LATINŠČINA

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

GIMNAZIJA

KLASIČNA GIMNAZIJA

420 UR, 455 UR

Učni načrt za latinščino je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje 26. 3. 1998.

 

VSEBINA

I. OPREDELITEV PREDMETA

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

Cilji predmeta

Splošni cilji

Operativni cilji

Standardi znanja

Jezik

Fonetika

Morfologija

Sintaksa

Sintagmatika

Sintaksa stavka

Kultura in civilizacija

Književnost

Razvojna obdobja in književne zvrsti

Rimska poezija: avtorji in njihova dela

Metrika

Rimska proza: avtorji in njihova dela

Poznejša književnost v latinščini

Kultura in civilizacija

Pojasnila k učnim vsebinam in standardom znanja

III. SPECIALNO-DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

Uvod in splošna priporočila

Priporočila po sestavinah učnega procesa

Pouk

Domače delo

Preverjanje in ocenjevanje znanja

Medpredmetne povezave

IV.  OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

V.   ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI

 

I. OPREDELITEV PREDMETA

V obvezni in izbirni del gimnazijskih programov so uvrščeni tuji jeziki, ki jih zaradi pomembnih razlik v učnih ciljih delimo v dve samostojni skupini: v moderne in klasične jezike. Klasična jezika sta latinščina in stara grščina. Staro grščino poučujejo le v javni in zasebni klasični gimnaziji, latinščino pa tudi v javnih in zasebnih splošnih gimnazijah: v klasični gimnaziji in gimnaziji.

V klasični gimnaziji je latinščina obvezen predmet in obsega 455 ur, v gimnaziji pa izbirni predmet v okviru nerazporejenih ur različnih modulov, za katere se šole odločajo glede na interes dijakov, razpoložljive ure in kadrovske zmožnosti.

V klasični gimnaziji poteka pouk latinščine na dveh ravneh zahtevnosti, na začetni in na nadaljevalni. V nadaljevalno učenje latinščine se lahko vključijo tisti dijaki, ki so se jo učili že v osnovni šoli, po pravilu akceleracije pa izjemoma tudi tisti, ki se želijo jezik učiti bolj intenzivno in ki se želijo bolje seznaniti z grško-rimsko kulturo in civilizacijo. Učni načrt za začetno in nadaljevalno učenje latinščine je enak, saj so cilji identični. Med obema ravnema pa je poglavitna razlika v razmerju med posameznimi deli učnih vsebin in v stopnji doseganja učnih ciljev. Jezikovno in kulturno-civilizacijsko predznanje, ki so ga dijaki pridobili že v osnovni šoli, omogoča hitrejše napredovanje, vsebinsko širjenje in poglabljanje standarda znanj in dosego višjih kognitivnih ciljev. Jezikovne vsebine na eni ter književne in kulturno-civilizacijske vsebine na drugi strani se pri nadaljevalnem učenju uravnovesijo (50% : 50%), nasprotno pa začetno učenje zahteva in predvideva prevlado jezikovnih vsebin (70% : 30%).

Pouk latinščine v gimnaziji praviloma poteka samo na začetni ravni. Če se izjemoma oblikuje tudi skupina dijakov za nadaljevalno učenje, je to možno le v modulu s 420 urami.

V klasični gimnaziji je latinščina osrednji predmet, vsebinska rdeča nit, ki povezuje program v zaokroženo celoto. S svojimi učnimi cilji in vsebinami vzpodbuja in usmerja medpredmetne povezave, tako da v središče zanimanja postavlja antiko in humanizem ter njuno usmerjenost v človeka kot največjo vrednoto. Izobraževalni in vzgojni pomen latinščine je neprecenljiv  tudi v gimnaziji, čeprav je samo izbirni predmet in nima posebne povezovalne vloge.

To dokazujeta tako njena vloga v kulturno-civilizacijski zgodovini evropskega človeka in njen pomen v sodobni šoli.

Zahodna civilizacija je nastala na dveh temeljih, na grško-rimski antiki in na krščanstvu, jezikovni medij obeh kulturno-civilizacijskih zgodovinskih kompleksov pa je bila in ostaja latinščina. Znanje latinščine, svetovnega jezika z dva tisoč let staro tradicijo, zato neposredno odpira pot v našo kulturno-civilizacijsko preteklost, nam s tem pomaga bolje razumeti naše izvore ter nam olajša in obogati tudi razumevanje življenja, ki ga živimo zdaj. Končni in najvišji cilj učenja latinščine je torej razumevanje izvirnih besedil, tako latinskih iz različnih obdobij rimske književnosti (od 7. stoletja pr. Kr. do 5. stoletja po Kr.) kot tudi srednjeveških, renesančnih in poznejših.

Latinščina pa ni samo jezik tisoč let obstoječega rimskega imperija, ampak tudi jezikov­ni medij za prenos grške kulture in civilizacije. Rim je namreč grško kulturo, ki je bila časovno in krajevno sicer omejena, vendar vsebinsko in kakovostno intenzivnejša od  avtohtone, vsrkal vase in se z njo zlil v enkratno in nedeljivo kvaliteto, ki jo zdaj razumemo pod pojmom antika in v katero segajo naj­globlje civilizacijske korenine sodobnega človeka zahodnega sveta. 

Latinščina je ostala kot jezik sporazumevanja pomembna tudi po propadu rimskega imperija, saj je bila lingua franca srednjega veka in humanizma: uradni jezik katoliške Cerkve, šol in znanosti ter pogovorni jezik evropskih izobražencev. Tudi književnost srednjega veka je še latinska, tako cerkvena kot posvetna, prav tako večji del humanistične književnosti. Latinščina je imela pomembno mesto tudi v kulturi, znanosti in celo politiki novega veka, vse do sredine 19. stoletja. Znanstveni študij evropske zgodovine in slovenske kul­turne preteklosti do tega obdobja je brez znanja latinščine povsem nemogoč.

Čeprav je vloga latinščine zdaj omejena, je zelo pomembna še dandanes. Znanstveno latinščino, mešanico latinščine in grščine, najdemo v terminologiji večine sodobnih ved, še zlasti pomembna pa je v medicini in farmakologiji, botaniki in zoologiji, veterini in kemiji, pa tudi v sodobnem pravu, katerega temelj je rimsko pravo.

Latinščina je idealna podlaga za spoznavanje splošnejših jezikovnih zakonitosti. Uspešno učenje latinščine namreč temelji na sočasnem primerjanju latinskih jezikovnih pojavov z materinščino in sodobnimi tujimi jeziki. Iskanje, ugotavljanje in razčlenjevanje podobnosti in različnosti poglablja razumevanje latinščine in utrjuje njeno znanje, hkrati pa izboljšuje tudi kakovost znanja drugih jezikov. Zavedanje, zakaj je neka oblika ali struktura v jeziku pravilna oziroma napačna, učinkovito razvija jezikovno samozavest, ki je odločilnega pomena za suvereno obvladovanje katerega koli jezika.

Latinščine zdaj ne govori noben narod več, zato njen učni cilj ni neposredna govorna komunikacija. To jo odločilno ločuje od modernih tujih jezikov, pri učenju katerih je ustno sporazumevanje eden temeljnih učnih ciljev, poleg tega pa tudi odločilno vpliva na način, kako se učimo, ter na vsebino in kakovost pridobljenega znanja. Latinščino se uspešno učimo le, če aktiviramo razumevanje na podlagi abstraktnega mišljenja, znanje pa urejamo v hierarhično razvrščene sisteme. Zato je latinščina idealna šola logičnega mišljenja. Avtomatizacija rabe na podlagi urjenja (drila) je odločilna za obvladovanje modernih jezikov, pri učenju latinskega jezika pa je omejena predvsem na obvladovanje oblikoslovnih zakonitosti. Ker pa urjenje latinskih jezikovnih oblik ne poteka na podlagi izkustvenega preverjanja pravilnosti jezikovnega sporočila (kot to velja za moderne jezike), ampak na podlagi ponavljanja (sicer premišljenih in razumljenih) vzorcev, je učenje latinščine tudi izvrstna vaja za urjenje spomina. Poleg tega je šolska latinščina vpeta v neki zgodovinski trenutek (knjižni jezik klasične dobe), ki absolutizira pojma jezikovne pravilnosti in napačnosti. Če za moderne jezike, tako ta materinščino kot za tuje jezike, velja, da imajo tudi slovnično napačne oblike določeno sporočilno vrednost, to za latinščino, določeno s pravili zvrsti in obdobja ter zato nespremenljivo, nikakor ne drži. Besedne oblike in njihove kombinacije so bodisi pravilne bodisi napačne, prav to pa je pri jezikovnem pouku neprecenljivega pomena za privzgajanje natančnosti in doslednosti.

Latinščina še izraziteje kot moderni jeziki razvija zavest o povezanosti jezikovnih pojavov s konkretnim družbenim, kulturnim in civilizacijskim okoljem. Klasično latinščino ločuje od sodobne slovenščine in sodobnih tujih jezikov dva tisoč let razlike v življenjskih navadah govorcev in njihovem načinu razmišljanja. Brez prilagoditve tedanjim miselnim vzorcem ne moremo razumeti izvirnega latinskega besedila, miselnih vzorcev antike pa ne moremo razvozlati, ne da bi spoznali njihovo kulturo in civilizacijo.

Pa vendar latinščina ni mrtev jezik. Njena kulturno-civilizacijska moč in pomen se posredno še vedno kažeta v velikem številu dedičev, ki so jo nasledili: romanske jezike namreč govorijo na najrazličnejših koncih sveta. Zaradi svojega kulturno-civilizacijskega pomena pa je latinščina leksična osnova ne samo svojim neposrednim jezikovnim naslednikom, ampak tudi vsem tistim indoevropskim jezikom, s katerimi je prihajala v stik: germanskim, med njimi zlasti angleščini, v kateri je kar polovica besed latinskega izvora, in slovanskim, v katerih so besede latinskega izvora povečini sicer tujke, a njihovo število nikakor ni majhno. Znanje latinščine torej olajša razumevanje in učenje vseh tistih jezikov, ki so nam geografsko in kulturno-civilizacijsko blizu. Celo več, brez pozna­vanja latinskih leksičnih osnov je razumevanje in obvladovanje znatnega dela besedišča tujih jezikov pomanjkljivo celo ob avtomatizaciji rabe; to še v največji meri velja za latinizme oziroma tujke latinskega izvora.

Razumevanje kulturno-civilizacijskega in vzgojno-izobraževalnega pomena latinščine je podlaga za opredelitev njenih učnih ciljev in izbiro učnih vsebin. Ker je pridobivanje znanja dolgotrajen proces, bosta širina in globina ciljev ter obseg in izbira vsebin tesno povezani s trajanjem učenja. Zato so učni načrti za latinščino zasnovani v več modulih, ki pri določitvi števila ur upoštevajo zgradbo gimnazijskega programa in organizacijske možnosti šol.    

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1. Cilji predmeta

Z učenjem latinščine dijaki dosegajo naslednje splošnoizobraževalne cilje:

S spoznavanjem splošnih jezikovnih zakonitosti razvijejo jezikovno samozavest. S komparativnim in kontrastivnim primerjanjem oziroma z analizo in s sintezo jezikovnih pojavov pridobijo in razvijejo sposobnost za samostojno in ustvarjalno (deduktivno in induktivno) razmišljanje o jeziku. S tem krepijo svoje spoznavne sposobnosti, zlasti logično in abstraktno mišljenje.

Razvijajo zavest o nujnosti jezikovne akulturacije oziroma o povezanosti jezikovnih pojavov s konkretnim družbenim, kulturnim in civilizacijskim okoljem. Tako se naučijo razumevati in sprejemati drugačne miselne vzorce ter presegati miselne stereotipe.

Spoznajo in razumejo soodvisnost kulturnih in civilizacijskih pojavov v prostoru in času. S tem postanejo kritični in objektivni ter razvijejo strpen odnos do drugačnosti.

Pridobijo dobre delovne navade, zlasti sistematičnost in natančnost, ter pozitiven odnos do znanja in učenja. Učenje sprejmejo kot vseživljenjski proces: Tamdiu discendum est, quamdiu nescias. Si proverbio credimus, quamdiu vivis. (Seneca)

Z diahrono obravnavo jezikovnih in kulturno-civilizacijskih pojavov spoznajo njihovo vzročno-posledično soodvisnost in relativnost človekovega vàdenja. Tako razvijajo intelektualno skepso kot temelj kritičnega in objektivnega presojanja, zavest o svobodi mišljenja ter samostojnost v razmišljanju in delu. S tem se navajajo sprejemati odločitve in prevzemati odgovornost zanje. Odkrivajo in razvijajo svoje lastne učne strategije, usposabljajo se za samostojno iskanje informacij oziroma rabo virov ter za samostojno razumevanje in obdelavo podatkov, s tem pa za poznejši samostojen študij.

Ob branju del starogrških in rimskih mislecev, ki so prvi obravnavali človeka kot veliko in odločujočo vrednoto, si dijaki oblikujejo moralne kvalitete in razvijajo humana etična   načela.

Pri učenju latinščine dijaki dosegajo naslednje operativne cilje:

Spoznajo zakonitosti latinskega jezika na vseh ravninah (fonetični, morfološki, sintaktični, leksikalni in stilistični) in do takšne stopnje, da berejo, prevajajo in vrednotijo lažja izvirna besedila (iz antike in poznejših obdobij) ter poznajo in razumejo strokovne termine na različnih predmetnih področjih.

Razvijejo sposobnost razumevanja in tvorjenja pravilnih in smiselnih stavkov glede na jezikovna pravila latinščine in običajno semantično rabo v klasični dobi.

Ob zakonitostih latinskega jezika spoznavajo splošnejše jezikovne zakonitosti ter jih ustvarjalno uporabljajo pri učenju materinščine in modernih tujih jezikov. Razvijejo namreč zmožnost prenosa jezikovnega znanja iz latinščine v druge jezike, to pa velja tako za slovnične strukture kot za besedišče.

Spoznavajo rimsko književnost in antično civilizacijo, in sicer pri jezikovnem pouku, ob branju izvirnih latinskih besedil ter ob branju antičnih književnih del v slovenskem prevodu.  

Spoznajo vrednote antike, zlasti tiste, ki so odločilno vplivale na slovensko kulturno zavest ter evropsko kulturo in civilizacijo.

 

2. Standardi znanja

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Latinska pisava	Dijak pozna latinsko abecedo.
Latinska izgovarjava Delitev glasov Razzlogovanje Avtentična (klasična) izgovarjava Tradicionalna (cerkvena) izgovarjava	Dijak prepoznava glasove in zna besede razzlogovati. Dijak pozna časovne meje v rabi obeh izgovarjav. Dijak pozna značilnosti obeh izgovarjav in ju zna uporabljati.
Latinski naglas Kvantiteta zlogov Pravila latinskega naglasa	Dijak zna naglaševati latinske besede na podlagi pravil klasične latinščine (tj. ob upoštevanju kvantitete zlogov).

Morfologija

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Besedne vrste	Dijak zna besede razvrstiti v besedne vrste po pravilih latinske in slovenske slovnice ter besedne vrste poimenovati s slovenskimi in latinskimi imeni. Dijak zna besede analizirati po  njihovih kategorijah oziroma posebnostih rabe.
Samostalnik (substantiv) Kategorije substantiva (sklon, število, spol) Deklinacije: I. deklinacija: paradigma posebnosti v sklonu, spolu inštevilu II. deklinacija: paradigma posebnosti v sklonu, spolu inštevilu III. deklinacija: paradigma posebnosti v sklonu, spolu in številu IV. deklinacija: paradigma posebnosti v sklonu in spolu V. deklinacija: paradigma posebnosti v sklonu, spolu in številu	Dijak pozna slovnične lastnosti latinskih samostalnikov, tako da: -jih sklanja, -analizira njihove oblike, -jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak pozna samo tiste posebnosti v kategorijah in rabi samostalnikov, s katerimi se seznani prek besedišča obravnavanih besedil.
Pridevnik (adjektiv) Kategorije pridevnika (sklon, število, spol; stopnja) Deklinacije: - Paradigme: prva in druga deklinacija tretja deklinacija pronominalni adjektivi -Stopnjevanje	Dijak pozna slovnične lastnosti latinskih pridevnikov, tako da: -jih sklanja in stopnjuje, -analizira njihove oblike, -jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak pozna samo tiste posebnosti v kategorijah in rabi pridevnikov, s katerimi se seznani prek besedišča obravnavanih besedil.
Zaimek (pronomen) Vrste Kategorije Paradigme	Dijak pozna slovnične lastnosti latinskih zaimkov, tako da: -jih sklanja, -analizira njihove oblike, -jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak takó pozna vse osebne (in povratno osebne), svojilne (in povratno svojilne), kazalne, oziralne in vprašalne zaimke, od nedoločnih pa le: nemo, nihil, nullus, neuter; aliqui(s) in quidam.
Števnik (numerale) Vrste Kategorije Paradigme	Dijak pozna slovnične lastnosti latinskih števnikov, tako da: -jih sklanja, -analizira njihove oblike, -jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak takó pozna le glavne in vrstilne števnike, delilne in prislovne pa prepoznava ob slovarju in slovnici.
Glagol (verbum) Kategorije osebnih (finitnih) oblik (oseba, število, čas, naklon, način; vid; prehodnost) Kategorije neosebnih (infinitnih) oblik (število, čas, način; vid; prehodnost; sklon, spol) Tvorjenje: -sestavljene in nesestavljene oblike -osnove (prezentova, perfektova, supinova) -obrazila Konjugacije: I. konjugacija: paradigma: -aktivi glagoli -deponentniki II. konjugacija: paradigma: - aktivni glagoli - deponentniki - semideponentniki III. konjugacija: paradigma: - aktivni glagoli -deponentniki - semideponentniki IV. konjugacija: paradigma: - aktivni glagoli -deponentniki Posebni glagoli: paradigma: - anomalni glagoli - defektivni glagoi - brezosebni glagoli	Dijak pozna slovnične lastnosti latinskih glagolov, tako da: -jih sprega , -analizira njihove oblike, -jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino).               Dijak pozna naslednje posebnosti: -anomalne glagole: sum, fero, eo in njihove zloženke;  volo, nolo, malo; fio; -defektivne glagole: coepi; memini, odi;aio, inquam; - brezosebne glagole, kot jih spozna prek besedišča obravnavanih besedil.
Prislov (adverb) Vrste: -Prvotni prislovi (adverbia primitiva) -Tvorjeni prislovi (adverbia derivativa): *tvorjenje -Stopnjevanje	Dijak zna uporabljati latinske prislove, tako da: - jih tvori po osnovnem pravilu, - jih stopnjuje po osnovnem pravilu, - jih uporablja v sobesedilu  (razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak pozna tiste prislove, ki so tvorjeni po posebnih postopkih, ter nepravilne in prvotne prislove, ki jih spozna prek besedišča obravnavanih besedil. Dijak pozna samo tiste nepravilnosti v stopnjevanju prislovov, ki jih spozna prek besedišča obravnavanih besedil.
Predlog (prepozicija)	Dijak zna uporabljati naslednje predloge: - z akuzativom: ante, apud, ad, circa, contra, inter, extra, intra, ob, post, praeter, prope, propter, per, supra, trans; - z ablativom: a /ab, cum, de, e /ex, sine, pro; - z akuzativom ali ablativom: in, sub; - v postpoziciji z genetivom: causa, gratia.
Veznik (konjunkcija) Priredni (koordinativni) Podredni (subordinativni)	Dijak zna uporabljati naslednje priredne veznike: - kopulativne: et, -que, atque /ac, neque /nec, etiam, quoque, non modo ... sed etiam; - disjunktivne: aut, vel, sive; -adverzativne: sed, autem, at, tamen; - kavzalne: nam, enim; - konkluzivne: ergo, igitur, itaque, propterea, inde, quare, quam ob rem. Dijak zna uporabljati naslednje podredne veznike: - finalne: ut, ne, neve; - kavzalne: cum, quod, quia, quoniam;  - koncesivne: quamquam, etsi, tametsi, etiamsi, quamvis, ut, cum, licet; -kondicionalna: si, nisi; - konsekutivni: ut; - temporalne: cum; dum, donec, quoad, quamdiu; priusquam, antequam; postquam; simul, simulac, simulatque, cum primum, ut (primum), ubi (primum).
Medmet (interjekcija)	Dijak pozna pomen tistih medmetov, ki jih spozna prek besedišča obravnavanih besedil.

Sintaksa

Sintagmatika

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Raba sklonov Nominativ Vokativ Genetiv Dativ Akuzativ Ablativ Sklad krajevnih imen	Dijak pozna pomen in osnovne funkcije latinskih sklonov, tako da jih zna pravilno uporabljati. Dijak prepoznava, razume in zna v latinščini poimenovati mesto in kraj s predložnimi besednimi zvezami in s skladom krajevnih imen.
Raba osebnih  glagolskih oblik Način (genus): - prehodnost in neprehodnost (tranzitivnost in intranzitivnost) - tvorni (aktiv) - trpni (pasiv) Čas (tempus): - absolutnost in relativnost - vid (dovršnost, nedovršnost, dovršenost) - prezent - imperfekt - perfekt - pluskvamperfekt - futur I. - futur II. - aktivna perifrastična konjugacija Naklon (modus): - indikativ - imperativ - konjunktiv	Dijak pozna slovnične lastnosti osebnih  glagolskih oblik, tako da: - jih zna tvoriti v vseh kategorijah; - jih zna analizirati; - jih uporablja v sobesedilu  (jih prepoznava, razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino).
Raba neosebnih glagolskih oblik Nedoločnik (infinitiv): - nominalna raba (infinitivi kot subjekt, objekt in predikatnik) - verbalna raba (accusativus cum infinitivo, nominativus cum infinitivo) Deležnik (particip): - nominalna raba (particip kot atribut, predikatnik in predikativ) - verbalna raba (participium coniunctum, ablativus absolutus) Glagolnik (gerundij): - pretvarjanje gerundija v gerundivni sklad Gerundiv: - nominalna raba (gerundiv kot atribut, predikatnik in predikativ) -pasivna perifrastična konjugacija Supin	Dijak pozna slovnične lastnosti neosebnih  glagolskih oblik, tako da: - jih zna tvoriti; - jih zna analizirati; - jih uporablja v sobesedilu  (jih prepoznava, razume njihov pomen v latinskem kontekstu, jih zna pravilno prevesti iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Konstrukcijo absolutnega ablativa dijak v latinskem sobesedilu samo prepoznava in jo zna pravilno prevesti v slovenščino.

Sintaksa stavka

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Stavčni členi	Dijak pozna stavčne člene in zna slovenske stavke analizirati do stopnje, ki je potrebna za lažje in globlje dojemanje in obvladovanje sintakse latinskega stavka.
Prosti stavek Raba konjunktiva v prostih stavkih Neodvisni vprašalni stavki	Dijak pozna naslednje pomene konjunktiva v prostih stavkih: - hortativni, jusivni in prohibitivni; - optativni; - dubitativni oziroma deliberativni; - potencialni in irealni. Dijak pozna neodvisne vprašalne stavke tako, da jih prepoznava, razume in samostojno tvori (s prevajanjem iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino).
Zloženi stavek Priredje Podredje - relativna raba časov v indikativnih odvisnikih - sosledje časov (consecutio temporum) v konjunktivnih odvisnikih - absolutna raba časov v konjunktivnih odvisnikih - klasifikacija odvisnikov * odvisni vprašalni stavki *finalni odvisniki * kavzalni odvisniki * koncesivni odvisniki * kondicionalni odvisniki * konsekutivni odvisniki * temporalni odvisniki * relativni odvisniki * komparativni odvisniki Premi in odvisni govor	Dijak pozna priredja po vrstah prirednih veznikov,  jih prepoznava, razume in samostojno tvori (s prevajanjem iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino). Dijak pozna rabo časov v odvisnikih do tiste stopnje, ki jo zahtevata razumevanje in samostojno tvorjenje odvisnikov na podlagi temeljnih pravil. Dijak prepoznava in razume sosledje časov v odvisnikih prve stopnje in višjih stopenj odvisnosti, uporabljati pa jo zna le v odvisnikih prve stopnje. Dijak pozna podredja po načinu vezave z nadrednim stavkom in vrstah podrednih veznikov, tako da jih prepoznava, razume in samostojno tvori (s prevajanjem iz latinščine v slovenščino in iz slovenščine v latinščino na podlagi temeljnih pravil). Dijak prepoznava in razume odvisni govor prostih in lažjih zloženih stavkov, samostojno pa zna v odvisni govor postavljati samo proste stavke.
Relativna zveza in relativni sklop	Dijak prepoznava relativno zvezo in relativni sklop, če je nanju posebej opozorjen.

1.2. Književnost

Razvojna obdobja in književne zvrsti

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Obdobja v razvoju rimske in latinske književnosti Predliterarna doba Arhaična doba Klasična doba (zlata latinščina) - Ciceronova doba - Avgustejska doba Poklasična doba (srebrna latinščina) Doba pozne antike Doba srednjeveške latinitete Doba humanistične latinitete Doba moderne latinitete in znanstvene latinščine	Dijak pozna razvojna obdobja rimske in latinske književnosti, jih zna časovno določiti ter opisati poglavitne značilnosti jezika in književne ustvarjalnosti vsake dobe.
Zvrsti rimske književnosti Poezija: - epika - dramatika * tragedija * komedija - lirika - satira - basen Proza: - historiografija - retorika - filozofija - epistolografija - roman - strokovna literatura	Dijak pozna zvrsti rimske književnosti, tako da zna na kratko opisati njihove poglavitne značilnosti in navesti najpomembnejše avtorje; zaveda se tudi njihovih grških vzornikov in njihovega vpliva.

Rimska poezija: avtorji in njihova dela

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Epika Livius Andronicus Naevius Ennius LUCRETIUS Vergilius Ovidius Lucanus Statius	Avtorje, katerih imena so tiskana z malimi črkami, dijak prepoznava le kot predstavnike zvrsti in določenega obdobja. O avtorjih, katerih imena so zapisana z velikimi črkami, pa ve nekaj več: pozna njihove poglavitne življenjepisne podatke (obdobje,  geografski in socialni izvor, kratek curriculum vitae) ter najpomembnejša dela in njihove značilnosti (obseg in obliko, vsebino in literarno vrednost).
Komedija Plautus Terentius	Dijak bere odlomke iz del označenih avtorjev v originalu, spoznava pa jih tudi v prevodih (glej seznam priporočenega domačega branja v didaktičnih priporočilih).
Tragedija Seneca
Lirika CATULLUS HORATIUS Tibullus Propertius OVIDIUS VERGILIUS
Satira Lucilius HORATIUS Persius MARTIALIS Iuvenalis
Basen Phaedrus

Metrika

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Latinska prozodija	Dijak pozna pravila latinske prozodije, tako da lahko samostojno metrično bere heksameter in pentameter.
Časovne mere v metriki Mora Dolžina Stopica Metrum Verz: - heksameter - daktilski pentameter - elegični distih - jambski trimeter - Falajkov enajsterec - sapfiški enajsterec - holjamb - asklepiadej Strofa: -sapfiška kitica - alkajska kitica - asklepiadski sistemi	Dijak pozna časovne mere v latinski metriki, tako  da razume in zna na podlagi prozodičnih pravil izdelati metrično shemo elegičnega distiha. Druge verze in strofe prepoznava pod vodstvom učitelja ob branih besedilih.

Rimska proza: avtorji in njihova dela

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Historiografija Cornelius nepos Caesar Sallustius Livius TACITUS SUETONIUS	Avtorje, katerih imena so tiskana z malimi črkami, dijak prepoznava le kot predstavnike zvrsti in določenega obdobja. O avtorjih, katerih imena so zapisana z velikimi črkami, pa ve nekaj več: pozna njihove poglavitne življenjepisne podatke (obdobje,  geografski in socialni izvor, kratek curriculum vitae) ter najpomembnejša dela in njihove značilnosti (obseg in obliko, vsebino in literarno vrednost).
Retorika Cato Maior CICERO Seneca Maior	Dijak bere odlomke iz del označenih avtorjev v originalu, spoznava pa jih tudi v prevodih (glej seznam priporočenega domačega branja v didaktičnih priporočilih).
Epistolografija CICERO SENECA PLINIUS
Filozofija CICERO SENECA
Roman PETRONIUS Apuleius
Strokovna literatura Cato Maior Varro plinius Maior quintilianus Aulus Gellius

Poznejša književnost v latinščini

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Avtorji pozne antike Poezija: - Claudianus - Ausonius Proza: -Eutropius - Boethius	Dijak zna navedene avtorje oziroma dela uvrstiti v obdobje ter zvrstno opredeliti in opisati poglavitne značilnosti del. Dijak bere odlomke iz del označenih avtorjev v originalu, spoznava pa jih tudi v prevodih (glej seznam priporočenega domačega branja v didaktičnih priporočilih).
Književnost zgodnjega krščanstva Vulgata Ambrosius Prudentius Hieronymus Tertullianus Aurelius Augustinus
Srednjeveški in humanistični avtorji oziroma dela Poezija: - Carmina Burana Proza: - Paulus Diaconus -Erasmus - Adam Bohorič

Kultura in civilizacija

Učne vsebine	Učni cilji in standardi znanja
Razvoj latinskega jezika Geneza in struktura jezika Genetska, kontaktna in tipološka sorodnost jezikov Primerjalno jezikoslovje in indoevropska jezikovna družina Nastanek in razvoj pisave Klasična filologija Razvojne faze latinščine Socialne zvrsti latinščine	Ob branju izvirnih besedil ter študiju grško-rimske kulture in civilizacije dijak spoznava kulturno-civilizacijske vsebine, tako da zanj postanejo: - sredstvo jezikovne akulturacije in - poglobljena informacija za vzročno-posledično analizo kulturno-civilizacijske raznolikosti in enotnosti našega sveta. Navedene kulturno-civilizacijske teme dijak pozna do take stopnje, da lahko vsako izmed na kratko predstavi: jo opiše ali razloži oziroma našteje ali navede nekaj značilnih primerov.
Nastanek in razvoj rimske države Naselitev Apeninskega polotoka Nastanek mesta Rima Italske prvine in tuji (etruščanski, grški,   orientalski) vplivi - Odnos med grško in rimsko kulturo Politična zgodovina Rima: kraljestvo, republika, cesarstvo Zgradba rimske družbe in ureditev rimske države Rimsko cesarstvo in krščanstvo Najpomembnejše osebnosti iz rimske zgodovine
Rimska in grška mitologija Mitologija in religija (antropomorfni politeizem) Najpomembnejši bogovi in polbogovi Druga mitološka bitja Odmevi in vplivi grško-rimske mitologije v poznejših stoletjih in sodobnem svetu, še zlasti v svetovni in slovenski književnosti
Vsakodnevno življenje v antičnem Rimu Familia: - vloga ženske - sužnji Običaji: poroka, rojstvo, pogreb Javno življenje in cursus honorum Trgovina in gopodarstvo Šola Vojska Kultura in zabava: - gledališča - terme - gladiatorske igre - cirkuške tekme Gradbeništvo: - bivališča - ceste, vodovodi, svetišča
Epigrafika Vrste napisov Napisi, najdeni na Slovenskem
Rimsko pravo Razvoj in poglavitne značilnosti Vpliv na evropsko pravo
Rimljani na Slovenskem Poselitev v rimskih časih Vpliv antike na slovensko kulturo
Latinski jezik v slovenščini in drugih sodobnih jezikih Latinizmi in latinske tujke Latinske besede in kratice v mednarodni rabi Latinski pregovori in reki
Grški jezik Pisava Grecizmi in grške tujke v slovenščini in drugih sodobnih jezikih
Pisava in slovenjenje antičnih imen Latinska imena Grška imena

Pojasnila k učnim vsebinam in standardom znanja

Opredeljeni standardi znanjaob posameznih vsebinskih sklopih so tisti minimum, ki ga morajo doseči dijaki, da uspešno končajo učenje latinščine po tem učnem načrtu. Seveda pa bodo individualne razlike med njimi lahko takšne, kakršne dopušča razpon ocen od zadostne do odlične. Navzgor ni prave meje, razen učiteljeve preudarne odločitve. Vse širitve in poglabljanja, ki presegajo opredeljene standarde znanja, so namreč v pristojnosti učitelja, ki ima dovolj strokovne avtonomije, da program individualizira za posamezne oddelke oziroma skupine dijakov ali za posamezne dijake. Vendar mora biti učitelju merilo pri preseganju standardov znanja  najmanj sposoben in motiviran dijak v oddelku oziroma skupini, ne pa najboljši in najbolj ambiciozen. Zanj je možna samo taka prilagoditev, ki ne prizadeva drugih dijakov, torej individualizirana akceleracija učenja.

Zelo pomembna, neločljiva sestavina in zato ne posebej omenjena prvina jezikovnih vsebin je besedišče. Standard, ki naj ga dijak pri tem doseže, je težko opredeliti, saj je v veliki meri odvisen od izbranega učbenika. Poleg tega je pri obvladovanju leksike še najbolj izrazito razlikovanje med receptivnim in produktivnim oziroma pasivnim in aktivnim znanjem. Temeljno izhodišče je, naj učenje besed temelji na pogostosti njihove rabe v latinščini. Učitelj bo torej  za produktivno rabo (prevajanje iz slovenščine v latinščino) zahteval obvladovanje tistih besed, ki jih bo dijak pri branju izvirnih besedil tudi najpogosteje srečal. Praviloma bo to besedišče iz beril v učbeniku, pridobljeno v prvih treh letih gimnazijskega učenja. Obseg latinskih besed, ki jih bo dijak zgolj prepoznaval (receptivna raba), je lahko občutno večji in naj temelji na izvirnih besedilih, obravnavanih v 4. letniku.  

Obseg učnih ur, namenjenih obravnavi posameznih vsebinskih sklopov, je mogoče opredeliti le s približnimi medsebojnimi razmerji, vendar so ta bolj usmeritvena kot obvezujoča. Soodvisnost učnih vsebin vseh navedenih sklopov je tolikšna, da bodo povečini obravnavani sočasno, spreminjala se bo le prioriteta njihove obravnave. Dijak bo, denimo, nekaj izvedel o rimski književnosti že v uvodni predstavitvi predmeta na začetku 1. letnika ter ob vsakem originalnem citatu oziroma srečanju z imenom avtorja, saj naj bi bil ta vedno postavljen v prostor (književno zvrst) in čas (literarno obdobje). Spoznaval jo bo tudi ob prirejenih odlomkih iz izvirnih besedil, ki naj spremljajo učenje skladnje. Književnost pa bo  časovno in vsebinsko bolj strnjeno obravnavana v 4. letniku, ob branju in vrednotenju izvirnih besedil, saj bodo učenci tedaj usvojili že vsa predpisana znanja iz slovnice.

Optimalna razmerja med tematskimi sklopi naj bi bila v grobem:

Začetno učenje
Jezik	Književnost z branjem izvirnih besedil	Kultura in civilizacija
70 %	20 %	10 %

Nadaljevalno učenje
Jezik	Književnost z branjem izvirnih besedil	Kultura in civilizacija
50 %	35 %	15 %

Seveda pa bo doseganje priporočenih razmerij odvisno od sposobnosti in interesa dijakov ter homogenosti učnih skupin. Ker je končni in najvišji učni cilj usposobitev dijakov za branje izvirnih latinskih besedil, bodo drugi cilji temu podrejeni. To pomeni, da bodo slovnične vsebine morda v posamičnih primerih prerasle predviden obseg in se bodo zato morale skrčiti vsebine s področja književnosti ter kulture in civilizacije. Vendar naj bo to izhod v sili, ki ga utemeljuje le trajnejša učna neuspešnost dijakov (slabo in prepočasno doseganje standardov znanja), ne pa učiteljeva individualna usmeritev.

III. SPECIALNODIDAKTIČNA  PRIPOROČILA  IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

                  Multum, non multa.

Latinščina je eden najstarejših šolskih predmetov, saj ima več kot dva tisoč let staro tradicijo. Kot se je spreminjala njena politična in kulturno-civilizacijska vloga, tako so se spreminjali tudi njen vzgojno-izobraževalni pomen, učni cilji in didaktika pouka. Zelo dolgo, vse do sredine 19. stoletja, so latinščino poučevali kot živ jezik, namenjen neposrednemu sporazumevanju. Ko pa se je latinščina v politiki, šolstvu in katoliški Cerkvi umaknila nacionalnim jezikom in so jo tudi kot internacionalni jezik izpodrinili sodobni jeziki (francoščina, nemščina, angleščina), se je zgodil velik preobrat tudi v poučevanju tega jezika. Pri učenju latinščine se je namreč ravnovesje med štirimi temeljnimi jezikovnimi zmožnostmi (slušno razumevanje, ustno sporočanje, bralno razumevanje in pisno sporočanje) korenito spremenilo, tako da je v središče stopilo branje izvirnih besedil, druge tri (govor, poslušanje in pisanje) pa so se umaknile na učno obrobje.

Vendar tudi pot do tega cilja ni bila ena sama. Dolgo časa je didaktika pouka latinščine temeljila na prepričanju, da je treba najprej obvladati slovnične zakonitosti in se šele nato srečati z besedilom (prevlada paradigme nad sintagmo, t. i. gramatikalni pristop). Bolj ko se je razvijala zavest o nujnosti jezikovne akulturacije, manj privlačno je postajalo to izhodišče. Jezikovnih spretnosti namreč ni mogoče usvojiti brez sočasne pridobitve nekaterih zunajjezikovnih znanj, saj je jezik socialno-kulturni fenomen: za razumevanje leksičnih in njim nadrejenih jezikovnih enot in njihovo pravilno rabo je treba poznati tudi socialne in kulturne konvencije določenega okolja in dobe. To pa je mogoče samo, če učenje izhaja iz konteksta oziroma vsebinsko integralnega besedila, ne pa slovnične oblike (prevlada sintagme nad paradigmo, t. i. kontekstualni pristop). To spoznanje, ki ga je še dodatno podkrepila uveljavitev strukturalizma v preučevanju sodobnih jezikov, je odločilno vplivalo tudi na razmerje med jezikovnimi in kulturno-civilizacijskimi sestavinami v učnih načrtih za latinski jezik. Nekdaj povečini slovnične vsebine so se začele umikati kulturno-civilizacijskim in od podrobnejše opredelitve učnih ciljev je odvisno, kakšno je razmerje med obema sklopoma. V sodobnem času se je že v vseh evropskih državah povsem uveljavila kontekstualna metoda, ki za učno izhodišče postavlja vsebinsko celostno latinsko besedilo in temelji na hkratni obravnavi slovničnih in kulturno-civilizacijskih vsebin. Seveda pa ohranja tudi prvine aktivne rabe jezika, zlasti v obvladovanju besedišča in osnovnih oblikoslovnih obrazcev.

Med učnimi cilji latinščine v sodobni šoli pa je še nekaj, kar ji daje enkratno in edinstveno izobraževalno vlogo. Ker je latinščino njen zgodovinski razvoj vgradil v vse evropske jezike, se metoda učenja s primerjanjem jezikovnih pojavov ponuja kar sama po sebi. In ker ima latinščina več kot dvatisočletno zgodovino, je diahroni pristop didaktični sine qua non. Obe značilnosti latinščino utemeljujeta kot nekakšen metajezik, ki znanje jezika nadgrajuje z znanjem o jeziku. Pri učenju slovnice z metodo kompariranja in kontrastiranja jezikovnih oblik in struktur v latinščini in sodobnih jezikih (materinščini in tujih) se razkrijejo splošnejše jezikovne zakonitosti, pri učenju leksike pa latinščina uvaja dijaka v študij leksikologije, semaziologije, semantike in etimologije.

Morda najpomembnejšo spremembo sta v didaktiki pouka latinščine povzročila spremenjen položaj in vloga učenca v sodobni šoli. Težišče pouka se je namreč z učitelja preneslo na učenca in na proces učenja. Ključno vprašanje ni več, kako naj učitelj učenca uči, ampak kaj učenec potrebuje od učitelja. Spremenjena vloga in položaj učenca sta spremenila tudi vlogo in položaj učitelja.

Zdaj ni več učitelj tisti, ki učencu postavlja vprašanja, določa odgovore in ugotavlja njihovo ustreznost. Učitelj učencu pomaga poiskati odgovore na vprašanja, ki si jih je sam zastavil:

Kaj moram znati? Čemu moram to znati? ç Učne vsebine in cilji

(Motivacija za učenje: poznati vsebine učenja in razumevati cilje.)

Kako moram to znati? ç Standardi znanja, pogoji preverjanja in ocenjevanja znanja (Motivacija za učenje: vedeti, kakšno in kolikšno znanje je potrebno, v kakšni obliki je vrednoteno in koliko je vredno.)

Kako se moram učiti? ç Didaktična priporočila

(Motivacija za učenje: zavest, da učenje ni težavno, če se znaš učiti; učiti pa se znaš, kadar veš, kako boš na čim bolj preprost način za čim dalj časa pridobil čim bolj kakovostno znanje.)

Učitelj je torej zdaj bolj spodbujevalec in organizator učenčevega učenja kot poučevalec in ocenjevalec. Čeprav tudi razlaga in ocenjuje, naj učence predvsem navdušuje (Amor magister optimus.) in usposablja za učenje ter jih opozarja na kakovost njihovega znanja. 

Priporočila po sestavinah učnega procesa

Pouk naj poteka tako, da bo usmerjen v dijake in proces učenja. Sistematično naj razvija dijakove trajne jezikovne in spoznavne sposobnosti ter vodi k samostojnemu učenju. Dijake naj spodbuja k aktivnemu sodelovanju in razmišljanju o tem, kako se česa najbolj učinkovito naučijo.

Učitelj najlaže doseže dejavno sodelovanje dijakov tako, da pri pouku uporablja čim bolj raznovrstne oblike dela ter pri tem ustvarja miselno in čustveno napetost, ki izzove razum in srce dijakov. Nova snov naj jim bo zato  predstavljena kot uganka, ki jo razrešujejo ob učiteljevi pomoči (povezovanje novega znanja s starim), ne pa kot novo učno dejstvo. Reproduktivno in receptivno učenje naj se čim bolj umakneta produktivnemu. Dijakom naj bo snov predstavljena tudi tako, da se bodo z njo čim laže identificirali in ob njej razvijali svojo sposobnost empatije. Pri vsaki obravnavani snovi in ob vseh oblikah učne aktivnosti naj učitelj dijakom pomaga osmisliti cilj. Učenje bo namreč precej uspešnejše, če bodo dijaki razumeli njegove konkretne, oprijemljive rezultate.  

Dijakovo samostojnost učitelj najbolj razvija tako, da ga uči, kako se mora učiti. Glede na to dijake nenehno opozarja na miselne operacije, ki so potrebne, da bodo neko snov razumeli in usvojili. Zlasti jih uči razlikovati bistveno od nebistvenega in smiselno od nesmiselnega ter misliti sistematično na podlagi organiziranja informacij v hierarhično urejene mreže. Pri tem so neprecenljivega pomena miselni vzorci, ki naj jih dijaki izdelujejo tako pri jezikovnem kot kulturno-civilizacijskem pouku.

Besedišče: Ker se latinskih besed ni mogoče učiti tako kot besedišča sodobnih jezikov, saj njihovih pomenov ne podpira aktivna raba (poslušanje), mora poučevanje besedišča temeljiti na asociativnem učenju. Dijaki naj nove latinske besede povezujejo z njihovimi refleksi v materinščini in modernih tujih jezikih, zapomnijo naj si jih iz izvirnih citatov in ustaljenih rekel, urejajo naj jih v besedne družine tako po pomenskih in etimoloških kot tudi po morfoloških in sintaktičnih merilih. Učenje besed naj izhaja iz konteksta in naj bo že od začetka čim bolj frazeološko.

Besedišče naj učitelj sproti preverja pisno in ustno, preverjanje pa naj tudi ocenjuje, in to ne samo kot integrativni element jezikovnih vaj, ampak tudi kot posebno nalogo.

Slovnica: Učenje slovnice naj temelji na nenehnem komparativnem in kontrastivnem primerjanju z materinščino in tujimi jeziki. Uporablja naj čim bolj raznovrstne jezikovne vaje:

naloge izbirnega tipa (izbiranje pravilne oblike),
odgovori da/ne,
odgovori pravilno/napačno,
naloge dopolnjevanja (s posameznimi besedami ali deli stavkov),
naloge pretvarjanja (besede v pravilno obliko, ene konstrukcije v drugo),
naloge združevanja (prostih stavkov v zložene, premega v odvisni govor),
naloge popravljanja napak,
naloge sestavljanja vzporednih besedil,
naloge prevajanja (iz slovenščine v latinščino in iz latinščine v slovenščino).

Posebno opozorilo je potrebno pri vajah prevajanja iz slovenščine v latinščino. Te so zgolj del jezikovnega pouka, ne pa cilj same po sebi. Zato naj bodo takó zastopane tudi pri preverjanju in ocenjevanju znanja, torej s primerno zoženim pomenom znotraj posamičnega teksta znanja in le s temeljnim besediščem, saj namen teh nalog ni preverjanje aktivnega obvladovanja besed, ampak jezikovnih oblik in struktur.

Književnost in kulturno-civilizacijska tematika: Pouk književnosti in kulturno-civilizacijskih vsebin naj poteka sočasno z učenjem jezika od 1. letnika naprej. Učitelj naj uporablja najrazličnejše oblike in metode in v čim večji meri spodbudi samostojno delo dijakov. Pomaga naj jim premagati dvatisočletno časovno in miselno oddaljenost, tako da - tudi s slikovnim materialom in konkretnimi arheološkimi ostanki - vzpodbudi dijakovo sposobnost vživljanja v preteklost in aktualizira veljavnost nekdanjih kulturno-civilizacijskih vzorcev.

Pri načrtovanju svojega in dijakovega dela naj učitelj upošteva, da mora najmanj 60% razpoložljivega časa nameniti urjenju in ponavljanju ter utrjevanju in poglabljanju znanja (v ta čas je všteto tudi učiteljevo preverjanje in ocenjevanje); približno 30 % časa je namenjenega uvajanju in razlagi nove snovi v obsegu obveznega minimalnega standarda, 10 % časa pa je na razpolago za individualizacijo pouka oziroma posebne interese po odločitvi učitelja in izbiri dijakov.

Najpomembnejša didaktična zahteva v zvezi z domačimi nalogami je povezana z njihovim obsegom in zahtevnostjo. Te naj nikakor ne bodo niti predolge niti prezahtevne, saj to dijake najbolj odbija. Največja vzpodbuda za domače delo bo namreč prav občutek obvladljivosti.

Motivacija pa bo brez dvoma tudi njegova raznolikost in raznovrstnost, saj je dolgočasje največji sovražnik uspešnega učenja. Domače delo naj zato vključuje najrazličnejše jezikovne vaje, od preprostega reproduktivnega sklanjanja in spreganja do ustvarjalnih prevodov in celo inventivnih prostih spisov. Za spoznavanje kulture in civilizacije bo idealna priprava interpretacij, referatov ali poročil. V štirih letih naj vsak dijak izdela vsaj eno seminarsko nalogo. Sicer pa so domače naloge lahko tudi skupinske in organizirane v obliki projektnega dela.

Pouk književnosti bo najbolj obogatilo domače branje v slovenščini. 

Domače branje

Dijak v vsakem letniku izbere eno ali dve izmed navedenih del (glede na svoje sposobnosti in interese po svoji lastni izbiri ali po presoji učitelja), ju prebere v celoti ali v odlomkih, ki jih določi učitelj, ter o tem napiše poročilo. Najboljša poročila naj bodo predstavljena v razredu, tako da vsi dijaki spoznajo vsa dela, priporočena za vsak letnik.

Schwab, Najlepše antične pripovedke

Schalk, Pripovedke o rimskih bogovih in junakih

Grant, Miti starih Grkov in Rimljanov

Ezop, Basni

Plutarh, Življenje velikih Rimljanov

Plavt, Hišni strah ali Amfitruo ali Bahavi vojščak ali Komedija o loncu

Terencij, Evnuh

Cezar, Galska vojna

Plinij, Pisma

Ovidij, Metamorfoze

Rimska lirika, izbor Kajetan Gantar

Vergilij, Eneida ali Bukolika in Georgika ali pesmi v zbirki Lirika

Salustij, Vojna in prevrat

Tacit, Anali

Petronij, Satirikon

Apulej, Zlati osel

Katul

Horacij, Izbrane pesmi in O pesništvu

Seneka, Pisma

Ciceron, Največje dobro in največje zlo

Avguštin, Izpovedi

Formalne pogoje za preverjanje in ocenjevanje znanja opredeljuje ustrezen pravilnik, ki upošteva temeljne didaktične zakonitosti ugotavljanja in vrednotenja znanja:

Preverjanje znanja je proces zbiranja informacij o doseženem znanju dijakov oziroma o njihovih sposobnostih razumevanja in samostojne rabe jezikovnih vzorcev v novih okoliščinah. S preverjanjem znanja dobi dijak povratno informacijo o kakovosti svojega znanja in o uspešnosti svojega učenja. Hkrati je to tudi podlaga učitelju za odločanje o nadaljnjem delu. Preverjanje naj bo čim bolj raznovrstno in dejavno: skupinsko, v dvojicah in posamično, sprotno in etapno, ustno in pisno. Rezultati preverjanja so izraženi opisno, s točkami ali odstotki, lahko tudi z oceno, vendar ta nima formalne vrednosti, ampak samo diagnostično oziroma prognostično.

Ocenjevanje pa je vrednotenje znanja z oceno, ki ima formalno veljavo. Ocene so merilo dijakove učne uspešnosti, zato morajo biti čim bolj objektivne. Dijaki morajo biti ocenjevani pod enakimi pogoji, da bodo ocene primerljive. Vprašanja oziroma naloge, ki bodo ocenjevane, morajo biti sestavljene tako, da bodo ustrezale ciljem, katerih doseganje preverjamo in ocenjujemo. Dijaki morajo biti vnaprej seznanjeni z datumom, oblikami, načini, merili in pogoji ocenjevanja.

Znanje dijakov učitelj med drugim preverja tudi zato, da ugotovi, ali je že dovolj dobro, da ga lahko oceni. Dokler učitelj s preverjanjem ne ugotovi, da večina dijakov v oddelku ali učni skupini zadovoljivo obvlada določeno snov, naj njihovega znanja ne ocenjuje, ker bo sicer moral oceniti njihovo neznanje. Enako prepričanje naj vodi učitelja tudi pri ocenjevanju samem. Ker želi doseči čim boljše znanje dijakov, jim bo omogočil, da ocene popravljajo oziroma izboljšujejo.

Končna letna (sumativna) ocenitev naj temelji na vnaprej določenih in dijakom znanih razmerjih med vrednostmi posameznih vrst ocen (pisno : ustno : izdelki). Priporočljivo je, da imajo največji delež ocene, ki so po svoji medsebojni primerljivosti najbolj objektivne, to so ocene šolskih pisnih izdelkov. Ocene, pridobljene z ustnim spraševanjem, so dovolj objektivne le, če dijaku lahko zastavimo več vprašanj, na katera strnjeno odgovarja dalj časa. Ocene za domače pisne izdelke in njihove predstavitve naj bodo odločilne toliko, kolikor je mogoče ugotoviti oziroma izmeriti samostojnost dijakovega dela. 

Dijak naj bi bil v vsakem ocenjevalnem obdobju najmanj enkrat in največ dvakrat pisno ocenjen, ustno pa najmanj dvakrat v šolskem letu, lahko tudi pri zagovoru domačega dela (domače branje, poročila, referati, seminarske naloge, projektne naloge itd.).

Latinščina je kot šolski predmet uvrščena v kategorijo tujih jezikov, vendar jo njeni učni cilji in vsebine določajo kot samostojno in svojevrstno podkategorijo, ki presega tradicionalno predmetno razdrobljenost in specializiranost znanj.

Učni cilji in učne vsebine namreč latinščino opredeljujejo kot interdisciplinarni predmet, v katerem se med seboj prepletajo in povezujejo jezikovni in književni pouk ter pouk zgodovine, in sicer tako v snovnih kot tudi metodoloških in didaktičnih prvinah. Učenje latinščine zato - bolj kot drugi predmeti - razvija sposobnost holistične obravnave pojavov in spodbuja razvoj integrativnega mišljenja.

V klasični gimnaziji je latinščina najtesneje povezana s poukom grščine. Čeprav se od grščine razlikuje tako po splošnih in delno operativnih ciljih kot po načinih obravnave posameznih delov učne snovi, dijak pri pouku latinščine in grščine spoznava jezikovne in družbene pojave, ki so si časovno blizu in jih povezuje precejšnja oddaljenost od našega časa. Pri obeh predmetih sta si blizu zlasti načina jezikovnega poučevanja, zato se z vzporednim delom dodatno utrjuje in razvija jezikovna zavest. V klasični gimnaziji lahko pouk grščine razbremeni latinščino nekaterih učnih vsebin, ki se nanašajo na grško antiko in jih mora v programu brez grščine prevzeti pouk latinščine. Antika je namreč enkraten, neponovljiv in nedeljiv splet grške in rimske kulture in civilizacije, v kateri brez poznavanja grških prvin ni mogoče v celoti doumeti niti rimskih elementov.

V klasični gimnaziji in gimnaziji se latinščina najtesneje povezuje s poukom materinščine. Brez sočasne - komparativne in kontrastivne - obravnave jezikovnih pojavov v slovenščini in latinščini ni mogoče doseči vseh zastavljenih učnih ciljev. Uspešno učenje latinščine, to je jezika, ki sicer ni namenjen neposrednemu sporazumevanju (in torej pošiljatelj sporočila njegove razumljivosti ne more preveriti pri prejemniku), mora namreč temeljiti na razumski, logični analizi in sintezi: na razumevanju jezikovnih pojavov in na doslednem obvladovanju slovničnih pravil. Med cilji učenja latinščine je tudi njena metajezikovna vloga (spoznavanje jezikovnih splošnosti), ki temelji na sinhronem in diahronem primerjanju jezikovnih pojavov. Trdna povezovalna nit med obema predmetoma so tudi sledi latinščine v slovenščini na ravni besedišča (tujke latinskega izvora in latinizmi), te pa poleg globljega, pomensko analitičnega razumevanja tujk razvijajo tudi jezikovno občutljivost: sposobnost razlikovanja, ki je nujen pogoj za sposobnost povezovanja. Še posebej pa slovenščino in latinščino povezuje preučevanje vpliva antike (grške in rimske književnosti ter grško-rimske mitologije) na slovensko in svetovno književnost, še zlasti, ker historični pristop pri pouku slovenščine dijaku približa antiko v obdobju, ko je starostno (razumsko, čustveno in izkustveno) nanjo najmanj pripravljen.

Latinščina se navezuje tudi na pouk modernih tujih jezikov. Kontrastivno in komparativno primerjanje jezikovnih pojavov še bolj utrjuje razumevanje le-teh v vseh primerjanih jezikih ter razvija zavest o genetski, kontaktni in tipološki sorodnosti jezikov oziroma o  splošnejših jezikovnih zakonitostih. Analiza besedišča latinskega izvora (raziskovanje etimologije besed in preučevanje sprememb njihovega pomena) pa je neprecenljiv vir za razumevanje povezanosti jezika in družbenih pojavov skozi prostor in čas.

Latinščina se s svojimi kulturno-civilizacijskimi vsebinami povezuje s poukom zgodovine, prav tako pa tudi filozofije, sociologije in psihologije. Minule dogodke in nekdanje vrednote nenehno primerja s sodobnimi in tako pri dijakih razvija občutek o nedeljivi povezanosti preteklosti in sedanjosti ter o spremembi kot tisti razvojni stalnici, ki nas bi morala največ naučiti o vzročno-posledični soodvisnosti vseh pojavov ter o strpnem razumevanju in sprejemanju drugačnosti.

Ne nazadnje se latinščina povezuje tudi z vsemi drugimi splošnoizobraževalnimi predmeti, ker uči bolje razumeti strokovno terminologijo posameznih ved in ker s svojim diahronim pristopom opozori tudi na njihov zgodovinski razvoj. Tako privzgaja intelektualni dvom, ki je temelj kritičnega mišljenja, in relativizira absolutnost današnjega vedenja. S tem razvija skromnost kot vrednostno načelo, ki je najmanj agresivno, hkrati pa najbolj vzpodbuja iskanje novega.

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja znanja pri latinščini sta pisno in ustno.

Pri preverjanju in ocenjevanju znanja iz latinščine morajo učitelji upoštevati določila Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah, ravnajo pa naj tudi v skladu s specialnodidaktičnimi priporočili, ki jih vsebuje ta učni načrt.

 

V. ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI PREDMETA

Smeri izobrazbe, ki jih je PRKK za latinščino in grščino zapisala v učnem načrtu za latinščino in dala v potrditev in sprejem Strokovnemu svetu RS za splošno izobraževanje, je strokovni svet sprejel le kot predlog. Primerne smeri izobrazbe so navedene v Odredbi o smeri izobrazbe učiteljev in laborantov v izobraževalnih programih gimnazije (Uradni list, št. 14, 12. 3. 1999). Za splošnoizobraževalni predmet latinščina odredba predpisuje: “Učitelj latinščine je lahko, kdor je končal dvopredmetni univerzitetni študijski program iz latinskega jezika s književnostjo in si pridobil strokovni naslov: profesor latinskega jezika in …”