KATALOG ZNANJA

SLOVENŠČINA

SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE šolski sistem

315 ur

Določil SSRSSI na 16. seji, 18. 6. 1998

 

 

VSEBINA

1. PREDSTAVITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIK

3.2. KNJIŽEVNOST

4. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

5. STANDARDI

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

6.1. OBVEZNI NAČINI

6.2. PRIPOROČILA

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE


1. PREDSTAVITEV PREDMETA

Slovenščina je temeljni splošnoizobraževalni predmet v srednjem poklicnem izobraževanju, torej tudi v 3-letni poklicni šoli, in sicer tako v šolski kot dualni obliki.

Dijaki se pri njem usposabljajo za učinkovito, predvsem govorno, a tudi pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, in to ne le pri poklicnem delu, temveč se trudijo za dvig svoje splošne, izobrazbene in kulturne ravni, saj jim to povečuje možnost njihovega osebnega razvoja in znajdenja v širšem družbenem okolju. Hkrati s tem dojemajo jezik kot temeljno prvino človekove narodne identitete in si oblikujejo razmerje do slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji.

Katalog znanj za slovenščino predstavlja nadgradnjo učnega načrta iz osnovne šole v smislu razvijanja višjih nivojev posplošenosti in s poudarkom na uporabnosti znanj v poklicnem življenju. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali, tj. prehod v srednje strokovno in tehniško izobraževanje.

2. SPLOŠNI CILJI

1.   Dijaki se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem osebnem in družbenem življenju, zato imajo do njega pozitivno čustveno in razumsko razmerje.

2.   Pri sporazumevanju dijaki uporabljajo govornemu položaju ustrezno socialno zvrst in podzvrst; v ustreznih govornih položajih si prizadevajo govoriti knjižno.
3.   Dijaki sodelujejo v pogovorih, poslušajo (gledajo) in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoje misli, doživetja, čustva, stališča in ustvarjalnost.
4.   Dijaki razvijajo in ohranjajo tudi pozitivno razmerje do leposlovja ter ob branju in pogovoru o književnih delih oblikujejo lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot.
5.   Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce; razvijajo zmožnost branja književnih besedil; ta se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah doživetja, in občutek, da je branje književnosti lahko vir estetskega užitka.
6.   Dijaki spoznajo najbolj osnovne literarnozgodovinske in -teoretične pojme, potrebne za razvrščanje in poimenovanje prebranih leposlovnih besedil.

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIK

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1.   Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila -- poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna in javna ter strokovna ter publicistična besedila.
2.   Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila -- se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.
3.   Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

 

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1.   Pri obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.
2.   Pri razčlembi besedil dijaki spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.
3.   Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.
4.   Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

 

B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI

1.   Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

1. Poslušajo (in gledajo):

  • neuradne pogovore,

  • uradne pogovore s strankami,

  • uradne pogovore s poslovnimi partnerji in sodelavci na sestanku.

    • Po poslušanju:

  • poročajo o okoliščinah pogovora (o sogovorcih, času in kraju) ter o (glavni) temi pogovora;

  • povzamejo bistvene podatke;

  • ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, raziskovalen/prepričevalen/pogajalen, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo;

  • vrednotijo vljudnost in razumljivost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo;

  • vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo;

  • se pogovarjajo o (ne)pričakovanem odzivanju govorcev.

    • 2. SAMI PRIPRAVIJO PODOBEN POGOVOR.

    Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

    1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1. Poslušajo (gledajo) krajša, manj zahtevNA BESEDILA, in sicer:

  • predstavitev osebe/kraja/poti,

  • oznako osebe,

  • opis predmeta,

  • (radijsko/televizijsko) reklamo,

  • poljudnoznanstveno oddajo,

  • opis delovnega postopka,

  • vest o zanimivostih,

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • razlago povezanosti faz postopka ipd.,

  • razlago pojmov.

    • Po poslušanju:

  • navedejo bistvene podatke in jih s pomočjo učitelja uredijo v obliki mislenega vzorca,

  • obnovijo besedilo,

  • določijo okoliščine tvorjenja besedila (tvorca, naslovnika, kraj, čas) ter predvidijo odziv naslovnika,

  • vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo,

  • vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste.

    • 2. SAMI GOVORNO NASTOPAJO (Z VNAPREJ PRIPRAVLJENO TEMO).

    Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti; prizadevajo si govoriti zborno.

    2. Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.
    2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila; sami tvorijo podobna uradna besedila.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1.  BEREJO:

  • uradni pozdrav (na razglednici),

  • uradno voščilo,

  • uradno čestitko,

  • uradno obvestilo (tudi na dopisnici),

  • javno obvestilo (vozni red, RTV-program, vremensko napoved, kazalo),

  • uradno opravičilo,

  • uradno prošnjo,

  • uradno zahvalo,

  • uradno sožalje,

  • javno obvestila (telefonski imenik, teletekst, športni program),

  • uradno in javno vabilo,

  • uradno pooblastilo,

  • uradno potrdilo,

  • uradno pritožbo,

  • uradno ponudbo,

  • javno obvestilo (kulturni program).

    • Po branju:

  • navedejo sporočevalca in naslovnika,

  • ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval,

  • navedejo bistvene podatke,

  • najdejo zahtevani podatek,

  • ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno,

  • podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste - tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost,

  • vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo.

    • 2. SAMI PIŠEJO PODOBNA URADNA BESEDILA (nekatera lahko tudi na računalnik).

    Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

    3. IZPOLNJUJEJO:

  • prijavnico in naročilnico,

  • poštne, bančne idr. obrazce.


    • 2.1 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1. Berejo krajša, manj zahtevna besedila, in sicer:

  • opis predmeta/kraja/poti,

  • mali oglas,

  • oznako osebe,

  • vest o zanimivostih,

  • delovni dnevnik,

  • reklamo/turistični prospekt,

  • opis delovnega postopka,

  • poročilo o zanimivostih,

  • navodilo za delo,

  • pripovedi o življenju in delu znanih Slovencev ter drugih znanih osebnosti,

  • delovni dnevnik;

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • razlago vzročno-posledične/namerne/pogojne povezanosti faz postopkov ipd.,

  • razlago pojmov,

  • strokovno poročilo,

  • zapisnik.

    • 1.1 Po branju:

  • navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. iz preglednic, grafikonov ipd.),

  • ustno obnovijo vsebino,

  • ob pomoči učitelja vrednotijo besedilo (dobro/slabo, resnično/neresnično, prav/narobe), tudi glede na svoje predznanje (primerjajo ga z drugimi znanimi besedili).

  • podčrtajo jezikovna znamenja, tipična za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste - tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost.

  • povedo, kaj se reklamira/ponuja in kaj se o tem pove,

  • prepoznajo besedni in nebesedni del reklame/ponudbe in vrednotijo njuno vlogo,

  • ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku in kako se bo ta odzval,

  • skušajo besedilo kritično ovrednotiti.

    • 1.2 Po drugem branju:

  • razložijo pomen izbrane besede/besedne zveze iz besedila,

  • izbranim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke, besedno družino,

  • v besedilu zaznamujejo besede/besedne zveze s prenesenim pomenom in jim iščejo nemetaforične ustreznice,

  • v besedilu zaznamujejo žargonske besede ter jim iščejo strokovne ustreznice,

  • izbranim besedam iz besedila določijo besedno vrsto in osnovne slovnične lastnosti,

  • v besedilu zaznamujejo besede, ki se navezujejo na sobesedilo ali sporazumevalne okoliščine, ter jim iščejo ustrezne nanašalnice,

  • v besedilu zaznamujejo prevzete besede in jim iščejo domače ustreznice,

  • v besedilu zaznamujejo jezikovna znamenja, s katerimi je izraženo časovno, vzročno-posledično, pogojno ali namerno razmerje; logična razmerja skušajo izraziti še kako drugače,

  • določijo število povedi ter stavčno zgradbo povedi (eno-/večstavčna poved, priredno/podredno zložena),

  • v povedi določijo stavčne člene,

  • v besedilu zaznamujejo neustrezne besede/besedne zveze ter jih zamenjajo z ustreznimi sopomenkami,

  • vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo napake in svoje popravke utemeljijo.

    • 2. PIŠEJO BESEDILA, in sicer:

  • opis predmeta,

  • mali oglas,

  • delovni dnevnik,

  • obnovo tega, kar so slišali/videli/brali,

  • opis delovnega postopka,

  • navodilo za delo,

  • pripoved o svojih doživetjih, mislih, čustvih, željah ipd.,

  • delovni dnevnik,

  • opis naprave in njenega delovanja,

  • strokovno poročilo,

  • oceno tega, kar so slišali/videli/brali; svojo oceno utemeljijo,

  • življenjepis.

    • 2.1 Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

    2.2 Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo.

    3.  TVORIJO NEBESEDNA VIDNA SPOROČILA (razpredelnice, grafikone, ...), tudi z računalnikom.

    3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    Vadijo govorjenje in pisanje v uradnih in neuradnih govornih položajih in za različne naslovnike (npr. stranke, sodelavce ali poslovne partnerje, v enakovrednih ali hierarhičnih odnosih).

    Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.

    Bitja/stvari/postopke poimenujejo na podlagi opisa/definicije.

    Danim stilno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke.

    Dane prevzete besede zamenjajo z domačimi ustreznicami.

    Danim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke in besedno družino.

    Danim žargonskim besedam/besed-nim zvezam iščejo nežargonske strokovne ustreznice.

    Ponovljene besede v danem besedilu zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi.

    Bitja/stvari/pojme poimenujejo s sopomenkami; sopomenkam določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine.

    Razložijo pomen danih stalnih besednih zvez; navajajo govorne položaje, v katerih bi uporabili dano besedno zvezo.

    Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (tako povedi združujejo v večstavčne povedi).
     

    Prostim besednim zvezam iščejo sopomenske stalne besedne zveze.

    Ob zgledih tvorijo besede iz dane skladenjske podstave; danim tvorjenkam iščejo ustrezno skladenjsko podstavo.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje slovničnih kategorij in pravil - popravljajo najpogostejše slovnične (tj. oblikoslovne, oblikotvorne in skladenjske) napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil (npr. za rabo velike začetnice, končnih ločil, vejice, dvopičja, narekovaja in oklepaja, za pisanje nikalnice in predlogov ter predpon u-/v- ipd.) - popravljajo najpogostejše pravopisne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.

    Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje temeljnih pravil knjižne izreke - popravljajo najpogostejše pravorečne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.

    IZOBRAŽEVALNI CILJI
    1. Pri obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste ter tako pridobljeno znanje uporabijo pri tvorbi podobnih besedil.
    2. Pri razčlembi besedil dijaki spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli:

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

  •  črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, dvopičje,

  •  glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto, 

  • beseda, besedna zveza, poved, besedilo,

  • protipomenka,

  • sopomenka,

  • nadpomenka,

  • podpomenka,

  • besedna družina,

  • umetnostno/neumetnostno besedilo,

  • uradno/neuradno besedilo,

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst,

  • sporazumevanje,

  • sporočevalec,

  • naslovnik,

  • besedni/nebesedni jezik,

  • knjižni/neknjižni jezik,

  • narečje,

  • sleng,

  • državni jezik,

  • uradni jezik,

  • narekovaj, pomišljaj, vezaj,

  • prvotni/preneseni pomen,

  • stalna besedna zveza,

  • blizuzvočnica,

  • stilno zaznamovana/nezaznamovana beseda,

  • žargon, žargonski izraz,

  • strokovno besedilo, strokovni izraz,

  • besedna vrsta (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet),

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst,

  • domača/prevzeta beseda,

  • tvorjena/netvorjena beseda,

  • stavek,

  • enostavčna/večstavčna poved,

  • stavčni členi: osebek, povedek, predmet, prislovno določilo, levi in desni prilastek,

  • priredje,

  • podredje,

  • glavni stavek,

  • odvisnik,

  • poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst.


    • 3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    Seznanijo se z zakonsko postavitvijo slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji.

    Ugotavljajo in utemeljujejo prednosti maternega jezika pred tujim ter pomen učenja maternega in tujih jezikov.

    Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu.

    Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga.

    Iz avtentične govorice najstnikov ugotavljajo značilnosti slenga.

    Prepoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov.

    Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje prevzete prvine.

    Iz svojega okolja navedejo primere prevzetih lastnih in občnih imen ter ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja tujih besed v slovenski jezik.
     

    Spoznavajo osnovne jezikovne družine v Evropi in mesto slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini.

    		  

    Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki in se jih naučijo uporabljati.

    4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

  • pisanja glasov in glasovnih sklopov,

  • rabe pike, vprašaja, klicaja, vejice, dvopičja,

  • rabe velike in male začetnice,

  • rabe narekovaja, pomišljaja, vezaja,

  • pisanja prevzetih besed.


    • 3.2.   KNJIŽEVNOST

    A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

     

    FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)

    1.   Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo.
    2.   Dijaki ustno alipisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).
    3.   Dijaki o prebranih leposlovnih besedilih poročajo v krajših govornih nastopih in zapisih (obnove, označitve, doživljajski spisi).
    4.   Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da pišejo manj zahtevna izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi književnimi deli.
    5.   Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.

     

    IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)

    1.   Dijaki poznajo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.
    2.   Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil - samo dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.
    3.   Dijaki ob branju besedil spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.
    B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

     

    FUNKCIONALNI CILJI, razvijanje književnih sposobnosti

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1. Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo.

    1.1 Dijaki berejo besedila, ob katerih spoznavajo značilnosti besedne umetnosti oziroma razlikujejo umetniško rabo besed od neumetniške.

    Dijaki berejo značilna besedila obdobij slovenske književnosti po kronološkem zaporedju.

    1.2 Dijaki pravilno pravorečno, smiselno in tekoče berejo.

    Dijaki pravilno pravorečno, stavčnofonetično, smiselno in tekoče berejo.

    2. Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).

    2.1 Dijaki ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z vodenim razčlenjevanjem besedil.

    Dijaki ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z delno vodenim razčlenjevanjem besedil.

    2.3 Med razčlenjevanjem besedil ali po njem dijaki ustno ali pisno izražajo lastno vrednotenje, pri čemer se sklicujejo

    na svoje izkušnje

    na svoje izkušnje in znanje

    na svoje izkušnje in znanje ter na značilne prvine prebranih besedil

    2.4 Dijaki berejo po učiteljevih navodilih dela za domače branje; po postavljenih vprašanjih izražajo lastno doživljanje, razumevanje in vrednotenje. Vse to utemeljujejo.

    3. Dijaki pokažejo v govornem nastopu sposobnost ubeseditve svojega doživljanja, razumevanja in vrednotenja prebranih leposlovnih besedil.

    Govorni nastop je voden - usmerja ga učitelj z vprašanji.

    Govorni nastop je samostojen.

    Govorni nastop je samostojen. Dijaki znajo tudi razložiti svoje razumevanje.

    4. Dijaki pokažejo v smiselno povezanem pisnem besedilu sposobnost ubeseditve svojega sprejemanja leposlovnih besedil:

    doživljanja in razumevanja

    doživljanja, razumevanja in vrednotenja

    doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja

    5. Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da po lastni želji pišejo izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi knjižnimi deli:

    doživljajski in domišljijski spisi

    doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki, (potopisi)

    doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki, potopisi;

    pesmi, krajše prozne vrste, dramski  prizori
     

    Prebranim besedilom dajejo drugačne naslove, nadaljujejo zgodbo, spremenijo konec, ilustrirajo.

    6. Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.

    IZOBRAŽEVALNI CILJI, pridobivanje književnega znanja

    1. letnik

    2. letnik

    3. letnik

    1. Dijaki poznajo, opisujejo in povezujejo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.

    Ob učiteljevem vodstvu jih predvsem prepoznavajo.

    Ob učiteljevem vodstvu jih prepoznavajo in opisujejo.

    Samostojno jih prepoznavajo in opisujejo. Ob učiteljevem vodstvu jih povzemajo.

    2. Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil - predvsem dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.

    Dejstva in značilnosti iz življenja ter dela avtorjev povezujejo z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil.
       

    Prepoznavajo pripadnost besedila obdobju in smeri.

    3. Dijaki ob branju besedil spoznajo temeljne literarnoteoretične pojme; z učiteljevo pomočjo jih v besedilih prepoznavajo in opisujejo:

  • besedna umetnost,

  • besede v prenesenem in zamenjanem pomenu,

  • avtor,

  • književna oseba,

  • pripovedovanje, izpovedovanje in prikazovanje,

  • književni prostor in čas,

  • zgradba,

  • zvrsti in vrste: epika, lirika, povest, novela, roman,

  • osebnoizpovedna pesem,

  • razpoloženjska pesem.

  • opisovanje (objektivno, subjektivno),

  • opisno označevanje,

  • pripovedovanje (objektivno, subjektivno),

  • zvrsti in vrste: epika, lirika, povest, novela, roman; črtica;

  • osebnoizpovedna pesem.

  • zvrsti in vrste: lirika, epika, dramatika

  • osebnoizpovedna pesem, razpoloženjska pesem

  • črtica, roman, novela, povest tragedija, komedija,

  • snov/tema,

  • motiv,

  • ideja/sporočilo,

  • perspektiva,

  • slog:

  • zvočni

  • besedni

  • stavčni


    • C. Vsebine (po letnikih)
    1. LETNIK

    TEME IN BESEDILA (predlog)

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I. Besede in dejanja; besedna umetnost

    Besedna umetnost v primerjavi z drugimi vrstami umetnosti; značilnosti.

    Levstik: MARTIN KRPAN

    Književna oseba.

    Navezanost na literarni program.

    II. Risba in beseda

    Likovno in besedno izražanje.

    Strip

    Risba in beseda v stripu.

    Vrste stripov.

    Umetniški in neumetniški strip.

    III. O čem in kako piše besedni umetnik?

    Avtor umetnostnega besedila (pisatelj, pesnik, dramatik).

    Vrste pripovedovalcev.

    Prozna in pesniška oblika.

    Roman, novela, povest.

    Ivan Tavčar: V ZALI (tudi film)

    Pisatelj kot prvoosebni pripovedovalec.

    Književna oseba kot prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec.

    Zgradba in ideja.

    Janko Kersnik: AGITATOR

    Književni prostor, književni čas.

    Tretjeosebni pripovedovalec.

    Pripovedovalec v prvi osebi množine.

    Dragotin Kette: SPOMINI

    Izpovedovanje.

    Preneseni pomeni besed.

    Oblika, zgradba pesmi.

    Oton Župančič: Z VLAKOM

    Lirsko besedilo.

    Jezikovne in slogovne značilnosti.

    Josip Murn: NEBO, NEBO

    Trenutno doživetje, trenutni vtis.

    IV. Ljudsko in sodobno umetnostno besedilo

    Ljudska besedna umetnost - glavne oblikovne, jezikovne in tematske značilnosti.

    ZELENI JURIJ (ljudska pesem)

    Obredna pesem.

    Jezikovne značilnosti.

    Svetlana Makarovič: ZELENI JURIJ

    Obdelava ljudskega motiva v sodobni poeziji.

    Jezikovne značilnosti.

    V. Neumetnostno in umetnostno besedilo

    Namen ter učinek neumetnostnih in umetnostnih besedil.

    Valentin Vodnik: Poročilo iz Ljubljanskih novic

    Odlomek iz Kuharskih bukev

    Obveščanje.

    Praktično navodilo.

    Valentin Vodnik: DRAMILO

    Umetnostno besedilo v primerjavi z neumetnostnim.

    VI. Pismo v umetniški besedi

    Običajno in neobičajno (umetniško) pismo.

    Aleksander S. Puškin: JEVGENIJ ONJEGIN

    ali

    Vloga pisma na dogajanje v romanu.

    Vpliv na dogajanje.

    Alexandre Dumas ml.: DAMA S KAMELIJAMI

    Pismo kot del romana v verzih.

    Vpliv pisma na potek dogajanja.

    VII. Dnevnik v književnem delu

    Neliterarni in literarni dnevnik.

    Henri Chariere: METULJ ali

    Dnevniški zapis in njegova vloga v romanu.

    Čas dogajanja in čas pisanja.

    T.Breton/Beneich: SOFTWAR

    ali

    Roman dnevnik.

    Dnevnik književne osebe.

     

    Arsen Dedić: 6. III. 1985

    Pesniški dnevnik - pesem dnevnik.

    VIII. Izjava v književnem delu

    Vloga izjave v vsakdanjem življenju in v književnem delu.

    Florjan Lipuš: ZMOTE DIJAKA TJAŽA ali

    Vloga izjave v romanu, zlasti glede na odnos ustanove in posameznika.

    Bertolt Brecht: O UBOGEM B.B.

    Pesem kot izjava, izjava kot pesem.

    Pesnik in meščanska družba.

    IX. Umetniška prošnja

    Primerjava umetnostnega besedila z neumetnostnim

    Frane Milčinski - Ježek: N.N. IN ČRNA PEGA ČEZ OČI ali
    AKCIJA PRIŽIGANJA LUČI

    Pesniška prošnja - sporočilo in jezikovne značilnosti.

    Pavle Zidar: SVETI PAVEL

    Pomen pisma v romanu.

    Pismo kot pritožba in prošnja.

    X. Pesniško vabilo

    Običajno in neobičajno (pesniško) vabilo.

    Janez Menart: PODEŽELSKI PLAKAT

    Pesem kot vabilo, vabilo kot pesem.

    Resnično ali navidezno vabilo.

    XI. Domače branje

    		  

    Momo Kapor: ZAPISKI NEKE ANE

    ali poljuben literarni dnevnik

    Književna oseba.

    2. LETNIK

    TEME IN BESEDILA (PREDLOG)

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I. Predstavljam si (opis v umetnostnem besedilu)

    Vloga opisa v umetnostnem besedilu.

    Anna Wambrechtsamer: DANES GROFJE CELJSKI IN NIKDAR VEČ

    ali

    Opisi v romanu.

    Književno oblikovanje zgodovinske snovi.

    Zgodovinske osebnosti in književne osebe.

    Honoré de Balzac: OČE GORIOT

    ali

    Dogajalni prostor in književne osebe.

    Opisi v romanu.

    Fran Govekar: V KRVI

    Opisi v romanu.

    Naturalistične prvine.

    Poul Anderson: SREČNI PLANET

    ali

    Znanstvenofantastična književnost.

    Bitja znanstvenofantastične književnosti.

    Sporočila.

    Opisi.

    Franjo Puncer: IZLET

    Sporočilo znanstvenofantastične novele.

    Vloga opisov.

    II. Doživljam (subjektivno opisovanje v besedni umetnosti)

    Vloga subjektivnega opisovanja v umetnostnem in neumetnostnem besedilu.

    Subjektivno opisovanje kot samostojno besedilo.

    Matjaž Kmecl: S PRIJATELJI POD MACESNI

    Subjektivno opisovanje kot posledica doživetja.

    Domišljijsko subjektivno opisovanje.

    Glavne prvine popotnih zapisov.

    Srečko Kosovel: OTOŽJE

    Pesniško subjektivno opisovanje kot izraz doživetja.

    Občutje in podoba.

    Jezik in slog.

    Fran S. Finžgar: NA PETELINA

    Vloga subjektivnega opisovanja v dogajalni zgradbi.

    Primerjava s Tavčarjevo okvirno pripovedjo V Zali.

    III. Spoznavam (opisna označitev v besedni umetnosti)

    Opisna označitev v umetnostnem besedilu - vrste in vloga.

    Simon Jenko: TILKA

    Posredna in neposredna označitev.

    Avtorjev odnos do književne osebe.

    Perspektiva, tragikomičnost.

    Slika, obraz.

    Miloš Mikeln: ZGAGA VOJVODINE KRANJSKE

    ali

    Posredna in neposredna označitev.

    Ironija, satira, parodija.

    Fran Milčinski: BUTALSKI GASILCI

    Posredna in neposredna označitev.

    Jezik kot sredstvo humorja.

    Humor kot odnos do sveta.

    IV. Nenavadno poročilo (poročilo v umetnostnem besedilu)

    Poročanje, poročilo v književnem besedilu.

    Poročilo kot vrsta pripovedi.

    Jaroslav Hašek: PRIGODE DOBREGA VOJAKA ŠVEJKA

    Vloga poročila v književnem besedilu.

    Glavna književna oseba in avtorjeva ironija.

    V. Pripoved, ki pritegne (pripoved v umetnostnem besedilu)

    Pripovedovanje v književnih besedilih.

    Umetnostna pripoved.

    Josip Jurčič: DOMEN

    Pripovedni način.

    Dogajalna napetost, zanimivost.

    VI. Življenjepis posebne vrste (umetnostni življenjepis)

    Umetnostni življenjepis kot vrsta umetnostne pripovedi.

    Branko Gradišnik: LETA

    Umetnostni življenjepis.

    Vloga življenjepisa v romanu.

    Kajetan Kovič: EPITAF

    ali

    Pesniški življenjepis.

    Pesniški jezik.

    Josip Murn: EPITAF

    Pesniški življenjepis.

    Pesniški jezik.

    VII. Domače branje

     

    Josip Jurčič: DESETI BRAT (tudi film)

    Značilnosti prvega slovenskega romana.

    3. LETNIK

    OBDOBJA IN PREDLAGANA BESEDILA

    POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO

    I. Reformacija in protireformacija

    Versko gibanje.

    Začetki slovenskega knjižnega jezika.

    Pomen dobe.

    Primož Trubar: PROTI ZIDAVI CERKVA

    Protestantska miselnost.

    Jezikovne značilnosti.

    Pridiga, polliterarno besedilo.

    II. Razsvetljenstvo

    Družbenozgodovinsko obdobje, njegove pridobitve.

    Vpliv na književno ustvarjanje.

    Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI

    Originalnost besedila.

    Razsvetljenske in prerodne misli.

    Zvrst,vrsta(dramatika,komedija).

    Vrste komičnosti.

    Jezikovne značilnosti.

    III. Romantika

    Družbenozgodovinski okvir.

    Književno obdobje in smer.
     

    Glavne prepoznavne značilnosti romantične književnosti (subjektivnost, svetobolje, skrajna občutja, izjemnost, neobičajnost, jezik, slog, ..).

    Zvrsti in vrste (lirika, osebnoizpovedne pesmi, romantične pesnitve).

    France Prešeren: KRST PRI SAVICI (UVOD)

    Snov, motiv, rima, ritem, kitica, jezik in slog, ideja.

    France Prešeren: POD OKNOM

    Romantična lirska pesem.

    IV. Realizem in naturalizem

    Družbenozgodovinski okvir.

    Književno obdobje in književna smer.

    Primerjava z romantiko.

    Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. in 2. letniku: (Martin Krpan, Agitator, Oče Goriot, V krvi, Tilka, Domen, Deseti brat)

    Glavne prepoznavne značilnosti realističnih književnih del (objektivnost, motivi iz vsakdanjega življenja, družbeni pojavi, posameznik v skupnosti, tipičnost, metaforičnost, ..).

    Zvrsti in vrste (epika, roman, novela, povest).

    Janko Kersnik: V ZEMLJIŠKI KNJIGI

    Realistično pripovedno delo.

    V. Moderna

    Družbenozgodovinski okvir.

    Impresionizem, simbolizem, dekadenca, nova romantika - idejne in stilne značilnosti.

    Jezik, slog.

    Književne zvrsti in vrste (lirika, razpoloženjska pesem).

    Ivan Cankar: KOSTANJ POSEBNE SORTE

    Motiv, ideja.

    Jezik, slog.

    Simbolizem.

    VI. Ekspresionizem

    Družbenozgodovinski okvir.

    Idejne in slogovne značilnosti ekspresionizma.

    Srečko Kosovel: EKSTAZA SMRTI ali RDEČI ATOM

    Idejne in slogovne značilnosti ekspresionizma.

    Metafora.

    VII. Socialni realizem

    Družbenozgodovinski okvir.

    Idejne in slogovne značilnosti.

    Prežihov Voranc: BOJ NA POŽIRALNIKU ali SAMORASTNIKI

    Motivi, sporočilo, slog.

    Idejne, tematske in slogovne značilnosti.

    Prepletanje epskih in dramatskih prvin.

    VIII. Književnost v 2. svetovni vojni

    Družbenozgodovinski okvir.

    Idejne in slogovne značilnosti.

    Karel Destovnik - Kajuh: BOSA POJDIVA

    Ljubezenska pesem v vojnem času.

    Ponavljanje, kontrast.

    IX. Sodobna slovenska književnost, smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni

    Značilnosti literarnih smeri.

    Generacije in njihovi predstavniki.

    Tone Pavček: PESEM O ZVEZDAH

    Sporočilo.

    Jezik, slog.

    Franček Rudolf: ZVESTOBA

    Sporočilo.

    Jezik, slog.

    Sodobno pripovedništvo.

    XIII. Domače branje

    Glej prvine pod točko II.

    Anton Tomaž Linhart: TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI ali
    Pavle Zidar: PIŠEM KNJIGO

    		  

    4. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

    Pri slovenščini dijaki sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in tvorijo (govorijo, pišejo) neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 % ur pouka (tj. 63 ur letno), delu z umetnostnim pa 40 % (oziroma 42 ur letno). Ker je delo z neumetnostnimi besedili drugačno kot z umetnostnimi, sta področji obravnave neumetnostnih in umetnostnih besedil predstavljeni ločeno tako v katalogu znanj načrtu (primerjaj poglavji Funkcionalni cilji, Izobraževalni cilji) kakor tudi v didaktičnih navodilih.

     

    Obravnava neumetnostnih besedil

    Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim (in praktičnim) delom dijakov, saj je lahko le taka pogoj za uspešnost pouka slovenskega jezika. Gre za povezavo z vsebinami drugih - strokovnih - predmetov ter s praktičnim delom v delavnicah.
    Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so projektno, sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vedno bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v paru, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v paru oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor z učiteljem, temveč predvsem med sošolci (dijak nastopa tako v vlogi tvorca kot naslovnika besedila), ob ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikih.
    Iz učnociljnega kataloga znanja se vidi, da dijaki pri obravnavi neumetnostnih besedil nastopajo v štirih dejavnostih (poslušanje /in gledanje/, branje, govorjenje, pisanje). Čeprav težimo k temu, da bi bile vse štiri dejavnosti enakovredno zastopane, dajemo pri pouku predvsem poudarek slušnemu prenosniku (poslušanje in govorjenje), pri čemer pa ne zanemarjamo vidnega prenosnika (torej branja in pisanja).
    Dijaki pri pouku sprejemajo strokovna (pri branju tudi nebesedne dele teh besedil, kot so razpredelnice, grafikoni ipd.) in publicistična besedila, ki so po vsebini blizu njihovemu poklicnemu področju. Obravnava neumetnostnih besedil je zasnovana tako, da se besedila aplikativno vključujejo v proces poklicnega oblikovanja. V učnem načrtu predstavljeni cilji so enaki za vse vrste nižjih poklicnih šol, vendar vsebine izhajajo iz ustreznega poklicnega področja (dijaki, ki se pripravljajo na poklic npr. kuharja, poslušajo/gledajo oddaje, berejo besedila/revije ipd. s svojega strokovnega področja, torej drugačna od tistih, ki se pripravljajo npr. na poklic avtomehanika).
    Dijaki poslušajo in berejo krajša, manj zahtevna besedila. S pomočjo slišanega/prebranega si pridobijo nove podatke in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Tako razvijajo različne bralne in učne strategije, kar jim pomaga tudi pri uspešnosti pri drugih predmetih in v praktičnem delu izobraževanja oziroma kasneje v življenju. Dijaki govorjena/zapisana besedila tudi razčlenjujejo, in sicer pomensko, pragmatično in vrednotenjsko, zapisana deloma tudi jezikovno, kar jim pomaga pri tvorjenju zapisanih besedil. Ob ustrezni pripravi oziroma osnutku tvorijo ustrezna, razumljiva in pravilna besedila.

     

    Obravnava neumetnostnih besedil v šoli torej zajema naslednje faze:

    1.   napoved vrste in teme besedila, ki ga bodo poslušali (gledali) oziroma brali; dijaki si obudijo svoje znanje o okoliščinah tvorjenja, vrsti in temi besedila;
    2.   poslušanje (gledanje), med katerim si kaj zapišejo, oziroma branje besedila, med katerim si podčrtujejo bistvene podatke;
    3.   po poslušanju oziroma branju besedila sledi pogovor o tem, kar so poslušali/prebrali, npr. o vsebini besedila in okoliščinah nastanka besedila, obnovijo vsebino besedila, ob besedilu povedo svoje izkušnje, besedilo vrednotijo ter svoje mnenje tudi utemeljijo -- torej poslušano/prebrano besedilo razčlenijo pomensko, pragmatično in vrednotenjsko;
    4.   zapisano besedilo jezikovno razčlenjujejo - v vseh treh letnikih sistematično opazujejo pomenske, funkcijske, pragmatične in stilne lastnosti jezikovnih prvin besedila, v 2. letniku pa še njihove oblikoslovne in ter v 3. letniku skladenjske lastnosti; tako obnavljajo/dopolnjujejo svoje osnovnošolsko znanje; ob razčlembi besedil uporabljajo temeljne jezikoslovne izraze, ki so jih usvojili že v osnovni šoli;
    5.   pogovoru o poslušanem/prebranem besedilu sledi tvorjenje podobnega besedila, bodisi kot govorni nastop bodisi kot pisanje besedila iste vrste.

     

    Dijaki v šoli opazujejo tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposabljajo za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Poseben poudarek namenjamo temu, da dijak govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku). Dijak vadi vljudne načine odgovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred stranko. Razlike pri izbiranju jezikovnih sredstev glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da si v razredu poskušajo vzpostaviti situacije, v katerih dijaki uporabljajo jezik (igra vlog). - Koliko vaje potrebujejo dijaki, presodi učitelj v konkretnem primeru.

    Da bo dijakovo sporazumevanje v različnih okoliščinah uspešno, je potrebno tudi sistematično razvijati njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ga seznanjati s temeljnimi pravorečnimi in pravopisnimi pravili ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih in slogovnih napak.
    Iz kataloga znanja je tudi razvidno, da dijaki v vodenih pogovorih razmišljajo o psihičnih in družbenih vidikih jezika (npr. o prednostih maternega jezika pred tujim, o položaju slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji, o okoliščinah za rabo knjižnega in neknjižnega jezika, žargona in strokovnega jezika ipd.) ter si pri tem oblikujejo tudi stališče do prevzemanja tujega v slovenščino.

     

    Obravnava umetnostnih besedil

    Katalog znanj za pouk književnosti navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in končnih ciljev v celoti.
    1.   Za vsak letnik so navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:
    2.   Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja, so v učnem načrtu navedene po načelu stopnjevanja dijakove samostojnosti:
    3.   Stalne dejavnosti dijakov (v vsakem letniku in pri vsaki učni enoti) so doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del.
    4.   Dejavnosti dijakov je mogoče vzpodbujati z različnimi oblikami pouka. Poleg frontalnega vodenja dialoga je priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, zlasti takrat, ko gre za doživljanje in vrednotenje.
    5.   Branju in obravnavi leposlovnih del sledita govorno in pisno tvorjenje drugotnih besedil. V sklenjenih, smiselnih besedilih dijaki izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del. Govorni nastopi so postopno vse samostojnejši, v njih dijaki na začetku (1. letnik) izražajo predvsem svoje doživljanje, postopno pa vedno več razumevanja in vrednotenja; na slednjem je poudarek zlasti v tretjem letniku. Enako velja za pisna besedila.
    6.   Svoje sprejemanje književnosti poglabljajo dijaki tako, da se preizkušajo v pisanju lastnih (po)ustvarjalnih besedil ali po želji recitirajo. Ustvarjalno in poustvarjalno pisanje je nadstandardna dejavnost. Izdelki te vrste (poskusi pesmi, proze, dramatizacij, prebeseditve književnih besedil) se vrednotijo opisno.
    7.   Znanje literarne zgodovine in teorije, navedeno med etapnimi cilji pod naslovom Pridobivanje književnega znanja (izobraževalni cilji), je elementarno - dijaki poznajo tiste literarnoteoretične pojme in tista literarnozgodovinska dejstva, ki jih nujno potrebujejo pri razlagi.
    8.   V prvih dveh letnikih so besedila izbrana po tematskem kriteriju, tako da so ob njih poudarjene dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja, v tretjem pa so besedila izbrana po kriteriju literarnozgodovinske reprezentativnosti, tako da dijaki ob njih pridobijo pregledno literarnozgodovinsko znanje. To ne pomeni, da opustijo dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja (saj so konstanta književnega pouka), ampak da so le-te samostojnejše, bolj povezane, vključene v sistem, kar omogoča celovitejši odnos do leposlovnega besedila. Teme so v načrtu predlagane, isto velja za besedila. Namesto njih lahko učitelj izbere druge teme in druga besedila, s katerimi doseže isti cilj. Daljša književna dela obravnavamo ob odlomkih.
    9.   Domače branje: Dijaki preberejo v vsakem letniku tri dela, eno od teh je za vsak letnik predlagano z učnim načrtom, dve izberejo učitelji in dijaki.

     

    Predlogi za izbirni del:

    a) iz klasične književnosti: Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni ali Tržačan; Gogolj: Taras Buljba; Prežihov Voranc: Samorastniki ali Boj na požiralniku; Miško Kranjec: Kati Kustecova;
    b) iz sodobne, mladinske in trivialne književnosti Pavle Zidar: Moja družina; Anton Ingolič: Gimnazijka ali Mladost na stopnicah; Christiane F.: Mi otroci s postaje ZOO; M. Fritz - Kunc: Janov krik; Feri Lainšček: Ajša Najša ali Namesto koga roža cveti; Ivo Zorman: V sedemnajstem; Tone Partljič: Dupleška mornarica; poljuben strip.

     

    Obravnavi domačega branja namenimo najmanj tri šolske ure. Ena od teh je namenjena pripravi na domače branje.

    Učitelj da dijakom navodila, naloge in vprašanja v zvezi s književnim besedilom. Drugi dve uri se dijaki v šoli pogovarjajo o prebranem delu - izražajo občutja, doživljanja, ki jih je v njih vzpodbudilo prebrano delo, poročajo o svojih razmišljanjih, analizah in sklepih. Pogovor vodi učitelj, dijake vzpodbuja tudi k medsebojnim pogovorom in konfrontacijam. V šolsko obravnavo vključimo tudi različne vrste lastne ustvarjalnosti: tvorba izvirnih pisnih besedil, dopolnjevanje ali nadaljevanje zgodbe, dramatizacije, ilustracije, igranje vlog, kvizi, okrogle mize. Te oblike lastne ustvarjalnosti so nadstandardne.
    Frontalno obliko pouka učitelj čim večkrat nadomesti s skupinsko, priporočljivo je tudi delo v parih. Skupine ali pari lahko opazujejo isto delo z različnih vidikov. Tudi pri obravnavi del za domače branje se postopno povečuje dijakova samostojnost, sposobnost doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja.

    5. STANDARDI

    Standardi so predstavljeni s cilji, ki jih dijaki dosežejo v posameznem letniku v procesu izobraževanja in so pogoj za napredovanje v višji letnik, ob zaključnem izpitu pa pogoj za zaključek izobraževanja na tej stopnji. (V besedilu so označeni s temnim tiskom.)

    6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    6.1. OBVEZNI NAČINI

    Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja sta:
  • ustno in

  • pisno.

    6.2.   PRIPOROČILA

    S preverjanjem sporazumevalne zmožnosti se ugotavlja uspešnost vzgojno-izobraževalnega procesa pri doseganju zastavljenih ciljev; doseženo uporabno znanje se ocenjuje z ocenjevalno lestvico. Učitelj pri preverjanju ugotavlja obseg in raven sporazumevalne zmožnosti glede na zastavljene cilje. Znanje se preverja pred posredovanjem nove učne snovi, med tem in ob koncu posredovanja -- tako se ugotavlja predznanje, razumevanje novih učnih vsebin in (ob zaključku) razumevanje celotne vsebine ter uporabno znanje.

    Preverjanje sporazumevalne zmožnosti in ocenjevanje je ustno in pisno; ocena je javna. Dijaki morajo biti seznanjeni z načini ocenjevanja in s kriteriji, predvidenimi za določeno oceno.

    Dijaki opravijo med letom naslednje obveznosti, ki jih učitelj oceni:

    1.   poslušajo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

    2.   preberejo neumetnostno besedilo ter ga razčlenijo pomensko, pragmatično in jezikovno,

    3.   pisno tvorijo uradno ali strokovno besedilo,

    4.   pišejo doživljajski spis ali spis, vezan na učno snov iz književnosti, ter

    5.   opravijo govorni nastop - po lastni izbiri tvorijo neumetnostno besedilo in govorijo o umetnostnem besedilu,

    6.   pisno ali ustno odgovarjajo na vprašanja o domačem branju,

    7.   recitirajo/deklamirajo krajše umetnostno besedilo.

    Ob zaključku šolanja opravijo zaključni izpit, ki je določen z izpitnim katalogom.

    7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Slovenski jezik in književnost se povezuje:

  • s strokovnimi predmeti,

  • z jezikovno-umetnostnimi predmeti,

  • z naravoslovnimi predmeti in

  • s praktičnim izobraževanjem.