KATALOG ZNANJA

Na slovenskih srednjih strokovnih in tehniških šolah z italijanskim učnim jezikom je italijanščina jezik poučevanja in učenja. Poučevanje italijanskega jezika kot maternega jezika se torej umešča v najširši okvir pouka jezika in književnosti. Jezikovni pouk zajema vse besedne in nebesedne govorice in zadeva vse predmete. Povezanost različnih govoric in različnih vsebin ter učnih situacij, na katere se te govorice navezujejo, pomeni podlago, ki jo je nujno upoštevati v vseh fazah vzgojno-izobraževalnega procesa. Zlasti pa se materni jezik kot osnovno sredstvo oblikovanja in izražanja misli ter širjenja izkustvenih in kulturnih obzorij kaže kot področje, ki ga zadeva delo vseh učiteljev. S tem ko se učenci italijanskega jezika učijo, ga raziskujejo, vadijo in uporabljajo ter spoznavajo in obravnavajo književna besedila, raste njihova razumsko-miselna zrelost. S spoznanji o sebi in svetu, ki se tako oblikujejo, pa se dviga tudi raven njihove kulturne zavesti. Ta je neločljivo povezana z vsebinami védenja in s privzemanjem etičnih in estetskih vrednot, saj so te pri rasti in zorenju mladih ljudi ključnega pomena. Srednje strokovne in tehniške šole, kat, katerih osnovni osnovni namen je izobraževati za poklic, imajo nekaj posebnosti. Te se kažejo predvsem v tem, da so zadolžene za izšolanje ter za strokovno usposobljenost dijakov za takojšnje opravljanje svojega poklica. S tem pa so te šole odgovorne že tudi za prispevek, ki ga bodo dijaki sposobni dati gospodarskemu in siceršnjemu utripu družbe. Seveda "dokončno" izšolanje ni naloga, ki bi jo bilo mogoče opraviti zgolj s posredovanjem teoretičnih in praktičnih znanj, ki jih pač predpostavlja opravljanje poklica: šola mora dijake pripravljati tako, da bodo lahko zavestno prevzemali tudi druge pomembne funkcije, ki jih državljani uresničujejo v družbenem, političnem in družinskem življenju; po drugi strani pa sama pripravljenost na poklic ne more biti omejena zgolj na zanj neobhodna tehnična in strokovna znanja. Strokovne in tehnične šole namreč za mnoge mlade pomenijo edino in poslednjo izkušnjo s sistematičnim in vodenim izobraževanjem na področju splošne kulture. Zatorej se za te šole zdi še prav posebnega pomena, da s primernimi kulturnovzgojnimi vsebinami dijakom omogočijo razvijati lastno osebnost, zlasti v njeni intelektualni in poklicni razsežnosti.

II. Cilji predmeta

Predmet obvezno obsega 175/280 ur v dveh letih, in sicer 2/4 ure tedensko v 1. letniku in 3/4 ure tedensko v drugem letniku.

Polovica od vseh razpoložljivih ur je v vsakem letniku namenjena jezikovnemu pouku, polovica pa pouku književnosti. Dodatne (fakultativne) ure, ki so predvidene za četrti letnik kot priprava na maturo, so namenjene poglabljanju in utrjevanju maturitetnih tem ter izpopolnjevanju sporazumevalne kompetence in zmožnosti dijakov. Pouk italijanščine ima v prvih dveh letnikih težišče v dveh ključnih nalogah:

razvoj zmožnosti izražanja, in sicer v okviru na novo zasnovane sistematične obravnave oblikoslovnega in skladenjskega ustroja italijanskega jezika in njegovega besedišča ter z uvajanjem v analizo književnih del oziroma pripravo nanjo;
razvoj ustrezne splošne kulturne razgledanosti z obsežnim branjem del klasikov (v prevodih in odlomkih) in sodobnih avtorjev.

Zavedajo se, da je njihov materni jezik, italijanščina, zanje najbolj naraven socializacijski medij, saj jim spričo spontanosti omogoča enostavno in učinkovito sporazumevanje.
Zavedajo se, da je njihov materni jezik temeljna prvina njihove osebne in narodnostne identitete, in da skupaj književnostjo (temeljno sestavino italijanske civilizacije in kulturnega izročila) obenem sooblikuje, podpira in krepi tudi njihovo samozavedanje.
Italijanščino zavestno sprejemajo kot jezik italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji in na sosednjem Hrvaškem ter kot jezik svojega matičnega, tj. italijanskega naroda. Širijo tudi svoje védenje o prispevku italijanščine oziroma italijanske civilizacije h kulturi Evrope in Zahoda nasploh.
Uzavestijo si specifičnost, položaj in pomen zgodovinske prisotnosti italijanskega jezika na ozemlju, na katerem živi njihova skupnost, prav tako pa tudi njegovega razmerja do državnega jezika.

V procesu učenja in poučevanja italijanskega jezika so močno prisotni tudi naslednji cilji:

z znanjem izhodiščnega jezika (podobnosti in razlik v odnosu do italijanščine) je dijak zmožen vrednotiti standardni jezik kot moderen in funkcionalen jezik, odprt za ustvarjalnost;
poučevanje italijanskega jezika intenzivno temelji na kulturni realnosti matične regije in države ter tudi v italijanski realnosti. Samo tako bo imel italijanski jezik močne stike z dano človeško in jezikovno realnostjo;
znanje več jezikov (maternega, slovenskega kot drugega, angleškega kot tujega) je pomembno in nujno potrebno orodje, s katerim ima dijak možnost dostopa do različnih informacijskih virov, do dela in pomembno vpliva na oblikovanje posameznikove osebnosti in na vseživljensko učenje.

Z različnimi sogovorci se pogovarjajo na primeren način, spoštujejo drugačna mnenja ter primerno in učinkovito izražajo svoje misli.
Različna besedila poslušajo in berejo kritično in razmišljujoče. Z različnih vidikov besedila vrednotijo ter prepoznavajo njihovo sporočilo in namen.
Ob pomoči učitelja sistematično opazujejo, razčlenjujejo in opisujejo temeljne besedilno-slovnične prvine pisnega neumetnostnega besedila.
Tvorijo pisna in ustna besedila, ki ustrezajo sporazumevalnemu namenu in naslovniku ter izkazujejo slovnično koherenco in kohezijo.

Z analizo tekstov razvijajo zmožnost razumevanja književnega besedila, ki se kaže s pisno in ustno ubeseditvijo njihove lastne interpretacije, pa tudi s tem, da se morejo soočati s sinhrono in diahrono različnimi besedili.
Razvijajo in poglabljajo potrebo po trajnem stiku s književnostjo (in njenimi različnimi zvrstmi) kot kompleksnim sporočilom in sredstvom jezika in izkustva, ki vodi k poglobljeni zavesti o sebi in o drugih. Razvijajo tudi zmožnost presojanja razmerja med književnim besedilom in njegovim časovno-prostorskim kontekstom.
Razumejo, da zadovoljstvo, ki ga nudi leposlovje, izhaja iz potrebe po estetskem doživljanju in hkrati iz ugodja ob njem, ter da sooblikuje in prispeva k razvoju vrednot v njihovem vrednostnem sestavu.

7. Dijaki se učijo književno besedilo kritično vrednotiti skupaj z njegovimi poustvarjalnimi uresničitvami v gledališki, filmski, radijski, televizijski, video in drugih različicah.

III. Vsebine ter posebni in izobraževalni cilji

III.1 Jezikovni in besedilni pouk

Splošni cilji

Jezikovni in besedilni pouk se usmerja k naslednjim ciljem:

Pri dijakih se zmožnost tvorjenja in nadzora nad rabo jezika okrepi.
Zavestno razmišljajo o različnih rabah jezika, da bi tako lahko razumeli, interpretirali in dekodirali posamezna besedila ter prepoznali njihov sporazumevalni in ekspresivni namen.
Besede izbirajo bolj zavestno.
Zavedajo se, da lahko pri tvorjenju lastnih besedil ustvarjajo nove kombinacije.
Usvojijo ustrezna miselna orodja, s pomočjo katerih lahko sistematično opazujejo besedilnokompozicijske tehnike.

Obravnava jezika (oblikoslovje, skladnja) poteka v najtesnejši povezavi z obravnavo besedila. Pri pouku je osrednjega pomena razvoj in stopnjevanje štirih soodvisnih in med seboj povezanih zmožnosti (poslušanje v interakciji z besedilom, kvaliteten govor, pravilno branje, jasno pisanje). Stopnjevanje ene od njih potegne za seboj tudi stopnjevanje drugih, zato je potrebno poskrbeti za skladen razvoj vseh štirih. Izhodiščne zmožnosti dijaka se se stalno nadgrajujejo. Zmožnosti je mogoče razlikovati z vidika koristi (branje in poslušanje) in z vidika tvorjenja (pisanje in govor). Razvijanje teh zmožnosti je skupna naloga učiteljev vseh predmetov, vendar pa je prav učitelj jezika tisti, ki spodbuja k razmišljanju ter pojasnjuje in razlaga delovanje jezika ter procesov, skozi katere jezik postaja živa in konkretna stvarnost.

A. Posebni in izobraževalni cilji

Posebni cilji

Dijaki na različnih ravneh sprejemajo in analizirajo praktičnosporazumevalna in druga besedila (besedna in večpredstavna), poslušajo pogovore, razprave in govorne nastope. Berejo besedila, ki jih so po svoji prevladujoči funkciji ekspresivna, prepričevalna, metalingvistična ali poetična.

Pridobivajo informacije, poglabljajo zavest o svoji lastni kulturi (o italijanski in o tujih), bogatijo svoje osebno in družbeno izkustvo.
Besedila razumejo in o njih kritično razmišljajo. Razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja, utemeljevanja drugačnega mnenja, izbora in sinteze.
Razčlenjujejo pisna besedila, analizirajo jih glede na njihove semantične, besedne in slovnične (kohezivne) značilnosti in pri tem nadgrajujejo svoje slovnično znanje, pridobljeno v času obveznega šolanja. Prepoznavajo različne tipe besedil in prvine tekstne slovnice.

Dijaki tvorijo ustna in pisna besedila različnih tipov, se pogovarjajo in govorno nastopajo.

Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapletena procesa, da se je nanju treba pripraviti in da zahtevata stalno vajo.
S tvorjenjem besedil vadijo in razvijajo zmožnost načrtovanja, smisel za preciziranje, zmožnost utemeljevanja, poglabljajo besedno-slovnično znanje oziroma zmožnosti ter se učijo samostojno uporabljati priročnike in pomagala.
Uzavestijo si oziroma se učijo, kako probleme v različnih družbenih situacijah lahko miroljubno rešujejo s pogovorom.
Krepijo si samozavest in spoštovanje do mnenjske pluralnosti.
Obdelujejo besedila (obnavljajo, nadomeščajo, preoblikujejo, dopolnjujejo).

Pri analizi litararnih besedil v okviru pouka književnosti dijaki nadgrajujejo in uporabljajo znanje in zmožnosti, ki so si jih pridobili pri opazovanju oziroma tvorjenju praktičnosporazumevalnih besedil. Z domišljenim razporejanjem snovi lahko učitelj doseže plodno vzajemno povezanost obeh delov učnega programa.

Izobraževalni cilji

Z vajo in iz izkušenj ter pod stalnim učiteljevim vodstvom dijaki spoznavajo, da jezik obstoji samo v jezikovnem nastopanju njegovih uporabnikov. Tako spoznavajo, da jezikovno dejanje obeležujejo regionalni, socialni, kulturni, osebni in drugi dejavniki. Z analizo besedil spoznavajo različne funkcije, ki so izhodišče posameznim tekstnim tipom in različnim sporazumevalnim in jezikovnim funkcijam ter znajo med njimi razlikovati.
Z analizo in razčlenjevanjem pisnih in ustnih besedil dijaki dopolnjujejo svoje znanje o poglavitnih pojmih iz slovnice (glasoslovje, oblikoslovje, skladnja), tekstne slovnice, retorike in stilistike.
Trudijo se prepoznavati in opredeljevati slovnične in jezikoslovne pojme, ki so se jih naučili, ter si z njimi pomagajo pri interpretaciji in primerjavi različnih besedil. Nadgrajujejo poznavanje besedišča, razlikujejo med italijanskim (novolatinskim) besedjem in privzetimi, z rabo že dodobra utrjenimi besedami (tujkami). Premišljujejo o tvorbi besed in spoznavajo osnovna pravila, ki jo določajo. Premišljujejo o pomenu narečja, prepoznavajo njegove posebnosti, spoznavajo posamezne pokrajinske različice pojava ter motnje, ki jih povzročajo v knjižnem jeziku.
Z analizo besedil iz preteklosti, poglabljajo in nadgrajujejo svojo jezikovno zavest ter spoznavajo ključne stopnje v razvoju jezika vse do današnjih dni.
Usvajajo in sistematično nadgrajujejo poznavanje pravorečnih in pravopisnih pravil italijanskega jezika.

B. Pregled ciljev in vsebin

Cilji so glede na potek programa obdelani v štirih stolpcih, torej vsak ustreza enemu letniku. Kot je razvidno, so posamezne stopnje med seboj jasno ločene, vendar pa se na določeni stopnji zahtevnosti v teku leta vse tudi stikajo. Tako si dijaki o jeziku že od vsega začetka ustvarjajo v sebi zaokroženo in pregledno sliko. Ker se pregled kaže predvsem s perspektive posameznih razdelkov, hkrati pa so si ti razdelki na nek način med seboj "paralelni", lahko učitelj, če se to zdi primerno, na določenih mestih njihov redosled tudi priredi. Iz programa je razvidno, da v zvezi s cilji pri posameznih letnikih v kontekstu štiriletnega obdobja obstaja "kontinuiteta"; sem ter tja se vsebine pojavijo ponovno, se nadgrajujejo in dopolnjujejo. Štiri leta naj bi se tako iztekla v urejen in popoln pregled nad oblikoslovjem, skladnjo, pomenoslovjem itd. Na primer: obravnava oblikoslovnih oziroma skladenjskih značilnosti besednih vrst iz prvega letnika dobi svoje dopolnilo v drugem letniku; pri skladnji teče v prvem letniku beseda o preprostih stavkih in njegovih temeljnih "sestavinah", v drugem letniku pridejo nato na vrsto kompleksnejši stavki z različnimi tipi prilastkov, v tretjem letniku pa še obravna zloženih povedi in stavkov, ki jih sestavljajo. Predstavljena razporeditev vsebin ni obvezujoča, marveč naj bo s svojim bistvom le v okvirno oporo. Prav lahko se učitelj, glede na učne okoliščine, odloči, da bi bilo določene enote bolj primerno pomakniti naprej oziroma nazaj. Vedno je torej mogoče predlagano razčlembo pouka prilagoditi vsakokratnim specifičnim pogojem. Razvijanje jezikovnih zmožnosti je vsebinsko zaobseženo v specifičnih dejavnostih, h karerim so dijaki spodbujeni z ustrezno motivacijo in s konkretnimi pobudami. V zvezi s sprejemanjem in tvorjenjem se te dejavnosti nanašajo na:

vajo v različnih tipih sporazumevanja, kot so npr. pogovor, diskusija, debata, intervju, prosti govorni nastop ali nastop s pomočjo zapiskov in točk;
osvetlitev in snemanje govornih izvajanj drugih uporabnikov jezika (vključno s sošolci) v izvenšolskih okoliščinah, tudi na radiu in televiziji;
zavestno uporabo strukturalnih in tekstualnih značilnosti govora, po katerih ta dobiva sporazumevalnemu načinu ustrezno funkcijo in se razlikuje od pisanega jezika;

Pri branju gre tako za nujno nadaljnje izpopolnjevanje specifične zmožnosti samega branja kot tudi za zadovoljevanje dijakovih potreb po kulturni razgledanosti in po vključevanju v družbeno življenje. Dejavnosti, ki se tičejo analize in razumevanja besedil:

upoštevajo široko tipološko in tematsko raznolikost besedil: od prikazovalnih in informativnih do prepričevalnih ter od znanstvenih in strokovnih do literarnih besedil;
vodijo do razločevanja različnih specifičnih kriterijev tekstualnosti (enotnost, zaokroženost, koherenca, kohezija, s katerimi se šele uresničuje informativnost) in njenih možnih pojavljanj tako v različnih pisnih kot ustnih besedilnih oblikah;
se morajo uresničiti tudi v praktičnosporazumevalnih branjih, ki potekajo v konkretnih uporabnih okoliščinah (v študijske namene, pri pripravi debat, poročil, itd.)

1. letnik		2. letnik
*Sporočanje* *Ko dijaki obvladajo globalno in splošno razumevanje ustnih besedil drugih tvorcev:* *v njih prepoznvaajo pojmovna jedra in organiziranost besedila, zlasti ko gre za utemeljevanje;* *se jasno izražajo o stališču in ciljih oddajnika.* *Dijaki poslušajo in razumejo ustna besedila:*
Analizirajo jezikovno podobo različnih ustnih besedil, v njih prepoznavajo posebnosti in ustrezne jezikovne registre. V ustnih besedilih prepoznavajo implicitne pomene.		Dekodirajo poslušano besedilo in ga samostojno obdelujejo (odrsko besedilo, film, sestanek, uradni telefonski pogovor, odlomki sodne obravnave, pogovori iz okvira delovnih srečanj).
*Ko dijaki obvladajo govorni nastop brez vnaprejšnje priprave:* *strukturirajo lasten govor, upoštevajoč naravo naslovnika, konteksta, smotra, sporazumevalnega namena, sporočila, časovnih okoliščin;* *izbirajo ustrezen register (uraden oziroma neuraden) in prozodične poteze (intonacija, glasnost, ritem) ter vse druge elemente, po katerih ustno besedilo prejema učinkovitost.* *Dijaki tvorijo kvalitetno strukturirana in kontekstu primerna ustna besedila:*

Kadar je potrebno, nastopijo v vlogi moderatorja pogovora. Prepričljivo podajajo tudi abstraktne pojme. Poznajo sporazumevalno strategijo in samostojno obravnavajo zahtevnejše pojme.		Utrjujejo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih: s pomočjo ustreznih sporazumevalnih strategij so prepričljivi.
*Dijaki poznajo in prepoznavajo temelje značilnosti besedila in njegove možne pojavne oblike: enotnost, zaokroženost, koherenca, kohezija, strukturiranost.* *S tihim branja se dijaki:* lotevajo metodološko, časovno in namensko raznolikih branj, kot je npr. iskanje podatkov in informacij, sumarično pregledovanje, globalno razumevanje, poglobljeno razumevanje, študijske dejavnosti; *analizirajo in interpretirajo besedila in pri tem:* *prepoznavajo strukture in načela, značilna za posamezne tekstne tipe;* *opirajoč se na svoje znanje inferirarjo;* *povezujejo informacije, zaobsežene v danem besedilu s tistimi iz drugih virov.* *Pri glasnem branju dijaki:* *glasoslovne in prozodične vidike ter smer sporazumevanja uravnavajo tako, da to dobi funkcijo, ki ustreza dani situaciji.* *Dijaki poznajo in upoštevajo postopke, na katerih temeljijo različni tipi besedil; z zavestjo o njih se pri branju približujejo primernemu razumevanju:*
Z inferenco — če besedilo to dopušča — dognajo drugotne, posredno podane pomene (moralnega in ideološkega značaja, aluzije, alegorije itd.). Z inferenco — če besedilo to dopušča — dognajo drugotne, asociativno podane pomene (ki jih sugerirajo glasovi in oblike). Kritično presojajo besedila na podlagi najbolj aktualnih kriterijev.		Zmožni so dognati estetske vrednote besedila. Nadgrajujejo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih.

Pri pisnem tvorjenju se vsebina dejavnosti osredotoča na tvorjenje različnih tipov besedil, s čimer naj bi dijaki spoznali vsestransko uporabnost pisane besede in cilje, do katerih ta vodi v vsakdanjem življenju:

posredovanje, beleženje in povpraševanje po informacijah v tekstnih oblikah, kot so zapiski z učne ure ali ustnih razgovorov v okviru razprav, oglasi in sporočila osebnega oziroma javnega značaja itd.;
posredovanje izvedbenih in usmerjalnih navodil;
objektivno opisovanje krajev, predmetov, oseb in dogodkov;
oblikovanje stališč v zvezi z dano temo, po nakazanih kompozicijskih smernicah;
preoblikovanje vsebine izvirnega besedila s parafrazo, predelavo in obnovo (vsakič v drugačnem obsegu in z različnih vidikov);
interpretacija in komentar k besedilom v obliki knjižnih, filmskih in gledaliških recenzij ter z zapisovanjem razlage in vrednostnih opažanj ob rob besedil;
ustvarjalna jezikovna obdelava lastnih doživetij, objektivnih informacij in fantastičnih elementov v obliki dnevnika, dvogovora, pripovedi, scenarija itd.;

Prav tako med specifične sestavine pisne didaktike spadajo tudi drugi vidiki, ustaljene fraze, kompozicijske tehnike itd., ki zadevajo ideacijo, sosledje elementov in postopno izoblikovanje predvidenih vrst besedil (izraz, pravilnost, register, obseg, grafična urejenost) v odnosu do svoje funkcije in naslovnika, pa tudi glede na čas priprave. Različne oblike pisnega tvorjenja se v največji možni meri nanašajo na šolske dejavnosti, vse dokler ni nevarnosti, da bi taka praksa lahko postala sama sebi namen.

1. letnik	2. letnik
*Pri pisanju morajo dijaki doseči naslednje:* v zadostni meri poznajo in obvladujejo razlike med ustnim in pisnim oblikovanjem miselnih vsebin, s posebnim poudarkom na razmerju med prozodičnimi značilnostmi in interpunkcijo, med eliptično in eksplicitno skladnjo, med običajnim in specialnim, strokovnim besedjem; zmožnost pisanja v obliki, ki se kaže kot ustrezna v luči uporabe, funkcij in sporazumevalnih okoliščin, ob razlikovanju med instrumentalnim in zasebnim pisanjem in pisanjem najširšega uporabniškega in funkcionalnega značaja, ki zahteva pazljivejše načrtovanje; *zavedajo se, kako prožno početje je pisanje in so ga zato po potrebi zmožni spreminjati;* *zmožnost premišljene in pravilne uporabe informacij, spodbud in modelov pisanja, ki jih je bilo mogoče izluščiti iz drugih besedil.* *Dijaki razumejo in uporabljajo ustrezne postopke pisnega tvorjenja, in sicer tako da pišejo različne pisne naloge, sledeč načelom ustreznosti, kohezije, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.*
Poznajo in upoštevajo postopke priprave podatkovnih kartic. Poznajo različna interpunkcijska znamenja in njihovo funkcijo in jih pravilno uporabljajo. Zmožni so oblikovanja življenjepisa in prošnje za delovno mesto. Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst poročil. Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja zapisnikov. Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja interpretativnih tekstov. Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja prepričevalnih besedil. Poznajo različno zgrajene odstavke in jih znajo oblikovati, po potrebi bogatijo in dodatno obdelujejo besedilo, poznajo celoten sklop postopkov kritičnega in natančnega lektoriranja.	Uporabljajo in nadgrajujejo že pridobljene jezikovne in besedilne sposobnosti za tvorbo različnih tipov besedil.
Dijaki poznajo in pišejo besedila strokovnega, razlagalnega, uradnega in javnega značaja; poznajo strukturo stavka (členi, odstavki, alineje) pravilno uporabljajo strokovne izraze, posegajo tudi po grafičnih elementih: tabelah, skicah, fotografijah itd.:
Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil: prošnja za delovno mesto, življenjepis in spremno pismo, odgovor na oglas o prostem delovnem mestu, prijava, reklamacija, uradna uredba, poljudnoznanstveni tekst, zapisnik.	Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil: poslovno pismo, pogodba o delu, odlok, poročilo, recenzija, spričevalo, politični letak, propagandno besedilo.
*Dijaki uporabljajo široko paleto pisnih oblik, ki ustrezajo različnim namenom in različnim naslovnikom*
npr. osebna in druga pisma, elektronska sporočila (e-pošta), uredbena besedila, sintetična in analitična prikazovalna besedila (tudi v obliki posredovanj v telematske forume) idr.
Dijaki poznajo strukturo hiperteksta ter:
so sposobni uporabljati hipertekstualno in hipermedialno gradivo (bodisi na CD-romu bodisi v svetovnem spletu) kot vir informacij in način zadovoljevanja lastnih potreb; so sposobni izdelati skico, po kateri nato lahko oblikujejo in sestavijo preprost hipertekst oziroma hipermedialno aplikacijo.

Obravnava jezika je pri pouku zaobsežena v snovi, ki se nanaša na sporazumevanje in na delovanje jezika kot sistema. Taka slika o jeziku je dijakom vsaj deloma že znana; sedaj jo je potrebno le še izostriti in izpopolniti. Zato se v okvir obravnave jezika vključujejo vsa ključna tematska jedra, bodisi kot nekaj novega bodisi kot temeljita nadgradnja že znanega:

retorični vidiki, zlasti v povezavi s semantičnimi vprašanji, ki se postavljajo ob različnih rabah jezika;
poglavitne implikacije razmerja med semantiko in zgradbo stavka: vezi med konstituenti, kolokacije, načinovna, časovna in aspektualna enotnost;
zgodovinske prelomnice v razvoju italijanskega jezika, od latinskih korenin do današnjih dni, in njegovo razmerje do narečij in do drugih jezikov;
socialne in funkcionalne zvrsti jezika (knjižni jezik, pogovorni knjižni jezik, pokrajinske različice), interesne govorice (tudi v odnosu do dijakovih izkušenj).

1. letnik	2. letnik
*Besedišče in vprašanje pomena* *Dijaki razumejo in razlagajo pomen izrazov.*
Z inferenco razkrivajo implicitne pomene.	Uporabljajo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih pri besedilih različnih tipov.
Dijaki prepoznavajo in razlagajo pomenske odnose med besedami:
Pri posameznih besedah ugotavljajo polisemijo in jih vključujejo v zahtevnejša besedila.	V besedilih obdelujejo različne tipe prenesenosti besed.
*Prepoznavajo poglavitne mehanizme pomenskih premen in razlagajo njihove učinke:*
Prepoznavajo in razlagajo poglavitne retorične figure (litote, evfemizmi, hiperbole). Poznajo poglavitne mehanizme medjezikovne izmenjave (izposojenke, kalki). S pomočjo slovarja ugotovljajo etimologijo besed in se k njej zatekajo po boljše razumevanje pomena. Prepoznavajo in razlagajo poglavitne sintaktične figure (paralelizem, inverzija), in interpretirajo njihov pomenski učinek.	Prepoznavajo "miselne figure": sinestezijo, analogijo, ironijo.
*Pri tvorjenju besedil dijaki pravilno uporabljajo semantična pravila in mehanizme.*
Učinkovito uporabljajo miselne figure, kadar to upravičuje tip besedila. Prepoznavajo ekspresivno vrednost glasov in skladnje, kadar to upravičuje tip besedila.	Samostojno si izmišljujejo retorične figure, da bi svoje misli podali tehtno in ustvarjalno.
*Oblike in funkcije* *Dijaki:* jezik opazujejo sistematično in z ustrezno znanstveno temeljitostjo, povezujejo pojave z različnih sistemskih ravni ter temeljne prvine italijanskega jezika postavljajo v luč drugih jezikov, ki se jih učijo ali jih poznajo, ter narečja. *prepoznavajo različno uporabnost istih jezikovnih struktur v različnih tekstnih tipih.* *Imajo vpogled v medsebojno povezanost misli in jezikovnih form.* *Dijaki poznajo in prepoznavajo jezikovne enote ter enote jezikovne analize:*
Razločujejo formalne in neformalne jezikovne registre, različne ravni ekspresivnosti in namen govornih dejanj.	Ustrezno uporabljajo jezik in njegove temeljne funkcije. Znajo dekodirati interesne govorice.
*Dijaki poznajo, znajo opisati in ustrezno uporabljati različne vrste besed (besedne vrste):*
Pri besedilih, ki jih tvorijo, upoštevajo pravila slovnične kohezije in logične koherence.	Pri besedilih, ki jih tvorijo, upoštevajo pravila slovnične kohezije in logične koherence.
*Dijaki prepoznavajo zgradbo stavka in jo znajo opisati:*
Analizirajo večstavčno povedi, prepoznavajo logiko njenega ustroja in njene sestavne dele ter jo znajo shematično predstaviti. Poznajo in prepoznavajo poglavitne tipe stavkov in njihovo pomensko funkcijo.	Prepoznavajo sestavne dele večstavčne povedi in njihovo funkcijo.
*V lastni tvornosti dijaki upoštevajo pravila stavčne skladnje:*
Pravilno skladajo povedi z več podredji in priredji ter jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil. Obdelujejo večstavčne povedi, in sicet z nadomeščanjem, preoblikovanjem, zgoščanjem, dodajanjem, deljenjem, združevanjem itd.	Prepoznavajo in analizirajo pogojne stavke in hipotetične povedi različnih tipov. Prepoznavajo in analizirajo tudi druge tipe stavkov: primerjalne, modalne, protivne, izključujoče, izjemne, slučajnostne, omejevalne.
*Dijaki prepoznavajo pragmatične vidike besednega sporazumevanja in jih tudi uporabljajo:*
V stavkih in besedilih razločujejo časovne in osebne razsežnosti. Prepoznavajo in uporabljajo različne pripovedne načine (personalni, brezosebni način). Premi govor znajo preoblikovati v odvisni govor in obratno. Prepoznavajo in uporabljajo različne skladenjske 'sloge'.	Prepoznavajo povezanost pa tudi inkoherenco med besednim in nebesednim sporočilom ter to upoštevajo pri sporazumevanju.
*Jezik, sporazumevanje, zgodovina jezika* *Dijaki se zavedajo sporazumevalnega konteksta, v katerem nastaja jezikovno sporočilo:*
Vedo, da vsaka sestavina besedila dobi dokončen pomen šele v razmerju do konteksta. Posamezne sestavine so sposobni v tem smislu tudi interpretirati. Razločajo in analizirajo različne tipe anaforičnih kazalnikov.	Razločajo in analizirajo različne tipe veznikov, ki združujejo stavke in večje besedilne segmente.
*Dijaki imajo uvid v razmerje med jezikovnim in književnim izročilom ter dogajanji v družbi s poudarkom na zgodovinskosti in geografski raznolikosti jezika.* *Dijaki se zavedajo sprememb, ki jih jezik doživlja v času in v geografskem prostoru:*
Znajo analizirati primere sprememb v jeziku. Uzavestijo si, da se v jezikovnem razvoju zrcali tudi zgodovinski in kulturni razvoj. Pozna značilnosti italijanske majšine.	Znajo analizirati primere sprememb v jeziku. Uzavestijo si, da se v jezikovnem razvoju zrcali tudi zgodovinski in kulturni razvoj. Poznajo temeljne sociolingvistične značilnosti narečij in jih znajo postaviti v razmerje do knjižnega jezika
*Dijaki znajo vzpostaviti zvezo med področjem besednih jezikov, formaliziranihi govoric, npr. matematike, logike in informacijskih tehnologij, ter izdelki vidnih govoric.* *Dijaki znajo soočiti besedno govorico z nebesedno govorico:*
Znajo soočiti jezik z ikoničnimi besedili (podobami) in iz tega odnosa razbrati vzporednice, razlike, povezave.	Znajo soočiti jezik z znanstvenimi besedili.
*Jezik v različnih rabah* *Dijaki prepoznavajo zvrsti jezika, v njih razločujejo značilnosti, uporabnost in funkcije:*
S ključnih vidikov analizirajo publicistično govorico. S ključnih vidikov analizirajo govorico reklamnih besedil.	S ključnih vidikov analizirajo književno govorico.
*Dijaki uporabljajo zvrst, ustrezno tipu besedila in okoliščinam:*
Jezik uporabljajo v njegovih poglavitnih funkcijah.	Jezik uporabljajo na izviren in prepričljiv način.

III.2 Pouk književnosti

Splošni cilji

Pouk književnosti se usmerja zlasti k razvoju literarne kompetence ter teži k oblikovanju kultiviranih posameznikov, ki izkazujejo smisel za kritičnost, so jezikovno občutljivi in se odzivajo na estetske vrednote književnih besedil. Dijaki si pridobijo literarno kompetenco in so zmožni:

brati, razumeti, postaviti v kontekst in samostojno presojati različne oblike književnih besedil;
se izražati o literarnih delih in o ustvarjalnem pisanju s področja književnosti.

Književnost in njena interpretacija se sprva opirajo predvsem na neposredno analizo besedil. Ob besedilih, ki pripadajo t.i. klasiki in jih dijaki spoznavajo iz ključnih odlomkov oziroma po možnosti v celoti, učitelj posega tudi po drugih besedilih, ki so bližji izkustvu dijakov. Tako branje postopoma in načrtno približuje potrebam, izkušnjam in izhodiščnemu okusu dijakov. Dijaki postopoma spoznavajo strokovno govorico literarne teorije in kritiških metodologij, in sicer s ciljem, da bi lahko ustrezno interpretirali in vrednotili dela, ki jih bodo brali v različnih fazah učnega programa. Ko dijaki besedila neposredno doživljajo, se jim postopoma izrisuje tudi 'zemljevid' avtorjev, tokov in zvrsti, ki jim bo ob izteku programa omogočil nek celosten časovni in obdobni pregled. Da bi dijaki lahko dodobra razumeli dela posameznih avtorjev ter jim določali mesto in funkcijo v kulturni in zgodovinski stvarnosti, spoznavajo tudi spremljajoče zgodovinsko obdobje in njegove družbeno-ekonomske razmere. Prepoznavajo tudi njihovo literarno specifičnost, vsebino njihovega sporočila, strukturo, jezik, slog, razločajo značilnosti posameznih literarnih zvrsti. Pouk književnosti lahko obogatijo povezave in soočanja literarnih del z umetniškimi stvaritvami drugih vrst, npr. z likovnimi deli, glasbo in filmom. Učitelj lahko v program uvrsti npr. film oziroma televizijski film, ki ga dijaki prav tako analizirajo in v njem razkrivajo pripovedno zgradbo, ali npr. kako literarno delo v povezavi z njegovo ekranizacijo, s čimer naj bi prišle do izraza tako specifične poteze zadevnih govoric kot tudi skupni strukturni temelji (analiza perspektive, razmerje zgodba-zaplet, pripovedni ritem). S tem dijaki dobijo vpogled v analogije in razlike ter medsebojno oplajanje posameznih oblik, tem in simboličnih upodobitev. Nekaj pozornosti velja tudi vrhunskim delom drugih literatur ter stvaritvam italijanske kulture v drugih jezikih (narečja, latinščina), in sicer z uporabo kvalitetnih prevodov.

A. Posebni in izobraževalni cilji

Vsebina pouka književnosti je zaobsežena v neposrednem branju in analizi literarnih del, ob to dvoje pa hkrati stopa še spoznavanje temeljnih pojavov (tematski in formalni modeli, retorični postopki, družbeni in kulturni tokovi), ki usmerjajo njihovo nastajanje ter uvajanje v kontekstualiziacijo besedil. Taka analiza je pomembna tudi v tem, da izpostavlja neizčrpljivost jezika kot vira in pomeni nasploh dragoceno priložnost za razvoj jezikovnih zmožnosti. Pri izboru besedil je treba po eni strani upoštevati interesne in kulturne vzgibe dijakov, po drugi strani pa tudi širše cilje pouka književnosti. S svojim programov je interpret teh ciljev prav učitelj. Izbor del mora dijakom odpreti dovolj široko kulturno obzorje, brez časovnih, geografskih in zvrstnih predsodkov, zato velja pri njem upoštevati naslednje kriterije:

Dela novejših obdobij, ki so bližja kulturi dijakov, ne smejo onemogočiti stikov s pričevanji o drugih epohah, vključno z antiko, kajti zadostiti je poterbno tudi globljim kulturnim vzgibom (zavest o mitskih likih, krajih in arhetipskih dogodkih).
Umevno večinsko zastopana italijanska književna dela ne bi smela povsem izriniti ostalih evropskih in neevropskih kultur. Prav tako s celostnega stališča italijanske kulture velja ohranjati interes tudi za vse tisto, kar je ta ustvarila v drugih jezikih (latinščina, narečja, drugi jeziki).
Potrebno je zajemati iz različnih literarnih zvrsti, saj je njihova raznolikost konfigurirana kot sistem z lastnimi konvencijami, ki omogočajo dostop do pomena; ustrezno mesto gre tudi poeziji, v kateri se ustvarjalna zmožnost jezika kaže v svoji najbolj popolni podobi.

Da bi dijakom ponudili raznoliko in razgibano čtivo, se je potrebno opreti predvsem na ustrezen izbor odlomkov; to je podlaga, na kateri dijaki z intenzivno vajo krepijo svojo literarno kompetenco, obenem pa tudi priložnost in spodbuda za odkrivanje posameznih del v celoti. Izbor mora biti smiselno urejen po sklopih in fazah, tako da je iz obravnave jasno razvidna stalna prisotnost določenih tem, motivov in oblik ter njihov razvoj v času, pri različnih kulturah, in v okviru različnih predstavnih tipov. Temeljni cilj pouka književnosti je branje del v celoti. Njihov obseg naj bo tak, da vsako leto omogoča obvezno vodeno skupinsko branje vsaj enega pripovednega dela v celoti ter hitrejše samostojno branje drugih del. V kakovostnem pogledu je tu z vso odgovornostjo potrebno upoštevati naslednje med seboj povezane kriterije:

priznana literarna veličina dela;
pomenljivost tematike v odnosu do interesov, ki jih dijaki izkazujejo oziroma jih je v njih mogoče vzbuditi;
ustreznost formalnih značilnosti in jezikovno-izraznih vidikov v odnosu do izhodiščnih sprejemnih zmožnosti dijakov ter do možnosti za njihov razvoj oziroma izostritev razumevanja.

Dijake je vrhunskemu književnemu izrazu naposled potrebno približati tudi zaradi umetniških vrednot in njihovega deleža v kolektivni zakladnici spominov in simbolov. Branje posebno obširnih in zahtevnih del mora biti umeščeno v skrbno izdelan program, ki si za cilj jemlje vsestransko osvetlitev pomena dela. Obenem mora biti smiselno povezan z ostalimi bralnimi izkušnjami dijakov in poukom književnosti nasploh.

B. Pregled ciljev

1. letnik	2. letnik
*Dijaki:* prepoznavajo formalne vidike književnega besedila v njegovi pojavni raznolikosti; razkrivajo funkcije, ki jih znotraj besedila izpolnjuje notranja urejenost zgradbe, jezikovni izbor, zlasti v poeziji tudi ritmične, prozodične in grafične značilnosti; *na podlagi jezikovnih elementov ter vsebinskih referenc v ključnih potezah orišejo razmerje med književnim delom in kulturnim oziroma zgodovinskim kontekstom, v katerega se to umešča;* *na podlagi izpostavljenih besedilnih in kontekstualnih elementov pripravijo kompleksno in metodološko utemeljeno interpretacijo besedila;* *oblikujejo tehtne sodbe, s katerimi se opredeljujejo do sporočila dela v luči kulturne izkušnje ter estetske občutljivosti bralca.*
Dijaki berejo, razumejo in interpretirajo zvrstno različna dela, po odlomkih ali v celoti: različne zvrsti pripovedi in romanov ter pesniška dela. Pri posameznih tekstih imajo uvid v sistem zunanjih in notranjih logičnih odnosov.
pri pripovednih besedilih rekonstruirajo zgodbo in prepoznavajo značilnosti oseb in okolja; v besedilih dojemajo teme in motive; dojemajo pomenske figure in ugotavljajo smiselnost jezikovnegaizbora; prepoznavajo značilnosti, ki jim omogočajo besedilo uvrstiti v katero od zvrstnih kategorij; se pogovarjajo o prvinah besedila, iz samega besedila ugibajo o možnem razvoju dogajanja ter o njegovih možnih pomenih; izražajo se lastnem doživljanu ter svojem videnju, ki ga utemeljijo v besedilu; razločujejo in eksplicirajo razmerje med besedilom in referenčnim kontekstom (književnim, sociokulturnim).
*V situacijah, ko lahko izbirajo med množico del (razredna knjižnica, javna knjižnica, knjižnice narodnostnih skupnosti itd.), se dijaki med različnimi zvrstmi dobro znajdejo in:*	*Dijaki poznajo strukturo hipereteksta:*
samostojno izbirajo dela zvrsti, ki odgovarjajo njihovemu okusu, ali ki jih je v določenem trenutku mogoče uporabiti kot vir podatkov; vadijo se tudi v iskanju gradiva v večpredstavnih zbirkah.	so sposobni uporabljati hipertekstualno in hipermedialno gradivo (bodisi na CD-romu bodisi v svetovnem spletu) kot vir informacij in način zadovoljevanja lastnih potreb; so sposobni izdelati skico, po kateri nato lahko oblikujejo in sestavijo preprost hipertekst oziroma hipermedialno aplikacijo.
*Po branju ali poslušanju književnega besedila si dijaki:*
so si sposobni urejati zapiske; ustno se izražajo o poslušanem, potem ko so si v mislih že uredili zapiske; svojo pozornost osredotočajo na globalno razumevanje besedila, tudi s kronološkega vidika znajo najti podatke, ki jih potrebujejo.	so jim jasna osrednja dejstva; iz besedila izvlečejo podatke oziroma prvine, ki jih potrebujejo; povezujejo podatke, pridobljene iz različnih segmentov besedila; primerjajo podatke, pridobljene iz različnih besedil, v različnih govoricah in znajo upovedati njihovo vsebino; so vsebino besedila sposobni parafrazirati oziroma jo sintetično povzeti.
*Po branju književnega besedila dijaki ustrezno in učinkovito:*	*Po branju književnega besedila dijaki v interakciji:*
posredujejo mnenja o posameznih vprašanjih v pravilnem jeziku in s kakovostnim besedjem; poročajo o prebranem oziroma poslušanem z določeno mero lastne obdelave; govorno nastopajo z uporabo različnih govoric in izraznih form.	uporabljajo primeren jezikovni register in besedje; uporabljajo kompleksna priredja in podredja; tehtno predočijo svoje doživljanje besedila; na določeno (miselno ali pisno) pobudo ustrezno organizirajo ustno besedilo; umestno stopa v interakcijo s sošolci in učitelji.
*Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki sposobni tvorjenja pravilnih besedil:*	*Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki sposobni tvoriti in obdelovati zahtevna besedila:*
pišejo pravopisno pravilno; po predlogah tvorijo jasno oblikovana besedila; poročajo o prebranem oziroma poslušanem z določeno mero lastne obdelave; parafrazirajo pesniško besedilo; začnejo urejati in uporabljati zapiske.	posegajo po morfološko in skladenjsko pravilnih in zahtevnih tvorbah; uporabljajo ustrezno besedje in ustrezen jezikovni register; tvorijo koherentna besedila, opredeljena z različnimi nameni.

C. Pregled vsebin

1. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Antične epske pesnitve.

Srednjeveške pesnitve.

Izvori italijanskega jezika.

Religiozne, ljudske in didaktične poteze zgodnje književnosti.

Pojem srednjega veka,
civilizacija srednjeveških komun.

Tri poetološke šole 13. stoletja.

Proza 13. stoletja

Dante Alighieri: razvoj njegove osebnosti, ideje in njegova pesnitev La Divina Commedia.

Francesco Petrarca: izvirnost njegove poezije in njegov kulturni razvoj.

Petrarca in njegov Canzoniere. Petrarca kot utemeljitelj novoveške lirike. Metrika in slog. Krajina – razpoloženje. Mednarodni razmah petrarkizma.

Giovanni Boccaccio

Boccaccio in njegov Decameron: pomen življenja in dela.

Družbena stvarnost 14. stoletja in “položaj Decamerona”.

Branje in analiza izbranih odlomkov iz Iliade, Odiseje, Eneide in iz Biblije.

Pojem proze oziroma poezije ter pravila metrike in retorike.

Branje izbranih odlomkov iz del bretonskega in karolinškega cikla, dvorske lirike (Chanson de Roland, Bertrand de Born); primerjava epskega in lirskega besedila.

Rojstvo italijanskega jezika in književnost: prvi dokumenti v vulgarnem jeziku.

Sv. Frančišek Asiški: Cantico di Frate Sole; Cielo d'Alcamo: Rosa Fresca…; Cecco Angiolieri: S'i fossi foco.

Opomba: Namen obravnave teh vsebin je osvetliti pomen mita, razsežnosti epike in lirike kot temeljnih prvin evropske kulture in civilizacije.

Branje, analiza in primerjava pesmi (vsaj ene od vsakega od naslednjih avtorjev; Jacopo da Lentini: Meravigliosamente, Guittone d'Arezzo in politična kancona; Guido Guinizelli: Al cor gentile, Dante Alighieri: en odlomek in ena pesem iz dela Vita Nova).

En odlomek bodisi iz dela Milione Marca Pola bodisi iz Novellina.

Berilo po izbiri ter komentar k vsaj petim spevom ali epizodam, ki naj dijakom pod pozornim učiteljevim vodstvom razkrije prostor in čas Commedie, lik Beatrice, vojne med komunami in alegoričnost.

Berilo po izbiri in komentar k vsaj trem pesmim (Voi ch'ascoltate…, Chiare fresche e dolci acque, O cameretta) oziroma en odlomek iz dela Epistole (Ascesa al monte Ventoso) in en odlomek iz Secretuma.

Učitelj dijakom predstavi ideologijo Canzoniera, pojmovanje duše in telesa, ljubezni in ženske.

“Dvojni človek”, ki je naseljeval Petrarca in Laura. Nemogoča ljubezen Canzoniera. Idejni svet Canzoniera: novi krščanski učenjak.

Komentar k vsaj petim novelam (na različne teme). Časi in kraji v Decameronu. Učitelj dijakom predstavi čase in kraje Decamerona, pojmovanje ljubezni, odnose med spoloma, osrednji položaj ženskih likov pri Boccacciu. Pozornosti naj bodo deležni tudi socialni liki in slikanje človeka.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

ljubezenska lirika od dvorskega modela do 'stilnovisma' (Cino da Pistoia);
komična poezija (Cecco Angiolieri ali Folgore da San Giminiano);
alegorično-didaktična poezija (Brunetto Latini);
krajša novelistika;
kulturni modeli srednjeveške književnosti (enciklopedčnost, didaktičnost, alegoričnost);
srednji vek: od latinščine do prvih dokumentov v vulgarnem jeziku.

Dvorsko obdobje: prva faza humanistično-renesančne civilizacije.

Jezikovni položaj.

Firenze v času Lorenza dei Medici.

Kulturna politika in vulgarni humanizem:

sistem književnih zvrsti, lirska poezija in epsko-mitološka pesnitev.

Humanistični izobraženec: odkritje antike in prevzem vulgarnega jezika.

Pulci, Boiardo.

Italijanska in evropska renesansa.

Machiavelli:

politični manifest: Il Principe, (ideologija v delu Il Principe: etika in politika).
Recepcija dela od 16. stoletja do danes.

Francesco Guicciardini med traktati in zgodovinopisjem.

“Ricordi” e “Storia d’Italia”.

Ludovico Ariosto in njegov Orlando Furioso. Zgradba in tematika dela.

Prvine renesančne kulture.

Torquato Tasso in obdobje protireformacije.

Torquato Tasso in njegov Gerusalemme Liberata: zgradba in tematika.

Tassove ideje, viri pesnitve.

Šestnajsto stoletje

Galileo Galilei: Nova znanost (razvoj znanosti).

Galileo Galilei in njegova znanstvena metodologija.

Literarna misel in slog.

Barok in marinizem v Italiji.

Giovan Battista Marino in marinisti.

Baročni slog.

Značilnosti arkadijskega obdobja.

Metastasio.

Vico.

Kak kratek odlomek Marsilia Ficina: rojstvo novodobnega simbolizma (sonce in svetloba pri Marsiliu Ficinu).

Magnificova Canzone di Bacco.

Analiza in primerjava med Trionfo di Bacco e Arianna L. de Medici in I'mi trovai fanciulle Poliziana (odlomek iz Stanze per giostra).

Učitelj po možnosti omeni Poliziana, Pulcija, od slednjega dijaki preberejo kak odlomek iz dela Morgante (glej Morgante e Margutte all’osteria); Boiardo in njegov Orlando innamorato (dijaki preberejo Angelica alla corte di Carlo Magno).

Dijaki naj preberejo Lettera al Vettori ali vsaj dva druga odlomka po izbiri iz dela Il Principe.

Za vajo: pomen “sreče” in besede “država” pri Machiavelliju.

Berilo po izbiri iz Guicciardinijevega opusa, kot ilustracija miselnih premikov.

Učitelj lahko po lastni presoji podrobneje osvetli in kot predmet diskusije ponudi temo: Machiavelli in Guicciardini: novo sprejemanje zgodovine.

Branje treh, štirih epizod po izbiri. Učitelj pomaga dijakom do razumevanja časovno-prostorskega labirinta v Orlandu Furiosu, pojem strasti in razuma, vojne in ljubezenske norosti.

Branje vsaj dveh epizod po izbiri. Učitelj vodi dijake do razumevanja prostorskih razsežnosti dela Gerusalemme Liberata: resničnost, simbol, magija. Posebej lahko izpostavi problem nasprotja med ljubeznijo v Gerusalemme Liberata in pojmom vojne.

Vsaj dva odlomka iz del “Dialogo dei due massimi sistemi” ali "Saggiatore".

Z učiteljevo pomočjo se dijaki osredotočijo na veliki lik Galileja, ki piše z radovednostjo znanstvenika in obenem s prizadetostjo pesnika.

Nekaj odlomkov iz Giovana Battiste Marina in marinistov. Pod učiteljevim vodstvom in z analizo odlomkov oziroma del “Rosa riso d’amor” o “Pallor di bella donna” dijaki dojamejo pomen izrazov 'barok' in 'marinizem'.

Literarno sporočilo kot stilna študija, pri kateri je vsebina drugotnega pomena.

Podrobna analiza razkrije, kako iz protireformacije veje občutje negotovost; zavest te dobe oklepa občutek krivde in strah.

Branje ene 'kanconete' in enega odlomka iz melodram.

Branje odlomkov iz Scienza Nuova.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:
Politična misel Machiavellija in Guicciardinija.
Primerjava med Ariostom in Tassom.
Galileo Galilei: književnost in znanost
Arkadija v kontekstu protireformacije.

3. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Evropsko in italijansko razsvetljenstvo.

Kavarna.

Beccaria.

Carlo Goldoni in prenova komedije.

Giuseppei Parini.

Vittorio Alfieri.

Neoklasicizem.

Ugo Foscolo: neoklasik in romantik.

Evropska in italijanska romantika ter zgodovinski roman:

Berchet,

Porta,

Belli.

Alessandro Manzoni.

Giacomo Leopardi.

La Scapigliatura.

Primerjava med realizmom in naturalizmom.

Giovanni Verga in veristični roman.

Giosuč Carducci

Učitelj poudari lik jare gospode in nove demokratične ideale razsvetljenstva (Verri, Cesarotti, Beccaria).

Branje vsaj ene od komedij. Priporočljivo je branje odlomkov iz komedije La Locandiera, I Rusteghi ali drugih komedij.

Branje vsaj dveh epizod iz dela Il Giorno.

Branje vsaj enega odlomka iz Vita e una scena dal Saul.

Branje in analiza sonetov: Alla sera, A Zacinto, In morte del fratello Giovanni; odlomek iz dela Ultime lettere di Jacopo Ortis; in dveh odlomkov po izbiri (vv. 1 - 51; vv. 151 - 225) Dei Sepolcri.

Učitelj skuša osvetliti ideale, mit o domovini, o umetnosti in o Foscolovem grobu. Prav tako bi s Foscolovo pomočjo dijaki morali razlikovati med podobami neoklasične ter podobami romantične poezije.

Berilo enega odlomka po izbiri.

Branje ene ode, dall'Adelchi un coro, in vsaj pet odlomkov iz dela Promessi Sposi (celoten roman je mogoče določiti tudi za mesečno čtivo).

Učitelj pomaga dijakom do razumevanja pomena zgodovine pri Manzoniju in pri risorgimentu nasploh.

Branje in analiza petih pesmi in enega odlomka (Operette morali, Zibaldone).

Vsaj ena novela in odlomki iz romanov Malavoglia oziroma Mastro don Gesualdo.

Učitelj kar se da jasno pristopi k naturalizmu in verizmu. Obseg slednjega ustrezno omeji, zato pa Vergov opus dijakom razkrije v vsej njegovi vsebinski izvirnosti in dovzetnosti za vprašanja italijanskega juga.

Vergova romana: I Malavoglia in Mastro Don Gesualdo.

Pod učiteljevim vodstvom dijaki doumejo šarm “verističnih prizadevanj” G. Verge.

Branje in analiza dveh pesmi po izbiri.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

zgodovinski roman;
narečna pesem del Belli e del Porta;
rojstvo realističnega romana v Evropi: Dickens, Stendhal, Balzac;
ruski realistični roman: Dostojevski in Tolstoj;
Goethe in evropski roman;
evropska poezija: T. Gray, J. Keats, J.W. Goethe.

Italijanska in evropska dekadenca:

Baudelaire in francoski simbolisti.

G. D’Annunzio.

G. Pascoli.

Kratek zgodovinski in družbeni pregled.

Motivi, značilni za dekadenco: različnost, odtujenost, tesnoba.

Luigi Pirandello.

Italo Svevo in moderni roman.

Avantgardna gibanja in prenoviteljstvo zgodnjega 20. st.:

krepuskolarizem, futurizem, primerjava med Gozzanom in Marinettijem.

Književnost iz obdobja med svetovnima vojnama:

Ungaretti, Montale, Saba, Quasimodo.

Alvaro, Moravia, Vittorini, Pavese, Silone, Gadda, Lussu.

Neorealizem:

Levi, Fenoglio, Jovine, Pratolini, Pasolini, Rea, Brancati.

Sodobna književnost (pesniki in pisatelji današnjih dni):

Calvino, Buzzati, Sciascia, Bassani, Morante.

Pesniki in pisatelji s področja Istre in Reke.

Istra v književnosti.

Branje ene pesmi.

Branje vsaj dveh pesmi in enega pripovedniškega odlomka.

Branje vsaj treh pesmi (Lavandare, Novembre, Il gelsomino notturno).

Ta dela pomenijo uvod k vprašanjem književnosti in umetnosti 20. stoletja. Dijaki se z branjem Pascolija in D’Annunzia seznanijo z velikimi temami evropske dekadence.

Branje ene novele, en odlomek iz dela Il Fu Mattia Pascal, en odlomek iz katere od dram.

Branje vsaj dveh odlomkov iz dela La coscienza di Zeno.

Kot temeljno temo učitelj tu izpostavi krizo vrednot devetnajstega stoletja in krizo tradicionalnega človeka, sredi katerih se znajde književnost tega časa.

Dijaki se s temi dejavniki lahko seznanijo ob odlomkih iz predlaganih del; pogovarjajo se o eksistenci, o pomenu prizadevanj in izbir posameznika v njegovem življenju.

Branje in analiza vsaj dveh pesmi vsakega od avtorjev.

Branje odlomkov iz del vsaj treh avtorjev, poglobljeno spoznavanje enega avtorja.

Branje nekaterih odlomkov iz del vsaj treh avtorjev in poglobljeno spoznavanje enega avtorja.

Pod vodstvom učitelja dijaki doumejo slogovne in jezikovne vidike preloma, ki ga ti avtorji pomenijo glede na književnost prejšnjih obdobij.

Branje nekaj odlomkov.

Učitelj lahko v izbor uvrsti tudi katerega od za dijake zanimivih sodobnih pisateljev (Tamaro, Barrico, De Carlo ecc.).

Branje nekaj odlomkov iz del Fulvia Tomizze.

Priporočljivo je analizirati katero od del naših rojakov, ki so s svojim ustvarjanjem ključno prispevali v zakladnico literarnih izpovedi o neki na novo in globoko človeško doživljeni resničnosti.

Dijaki se lahko seznanijo tudi s krajšimi odlomki iz Ramousa, Martinija, Biasiola, Zaninija, Schiavata itd.

Izbor vsaj dveh od naslednjih tematskih obdelav:

književnost in vojni;
književnost , antifašizem, odporništvo;
izkušnja narodne skupnosti, kot odseva v liriki;
gledališče družbenega angažmaja: Eliot, Brecht, Ionesco, Beckett, Dario Fo;
posamezni vidiki književnosti 20. stoletja: Buzzati, Kafka in Calvino.

IV. Didaktična navodila

Poučevanje tega predmeta od učitelja zahteva visoko stopnjo strokovnosti in odgovornosti. Uresničevanje svojega programa učitelj zagotavlja z ustreznim načrtovanjem.

Jezikovne zmožnosti (sprejemanje / ustno tvorjenje, branje, pisanje)

Potrebno je opozoriti, da razvoj zmožnosti govornega nastopanja zahteva vajo, zato je v vsakokratno izmenjavo mnenj potrebno vključiti ves razred. Posebej pomembno kot priložnost za vajo v govornem nastopanju je t.i. spraševanje, ki pa ni nujno spraševanje v smislu vrednotenja. Prav tako ni mogoče mimo dejstva, da učitelj s svojim govorom ter s sporazumevalnim in jezikovnim obnašanjem v okviru učnih dejavnosti nasploh pomeni najbolj neposreden vir in vzorec tovrstnega obnašanja pri dijakih. Pri branju je bistveno, da dijaki z vajo udejanjajo različne bralne strategije in načine, se k njim izmenično vračajo ter znajo pokazati na razlike med njimi. Potrebno se je prepričati, ali so zmožni samostojno uporabljati te načine pri različnih tipih besedil in glede na različne cilje branja. Dijake kaže navajati k obiskovanju ustanov (zlasti knjižnjic) in drugih, besedi naklonjenih struktur (knjigarne ipd.), ki spodbujajo k branju kot samostojni dejavnosti, hkrati pa posamezniku omogočajo, da zadovolji osebne bralske interese. Besedila s pripadajočimi tehnikami pisnega tvorjenja izrecno nastopajo kot predmet poučevanja, zato gre v okviru učnih prizadevanj posebno mesto prav skupku korakov in operacij, skozi katere besedilo dobiva dokončno in ciljem sporočanja ustrezno obliko. Tudi popravo besedil je potrebno šteti kot poseben vidik vadbe v pisanju, zato se morajo dijaki med drugim naučiti tudi popravljanja lastnih napak. Pri vrednotenju velja upoštevati vse zgoraj omenjene vidike, ki spremljajo proces pisanja. Zato je pri esejih potrebno preverjati prisotnost podatkov, njihovo dejansko razumevanje in smisel za njihovo obdelavo, ob tem pa še oblikovno pravilnost in skladnost s kompozicijskimi zahtevami.

Obravnava jezika

Obravnava jezika naj v svoji mnogostranosti ne teži zgolj k normativnim ciljem oziroma naj ne bo zgolj v podporo rabi, marveč naj se uveljavlja kot temeljni okvir, v katerem je mogoče predstaviti razmerje med miselnimi vsebinami in jezikovnimi oblikami ter spremljajočo sporazumevalno resničnostjo. Obravnava jezika se mora dotakniti tudi nadvse pomembnih zmožnosti abstrahiranja in hipotetično-deduktivnega razmišljanja, kajti jezikovna analiza pomeni pravo priložnost tudi za osvetlitev splošnejših vprašanj o procesih spoznavanja in simbolizacije, ki pomembno zadevajo tudi druga področja in druge predmete. Kot konkreten predmet opazovanja je na metodični ravni sistem jezika potrebno predočiti v nekem urejenem poteku in v povezavi z rabo. Obenem se je potrebno izogibati temu, da bi prevladalo podajanje teorij oziroma togo povzemanje enega samega modela. Metode in terminologijo je nujno predhodno uskladiti, upoštevajoč tudi vse tisto, česar so se učenci naučili v osnovni šoli in pri pouku drugih jezikov.

Pouk književnosti

Branje in interpretacija književnih besedil temeljita v prvi vrsti na neposredni formalni analizi besedila. Zato je potrebno dijake naučiti, da bodo smisel besedila dodobra zajeli že s konkretnim opazovanjem različnih ravni njegovega jezika in drugih formalnih vidikov. Pri taki analizi se je potrebno izogibati razlaganju teorije, ki bi bilo samo sebi namen, prav tako pa tudi pretiranemu tehnicizmu, ki bi utegnil pripeljati do mehanskega pristopanja. Delo je nujno potrebno umestiti v njegov kontekst, oziroma ga postaviti v zgodovinsko perspektivo, vendar brez zatekanja k preobremenjujočim zgodovinopisnim orisom. Za izhodišče naj služijo signali, prisotni v delu samem, te velja nato navezati na avtorjevo osebnost in na druga njegova dela. Vse to je potrebno soočiti s ključnimi vidiki ostalih literarnih pričevanji (ne samo sodobnih) ter postaviti v luč kulturnega in izkustvenega obzorja bralca in njegovega časa. Pri prevodnih delih je koristno med seboj soočiti različne prevode enega samega izvirnika, zlasti če gre za jezik, ki je dijakom znan. Doživljanje književnih besedil pomembno bogatijo domišljene povezave in soočanja s stvaritvami drugih umetnostnih področij, kot npr. likovnih, glasbenih in filmskih: tako do izraza prihajajo podobnosti in razhajanja ter medsebojno oplajanje oblik, tem in simboličnih reprezentacij.

IV.1 Potrebna didaktična sredstva

Tradicionalna didaktična sredstva (določeni oziroma predlagani učbeniki) velja povezovati z ustrezno uporabo knjižnega fonda in drugih sredstev (avdio-vizualno gradivo, računalniška programska oprema didaktičnega značaja), ki so na razpolago v šoli. Po potrebi pa tu pridejo v poštev tudi reprodukcije izvirnih dokumentov, ki se smiselno nanašajo na določene segmente učne dejavnosti. Priporočljivo je, da pouk italijanščine poteka v specializirani učilnici, opremljeni z grafoskopom, televizijskim aparatom, video napravo, gramofonom in magnetofonom in seveda tudi z osebnim računalnikom. V učilnici naj bi bili na razpolago tudi:

različni slovarji italijanskega jezika;
slovar sopomenk iin protipomenk;
etimološki slovar;
pravopisni in pravorečni slovar;
revije in dnevniki v italijanskem jeziku ter druga gradiva, ki so uporabna zlasti pri jezikovnem pouku.

V učilnico sodi tudi zemljevid in politična karta Italije, prav tako je dobro imeti na razpolago tudi zemljevid Evrope in po možnosti še zemljevid italijanskih narečij. Sčasoma kaže ustvariti videoteko z literarnimi, filmskimi, gledališkimi, televizijskimi (večpredstavnimi) enotami, in sicer da bi služila kot karseda bogatailustracija pestrosti jezikovnega (in nejezikovnega) sporazumevanja. Glede besedil na videu se učitelji italijanskega jezika dogovorijo v okviru posebne študijske skupine in na ta način za vsako šolo sestavijo poseben izhodiščni katalog.

V. Standard (kakovostni vidik)

Izobraževalni cilji se v vseh letnikih usmerjajo k doseganju tiste kakovostne ravni, ki odseva razgibano in trdno podlago za nadaljnje šolanje ter za pripravo na zaključni izpit, saj je to nujni pogoj tako za vstop v svet dela kot tudi za udeležbo v programih na višji stopnji poklicnega izobraževanja.

VI. Preverjanje in ocenjevanje

VI.1 Splošna navodila

Preverjanje in ocenjevanje sta posebni didaktični prvini, ki s samim učenjem in poučevanjem italijanskega jezika in književnosti stopata v kar najtesnejšo povezavo: njun pomen je zlasti v tem, da učitelju omogočata vpogled v doseganje zastavljenih cljev, obenem pa mu narekujeta, kako lahko spremeni svojo strategijo, oziroma kako mora preusmeriti svoja učiteljska prizadevanja. Prav tako je preverjanje in ocenjevanje velikega pomena za dijake, kolikor pač potrjuje, da so si pridobili določeno znanje, kompetence, zmožnosti in sposobnosti. Zatorej se z vsako vsako učno enoto pojavlja potreba po spremljanju (doseganja zastavljenih učnih ciljev). Spremljanje poteka v okviru tekočih učnih dejavnosti, in sicer v obliki in na način, ki se dobro prilega zastavljenemu cilju. V najbolj splošnem se obvezno preverjanje izvaja tako, da dijaki tvorijo različna ustna in in pisna besedila. Oblike ustnega preverjanja znanja so:

ustni komentar na dano besedilo, z upoštevanjem časovnih in zvrstnih omejitev;
nastop z zagovarjanjem določenega stališča, z značilnostmi kohezije in doslednosti, na že obravnavane teme;
pogovor, pri katerem dijak pokaže, da predmet obvlada v vsej njegovi kompleksnosti in da se je v njegovem okviru zmožen dobro orientirati;
spraševanje, ki zahteva natančne odgovore iz znanih vsebin.

Oblike pisnega preverjanja znanja so:

obnova, z upoštevanjem danih časovnih in prostorskih omejitev;
test razumevanja in poznavanja, ki zahteva odprte oziroma zaprte odgovore;
komentar na dano besedilo, z upoštevanjem navodil glede dolžine in registra;
sestavek, v katerem dijak utemeljuje stališča koherentno in zaokroženo;
tvorjenje praktičnosporazumevalnih besedil.

Pri ocenjevanju je potrebno upoštevati naslednje dejavnike:

poznavanje podatkov;
razumevanje besedila;
zmožnost zagovarjanja stališč in lastne obdelave;
zmožnost orientiranja v diskusiji o že obravnavanih vprašanja;
zmožnost razločevanja ključnih prvin prebranega besedila ali govornega nastopa;
zmožnost spremljanja oblikovne podobe lastnega ustnega oziroma pisnega tvorjenja.

VI.2 Obvezni načini

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja sta:

ustni preizkus znanja
pisni preizkus znanja

Preverjanje naj bi omogočilo uvid v stopnjo zrelosti dijakov ter količino in kakovost osvojenega jezikovnega znanja. Pri preverjanju velja postopati tako, da dijaki lahko pokažejo doseženo raven znanja, svojo kulturno razgledanost in v kolikšni meri so razvili kognitivne zmožnosti za ustno in pisno sporazumevanje; s tem že tudi pokažejo, da jezik poznajo operativno in da so torej sociolingvistično kompetentni. Pri ustnem preverjanju morajo dijaki pokazati, da poznajo ustrezne dialoške vzorce, da sp zmožni sproščenega vzročnega utemeljevanja, da znajo jezikovno posredovati v pravem trenutku in zaključiti pogovor na prepričljiv način. Z vidika pisnega dela preizkusnega preverjanja velja dejavnosti pisnega tvorjenja zastaviti tako, da se bo ob njih pokazalo, ali je dijak usvojil: zmožnost urejanja zapiskov, zmožnost obnavljanja in analiziranja literarnih in drugih jezikovnih besedil, samozavest in samostojnost pri pripravi zapisnikov in poročil. Posebna pozornost in torej pomen pri preverjanju in ocenjevanju, gre besednemu zakladu in besedilni kompetenci, kar vselej konkretno kaže na operativno poznavanje jezika. Ni dovolj, da dijaki pišejo ali izgovarjajo oblikovno pravilne stavke; znati morajo oblikovati sporočila, ki nase uspešno privzemajo določene sporazumevalne cilje in ki izkazujejo dejansko jezikovno in izobrazbeno zrelost. Zaključni izpit mora za cilj imeti, poleg obvladanja jezika, zmožnost uporabe osvojenih znanj in njihovega povezovanja pri utemeljevanju lastnih stališč. Prav to je pri preverjanju in ocenjevanju potrebno nadvse resno upoštevati.

VII. Medpredmetne povezave

Učitelji italijanščine si pri svojem delu prizadevajo zavzeto in učinkovito podajati oblikoslovni in skladenjski ustroja jezika, nadalje si prizadevajo za to, da bi dijaki poglobili poznavanje besedišča (to se običajno kaže kot zelo skromno) ter slednjič za to, da bi dijaki jezik mogli uporabljati brez težav in pravilno. Poznavanje jezika, ki se zrcali v splošni razgledanosti in razumskih zmožnostih, se nedvomno krepi pri pouku vseh predmetov in torej ne samo pri pouku italijanščine; prav v tem pa se kaže tudi njegova odvisnost od dela vseh drugih učiteljev. Zdi se, da tu še posebej učinkovito vlogo lahko odigrajo učitelji strokovnih in naravoslovnih predmetov; po eni strani zato, ker jezik stalno bogatijo z izrazjem s svojega področja, po drugi strani pa zato, ker je njihovo izražanje praviloma zelo natančno in gladko. Učitelj italijanščine, ki jeziku posveča še prav posebno skrb, mora pouk skozi vsa tri leta graditi ne le na učinkovitem, primerno živahnem in prepričljivem podajanju slovnice in besedišča, marveč tudi s stalnim vztrajanjem pri vaji v branju, govornem in pisnem izražanju oziroma oblikovanju sestavkov. Prav tako mora ob skrbi za razvijanje pravilnega in neoviranega izražanja učitelj dijake voditi k čimbolj kvalitetni ideaciji, urejenosti miselnih vsebin, logični organiziranosti izvajanj in smotrnosti v razmišljanju.

Pomembno vlogo učitelj italijanskega jezika oziroma njegovo sodelovanje z drugimi učitelji izpolnjuje s tem, ko v fazi letnega načrtovanja zaintresirane sodelavce v grobem obvesti o svojem učnem programu. Prav tako je pomembno obveščanje o vsakokratnih učnih vsebinah in metodah tudi s strani drugih učiteljev. Učitelji skupaj iščejo stične točke in med seboj dopolnjujoče se vsebine, pa tudi možnosti za usklajeno delo znotraj danih vsebin, kar pomeni, da bodo podpirali uporabo znanja, ki so si ga dijaki pridobili na različnih področjih in pri različnih predmetih. Dijake potemtakem velja spodbujati k temeljitemu spoznavanju posameznih predmetnih vsebin ter k samostojni in izvirni uporabi usvojenih sposobnosti in zmožnosti, prav tako pa že tudi k uporabi znanja in k njegovemu prenašanju in prirejanju v okviru drugih področij, vključno z italijanščino. Priprave letnega načrta se učitelji med drugim lotijo tudi tako, da med seboj uskladijo posamezne teme, skupne vsebine in pristope, in sicer predvsem v napotilo dijakom, naj k védenju pristopajo dialektično in dinamično. Kjerkoli in kadarkoli je mogoče, velja v načrte vključiti tudi kombinirano izvajanje določenih učnih dejavnosti. S tako prakso naj bi spodbudili pretok izkušenj in znanja zlasti med zgodovino ter literarno zgodovino, umetnostno zgodovino, glasbo, v najširšem pomenu pa tudi psihologijo. Znanja, ki so si jih dijaki pridobili npr. pri informatiki (o uporabi programske opreme, zgoščenk in drugih tehnoloških danosti), s pridom uporabljajo tudi pri pouku jezika, književnosti, zgodovine in italijanske umetnosti.

VIII. Znanja, ki jih morajo imeti izvajalci predmeta

V programih srednjih šol lahko uči italijanščino, kdor je končal program za pridobitev visokošolske izobrazbe in je pridobil strokovni naziv profesor italijanskega jezika in izpolnjuje druge pogoje, ki jih predpisuje Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodnosti na področju vzgoje in izobraževanja (UL 35/2001).