KATALOG ZNANJA

Slovenščina je drugi jezik teh dijakov, zato so cilji in vsebine drugačni kot pri materinščini (italijanščini). Obenem pa je njihov državni jezik, zato jim ustrezno obvladovanje slovenščine dijakom omogoča vključevanje v ožje dvojezično in širše družbeno okolje ter lasten osebni razvoj, zaznamovan z večkulturnostjo.

Dijaki se pri tem predmetu usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v različnih okoliščinah: pri poklicnem delu in pri dvigu splošne, izobrazbene in kulturne ravni.

Učni načrt nadgrajuje učni načrt za pouk slovenščine v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom na narodno mešanem območju Slovenske Istre, v njem je poudarjena uporabnost znanj v poklicnem življenju. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali v srednje strokovno in tehniško izobraževanje.

2. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

1. Dijaki se zavedajo, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo položaj materinščine in madžarščine v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu. Zavedajo se pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem družbenem in osebnem življenju, zato si do njega oblikujejo pozitivno razmerje.

2. Dijaki se usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v slovenskem knjižnem jeziku.

3. Dijaki spoznavajo priložnosti za rabo J1 (italijanščine) ali J2 (slovenščine) in jezikovno lojalnost ter tako relativizirajo svoja etnocentrična stališča.

Sodelujejo v pogovorih, poslušajo ali gledajo in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoja čustva, doživetja, stališča ali svoje misli.

Z različnimi govorci se pogovarjajo vljudno in strpno ter spoštujejo mnenje drugih.

Usposabljajo se za sporazumevanje v svojem poklicu, s strokovnimi sodelavci in strankami.

Kritično sprejemajo različna besedila in se naučijo uporabljati nove podatke v vsakdanjem življenju.

Tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila v slovenskem knjižnem jeziku.

Ob sistematičnih jezikovnih vajah odpravljajo vplivanja/interference iz materinščine.

4. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književnosti; ob branju in pogovorih o umetnostnih besedilih oblikujejo lasten sistem kulturnih, estetskih in družbenih vrednot.

5. Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce; razvijajo zmožnost branja (doživljanja in razumevanja) slovenskih književnih besedil ter zmožnost govorne in pisne ubeseditve svojega doživetja.

6. Dijaki spoznajo najbolj osnovne literarnozgodovinske in -teoretične pojme, nujne za razvrščanje in poimenovanje prebranih umetnostnih besedil.

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1 JEZIK

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila - poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna in javna ter strokovna in publicistična besedila.

Pridobivajo si različne informacije, spoznavajo slovensko kulturo ter bogatijo svoje osebno in poklicno življenje.

Besedila sprejemajo razmišljujoče in kritično ter tako razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja in utemeljevanja, pa tudi spoštovanja drugačnega mnenja.

2. Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila - se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.

Spoznavajo, da lahko s pogovarjanjem miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih položajih; uzavestijo si načela dvogovornega sporazumevanja ter si krepijo samozavest in zmožnost spoštovanja drugačnega mnenja.

Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapleteni miselni in ustvarjalni dejavnosti, na kateri se je treba pripraviti; zato so pri tvorjenju besedil natančni in sistematični.

3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.

2. Dijaki pri razčlembi besedil spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.

3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. POSLUŠAJO (IN GLEDAJO):
neuradne pogovore,	uradne pogovore s strankami,	uradne pogovore s poslovnimi partnerji.
Po drugem poslušanju: poročajo o okoliščinah pogovora (o sogovorcih, času in kraju) ter o (glavni) temi pogovora; povzamejo bistvene podatke; ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, raziskovalen/prepričevalen/pogajalen, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo; vrednotijo vljudnost in razumljivost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; se pogovarjajo o (ne)pričakovanem odzivanju govorcev.
2. SAMI PRIPRAVIJO PODOBEN POGOVOR. Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

2. Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Poslušajo (gledajo) krajša, manj zahtevNA BESEDILA, in sicer:
predstavitev osebe/kraja/ poti, opis predmeta, (radijsko/televizijsko) reklamo,	opis delovnega postopka, vest o zanimivostih,	opis naprave in njenega delovanja, poljudoznanstveno oddajo (tematsko povezano s poklicem).
Po poslušanju: navedejo bistvene podatke, obnovijo besedilo, določijo okoliščine tvorjenja besedila (tvorca, naslovnika, kraj, čas) ter predvidijo naslovnikov odziv, vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo, vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste.
2. SAMI GOVORNO NASTOPAJO (Z VNAPREJ PRIPRAVLJENO TEMO).
Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti; prizadevajo si govoriti zborno.

3. Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.

3.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila; sami tvorijo nekatera podobna uradna besedila.

1. letnik	2. letnik		3. letnik
1. BEREJO:
uradni pozdrav (na razglednici), uradno voščilo, uradno čestitko, uradno obvestilo (tudi na dopisnici), javno obvestilo (RTV program, vremensko napoved, kazalo),	uradno opravičilo, uradno prošnjo, uradno zahvalo, uradno sožalje, javna obvestila (teletekst, športni program),		uradno in javno vabilo, uradno pooblastilo, uradno potrdilo, javno obvestilo (kulturni program).
Po branju: navedejo sporočevalca in naslovnika, ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval, navedejo bistvene podatke, najdejo zahtevani podatek, ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno, podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste. Tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost, vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo.
2. SAMI PIŠEJO PODOBNA URADNA BESEDILA (nekatera lahko tudi na računalnik). Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.
3. IZPOLNJUJEJO:
prijavnico in naročilnico,		poštne, bančne idr. obrazce.

2.1 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Berejo krajša, manj zahtevna besedila, in sicer:
opis predmeta/kraja/poti, mali oglas, reklamo;	opis delovnega postopka, navodilo za delo, vest o zanimivostih, pripovedi o življenju in delu znanih Slovencev ter drugih znanih osebnosti,	opis naprave in njenega delovanja, strokovno poročilo, zapisnik.
1.1 Po branju: navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. iz preglednic, grafikonov ipd.), ustno obnovijo vsebino, ob pomoči učitelja vrednotijo besedilo (dobro/slabo, resnično/neresnično, prav/narobe), tudi glede na svoje predznanje (primerjajo ga z drugimi znanimi besedili), podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste (Tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost.), povedo, kaj se reklamira/ponuja in kaj se o tem pove, prepoznajo besedni in nebesedni del reklame/ponudbe in vrednotijo njuno vlogo, ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku in kako se bo ta odzval, skušajo besedilo kritično ovrednotiti.
1.2 Po drugem branju: razložijo pomen izbrane besede/besedne zveze iz besedila,
izbranim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke, besedno družino,	v besedilu zaznamujejo besede/besedne zveze s prenesenim pomenom in jim iščejo nemetaforične ustreznice, v besedilu zaznamujejo žargonske besede ter jim iščejo strokovne ustreznice.	v besedilu zaznamujejo besede, ki se navezujejo na sobesedilo ali sporazumevalne okoliščine, ter jim iščejo ustrezne nanašalnice, v besedilu zaznamujejo prevzete besede in jim iščejo slovenske ustreznice, v besedilu zaznamujejo jezikovna znamenja, s katerimi je izraženo časovno, vzročno-posledično, pogojno ali namerno razmerje; logična razmerja skušajo izraziti še kako drugače.
v besedilu zaznamujejo neustrezne besede/besedne zveze ter jih zamenjajo z ustreznimi sopomenkami,
vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo napake in svoje popravke utemeljijo. Posebej so pozorni na vnašanja/interference iz materinščine.
2. PIŠEJO BESEDILA in sicer:
opis predmeta, mali oglas, pripoved o svojih doživetjih, mislih, čustvih, željah ipd.,	opis delovnega postopka, navodilo za delo, obnovo tega, kar so slišali/videli/brali,	opis naprave in njenega delovanja, strokovno poročilo, življenjepis.
2.1 Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. 2.2 Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo.
3 TVORIJO NEBESEDNA VIDNA SPOROČILA (razpredelnice, grafikone ...), tudi z računalnikom.

3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
Vadijo govorjenje in pisanje v uradnih in neuradnih govornih položajih in za različne naslovnike (npr. stranke, sodelavce ali poslovne partnerje, v enakovrednih ali neenakovrednih odnosih). Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.
Bitja/stvari/postopke poimenujejo na podlagi opisa/definicije.	Danim stilno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke.	Dane prevzete besede zamenjajo s slovenskimi ustreznicami.
Danim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke in besedno družino.	Danim žargonskim besedam/besednim zvezam iščejo nežargonske strokovne ustreznice.	Ponovljene besede v danem besedilu zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi.
	Razložijo pomen danih stalnih besednih zvez; navajajo govorne položaje, v katerih bi jih uporabili.	Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (take povedi združujejo v večstavčne povedi).
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje slovničnih kategorij in pravil. Popravljajo najpogostejše slovnične (tj. oblikoslovne, oblikotvorne in skladenjske) napake ter skušajo svoje popravke utemeljiti. Z vajami odpravljajo tudi napake zaradi vplivanj/interferenc iz materinščine. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil (npr. za rabo velike začetnice, končnih ločil, vejice, dvopičja, narekovaja in oklepaja, za pisanje nikalnice in predlogov ter predpon u-/v- ipd.). Popravljajo najpogostejše pravopisne napake - tudi napake zaradi vplivanj iz materinščine (raba velike začetnice idr.) - ter skušajo svoje popravke utemeljiti.
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje temeljnih pravil knjižne izreke. Popravljajo najpogostejše pravorečne napake ter skušajo svoje popravke utemeljiti.

3.2 IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste ter tako pridobljeno znanje uporabijo pri tvorbi podobnih besedil.

2. Dijaki pri razčlembi besedil spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli:

1. letnik	2. letnik	3. letnik
črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, dvopičje, glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto, beseda, besedna zveza, poved, besedilo, protipomenka, sopomenka, nadpomenka, podpomenka, besedna družina, umetnostno/neumetnostno besedilo, uradno/neuradno besedilo, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst, sporazumevanje, sporočevalec, naslovnik, besedni/nebesedni jezik, knjižni/neknjižni jezik, narečje, sleng, državni jezik, uradni jezik.	narekovaj, pomišljaj, vezaj, prvotni/preneseni pomen, stalna besedna zveza, stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda, žargon, žargonski izraz, strokovno besedilo, strokovni izraz, besedna vrsta (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet), poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst,	slovenska/prevzeta beseda, tvorjena/netvorjena beseda, stavek, poved (enostavčna, vešstavčna), stavčni členi(osebek, povedek, predmet, prilastek (levi in desni), priredje, podredje, glavni in odvisni stavek, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst.

3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
Seznanijo se z zakonsko postavitvijo slovenščine kot državnega jezika ter italijanščine in madžarščine v Republiki Sloveniji.	Ugotavljajo in utemeljujejo pomen učenja slovenščine kot drugega jezika v dvojezičnem okolju ter pomen učenja tujih jezikov.	Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu; primerjajo uresničevanje načel jezikovne politike v R Sloveniji in v Italiji.
Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga.	Prepoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov.	Spoznavajo prevzete besede v slovenščino in ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja (tudi primerjalno s prevzemanjem v materinščini).
	Spoznavajo osnovne jezikovne družine v Evropi in mesto slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini.
Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki (SP, slovensko-italijanski in italijansko-slovenski slovar, SSKJ) in se jih postopoma naučijo uporabljati.

4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

Dijaki sistematično spoznavajo:

1. letnik	2. letnik	3. letnik
Pisanje glasov (tudi primerjalno z materinščino) in glasovnih sklopov, raba pike, vprašaja, klicaja, vejice (tudi primerjalno z materinščino), dvopičja, raba velike in male začetnice (tudi primerjalno z materinščino).	raba narekovaja, pomišljaja, vezaja.	pisanje prevzetih besed (tudi primerjalno z materinščino).

4. KNJIŽEVNOST

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)

1. Dijaki berejo (poslušajo) leposlovna besedila in se o njih pogovarjajo.

2. Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).

3. Dijaki o prebranih leposlovnih besedilih poročajo v krajših govornih nastopih in zapisih (doživljajski spisi, označitve, obnove).

4. Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.

IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)

1. Dijaki poznajo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.

2. Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil - samo dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.

3. Dijaki ob branju besedil spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.

B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Berejo (poslušajo) leposlovna besedila in se o njih pogovarjajo.
1.2 Pravilno pravorečno, smiselno in tekoče berejo.		Pravilno pravorečno, stavčnofonetično, smiselno in tekoče berejo.
2. Ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).
2.1 Ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z vodenim razčlenjevanjem besedil.		Ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z delno vodenim razčlenjevanjem besedil.
2.3 Med razčlenjevanjem besedil ali po njem ustno ali pisno izražajo lastno vrednotenje, pri čemer se sklicujejo:
na svoje izkušnje,	na svoje izkušnje in znanje,	na svoje izkušnje in znanje ter na značilne prvine prebranih besedil.
2.4 Berejo po učiteljevih navodilih dela za domače branje; po postavljenih vprašanjih izražajo lastno doživljanje, razumevanje in vrednotenje. Vse to utemeljujejo.
3. V govornem nastopu pokažejo sposobnost ubeseditve svojega doživljanja, razumevanja in vrednotenja prebranih leposlovnih besedil.
Govorni nastop je voden - usmerja ga učitelj z vprašanji.	Govorni nastop je samostojen.	Govorni nastop je samostojen. Znajo tudi razložiti svoje razumevanje.
4. V smiselno povezanem pisnem besedilu pokažejo sposobnost ubeseditve svojega sprejemanja leposlovnih besedil:
doživljanja in razumevanja,	doživljanja, razumevanja in vrednotenja,	doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja.
5. Preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da po lastni želji pišejo izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi knjižnimi deli:
doživljajski in domišljijski spisi,	doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki,	doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki,
	Prebranim besedilom dajejo drugačne naslove, nadaljujejo zgodbo, spremenijo konec, ilustrirajo.
6. Ogledajo si vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.

IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Poznajo, opisujejo in povezujejo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.
Ob učiteljevem vodstvu jih predvsem prepoznavajo.	Ob učiteljevem vodstvu jih prepoznavajo in opisujejo.	Samostojno jih prepoznavajo in opisujejo. Ob učiteljevem vodstvu jih povzemajo.
2. Poznajo le dejstva in značilnost iz življenja avtorjev obravnavanih besedil, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.
Dejstva in značilnosti iz življenja ter dela avtorjev povezujejo z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil.
		Besedila umeščajo v literarnozgodovinska obdobja in smeri.
3. Ob branju besedil spoznajo temeljne literarnoteoretične pojme; z učiteljevo pomočjo jih v besedilih prepoznavajo in opisujejo:
besede v prenesenem in zamenjanem pomenu, avtor, književna oseba, pripovedovanje, izpovedovanje in prikazovanje, književni prostor in čas, zgradba, zvrsti in vrste: epika, lirika, novela, roman, osebnoizpovedna pesem, razpoloženjska pesem,	opisovanje (objektivno, subjektivno), opisno označevanje, pripovedovanje (objektivno, subjektivno), zvrsti in vrste: epika, lirika, povest, roman; črtica; osebnoizpovedna pesem,	zvrsti in vrste: lirika, epika, dramatika, osebnoizpovedna pesem, razpoloženjska pesem, črtica, roman, novela, povest, tragedija, komedija, snov/tema, motiv, ideja/sporočilo, perspektiva, slog: zvočni, besedni, stavčni.

C) VSEBINE (po letnikih)

1. LETNIK

TEME IN BESEDILA (PREDLOGI)	POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO
1. O čem lahko piše besedni umetnik?	Avtor umetnostnega besedila (pisatelj, pesnik, dramatik), prozna in pesniška oblika, roman.
Fran Levstik; Martin Krpan	Književna oseba, književni prostor in čas ideja, snov.
Dragotin Kette: Spomini (II)	Izpovedovanje, preneseni pomen besed, oblika, zgradba pesmi, sonet, navezava na biblijsko zgodbo o Samsonu in Dalili.
2. Ljudsko in sodobno umetnostno besedilo	Ljudska besedna umetnost - glavne jezikovne, oblikovne in tematske značilnosti.
Zeleni Jurij (ljudska)	Obredna pesem, jezikovne značilnosti.
Svetlana Makarovič: Zeleni Jurij	Obdelava ljudkega motiva v sodobni poeziji, jezikovne značilnosti.
3. Dnevnik v književnem besedilu	Neliterarni in literarni dnevnik.
Ervin Fritz; Iz hčerinega dnevnika	Pesem v dnevniški obliki.
4. Izjava v književnem delu	Vloga izjave v vsakdanjem življenju in v književnem delu.
Marko Kravos: Izjava	Pesem kot izjava, pesnik in meščanska družba.
5. Umetniška prošnja	Primerjava umetnostnega besedila z neumetnostnim.
Fran Milčinski - Ježek: N.N. in črna pega čez oči ali Akcija prižiganja luči	Pesniška prošnja, sporočilo in jezikovne značilnosti.
6. Pesniško vabilo	Vabilo kot neumetnostno ali umetnostno besedilo.
Simon Jenko: Vabilo ali France Balantič: Pridi, deklica!	Pesem kot vabilo.
7. Domače branje
Desa Muck: delo po lastni izbiri

2. LETNIK

TEME IN BESEDILA (PREDLOGI)	POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO
1. Predstavljam si (opis v umetnostnem besedilu)	Vloga opisa v umetnostnem besedilu.
Anna Wambrechtsamer: Danes grofje celjski in nikdar več	Opisi v romanu, književno oblikovanje zgodovinske snovi, zgodovinske osebnosti in književne osebe, dogajalni prostor in čas.
Franjo Puncer: Izlet	Sporočilo znanstvenofantastične novele, vloga opisov.
2. Doživljam (subjektivno opisovanje v besedni umetnosti)	Vloga subjektivnega opisovanja v umetnostnem in neumetnostnem besedilu.
Srečko Kosovel: Iz albuma	Subjektivno opisovanje kot posledica doživetja.
3. Spoznavam (opisna označitev v besedni umetnosti)	Opisna označitev v umetnostnem besedilu - vrste in vloga.
Fran Milčinski: Butalci (odlomek)	Posredna in neposredna označitev, jezik kot sredstvo humorja, humor kot odnos do sveta, ironija, satira.
5. Pripoved, ki pritegne (pripoved v umetnostnem besedilu)	Pripovedovanje v književnih besedilih, umetnostna pripoved.
Ivo Zorman: V sedemnajstem (odlomek) Marjan Tomšič: Šavrinke (odlomek) ali Marija Franca: Šavrinske zgodbe (odlomek)	Pripovedni način, dogajalna napetost, zanimivost.
6. Umetnostni življenjepis	Umetnostni življenjepis kot vrsta umetnostne pripovedi.
Branko Gradišnik: Leta Janez Menart: Ljubi kruhek	Umetnostni življenjepis, vloga življenjepisa v romanu. Pesniški življenjepis, pesniški jezik.
7. Domače branje:
Nada Matičič: Daj mi roko, Veronika ali Ivo Zorman: Rosni zaliv

3. LETNIK

TEME IN BESEDILA (PREDLOGI)	POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO
1. Reformacija in protireformacija	Versko gibanje, začetki slovenskega knjižnega jezika, pomen dobe.
Primož Trubar: Proti zidavi cerkva	Protestantska miselnost, jezikovne značilnosti, pridiga, polliterarno besedilo.
2. Razsvetljenstvo	Družbenozgodovinsko obdobje, njegove pridobitve, vpliv na književno ustvarjanje.
Valentin Vodnik: Odlomek iz Ljubljanskih novic ali odlomek iz Kuharskih bukev Valentin Vodnik: Dramilo	Razsvetljenske in prerodne misli, jezikovne značilnosti.
3. Romantika	Družbenozgodovinski okvir, književno obdobje in smer.
Za ilustracijo lahko dijakom ponudimo kakšno besedilo iz knjige Janeza Mušiča: Zgodbe o Prešernu France Prešeren: Kam ali Gazela III ali France Prešeren: Ukazi	Glavne prepoznavne značilnosti romantične književnosti (subjektivnost, svetobolje, skrajna občutja, izjemnost, neobičajnost, jezik, slog ..), osebnoizpovedne pesmi, lirika.
4. Realizem in naturalizem	Družbenozgodovinski okvir, književno obdobje in smer, primerjava z romantiko.
Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. letniku: Martin Krpan, Vabilo Josip Jurčič: Deseti brat (odlomek)	Literarnozgodovinski pomen, romantične in realistične prvine v romanu.
5. Moderna	Družbenozgodovinski okvir, impresionizem, simbolizem, dekadenca, nova romantika - idejne in stilne značilnosti, jezik, slog.
Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. letniku: Spomini
Oton Župančič: Vsa tenka, vsa mirna ali Josip Murn: Kje tihi si mi dom? Ivan Cankar: Hiša Marije pomočnice (odlomek)	Lirika, razpoloženjska pesem. Trenutno doživetje, trenutni vtis. Motiv, ideja, jezik in slog, simbolizem.
6. Ekspresionizem	Družbenozgodovinski okvir, idejne in slogovne značilnosti ekspresionizma, konstruktivizem.
Ivan Pregelj: Matkova Tina (odlomek) Srečko Kosovel: Pesem št. X	Ekspresionizem v prozi. Konstruktivizem.
7. Socialni realizem	Družbenozgodovinski okvir, idejne in slogovne značilnosti.
Prežihov Voranc: Boj na požiralniku ali Samorastniki (odlomek) ali Ciril Kosmač: Kruh (odlomek)	Motivi, sporočilo, slog, idejne, tematske in slogovne značilnosti, prepletanje epskih in dramatskih prvin.
8. Književnost v 2. svetovni vojni	Družbenozgodovinski okvir, idejne in slogovne značilnosti.
Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva	Ljubezenska pesem v vojnem času, ponavljanje, kontrast.
9. Sodobna slovenska književnost, smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni	Značilnosti literarnih smeri, generacije in njihovi predstavniki.
Marjan Rožanc: Ljubezen (odlomek) Kajetan Kovič: Ljubim te ali Bela pravljica ali Ciril Zlobec: Gazelica ali In vendar ali Janez Menart: Jaz ali Nekoč boš nevesta ali Tone Pavček: Kite ali Pesem o zvezdah	Sporočilo, jezik, slog, sodobno pripovedništvo. Sporočilo, jezik, slog, intimizem, sodobna lirika.
10. Domače branje:
Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti

5. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

Pri slovenščini dijaki sprejemajo (poslušajo in berejo), tvorijo (govorijo in pišejo) in deloma razčlenjujejo neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo in berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnimi besedili je zaradi posebnih razlogov (vpliv/interference iz materinščine, slabše predznanje dijakov iz narodno mešanih družin ali celo popolno neznanje jezika dijakov iz hrvaškega dela Istre) namenjenih 70 % pouka, delu z umetnostnimi besedili iz slovenske književnosti pa 30 % pouka. Neumetnostna in umetnostna besedila so zaradi različnega pristopa k obravnavi predstavljena ločeno v učnem načrtu in v didaktičnih navodilih.

5.1 DIDAKTIČNA NAČELA

Pouk slovenščine kot drugega jezika v narodno mešanem okolju Slovenske Istre sledi naslednjim načelom:

Dijak je v središču dogajanja. Moramo mu omogočiti vključevanje v celotno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka, skladno z njegovimi zmožnostmi in interesom, da bo soodgovoren za svoje znanje in potek pouka. Ob procesni naravnanosti pouka postaja drugačna tudi vloga učitelja, ki ni več edini odgovoren za potek in uspešnost pouka. Upoštevati pa mora dijakove spoznavne, čustvene in estetske izkušnje: njegovo predznanje, zmožnosti, interese, potrebe, stališča in motivacijo.

Usmerjen je v dejavnost, v posredovanje jezika v rabi pri sprejemanju in tvorjenju besedil, pri čemer so sporazumevalne dejavnosti vedno naravnane na dejavnost in besedilo, govorjeno ali pisno. Pouk je torej ciljno naravnan na praktično in primerno rabo in ne več na učiteljevo opisovanje jezikovnega sistema.

Spodbuja samostojno učenje, saj dijakom omogoča samostojen pristop k problemom in ustvarjalen prenos znanja v nove okoliščine. Učitelj torej upošteva različne učne strategije, metode in oblike dela, menjavanje in pestrost oblik in načinov ter se z ustrezno izbiro prilagaja dijakom. S takšno odprtostjo jih spodbuja k samostojnemu učenju, razvijanju mišljenja, h kritičnemu sprejemanju sporočil (tudi medijskih) in k ustvarjalnosti.

Naravnan je tematsko, kar pomeni, da pri izbiri tem in besedil upoštevamo tudi njihove interese, izkušnje in zmožnosti ter narodno mešano družbeno in večkulturno okolje.

5.2 NAVODILA ZA NAČRTOVANJE IN IZVAJANJE POUKA

Ob načrtovanju in izvajanju pouka se učitelj pri izbiri metod ravna po danih razmerah: predznanju in interesih dijakov; materialnih danostih; splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih ciljih; določenih standardih znanj za jezikovni in književni pouk ter po izbranih ciljih in vsebinah posamičnega razreda. Pomembno je, da učitelj načrtuje pouk skupaj z dijaki, če naj bodo soodgovorni za svoje znanje. Vplivajo lahko na izbor tematskih področij, predvsem pa na izbor besedil (neumetnostnih in umetnostnih), doseganje etapnih ciljev, vrstni red in obseg nalog - pri tem pa ne more biti ogrožen temeljni cilj pouka slovenščine, to je razvijanje sporazumevalnih zmožnosti. Evalvacija je osnova nadaljnjega načrtovanja, zato jo opravita skupaj učitelj in dijak.

A) Obravnava neumetnostnih besedil

Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim (in praktičnim) delom dijakov/vajencev. Gre za povezavo s praktičnim delom v šolskih delavnicah in v podjetjih/pri delodajalcih.

Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot sta sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vedno bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v dvojicah oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor z učiteljem, temveč predvsem med sošolci (dijak nastopa tako v vlogi tvorca kot naslovnika besedila), ob ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikih.

Iz učnociljnega kataloga znanj se vidi, da dijaki pri obravnavi neumetnostnih besedil nastopajo v štirih dejavnostih (poslušanje /gledanje/, branje, govorjenje, pisanje). Čeprav težimo k temu, da bi bile vse štiri dejavnosti enakovredno zastopane, dajemo pri pouku predvsem poudarek slušnemu prenosniku (poslušanje in govorjenje), vendar ne zanemarjamo vidnega prenosnika (torej branja in pisanja).

Dijaki pri pouku sprejemajo strokovna (pri branju tudi nebesedne dele teh besedil, kot so razpredelnice, grafikoni ipd.) in praktičnostrokovna ter publicistična besedila, ki so po vsebini blizu njihovemu poklicnemu področju. Obravnava neumetnostnih besedil je zasnovana tako, da se besedila aplikativno vključujejo v proces poklicnega oblikovanja. V učnem načrtu predstavljeni cilji so enaki za vse vrste 3-letnih poklicnih šol (z dualnim sistemom), vendar vsebine izhajajo iz ustreznega poklicnega področja (dijaki, ki se pripravljajo na poklic npr. kuharja, poslušajo/gledajo oddaje, berejo besedila/revije ipd. s svojega strokovnega področja, torej drugačna od tistih, ki se pripravljajo na poklic npr. avtomehanika).

Dijaki poslušajo in berejo krajša, manj zahtevna besedila. S pomočjo slišanega/prebranega si pridobijo nove podatke in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Tako razvijajo svoje različne bralne in učne strategije, kar jim pomaga tudi pri uspešnosti pri drugih predmetih in v praktičnem delu izobraževanja oziroma kasneje v življenju. Govorjena/zapisana besedila tudi razčlenjujejo, in sicer pomensko, pragmatično in vrednotenjsko, kar jim pomaga pri tvorjenju zapisanih besedil. Ob ustrezni pripravi oziroma osnutku tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna besedila.

Obravnava neumetnostnih besedil v 4 stopnjah:

1. Pred poslušanjem: napoved vrste in teme poslušanega (gledanega) ali branega besedila ter ponovitev znanja o okoliščinah tvorjenja, vrsti ali temi.

2. Delo z besedilom: med poslušanjem (gledanjem) dijaki zapisujejo, med branjem pa podčrtujejo bistvene podatke.

3. Po poslušanju sledi pogovor o temi, vsebini in okoliščinah nastanka besedila. Dijaki poslušano ali prebrano besedilo razčlenijo pomensko (obnovijo vsebino), pragmatično in vrednotenjsko (izkušenjsko ovrednotijo in svoje mnenje utemeljijo).

4. Zadnja stopnja je uporaba pridobljenega znanja: dijaki tvorijo podobno besedilo, govorno nastopajo ali pišejo ustrezno besedilno vrsto.

Dijak v šoli opazuje tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposablja za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Poseben poudarek namenjamo temu, da dijak govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku).

Dijak vadi vljudne načine odgovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami, oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred njo. Razlike pri izbiranju jezikovnih prvin glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da si v razredu poskušajo vzpostaviti situacije, v katerih dijaki uporabljajo jezik (igra vlog).

Da bo dijakovo sporazumevanje v različnih okoliščinah uspešno, je potrebno tudi sistematično razvijati njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ga seznanjati s temeljnimi pravorečnimi in pravopisnimi pravili ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih in slogovnih napak; predvsem pa k odpravljanju napak zaradi vnašanj/interferenc iz materinščine.

B) Obravnava umetnostnih besedil

V prvih dveh letnikih so avtentična besedila izbrana po tematskem kriteriju; poudarjene so dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja. V tretjem letniku pa so besedila izbrana po kriteriju literarnozgodovinske reprezentativnosti in dijaki pridobijo pregledno literarnozgodovinsko znanje. Vsa besedila pa so izbrana tudi po kriteriju primernosti oziroma recepcijskih zmožnostih dijakov. Teme in besedila v učnem načrtu so predlagani, kar pomeni, da lahko učitelj in dijaki sami izberejo tudi druge teme ali druga besedila, s katerimi bodo dosegli isti cilj. Vsa daljša književna besedila (prozna in dramska) obravnavamo v odlomkih, le dela za domače branje v celoti.

Obravnavi umetnostnih besedil je namenjenih približno 30 % ur pouka: v 1. in 2. letniku po 21 ur (18 ur poslušanju/branju in obravnavi ter 3 ure preverjanju in ocenjevanju), v 3. letniku pa 31 ur pouka (28 ur obravnavi, 3 ure pa preverjanju in ocenjevanju znanja).

Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja, so v katalogu znanj navedene po načelu stopnjevanja dijakove samostojnosti. V 1. letniku sta vodena doživljajski in razčlenjevalni del interpretacije. Postopno, v 2. letniku, postaja doživljajski del interpretacije samostojna dejavnost, razčlenjevalni del pa je delno voden, delno samostojen. V 3. letniku je doživljajski del interpretacije samostojen, razčlenjevalni pa delno voden, delno samostojen. Sposobnost razčlenjevanja in vrednotenja leposlovnih besedil se stopnjuje tudi ob domačem branju - na enak način kot pri obravnavi drugih književnih del ali njihovih odlomkov.

Stalne dejavnosti dijakov (v vsakem letniku in pri vsaki učni enoti) so doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del.

Dejavnosti dijakov je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka. Poleg frontalnega vodenja dialoga je priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, zlasti takrat, ko gre za doživljanje in vrednotenje.

Branju in obravnavi leposlovnih del sledita govorno in pisno tvorjenje drugotnih besedil (doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki branja, obnove, označitve). V sklenjenih, smiselnih besedilih dijaki izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del. Govorni nastopi so postopno vse samostojnejši, v njih dijaki na začetku (1. letnik) izražajo predvsem svoje doživljanje, postopno pa vedno več razumevanja in vrednotenja. Enako velja za pisna besedila.

Znanje literarne zgodovine in teorije, navedeno med etapnimi cilji pod naslovom Pridobivanje književnega znanja (izobraževalni cilji) je elementarno - dijaki poznajo tiste literarnoteoretične pojme in tista literarnozgodovinska dejstva, ki jih nujno potrebujejo pri razlagi. Večino spoznajo že pri pouku materinščine.

Domače branje:
Dijaki preberejo v vsakem letniku eno književno besedilo. Obravnavi prebranega besedila učitelji posvetijo najmanj tri do štiri ure. Ena ura je namenjena pripravi na domače branje (navodila dijakom), dve pa sami obravnavi (vodenemu pogovoru o prebranem besedilu). V šolsko obravnavo vključimo tudi oblike lastne ustvarjalnosti: dijaki dopolnjujejo ali nadaljujejo zgodbo, igrajo vloge, ilustrirajo.

6. STANDARDI

Standardi so predstavljeni s cilji, ki jih dijaki dosežejo v posameznem letniku v procesu izobraževanja in so pogoj za napredovanje v višji letnik. V besedilu so označeni s polkrepkim tiskom.

7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7.1 OBVEZNI NAČINI

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja znanja sta: ustno in pisno.

7.2 PRIPOROČILA

S preverjanjem sporazumevalne zmožnosti se ugotavlja uspešnost vzgojno-izobraževalnega procesa pri doseganju zastavljenih ciljev. Doseženo uporabno znanje se tudi ocenjuje z ocenjevalno lestvico. Pri preverjanju učitelj ugotavlja obseg in raven znanja ter sposobnost uporabe le-tega glede na zastavljene cilje.

Učitelj preverja znanje pred posredovanjem nove učne snovi, med tem in ob koncu posredovanja. Tako ugotavlja predznanje, razumevanje novih učnih vsebin in razumevanje celotne vsebine ter uporabno znanje.

Preverjanje znanja in ocenjevanje je ustno in pisno; ocena je javna. Dijaki morajo biti seznanjeni z načini ocenjevanja in s kriteriji, predvidenimi za določeno oceno.

Dijaki opravijo med letom naslednje obveznosti, ki jih učitelj oceni:

poslušajo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

preberejo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

pisno tvorijo neumetnostno besedilo,

pišejo doživljajski (domišljijski) spis ali spis, vezan na učno snov iz književnosti,

opravijo govorni nastop; po lastni izbiri tvorijo neumetnostno besedilo ali govorijo o umetnostnem besedilu,

pisno ali ustno odgovarjajo na vprašanja o domačem branju,

recitirajo/deklamirajo izbrano pesem.

8. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Pouk slovenščine kot drugega jezika se povezuje s poukom materinščine (italijanščine), s strokovnimi predmeti, z jezikovno-umetnostnimi predmeti, z naravoslovnimi predmeti in s praktičnim izobraževanjem.

Učitelji slovenščine naj pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami učitelje, ki obravnavajo podobne teme - predvsem z učitelji materinščine.