OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA

NATAKAR

Podlaga za pripravo izobraževalnega programa
Pričujoči izobraževalni program srednjega poklicnega izobraževanja je nastal na podlagi poklicnih standardov pomočnik/ pomočnica kuharja (šifra standarda 8110.004.3.0), pomočnik/ pomočnica natakarja (šifra standarda 8110.006.3.0) ter natakar/ natakarica (šifra standarda 8110.005.4.0) (Ur. l. št. 18/25)  in v skladu z Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, 2001).
Izobraževalni program bo postopoma nadomeščal izobraževalni program Gostinska dela (poklic: natakar;  Ur.l. RS št 51/98, 67/00, 12/01, 23/02, 79/03, 75/04, 63/05)in izobraževalni program Natakar (ds) (Ur.l. RS št 69/ 98).

Izobraževalni program je modularno zgrajen in omogoča pridobitev:

• srednje poklicne izobrazbe natakar/ natakarice,
• nacionalne poklicne kvalifikacije pomočnik/ pomočnica kuharja in
• nacionalne poklicne kvalifikacije  pomočnik/ pomočnica natakarja. 

Cilji in programske rešitve

Pri pripravi izobraževalnega programa so bili zastavljeni naslednji cilji:

• povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu, katalogih znanj in izpitnih katalogih;
• povečanje notranje vsebinske povezanosti in prepletenosti znanja ter razvoj poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklic, sodelovanje v družbi, osebnostni razvoj in nadaljnje izobraževanje;
• uveljavitev načela učno ciljnega in problemskega načrtovanja pri pripravi katalogov znanj in izpeljavi učnega procesa;
• modularno zgrajen in fleksibilen izobraževalni program;
• odpiranje kurikula in vpliv lokalnih partnerjev pri uresničevanju lokalnih potreb in interesov;
• enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja;
• večja programska prožnost in avtonomija šol s pripravo okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni;
• novi metodično-didaktični koncepti, katerih cilj je doseči spremembo v pedagoškem delu učiteljev, timskem delu na šoli in večji individualizaciji pouka.

Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničen skozi koncept kompetenc ( poklicnih in ključnih, ki jih razvijamo s ključnimi kvalifikacijami). V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuji jezik, umetnost, družboslovje, naravoslovje in šport kot samostojne programske enote (predmeti) v najmanj minimalnem standardu, kot jih  določajo navedena izhodišča.
Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s strokovnimi vsebinami in praktičnim izobraževanjem prepuščamo šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.

Cilji ključnih kvalifikacij so vgrajeni v strokovne vsebinske sklope ali se kot način in metoda dela uresničujejo skozi celoten program: kompetenca učiti se učiti, socialne spretnosti, razvoj sporazumevalnih zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti),  informacijsko-komunikacijska pismenost, podjetništvo ter varstvo in zdravje pri delu.
Graditev kariere je mogoče razviti v okviru interesnih dejavnosti ali odprtega kurikula.
V okviru interesnih dejavnosti se poveča število ur, namenjenih športnim dnevom, na 60 ur.
Najmanjša strukturna enota za dosego poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki v smislu koncentričnih krogov omogoča pridobivanje poklicne kompetence in postopno graditev le-te na več ravneh. Vsebinski sklopi so vsebinsko-didaktični sklopi ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru vsebinskih sklopov se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in nacionalne ključne kvalifikacije v luči delovnih in poslovnih procesov in upoštevanja potreb gostov. Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje gostinske dejavnosti: tehnološki, ekonomski, komunikacijski, okoljevarstveni in zdravstveni. Vsebinski sklopi vključujejo cilje informiranja, načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole.
Posebna pozornost je posvečena »teoretizaciji« praktičnega izobraževanja, s ciljem doseči ustrezno razmerje med teoretičnim in praktičnim vidikom usposobljenosti.

Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in zahtevnost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc v smislu koncentričnih krogov skozi vsa tri leta izobraževanja.

• Osnovni nivo: dijaki izvajajo pripravljalne in  temeljne poklicne aktivnosti v predvidljivih in dobro strukturiranih situacijah, bolj kompleksne naloge izvajajo po navodilih; spoznavajo in osvajajo osnovna znanja in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog;
• rutinski nivo: dijaki se naučijo načrtovati, izvajati spretnosti v bolj kompleksnih situacijah, ki zahtevajo tudi sodelovanje z drugimi. Razvijajo prilagodljivost, komunikativnost, skupinsko reševanje nalog;
• napredni nivo: dijaki znajo ekonomsko in časovno oceniti nalogo, izvesti kompleksne delovne naloge, znajo reševati probleme, ki presegajo znane situacije, probleme rešujejo sodelovalno v skupini. Poudarek je na načrtovanju, odločanju, izvedbi in kontroli delovnega procesa, sodelovanju z drugimi, razvijanju odgovornosti in samoiniciativnosti ter kreativnem reševanju problemov, ki zahteva kompleksno in dobro strukturirano teoretično znanje in ključne kvalifikacije.
  

Katalogi znanja so načrtovani učno ciljno: v ciljih so zapisane spretnosti, znanja, veščine in kompetence, ki se kot učni dosežki preverijo z uresničitvijo cilja znotraj sklopa in ob koncu izobraževanja; v drugi koloni so opredeljeni cilji nacionalnih ključnih kvalifikacij, ki jih uresničujemo povezano.

Nov didaktični koncept predpostavlja pouk  (pedagoški proces), ki:

• je usmerjen k dijaku in procesom učenja ter razvijanju celovite poklicne usposobljenosti, razvijanju samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za svoje ravnanje;
• spreminja vlogo učitelja od »prenašalca« znanja k prevzemanju novih vlog (mentor, ki načrtuje, usmerja in svetuje);
• predpostavlja učenje v kompleksnih zaokroženih vsebinskih sklopih, ki vključujejo cilje načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole; 
• izpostavlja učenje za poklicno ravnanje, povezovanje teorije, prakse in ključnih kvalifikacij;
• zahteva učenje z lastno aktivnostjo in ob praktičnih izkušnjah, s poudarkom na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so aktivnosti in ravnanja ter refleksija le-teh (pridobivanje tako vsebinskega kot proceduralnega znanja  -  obvladovanja procesov, metod, razvoj spretnosti);
• razvija ključne kompetence učenje učenja, socialne in sporazumevalne kompetence (ustno komunikacijo, razvijanje funkcionalne pismenosti in informacijsko-komunikacijske pismenosti) skozi celoten izobraževalni program;
• razvija nove metode preverjanja in ocenjevanja znanja in kompetenc.
  

Izobraževalni program zahteva pripravo izvedbenega kurikuluma na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne aktivnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati. Določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego cilja je na šoli oblikovana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo.

Odprti del kurikuluma je namenjen za uresničevanje ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definira vsebinske sklope in cilje tega dela kurikuluma, v katerem dijaki razvijajo  praktične veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo  ključne kompetence.

Uresničevanje ciljev ključne kvalifikacije: naravoslovje
Učni  sklopi iz kataloga znanj  naravoslovje, ki se povezujejo z vsebinskimi sklopi:

Za uresničitev integriranih učnih sklopov je predvidenih 66 ur.

Vsebine  in cilji iz vseh  katalogov znanj ključnih kvalifikacij se povezujejo s strokovnimi  vsebinskimi sklopi.

Integracija ciljev splošnega izobraževanja v strokovno teoretično izobraževanje mora biti izpeljana tako, da nastane nova dopolnjena in zaključena celota. To  pomeni, da se morajo cilji splošnega izobraževanja smiselno nadgrajevati in dopolnjevati s cilji strokovno teoretičnega izobraževanja. Zato je nujno, da učitelj splošno izobraževalnih vsebin pri integraciji, skupaj z učiteljem  strokovno teoretičnih vsebin, sodeluje pri načrtovanju in izvajanju integriranih vsebinskih sklopov. Integrirane vsebinske sklope morata oba učitelja načrtovati in izvajati timsko, enako velja tudi za  proces  vrednotenja in ocenjevanja doseženega znanja. Oba učitelja morata pri integraciji upoštevati vse cilje, ki so zapisani v obeh katalogih znanj, in jih operacionalizirati tako, da se cilji in načrtovane dejavnosti smiselno dopolnjujejo.

Organizacija praktičnega pouka in praktičnega izobraževanja v delovnem procesu (praktično usposabljanje z delom)

Praktično izobraževanje v delovnem procesu (PIDP) omogoča doseganje ciljev, ki jih šola ne more uresničiti, zlasti  poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilca izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj izvajata izobraževalni program. Dijak v delovnem procesu pri delodajalcu poleg praktičnega znanja in spretnosti pridobi tiste spretnosti, ki jih v šolskih delavnicah ni moč pridobiti, predvsem:

• socializacijo v delovnem okolju,
• dinamiko realnega delovnega procesa,
• skupno odgovornost za kakovost opravljenega dela.

Praktično izobraževanje v delovnem procesu poteka na podlagi sklenjene:

• individualne učne pogodbe med delodajalcem in dijakom  ali
• kolektivne učne pogodbe med delodajalcem in šolo.

V pogodbi se stranki dogovorita glede:

• trajanja in načina izvajanja praktičnega izobraževanja v delovnem procesu,
• vsebin, ki jih bo dijak pridobil v delovnem procesu,
• drugih nalog in obveznosti pogodbenih strank.

Z individualno učno pogodbo se obseg praktičnega izobraževanja pri delodajalcu za dijaka lahko poveča:

• v prvem in drugem letniku s 3 na 7 tednov, s tem se dijaku zagotovi najmanjše število pouka prostih tednov v šolskem letu;
• v tretjem letniku z 18 na 19 tednov
• na račun praktičnega pouka v drugem in tretjem letniku (2 dni na teden), kar zanaša skupaj 98 dni ali 19, 6 tedna.

Po individualni pogodbi je lahko največji obseg PIDP v delovnem procesu v vseh treh letnikih  7+7+19+19,6 =52, 6 tednov