KATALOG ZNANJA

Dijaki se pri njem usposabljajo za učinkovito, predvsem govorno, a tudi pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, in to ne le pri poklicnem delu, temveč se trudijo za dvig svoje splošne, izobrazbene in kulturne ravni, saj jim to povečuje možnost njihovega osebnega razvoja in znajdenja v širšem družbenem okolju. Hkrati s tem dojemajo jezik kot temeljno prvino človekove narodne identitete in si oblikujejo razmerje do slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji.

Katalog znanj za slovenščino predstavlja nadgradnjo učnega načrta iz osnovne šole v smislu razvijanja višjih ravni posplošenosti in s poudarkom na uporabnosti znanj v poklicnem življenju. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali, tj. prehod v srednje poklicno izobraževanje.

2. SPLOŠNI CILJI

1. Dijaki se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem osebnem in družbenem življenju, zato imajo do njega pozitivno čustveno in razumsko razmerje. Zavedajo se:

da je slovenščina kot njihov materni jezik zanje najbolj naravna socializacijska danost, saj z njo vseskozi, najlaže in najuspešneje izražajo svoje misli, občutja, hotenja in ustvarjalnost, pa tudi razumejo sebe in druge ter navezujejo in ohranjajo stike z drugimi ljudmi,

da je slovenski jezik temeljna prvina njihove osebne in narodne identitete, pa tudi najpomembnejši del slovenske kulturne dediščine,

da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo pa tudi položaj drugih jezikov v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu in izseljenstvu.

2. Dijaki pri sporazumevanju uporabljajo govornemu položaju ustrezno socialno zvrst in podzvrst; v ustreznih govornih položajih si prizadevajo govoriti zborno.

3. Dijaki sodelujejo v pogovorih, poslušajo (gledajo) in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoje misli, doživetja, čustva, stališča in ustvarjalnost:

z različnimi sogovorci se pogovarjajo vljudno in strpno; spoštujejo mnenje drugih ter izražajo svoje mnenje in ga utemeljujejo,

usposabljajo se za sporazumevanje v svojem poklicu - v strokovnih zadevah s sodelavci in strankami,

različna besedila poslušajo in berejo razmišljajoče in kritično; dobljene podatke iz besedil se naučijo uporabljati v vsakdanjem življenju,

tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila.

4. Dijaki razvijajo in ohranjajo tudi pozitivno razmerje do leposlovja ter ob branju in pogovoru o književnih delih oblikujejo lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot.

5. Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce; razvijajo

zmožnost branja književnih besedil; ta se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah doživetja, in

občutek, da je branje književnosti lahko vir estetskega užitka.

6. Dijaki spoznajo najosnovnejše literarnozgodovinske in literarnoteoretične pojme, potrebne za razvrščanje in poimenovanje prebranih leposlovnih besedil.

3. ETAPNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIK

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki sprejemajo ustna in pisna neumetnostna besedila – poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna in javna ter strokovna in publicistična besedila:

pridobivajo si različne informacije, spoznavajo domačo in tujo kulturo ter bogatijo svoje osebno in poklicno življenje ter

razmišljajoče in kritično sprejemajo besedila ter tako razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja in utemeljevanja, pa tudi spoštovanja drugačnega mnenja.

2. Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila – se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila:

spoznavajo, da lahko s pogovarjanjem miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih položajih; uzaveščajo si načela dvogovornega sporazumevanja ter si krepijo samozavest in zmožnost spoštovanja drugačnega mnenja ter

spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapleteni miselni in ustvarjalni dejavnosti, na kateri se je treba pripraviti; zato so pri tvorjenju besedil natančni in sistematični.

3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.

2. Dijaki v pogovorih o besedilih uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovnih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.

3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev

3.1.1 Funkcionalni cilji

1. Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Poslušajo (in gledajo):
uradne pogovore enakovrednih sodelavcev,	uradne pogovore neenakovrednih sodelavcev,	uradne pogovore s strankami.
Po poslušanju: poročajo o okoliščinah pogovora (o sogovorcih, času in kraju) ter o (glavni) temi pogovora, povzamejo bistvene podatke, ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo, vrednotijo vljudnost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo, vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo.
2 SAMI PRIPRAVIJO PODOBEN POGOVOR. Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Poslušajo (gledajo) krajša, manj zahtevNA BESEDILA, in sicer:
predstavitev osebe/kraja/poti, opis predmeta, (radijsko/televizijsko) reklamo,	opis delovnega postopka, vest o zanimivostih,	opis naprave in njenega delovanja, poljudnoznanstveno oddajo.
Po poslušanju: navedejo bistvene podatke in jih z učiteljevo pomočjo uredijo v obliki miselnega vzorca, obnovijo besedilo, vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo, vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste.
2. SAMI GOVORNO NASTOPAJO (z vnaprej pripravljeno temo). Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (prizadevajo si govoriti zborno).

2. Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.

2.1 Dijaki berejo uradna ter javna besedila ter sami tvorijo podobna uradna besedila.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1 BEREJO:
uradni pozdrav (na razglednici), uradno voščilo, uradno čestitko javna obvestila (piktograme, RTV-program, vremensko napoved), kazalo,	uradno opravičilo, uradno zahvalo, uradno in javno vabilo, javna obvestila (telefonski imenik, vozni red, športni program),	uradno prošnjo, uradno potrdilo, javna obvestila (teletekst, kulturni program).
Po branju: navedejo sporočevalca in naslovnika, ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval, navedejo bistvene podatke, najdejo zahtevani podatek, ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno, podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste - tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost, vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo.
2. SAMI PIŠEJO PODOBNA URADNA BESEDILA. Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.
3. IZPOLNJUJEJO: prijavnico in naročilnico, poštne, bančne idr. obrazce.

2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Berejo krajša, manj zahtevna besedila, in sicer:
opis predmeta, oznako osebe, reklamo, mali oglas,	opis delovnega postopka, delovni dnevnik, časopisno vest,	opis naprave in njenega delovanja, delovni dnevnik, življenjepise znanih Slovencev.
Po branju navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. preglednic), ustno obnovijo vsebino (npr. z odgovori na vprašanja), ob učiteljevi pomoči vrednotijo besedilo (resnično/neresnično, prav/narobe) ter svoje mnenje utemeljijo, vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste, povedo, kaj se reklamira in kaj se o tem pove, ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku, in predvidijo, kako se bo ta odzval, skušajo besedilo kritično ovrednotiti.
2. PIŠEJO KRAJŠA, MANJ ZAHTEVNA BESEDILA, in sicer:
opis predmeta, oznako osebe,	mali oglas, delovni dnevnik,	navodilo za delo, življenjepis, delovni dnevnik.
2.1 Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. 2.2 Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo.

3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.
Danim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke in besedno družino.	Danim stilno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke.	Danim žargonskim besedam/besednim zvezam iščejo nežargonske strokovne ustreznice.
Bitja/stvari poimenujejo na podlagi opisa/definicije.	Razložijo pomen danih stalnih besednih zvez; navajajo govorne položaje, v katerih bi uporabili dano stalno besedno zvezo.	Dane prevzete besede zamenjajo z domačimi ustreznicami.
Ponovljeno besedo v zaporednih povedih zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi.		Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (tako povedi združujejo v večstavčne povedi).
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladanje slovničnih kategorij in pravil – popravljajo najpogostejše slovnične napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil – popravljajo najpogostejše pravopisne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladanje temeljnih pravil knjižne izreke – popravljajo najpogostejše pravorečne napake.

3.1.2 Izobraževalni cilji

1. Dijaki pri obravnavi besedil vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.

2. Dijaki v pogovorih o besedilih uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovnih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, dvopičje, glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto, beseda, poved, besedilo, neumetnostno/umetnostno besedilo, strokovno besedilo, neuradno/uradno besedilo, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst, sporazumevanje, sporočevalec, naslovnik, besedni/nebesedni jezik, knjižni/neknjižni jezik, narečje, sleng, državni jezik, uradni jezik.	vejica, stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst.	narekovaj, oklepaj, pomišljaj, vezaj, strokovni izraz, žargonski izraz, domača/prevzeta beseda, stalna besedna zveza, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst.

3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
Seznanijo se z zakonsko postavitvijo slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji.	Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu.	Prepoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov.
Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga. Iz avtentičnih posnetkov govorice najstnikov ugotavljajo značilnosti slenga.	Ugotavljajo in utemeljujejo prednosti maternega jezika pred tujim ter pomen učenja maternega in tujega jezika.	Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje prevzete prvine. Iz svojega okolja navedejo primere prevzetih lastnih in občnih imen ter ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja tujih besed v slovenski jezik.
Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki in se jih naučijo uporabljati.

4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.

1. letnik	2. letnik	3. letnik
pisanja glasov in glasovnih sklopov, rabe velike začetnice, rabe pike, vprašaja, klicaja, dvopičja.	rabe male začetnice, rabe vejice.	rabe narekovaja, pomišljaja, vezaja, oklepaja, pisanja prevzetih besed.

3.2. KNJIŽEVNOST

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)

1. Dijaki berejo in poslušajo preprosta leposlovna besedila ter se o njih pogovarjajo.

2. Dijaki ustno in pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).

3. Dijaki v krajših govornih nastopih in zapisih poročajo o prebranih besedilih (obnove, oznake).

4. Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja tako, da pišejo manj zahtevna izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi književnimi deli.

5. Dijaki si ogledajo vsako leto vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega dela.

IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)

1. Dijaki spoznavajo nekatera temeljna dela iz slovenske književnosti ter obdobja in smeri, v katerih so le-ta nastala.

2. Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil, vendar predvsem tista dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.

3. Dijaki ob besedilih spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.

B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev

3.2.1 Funkcionalni cilji

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Dijaki berejo in poslušajo preprosta leposlovna besedila ter se o njih pogovarjajo. Poslušajo in berejo umetnostna besedila iz slovenske književnosti. Razvijajo koncentracijo in usmerjajo pozornost na besedilo. Razvijajo smiselno glasno in tiho branje z razumevanjem. Poleg umetniških poslušajo in berejo tudi trivialna besedila.
2. Dijaki ustno in pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).
V pogovoru s sošolci in z učiteljem izražajo svoja doživetja.	Pripovedujejo o identifikaciji s posameznimi osebami in njihovo dejanje tudi vrednotijo, pri čemer se sklicujejo na svoje izkušnje.
Preberejo eno knjigo za domače branje po lastni izbiri; v pogovoru izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje prebranega dela.
3. Dijaki v krajših govornih nastopih in zapisih poročajo o prebranih besedilih (obnove, oznake).
S pomočjo učiteljevih vprašanj ustno in pisno
obnovijo besedilo.	obnovijo besedilo in označijo književno osebo.	samostojno obnovijo prebrano besedilo in označijo književno osebo
	Dijaki po poslušanju zvočnega posnetka: besedilo obnovijo ugotavljajo temo besedila.
4. Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja tako, da pišejo manj zahtevna izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi književnimi deli.
Pokažejo svoje sposobnosti ubeseditve doživljanja leposlovnih besedil: v smiselno povezanem govornem nastopu, v obliki fragmentarnega zapisa, asociacij.
	Pišejo manj zahtevna besedila v zvezi s prebranimi deli: doživljajski spis, domišljijski spis, nadaljevanje zgodbe, sprememba konca.
5. Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega dela ali manj zahtevno gledališko predstavo.

3.2.2 Izobraževalni cilji

1. letnik	2. letnik	3. letnik
1. Dijaki poznajo nekatera temeljna dela iz slovenske književnosti ter obdobja in smeri, v katerih so le-ta nastala.
Spoznavajo značilnosti in pomen ljudskega izročila za ohranjanje narodne identitete. S pomočjo učiteljevih navodil znajo iz ljudskega besedila izluščiti: snov/temo, sporočilo, prepoznajo pomembnejše značilnosti ljudskega sloga (ponavljanje, okrasni pridevki).
Ob besedilih spoznavajo nekatere poglavitne značilnosti literarnih obdobij in smeri:
reformacija razsvetljenstvo	romantika realizem moderna	slovenska književnost v 20. stoletju
2. Dijaki poznajo življenje in delo avtorjev obravnavanih besedil, vendar predvsem tista dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k njihovemu boljšemu razumevanju.
Primož Trubar Anton Tomaž Linhart	France Prešeren Ivan Tavčar Ivan Cankar	Prežihov Voranc Janez Menart ali Dane Zajc
3. Dijaki ob besedilih spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.
Ob primerih obravnavanih besedil ločijo liriko, epiko in dramatiko; vezano in nevezano besedo. Poznajo in uporabljajo še naslednje strokovno izrazje:
PESNIŠTVO: lirska (izpovedna) in epska (pripovedna) pesem ljubezenska pesem balada kitica, verz primera	sonet domovinska pesem socialna pesem razpoloženjska pesem primera
PROZA: zgodba (fabula) književna oseba	zgodba (fabula) književna oseba povest	književna oseba humoreska novela
DRAMATIKA: zunanja zgradba dramskega besedila (dejanje, prizor) komedija

3.2.3 Vsebine

1. NEKATERA TEMELJNA DELA IZ ZGODOVINE SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI:

1. letnik

2. letnik

3. letnik

Ljudsko slovstvo

Lepa Vida

Al' me boš kaj rada 'mela

Kurent ali Ajda in Slovenci

Romantika

France Prešeren: Sonetje nesreče (O Vrba); Zdravljica

Književnost 20. stoletja

Fran Milčinski: Butalci

Prežihov Voranc: Boj na požiralniku (odlomek)

Janez Menart: Croquis ali Ljubi kruhek ali

Dane Zajc: Moja prva pesem

Reformacija

Primož Trubar: Ta evangeli sv. Matevža (odlomek o odločitvi za slovenski knjižni jezik)

Realizem

Simon Gregorčič: Soči

Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni (odlomek); ogled filma Cvetje v jeseni

Razsvetljenstvo

Valentin Vodnik: Moj spominek ali Dramilo

Anton Tomaž Linhart: Županova Micka (odlomek)

Moderna

Dragotin Kette: Na trgu ali

Josip Murn: Šentjanževo

Ivan Cankar: Moje življenje (ena črtica)

Oton Župančič: Žebljarska

2. RECEPCIJSKO NARAVNANA BESEDILA (žanre izbere učitelj glede na interese dijakov):

humorna besedila: Pavle Zidar: Moja družina (odlomek)

besedila o mladostnikih: Ivo Zorman: V sedemnajstem (odlomek)

popevke: besedila Frana Milčinskega - Ježka, Svetlane Makarovič idr.

pustolovska pripoved (Bogdan Novak - zbirka Zvesti prijatelji)

trivialne pripovedi: zgodbe iz Antene ipd.

stripi

3. ENO DOMAČE BRANJE PO IZBIRI V ŠOLSKEM LETU

Priporočilni seznam domačega branja:

Anton Ingolič: Mladost na stopnicah
Ivo Zorman: V sedemnajstem
Pavle Zidar: Moja družina ali Pišem knjigo
Branka Jurca: Ko zorijo jagode
Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce
Bogdan Novak: Bela past
Vitan Mal: Baronov mlajši brat
Dim Zupan: Trnovska mafija
Janez Stanič: Grad kralja Matjaža

Dijaki lahko preberejo za domače branje tudi poljudnoznanstveno besedilo s področja, ki jih posebej zanima.

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

4.1. OBSEG OBRAVNAVE VSEBIN

Dijaki pri predmetu slovenščina sprejemajo (poslušajo, berejo), tvorijo (govorijo, pišejo) in razčlenjujejo neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 % ur pouka, z umetnostnim pa 40 %. Ker je delo z neumetnostnimi besedili drugačno kot z umetnostnimi, sta področji obravnave neumetnostnih in umetnostnih besedil zaradi posebnosti ciljev in vsebin predstavljeni ločeno tako v katalogu znanj (primerjajte poglavji Funkcionalni cilji, Izobraževalni cilji) kakor tudi v didaktično- metodičnih navodilih.

4.2. OBRAVNAVA NEUMETNOSTNIH BESEDIL

Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim (in praktičnim) delom dijakov, saj je lahko le taka pogoj za uspešnost pouka slovenskega jezika. Gre za povezavo z vsebinami strokovnih predmetov ter s praktičnim delom v delavnicah.

Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so projektno, sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vedno bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v paru, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v paru oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor z učiteljem, temveč predvsem med sošolci (dijak nastopa tako v vlogi tvorca kot naslovnika besedila), ob ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikih.

Iz učnociljnega učnega načrta se vidi, da dijaki pri obravnavi neumetnostnih besedil nastopajo v štirih dejavnostih (poslušanje /in gledanje/, branje, govorjenje, pisanje). Čeprav težimo k temu, da bi bile vse štiri dejavnosti enakovredno zastopane, dajemo pri pouku predvsem poudarek slušnemu prenosniku (poslušanje in govorjenje), pri čemer pa ne zanemarjamo vidnega prenosnika (torej branja in pisanja).

Dijaki pri pouku sprejemajo strokovna (pri branju tudi nebesedne dele teh besedil, kot so razpredelnice, grafikoni ipd.) in publicistična besedila, ki so po vsebini blizu njihovemu poklicnemu področju. Obravnava neumetnostnih besedil je zasnovana tako, da se aplikativno vključujejo v proces poklicnega oblikovanja. V učnem načrtu predstavljeni cilji so enaki za vse vrste nižjih poklicnih šol, vendar vsebine izhajajo iz ustreznega poklicnega področja (dijaki, ki se pripravljajo na poklic npr. kuharja, poslušajo/gledajo oddaje, berejo besedila/revije ipd. s svojega strokovnega področja, torej drugačna od tistih, ki se pripravljajo npr. na poklic avtomehanika).

Dijaki poslušajo in berejo krajša, manj zahtevna besedila. Ob slišanem/prebranem si pridobijo nove podatke in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Tako razvijajo različne bralne in učne strategije, kar jim pomaga tudi pri uspešnosti pri drugih predmetih in v praktičnem delu izobraževanja oziroma kasneje v življenju. Dijaki govorjena/zapisana besedila tudi razčlenjujejo, in sicer pomensko, pragmatično in vrednotenjsko, zapisana deloma tudi jezikovno, kar jim pomaga pri tvorjenju zapisanih besedil. Ob ustrezni pripravi oziroma osnutku tvorijo ustrezna, razumljiva in pravilna besedila.

Obravnava neumetnostnih besedil v šoli torej zajema naslednje faze:

1. napoved vrste in teme besedila, ki ga bodo poslušali (gledali) oziroma brali; dijaki si obudijo svoje znanje o okoliščinah tvorjenja, vrsti in temi besedila;

2. poslušanje (gledanje), med katerim si kaj zapišejo, oziroma branje besedila, med katerim si podčrtujejo bistvene podatke;

3. po poslušanju oziroma branju besedila sledi pogovor o tem, kar so poslušali/prebrali, npr. o vsebini besedila in okoliščinah njegovega nastanka, obnovijo njegovo vsebino, ob besedilu povedo svoje izkušnje, ga vrednotijo ter svoje mnenje tudi utemeljijo - torej poslušano/prebrano besedilo razčlenijo pomensko, pragmatično in vrednotenjsko; v pogovorih o besedilih uporabljajo nekatere temeljne jezikoslovne izraze, ki so jih usvojili že v osnovni šoli;

4. pogovoru o poslušanem/prebranem besedilu sledi tvorjenje podobnega besedila, bodisi kot govorni nastop bodisi kot pisanje besedila iste vrste.

Dijaki v šoli opazujejo tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposabljajo za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Poseben poudarek namenjamo temu, da govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku). Dijak vadi vljudne načine odgovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred stranko. Razlike pri izbiranju jezikovnih sredstev glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da si v razredu poskušajo vzpostaviti situacije, v katerih dijaki uporabljajo jezik (igra vlog). – Koliko vaje potrebujejo, presodi učitelj v konkretnem primeru.

Da bo dijakovo sporazumevanje v različnih okoliščinah uspešno, je potrebno tudi sistematično razvijati njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ga seznanjati s temeljnimi pravorečnimi in pravopisnimi pravili ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih in slogovnih napak.

Iz kataloga znanj je tudi razvidno, da dijaki v vodenih pogovorih razmišljajo o psihičnih in družbenih vidikih jezika (npr. o prednostih maternega jezika pred tujim, o položaju slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji, o okoliščinah za rabo knjižnega in neknjižnega jezika, žargona in strokovnega jezika ipd.) ter si pri tem oblikujejo tudi stališče do prevzemanja tujega v slovenščino.

4.3. OBRAVNAVA UMETNOSTNIH BESEDIL

Pouk književnosti v nižji poklicni šoli izhaja iz umetnostnega besedila. Temelji na doživetju umetnostnega besedila, ki ga dijaki izražajo govorno in pisno. Učitelj pri pisnem izražanju spodbuja fragmentarne zapise, zapisovanje asociacij. Dijaki naj imajo za tovrstne zapise posebno beležko ali liste.

Dijaki ob interpretaciji besedila pridobivajo literaznozgodovinsko in literarnoteoretično znanje, vendar le v tolikšni meri, kolikor je potrebno za razumevanje konkretnega besedila in avtorja. Besedila so izbrana po literarnozgodovinskem in literarnorecepcijskem načelu. Glede na njihove recepcijske zmožnosti lahko učitelj sam izbere besedilo, ki se mu zdi primernejše, če bodo dijaki z njim dosegli isti cilj.

Dijaki spoznajo v prvem in drugem letniku po štiri značilna besedila iz slovenske književnosti, v tretjem letniku pa tri. Književne zgodovine naj ne spoznavajo strnjeno. Učitelj naj zlasti med starejša književna obdobja uvrsti lahkotnejša ter sodobnejša besedila, namenjena razvijanju veselja do branja. Pri tem naj izbira žanrsko čim bolj raznovrstna in dijakom zanimiva besedila. Pri izbiri naj upošteva njihove pobude.

Dijaki preberejo vsako leto eno knjigo, ki jo skupaj z učiteljem izberejo iz sodobne mladinske književnosti. Pri tem po možnosti upoštevajo domačijsko bližino. Učitelj spodbuja tudi branje poljudnoznanstvenih besedil.

Domačemu branju obvezno sledi pogovor o prebranem delu.

Pozitivno sprejemanje literature naj skuša učitelj doseči na različne načine: z raznolikimi oblikami in metodami pouka, s pogovori o knjižnih novostih, z različnimi tekmovalnimi dejavnostmi v zvezi z branjem, dramatizacijami, igrami vlog, z obiskom gledaliških predstav, ogledom filmov po literarni predlogi, z uporabo avdio- in videokaset.

Oblike in metode dela ter dejavnosti dijakov naj bodo prilagojene skupini in njeni sposobnosti koncentracije. Učitelj naj spodbuja samostojno delo in delo v skupini. Pri interpretaciji besedila poveže pouk književnosti z ustnim in s pisnim sporočanjem. Obravnavana besedila naj bodo aktualizirana.

Učitelj preverja glasno in tiho branje z razumevanjem, sposobnost razumevanja poslušanega besedila in književno znanje. Književno znanje preverja ob besedilu in predvsem ustno; eno preverjanje je pisno, vezano na učno snov iz obravnavane književnosti. Pri preverjanju in ocenjevanju znanja upošteva dijakov napredek in trud.

5. STANDARDI

Standardi so predstavljeni s cilji, ki jih dijaki dosežejo v posameznem letniku v procesu izobraževanja in so pogoj za napredovanje v višji letnik, ob zaključnem izpitu pa pogoj za zaključek izobraževanja na tej stopnji. (V besedilu so označeni s temnim tiskom.)

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

6.1. OBVEZNI NAČINI

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja sta:

ustno in

pisno.

6.2. PRIPOROČILA

S preverjanjem sporazumevalne zmožnosti se ugotavlja uspešnost vzgojno-izobraževalnega procesa pri doseganju zastavljenih ciljev; doseženo uporabno znanje se ocenjuje z ocenjevalno lestvico. Učitelj pri preverjanju ugotavlja obseg in raven sporazumevalne zmožnosti glede na zastavljene cilje. Znanje se preverja pred posredovanjem nove učne snovi, med tem in ob koncu posredovanja – tako se ugotavlja predznanje, razumevanje novih učnih vsebin in (ob zaključku) razumevanje celotne vsebine ter uporabno znanje.

Preverjanje sporazumevalne zmožnosti in ocenjevanje je ustno in pisno.

Dijaki opravijo med letom naslednje obveznosti, ki jih učitelj oceni:

1. poslušajo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo,

2. preberejo neumetnostno besedilo ter ga razčlenijo pomensko in pragmatično,

3. pisno tvorijo neumetnostno besedilo,

4. pišejo doživljajski spis ali spis, vezan na učno snov iz književnosti, ter

5. opravijo govorni nastop – po lastni izbiri tvorijo neumetnostno besedilo ali govorijo o umetnostnem besedilu,

6. pisno ali ustno odgovarjajo na vprašanja o domačem branju.

Ob zaključku šolanja opravijo zaključni izpit, ki je določen z izpitnim katalogom.