SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

TEHNIK MEHATRONIKE

KATALOG ZNANJA

UMETNOST

68 ur

Katalog znanja je določil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje na 89. seji dne 30. 3. 2006.

VSEBINA

1. Umetnost

2. Vsebinski sklop Umetnostna zgodovina

3. Vsebinski sklop Likovno snovanje

4. Vsebinski sklop glasba

1. Umetnost

Z vsebinami predmeta umetnost si dijaki v procesih izobraževanja in vzgajanja razvijajo estetsko občutljivost in se uvajajo v kulturo.
Predmet umetnost v štiriletnih programih srednjega strokovnega izobraževanja (in programih poklicno-tehniškega izobraževanja) se izvaja tako, da izhaja iz skupnega uvoda v širši pojem umetnosti. Šola skladno s potrebami programa  obvezno izbere in obravnava dva izmed ponujenih treh umetnostnih vsebinskih sklopov (umetnostna zgodovina ali likovno snovanje ali glasba), tretjega, preostalega,  pa lahko ponudi v okviru odprtega kurikula. Predmet se lahko izvaja v katerem koli letniku.

1.1. Skupni cilji

Dijaki:

• udejanjajo estetsko kompetenco, a hkrati razvijajo tudi druge ključne kompetence,
• razumejo in doživljajo umetnost kot področje različnih zvrsti ter njen pomen za potrebe poklica in za kulturno in ustvarjalno preživljanje prostega časa,
• se seznanijo s kulturnim dogajanjem v svojem okolju in z možnostmi za vključevanje vanj,
• poglabljajo kritičnost in občutljivost za sprejemanje umetniških vrednot,
• razvijajo pozitiven odnos do kulturne dediščine,
• najdejo povezave med umetnostjo in poklicnim področjem.

2. Vsebinski sklop Umetnostna zgodovina

2.1. opredelitev vsebinskega sklopa Umetnostna zgodovina

Umetnostna zgodovina je humanistična veda, ki obravnava likovne umetnine in prek njih predstavlja zgodovino idej, občutij in dogajanj, ki so značilni za vso družbo ali posameznega umetnika v določenem obdobju. V svojem kurikulu predmet pokaže, kako se je umetnik odzival na svet in kako so umetniška dela zrcalo idejnih, družbenih, političnih, osebnih in tudi tehnično-tehnoloških okoliščin.
Umetnostna zgodovina dijaku odpira pogled v razvoj in dosežke vseh strok likovne umetnosti. Na pregleden in razumljiv način ga seznani z enim od najstarejših in najpomembnejših izrazov človekove ustvarjalnosti, s čimer bistveno prispeva k celovitemu umevanju človeka in ključne vloge umetniške kreativnosti v civilizacijskem razvoju človeštva od prazgodovine do danes.

Predmet uči dijaka analizirati posamezna likovna dela in jih v sintezi povezati z vzporednimi umetnostnimi pojavi (v književnosti, glasbi, gledališču, filmu itd.) ter ga napeljati na aktivno doživljanje in podoživljanje posameznega umetniškega dela ter slogovnih ali ikonografskih (vsebinskih) sklopov. Ker gre za interpretacijo likovno izraženih idej, občutij in spoznanj, prispeva k zavedanju in osveščenosti dijaka, k njegovemu osebnemu zorenju in celoviti, humanistični vzgoji.

Vloga in pomen predmeta je v predstavitvi najpomembnejših likovnih umetnin, ki oblikujejo pogled na estetske in vsebinske vrhunce, izražene v likovnem delu od prazgodovine dalje. Dijaku približa njihove razvojne poti, pomen in vpliv, z njihovimi vsebinami pa podpira občutek za likovne vrednote in želi vzbuditi kritičen odnos do likovnih stvaritev ter spodbuditi razvijanje čuta za estetiko in izgraditi zavest o pomenu umetniške ustvarjalnosti v družbi.

Predmet umetnostna zgodovina je temeljnega pomena za razumevanje nacionalne kulturne identitete in vpetosti slovenske umetnosti v evropski in svetovni okvir. Dijaku oblikuje pozitiven odnos do ohranjanja umetnostne in kulturne dediščine, krepi zavedanje o pomenu nacionalne umetnostne dediščine in razvija zavest o soodgovornosti za njeno ohranitev.

V prevladujoči sodobni vizualni kulturi dijaku omogoča prepoznavanje, razvrščanje, refleksijo in analizo različnih vizualnih manipualcij in atrakcij. S tem mu posredno ponuja tudi orodja za razumevanje sodobnega življenja.
V pouk vsebin iz umetnostne zgodovine so vključene prvine teoretičnega posredovanja temeljnih spoznanj (ključni strokovni termini, področja likovnega ustvarjanja, najvidnejši umetniki, vsebinsko in slogovno pomembna dela svetovne umetnosti-z opozorilom na umetniška dela, ki se povezujejo z območjem njegovega poklica), kritično preverjanje ob spomenikih (razstave, ekskurzije) in seminarsko-raziskovalni pristop (seminarske naloge, raziskovalne naloge in referati). Predmet je odprt do spomenikov slovenske in svetovne ustvarjalnosti, ki se skupaj izražajo v medsebojnem vplivanju. Dijaka seznani z vrednotami kulturne in posebej umetnostne dediščine. Pripravlja ga na celovito razumevanje sporočila, ki ga posreduje umetnina.

Umetnostna zgodovina dovoljuje učencu veliko mero izražanja individualnosti, ker mu omogoča izpovedovanje osebnih kriterijev in pogledov na umetnostne dosežke in zgodovino oz. ga vzpodbuja h kulturi dialoga in strpni kritičnosti. Učni načrt je zastavljen tako, da lahko dijak ob ključnih umetniških stvaritvah s področja izbranega poklica spozna umetnostni razvoj znotraj svoje panoge.

2.2. Udejanjanje kompetenc skozi predmet

1. Sporazumevalna kompetenca

a) V maternem jeziku:

• dijaka spodbuja k razvijanju sposobnosti besednega izražanja v opisovanju umetniškega dela in pojavov ter k utemeljevanju lastnih stališč, mnenj, pogledov in ocen,
• uči ga razvijanja kulture dialoga;

b) v tujem jeziku:

• dijak ob opisu, pripovedi, komentarju umetnin spoznava in uporablja temeljno umetnostnozgodovinsko in strokovno terminologijo v tujem jeziku, ki je vezana na njegov poklic;
• dijaka spodbuja k uporabi njemu primerne literature in virov informacij v tujem jeziku in prenašanju informacij v materni jezik;

2. Matematična kompetenca

• skozi preučevanje geometrijskih in prostorskih razmerij v likovnih delih (zlati rez, zakonitosti kompozicije, različni prostorski koncepti v umetnosti, idealni proporci človeškega telesa od antike do danes, zasnova arhitekturnih in urbanih sklopov) razkriva zakonitosti notranjega reda in soodvisnosti med likovnimi deli in matematičnimi zakoni;

3. Učenje učenja

• Dijaka spodbuja k povezovanju in dograjevanju znanj in veščin z več strokovnih področij,
• Pomaga, oblikovati spoznanje o relativnosti znanstvenih dognanj in ga uči, da je zastavljanje vprašanj in iskanje odgovorov stalen civilizacijski proces na poti iskanja resnice, umetniška dela pa mu dajejo različne odgovore glede razvoja kulture in umetnosti na eni strani ter civilizacijskega razvoja na drugi,
• umetnostna zgodovina pripravi dijaka na odprto sprejemanje novega v umetnosti in umetnostni zgodovini ter na samostojno iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih sporočajo likovne stvaritve,
• spodbuja ga pri iskanju različnih virov informacij in pri oblikovanju lastnega vrednostnega sistema.

4. Medkulturna kompetenca

• Ob srečevanju s spomeniki v različnih kulturnih okoljih vzbuja željo po celovitem spoznavanju drugih kultur,
• dijaka spodbuja v procesu zavedanja, doživljanja, ohranjanja in predstavljanja lastne narodne, kulturne in umetnostne identitete,
• krepi zavest o nacionalni umetnostni identiteti kot vrednoti v sodobnih globalizacijskih procesih.
  

5. Estetska kompetenca

• V dijaku spodbuja sposobnost doživljanja lepega, ustvarjalnosti in širjenja pozitivnega vpliva umetniških del, ki naj postanejo del njegovega vsakdanjika,
• z razumevanjem in podoživljanjem likovnih del pri dijaku razvija čut za estetiko; razvija občutek za likovne vrednote (vsebinske, idejne, oblikovne in tehnološko-tehnične) in se približa visokim estetskim ter duhovnim standardom,
• dijaku pomaga oblikovati sposobnost umeščanja umetniških del v kulturno okolje s ciljem, da prepozna celovitost povezovalnih poti v nastajanju in življenju umetniške stvaritve ter ob tem razume mehanizme umetniškega delovanja,
• dijaku predstavi umetniška dela, ki sodijo v občo zakladnico človeštva, in tista, ki so specifičnega pomena za njegovo delovno (strokovno) življenje, ter ga spodbudi, da jih prenese oz. uporabi, preoblikuje in dogradi (pre -interpretira) v svojem poklicu ter tako sporočila umetniških del izrazi v svojem delovnem okolju.

6. Raziskovanje in razumevanje naravnih in družbenih procesov in pojavov

a) državljanska kompetenca

• Omogoči, da dijak spozna, doživlja, ohranja in predstavlja lastno narodno, kulturno in umetnostno identiteto in oblikuje zavest, da umetnost sooblikuje naše kulturno, duhovno in materialno okolje,
• seznani ga z odgovornostjo do varovanja umetnin v ožjem in širšem družbenem kontekstu; obveže ga k aktivnemu odnosu do spoštovanja umetnostne dediščine in pozornosti do škodljivih pojavov in kvarnih posegov,
• pri dijaku oblikuje zavest o spreminjanju zgodovinskih pojavov, kategorij in problemov ter predstavi, kako so posebne okoliščine (družbeno okolje) prispevale k nastanku umetniških del.

b) Naravoslovna kompetenca

• Dijaki se seznani s soodvisnostjo materialnih danosti pri nastajanju umetniških del; s povezavo med razvojem tehnologije in likovnim, posebej arhitekturnim ustvarjanjem,
• predstavi mu naravo in naravne danosti kot vir inspiracije in ideal, ki se mu poskušajo umetniki s svojimi stvaritvami približati,
• opozori ga na sodobne umetniške prakse ter mu približa uporabljanje najsodobnejših tehnologij in vključevanje novih materialov v umetniške procese.

7.Socialne kompetence

• Umetnostna zgodovina dijaku pokaže, kako se je umetnik odzival na svet, v katerem je živel, in mu s tem omogoči poglobljeno doživljanje sebe, oblikovanja lastnega odnosa do sveta in problemov,
• razloži mu, kako lahko skozi umetnost razume različne družbene okoliščine in kako se je družba odzvala na likovno izpovedovanje idej,
• omogoča mu doživljanje, razvijanje ter izražanje spoštljivega in pozitivnega odnosa do individualne različnosti vsakega posameznika, razumevanje socialnih skupin in okolij, ki so mu manj razumna ali celo povsem tuja,
• predstavi mu razloge, zakaj je umetnina interpretacija idej in ne le zunanja manifestacija tehnike in materialov; umetnostna zgodovina omogoči dijaku razumeti bistvo soodvisnosti med izražanjem, ustvarjanjem, umetniškim delom in družbenim okoljem.

8. Informacijska pismenost

• Ob izdelavi različnih nalog dijaka usposablja za iskanje, zbiranje, obdelavo, interpretacijo, izmenjavo, predstavitev in vrednotenje različnih virov, podatkov in besedil,
• omogoča mu opravljanje različnih nalog: izdelovanje umetniških izdelkov, sestavljanje virtualne galerije, razstav, portfolia (mape) izbranih umetnin.

9. Varovanje zdravja

• Dijaku posreduje spoznanje, da je dojemanje in doživljanje umetnosti pomemben dejavnik v oblikovanju uravnotežene osebnosti,
• umetnine se dotikajo fizičnega, psihološkega in sociološkega vidika zdravja,
• dijak se zave terapevtske vrednosti barv in drugih likovnih prvin umetniškega dela,
• dijak razume različne dejavnike, ki vplivajo na telesno in duševno zdravje ter čustveno blaginjo.

10.Podjetnost

• Dijaka seznani z ustvarjalnostjo kot temeljno lastnostjo na poti iskanja in samouresničevanja idej ter mu pomaga razumeti in dojeti umetnine kot zakladnice in inspiracije idej,
• spodbudi ga pri zavedanju pomena vizualne kulture v sodobni družbi, ga usmeri k zavedanju pomena estetske razsežnosti za lažje in uspešnejše vključevanje v družbo,
• dijaku pokaže možnosti uporabe oz. prenosa ali dopolnitve, preoblikovanja estetskih in vsebinskih lastnosti umetniških del v različnih poklicih (vizualne komunikacije, grafične stroke, turizem, aranžerstvo, lesarstvo, gradbeništvo itd.),
• dijaku predstavi vlogo umetnosti v promocijske namene na najrazličnejših področjih.

2.3. Usmerjevalni (splošni) cilji predmeta

Umetnostna zgodovina dijaka/dijaku:

• usposobi za razumevanje, samostojno vrednotenje in doživljanje umetniškega dela,
• mu predstavi, razloži in približa temeljna izhodišča v likovni umetnosti: predstavi razloge in okoliščine za nastanek likovnih umetnin, predstavi povezavo in soodvisnost med izražanjem, ustvarjanjem, umetniškim delom in družbenim okoljem, seznani ga s temeljnimi strokovnimi termini,
• seznani z izborom kakovostnih umetniških del iz slikarstva, kiparstva in arhitekture in drugih strok likovnega ustvarjanja, uvede ga v vsebinske (ikonografske) sklope in širšo družbeno kontekstualnost idejnih temeljev, predstavi mu prispevek najpomembnejših ustvarjalcev in spregovori o idejah, ki jih vsebujejo oz. izražajo njihove stvaritve; vpelje ga v razumevanje vsebinskega sporočila,
• seznani s ključnimi umetniškimi stvaritvami z območja njegovega poklica in ga uvede v umetnostni razvoj znotraj panoge, za katero se izobražuje,
• uvede v pregled in poznavanje stvaritev iz slovenskega oz. ožje domačega okolja; predstavi mu najpomembnejša dela iz zakladnice likovnih umetnin iz Slovenije in iz sveta skupaj z informacijo oz. obiskom ključnih zbirk; prispeva k pozitivnejšemu vrednotenju slovenske umetnosti kot celote ter prispevka starejših in mlajših rodov slovenskih ustvarjalcev v kulturno zakladnico Evrope,
• izostri občutljivost do stvaritev preteklosti in s tem za njihovo vrednotenje ter skrb, odgovornost in varovanje; razvija pozitiven odnos do domače ter tuje umetnostne in kulturne dediščine,
• spodbuja k iskanju odgovorov na dileme, ki jih sprožajo likovna dela in ob tem omogoča razumevanje sebe, družbe, okolja,
• vzgaja v strpnosti do različnih oblik likovnega izpovedovanja in ga navaja na strpnost in kritično sprejemanje različnih stališč do umetnosti,
• dovoljuje veliko mero izražanja individualnosti, ker mu omogoča izražanje osebnih kriterijev in pogledov na zgodovino in umetnostne dosežke,
• navaja na individualno reševanje nalog in sodelovalno učenje;
• pripravi na odprto sprejemanje novega v umetnosti in na iskanje odgovorov na vprašanja, ki jih sporočajo likovne stvaritve.

2.4. Učni cilji in priporočene dejavnosti

*Dejavnosti, označene z zvezdico v poglavju učni cilji in priporočene dejavnosti, se lahko izvajajo v okviru interesnih dejavnosti, projektnih dni oziroma tednov v šoli.

V priporočenih dejavnostih so navedeni zgolj primeri dejavnosti za pouk, ki jih učitelj lahko upošteva, nadgradi, spremeni in prilagaja glede na poklicno usmeritev in dane možnosti.

Učitelj je pri izbiri priporočenih dejavnosti avtonomen, vendar je zaželeno, da uporabi čim več različnih aktivnih metod in oblik dela. Pouk naj poteka tudi zunaj učilnice, v neposrednem stiku z umetninami, v galeriji, muzeju in na terenu.

2.5. Odnosni cilji, vezani na posamezne učne/tematske sklope

Pristop k likovnemu delu

• Dijaki razvijajo sposobnost razumevanja in podoživljanja likovnih del,
• razvijajo in oblikujejo zavest, da umetnost sooblikuje naše kulturno, duhovno in materialno okolje,
• prek umetnin razvijajo razumevanje sebe, družbenega, kulturnega in naravnega okolja.

Visoka, ljudska in popularna umetnost

• Razvijajo kritičnost do razlik med visoko, ljudsko in popularno umetnostjo

Razčlenitev likovnega dela

• Razvijajo sposobnosti besednega izražanja v opisovanju umetniškega dela in utemeljevanja lastnih stališč,
• razvijajo in oblikujejo pogled na estetske in vsebinske vrhunce posameznih obdobij,
• razvijajo občutek za resnične likovne vrednote,
• oblikujejo in razvijajo sposobnost umeščanja umetniških del v kulturno okolje s ciljem, da prepoznajo celovitost povezovalnih poti v nastajanju in življenju umetniške stvaritve ter ob tem razumejo mehanizme umetniškega delovanja,
• seznanijo se s soodvisnostjo materialnih danosti pri nastajanju umetniških del, s povezavo med razvojem tehnologije in likovnim ustvarjanjem

Umetnine skozi čas in prostor

• Razvijajo zavest o spreminjanju družbenih okoliščin skozi zgodovino in njihovem vplivu na nastanek, obliko, izraznost in sporočilnost umetniških del,
• zaokrožijo si sliko o vzporednosti umetnostnih pojavov v različnih umetniških strokah.

Varstvo umetnostne dediščine

• Razvijajo odgovornost do varovanja umetnin v ožjem in širšem družbenem kontekstu,
• imajo aktiven odnos do spoštovanja umetnostne dediščine in pozornosti do škodljivih pojavov in kvarnih posegov,
• razvijajo občutek in sposobnost zavedanja, doživljanja, ohranjanja in predstavljanja lastne narodne, kulturne in umetnostne identitete.

Področja likovnega ustvarjanja

• Razvijajo strpen odnos do kakovostnih del iz drugačnih družbenih, verskih okolij in obdobij,
• razvijajo dialoškost z umetniškimi deli, kulturami in predstavniki kultur,
• razvijajo sposobnost doživljanja lepega, ustvarjalnosti in širjenja pozitivnega vpliva umetniških del, ki naj postanejo del njegovega vsakdanjika,
• spoznavajo, doživljajo, ohranjajo in predstavljajo lastno narodno, kulturno in umetnostno identiteto,
• spoznavajo umetniška dela, ki sodijo v občo zakladnico človeštva, in tista, ki so specifičnega pomena za njihovo delovno (strokovno) življenje,
• razvijajo čut za estetiko in občutek za likovne vrednote (vsebinske, idejne, oblikovne in tehnološko-tehnične).

Sodobne umetniške prakse

• Iščejo različne vire informacij in oblikujejo svoj vrednotni sistem,
• oblikujejo in razvijajo sposobnost umeščanja umetniških del v kulturno okolje s ciljem, da prepoznajo celovitost povezovalnih poti v nastajanju in življenju umetniške stvaritve ter ob tem razumejo mehanizme umetniškega delovanja,
• razvijajo zavest o pomenu vizualne kulture v sodobni družbi,
• usmerjajo se (razvijajo zavest o pomenu) k zavedanju pomena estetske razsežnosti za lažje in uspešnejše vključevanje v družbo,
• razvijajo sposobnost/zmožnost strpnega dialoga ob različnih stališčih.

2.6. Mminimalni standardi

Prag za pozitivno zaključno oceno zadostno (ob koncu šolanja)

Dijak:

• pozna, razume in razloži temeljne pojme iz likovne umetnosti,
• pozna pomen likovnega ustvarjanja za človeka kot odraz odnosa do življenja,
• pozna in razume pristop k likovnemu delu ter vsebinsko in oblikovno analizo likovnih del,
• pozna in zna predstaviti posamezne stroke likovnega ustvarjanja, zlasti slikarstvo, kiparstvo, arhitekturo in oblikovanje glede na
• posamezne izbrane ključne spomenike,
• pozna izbrana likovna dela s področja likovnega ustvarjanja, ki se neposredno navezujejo na njegovo poklicno področje,
• pozna izbrane spomenike svetovne in slovenske likovne umetnosti,
• pozna in zna predstaviti pomembna likovna dela iz domačega okolja,
• razume pomen slovenske umetnostne dediščine za slovenski narod,
• obišče muzej, galerijo, razstavo in izdela strukturirano poročilo.

2.7. Didaktična priporočila

Pouk umetnostne zgodovine omogoča aktualizacijo in raznovrstnost učnih metod in oblik. Le-te so:

• uporaba aktivnih oblik in metod dela
• aktualizacija s sočasnim dogajanjem na področju umetnosti (obisk tekočih razstav, ogled krajših prispevkov s komentarji, spremljanje in branje neumetnostnih besedil o umetnostni problematiki),
• referati, seminarske naloge, projektno delo.

Pouk umetnostne zgodovine se lahko izvaja v več oblikah in ob uporabi več metod, odvisno od vsebine in števila ur, ki so na voljo. Temeljna oblika je zaokrožena informacija (razlaga in pogovor), ki je posredovana tako, da besedni del spremlja ustrezno slikovno gradivo (prosojnice, diapozitivi, reprodukcije, digitalizirane slike, videoposnetki in drugo gradivo). Primere učitelj izbere sam, upoštevajoč pri tem temeljne operativne cilje oziroma strokovno usmeritev šole, na kateri se izvaja pouk.

Dijaki aktivno sodelujejo na različne načine, na primer: z referati o pomembnih umetnikih ali stvaritvah, ki so vzorčni za določeno obdobje, slog, umetnika, kraj itd., s predstavitvijo lastnega doživetja ob umetnini (razstava, retrospektiva, ambientalna umetnina, slogovni pregled), pri čemer se navajajo tudi na pravilno uporabo virov in literature in iskanje bistvenih informacij (aktiven odnos do informacij) ter s tem na samostojno delo.

Prispevki, ki jih pripravijo dijaki, so lahko vezani na ustvaritve, ki so jim dosegljive in si lahko pomagajo z literaturo, na drugi strani pa (npr. v povezavi s književnostjo, filozofijo, zgodovino, glasbo idr.) lahko pripravijo tudi teoretično zasnovane projekte, raziskave (npr. umetnostni viri za spomenik v domačem kraju, pisna zapuščina umetnikov, umetnostne stvaritve iz svojega poklicnega področja itd.). Vzpostavijo lahko tudi stik z izvajalci strokovnih projektov v različnih ustanovah in sodelujejo na mladinskih raziskovalnih projektih in taborih.

• Konkretizacija-regionalno pogojene umetnine – obisk regionalne muzejske zbirke
• Problemski pristop, ki omogoča primer študija posameznih umetnin
• Vodeni strukturirani ogledi z izdelavo strukturiranega poročila

Za sodoben pouk umetnostne zgodovine so izredno pomembni umetnostnozgodovinske ekskurzije in obiski razstav, retrospektivnih razstav, ateljejev, arheoloških parkov in raziskovanj, restavratorskih delavnic ter seznanjanje s konservatorskimi projekti itd. To je pomembno tako za spoznavanje in poznavanje kot razvijanje odnosa do vrednotenja, spoštovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Te oblike izbere učitelj sam glede na možnosti in okolje ter glede na zanimanje dijakov. Isto velja tudi za teme, ki naj jih obravnavajo pri pouku ali v študijskih delavnicah.

• Uporaba IKT pri iskanju in predstavitvi umetnin
• Uporaba sodobnega vizualnega gradiva

Pouk je lahko dopolnjen tudi z uporabo računalnika oz. projekcije prek računalniške opreme in z uporabo zgoščenk z vsebinami iz umetnostne zgodovine. Smotrno je, da imajo dijaki možnost dostopa do interneta, kjer je dosegljivo veliko število informacij o umetninah.

Za uspešen pouk je najpomembnejša ustrezna znanstvena, strokovna in poljudna literatura, dosegljiva v šolski knjižnici in drugih zbirkah.

• Ekskurzije, obiski galerij

Priporočamo najmanj eno celodnevno umetnostnozgodovinsko ekskurzijo z ogledom slovenskih spomenikov ter ogled stalnih zbirk v Narodni in Moderni galeriji v Ljubljani, kar se lahko izvede tudi v okviru interesnih dejavnosti, kulturnega dne.

• Medpredmetne povezave

Predmet umetnostna zgodovina omogoča številne medpredmetne povezave. Kot vpogled v eno najstarejših in najpomembnejših ustvarjalnih poti bistveno prispeva k razumevanju človeške zgodovine in družbe in se tako povezuje z zgodovino in s sociologijo, prek ustvarjalnega prispevka pa se povezuje z literarno in glasbeno umetnostjo.

• Blokure

Organizacija pouka umetnostne zgodovine je zaradi uporabe aktivnih oblik dela (obiski galerij, delo na terenu, priprava razstav, okroglih miz …) smiselna in skorajda nujna v okviru blokur.

• *Priporočene dejavnosti v okviru projektnih dni/tednov

Dejavnosti, označene z zvezdico v poglavju učni cilji in priporočene dejavnosti, se lahko izvajajo v okviru interesnih dejavnosti, projektnih dni oziroma tednov v šoli.

Učitelj lahko glede na poklicno usmeritev avtonomno izbere število ur pri vsebinskem sklopu Področja likovnega ustvarjanja (npr.: lesarstvo – poudarek na kiparstvu, trgovina – poudarek na slikarstvu in oblikovanju, gradbeništvo-poudarek na arhitekturi ipd.).

2.8. Preverjanje in ocenjevanje

Preverjanje in ocenjevanje naj poteka pisno in ustno, preverjajo in ocenjujejo se pa tudi referati in ostali izdelki. Preverjanje znanja poteka sprotno in ni nujno identično tisti obliki, ki jo uporabimo pri ocenjevanju, vendar se mora nanašati na iste cilje.

Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno. Tako pri preverjanju kot ocenjevanju naj se upoštevajo znanje, razumevanje, uporaba znanja, analiza, sinteza in vrednotenje. Pisno preverjanje opravljamo z nalogami objektivnega tipa, ki morajo pokrivati različne ravni zahtevnosti.

Ocenjujejo se tudi projektne in seminarske naloge, strukturirana poročila obiskov galerij, muzejev in razstav ter druge oblike sodelovanja in nastopanja dijaka pri učni uri (okrogle mize, debatni nastopi …).

Pri spremljanju kompetenc se odgovornost prenaša vse bolj na dijaka – npr. prek portfolia, učitelj sodeluje z refleksijo ob porfoliu v pogovoru.

2.9. Viri in literatura

IZBOR UMETNOSTNOZGODOVINSKE LITERATURE ZA UČITELJE

a) Splošni pregledi
ENCIKLOPEDIJA Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 (ustrezna gesla o slogih, umetninah, umetnikih in vsebinah) itd.
MENAŠE, Luc: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971.
CANKAR, Izidor: Uvod v umevanje likovne umetnosti: Sistematika stila. 1. izd. Ljubljana: Slovenska matica, 1929.
CANKAR, Izidor: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evrop I-III. 1. izd. Ljubljana: Slovenska matica, 1930.
GOMBRICH, Ernst: The Story of Art. 1. ed. London: Phaidon Press Limited, 1950.
JANSON, Horst: History of Art. 1. ed. New York: Harry N. Abrams, 1969.
v.a.: UMETNOST v slikah (zbirka 18 slogovno zaokroženih predstavitev ). Ljubljana: DZS; 1969.
SEMENZATO, Camillo ( in GOLOB Nataša): Svet umetnosti. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.
HONOUR, Hugh – FLEMING, John: A World History of Art, London: Laurence Kong Publishing 1984
HOLLINGSWORTH, Mary: Umetnost v zgodovini človeštva. Ljubljana: DZS, 1993.
v.a.: ZGODOVINA slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti. Ljubljana: Modrijan, 1998.
v.a.: VRHUNCI likovne umetnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
GOLOB, Nataša : Učbenik za umetnostno zgodovino v gimnazijskem izobraževanju, srednje tehniškem oz. strokovnem izobraževanju in poklicno tehniškem izobraževanju, Ljubljana: DZS 2003.
SPROCCATI, Sandro: Vodnik po slikarstvu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991.
BUTINA, Milan: Slikarsko mišljenje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995.
KOCH, Wilfried: Umetnost stavbarstva. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
v.a.: UMETNOST: svetovna zgodovina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.
LYNTON, Norbert: Zgodba moderne umetnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
UMETNOSTNE MONOGRAFIJE RAZLIČNIH UMETNIKOV (zbirka). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995 itd.
SLIKARJI: zbirka žepnih monografij. Ljubljana: DAG Grafika, 1998.
BADURINA, Andjelko: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb: Sveučilišna naklada Lieber, Krščanska sadašnjost, 1975.
GOLOB, Nataša: Kaj nam govorijo umetnine, Učbenik za umetnostno zgodovino – obvezni izbirni predmet v devetletnem izobraževanju, Ljubljana: Modrijan 2005.
v.a.: ANTIKA. Leksikon, Ljubljana, Cankarjeva založba 1998.
COTTERELL, Arthur: Miti in legende: ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
SCHMIDT, Joel: Slovar grške in rimske mitologije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
GERM, Tine: Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka, Ljubljana: DZS, 2001

b) Slovenska umetnost
ARS SLOVENIAE: zbirka (npr.: Marijan Zadnikar: Romanska umetnost, Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ivan Komelj: Gotska arhitektura, France Stele: Gotksi slikarstvo, Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo, Nace Šumi: Baročna arhitektura). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967 itd.
UMETNOST NA SLOVENSKEM (uredila N. Golob), Ljubljana: Mladinska knjiga 1998.
SLIKARSTVO in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20. stoletja: vodnik. Ljubljana: Narodna galerija, 1998.
ZABEL, Igor et al.: Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije. Ljubljana: Moderna galerija, 1995.
ZABEL, Igor: Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950 - 2000, Ljubljana: Moderna galerija 2002.
ŠUMI, Nace: Slovenija – umetnostni vodnik. Ljubljana: Marketing 013 ZTP, 1990.
GOTIKA v Sloveniji (urednik Höfler J.). Ljubljana: Narodna galerija, 1995.
KULTURNI IN NARAVNI SPOMENIKI SLOVENIJE: zbirka vodnikov po različnih krajih, spomenikih in zbirkah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1965 itd.
PO POTEH SLOVENSKE KULTURNE DEDIŠČINE: zbirka tematskih zvezkov, Ljubljana, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1996. (npr.: ŠUMI, Nace: Po poti baročnih spomenikov Slovenije, 1992; Kulturna dediščina meniških redov, 1996, PIRKOVIČ, Jelka: Secesijska arhitektura v Sloveniji, 1997 itd.)

Opomba: Navedene so vse prve izdaje, veljajo pa tudi vse naslednje.

3. Vsebinski sklop Likovno snovanje

Avtorji: dr. Tonka Tacol, Pedagoška fakulteta Ljubljana, Tanja Špenko, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija, Ljubljana., Anamarija Šmajdek, Srednješolski center Ivančna Gorica, Marjan Prevodnik, Zavod RS za šolstvo (urednik)

	France Kavčič, Salomonova sodba, Narodna galerija, Ljubljana

''Velika razlika je med videti kako stvar brez svinčnika v roki in videti jo takrat, ko jo rišemo. (…) Celo najbolj znan predmet postane čisto drugačen, ko ga skušamo narisati: opazimo, da ga nismo poznali, da nismo nikoli zares videli.''

Paul Valery

3.1. Opredelitev vsebinskega sklopa Likovno snovanje

Vsebine sklopa Likovno snovanje tvorijo skupaj z vsebinskim sklopom umetnostna zgodovina in z vsebinskim sklopom glasba tri enakovredne sestavne dele (vsak vsebinski sklop je pripravljen za 30 ur) predmeta UMETNOST (70 ur) v štiriletnih programih srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja. Šole ponujajo izmed omenjenih treh umetnostnih vsebinski sklopov dva, obenem pa v skladu s svojimi poklicnimi usmeritvami zagotavljajo, da si jih dijaki izberejo sami.
Likovno snovanje kot ustvarjalno-praktični del (likovno) umetnostnih vsebin, je vsebinski sklop s statusom neverbalnega izraznega in verbalnega jezika. Ta jezik je likovno vizualni jezik, ki se v programih srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja uporablja kot sredstvo za razvijanje dijakove likovne ustvarjalnosti, sposobnosti in spretnosti ter poklicnih znanj.

Vsebine vsebinskega sklopa likovno snovanje so namenjene razvijanju sposobnosti dijakov, da znajo likovnoteoretska in umetnostnozgodovinska védenja vključevati v svoje likovno praktično delo. Temeljni poudarek je na dijakovi lastni praktični likovnooblikovalni izkušnji, vzpostavljanju povezav z vsebinami drugih ključnih kompetenc, drugih splošnih in strokovnih predmetov ter praktičnega pouka.

Vsebinski sklop likovno snovanje nadgrajuje spoznanja in rabo likovnega jezika, pridobljena v okviru izobraževanja na osnovnošolski stopnji. Likovne dejavnosti v učnem procesu so izbrane glede na zatečeno stanje dijakovih splošnih in likovnih sposobnosti ter glede na njegove osebne in poklicne potrebe. Učitelj je pozoren na razvijanje sposobnosti za opazovanje, likovno mišljenje, ustvarjalnost, predstavljivost in domišljijo. Na konvergentni ravni dijak širi znanje likovnoteoretskih in po potrebi umetnostnozgodovinskih znanosti, na divergentni ravni kot ključni, pa z njimi praktično oblikuje. Pri pouku likovnega snovanja spodbujamo samostojno formuliranje likovnih nalog ter uresničevanje in argumentiranje le-teh med učnim procesom. Dijaki se navajajo na samostojno odločanje o vseh vprašanjih, povezanih s procesom šolskega likovnega oblikovanja, kar se posebej izkaže v spremljajoči skicirki. Praktično likovno oblikovanje ponuja dijaku možnost za spoznavanje in doživljanje ustvarjalnega procesa od koncepta prek realizacije do refleksije.

Sodobni tempo življenja in hitre spremembe znotraj posameznih poklicnih panog zahtevajo od učečega se mladostnika poznavanje in obvladovanje likovnih teoretičnih in praktičnih znanj, klasičnih likovnih tehnik in najsodobnejših likovnih tehnik, katere omogočajo orodja informacijske tehnologije. Vsi dijaki morajo v tem okviru imeti priložnost ustvarjalnega likovnega prakticiranja in priložnost za (samo)refleksijo v zvezi z ustvarjanjem ''gibljivih in negibljivih podob'', predmetov ter v zvezi z (aktualnimi) likovnoumetnostnimi vsebinami.

S tem znanjem bo dijak bolj usposobljen za ustvarjalno sledenje sodobnim estetskooblikovalskim smernicam znotraj lastne poklicne panoge. Ta znanja in bolj razvite likovne sposobnosti in spretnosti bodo dijakom v pomoč pri iskanju in razvijanju novih ustvarjalnih rešitev v vseh korakih – od zamisli do izvedbe in predstavitve – nastajajočega izdelka ali storitve. Vsebinski poudarek v likovno snovalnih vsebinah predmeta (likovna) umetnost je, ponavljamo, na praktičnem likovnem oblikovanju, ki je – v kontekstu tržnega gospodarstva – eden pomembnejših procesnih dejavnikov, ki lahko odločilno vplivajo na uspešnost trženja znanja, izdelkov in storitev. Pomembne so specifične vaje in dejavnosti, ki razvijajo likovno razumevanje, izražanje in vrednotenje. V katalogu znanj za vsebinski sklop likovno snovanje zapisani cilji in vsebine prednostno izhajajo iz poklicnega interesa.

Temeljne likovnooblikovalne dejavnosti dijakov (risanje, slikanje, kiparstvo, prostorsko oblikovanje, oblikovanje – dizajn itd.) se med seboj prepletajo. Dijaki se vzporedno s praktičnim delom usposabljajo za doživljanje lepote v naravi in na umetninah, za vrednotenje lastnih del, del sošolcev in umetniških likovnih del ter uporabnih predmetov. Poudarek pri izbiri teh učnih dejavnosti je vezan na posebnosti prihodnjega poklica, za katerega se dijak izobražuje. Tako se navajajo na doživljanje, sprejemanje in vrednotenje likovne kulturne dediščine ter raziskovanje spoznanj domače in tuje likovne umetnosti, industrije in obrti. Dijaki v učnem procesu z aktivnimi metodami in oblikami dela krepijo likovne zmožnosti (kompetence) oziroma sposobnosti za likovno izražanje. Likovno izražanje in ustvarjanje opredeljujemo kot integrirana procesa učenja in likovne prakse, ki sta delo uma, srca in rok. Vsebine likovnega snovanja stremijo k navajanju dijakov na samostojno razvijanje njihovih lastnih zmožnosti (na primer pri likovni nalogi iz oblikovanja – dizajna kot možni pripravi na zaključni izpit ali v okviru priprav na poklicno maturo iz likovne teorije).

Dijakova poklicna kariera je osrednji cilj, v katerega je usmerjeno reševanje likovnih nalog. Vendar morajo biti vključene tudi vsebine, prek katerih dijak izrazi sebe, svoje intimne izkušnje, čutenja, njegovo razumevanje in doživljanje sedanjosti in preteklosti, obenem pa še predvidevanje prihodnosti. Učitelj navaja dijaka na dejavno učenje, (samo) usvajanje in samokrepitev likovnih zmožnosti s tempom, ki ga zmore, problemskimi likovnimi nalogami, ki si jih v okviru lastnih zmožnosti začne zastavljati sam (samoiniciativnost), ter z navajanjem na samovrednotenje. Dijak se navaja tudi na sprejemanje odločitev in odgovornosti za svoja ustvarjalna dejanja: za načrtovanje likovnih nalog, izvedbo, vrednotenje in za predstavljanje lastnega dela v javnosti.

Pomemben je uvodni del predmeta, v katerem se dijaki seznanijo s preostalimi zvrstmi umetnosti (glasba, ples, film, video, opera, književnost, gledališče ...). Učitelj to vsebino enakomerno razporedi med oba izbrana vsebinska sklopa. Z navajanjem (v obliki likovnih nalog in z ustreznimi organizacijskimi prijemi) dijakov na razumevanje pomena povezovanja z drugimi učnimi vsebinami (predmeti in ključne kompetence) bodo le-ti prej prepoznavali in dojemali uporabnost ''likovnosti'' za njihovo poklicno kariero.

3.2. Globalni/splošni cilji

Dijaki:

• spoznajo pojem umetnost, njeno vlogo v človekovem življenju in njene družbene funkcije,
• razumejo umetnost kot področje različnih zvrsti, njen pomen za kulturno in ustvarjalno naravnanost ter za delovanje v poklicnem, zasebnem in družbenem življenju,
• razvijajo v poklicno prakso usmerjeno likovno, ustvarjalno, kritično in konstruktivno mišljenje.
• raziskujejo likovni jezik (prvine, načela, spremenljivke),
• za potrebe poklicne usmeritve obvladujejo likovnoprodukcijske strategije, načine, postopke, materiale in orodja za uresničitev zamisli,
• s primerjavo estetskega in funkcionalnega, umetniških del in drugih uporabnih predmetov z njihovega poklicnega področja se navajajo na vrednotenje lastnih likovnih izdelkov,
• se navajajo na prenašanje likovnih in drugih znanj, sposobnosti in spretnost v oblikovanje lastnega izdelka in v nove poklicne problemske situacije,
• spoznavajo medsebojno odvisnost med funkcijo uporabnega izdelka in likovnovizualno formo,
• bogatijo doživljajske zmožnosti in razvijajo čustveno inteligenco ob likovnem izražanju, ogledu likovnih ter uporabnih del,
• poglabljajo kritičnost in občutljivost za sprejemanje umetniških vrednot in izdelkov vizualnih komunikacij, ki jih proizvajajo informacijske tehnologije,
• se seznanjajo s kulturnim dogajanjem v svojem okolju in možnostmi za vključevanje vanj ter razvijajo pozitiven odnos do domače ter tuje (likovno)umetnostne in kulturne dediščine,
• se usposabljajo za delo z viri, spretno načrtovanje in izvedbo likovnih nalog s pomočjo programskih orodij informacijske tehnologije,
• se seznanjajo s pravilno uporabo likovnih orodij in materialov ter upoštevajo navodila o varstvu pri delu, zaščiti delovnega in naravnega okolja,
• sodelujejo v procesih vzgajanja za občekulturne in civilizacijske vrednote,
• sodelujejo v procesih vzgajanja glede na individualno, socialno in kulturno različnost (sodelovalnost, večkulturnost),
• spoznavajo likovno dejavnost kot orodje terapije in se usposabljajo za njeno uporabo v poklicu.

3.3. Likovno-estetske kompetence

Iz zapisa udejanjanja likovnoestetske kompetence so razvidne povezave z razvijanjem ostalih ključnih kompetenc. Tako dijaki:

• ovrednotijo umetnost, njene zvrsti ter opredelijo njen pomen za kulturno in ustvarjalno naravnanost v poklicnem, zasebnem in kulturnem življenju (sporazumevalna kompetenca),
• pojasnijo in ovrednotijo vsebine posameznih izbirnih likovnih področij (sporazumevalna kompetenca),
• prepoznajo in ovrednotijo likovnoteoretične zakonitosti na likovnih stvaritvah domačih in tujih avtorjev, uporabnih predmetih in na rezultatih lastnega likovnega izražanja (sporazumevalna kompetenca),
• ovrednotijo lastne likovne izdelke in izdelke vrstnikov kot interpretacije različnih idej in pristopov (socialna kompetenca),
• prepoznajo estetske kvalitete likovnih stvaritev ter izoblikujejo likovni izdelek na temelju
  lastnega doživljanja, razumevanja in likovnih zmožnosti (estetska kompetenca),
• prepoznajo različne medije vizualne kulture in kritično opišejo njihove posebnosti glede vsebine ter estetskega pomena (estetska kompetenca),
• opredelijo medsebojno odvisnost funkcije uporabnega izdelka in likovnovizualne forme (estetska kompetenca),
• samostojno in ustvarjalno rešijo probleme v likovnih nalogah ter jih kritično ovrednotijo (kompetenca učenje učenja),
• opredelijo pomen pouka likovne umetnosti z vidika vseživljenjskega učenja (kompetenca učenje učenja),
• interdisciplinarno povežejo vsebine različnih predmetnih področij (kompetenca učenje učenja),
• ovrednotijo pomen likovnega izobraževanja, lastne estetske vloge v poklicu in izboljšanje kakovosti lastne likovno ustvarjalne prakse (kompetenca učenje učenja),
• ustvarjalno povežejo teoretično in praktično delo pri pouku umetnosti ter prenesejo izkušnje v problemske poklicne okoliščine (kompetenca podjetnost),
• pravilno uporabijo likovna orodja in materiale ter upoštevajo navodila o varstvu pri delu, zaščiti delovnega in naravnega okolja (kompetenca varovanje zdravja),
• uporabijo in ustrezno povežejo informativno–komunikacijsko tehnologijo z ustvarjalnim likovnim izražanjem kompetenca informacijska pismenost),
• sprejemajo likovne stvaritve iz drugih okolij in različnih obdobij ter izdelke dijakov z različno narodno in kulturno identiteto (medkulturna kompetenca),
• svoje likovne ideje uresničujejo s sodobnimi tehnologijami ob uporabi različnih likovnih materialov in orodij (kompetenca informacijska pismenost, državljanska in naravoslovna kompetenca),
• ovrednotijo pomen domače in tuje umetnostne in kulturne dediščine (državljanska in naravoslovna kompetenca),
• uporabijo primerno literaturo in vire informacij v tujem jeziku (sporazumevalna kompetenca v tujem jeziku).

3.4. Učni cilji in priporočene dejavnosti za pouk

Op. Učni cilji (povezava vsebine in procesov, taksonomske opredelitve vsebin ter spretnosti in veščine)

3.5 Oblike vrednotenja, preverjanja in ocenjevanja likovnih znanj, sposobnosti in spretnosti

Učitelj likovnega snovanja sproti vrednoti, preverja in ocenjuje rezultate učnega procesa: likovni izdelek, skicirko, usvojitev likovnoteoretskih znanj in odzivnost. Likovne izdelke vrednoti v kontekstu po izoblikovanih kriterijih, ki so izpeljani iz ciljev likovne naloge. Objektivne kritike so smernice za nadaljnje delo oziroma izboljšanje dela, ki podpirajo dijakove emocionalne, moralne, motivacijske lastnosti in značilnosti ter mišljenje. Učitelj usmerja dijake h kritičnemu vrednotenju ob: lastnih delih in delih sošolcev, ob likovnih delih umetnikov ter ob produktih vizualnih komunikacij.

Preverja se dijakovo celostno dejavnost (proces), katere izraz so izdelki (produkti) in skicirka, s katero zajamemo tudi proces ustvarjanja.
V vsakem ocenjevalnem obdobju morajo imeti dijaki najmanj po eno oceno za likovne naloge s kateregakoli likovnega področja. Učitelj spremlja in vrednoti razvoj dijakovih idej v skicirki individualno in sproti, zaključeno pa ovrednoti z občutkom za dijakovo individualnost v zadnjem ocenjevalnem obdobju. Skicirka je najobčutljivejši produkt dijaka, saj so v njej zajeta osebna razmišljanja v likovni in pisni obliki. Zato lahko ovrednoti dijakovo skicirko le učitelj, ki tudi sam likovno ustvarja.

Pri izvedbi likovnih nalog učitelj vrednoti in ocenjuje: uspešnost reševanja likovnih problemov, poznavanje temeljnih likovnih pojmov, postopke izvedbe likovne tehnike, izvirnost in domiselnost v izvedbi likovnega motiva in tudi likovne tehnike. Upošteva tudi prizadevnost, stalnost, samostojnost in samoiniciativnost dijaka, zmožnost samostojnega iskanja virov ter utemeljevanje lastnega izdelka. Učitelj celostno ovrednoti dijakov likovni napredek v šolskem letu, zato priporočamo, da v začetku šolskega leta najprej ugotovi izhodiščno stanje (na primer kako dijak riše itd.). Razlika med ugotovljenim izhodiščnim stanjem in dijakovim izdelkom, narejenim v učnem procesu, je eno od meril za vrednotenje izdelkov, obenem pa tudi povratna informacija učitelju, o uspešnosti njegovega pedagoškega dela.

Že v začetku letnika učitelj izbira smiselne oblike in načine vrednotenja. Dijak vsaj pri eni likovni nalogi doda kratek zapis o procesu nastajanja likovnega izdelka. Na likovnem izdelku kritično ovrednoti povezavo med likovnoteoretičnimi prvinami in načeli in likovno izvedbo (samorefleksija), med namenom in produktom kar učitelj upošteva pri vrednotenju. Priporočamo, da učitelj vsaj enkrat letno ustno preverja dijaka ob slikovnem gradivu (nastali likovni izdelek, skicirka, umetnine v galerijah in muzejih, reprodukcije). Prepoznavanje spoznanih likovnoteoretičnih vsebin na likovnih stvaritvah lahko učitelj preverja tudi v obliki kratkega zapisa ali ob prikazovanju (elektronskih) diapozitivov. Kadar dijaki in šola izberejo oba likovnoumetnostna vsebinskega sklopa (likovno snovanje in umetnostna zgodovina), takrat učitelj poučevanje in vrednotenje/preverjanje/ocenjevanje obeh vsebin združuje. Dijak izdelke shranjuje v mapo (portfolio), v kateri so shranjeni vsi likovni izdelki in druga gradiva. Šola poskrbi za shranjevanje map. Mape z likovnimi deli in skicirka sta ob zaključku pouka temeljni vir za oblikovanje zaključne ocene.

Ob zaključku šolskega leta učitelj likovnega snovanja uskladi svojo oceno z oceno učitelja drugega izbranega sklopa (glasba ali umetnostna zgodovina), kar pomeni da za vpis v spričevalo učitelja iz obeh »vsebinski sklopskih« ocen oblikujeta eno skupno.

3.6 Didaktično-metodična navodila

V okviru obstoječega (še neprenovljenih) programih štiriletnega srednjega strokovnega oz. tehniškega izobraževanja poteka pouk vsebinskega sklopa likovno snovanje v okviru predmeta umetnost izključno v prvem letniku.
Ugotavljamo pa, da bi bilo izvajanje učnega procesa v 1. letnikih po novih strokovnih Izhodiščih iz leta 2001 bolj primerno v tistih srednjih šolah, ki so izrazito likovno usmerjene (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Aranžerska šola, Vrtnarska šola itd.) in imajo v višjih letnikih večji delež ur likovnih strokovnih predmetov. Za ostale šole, ki imajo v predmetniku le 70 ur predmeta umetnost (35 ur likovnega snovanja) – te so v Sloveniji v večini -,predlagamo, da se izvajanje likovnosnovalnega sklopa prenese v 2., 3. ali v 4. letnik. To utemeljujemo z večjo psihofizično in likovno zrelostjo dijakov. Dijaki so v tem starostnem in razvojnem obdobju zrelejši, bolj motivirani in pripravljeni za povezovanje likovnih vsebin s poklicnimi. Hitreje zaznajo pomembnost tega področja za poklic, bolj so motivirani za povezovanje učnih vsebin s potrebami poklicne usmeritve.

Dijaki raziskujejo in izpopolnjujejo znanje likovnega jezika, ki so ga pridobili na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Katalog znanj je razvojno naravnan in se dotika temeljnih področij likovne vzgoje (risanje, slikanje, kiparstvo, prostorsko oblikovanje, vizualne komunikacije in oblikovanje-dizajn, grafika), poudarja pa razvoj kvalitativnih in kvantitativnih likovnih in kreativnih dejavnikov. Zaradi specifičnosti predmeta se likovnovzgojni in izobraževalni dejavniki aktivirajo verbalno, realizirajo pa v likovnem izražanju. Nujno je prepletanje teoretičnega in praktičnega dela, saj se tako uravnoteženo izboljšujejo ustvarjalne sposobnosti dijakov (psihomotorika, spoznavanja in čustva).
Omejeno število ur (35) zahteva od učitelja skrbno ciljno načrtovanje in dosledno uresničevanje ciljev, zapisanih v posameznih likovnih področjih. Šolam predlagamo, da glede na njihovo poklicno usmeritev, posameznim likovnim področjem namenijo več pozornosti. Likovne probleme različnih oblikovalnih področij je možno družiti znotraj ene likovne naloge. Predlagana je uporaba individualnih, kombiniranih ter sodelovalnih oblik učenja in likovnega izražanja. Učitelj vključuje v delo specifične likovne metode dela.
V učnem procesu mora učitelj gojiti in bogatiti vsako stopnjo dijakovega likovnega razvoja in jo glede na tip oziroma vrsto poklicne šole obravnavati aplikativno. Motiv, likovnoteoretični problem in likovna tehnikaoziroma katero drugo od izhodišč za posamezno likovno nalogo naj bi bili izbrani praviloma glede na poklicno usmeritev. Učitelj skrbi za napredovanje in oblikovanje dijakove harmonične in celostne osebnosti. Pomembno je navajanje na individualno in skupinsko obliko dela, saj prinašata nova znanja ter omogočata ustvarjalno izražanje, strpno sodelovanje s sošolci in sodelavci v kasnejšem poklicu, to pa je podlaga za vključevanje v poklicno in kulturno življenje okolja.
Učitelj spodbuja in usmerja dijake, da mislijo, čutijo, dejavno raziskujejo, se ustvarjalno izražajo z likovnimi izrazili in orodji v različnih materialih. Spodbuja dijake, da vnašajo v likovno izražanje svoja lastna spoznanja. Podpira samozavest dijakov s tem, da jim dovoli, da ostajajo pri likovnem izražanju izvirni, posebni in prepoznavni. S primerno načrtovano likovno nalogo in pravilnim vodenjem delovnih postopkov pri dijakih razvija motorično spretnost in občutljivost. Odpira možnosti za samostojno likovno eksperimentiranje. Pri likovnem izražanju je enkrat v ospredju estetskost s poudarkom na osebnem in doživljajskem, drugič pa estetskost s poudarkom na funkcionalnem oziroma uporabnem.
Z usvojenim likovnoteoretskim znanjem, podprtim z likovno ustvarjalnostjo, se pri dijakih razvijajo likovnoizrazne in oblikovnoestetske sposobnosti. Ravnovesje med likovnim in verbalnim izražanjem omogoča enakomeren razvoj opazovanja, predstavljivosti, likovnega spomina, domišlije in ročnih spretnosti. Ob vrednotenju lastnih in umetniških likovnih del dijaki pridobivajo nove izkušnje. Krepijo zavest o pomembnosti poznavanja likovnih pojmov in estetskega izražanja.

Učitelj lahko likovnoteoretske probleme/koncepte uporabi kot samostojno izhodišče za načrtovanje likovne naloge, lahko jih povezuje z umetnostnozgodovinskimi, pri najmanj polovici nalog pa še s pojmi drugih področij oziroma ključnih kompetenc.

Kjer je možno, načrtuje učitelj, skupaj z dijaki in z učitelji drugih predmetnih področij, likovne naloge problemsko. Temeljito pretehta, s katerimi organizacijskimi oblikami dela (na primer projektno delo) in dejavnostmi bo uresničeval vse vrste ciljev. Cilji so razvrščeni po likovnih področjih. Pri načrtovanju pouka upošteva likovne zmožnosti dijakov, spol, vplive drugih dejavnikov, število dijakov v oddelku in materialno-prostorske možnosti za delo.

Učitelj načrtuje pouk tako, da nenehno razmišlja o celoti, najprej in predvsem v okviru doseganja globalnih ciljev oziroma njihovega približevanja (sintetični vidik). Možnih je več načinov načrtovanja in izvedbe pouka. Učitelj načrtuje tudi analitično. To pomeni, da se zaveda, da so vse posamezne likovne naloge oziroma učne enote zaključene celote, usmerjene k uresničevanju globalnih ciljev. Priporočamo izvajanje pouka v blokurah (po dve ali več ur skupaj).
Obvezne so likovne razstave del dijakov na matični šoli in v kraju šole. Zaželeni  so obiski Narodne in Moderne galerije v Ljubljani ali ustrezne kulturno-razstavne institucije v kraju šolanja. Priporočamo obisk ustanov (galerij in muzejev), ki so tudi s poklicnega stališča posebnega pomena za ohranjanje nacionalne kulturne dediščine. Predlagani so ogledi umetnostnih zbirk v galerijah, muzejih in drugih naravnih okoljih v skladu s poklicno usmeritvijo. V načrtovanje tovrstnih ekskurzij naj bodo vključeni tudi dijaki; ti na kraju samem – v muzeju – rešujejo delovne naloge. Ekskurzije predlagamo za vključitev v izbirne vsebine (20 %), ki jih šole izbirajo same v skladu s svojimi potrebami. Za vključitev v omenjene izbirne vsebine predlagamo tudi uvrstitev tretjega umetnostnega sklopa, ki ga sicer šola ni izbrala (na primer: če je šola glede na izbiro dijakov in svoje poklicne cilje za pouk znotraj 80 % obveznega predmetnika izbrala vsebinska sklopa likovno snovanje in umetnostna zgodovina, naj v okviru 20 % izbirnega dela uvrsti glasbo; možne so tudi drugačne kombinacije teh treh sklopov).
V poklicno-tehniškem izobraževanju (3 + 2) šola iz nabora preostalih dveh izbere en umetnostni vsebinski sklop (35 ur), praviloma tisti, ki je najbolj skladen s potrebami poklica, za katerega se dijaki izobražujejo.

Spoznavanje likovno-snovalnih učnih vsebin

Pri spoznavanju teoretskih vprašanj naj bi dijake usposobili za to, da na podlagi usvojenih likovnih (in umetnostnozgodovinskih) pojmov likovno, ustno in pisno komunicirajo. Pomembno je obvladovanje pojmov, pridobljenih z opazovanjem, z doživljanjem predmetov in pojavov v naravi, z opazovanjem umetnin in z likovnim izražanjem.
Učitelj načrtuje in usmerja pouk po načelih likovnoproblemskega pouka povsod tam, kjer je to možno. Doživljanje in spoznavanje potekata ob pomoči učiteljeve motivacije. Učitelj zavestno skrbi za to, da se spodbudi čim več dejavnikov likovnih sposobnosti mladostnikov in spoznavno-čustvenih (kognitivno-afektivnih) dejavnikov:

• likovno oblikovanje:
• natančnost opazovanja,
• vizualni in likovni spomin,
• likovna domišljija,
• občutljivost in spretnost, itd.

Razvijanje dejavnikov likovnih sposobnosti pripomore k razvoju ustvarjalnosti, bogatenju zavesti in sposobnosti za doživljanje lepote integralnega umsko in etično izoblikovanega dijaka. Pripomore tudi k dijakovemu boljšemu razumevanju pomena in vloge likovnosti za bodoči poklic. Spoznavanje likovnih teoretskih problemov temelji na poglobitvi že znanih pojmov (spiralni princip). Učitelji morajo biti seznanjeni z osnovnošolskimi učnimi načrti za likovno vzgojo in za izbirni predmet likovno snovanje.

Razlike med likovnim izražanjem in oblikovanjem/dizajnom (industrijsko, modno in grafičnoi, obrtno oblikovanje)

Likovno izražanje opredeljujemo v tem katalogu znanj kot ustvarjalno uporabo pridobljenih spoznanj in občutenj v zvezi z dijakovimi osebnimi doživetji, izkušnjami, stališči, vrednotami ... Tudi oblikovanje/dizajn (v nadaljevanju oblikovanje) je likovno izražanje, je praktično uresničevanje idej ter dokazovanje uspešnega reševanja likovnih teoretskih in uporabnih problemov. Za razliko od likovnega izražanja je cilj oblikovanja v uporabnosti nekega izdelka/predmeta.
Procesi intimnega likovnega izražanja naj bi pri pouku postopoma prehajali v procese oblikovanja,  usmerjenega v poklic. Za to je odgovoren učitelj. Ta uporablja načrtovalne strategije, s katerimi začne z dijaki izvajati likovne naloge, ki izhajajo iz njihovih intimnih, doživljajsko-izraznih, čustvenih in razumskih razsežnosti. Postopoma nato v likovne naloge uvaja oblikovalska načela in zahteve, ki se tičejo področja in procesov oblikovanja. Učitelj dijake uvaja v specifičen svet oblikovanja (spoznavanje principov: forma sledi funkciji ali: estetski videz izdelka je podrejen funkciji izdelka …).
Učitelj navaja dijake tudi na kritično presojanje sporočil vizualnih komunikacij, ureditve notranjega in zunanjega okolja, unikatnega in industrijskega oblikovanja predmetov itd.

Razvijanje ustvarjalnosti, estetskega izražanja in vrednotenja

Zelo pomembna naloga učitelja je, da pri učnem procesu razvija ustvarjalnost in motivacijo dijakov. Poskrbeti mora, da bo ustvarjalnost postala proces, v katerem bo spodbujeno navdušenje dijakov za svobodno čutenje, mišljenje in spontano komponiranje opažanj in zamisli pri ustvarjanju (uporaba skicirke). Znati mora poiskati dijakovo izvirnost v načinu oblikovanja sporočila, pri tem pa ne smejo biti najpomembnejši motivi, ampak načini oblikovanja le-teh. Znati mora poiskati načine, s katerimi bo v likovne praktične naloge vključeval umetnostnozgodovinsko in kulturno dediščino. Prednostno izbira umetnine iz nacionalne likovnkulturne dediščine. Te vsebine predstavljajo dijakom,na njim primerne načine, ki upošteva njihove učne stile, njihovo individualnost, spol, okolje iz katerega izhajajo, večkulturnost. Skrbi, da so dijaki v učnem procesu kar se da miselno in likovnopraktično aktivni. Poskrbi še, da se dijaki zavedo pomena generične kompetence ''ustvarjalnost'' za njihovo poklicno kariero, pa tudi za družbeno in zasebno življenje.

3.7 Povezanost z drugimi predmeti in praktičnim poukom

(medpredmetno načrtovanje in povezovanje)

Pomembna plat uresničevanja Izhodišč za prenovo poklicnega in strokovno-tehniškega izobraževanja (Center za poklicno izobraževanje, 2001) so medpredmetne in medkompetenčne povezave. Te ne temeljijo samo na vsebinskih povezavah, katerih funkcija je povezovanje obstoječega znanja, sposobnosti in spretnosti z novim, v motivaciji ali nadgraditvi. Temeljijo predvsem v okviru načrtovanih dejavnosti dijakov, pri katerih le-ti poleg likovno umetnostnih in poklicnih dosegajo še širša procesna oziroma vseživljenjska znanja.
Načrtovanje naj  bo opravljeno pred začetkom šolskega leta. Učitelj likovne umetnosti naj se dejavno vključuje v delo strokovnih aktivov. Pri tem delu morajo biti znani pogoji za tovrstno medpredmetno načrtovanje, na temelju tega pa so določene izvedbene etape učnega procesa v šolskem letu.
Likovnosnovalni del predmeta umetnost integrira in podpira ključne kompetence, izkušnje naravoslovnih in družboslovnih vsebin, jezikov, ustreznih strokovnih predmetov in praktičnega pouka. Dijakovi dosežki pri predmetu celostno predstavijo strukturo njegove osebnosti, njegovo motivacijo in nivo poklicne aspiracije. Interdisciplinarnost predmeta zagotavlja medpredmetne in medkompetenčne povezave na spontan in sproščujoč način.

Primeri možnosti za medpredmetno / medkompetenčno  povezovanje

Poseben poudarek naj bi bil na povezovanju likovnih nalog z umetnostnozgodovinskimi vsebinami in v možnih izvedbah učnih ur v povezavi s praktičnim poukom.
Drugi primeri povezav
Slovenščina: iskanje podobnosti in razlik med likovnim in verbalnim jezikom: ustno, pisno in likovno izražanje
Tuji jezik: prevajanje temeljnih strokovnih izrazov, poklicno strokovno besedišče v tujem jeziku
Družboslovje: soodvisnost družbenega dogajanja in umetnostne zgodovine ter sodobne oblikovalne produkcije (posledice, ki se kažejo v umetnosti in videzu uporabnih predmetov); časovno-prostorska umestitev najpomembnejših umetnostnih del, spomenikov in avtorjev, pojem lepega v estetiki
Matematika: številčna razmerja, proporci, simetrija  v umetnosti in matematiki; umetnost kot nosilka simbolnega pomena števil, prostorske predstave
Športna vzgoja: estetika v umetnostni in estetika gibanja v plesu in drugih športih; občutek za smer in prostor
Naravoslovje: zgradba in značilnosti likovnih materialov, zgradba teles, fiziološke osnove zaznavanja prostora, kemijske lastnosti barv.
Glasba: skupni pojmi (kompozicija/kontrapunkt, ritem, doživljanje …)
Ključna kompetenca zdravje: pravilna drža telesa in orodij pri delu
Praktični pouk: negovanje skiciranja kot prvega beleženja idej, zamisli

3.8. Vir in literatura

Specialna strokovna literatura in viri:
Butina, Milan, Slikarsko mišljenje, CZ, Ljubljana, 1996.
Butina, Milan, Prvine likovne prakse, Debora, Ljubljana, 1997.
Butina, Milan, Uvod v likovno oblikovanje, Debora, Ljubljana, 1997.
Butina, Milan, O slikarstvu, Debora, Ljubljana,1997.
Butina, Milan, Mala likovna teorija, Debora, Ljubljana, 1999.
Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, Slovar simbolov, miti, sanje, liki, običaji, barve in števila, Ljubljana, 1993.
Didek, Zoran, Raziskovanje oblikotvornosti, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982.
Germ, Tine, Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka,
DZS, Ljubljana, 2001.
Germ, Tine, Simbolika števil, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003.
Germ, Tine, Simbolika cvetja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003.
Golob, Nataša in Frelih Tone, Podobe Preteklosti, Orion film d.o.o., VHS, Ljubljana, 1997.
Golob, Nataša, Umetnostna zgodovina, DZS, Ljubljana, 2003.
Hollingsworth, M., Umetnost v zgodovini človeštva, Ljubljana, 1993.
Katalog razstave likovnih del dijakinj in dijakov slovenskih gimnazij, srednjih in poklicnih šol, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2000.
Karlavaris, Bogomil, Metodika likovnog vaspitanja (III. deo), likovno vaspitanje učenika u školama  drugog stupnja, Univerzitet umetnosti u Beogradu, 1978.
Likovna vzgoja v srednjih šolah, zbornik prispevkov s posveta v Cankarjevem domu, Ljubljana, 22. maj 1996, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996.
Muhovič, Jože, Vstop v likovno logiko I, II, ALU, Ljubljana, 1986.
Republiška predmetna komisija za likovno teorijo: Predmetni izpitni katalogi za maturo. Likovna teorija, Republiški izpitni center, Ljubljana, 1993–2007.
Revija Likovna vzgoja, Debora, Ljubljana 1997 - še vedno izhaja.
Revija Likovne besede, zbirka, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana.
Sproccati, S., Vodnik po slikarstvu, Ljubljana, 1994.
Šuštaršič N., Butina M. in drugi, Likovna teorija – učbenik za umetniške gimnazije likovne smeri od 1. do 4. letnika. Debora, Ljubljana, 2004.
Tacol, Tacol, Učbeniki za 5., 6. ,7., 8. in 9. razred, Likovno izražanje, Debora, Ljubljana, 1995–2006.
Tacol, Tonka, Likovno izražanje – didaktična izhodišča za problemski pouk likovne vzgoje v devetletni osnovni šoli, Debora, Ljubljana, 2003.
Tacol, Tonka, Didaktični pristop k načrtovanju likovnih nalog, Debora, Ljubljana, 1999.
Tavčar, Lidija, Nevidne strani vidne umetnosti, Ljubljana, 1991.
Umetnost svetovne zgodovine, DZS,  Ljubljana, 2000.
Umetnost slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Modrijan, Ljubljana, 1998.
Umetnost na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998

4. Vsebinski sklop glasba

4.1 Opredelitev vsebinskega sklopa glasba

Namen predmeta glasba v programih srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja je razvijati višjo raven glasbenega okusa ter sposobnost selektivne izbire in vrednotenja glasbenih vsebin za različne življenjske trenutke in potrebe.

Sodobna tehnologija je omogočila, da je postala glasba ena najdostopnejših umetnostnih zvrsti. V zvočno prenasičenem okolju je pogosto le zvočna kulisa in vodi v pasivno zaznavo. Temeljna naloga predmeta je učenje pozornega poslušanja, ki spodbuja glasbeno doživljanje, sprejemanje in vrednotenje ter daje napotke za orientacijo v njenih zvrsteh, žanrih in vsebinah. Obenem odkriva njeno povezanost z drugimi področji in razvija občutljivost za kakovost širšega zvočnega okolja.

Predmet je zasnovan tako, da v njem uspešno sodelujejo dijaki z različnimi glasbenimi izkušnjami in zmožnostmi. Poleg poslušanja omogoča tudi izvajanje in ustvarjalnost, da se bodo posamezniki - skladno s svojimi nagnjenji in sposobnostmi - vključevali v glasbeno življenje svojih okolij kot poslušalci ali ljubiteljski izvajalci. Poleg glasbenih dejavnosti predmet posreduje še temeljne informacije o glasbeni kulturi in njenih dosežkih.

4.2 Ključne kompetence pri pouku glasbe

1. Sporazumevalna kompetenca

a) V maternem jeziku:

• dijaka spodbuja k razvijanju sposobnosti besednega izražanja v opisovanju glasbenega dela in k utemeljevanju lastnih pogledov na glasbeno delo,
• navaja ga k strpni izmenjavi mnenj o različnih glasbah;

b) v tujem jeziku:

• dijaka spodbuja k uporabi primerne glasbene literature in virov v tujem jeziku in k prenosu teh informacij v materni jezik.

2. Medkulturna kompetenca 

• Dijaka navaja strpnega odnosa do glasbe drugih narodov in kultur,
• dijaka spodbuja k ohranjanju in predstavljanju slovenske ljudske in umetne glasbe.

3. Raziskovanje in razumevanje naravnih procesov in pojavov  
a) državljanska kompetenca

• osvešča dijakovo odgovornost do varovanja glasbene dediščine,
• dijaku oblikuje zavest, da umetnost in s tem tudi glasba sooblikuje naše življenjsko okolje;

b) naravoslovna kompetenca

• dijaka usmerja v sodobno glasbo in mu približa uporabo najsodobnejše medijske tehnologije,
• dijaka seznanja o temeljnih fizikalnih lastnostih zvokov in zvočnih pojavov,
• dijaka seznanja z novostmi glasbene tehnologije in akustike,
• dijaka seznanja z učinki poslušanja glasbe.

4. Učenje učenja

• Dijaka spodbuja k nadgrajevanju znanja, spretnosti in veščin z več strokovnih področij,
• pripravlja ga na sprejemanje novih glasbenih tokov in ga vodi v samostojno oblikovanje odgovorov na nova vprašanja glasbene umetnosti,
• dijaku oblikuje lasten vrednotni sistem.

5. Socialne kompetence

• S skupinskim muziciranjem pri dijaku razvija odnos do sebe (razvija samokritičnost, uveljavlja svoje potrebe v skupini) in drugih (se prilagaja skupini, posluša druge, prevzema različne vloge v skupini),
• dijaku pokaže, kako se vrednoti in spreminja glasbena umetnost skozi različne družbene sisteme.

6. Informacijska pismenost (IKT)

• Dijak usvoji zmožnost upravljanja z informacijami, podatki, besedili, zvočnimi posnetki,
• z uporabo računalnika, interneta pripravi seminarske naloge, kritike koncertov itd.

7. Varovanje zdravja in skrb za dobro počutje

• Dijak spozna, da je glasba pomemben dejavnik  pri ohranjanju zdravja in v skrbi za dobro počutje, npr. preglasna glasba škoduje, petje je zdravilo proti jecljanju, poslušanje glasbe sprošča in pomirja.

8. Podjetnostna kompetenca

• Dijak razvija tiste spretnosti (reševanje problemov, načrtovanje, organiziranje), lastnosti (samozavestnost, dinamičnost, iznajdljivost) in vedenjske vzorce (iskanje priložnosti, sprejemanje tveganja in odgovornosti), ki vodijo k uspešnemu vključevanju posameznika v družbo,
• dijaka seznani z glasbeno ustvarjalnostjo, ki je temelj iskanja in uresničevanja glasbenih idej.

9. Estetska kompetenca

• Razvija občutljivost za sprejemanje glasbenih vrednot,
• v dijaku spodbuja sposobnost doživljanja in vrednotenja glasbenih del,
• v dijaku razvija elemente glasbenega okusa.
• Matematična kompetenca
• Dijak skozi preučevanje tonskih razmerij v glasbi spoznava zakonitosti glasbenega jezika.

4.3 Splošni cilji glasbe

Dijaki:

• se seznanjajo z glasbenim življenjem in kulturo svojega okolja ter širšega prostora,
• uzaveščajo možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa z glasbenimi dejavnostmi,
• spoznavajo in poslušajo glasbo različnih zvrsti in žanrov ter se navajajo na kritično presojo in ustrezen odnos do nje,
• razvijajo estetsko občutljivost za sprejemanje glasbenih vrednot,
• se navajajo na kritično izbiro medijskih glasbenih programov in na obiske glasbenih prireditev,
• oblikujejo lastno zbirko zvočnih posnetkov,
• se seznanijo s sodobno glasbeno tehnologijo,
• skladno z interesi in zmožnostmi izvajajo vokalne, instrumentalne in vokalno- instrumentalne vsebine in uresničujejo svoje glasbeno kreativne ideje.

4.4 Učni cilji in priporočene dejavnosti za pouk

4.5 Minimalni standardi

Minimalni standard znanj je poznavanje osnovne terminologije posameznega tematskega sklopa na ravni poznavanja.
Dijaki:

• obvladajo repertoar pesmi slovenske in tuje ljudske ter umetne glasbene zakladnice,
• poznajo skladbe različnih oblik in vsebin za vokalne, instrumentalne in vokalno-instrumentalne zasedbe,
• poznajo temeljne značilnosti glasbenega razvoja ter glasbeno sedanjost v slovenskem in svetovnem prostoru, poimenujejo stilna obdobja,
• poznajo nekaj del domačih in tujih ustvarjalcev posameznih obdobij ter sodobne poustvarjalce,
• poznajo različne glasbene zvrsti in žanre (ljudsko, umetno, glasbeno-gledališko, filmsko, plesno, džez, folk, popularno glasbo,
• poznajo imena glasbenih oblik,
• razlikujejo absolutno in programsko glasbo,
• vrednotijo svoje in druge glasbene dosežke.

Minimalni standardi znanja poudarjajo glasbeno percepcijo in prepoznavanje glasbene literature v povezavi z nakazanimi glasbenimi pojmi.

4.6 Didaktična priporočila

Katalog znanj je zasnovan tako, da odpira vpogled v kulturno in umetniško dogajanje posameznih okolij, predvsem pa poudarja osebni dijakov razvoj in spoznavanja zmožnosti za vključitev v kulturne dejavnosti.
Vsebine poudarjajo recepcijo in aktivno doživljajsko poslušanje glasbene literature različnih glasbenih zvrsti in žanrov. Učitelj skladno z interesi in zmožnostmi uvaja tudi izvajanje (petje in instrumentalno igro), ustvarjalne oblike dela in tako omogoča stik z živo glasbo.
Načrtovane teme je treba obravnavati jasno in le s temeljnimi informacijami. V ospredju so doživljanje glasbe, komunikacija in pristopi, kot so skupinsko delo, izdelovanje portfolia, raziskovanje dogodkov v širšem in ožjem okolju, ki kažejo pomen glasbe in širše umetnosti za človekovo psihofizično ter družbeno bit.
Kljub temu da so ključne kompetence razčlenjene na elemente, pa se je treba zavedati kompleksnosti vzgojno-izobraževalnega procesa. Razvoj kompetenc je treba razvijati in upoštevati smiselno skozi vse šolsko leto.

Pomembna dopolnitev predmeta je kulturni dan, ki omogoča neposreden stik z umetniškimi institucijami in stvaritvami. Načrtovan in uresničen naj bo vsako šolsko leto.
Prav tako je pomembna dopolnitev organiziranje šolskega pevskega zbora ali ansambla, v katera se vključujejo dijaki v smislu obšolskih dejavnosti in tako aktivno prispevajo h kulturni podobi šole in spodbujajo lastno kreativnost.

4.7 Preverjanje in ocenjevanje

Učitelj preverja znanje dijakov s preverjanjem posameznika v skupini. Preverjanje je sprotno in kompleksno, saj gre za učiteljevo opazovanje dijakovih dosežkov, ki se kažejo v njegovem odzivanju na dejavnosti aktivnega poslušanja; na interes za posamezne dejavnosti, za aktivno sodelovanje, sposobnost komuniciranja in kreativnost. Vse to se lahko izkazuje v izdelovanju dijakovega portfolia. Obenem se preverja razumevanje in uporaba osnovnega glasbenega besedišča. Učitelj ob ocenjevanju našteto točkuje in preoblikuje v določeno šolsko oceno.