Učni načrt za slovenščino za gimnazijo z italijanskim učnim jezikom na narodno mešanem območju v Slovenski Istri je bil sprejet na 15. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 7. 5. 1998.
VSEBINA
1.1 SPLOŠNI CILJI PREDMETA
1.2 OPERATIVNI CILJI PREDMETA IN VSEBINE
1.2.1 JEZIKOVNI POUK
A Funkcionalni in izobraževalni cilji
B Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)
1.2.2 POUK KNJIŽEVNOSTI
A Funkcionalni in izobraževalni cilji
B Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)
C Vsebine
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
Predmet slovenščina kot drugi jezik v italijanskih gimnazijah na narodno mešanem območju Slovenske Istre pripomore k razvoju osebnosti dijakov in je z obsežnimi funkcionalnimi, izobraževalnimi in vzgojnimi nalogami izjemno pomemben za njihovo iskanje lastne identitete in mesta v družbi. Ker je slovenščina drugi jezik teh dijakov, so cilji in vsebine drugačni kot pri materinščini.
Predmet obsega 105 ur v vsakem letniku, v tretjem in četrtem letniku pa je možno dodati 35 ur v okviru nerazporejenih ur v gimnazijskem predmetniku.
Svojo zmožnost za razumevanje in tvorjenje ustnih in pisnih besedil v slovenskem knjižnem jeziku, svoje jezikovno znanje in poznavanje slovenske književnosti dijaki dokazujejo tudi pri maturi.
Od prvega do četrtega letnika je približno 30% ur namenjenih slovenski književnosti, 70% ur pa jezikovnemu pouku.
Jezikovni pouk in pouk književnosti sta v skladu z naravo obravnavanih vsebin samostojni, vendar povezani področji. Skupno jima je temeljno didaktično izhodišče, da se pri obeh spodbujajo slušna, govorna, bralna in pisna zmožnost učencev, potrebne za sprejemanje in tvorjenje različnih besedil; to izhodišče se uresničuje v njunem povezovanju na ravni ciljev in vsebin, ki so za to najbolj primerni (npr. dijakovo tvorjenje ustnih in pisnih besedil, poslušanje in branje ter razumevanje in vrednotenje besedil, izbira ponazarjalnih zgledov).
Zaradi preglednejše predstavitve posebnosti ciljev in vsebin ter za lažje razumevanje učnega načrta sta področji po navedbi splošnih ciljev predstavljeni ločeno. Povezave so deloma nakazane v didaktičnih navodilih, konkretneje pa bodo izpeljane v didaktičnem gradivu.
Z usvajanjem drugega jezika si dijaki širijo obzorje za izkušenjska območja izven svojega maternega jezika, spoznavajo skupno in različno, odpravljajo predsodke in ustvarjajo temelj za medsebojno razumevanje, sporazumevanje in sobivanje, pa tudi osnovo za izmenjavo med kulturami in strpno skupno življenje.
Temeljni cilj pouka slovenščine je usposabljanje dijakov za kulturno in učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v različnih okoliščinah.
Dijaki se zavedajo, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji.
Ob jezikovnem pouku in pouku slovenske književnosti se zavedajo lastne kulture in kulture večinskega naroda, seznanijo se z različnimi normami, vrednotami, družbenimi okolji ter s koncepti in z vzorci mišljenja.
Dijaki spoznajo priložnosti za rabo J1 ali J2 in jezikovno lojalnost ter tako relativizirajo svoja etnocentrična stališča.
Pri razvijanju zmožnosti za sporazumevalne dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje različnih besedil) so dijaki v središču pozornosti in jim moramo omogočiti, da izražajo in razvijajo lastno občutljivost, strpnost, kritično mišljenje ter različne izkušnje o svetu.
Dijaki razvijajo pragmatične, spoznavne, upovedovalne, pravopisne in pravorečne zmožnosti. Ob ustreznih vajah iz slovenskega knjižnega jezika sistematično odpravljajo interference iz materinščine.
Spoznajo tudi neknjižno rabo slovenskega jezika v določenih okoliščinah, glede na vlogo in namen sporočanja.
1.2.1 JEZIKOVNI POUK
A Funkcionalni in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila -- poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna, strokovna in publicistična besedila.
- Pridobivajo si različne informacije, spoznavajo slovensko in tujo kulturo ter bogatijo svoje osebno in poklicno življenje.
- Razmišljujoče in kritično sprejemajo besedila ter tako razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja in utemeljevanja, pa tudi spoštovanja drugačnega mnenja.
- Zapisana besedila tudi besedno-slovnično razčlenjujejo; pri tem nadgrajujejo svoje jezikoslovno znanje iz osnovne šole, pridobljeno pri pouku maternega jezika in pri pouku slovenščine.
2. Dijaki PIŠEJO ustna in pisna neumetnostna besedila -- se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.
- Spoznavajo, da lahko s pogovarjanjem miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih položajih; zavedo se načel dvogovornega sporazumevanja ter si krepijo samozavest in zmožnost za spoštovanje drugačnega mnenja.
- Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapleteni miselni in ustvarjalni dejavnosti, na kateri se je treba pripraviti; zato so pri sestavljanju besedil natančni in sistematični, zavedajo pa se tudi pomena ozaveščenosti o slovenskem jeziku ter potrebe po nadaljnjem jezikovnem izpopolnjevanju in samostojni rabi jezikovnih priročnikov.
3. Dijaki razvijajo svojo pragmatično, spoznavno, poimenovalno, upovedovalno in pravorečno ter pravopisno zmožnost.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Ob jezikovni razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih slovenskih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti.
2. Dijaki uporabljajo temeljne slovenske jezikoslovne pojme pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.
3. Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti.
4. Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila
slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.
B Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)
Jezikovnemu pouku je v 1. letniku namenjenih 75 ur, v 2. letniku 85, v 3. in 4. letniku pa po 70 ur.
FUNKCIONALNI CILJI
1 Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.
1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.
|
1. |
2. | 3. | 4. | |
|
1. Poslušajo (in gledajo) posnete pogovore, in sicer: |
||||
|
-intervju, |
- pogajalni pogovor, |
- prepričevalni pogovor, |
- okroglo mizo. |
|
|
1.1 Po prvem poslušanju
1.2 Po ponovnem poslušanju razčlenjujejo in vrednotijo način pogovarjanja (tj. način vodenja pogovora in odzivanja govorcev, njihovo nebesedno govorico in čustveno stanje, medosebno čustveno razmerje) |
||||
|
|
ter ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost replik govorcev. | |||
|
2. Sami pripravijo podoben pogovor z vnaprej pripravljeno temo (preizkusijo se v vlogi razpravljalcev, vodje ipd.); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Sošolci presojajo njihov govorni nastop. |
||||
1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
|
1. Poslušajo (in gledajo) tele govorne nastope: |
||||
|
- radijsko/TV-predstavitev osebe/kraja/izdelka ipd., - besedilo ekonomske propagande, |
- radijsko/TV-obvestilo, - radijsko/TV-poročilo o dogodku, |
- poljudnoznanstveno oddajo, - radijsko/TV- reportažo, |
- radijsko/TV-oceno dogodka, - predavanje. |
|
|
1.1 Po poslušanju
|
||||
|
|
5. razčlenjujejo in vrednotijo ustreznost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost govornega nastopa. |
|||
|
2.1 Sami govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (pazijo tudi na zborno izreko). Sošolci presojajo govorni nastop, nastopajoči pa zagovarja svoje nastopanje (tudi svojo izgovorjavo). |
||||
2 Dijaki sprejemajo in TVORIJO pisna besedila.
2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila ter sami tvorijo podobna besedila.
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
1 Berejo in razčlenjujejo naslednja besedila: |
|||
|
- uradna: vabilo, zahvala, opravičilo, |
- uradna: potrdilo, pooblastilo in izjava, |
- uradna: prošnja, prijava, pritožba, življenjepis, |
- javna: vabilo, zahvala, pismo.
|
|
1.1 Po branju
|
|||
|
2 Sami tvorijo podobna besedila (lahko jih pišejo tudi na računalnik); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Svoja besedila primerjajo in presojajo. |
|||
2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
1. Berejo ta besedila: |
|||
|
- intervju, - opis (naprave in njenega delovanja/postopka/kraja/ poti), - oznako osebe, - besedilo ekonomske propagande, |
- (časopisno) obvestilo, - (časopisno) poročilo,
|
- zapisnik, - interpretacijo literarnega besedila, |
- poljudnoznanstveno besedilo, - znanstveni članek, - oceno/kritiko. |
|
1.1 Po prvem branju
|
|||
|
|
opazujejo grafično oblikovanost besedila in ubesedujejo nebesedne dele besedila (npr. grafikone, preglednice, zemljevide ipd.); |
||
1.2 Po drugem branju razčlenjujejo besedno-slovnično sestavo besedila (pri tem sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov in njihovih bistvenih značilnosti). |
|||
|
|||
|
|
- pomensko (določijo vrsto razmerja med povedmi, npr. naštevalno/časovno/vzročno/ pojasnjevalno, in ga izrazijo z veznikom ter tako povedi združujejo v dvostavčno poved); - obvestilno (v povedi določijo znane in nove podatke, torej členijo poved na izhodišče in jedro). |
|
|
|
2. Izbrani povedi določijo: - veznost na sporazumevalne okoliščine (v besedilu podčrtajo zunanje kazalnike in jim določijo nanašalnice v sporazumevanih okoliščinah), |
|||
|
|
- dobesedni pomen in smisel, |
- stavčno in stavčnočlensko zgradbo; |
|
|
3. izbranim besedam/besednim zvezam določijo: |
|||
|
- slovarski in sobesedilni pomen, - so-/proti-/nad/ podpomenke, člane iste besedne družine; sopomenkam določijo ustrezne sporazumevalne okoliščine; |
- slogovno vrednost (v besedilu in slovarju), - izvor (slovensko/tuje), - besedno vrsto in temeljne oblikoslovne kategorije, |
- stavčnočlensko vlogo, |
- tvorjenost, tvorjenkam pa približno skladenjsko podstavo; |
|
4. v besedilu podčrtajo: |
|||
|
- besede s prenesenim pomenom ter jih zamenjajo z nemetaforičnimi besedami; |
- slogovno zaznamovane besede in jih zamenjajo z nezaznamovanimi, - prevzete besede in jih zamenjajo z ustreznimi slovenskimi, |
- ponovljene prvine stvarnosti in jih poimenujejo z različnimi navezovalnimi izrazi, |
- besedne zveze in jih zamenjajo s tvorjenkami; |
|
|||
|
1.3 Vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu ter svoje popravke utemeljijo. Posebej so pozorni na interference iz materinščine. |
|||
|
2 Sami pišejo podobna besedila, npr. |
|||
|
- opis (naprave in njenega delovanja/postopka/kraja/ poti), - oznako osebe, |
- poročilo o tem, kar so slišali/videli/brali/doživeli,
|
- življenjepis, - zapisnik, - interpretacijo, |
- oceno tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli, - referat. |
|
Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Nekatera besedila lahko pišejo na računalnik ter jih grafično oblikujejo; izdelujejo tudi nebesedna vidna sporočila (preglednice, tabele, grafikone ipd.). Svoja besedila primerjajo in presojajo.
Ugotovijo in odpravijo primere vnašanj/interferenc iz materinščine na glasoslovni, besedoslovni, oblikoslovni, skladenjski in besedotvorni ravnini. Primerjajo in si uzaveščajo razlike med materinščino in slovenščino na vseh ravninah. |
|||
3. Dijaki razvijajo svojo pragmatično, spoznavno, poimenovalno, upovedovalno ter pravorečno in pravopisno zmožnost.
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
Dijaki isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine in ovrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost. |
|||
|
Bitja/stvari ... poimenujejo na podlagi slovarske razlage/definicije/opisa. ............................ Besedam iščejo ustrezne sopomenke; sopomenkam določijo ustrezne okoliščine. ............................ Navedejo različne pomene iste besede in jih ponazorijo v rabi. ............................ Danim besedam navedejo čim več besed iste besedne družine.
|
Slogovno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke. ............................ Pojasnijo pomen stalnih besednih zvez, jih prevajajo v italijanščino in primerjajo s slovenščino. ............................ Prevzete besede zamenjujejo s slovenskimi ustreznicami. |
Prepoznavajo pomenska razmerja med povedmi in jih izrazijo z vezniki -- tako povedi strnjujejo v eno večstavčno poved. ............................ Primere s premim govorom pretvarjajo v odvisni govor. ............................ Večstavčne povedi strnjujejo v enostavčne. Enostavčno poved razširjajo v večstavčno. ............................ Isto pomensko podstavo povedi izrazijo na različne načine. ............................ Ponovljene prvine stvarnosti poimenujejo z različnimi navezovalnimi izrazi. |
Po vzorcih sami tvorijo besede in pretvarjajo tvorjenke v besedne zveze. ............................ Besedotvorno zmožnost slovenščine primerjajo z materinščino. |
|
Popravljajo pogostejše pravorečne in pravopisne napake ter svoje popravke utemeljijo. Popravljajo pogostejše oblikoslovne in oblikotvorne napake ter svoje popravke utemeljijo. Popravljajo pogostejše skladenjske napake in svoje popravke utemeljijo. Popravljajo pogostejše besedotvorne napake. |
|||
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1 Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih slovenskih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti, in sicer:
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
sporočanjskih in besedoslovnih, |
stilističnih in oblikoslovnih, |
skladenjskih in besediloslovnih, |
besedotvornih pojmov. |
2 Dijaki uporabljajo temeljne slovenske jezikoslovne pojme pri interpretaciji novih besedil in primerjavah le-teh.
3 Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti.
|
1. |
2. |
3. |
4. |
|
Dijaki spoznavajo ustavno in zakonsko postavitev slovenščine kot državnega jezika ter italijanščine in madžarščine v Republiki Sloveniji. ............................ Spoznavajo socialne zvrsti in okoliščine za njihovo rabo. ............................ Spoznavajo jezikovne družine v Evropi (predvsem slovansko in romansko) ter primerjajo izvor in razvoj slovenščine in italijanščine iz indoevropščine. |
Ugotavljajo potrebnost oziroma nepotrebnost prevzemanja določenih tujih besed v slovenski jezik (tudi v primerjavi z italijanščino) - pri tem razvijajo načelno kritično razmerje do prevzemanja. ............................ Iz avtentičnih posnetkov govorice najstnikov ugotavljajo značilnosti socialnih podzvrsti, zlasti slenga. ............................ Spoznavajo socialne podzvrsti in okoliščine za njihovo rabo. |
Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu; spoznajo tudi asimilacijsko politiko držav, v katerih živijo Slovenci. |
Spoznavajo načela jezikovne politike in kulture. ............................ Seznanijo se z jezikovno politiko in kulturo v republiki Sloveniji in drugih evropskih državah ter primerjajo uresničevanje teh načel v Republiki Sloveniji in v državah Evropske skupnosti (predvsem v Italiji). |
|
Seznanijo se s sodobnimi jezikovnimi priročniki (SSKJ, SP, slovarjem tujk, slov.-it. in it.-slov. slovarjem) in se jih postopoma naučijo uporabljati. |
|||
4 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.
1 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna pravila:
|
- glasove slovenskega knjižnega jezika, - izgovor glasov v posebnih položajih, - naglasno mesto, - razlike med materinščino in slovenščino v glasoslovju, |
- pravilno intonacijo in stavčni poudarek, - ustrezno hitrost govorjenja, členitev s premori in register (tudi v primerjavi z materinščino). |
2 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravopisna pravila slovenskega jezika:
|
- zapisovanja slovenskih glasov in glasovnih sklopov s črkami, - deljenja, (tudi v primerjavi z materinščino), |
- rabe velike in male začetnice (tudi v primerjavi z materinščino), - pisanja prevzetih besed, |
- rabe ločil (tudi v primerjavi z materinščino), |
- pisanja skupaj in narazen/z vezajem. |
1.2.2 POUK KNJIŽEVNOSTI
A Funkcionalni in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1. DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST ZA LITERARNO BRANJE (DOŽIVLJANJE, RAZUMEVANJE IN VREDNOTENJE) TER RAZISKOVANJE (PRIMERJANJE IN VREDNOTENJE) LITERARNIH BESEDIL (IZVIRNIKOV IN PREVODOV) V MEDSEBOJNEM DIALOGU.
2. DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST LITERARNEGA BRANJA S SESTAVLJANJEM USTNIH IN PISNIH BESEDIL.
2.1 DIJAKI Z RECITIRANJEM/DEKLAMIRANJEM IN Z GOVORNIM NASTOPOM INTERPRETIRAJO LITERARNA BESEDILA.
2.2 DIJAKI RAZVIJAJO SPOSOBNOST ZA LITERARNO BRANJE S SESTAVLJANJEM PISNIH (DRUGOTNIH) BESEDIL.
2.3 DIJAKI SE PREIZKUŠAJO V USTVARJALNEM PISANJU.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. DIJAKI OPISUJEJO IN DEFINIRAJO TEMELJNE LITERARNOTEORETIČNE IN LITERARNOZGODOVINSKE POJME.
2. DIJAKI TEMELJNE LITERARNOTEORETIČNE IN LITERARNOZGODOVINSKE POJME UPORABLJAJO PRI INTERPRETACIJI NOVIH BESEDIL.
3. DIJAKI SAMOSTOJNO POVZEMAJO TEMELJNE ZNAČILNOSTI LITERARNOZGODOVINSKIH OBDOBIJ IN SMERI V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI; TO ZNANJE UPORABLJAJO PRI INTERPRETACIJI BESEDIL, UMEŠČANJU LE-TEH V SLOVENSKO IN EVROPSKO KULTURO TER PRIMERJANJU S SOČASNIM DOGAJANJEM V ITALIJANSKI KNJIŽEVNOSTI.
4. DIJAKI BOGATIJO SPLOŠNO IN LITERARNO RAZGLEDANOST Z OBISKI KULTURNIH PRIREDITEV (FILMSKIH, GLEDALIŠKIH ... PREDSTAV) IN SPOMENIKOV TER S SPOZNAVANJEM SODOBNE SLOVENSKE LITERATURE IN KULTURE (TUDI V MEDIJIH).
B Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)
FUNKCIONALNI CILJI
1. Branje literarnih besedil
|
1. letnik |
2. letnik |
3. letnik |
4. letnik |
|
1. Dijaki pravorečno pravilno, smiselno in tekoče berejo literarna besedila. 2. Ob vodenem razčlenjevanju govorno izražajo svoje doživljanje in razumevanje literarnih besedil. 2.1 Ob vodenem ali samostojnem govornem nastopu pokažejo sposobnost za ubeseditev doživljanj, razumevanja in obnavljanja literarnih besedil. 2.2 Dijaki po učiteljevih navodilih berejo dve besedili za domače branje. Izražajo svoje doživljanje in razumevanje, ki ga glede na izkušnje in znanje tudi utemeljujejo. Pišejo doživljajske in domišljijske spise, oznake, dnevnik branja, razširjene obnove. V pisnem interpretativnem besedilu pokažejo sposobnost za doživljanje, razumevanje in deloma vrednotenja literarnih besedil.
2.3 Dijaki po svoji želji preizkušajo svojo ustvarjalnost s pisanjem doživljajskih in domišljijskih spisov, listov iz dnevnika, stripov, anekdot, duhovitih misli, šal ... Prebranim besedilom spreminjajo naslove ali konec, zgodbo nadaljujejo, parodirajo, likovno opremijo... |
1. Dijaki razvijajo spretnost govorne interpretacije literarnega besedila, deklamirajo/recitirajo lirsko pesem ali dramski prizor po vlogah. 2. Dijaki deloma vodeno deloma samostojno razčlenjujejo motivno-tematske, idejne in oblikovno-kompozicijske sestavine literarnih besedil (obnavljajo, povzemajo, pojasnjujejo pomene, prevajajo in primerjajo, povezujejo svoja opažanja in znanje ter poimenujejo opažene sestavine). Pripravijo govorni nastop (referat). 2.2 Dve besedili za domače branje primerjajo z drugimi deli v slovenščini ali italijanskimi prevodi (ključno prvino ali več prvin), pri razčlenjevanju se pogosto sklicujejo na ustrezne vire in navajajo svoje trditve, ki jih tudi utemeljujejo. Pišejo strnjeno obnovo, povzetek, komentar. V 4. letniku po navodilih samostojno interpretirajo in tudi ovrednotijo dve prebrani literarni besedili z uporabo informacij iz primernih spremnih besed ali dodatnih virov, ki jih poiščejo sami; nanje se tudi sklicujejo. 2.3 Dijaki po svoji želji preizkušajo svojo ustvarjalnost s pisanjem krajših proznih besedil (zgodbic), dramskih prizorov, parodij, pesmi, stripov, intervjujev, reportaž ... |
||
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Dijaki ob branju besedil, navedenih v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo, opisujejo in definirajo pojme literarne vede in literarnozgodovinske pojme iz
Slovenske književnosti:
|
- od Brižinskih spomenikov do romantike na Slovenskem; |
- obdobje med romantiko in realizmom na Slovenskem; |
- od slovenske moderne do ekspresionizma in socialnega realizma; |
- od slov. književnosti med 2. svetovno vojno do sodobne književnosti. |
2. Dijaki že obravnavane prvine za interpretacijo prepoznavajo, poimenujejo in uporabljajo pri interpretaciji novih besedil.
3. Dijaki prepoznavajo pripadnost besedila določenemu literarnemu obdobju in slogovni smeri, opišejo in poimenujejo razliko med literarnim in neliterarnim besedilom, vrste in zvrsti literarnih besedil in umetnostni jezik.Na podlagi pridobljenega znanja primerjajo literarna besedila in jih ovrednotijo. S primerjanjem izvirnih slovenskih besedil in prevodov v italijanščino spoznavajo razlike med jezikoma, med prevodom in izvirnikom ter bogatijo besedišče drugega (slovenskega) jezika.
4. Dijaki bogatijo splošno razgledanost s spoznavanjem slovenske kulture in literature tudi v medijih (časopisi, revije, zbirke, avtorji, Prešernovi in drugi nagrajenci...), z obiski gledaliških predstav in ekskurzijami v kulturnozgodovinskem prostoru, povezanem z obravnavanimi besedili in avtorji, ter z ogledi filmskih predstav po literarnih predlogah in z videokasetami, na katerih so predstavljeni obravnavani avtorji in njihova besedila.
C Vsebine
1. LETNIK (30 ur; 22 do 24 ur za obvezna besedila, 6 do 8 ur za izbirna)
|
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
|
Srednji vek, Brižinski spomeniki (II.) 2 uri |
verska vsebina (parafraziranje). glagoljaši v Slovenski Istri (videokaseta) |
Opozorimo na najstarejši zapis v italijanščini (Placito cassinese) |
|
Protestantizem na Slovenskem Primož Trubar, Proti zidavi cerkva J. Dalmatin, Biblija J. Svetokriški, Na noviga lejta dan 5 ur |
protestantski verski nauk, pomen slovenske reformacije
literarni in kulturnozgodovinski pomen prevoda biblije pridiga (baročni slog, retorične prvine, alegorično moraliziranje) |
|
|
Ljudsko slovstvo Dekle, daj mi rož rdečih Od lepe Vide Zlatorog 5 ur |
vrste odnos besedilo -- glasba razvoj motiva, baladne prvine ljudska pripovedka |
Tri tičice morje obletele Prešeren, Lepa Vida J. V. Valvasor, Slava v. Kranjske (po izbiri) |
|
Razsvetljenstvo na Slovenskem
3 ure |
razsvetljenske ideje: poučnost, razumskost, optimizem, utilitarizem alpska poskočnica, sinekdoha
|
Linhart, Matiček se ženi (odlomek)
|
|
Romantika na Slovenskem
Sonetni venec (1., 7., 8. in 15.)
9 ur |
Prešernova osebnost in delo, predstavniki kulturn. življenja (Čop...) motivna in slogovna interpretacija Sonet, zgradba, motivna in tematska analiza primerjava z ital. pisci
sonetnih vencev (Alfieri) |
|
|
DOMAČE BRANJE (2) Prešeren, Krst pri Savici (primerjava s prevodom v ital. -- ene tercine ali stance) in 6 ur |
zgradba pesnitve, tercina, stanca |
I. Vašte, Roman o Prešernu |
2. LETNIK (20 ur)
|
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
|
Med romantiko in realizmom na Slovenskem 2 uri
Jurčič, Deseti brat (odlomek) 2 uri Kersnik, Jara gospoda (odlomek) 3 ure
S. Jenko, Obrazi (1., 3., 5. in 16.) 3 ure S. Gregorčič, Človeka nikar ali Moj črni plašč 2 uri
(12 ur) |
zgodovinski in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri, vrste in zvrsti
literarnozgodovinski pomen, zgodba, romantične in realistične prvine (ob oznakah oseb)
tema, motivi, pripovedne osebe, slog
|
Levstik, Popotovanje iz Litije do Čateža (odlomek)
Levstik, Martin Krpan (primerjava s prevodom v italijanščino)
S. Gregorčič, Soči
|
|
DOMAČE BRANJE (2) Ivan Tavčar, Visoška kronika ali Josip Jurčič, Hči mestnega sodnika 8 ur |
zgodovinski roman, prvoosebna pripoved (razmerje med avtorjem in pripovedovalcem), kronikalni slog zgodovinska povest, zgodba, osebe, pripovedovalec |
Tavčar, Cvetje v jeseni (tudi filmska obdelava)
|
3. LETNIK (35 ur)
|
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
|
Slovenska moderna 2 uri Kette, Na trgu 3 ure
Murn, Trenutek ali Sneg 2 uri Cankar, Martin Kačur (odlomek, primerjava s prevodom v italijanščino)
Cankar, Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (prizor) 8 ur O. Župančič, Ti skrivnostni moj cvet 2 uri Gradnik, Istrska vas (17 ur) |
zgodovinski in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri, vrste in zvrsti
črtica; simbolika, slogovna analiza
simbolika, slogovna interpretacija
idejna in slogovna analiza, podobe, verz |
|
|
Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno 1 ura
S. Kosovel, Slutnja 3 ure
S. Grum, Dogodek v mestu Gogi (prizor) 2 uri
P. Voranc, Boj na požiralniku (odlomek) 2 uri
C. Kosmač, Kruh ali Gosenica (odlomek) 2 uri
(10 ur) |
zgod. in kulturnozgodovinski okvir,
impresionizem, nominalni slog ekspresionizem, metafora konstruktivizem, montaža
socialni realizem, simbolika
|
Kosovel, Bori, Balada, Ekstaza smrti, Kons. 5 (primerjava izbrane Kosovelove pesmi s prevodom v italijanščino)
I. Pregelj, Matkova Tina (odlomek, prvine ekspres. v prozi, motivno-tematska interpretacija)
Bevk, Kaplan Martin Čedermac |
|
DOMAČE BRANJE (3) I. Cankar, Na klancu ali Moje življenje C. Kosmač, Tantadruj (dvojezična izdaja; primerjava prevoda
izbranega odlomka) 8 ur |
simbolika; vrsta in zgradba romana, vodilni motiv realistične, fantastične in eksistencialistične prvine; slog |
Izidor Cankar, S poti (Iskanja, filmska obdelava romana)
T. Virk, 1895, Potres |
4. LETNIK (35 ur)
|
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
|
Slovenska književnost med 2. svetovno vojno K. D. Kajuh, Bosa pojdiva
(3 ure) |
teme, motivi, slog, vrste in zvrsti (dnevniška proza)
slog. interpretacija; podobe, ritem
|
M. Bor, Srečanje |
|
Smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni PESNIŠTVO J. Menart, Croquis ali Povojni portret T. Pavček, Še enkrat glagoli K. Kovič, Južni otok
S. Makarovič, Zeleni Jurij
T. Šalamun, Stvari 5 ali Gobice M. Kravos, Zamejska žalostna B. A. Novak, Zima (12ur) |
značilnosti literarnih smeri
bivanjska problematika slogovna analiza; iskanje idealitete
absurd v sodobni poeziji aktualizacija ljudske motivike
ludizem motivno-tematska interpretacija postmodernistične prvine |
J. Udovič, Fantazija v mestu na vodi I. Minatti, Nekoga moraš imeti rad J. Menart, Celuloidni pajac Zlobec, Glas Krakar, Med iskalci biserov Kovič, Zimska pravljica, Psalm Zajc, Veliki črni bik Šalamun, Maline so Mlakar, Vandima |
|
PRIPOVEDNIŠTVO Kocbek, Črna orhideja (odlomek) Zupan, Menuet za kitaro (odlomek)
A. Rebula, Senčni ples
DRAMATIKA D. Jančar, Veliki briljantni valček B. Kobal, S. Verč, Afrika ali na svoji zemlji (12 ur) |
motivno-tematske in slogovne prvine motivno-tematska analiza; eksistencialistične prvine v noveli
avtobiografska proza; modernizem in verizem
sodobna groteskna drama
|
Kocbek, Črna orhideja (filmska obdelava novele)
|
|
DOMAČE BRANJE (2)
V. Bartol, Alamut (tudi prevod v ital.) ali izbrani sodobni roman
D. Smole, Antigona 8 ur |
možna primerjava odlomka s prevodom
poetična drama, eksistencialistične prvine; primerjava s Sofoklejevo Antigono |
D. Jančar, Smrt pri Mariji Snežni V. Zupan, Potovanje na konec pomladi E. Flisar, Iztrohnjeno srce (tudi filmska obdelava)
|
2.1 Standard (katalog znanj) za jezikovni pouk določajo:
a) polkrepko natisnjeni izobraževalni cilji v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih);
b) polkrepko natisnjene vsebine (vrste besedil) in dejavnosti v istem poglavju (po letnikih).
2.2 Standard (Katalog znanj) za pouk književnosti določajo:
a) polkrepko natisnjene dejavnosti in izobraževalni cilji v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih);
b) polkrepko natisnjene vsebine v stolpcih Obvezna besedila in obdobja ter Pojmi, prvine za interpretacijo.
Standardi so pogoj za napredovanje v višji letnik.
Pouk slovenščine kot drugega jezika upošteva ta didaktična načela:
Pri pouku slovenščine je dijak v središču dogajanja.
Tudi pouk slovenščine kot drugega jezika upošteva dijakove spoznavne, čustvene in estetske izkušnje: njegovo predznanje, zmožnosti, interes in potrebe, stališča, radovednost in motivacijo v skladu z družbenimi zahtevami, normami in vrednotami.
Dijaku moramo omogočiti dejavno vključevanje v celotno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka, skladno z njegovimi zmožnostmi in zanimanjem, da bo tudi odgovoren za svoje znanje in potek pouka. Upoštevanje interesov posmeznikov v skupini ustvarja podlago za strpnost in spoštovanje drugačnih mnenj. Socialne izkušnje in različno predznanje pa ustvarjajo izhodišče za diferencirano načrtovanje pouka.
Ob učnociljni naravnanosti pouka postaja drugačna tudi vloga učitelja. Učitelj ni več edini odgovoren za potek in uspešnost pouka, za oboje je odgovoren tudi dijak kot aktivni posameznik.
Pouk slovenščine je v dejavnost usmerjen pouk.
Tak pouk pomeni posredovanje jezika v rabi, tj. pri sprejemanju in tvorjenju besedil, pri tem se so sporazumevalne dejavnosti vedno naravnane na
dejavnost in besedilo, govorjeno ali pisno. Dijaki so lahko pri tako usmerjenem pouku ustvarjalni in dokazujejo svoje individualne sposobnosti, izražajo svoja stališča, interese in potrebe. Pouk je torej ciljno naravnan na praktično in primerno rabo ter obravnavo in ne zgolj na opisovanje jezikovnega sistema.
Pouk slovenščine spodbuja samostojno učenje.
Pouk slovenščine upošteva in spodbuja različne učne strategije, metode in oblike dela, menjavanje in pestrost oblik in načine prilagajanja dijakov; tako jim omogoča samostojen pristop k problemom in ustvarjalen prenos znanja v nove okoliščine.
Pouk je odprt, dijake pa spodbuja k ustvarjalnosti, samostojnemu učenju in razvijanju mišljenja. Bolj so motivirani tudi za sodelovanje v različnih medijih, za razumevanje in kritično vrednotenje medijskih sporočil.
Pouk slovenščine je tematsko naravnan pouk.
Pri izbiri tem upoštevamo interese dijakov, njihove izkušnje in zmožnosti ter narodno mešano družbeno in kulturno okolje. Besedila, neumetnostna in umetnostna, so skrbno izbrana.
Ob načrtovanju in sooblikovanju pouka se učitelji pri izbiri metod ravnajo po razmerah (predznanju in interesih dijakov, materialnih in drugih danostih oziroma
možnostih), ciljih (splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih) in določenih standardih (katalogu znanj) za jezikovni pouk in pouk književnosti ter po izbranih ciljih in vsebinah posamičnega razreda.
Pomembno je, da dijaki in učitelj skupaj načrtujejo pouk. Če naj bo dijak tudi sam odgovoren za svoje znanje, mora učitelj načrtovati skupaj z njim. Dijak lahko vpliva na izbiro tematskih področij, besedil (neumetnostnih in umetnostnih), doseganje etapnih/delnih ciljev, vrstni red in obseg nalog; pri tem pa seveda ne sme biti ogrožen temeljni učni cilj, to je razvijanje komunikacijskih zmožnosti. Evalvacija je osnova nadaljnjega načrtovanja, zato jo morata opraviti skupaj učitelj in dijak.
Pri pouku načeloma uporabljamo vse znane oblike: individualno delo, delo v dvojicah, skupinsko delo in frontalni pouk. Z uporabo najustreznejše oblike ali smiselnim zaporedjem, povezavo in dopolnjevanjem posameznih oblik dijakom omogočamo dejavnost v vsaki fazi pouka. Po fazi individualnega dela moramo zagotoviti obliko skupne dejavnosti (npr. diskusije ali predstavitev skupnih rezultatov na stenskem časopisu, v obliki kolaža...), da različne prispevke dijakov vključimo v učni proces celotne skupine. Ko dijak v celoti prevzema odgovornost za svoje lastno delo, uporabimo posamično delo. Za pripravo dialogov, skupno razčlenjevanje, analizo ali interpretacijo besedil je primerno delo v dvojicah. Frontalno obliko lahko uporabimo za predstavitev in vrednotenje rezultatov dela v dvojicah in dela v skupinah, za pripravo nadaljnjih učnih procesov... Frontalni pouk, v praksi prevladujoča oblika, ni najbolj učinkovit za doseganje ciljev pouka slovenščine kot drugega jezika.
Med pomembnejše cilje in naloge pouka sodi tudi usposabljanje dijaka za samostojno učenje. Proces pouka mora poleg tematskih in jezikovnih vsebin omogočati tudi učenje učenja. Dijaka seznanjamo z različnimi metodami in tehnikami učenja, da se jih nauči uporabljati in zna razviti zase najprimernejše učne strategije ter zna izbrati konkretnim delovnim nalogam (npr. oblikovanje miselnih vzorcev, uporaba slovarjev...) ustrezno tehniko. Branje obveznih besedil pa ni del samostojnega učenja. Opravljeno mora biti skupaj v šoli.
Pouk slovenščine kot drugega jezika moramo povezovati z drugimi predmeti (materinščino, geografijo, zgodovino, umetnostno vzgojo, sociologijo, psihologijo, filozofijo, tujimi jeziki ...) in graditi na znanjih in izkušnjah dijakov pri teh predmetih. Pouk lahko poteka zunaj učilnice: na strokovnih ekskurzijah, literarnih večerih, predavanjih, okroglih mizah, ob obisku gledaliških ali filmskih predstav, koncertov, muzejev in likovnih razstav itn.
Značilnost pouka naj bo tudi uporaba različnih medijev, ki ustrezajo kriterijem avtentičnosti, primernosti glede na starost in funkcionalnosti (izbrane teme, aktualnosti). Jezikovni pouk bo privlačnejši in bolj učinkovit tudi ob smotrni uporabi (pri predolgi koncentracija popusti) različnih tehničnih sredstev (grafoskop, video, osebni računalnik ...).
Pouk slovenščine kot drugega jezika se povezuje s poukom materinščine (italijanščine), tujih jezikov in sorodnih humanističnih predmetov (npr. zgodovina, umetnostna zgodovina, sociologija, filozofija, psihologija, zemljepis...).
Pri pouku književnosti so medpredmetne teme vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja, pri jezikovnem pouku pa v vsebine (besedilne vrste), ob katerih se uresničujejo operativni cilji predmeta.
Učitelji slovenščine naj vsako leto pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami učnega načrta učitelje predmetov, ki obravnavajo podobne teme.
Nadzor uspešnosti učenja poteka po merilih, ki jih določajo cilji, načela in metode pouka slovenščine kot drugega jezika, v skladu z zakonskimi določili. Dijakom, učiteljem in staršem mora nuditi povratno informacijo o standardu učenja in napredovanju pri učenju.
A - Diagnoza in (samo)evalvacija znanja
Dijakom in učiteljem daje informacije o uspešnosti učnega procesa oziroma nujnosti sprememb, da bi ga izboljšali. Tudi dijaka moramo usposobiti za ocenjevanje njegovega lastnega učnega procesa: ugotavljanje šibkih ali močnih točk in kot posledice (po samoevalvaciji) izbire konkretnih učnih korakov za nadaljnje učenje in napredovanje.
Pri ocenjevanju in vrednotenju dosežkov naj učitelji vedno upoštevajo dijakov individualni razvoj, torej z oceno ugotavljajo njihovo napredovanje na pozitiven način in jih motivirajo za nadaljnje učenje, četudi dijaki ne izpolnjujejo v celoti predvidenih zahtev. Učitelji se ne smejo omejevati zgolj na ugotavljanje dijakovega neznanja. Vsekakor morajo pred ocenjevanjem "postaviti diagnozo" znanja.
B - Preverjanje in ocenjevanje znanja
Preverjanje je pri pouku slovenščine zunanje in notranje, poteka pa v okviru standardnih dejavnosti in vsebin.
Zunanje preverjanje je predvideno pri maturi.
Notranje preverjanje in ocenjevanje pri pouku jezika je:
a) delno (sprotno preverjanje posameznih funkcionalnih zmožnosti in sposobnosti za uporabo ustreznih jezikoslovnih izrazov) in
b) celovito (preverjamo kompleksnejše dejavnosti ob zaključenih vsebinskih sklopih: govorni nastop, slušno in bralno razumevanje, ustvarjanje različnih besedilnih vrst, razčlenjevanje neumetnostnega besedila, primerjavo umetnostnih in neumetnostnih besedil).
Notranje preverjanje in ocenjevanje je tudi pri pouku književnosti:
a) delno (sprotno preverjanje posameznih sestavin književnih sposobnosti: analize z uporabo znanja ob obveznem ali izbirnem besedilu, samostojnega opisovanja doživetja v sklenjenem besedilu; preverjanje sestavin književnega znanja s krajšimi usmerjenimi ustnimi vprašanji) in
b) celovito (preverjanje kompleksnejših dejavnosti ob zaključenih vsebinskih sklopih: predstavitev lastne interpretacije enega ali več besedil v sklenjenem govornem nastopu, pisna interpretacija prebranega besedila).
Ocenjevanje je kombinacija analitičnega (točkovnega) in holističnega (celostnega) -- z opisnimi merili. Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno; v šolskem letu naj bi dobil čim več ocen iz delnega preverjanja (pri pouku jezika in književnosti) in vsaj eno oceno za govorni nastop in tri za pisna besedila v okviru celostnega preverjanja.
Ustvarjalno pisanje praviloma vrednotimo opisno, s številčno oceno pa le na dijakovo željo, če je visoka in nanj učinkuje motivacijsko.
Pri ocenjevanju pisnih besedil je odločilen kriterij presoje ustreznost in razumljivost besedil v povezavi z jezikovno pravilnostjo; pogostnost napak ne sme biti edini kriterij.