cilji uresničujejo glede na obseg programa (število ur) in s tem pogojeno dinamiko. Če se učenci, ki so se angleščino pričeli učiti v srednji poklicno-tehniški šoli, odločijo za opravljanje izpita iz angleščine kot izbirnega predmeta na poklicni maturi, zanje veljajo isti standardi predpisanega znanja kot za učence iz srednjega tehniškega oziroma strokovnega izobraževanja. Minimalni standardi znanja za vse učence so določeni v 5. poglavju tega kataloga.

     

    4. OPERATIVNI CILJI PREDMETA 

    V nadaljevanju besedila postavljeni cilji določajo, katere sposobnosti naj bi učenci pridobili v času izobraževanja. Pomembno je, da si učitelji zastavimo tudi vmesne cilje za ugotavljanje napredka učencev.

    Za doseganje navedenih ciljev učenja angleščine razvijajo učenci posamezne jezikovne sposobnosti v naslednjih dejavnostih (naštetih je nekaj primerov vrst besedil in dejavnosti, ki naj bi učiteljev ne omejevale, pač pa spodbujale njihovo samostojnost in ustvarjalnost):

     

    SLUŠNO RAZUMEVANJE 

    Slušne sposobnosti – cilji

    Učenci:

  • napovedujejo vsebino poslušanega besedila na podlagi naslova, naslovne vrstice, glasbe ali slike,

  • razumejo bistvo sporočila (navodila) in se nanj ustrezno odzovejo,

  • razumejo določene informacije,

  • prepoznavajo okoliščine in razpoloženje govorca,

  • beležijo zapiske.

     

    Vrste slušnih besedil

    (telefon, video, radio, TV, računalnik)

  • dialogi, intervjuji, pogovori več oseb

  • vremenska napoved, poročila, novice

  • opisi poti, aktivnosti (potovanja, počitnice, šport, zabava)

  • predstavitve izdelkov, orodij, naprav, postopkov uporabe in izdelave izdelkov

  • različne zvrsti glasbe z besedili

  • zgodbe, šale

  • ipd.

    Dejavnosti, povezane s poslušanjem

  • kratki odgovori

  • izbirni tipi nalog

  • vaje povezovanja, prav / narobe

  • razvrščanje podatkov, slik

  • razumevanje / upoštevanje navodil (iskanje poti, oseb, označevanje predmetov, opisovanje postopkov po navodilih)

  • dopolnjevanje besedil, preglednic

  • pisanje kratkih sporočil

  • zapiski

  • itd.

     

    GOVORNO SPOROČANJE 

    Govorne sposobnosti – cilji

    Učenci:

  • sprejemljivo izgovarjajo besede in uporabljajo intonacijo stavka,

  • se vključujejo v razgovor in se spontano odzivajo,

  • predstavljajo osebe, družino, prijatelje,
    svoje delo in strokovno področje,

  • poročajo o aktivnostih in dogodkih v različnih časovnih obdobjih,

  • pripovedujejo o izkušnjah, okolju in svojem delu na določenem strokovnem področju,

  • izmenjujejo mnenja, povzemajo besedila,

  • uporabljajo komunikacijske strategije.

     

    Vrste govornih besedil

  • pogovor (dialog), navodila, informacije

  • poročilo, komentar, opis

  • govor, priložnostni nagovor

  • spontana reakcija, mnenje

  • strokovno besedilo (predstavitev postopka, izdelka, naprave, orodja)

  • različne zvrsti glasbe z besedili

  • ipd.

     

    Dejavnosti, povezane z govorom

  • postavljanje vprašanj

  • odgovori na vprašanja

  • igranje vlog, simulacije, intervju, pogovor po telefonu

  • izmenjava informacij

  • reševanje problemov

  • izražanje mnenja, utemeljevanje

  • igranje, petje, deklamacije

  • predstavitev projektnega dela

  • simulirano tolmačenje

  • itd.

     

    BRALNO RAZUMEVANJE 

    Bralne sposobnosti – cilji

    Učenci:

  • napovedujejo vsebino besedila na podlagi naslova,
    naslovne vrstice ali slike,

  • prepoznavajo bistvo zapisanega besedila,

  • iščejo določene informacije v besedilu,

  • ugotavljajo pomen novih besed glede na kontekst,

  • besedilo podrobno razumejo,

  • prepoznajo in primerjajo različne vrste besedil in njihove značilnosti/zakonitosti,

  • povzemajo osrednje misli besedila,

  • prepoznavajo posredno sporočilo.

     

    Vrste besedil

  • kratki časopisni članki, poljudnoznanstveni članki

  • zgodbe, šale, stripi, odlomki, pesmi

  • razlage v slovarjih, leksikonih

  • tabele, diagrami, preglednice

  • strokovni članki, prospekti, katalogi, plakati

  • elektronska pošta, internet

  • razglednice, pisma – zasebna, uradna

  • zapiski, sporočila, nalepke, oznake, navodila, recepti, opozorila

  • obvestila, reklame, sporedi (radio, TV)

  • opisi oseb, življenjepisi, opisi krajev, dežel, svojega strokovnega področja in dela

  • ipd.

    Dejavnosti, povezane z branjem

  • postavljanje vprašanj

  • odgovori na vprašanja

  • vaje izbirnega tipa, prav narobe

  • razvrščanje podatkov ali stavkov

  • urejanje pomešanih (delov) besedil

  • dopolnjevanje, povezovanje stavkov / odstavkov

  • upoštevanje navodil, reševanje problemov

  • prepoznavanje postopkov / tehnologije

  • kratka vsebina, povzetek

  • nebesedno izražanje (risanje teme, junaka, scene, izdelkov / orodij)

  • nizanje pomembnih dogodkov

  • sklepanje, napovedovanje dogodkov v zgodbi ali delovnem postopku

  • oblikovanje domnev, pričakovanj v zgodbi / delovnem / tehnološkem postopku

  • igrana poosebitev

  • spoznavanje kulture, zgodovine, geografije, umetnosti v poljudno znanstvenih besedilih

  • pisno ali ustno povzemanje (oblikovanje) besedil v angleščini ali slovenščini

  • uporaba slovarja

  • itd.

     

     

     

     

    PISNO SPOROČANJE 

     

    Pisne sposobnosti – cilji

    Učenci:

    • pravilno zapišejo besede in uporabljajo ločila,

    • razlikujejo med pisno in govorno angleščino,

    • tvorijo in povezujejo stavke, odstavke in sporočila,

    • organizirajo informacije v zapisanem besedilu,

    • razlikujejo med uradnimi in neuradnimi besedili,

    • uporabljajo ustrezne strategije za oblikovanje svojih pisnih izdelkov.

    Vrste besedil

  • zapiski, dialogi, dnevnik, intervju, opombe, povzetki, miselni vzorci

  • dialogi v vsakdanjem življenju (z namišljeno osebo)

  • zasebno pismo, uradno pismo – prošnja, zahvala, pritožba, povabilo, ponudba, poizvedovanje

  • navodila, obvestila, recepti, reklame, oglasi

  • ustvarjalni, izkustveni (pripovedni), razpravljalni spisi, referati

  • biografija, avtobiografija

  • telegrami, faksi, elektronska pošta

  • obrazci, tabele, preglednice, grafi

  • ipd.

    Dejavnosti, povezane s pisanjem

  • vprašanja in odgovori

  • dopolnjevanje besedil

  • urejanje zamenjanih delov besedil

  • pisanje in oblikovanje besedil (tvorba povedi, odstavkov, struktura sestavka / spisa / referata)

  • nebesedno izražanje

  • ustvarjalno dokončanje besedila

  • projektno delo

  • uporaba slovarja

  • itd.

     

     

    TEME IN MEDPREDMETNE POVEZAVE 

    Besedila vsebujejo teme iz običajnih vsakodnevnih življenjskih situacij, odnosov, dela, zabave, sveta in različnih področij stroke, v kateri se učenci izobražujejo. Pri pouku jezika stroke je pomembno, da učitelji izbirajo besedila, ki bodo učencem omogočila, da bodo usvojili tisto jezikovno znanje in tiste jezikovne sposobnosti, ki jih bodo potrebovali za uspešno uporabo angleščine v konkretni situaciji svoje stroke pri poklicnem delu ali študiju. Pri izboru tem in besedil lahko sodelujejo tudi učenci glede na svoje potrebe in zanimanja. Ker je jezik sredstvo, s katerim obvladujemo celotno realnost, je poučevanje in učenje tujega jezika samodejno povezano z vsemi drugimi predmeti, priporočljivo pa je tudi sodelovanje z učitelji različnih predmetov.

    Glede na potrebe po znanju posameznih jezikovnih sposobnosti (načinu uporabe jezika) v različnih strokah, v katerih se izobražujejo učenci v srednjem poklicno-tehniškem izobraževanju, bi le-te lahko razdelili v 4 skupine:

     

    Stroke

    Prioriteta potrebe po znanju / obvladanju posameznih jezikovnih sposobnosti

    1.    Trgovina in storitvene dejavnosti:

    zdravstveni tehnik, zobotehnik, glasbenik, solopevec, instrumentalist, grafični oblikovalec, industrijski oblikovalec, modni oblikovalec, fotograf, kozmetični tehnik, policist, aranžerski tehnik

  • govor

  • poslušanje

  • branje

  • pisanje

    2.    Gostinstvo in turizem:

    gostinski tehnik, turistični tehnik

  • govor

  • poslušanje, pisanje

  • branje

    3.    Tehnika:

    tehniki: kmetijski, kmetijsko-gospodinjski, vrtnarski, kmetijske mehanizacije, veterinarski, živilski, gozdarski, usnjarsko predelovalni, tekstilni, kemijski, farmacevtski, gumarski, steklarski, lesarski, gradbeni, geodetski, grafični, papirniški, računalniški, metalurški, strojni, prometni, plovbni in ladijski, rudarski, laboratorijski,

    konfekcijski modelar, elektronik, energetik

  • branje

  • govor, pisanje

  • poslušanje

    4.    Ekonomija:

    tehniki: ekonomski, poslovni, upravni

  • govor, pisanje

  • poslušanje, branje

     

  • Zaradi posebnosti vsakega poklica ali stroke dajemo prednost razvijanju določene spretnosti, ki je za posamezno področje pomembnejša. Kljub temu pa moramo v učni proces vključevati vse, tako da se med seboj dopolnjujejo, ena drugo krepijo in nadgrajujejo ter tako večajo učenčevo komunikacijsko sposobnost. 

     

    5. STANDARDI ZNANJA 

    Za dosego minimalnega standarda znanja angleškega jezika naj bi učenci ob koncu srednjega poklicno-tehniškega izobraževanja pokazali, da obvladajo jezikovne sposobnosti v navedenem obsegu:

  • Slušno razumevanje

    Učenci pokažejo razumevanje bistva različnih vrst ustnih sporočil: radijskih in TV poročil, navodil, obvestil, opozoril, telefonskih sporočil, oglasov in reklam, dialogov, dokumentarnih filmov, video predstavitev uporabe orodij in naprav / izdelkov / del. postopkov / tehnologije, ki jih poznajo iz učbeniških gradiv oziroma učnega procesa, kar dokažejo s kratkimi odgovori na vprašanja. Pri poslušanju prepoznajo stališča govorca.

  • Govorno sporočanje

    Učenci izražajo dejstva, svoje izkušnje, mnenja in ideje ter poizvedujejo po informacijah in pojasnilih v improviziranem splošnem in enostavnem strokovnem pogovoru, pri predstavljanju in spoznavanju, druženju, telefoniranju, povpraševanju / naročanju / nakupovanju, srečanjih z obiskovalci / strankami / kolegi v svojem delovnem okolju in enostavnih pogovorih o svojem strokovnem področju in delu. Pri tem pokažejo sposobnost uporabe ustreznega splošnega in osnovnega strokovnega besedišča, pridobljenega pri pouku angleškega jezika, pa tudi osnovnih struktur in časovnih zvez. Četudi se včasih glede na svoje individualne posebnosti pri izražanju obotavljajo, je njihovo sporočilo razumljivo.

  • Bralno razumevanje

    Učenci pokažejo razumevanje bistva različnih vrst zapisanih besedil, ki se nanašajo na njim znane teme, obravnavane pri pouku angleškega jezika: enostavnih navodil, manj zahtevnih strokovnih člankov (s številkami in enostavnimi računi) in poljudno znanstvenih besedil, krajših umetnostnih besedil (za boljšo medkulturno osveščenost), pisem / faksov / elektronske pošte, obvestil, objav, napisov, izjav, oglasov in reklam, standardnih okrajšav, znakov, grafov. Pri iskanju določenih informacij v teh besedilih uporabljajo ustrezne pripomočke (slovarje, priročnike) in pokažejo sposobnost razumevanja stališč z odzivi na ustna in pisna vprašanja.

  • Pisno sporočanje

    Učenci v tujem jeziku zapišejo vsebino tega, kar so prebrali, doživeli, videli, slišali ali jih zanima, s poudarkom na svojem strokovnem področju v obliki krajših sporočil, poročil, pisem / faksov, obrazcev (npr. naročilnic) in kratkih poročil o svojem strokovnem delu, pri čemer izrazijo svoje ideje, mnenja in poglede ter povprašujejo po informacijah in mnenju drugih in pokažejo sposobnost uporabe ustreznega splošnega in osnovnega strokovnega besedišča, struktur in časovnih zvez za tvorjenje razumljivih sporočil. Pokažejo tudi sposobnost uporabe slovarjev, strokovnih revij in priročnikov za izboljšanje kakovosti svojih pisnih izdelkov.

    Pri ocenjevanju učenca za ugotavljanje ustreznosti minimalnega standarda znanja tujega jezika za posamezne stroke je treba upoštevati še prioriteto pomembnosti posameznih jezikovnih sposobnosti za določeno poklicno stroko (glej tabelo v poglavju Operativni cilji predmeta) in morebitne individualne posebnosti učenca (npr. slepi in slabovidni, gluhi, legasteniki, z izrazitimi osebnostnimi motnjami ...).

    Temu ustrezno naj bodo sestavljeni tudi preizkusi znanja. 

     

    6. OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV 

    Seznam učbeniških in drugih gradiv je objavljen v vsakoletnem veljavnem katalogu učbenikov, ki ga pripravljajo na Zavodu RS za šolstvo.

     

    7. DIDAKTIČNA PRIPOROČILA 

    Pouk angleščine naj bo načrtovan tako, da je osredotočen na učence in na proces učenja. Uspešnejši bo, če bo vzdušje v razredu prijazno, sproščeno in hkrati delovno. Sistematično naj razvija učenčeve trajne jezikovne sposobnosti in vodi k samostojnemu učenju, učitelj pa naj upošteva učenčeve individualne posebnosti. Pomembno je, da se učence spodbuja k sodelovanju in razmišljanju o tem, kako znanje najbolj učinkovito usvajajo oziroma se nečesa naučijo in svoje sposobnosti kar najbolje razvijajo. Metodična navodila za takšen pouk skušajo povezati spoznanja najnovejše teorije in prakse sodobnega jezikoslovja in biti dovolj splošna, dinamična in nedogmatična, da bodo učiteljem v pomoč, hkrati pa njihove ustvarjalnosti ne bodo omejevala.

    Na učence osredinjen pouk daje učencem veliko možnosti za tvorno sodelovanje. Učitelji učence usmerjajo in jim s tem nudijo čim več možnosti, da sami v sodelovanju z besedilom ali sošolci odkrivajo pomen novih besed, slovničnih struktur ali jezikovnih funkcij in ubesedujejo svoje izkušnje in ideje, vodijo tudi svojo jezikovno mapo (portfolio), ki ga učitelj lahko vključi v preverjanje in ocenjevanje znanja. Aktivnosti naj spodbujajo delo v parih ali skupinah, saj sodelovalni, komunikativni pristop, prevzemanje in igranje vlog spodbujajo ustvarjalnost in omogočajo učencem, da si pridobivajo samozavest, ki je potrebna za samostojno izražanje mnenja. Na ta način učenci v delo vlagajo več truda in energije, njihov odziv pa je tako bogatejši in razvijanje jezikovne zavesti bolj poglobljeno.

     

    AKTIVNOSTI

    Aktivnosti pri pouku naj bodo čim bolj raznovrstne, s čimer bodo še bolj poudarjene sposobnosti učencev, ki bodo tako imeli možnost vanje vključevati svoje izkušnje in spoznanja ter razvijati kritično sprejemanje informacij.

    Pri jeziku stroke naj aktivnosti izhajajo iz konkretnih potreb po znanju tujega jezika v specifičnih situacijah posamezne stroke, z jasno opredeljenimi cilji v navodilih, ki naj učence kot izziv motivirajo, hkrati pa ne presegajo njihovih zmožnosti. Naloge naj bodo zastavljene tako, da učenci pri reševanju povezujejo svoje znanje jezika in znanje svoje stroke, razvijajo svoje spoznavne in jezikovne sposobnosti in napredujejo na obeh področjih. Pomembno je, da jih k uporabi jezika spodbujamo in v tem smislu tudi toleriramo napake, ki niso ključnega pomena za samo razumevanje sporočila. Popravki naj bodo spodbudni in temeljito razloženi, učenci naj imajo možnost, da napake tudi sami ugotavljajo in jih popravljajo.

     

    SLOVNICA

    Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo osrednje učiteljevo opravilo, ampak naj ima podporno vlogo in naj temelji na jezikovni rabi. Samostojno naj učenci uporabljajo predvsem tiste jezikovne zakonitosti, ki so jih sistematično usvojili že v osnovni šoli, nove pa naj najprej prepoznavajo, nato reproducirajo in šele potem samostojno uporabljajo pri govornem in pisnem sporočanju. Učenje je učinkovitejše, če se tudi jezikovni pouk vključuje v (strokovni) kontekst oziroma iz njega izhaja, tako da učenci tudi jezikovne zakonitosti usvajajo in utrjujejo na izkustveni način in s tem krepijo jezikovno zavest. Pomen in rabo slovničnih struktur in komunikacijskih vzorcev si bodo bolje zapomnili, če jih bodo učitelji opozorili na vzporednost oziroma kontraste njihove rabe v maternem in tujem jeziku.

     

    BESEDIŠČE IN BESEDOTVORJE

    Poučevanje novega besedišča in tvorjenje novih besednih vrst (s pomočjo predpon in pripon ter sestavljanja dveh ali več besed) naj izhaja iz sobesedila, saj bodo tako učenci laže sami ugotovili pomen z ugibanjem, postavljanjem hipotez in si nove besede tudi bolje zapomnili. Pomagajo naj si s tistim, kar že poznajo in razumejo. Besedni zaklad si učenci pridobivajo na različne načine, veča pa se predvsem s pravilnim branjem in ob uporabi interpretacijskih strategij, kot so: sklepanje o pomenu na osnovi sobesedila, analogije, ignoriranje nepomembnih podatkov, poznavanje in obvladovanje dela s slovarji, slovnicami in priročniki, iskanje alternativnih možnosti za opisovanje in razlago novih pojmov. Usvajanje in utrjevanje besedišča, ki naj ne bo preobsežno, zahteva pogosto ponavljanje v realističnih in komunikacijskih vajah za urjenje / pridobivanje govornih in bralnih sposobnosti, pri katerih učenci pomen besed ugibajo ali napovedujejo, razvijajo pa naj tudi metode in sredstva za sistematično ohranjevanje in dograjevanje besedišča (kartice, miselni vzorci, lasten slovar itd.).

    Besedišče, ki ga učenci pridobivajo, je lahko pasivno - besede s pomočjo sobesedila ali okoliščin le prepoznavajo in razumejo, ali aktivno - besede znajo ustrezno rabiti pri govornem in pisnem sporočanju. Obseg pasivnega besedišča je bistveno večji od aktivnega.

     

    UČNI STILI IN PRIPOMOČKI

    Učenci naj že v času šolanja z uporabo slovarjev, priročnikov in drugih pripomočkov začnejo prevzemati odgovornost za samostojno delo in manjšo odvisnost od učitelja. S samostojnim delom in izopopolnjevanjem jezikovnega znanja spoznavajo in razvijajo učne stile, ki jim glede na njihove osebne lastnosti najbolj ustrezajo.

    Pouk mora biti organiziran z vsemi sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika: z avdio in video opremo, bogatim slikovnim gradivom za nazoren prikaz določene tematike in spodbujanje pomnjenja, po možnosti pa tudi z računalniško programsko opremo, pripravljeno za učenje angleščine. Osredotočen naj bo na učence s poudarjanjem njihove avtonomije, kar jih po eni strani osvobaja, po drugi pa opozarja, da je njihov uspeh oziroma neuspeh povezan z vrsto nejezikovnih znanj, ki jih imajo, in končno od njih samih, kar naj bi spodbujalo njihov celosten osebnostni razvoj.

    Za doseganje učnih ciljev nikoli ne obstaja samo ena prava pot, pomembno je, da uskladimo to, kar poučujemo, z načinom, kako to počnemo. Uporaba jezika je dinamičen proces, naj bo takšno tudi poučevanje in učenje.

     

    DEJAVNOSTI

  • Slušno razumevanje  

    Z razvijanjem slušnih sposobnosti v tujem jeziku želimo usposobiti učence, da bodo razumeli naravni govor z ozirom na namen poslušanja v neposrednem stiku z govorcem in še posebej v situacijah, ko na to, kar slišijo kot poslušalci, nimajo vpliva. Zato se morajo seznanjati z izvirnimi besedili, ki jih spremljajo sistematično načrtovane vaje.

    Na začetku naj bodo besedila krajša, jezikovno in spoznavno ustrezna učenčevi stopnji. Poslušanje naj sledi pred-poslušalnim aktivnostim, ki na različne načine usmerjajo učenčevo pozornost na besedilo in mu osmišljajo poslušanje. Učence npr. seznanimo z vrsto diskurza oziroma tipom besedila, ki ga bodo slišali (poročila, intervju, pogovor ...), in poskušamo pogovor s spremljevalnimi fotografijami in risbami navezati na to, kar učenci o podobnih situacijah že vedo in si tako ustvarijo svoje predstave o ljudeh in dogodkih v besedilu. Če je treba, v tem pogovoru predstavimo tudi ključne besede in fraze, ki jih kasneje primerjajo s poslušanim besedilom. Učenci naj imajo možnost izraziti svoje občutke, izkušnje in poglede pred poslušanjem besedila, le-to pa naj služi kot osnova za primerjavo po poslušanju. Pred poslušanjem lahko učenci preberejo tudi kratka vzporedna besedila, npr. časopisni članek, ki ustreza radijskim ali televizijskim poročilom, med poslušanjem pa izpolnjujejo tabele, delajo beležke, povezujejo besedilo s slikami ali risbami ali jih postavljajo v pravilni vrstni red, označujejo zemljevide, spreminjajo ali rišejo risbe, ponazarjajo razumevanje z gibi, mimiko, skratka, odzivajo se lahko tudi neverbalno.

    Za preverjanje razumevanja naj bodo vaje čim bolj smiselne in raznolike, učenci pa naj uporabijo nova spoznanja pri pisanju sestavkov, oblikovanju svojih vprašanj za osebe iz intervjujev, izražajo svoja mnenja in opisujejo svoje reakcije (glede na zahtevnost programa).

     

  • Govorno sporočanje  

    Čeprav komunikativni pristop poučevanja zadeva razvijanje vseh sposobnosti in povezovanje njihove uporabe, je treba pozornost posvečati razvijanju govornih sposobnosti, ki bodo učence usposobile in jih opogumile, da v različnih vsakodnevnih situacijah in specifičnih situacijah v njihovi stroki učinkovito spregovorijo. V razgovoru naj učenci izmenjujejo mnenja o stvareh in situacijah, odgovarjajo na vprašanja, igrajo vloge in razpravljajo. Pomembno je, da je namen razgovora smiseln, tako da učence pripelje do nekega realnega zaključka, v katerem oblikujejo svoja stališča. Učence moramo naučiti, kako tvorno sodelovati v razgovoru. Za to je potrebno jasno, logično razmišljanje, ki pomeni sposobnost posploševanja na osnovi primerov in obratno, sklepanje po analogiji, presojanje in odločanje o vrstnem redu pomembnosti, določanje vzročno-posledičnih odnosov in podobno. Pogovorne sposobnosti naj vključujejo tudi sposobnost, da prisluhnemo tistemu, kar želi kdo povedati, in ga brez potrebe ne prekinjamo, ter sposobnost, da povemo to, kar je bistveno, na primeren in jasen način.

    Uspešni so tisti razgovori in razprave, v katerih sodeluje kar največ učencev, ki imajo možnost kar največ povedati. To jim omogočimo z delom v parih ali skupinah. Dobra organizacija dela v skupinah prepreči težave z disciplino in premosti razlike v znanju ter sposobnostih učencev. Temo je najprej treba predstaviti, navodila morajo biti čim bolj jasna, po možnosti naredimo še vzorčni primer. Včasih že sama tema spodbudi učence, da začno govoriti, spet drugič pa je treba premagati začetno zadrego z izborom poročevalca, ali pa s tem, da določimo vrstni red poteka pogovora. Za učence je pomemben namen vaje, ki se pokaže v končnem rezultatu, zato moramo ob koncu aktivnosti povzeti na različne načine - učenci lahko predstavijo svoje rezultate in jih ovrednotijo, lahko pa upoštevajoč različne sklepe skupin sestavimo skupinsko verzijo rešitve.

    Učenci naj si pri govoru v tujem jeziku pomagajo z različnimi komunikacijskimi strategijami, ki jih uporabljajo tudi v maternem jeziku: kadar iščejo, kaj in kako bi nekaj povedali, uporabljajo mašila, pomembne vsebine ponavljajo ali parafrazirajo. Besedo, ki se je ne spomnijo, naj nadomestijo s splošnejšo besedo ali zaimkom, z opisom ali bližnjimi sopomenkami, včasih pa si lahko pomagajo tudi z gestami, s prikazom in z mimiko.

     

  • Bralno razumevanje

    Branje je zelo aktiven proces, saj nenehno vključuje napovedovanje, preverjanje domnev ali napovedi in postavljanje vprašanj. Vaje bralnega razumevanja so namenjene usposabljanju učencev, da lahko nova ali nepoznana izvirna besedila berejo z ustrezno hitrostjo in jih glede na njihov namen primerno razumejo. Samostojen bralec je fleksibilen, s preletavanjem besedila ugotovi glavne ideje, z natančnejšim branjem pa spozna podrobnosti.

    Delo z besedilom lahko razdelimo v tri stopnje: pred-bralne aktivnosti, branje samo ali med-bralne aktivnosti in po-bralne aktivnosti. Namen pred-bralnih aktivnosti je, da učence k branju pritegnemo, pri njih zbudimo zanimanje, aktiviramo njihove izkušnje in jih s tem pripravimo na delo. Zelo uporabne so vse vrste ugibanj ali napovedovanj, ki jih po branju učenci poskušajo potrditi ali zavreči. Včasih se pred-bralne aktivnosti osredotočajo na jezik, na stil pisanja ali na stališče, s katerega je besedilo napisal pisec. Najpogosteje so to ustne vaje. Za pisne vaje se odločimo takrat, kadar želimo dati možnost tudi bolj zadržanim učencem, da se izrazijo. V pogovoru pred branjem ob kresanju domislic učenci osvežijo predhodno znanje o temi, vrsti besedila, ugibajo vsebino besedila ali izražajo mnenje, vse to pa kasneje primerjajo z avtorjevimi stališči.

    Če želimo pozornost učencev usmeriti na določene dele besedišča, to najlaže naredimo z vodenimi pred-bralnimi vprašanji, ki pa jih ne sme biti preveč.

    Zelo pomembno je navajanje učencev na branju vzporedne aktivnosti, kot npr. prenašanje podatkov v tabele, povezovanje besedila s slikami ali diagrami, podčrtovanje zanimivih in uporabnih izrazov, delanje beležk, zapisovanje svojih reakcij na besedilo.

    Po-bralne aktivnosti so običajno namenjene preverjanju razumevanja prebranega besedila. Učencem moramo omogočiti, da si ustvarijo svoje lastne interpretacije, jim dati možnost, da svoja mnenja, čustva in izkušnje uporabijo in povežejo z besedilom v različnih dejavnostih. Imeti morajo možnost, da spoznanja posredujejo in utemeljujejo ter jih primerjajo z drugimi. Zaradi močne medsebojne povezave med branjem in pisanjem so velikokrat vezane na vaje v pisnih sposobnostih. Učenci lahko pripoved spremenijo v dramo, intervju v igranje vlog, zgodbe lahko ilustrirajo, z jezikovnega vidika pa lahko zgodbo na primer ponovno napišejo v drugem času ali z nadomeščanjem besed s sopomenkami.

     

  • Pisno sporočanje

    Učenci morajo obvladati spretnost pisanja v tujem jeziku tudi zato, ker je to ena od možnosti za preverjanje znanja in zato, ker jim pomaga pri učenju samem - besede, strukture in jezikovne funkcije si bolje zapomnijo, če jih zapišejo. Pisanje je v primerjavi z govorom počasnejše in zato se učenčeva pozornost laže osredotoči na učenje. S primernimi pisnimi nalogami, ki se stopnjujejo od bolj do manj vodenih, dokler ne preidejo v vajo v prostem pisanju, spodbujamo učence, da izražajo svoja mnenja in opisujejo svoja čustva ali izkušnje na oseben in ustvarjalen način in izbirajo najbolj ustrezne strategije.

    Pisanje ni le transkripcija govora, saj pri pisanju ne moremo sproti dobivati povratnih informacij o razumevanju. Napake, ki jih pri govoru dopuščamo, so pri pisanju nesprejemljive, nekoherentnost povzroča bralcu velike težave in lahko onemogoči sporazumevanje. Zato mora biti pisanje natančnejše in še bolj organizirano kot govor, pisec pa mora imeti dovolj časa, da dobro premisli ter svoje osnutke preoblikuje in dovrši.

    Učencem moramo najprej priskrbeti razlog za pisanje. Zato se na začetni stopnji o temi lahko pogovarjajo, poslušajo neko besedilo ali ga preberejo in jim to služi kot izhodišče za pisanje, saj ob tem nizajo miselne zveze in krešejo domislice, ugotavljajo ključne ali vezne besede in fraze, oblikujejo vodilne stavke, delajo beležke, ki jih kasneje širijo v cele povedi, itd. Pred-pisna razprava in izmenjava podatkov se lahko razvije tudi ob opisovanju slik, diagramov, predmetov. Končna stopnja je vaja v ustvarjalnem pisanju, ki jo lahko začnemo s pisanjem v skupinah, kjer se delo in odgovornost razdelita, ko pa učenci dodobra spoznajo zakonitosti pisanja, vodi do primerno napisanega poročila, spisa, eseja ali referata.

     

    8. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA 

    Sodobni pristop k preverjanju in ocenjevanju znanja temelji na neposrednem preverjanju znanja v situacijah oziroma dejavnostih, ki so čim bolj resnične, učenci pa se vanje lahko vživijo. Dejavnosti izbiramo tako, da učenci začutijo zvezo med jezikovno rabo v nalogah, ki so največkrat simulirane, in med resnično jezikovno rabo.

    Preverjanje znanja je stalni del pouka angleškega jezika, zato poteka vsako šolsko uro. Namen preverjanja znanja je povratna informacija učencu o doseženem znanju oziroma sposobnostih, tako razumevanja kot sposobnosti govornega in pisnega sporočanja ter znotraj tega jezikovne rabe. Preverjanje in ocenjevanje učitelju tudi povesta, kako uspešne so metode dela, kako primerna so učna gradiva, učenca pa opozori na dosežke in pomanjkljivosti ter ga motivira za nadaljnje delo. Rezultate preverjanj in ocenjevanj je treba razčleniti in na njihovi osnovi učitelj in učenci uravnavajo svoje dejavnosti. Preverjanje in ocenjevanje znanja naj poteka skladno z ravnijo pouka.

    Vrste preverjanja in ocenjevanja znanja

    Na začetku šolskega leta lahko s preverjanjem predhodnega znanja (diagnostično preverjanje) ugotavljamo, kaj učenci že znajo, in katere so pomanjkljivosti v njihovem znanju. Na osnovi tega načrtujemo dejavnosti pri pouku angleškega jezika. 

    Pri pouku angleškega jezika uporabljamo različne vrste preverjanja in ocenjevanja, da lahko vsak učenec pokaže tisto znanje, ki je najbolj skladno z njegovim spoznavnim in učnim stilom. Najpogostejše oblike so naslednje:

    Ko se odločamo, na kakšen način bomo preverjali doseganje posameznih ciljev pouka, upoštevamo uravnoteženo preverjanje vseh sposobnosti in vidikov znanja angleškega jezika. Način preverjanja naj bo v skladu s tem, kar preverjamo.

    Kadar se ocenjevanje znanja in sposobnosti navezuje na preverjanje znanja, upoštevamo naslednja načela:

    1.    Vsako ocenjevanje je tudi preverjanje, vsako preverjanje pa ni nujno tudi ocenjevanje.

    2.    Cilji ocenjevanja pri posameznih nalogah so jasni, poznajo jih tudi učenci (ocenjevanje bralnega razumevanja, ocenjevanje jezikovnega znanja, razumevanja navodil, pravopisna pravilnost).

    3.    Dejavnosti oziroma vrste nalog so take, ki jih učenci poznajo in so jih navajeni.

    4.    Navodila so jasna in nedvoumna, strukturirane naloge vsebujejo primer.

    5.    Kriteriji ocenjevanja so dogovorjeni in znani vnaprej.

    6.    Ocenjujemo učenčevo znanje in ne neznanja (upoštevamo tudi t.i. attempted knowledge - to, kar učenci poskušajo samostojno tvoriti, čeprav z napakami).

    7.    K ocenjevanju pritegnemo tudi učence.

    Učenci naj z učiteljevo pomočjo ugotavljajo svoj napredek, razčlenijo težave in načrtujejo dejavnosti, s katerimi bodo premagali pomanjkljivosti. Učenci naj občutijo, da so lahko uspešni, če se učijo, učitelji pa naj bodo pri preverjanju in ocenjevanju do učencev spodbudni in strpni.

     

    Preverjanje in ocenjevanje posameznih jezikovnih sposobnosti

  • Slušno in bralno razumevanje  

    Slušna in bralna besedila naj ustrezajo starosti učencev, njihovim interesom (predvsem v zaključnem letniku tudi njihovi strokovni usmeritvi) in jezikovnemu znanju. Učenci naj poslušajo različne vrste slušnih besedil na avdio ali video posnetkih. Hitrost govora naj bo primerna, govorci pa naj ne bi imeli pretiranih narečnih in govornih posebnosti. Naloge, s katerimi preverjamo posamezne sposobnosti (razumevanje bistva, podrobnosti, situacije, iskanje določenih informacij...), si naj učenci ogledajo pred branjem oziroma poslušanjem, da laže osredotočijo svojo pozornost. Navodila morajo biti jasna in nedvoumna, vsebujejo naj tudi primer. Z integriranimi nalogami (preverjanje razumevanja in govora ali pisanja) preverjamo hkrati še druge sposobnosti, vendar ne iščemo pomanjkljivosti v znanju slovnice. 

    Bralnih besedil ne uporabljamo za preverjanje sposobnosti slušnega razumevanja, z glasnim branjem pa prav tako ne preverjamo bralnega razumevanja, ampak izgovarjavo in sposobnost interpretativnega branja.

    Sposobnost slušnega in bralnega razumevanja lahko preverjamo ustno ali pisno. Naloge lahko zahtevajo nebesedni oziroma kratek besedni odziv, lahko pa daljši govorni ali pisni odziv (odprta vprašanja o besedilu, naloge z vrzelmi ('cloze'), kratke obnove, razlaga ključnih besed v kontekstu). Pri odgovorih na naloge bralnega razumevanja predvsem ocenjujemo učenčevo razumevanje, sposobnost povezovanja in razlage podatkov, njihovo mnenje o prebranem in utemeljitev mnenja. V tem smislu razvijamo celostno bralno sposobnost.

  • Govorno sporočanje  

    Učenec naj med poukom angleščine čim več govori. Dejavnosti, s katerimi preverjamo sposobnosti govornega sporočanja, so pretežno interaktivne. Sogovorniki so učenci, pa tudi učitelj. Oblike dela so lahko igra vlog, dialog ali pogovor, pa tudi enogovorne, kot npr. predstavitev, poročilo, opis ipd. Dejavnosti so lahko vezane na slikovne iztočnice ali na besedilo.

    Pri govoru opazujemo naslednje elemente:

  • gladkost govora

  • samostojno in jasno izražanje misli

  • bogatost in ustreznost rabe besedišča

  • slovnična pravilnost

  • zgradba stavka (besedni red)

  • ustvarjalnost in iznajdljivost v novih situacijah

  • ustrezna uporaba komunikacijskih strategij

  • ustreznost govora glede na sogovornika, sporočilni namen

  • pravilnost izgovarjave, intonacije

  • poznavanje teme (razumevanje naloge)

    Učenci morajo imeti dovolj časa za premislek in odgovore, učitelj pa naj ne popravlja napak med samimi dejavnostmi, še zlasti, če gre za tekoče govorno sporočanje. Z govornimi dejavnostmi lahko ocenjujemo tudi slušno in bralno razumevanje.

  • Pisno sporočanje  

    Sposobnosti pisnega sporočanja preverjamo z različnimi besedili, ki jih učenci napišejo s pomočjo vodenih nalog ali samostojno. Ta besedila naj ne bodo le osnutki, ki nastanejo po enkratnem pisanju. Učenci naj imajo možnost svoje izdelke večkrat pregledati, urediti, dopolniti in popraviti. Napak in odklonov, ki presegajo raven učenčevega znanja, ne upoštevamo pri ocenjevanju. Priporočamo, da učenci besedilo ponovno uredijo in prepišejo. S pisnimi nalogami lahko ocenjujemo tudi slušno in bralno razumevanje.

     

    Elementi, ki jih opazujemo pri pisnem sporočanju:

  • jasnost izražanja misli in bogastvo vsebine

  • ustreznost sporočila glede na naslovnika in stilistična primernost

  • ustreznost in bogastvo besedišča

  • zgradba stavka (besedni red)

  • ustrezna zgradba odstavka

  • koherentna sestava celega sestavka

  • jezikovna pravilnost

  • oblika besedila in čitljivost pisave

  • pravopis

     

    Vrste pisnega ocenjevanja

  • Pisni preizkusi znanja

     Z njimi ocenjujemo doseženo znanje vseh učencev po določenem tematskem/učnem sklopu ali časovnem obdobju. V vsakem ocenjevalnem obdobju pišejo učenci najmanj enega in največ dva celourna ali krajša pisna preizkusa znanja. Datum in namen ocenjevanja učitelj napove vnaprej, prav tako tudi obseg snovi in vrste nalog. Naloga je sestavljena tako, da lažjim sledijo težje naloge, zadnja naloga je lahko ponovno lažja. Število možnih točk za posamezne naloge naj bo vnaprej znano in zapisano. Učenci morajo imeti dovolj prostora za reševanje. Posebni listi za odgovore so primerni le, če učenci tudi popravo delajo z njimi. Po pisnem preizkusu učenci napišejo skupno popravo.

    S pisnimi preizkusi znanja ocenjujemo:

    –      slušno in bralno razumevanje,

    –      sposobnost uporabe jezikovnih zakonitosti,

    –      bogastvo besedišča in ustreznost njegove rabe.

  • Pisni izdelki

    Različna besedila (npr. pisma, spise, referate, itd.), ki jih učenci napišejo s pomočjo vodenih nalog ali samostojno, ocenjujemo po kriterijih, ki so objektivnejši od celostnega (holističnega) ocenjevanja.

  • Jezikovno znanje in sposobnost ter besedišče (in besedotvorje)  

    Jezikovno znanje in sposobnost ter besedišče (in besedotvorje) preverjamo ustno ali pisno, praviloma v sobesedilu, ne pa izoliranih pojavov. Z nareki preverjamo le znanje pravopisa.

  • Domače naloge  

    Domače naloge so sestavni del učenja angleškega jezika in zato za učence obvezne. Namen domačih nalog je utrjevati in preverjati znanje in sposobnosti, ki jih učenci pridobivajo oziroma razvijajo pri pouku, razvijati strategije samostojnega učenja, in s tem soodgovornost za lastno znanje. Domače naloge morajo biti skrbno načrtovane in imeti jasne cilje in navodila. Naloge so lahko diferencirane glede na različne sposobnosti, spoznavne in učne stile in interese učencev. Za učinkovito izrabo domačega dela morajo učenci dobiti povratno informacijo. Pri določanju obsega domačih nalog in časa, v katerem naj bodo naloge opravljene, moramo imeti v mislih tudi počasnejše učence in njihove druge obveznosti. Domače naloge naj ne presegajo učenčevih zmožnosti. Ocenjujemo jih le izjemoma. Pomembnejša kot ocena naj bo pretehtana povratna informacija, ki jo dobi učenec večkrat v procesu. Povratna informacija ni mišljena tako, da bi učitelj popravil vse napake, ampak je treba nakazati nekaj napak, ki naj jih učenec popravi, nato spet nekaj dodatnih, dokler ne dobimo izdelka, ki ustreza pričakovanjem in zahtevanim standardom. Učenec naj bo maksimalno angažiran, učitelj naj ima mentorsko vlogo.

    Tako pomagamo učencu izboljševati njegovo znanje. Izboljšavam naj bo namenjenega dovolj časa.

    Vrste domačih nalog:

  • reševanje pisnih nalog iz učbeniškega gradiva, pisanje pisem, krajših spisov, ipd.

  • govorne naloge (intervju, priprava predstavitve, ipd.)

  • krajše projektno delo

  • priprava in/ali izdelava pripomočkov, zbiranje gradiv

  • bralne naloge (zgodbe, članki, ipd.)

  • urejanje in poprave pisnih izdelkov