SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

Izobraževalni program: LABORATORIJSKI TEHNIK

KATALOG ZNANJ

Sprejeto na 28.seji Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje, dne 10. 6. 1999

1. IME PREDMETA

KLINIČNA KEMIJA IN BIOKEMIJA

2. ŠTEVILO UR

Po posameznih letnikih in oblikah izobraževalnega dela.

Letnik

Oblike izobraževalnega dela

 

Teorija (ur)

Vaje (ur)

Skupaj (ur)

1.

    

 

2.

    

 

3.

105

70

175

4.

136

34

170

skupaj

241

104

345

*  T – teoretični pouk, seminarji, projektno delo;

** V- vaje, individualno projektno delo oziroma projektno delo v skupinah, storitev.

3. USMERJEVALNI CILJI

Pri predmetu dijaki:

  • spoznajo pomen klinične biokemije v moderni diagnostiki,

  • povežejo biokemijo s sorodnimi naravoslovnimi in družboslovnimi znanji (kemija, biologija, somatologija, hematologija, tuji jeziki),

  • razumejo spremembe koncentracij sestavin biološkega materiala v normalnem oziroma v bolezenskih stanjih,

  • poznajo načela diagnostičnih testov v biološkem materialu,

  • se strokovno-teoretično pripravijo za samostojno delo v klinično biokemijskem laboratoriju po predhodnih navodilih,

  • opravijo strokovno-teoretično pripravo za nadaljevanje izobraževanje na visokih strokovnih šolah,

  • razvijajo osebnostnih lastnosti kot so: poštenost, odgovornost, natančnost, vztrajnost, delavnost, vedoželjnost, ustvarjalnost, inovativnost, sposobnost pisnega in ustnega sporočanja,

  • razvijajo etične norme, sprejemajo telesno, duševno in družbeno zdravje kot najvišjo vrednoto, ukrepajo vedno v korist človeku, sprejmejo norme kodeksa etike zdravstvenih delavcev in kodeksa dela v laboratorijski medicini ter ravnajo po njih v poklicnem in vsakdanjem življenju,

  • se vzgajajo h kritičnosti pri podajanju rezultatov svojega dela,

  • skrbijo za lastno zdravje in zdrav način življenja,

  • spoznavajo pomen skrbi za vseživljenjsko izobraževanje,

  • poznajo in upoštevajo varnostne ukrepe in pogoje za lastno zaščito in zaščito okolja,

  • se navajajo na delo, katerega uspešnost je odvisna od vsakega posameznika v skupini in ki zahteva dobre medsebojne odnose.


    • 4. OPERATIVNI CILJI

    3. letnik

    INFORMATIVNI CILJI IN VSEBINE

    FORMATIVNI CILJI

    SOCIALIZACIJSKI CILJI

    POSEBNOSTI V IZVEDBI

    Klinična kemija in biokemija - uvod

    Dijaki

    Dijaki

    		  

  • dijaki definirajo pojem klinične kemije in biokemije

  • seznanijo se s vsebinami, ki jih predmet poučuje

  • opišejo kratek zgodovinski razvoj klinične kemije in biokemije

    		•

  • predmet povežejo z ostalimi naravoslovnimi vedami (kemija, biologija, hematologija);

    		•

    Zavedajo se pomena klinične kemije in biokemije kot interdisciplinarne vede.

    		  

    VRSTE BIOLOŠKEGA MATERIALA, ODVZEM IN SHRANJEVANJE

     

     

     

  • dijaki naštejejo vrste biološkega materiala, ki jih analizira laboratorijski tehnik

  • poznajo načine shranjevanja vzorcev

  • poznajo razlike med vensko in kapilarno krvjo

  • poznajo čas od odvzema do centrifugiranja

  • znajo postopati z lipemičnim in ikteričnim serumom ter hemoliziranim vzorcem

  • poznajo vplive zdravil, ki lahko povzročijo napočno zvišane ali znižane rezultate (npr. vpliv vitamina C)

    		•

  • ločijo med plazmo in serumom;

  • prepoznajo lipemični in ikterični serum ter hemoliziran vzorec;

  • navedejo možnosti za shranjevanje vzorcev, če analize ni možno izvesti takoj;

  • shematsko prikažejo potek dela v biokemičnem laboratoriju;

  • napišejo navodila za varno delo v biokemičnem laboratoriju;

    		•

    Prijazno sprejmejo bolnika in mu posredujejo navodila za pravilen odvzem biološkega materiala.

    Zavedajo se dragocenosti in enkratnosti biološkega vzorca, dejavnikov tveganja pri ravnanju z njim ter natančno sledijo navodilom za odvzem in transport vzorca.

    Poznajo ukrepe, potrebne za zaščito pri delu z biološkim materialom.

    Poznajo način dela in organizacijo v laboratoriju od sprejema vzorca do izdaje izvida.

    Z ustreznim shranjevanjem vzorcev pred in po analizi poskrbijo za preverljivost rezultatov.

    Ogled klinično biokemijskega laboratorija in seznanitev z organizacijo dela v njem.
       

    Poskrbijo, da se ostanki bioloških vzorcev po opravljenih analizah zavržejo na strokoven ter etično in ekološko sprejemljiv način.

    		  

    STATISTIKA

     

     

     

  • dijaki poznajo osnovne statistične pojme (populacija, statistična enota, statistični znak)

  • poznajo načine urejanja in prikazovanja podatkov

  • izračunajo aritmetično sredino, standardni odklon in koeficient variacije

    		•

  • podatke razvrstijo v tabelo;

  • narišejo histogram, frekvenčni poligon in frekvenčno pogačo;

  • s pomočjo izračunane aritmetične sredine ocenijo natančnost metode;

  • s pomočjo koeficienta variacije ocenijo ponovljivost metode;

  • pri vsaki preiskavi izračunajo odstopanje rezultata od prave vrednosti oziroma od aritmetične sredine meritev;

    		•

    Zavedajo se pomena statistične obdelave v sodobnem svetu.

    Vaje: statistična obdelava različnih skupin podatkov.

    KONTROLA KVALITETE REZULTATOV

     

     

     

  • naštejejo vzroke za nastanek slučajnih, sistematičnih in grobih napak.

  • poznajo kontrolo kvalitete dela: kontrole včeraj-danes, danes-danes, republiška, mednarodna.

    		•

  • predlagajo ukrepe za odpravljanje napak;

  • shematsko prikažejo proces interne kontrole kvalitete;

  • ločijo med pojmoma natančnost in pravilnost metode;

  • ocenijo natančnost in pravilnost svojih rezultatov;

    		•

    Prizadevajo si, da bi dosegli čim večjo pravilnost in zanesljivost laboratorijskih rezultatov.

    Zavedajo se dolžnosti po preverjanju pravilnosti vseh faz dela od odvzema do končnega rezultata, če nastopi dvom v pravilnost rezultatov.

    Delo v manjših skupinah.

    Vaja: kontrola kvalitete rezultatov.

    Obisk klinično biokemijskega laboratorija in seznanitev z načini izvajanja interne kontrole kvalitete rezultatov.

    URIN

     

     

     

  • pojasnijo proces nastajanja urina

  • razlikujejo med naključnim vzorcem urina in 24 urnim vzorcem

  • vedo, kdaj naj se jemlje urin za določene preiskave

  • poznajo način odvzema urina, shranjevanje in zbiranje 24 urnega urina

  • naštejejo snovi, ki so normalno ali patološko prisotne v urinu

  • poznajo pomen organoleptičnega, fizikalnega in biokemijskega pregleda urina

  • razložiijo vzroke za spremembo barve, vonja in izgleda urina ter vzroke za spremembe pH, količine in gostote

    		•

  • samostojno izvedejo celoten pregled urina;

    		•

    Se zavedajo, da je vsak urinski vzorec lahko kužen, zato morajo biti pri delu zelo pazljiv in upoštevati navodila za varno delo.

    Razvijajo natančnost pri opazovanju in zapisovanju svojih ugotovitev.

    Vaje:

  • organoleptični in fizikalni pregled urina,

  • dokazovanje proteinov v urinu,

  • dokazovanje glukoze v urinu,

  • dokazovanje laktoze v urinu,

  • dokazovanje metilketonov v urinu,

  • dokazovanje nitritov v urinu,

  • dokazovanje krvi v urinu

  • dokazovanje bilirubina v urinu.

    		•

  • poznajo delovanje in zgradbo ledvic

  • opišejo metode za dokazovanje prisotnosti proteinov, sladkorjev, nitritov, metil-ketonov, žolčnih barvil in krvi v urinu

    		•       

    OGLJIKOVI HIDRATI

     

     

     

  • poznajo zgradbo in lastnosti ogljikovih hidratov

  • razumejo metabolizem ogljikovih hidratov

  • ciklus citronske kisline ovrednotijo kot središče metabolizma

  • poznajo dihalno verigo kot ključen energijski proces

  • naštejejo hormone, ki uravnavajo koncentracijo glukoze v krvi in razlikujejo med hormoni za zvišanje oziroma znižanje njene koncentracije

  • poznajo motnje v presnovi ogljikovih hidratov

  • poznajo vrste sladkorne bolezni in vzroke za njen nastanek

  • opišejo teste za spremljanje sladkorne bolezni

  • opišejo potek oGTT

  • opišejo metode za določanje koncentracije glukoze v serumu (GOD, HK)

  • poznajo neobstojnost glukoze v serumu in inhibitorje glikolize (NaF)

  • spoznajo osnove fotometrije in Beer Lambertov zakon

    		•

  • poiščejo glavne stopnje razgradnje ogljikovih hidratov;

  • poiščejo povezave med posameznimi metabolnimi procesi in shematsko prikažejo potek razgradnje in sinteze glukoze, razgradnje fruktoze in galaktoze ter ciklusa citronske kisline;

  • samostojno izvedejo metode za določitev koncentracije glukoze v serumu;

  • shematsko prikažejo glavne razlike med metabolizmom ogljikovih hidratov zdravega človeka in metabolizmom pri sladkorni bolezni;

  • narišejo krivuljo obremenilnega testa z glukozo;

    		•

    Zavedajo se pomena ogljikovih hidratov za energijo.

    Razvijajo natančnost in odgovornost pri delu v laboratoriju.

    Razvijajo čut za laboratorijsko delo v skupini.

    Upoštevajo pripombe in nasvete sošolcev z namenom doseči boljše rezultate analiz.

    Spoznajo pozitivni pomen treme, pri kateri višja raven adrenalina signalizira povečano energijsko potrebo organizma.

    Vaje: določanje koncentracije glukoze v serumu z god metodo.

    ŽOLČNA BARVILA

     

     

     

  • opišejo metode za določanje koncentracije bilirubina v serumu ter dokazovanje žolčnih barvil v urinu

    		•

  • razložijo vzroke za pojav zlatenice;

  • shematsko prikažejo metabolizem bilirubina pri vseh treh vrstah zlatenice;

  • s pomočjo znanja o metabolizmu bilirubina analizirajo spremembe v koncentraciji žolčnih barvil v serumu in urinu;

  • pojasnijo vlogo posameznih reagentov, potrebnih za izvedbo analiz;

    		•

    Zavedajo se pomena zdravega načina življenja pri preprečevanju bolezni jeter.

    Novo snov povežejo z že pridobljenim znanje in si olajšajo pomnjenje.

    Vaje:

  • določanje koncentracije direktnega in indirektnega bilirubina v serumu,

    		•
     

  • samostojno izvedejo postopek za določitev koncentracije bilirubina v serumu;

    		•

    Razvijajo ročne spretnosti pri delu v laboratoriju.

  • dokazovanje žolčnih barvil v urinu: bokazovanje bilirubina po harissonu, polkvantitativno določanje urobilinogena po ehrlichu.

    Referat: vpliv alkohola na delovanje jeter.

    		•

    NEPROTEINSKE DUŠIKOVE SPOJINE

     

     

     

  • razložijo sintezo spojin, ki jih uvrščamo med neproteinske dušikove spojine in napišejo njihove formule;

  • opišejo metode za določanje koncentracije sečnine (Berthelot, UV), kreatinina (Jaffe), uratov (encimska z urikazo) v serumu in urinu ter amoniaka (encimska z GLDH) v plazmi;

  • definirajo očistek in ga izračunajo;

  • opredelijo kreatinin očistek kot merilo za glomerularno filtracijo;

    		•

  • poiščejo vzroke za spremembo koncentracije spojin v serumu in urinu;

  • razložijo vzroke za nastanek putike;

  • pojasnijo pomen določanja koncentracije spojin pri ugotavljanju pravilnosti delovanja ledvic oziroma jeter;

  • samostojno izvedejo metode za določitev koncentracije sečnine, kreatinina in uratov v serumu in urinu;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilne in uravnotežene prehrane za normalno delovanje ledvic.

    Razvijajo odgovornost za kvalitetno delo v šolskem laboratoriju in kasneje na svojem delovnem mestu.

    Vaje:

    Določanje koncentracije sečnine v serumu in urinu po berthelotovi metodi in encimski uv metodi,

    Določanje koncentracije kreatinina v serumu in urinu,

    Določanje koncentracije uratov v serumu in urinu.

    LIKVOR

     

     

     

  • opišejo nastanek in sestavo likvorja

  • poznajo pomen organoleptičnega, citološkega, biokemičnega in bakteriološkega pregleda

  • navedejo možne vzroke za spremembo koncentracije proteinov, glukoze in laktata v likvorju

  • pojasnijo pomen bakteriološkega pregleda za določitev povzročitelja meningitisa

  • opišejo metode za določanje koncentracije proteinov, glukoze in laktata v likvorju

    		•

  • vedo, da povečana vsebnost levkocitov ali proteinov kaže na meningitis ali na prisotnost tumorja;

  • poiščejo povezavo med spremembo koncentracije glukoze in laktata pri meningitisu;

  • samostojno izvedejo metodo za določitev koncentracije proteinov likvorju;

    		•

    Se zavedajo, da je likvor izredno dragocen biološki material, zato so pri delu z njim izredno pazljivi in natančni.

    Vaja: turbidimetrično določanje koncentracije proteinov v likvorju s sulfosalicilno kislino.

    URINSKA USEDLINA

     

     

     

  • poznajo sestavine urina

  • poznajo oragnizirani in neorganizirani del usedline

    		•

  • po navodilih pripravijo preparat za mikroskopski pregled usedline;

    		•

    Zavedajo se pomena osebne higiene.

    Vaja: pregled različnih preparatov urinske usedline.
       

    Naučijo se v vsakodnevni prehrani izogibati se prepogostemu uživanju snovi, ki povzročajo ledvične kamne.

    Zavedajo se pomena natančnega pregleda vzorca za pravilno nadaljnje zdravljenje bolnika.

    		  

    BLATO

     

     

     

  • naštejejo sestavine v blatu ter navedejo biokemijske procese, ki potekajo v debelem črevesu

  • poznajo pomen organoleptičnega pregleda,dokazovanja krvi, žolčnih barvil, neprebavljene hrane ter jajčec in cist parazitov v blatu

  • opišejo metode za dokazovanje krvi v blatu in za ugotavljanje prebavljenosti hrane

    		•

  • povežejo delovanje in izločanje prebavnih encimov s prisotnostjo neprebavljene hrane oziroma izgledom blata;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilne prehrane za normalno delovanje črevesa.

    Zavedajo se pomena zgodnjega odkrivanja črevesnih bolezni na osnovi dokazovanja krvi v blatu.

    		  

    4. letnik

    INFORMATIVNI CILJI IN VSEBINE

    FORMATIVNI CILJI

    SOCIALIZACIJSKI CILJI

    POSEBNOSTI V IZVEDBI

    PROTEINI

    Dijaki

    Dijaki

     

  • poznajo zgradbo aminokislin in napišejo splošno formulo

  • poznajo zgradbo proteinov

  •  napišejo in razložijo enačbo za reakcijo nastanka peptidne vezi

  • naštejejo lastnosti proteinov in vedo kako jih izkoriščamo pri posameznih analitskih metodah

  • opišejo njihovo presnovo

  • razvrstijo plazemske proteine

  • poznajo vzroke za spremembe koncentracije proteinov v serumu

  • poznajo pomen proteinov v urinu in likvorju

    		•

  • razložijo amfoterno delovanje aminokislin in ga povežejo z uravnavanjem življenjskih procesov;

  • izvedejo metode za določitev proteinov v serumu in urinu (biuretna metoda) ter albuminov v serumu (z uporabo BCG);

  • vedo da morajo proteine v urinu, zaradi zelo nizke koncentracije, najprej oboriti in vzorec centrifugirati;

  • opazujejo in po navodilih izvedejo elektroforezo ter ocenijo količino posameznih proteinskih frakcij;

    		•

    Razvijanje ročnih spretnosti, natančnosti, odgovornosti (dojeti pomen pozornega poslušanja navodil pred uporabo občutljivih aparatur).

    Ekološko ozaveščanje (priprava tolikšne količine reagenta, kot ga bodo dejansko potrebovali).

    Vaje:

  • določanje koncentracije proteinov v serumu (bineretna metoda),

  • določanje koncentracije albuminov v serumu (bcg metoda),

  • elektroforeza.

    		•

  • opišejo biuretno metodo za določanje koncentracije proteinov v serumu, metodo z BCG za določanje koncentracije albuminov v serumu

  • poznajo določanje tudi posameznih proteinov z imunokemičnimi metodami: imunoglobulini, komplementni sistem, transferin, ceruloplazmin, C reaktivni protein, PSA

  • poznajo vzroke za spremembe koncentracije proteinov v serumu

  • pojasnijo vpliv pH nosilnega medija, električnega toka, napetosti, koncentracije pufra in elektroendoosmoze na potek elektroforeze in kvaliteto ločbe posameznih frakcij

  • poznajo in se naučijo vrednotiti proteinograme

    		•       

    LIPIDI IN LIPOPROTEINI

     

     

     

  • naštejejo vrste lipidov in opišejo njihovo sestavo

    		•

  • shematsko prikažejo metabolizem lipoproteinov;

    		•

     

     

  • poznajo presnovo lipidov

  • opišejo zgradbo lipoproteinov in razložijo vzroke za njihov nastanek

  • lipoproteine razvrstijo po velikosti oziroma gostoti

  • pojasnijo naloge posameznih lipoproteinov

  • poznajo normalne vrednosti lipidov v serumu

  • ločijo vrste hiperlipoproteinemij

  • razložijo vzroke za nastanek hiperlipoproteinemij

  • odkrijejo vlogo prostih radikalov in pomembnost antioksidantov pri preprečevanju ateroskleroze

  • opišejo metode za določanje koncentracije trigliceridov (encimska z glicerolposfatoksidazo), holesterola (encimska z holesteroloksidazo) in HDL-holesterola v serumu

    		•

  • po videzu prepoznajo lipemičen serum in uporabijo ustrezen način za odstranitev lipidov (dodatek acetona za obarjanje proteinov, odstranitev hilomikronov po stanju vzorca v hladilniku);

  • samostojno izvedejo metodo za določitev koncentracije holesterola (s holesterol oksidazo) in trigliceridov (z glicerolfosfatoksidazo) v serumu;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilne prehrane in zdravega načina življenja pri preprečevanju bolezni ožilja.

    Spremljajo novosti, povezane s preprečevanjem visoke koncentracije holesterola v krvi in jih upoštevajo pri svoji prehrani (antioksidanti).

    Aktivno sodelujejo v pogovoru in razvijajo samozavest, strpnost in komunikativnost.

    Zavedajo se pomena natančnega branja navodil ter priprave za pravilnost izvedbe analiznega postopka.

    Vaje:

  • določanje koncentracije trigliceridov v serumu,

  • določanje koncentracije celokupnega holesterola v serumu.

    Referat: holesterol in prosti radikali.

    		•

  • opišejo potek elektroforeze lipoproteinov in poznajo rezultate

    		•   

    Zavedajo se posledic nestrokovnega in nenatančnega dela ter so pripravljeni ponoviti celoten postopek, če je pri delu prišlo do napake.

    		  

    ENCIMI

     

     

     

    Splošni del

     

     

     

  • definirajo encime

  • opišejo zgradbo

  • razvrstijo encime po njihovi vlogi v organizmu v 6 skupin

  • poznajo encim-substrat reakcijo in vplive na njen potek (pH, temperatura, aktivatorji, inhibitorji, koncentracija substrata)

  • poznajo enote za merjenje encimske aktivnosti

    		•

  • pravilno poimenujejo encime;

  • razložijo imena encimov;

  • spremembe koncentracije katalitične aktivnosti kombinacije različnih encimov povežejo z bolezenskimi stanji (npr. srčni infarkt, bolezni jeter, vnetje trebušne slinavke);

  • samostojno izvedejo teste koncentracije katalitične aktivnosti: a-amilaza v serumu in urinu, P-a-amilaza, lipaza, alkalna in kisla fosfataza, LDH, g-GT v serumu);

  • pazijo na stalno temperaturo inkubacije;

    		•

    Razvijanje komunikacijskih sposobnosti ter potrpežljivosti in strpnosti med laboratorijskim delom.

    Razvijanje sposobnosti načrtovanja delovnega procesa.

    Razvijanje odgovornosti in vestnosti pri izvajanju analize.

    Razvijanje zavesti o strokovni odgovornosti.

    Urijo se v natančnem pipetiranju.

    Vaje - določanje aktivnosti encimov v serumu:

  • amilaza,

  • lipaza (turbidimetrično),

  • alp in acp,

  • g-gt,

  • izoencimi (p-a-amilaza, ldh).

    		•

  • ločijo encimske reakcije (določanje koncentracije katalitične aktivnosti encimov) od uporabe encimov kot reagentov za določanje drugih snovi (npr. določanje glukoze s heksokinazo, določanje amoniaka z glutamatdehidrogenazo)

  • poznajo kinetiko encimskih reakcij

    		•       

    Specialni del

     

     

     

  • opišejo naslednje encime in njihove pripadajoče izoencime (nahajanje, delovanje, orientacijske referenčne vrednosti, bolezenska stanja zaradi povišane aktivnosti in dolačanje koncentracije katalitične aktivnosti): amilaza, lipaza, alkalna in kisla fosfataza, AST in ALT, kreatin kinaza, LDH, g-GT in

    		•

     

    Zavedajo se vpliva nečiste steklovine na rezultat encimskih reakcij in neprimerljivosti rezultatov, če se reakcije izvajajo pri različnih temperaturah (uporaba faktorja).

     

    GLDH

  • poznajo različne metode določanja posameznih izoencimov (elektroforeza, inhibicija s protitelesi, uporaba specifičnega substrata-a-HBDH)

    		•       

    VODA, ELEKTROLITI IN OLIGOELEMENTI

     

     

     

  • definirajo pojma elektrolitov in oligoelementov

  • poznajo pomen vode za organizem in opišejo njeno porazdelitev

  • razložijo bilanco vode

  • naštejejo najpomembnejše katione in anione v ekstra- in intracelularni tekočini

  • poznajo uravnavanje pretoka vode iz ekstra- v intracelularno tekočino in obratno kot tudi uravnavanje elektrolitov

  • poznajo vlogo elektrolitov

  • opišejo naslednje elektrolite in oligoelemente (viri, potrebe organizma, orientacijske referenčne vrednosti, bolezenska stanja zaradi znižane oziroma zvišane koncentracije, določanje koncentracije): natrij, kalij, kalcij, magnezij, kloridi, fosfati, železo, baker, cink

    		•

  • shematsko prikažejo delovanje parathormona pri uravnavanju koncentracije kalcijevih ionov v serumu;

  • ločijo med absorbcijo železa iz rastlinske in iz živalske hrane;

  • vrednosti TIBC povežejo s koncentracijo Fe3+ in transferina;

  • dobljeno znanje povežejo z anemijami pri pouku hematologije;

  • vedo, da določanje koncentracije ionov (kolorimetrično, plamenska fotometrija, AAS) nadomeščajo ionoselektivne elektrode;

  • izvedejo metodo za določitev koncentracije: natrija, kalija, kloridov in fosfatov v serumu in urinu ter kalcija, magnezija in železa v serumu;

    		•

    Zavedajo se pomena pravilne koncentracije dodane tekočine pri dehidraciji.

    Zavedajo se pomena pravilnega ter zadostnega vnosa tekočine v organizem.

    Zavedajo se, da spremembe v koncentraciji elektrolitov pomenijo določeno bolezensko stanje.

    Razvijanje čuta za urejenost delovnega prostora.

    Spoznajo pomen terapevtskega doziranja fiziološke raztopine zaradi izgube natrijevih ionov (kot posledica močne diareje), ki je v tem stoletju rešilo številna življenja, zlasti v državah v razvoju.

    Vaje: določanje koncentracije na+ in k+ z ionoselektivno elektrodo.

    Referat:

  • zastrupitev s kovinami,

  • vloga mangana, fluora, joda, kobalta, kroma, selena in molibdena v organizmu.

    		•

    Kislinsko bazično ravnovesje

     

     

     

  • poznajo lastnosti kislin in baz

  • definirajo kislinsko bazično ravnovesje kot uravnavanje koncentracije H+

  • naštejejo najpomembnejše puferne sisteme v organizmu in z enačbami opišejo njihovo delovanje

  • poznajo mehanizme za uravnavanje pH v organizmu (pufri, ledvice pljuča)

  • razlikujejo med metabolnimi in respiratornimi motnjami

    		•

  • shematsko prikažejo in razložijo delovanje pufrov, ledvic in pljuč pri vzpostavljanju normalnega pH krvi;

  • vedo, da vzorec krvi za analizo kislinsko-bazičnega statusa ne sme priti v stik z zrakom, saj bi le to povzročilo spremembe v koncentraciji kisika in ogljikovega dioksida;

    		•

    Zavedajo se vpliva spremembe kislinsko bazičnega ravnovesja na prognozo bolezni.

    Razvijajo natančnost, točnost in zanesljivost.

    Vaja: določanje kislinsko bazičnega ravnovesja v okviru pouka analizne kemije - 4. letnik.

  • poznajo vzroke (sladkorna bolezen, kronične driske, zapora dihalnih poti, zmanjšana površina pljuč, dolgotrajno bruhanje, zdravljenje z antacidi, znižanje koncentracije kisika v krvi) za pojav motenj in mehanizme za njihovo kompenzacijo (hiperventilacija ali hipoventilacija, pufri, zviševanje ali zniževanje koncentracije HCO3- s pomočjo ledvic)

  • vedo, da se za ugotavljanje kislinsko-bazičnega statusa odvzame arterijska ali kapilarna kri

    		•       

    Ocenjevanje delovanja ledvic

     

     

     

  • naštejejo naloge ledvic

  • poznajo nastanek in sestavo urina

  • poznajo teste za pravilnost glomerularne filtracije in tubularne reabsorbcije

  • opredelijo kreatinin očistek kot najpomembnejši pokazatelj glomerularne filtracije

  • opišejo potek PSP testa

    		•

  • razložijo osmolalnost in jo povežejo s sposobnostjo ledvic za urejanje koncentracije urina;

  • poiščejo vzroke za pojav glukoze v urinu ob normalni koncentraciji glukoze v krvi;

  • vedo, da je za pravilen rezultat analiz zelo pomembno pravilno in natančno zbiranje urina;

    		•

    Ovrednotijo pomen ledvic za življenje.

    Poznajo ukrepe za varovanje ledvic: veliko tekočine, zmerno uživanje proteinov, omejitev uživanja soli, izogibanje ostrih začimb itd.

    Se seznanijo z možnostjo darovanja organov (ledvice) kot visoko etičnega dejanja.

     

    Ocenjevanje delovanja jeter

     

     

     

  • poznajo naloge jeter

  • naštejejo snovi, ki so pomembne za ugotavljanje delovanja jeter

  • poznajo encime, katerih koncentracije katalitične aktivnosti (alkalna fosfataza, AST in ALT, g-GT, GLDH) v serumu naraste v primeru obolenj in motenj v delovanju jeter

    		•

  • teste razvrstijo glede na naloge jeter, ki jih preverjajo;

  • poiščejo povezavo s poukom hematologije (faktorji strjevanja-zvišan protrombinski čas služi kot zgodnji znak jeternih poškodb);

    		•

    Zavedajo se povezanosti in odvisnosti posameznih preiskav za normalno življenje.

    Zavedajo se pomena zdravega načina življenja pri preprečevanju bolezni in poškodb jeter (alkohol), ki so nenadomestljiva.

    Spoznajo etični pomen možnosti darovanja organov po smrti.

    		  

    5. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    V posameznem ocenjevalnem obdobju se znanje preverja in ocenjuje:

  • pisno (referati),

  • ustno.

    6. POVEZANOST Z DRUGIMI PREDMETI

    Znanja

    Povezava s predmetom

     

    Predmet

    Znanja

  •  

    		•   

  •  

    		•