KATALOG ZNANJA

ITALIJANŠČINO kot drugi jezik - na narodno mešanem območju Slovenske Istre

SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE (šolsko/dualno)

210 in 315 ur

Določil SSRSSI na 25. seji 11. 2. 1999

 

Legenda:
DIFERENCIRANE VSEBINE:
° čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven
° zasenčeni tisk - višja zahtevnostna raven

 

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE - DRUGI JEZIK NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE 

2. KATALOG ZNANJ

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

2.1.2. Socializacijski cilji

2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

2.2. OPERATIVNI CILJI POUKA ITALIJANŠČINE

2.2.1. Receptivne sposobnosti

2.2.2. Produktivne sposobnosti

2.3. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

2.4. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

2.4.1. Slušno razumevanje

2.4.2. Bralno razumevanje

2.4.3. Ustno sporočanje

2.4.4. Pisno sporočanje

3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE

3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

3.2. KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

3.3. TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE POUKA ITALIJANŠČINE

3.3.1. Tematika poklicnega področja

3.3.2. Strokovna besedila

3.3.3. Književni pouk

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

4.1. NAČELA POUKA

4.2. DIDAKTIČNA NAVODILA

4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

4.2.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

4.2.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

4.2.5. Domače naloge

5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

6.2. SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA

6.3. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

6.4. PRIMERA PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI

6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

6.4.2. Vrednotenje pisnih izdelkov

6.4.3. Vrste besedil

7. LITERATURA IN DRUGI VIRI


1. OPREDELITEV PREDMETA

1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE - DRUGI JEZIK NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE

Italijanski jezik je za dijake narodno mešanega okolja Slovenske Istre drugi jezik. Prisotnost govorcev italijanskega jezika, pripadnikov manjšinske etnične skupnosti v življenjskem okolju omogoča dijakom njegovo neposredno rabo zunaj šole. Pojavlja se tudi kot jezik medijev (manjšinskih in čezmejnih italijanskih), odprtost meja med Italijo in Slovenijo pa poleg stika dveh kultur omogoča tudi neposredno srečevanje ljudi dveh jezikov pri vsakodnevnih opravilih. Veliko se uporablja v okviru nekaterih poklicnih dejavnostih, v vsebinah prostega časa mladih (film, televizija, glasba) pa tudi na kulturnih prireditvah manjšinskega in večinskega prebivalstva. Italijanski jezik je na narodno mešanem območju Slovenske Istre uradni jezik, torej je tudi pogoj za opravljanje nekaterih poklicev, dejavnosti in poslovanja upravnih organov.

V življenju in izobraževanju posameznika ima italijanski jezik v Slovenski Istri uporabno in izobraževalno vlogo. Neposredni stik dveh kultur v življenjskem okolju pa na določen način oblikuje kulturno identiteto posameznika. Izpostavljenost jeziku, možnosti in potrebe po njegovi rabi omogočajo, da se dijaki naučijo jezika v življenjskem okolju. Med maternim in drugim jezikom nastaja prenos znanj, ki ugodno vpliva na oblikovanje zavesti o jeziku kot sistemu, pojavljajo pa se tudi medjezikovne interference, ki pogosto zaznamujejo materni jezik dijakov. Ciljni drugi jezik opredeljujejo kriteriji visoke ravni jezikovne in sporočanjske zmožnosti (obvladovanje jezika na ravni pristnega govorca).

V strokovnem izobraževanju dijaki spoznavajo italijanski jezik zaporedno, to je za materinščino, učijo se ga od prvega triletja osnovne šole do zaključnega izpita kot obvezni drugi jezik. Gre torej za zgodnje učenje drugega jezika in njegovo ekstenzivno poučevanje. Ob vstopu v srednje izobraževanje dijaki nadaljujejo z obveznim učenjem drugega jezika. Kurikulum za srednje izobraževanje vključuje namreč nadaljevalni program italijanščine za dijake s predznanjem (9 let učenja). Za ta program se lahko odločajo tudi dijaki, ki so se učili italijanščine v osnovni šoli v obliki izbirnega ali fakultativnega predmeta (tri do šest let učenja). Za dijake, ki v osnovni šoli niso imeli pouka italijanščine, kurikulum za srednje izobraževanje ponuja začetni program tega jezika (vsebine so opredeljene s Katalogom znanj za pouk italijanščine kot tujega jezika v srednjem poklicnem izobraževanju).

2. KATALOG ZNANJ

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

S poukom italijanščine v srednjem poklicnem izobraževanju dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:

  • razvijajo in bogatijo svoje pozitivne izkušnje, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

  • razvijajo svoje intelektualne sposobnosti, sklepanje, spomin, natančnost opazovanja in zaznavanja, sposobnost predstavljanja;

  • se soočajo z jezikovno in kulturno raznolikim življenjskim okoljem in razvijajo pozitiven, strpen odnos do različnosti; se seznanjajo z življenjskim slogom prebivalstva in posebnostmi okolja;

  • sprejemajo učenje kot proces, ki se bo nadaljeval skozi vse življenje, prevzemajo odgovornost za lasten razvoj, pridobivajo učne in delovne navade, spodbujajo željo po napredovanju na poklicnem področju;

  • usvajajo principe okoljevarstvene vzgoje.

    2.1.2. Socializacijski cilji

    Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itn) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.

    2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

    S poukom italijanskega jezika dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti, tako da:

  • sprejemajo (poslušajo in berejo) uporabne vrste besedil ter besedil s strokovnega področja;

  • oblikujejo besedila in jih sporočajo glede na ustrezne sporočanjske okoliščine in glede na sogovorca;

  • se učinkovito sporazumevajo s strankami v delovnem okolju;

  • s pomočjo opazovanja jezikovne rabe in urjenja sporočanjskih vzorcev si uzaveščajo temelje jezikovnega sistema.


    • 2.2.   OPERATIVNI CILJI POUKA ITALIJANŠČINE

    Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:

    2.2.1.  Receptivne sposobnosti

    ETAPNI CILJI

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Dijak zazna in razume besedilo.

    Razbere globalno sporočilo preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil. Razbere specifične podatke besedil, ki jih srečuje v svojem učnem (delovnem) okolju.

    Dijak razume bistvo enostavnih umetnostnih in neumetnostnih besedil (javnih in zasebnih). Iz (strokovnega) besedila, ki ga je obravnaval pri pouku razbere globalno sporočilo in določene specifične podatke (številčni zapisi, grafi).
    *Razume vsebino besedil pogovorne zvrsti knjižnega jezika, ki obravnavajo splošno temo. Razbere globalno sporočilo umetnostnih in neumetnostnih besedil svojega interesnega področja.

    Razume dvogovorno besedilo.

    Razume vsakodnevne pogovore med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. V neposrednih stikih s strankami razume bistvo sporočila.

    Razbere sporočilo dvogovornega besedila z znano tematiko (intervju z vzorniki, s sovrstniki). Razume preprosta sporočila (faks sporočilo, elektronska pošta).
    Pri branju uporabi predznanje o besedilni vrsti, si podčrtuje bistvene podatke, razbere temo besedila, sporočevalca in naslovnika ter neposredno izražena stališča.

    Razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.

    Spremlja javna obvestila, opozorila (v prometu, varnost pri delu) reklamna obvestila. Sledi TV in radijskim oddajam, ki obravnavajo znano vsebino, čeprav ne razume vseh podrobnosti. Razbere globalno sporočilo daljših besedil (film), če so stališča govorcev jasno izražena.

    Razume krajša obvestila, napise, oglase in besedila ekonomske propagande, ki jih srečuje v vsakdanjem življenju. Razbere globalno sporočilo izvirnih besedil iz mladinskih revij (dnevnika) in določene specifične podatke, ki ga zanimajo.
    Zmore razbrati globalno sporočilo TV in radijskih oddaj, reportaž in različnih poljudnoznanstvenih oddaj, ki vsebujejo osnovno strokovno terminologijo. Sledi člankom, z osnovno strokovno terminologijo, ki obravnavajo poljudnoznanstveno vsebino.

    Dijak razume navodila.

    Razume navodila, ki jih potrebuje pri vključevanju v vsakodnevna govorna dejanja, in strokovna navodila v zvezi z manj zahtevnimi postopki ali poslovnimi stiki v okviru svojega poklicnega področja.

    Sledi osnovnim pisnim navodilom svojega poklicnega področja (navodila pri uporabi strojev in aparatov, sredstev, preparatov/živil, navodila pri popravilu, pri osnovnem poslovnem komuniciranju, navodila o varstvu pri delu...). Razbere osnovne podatke (iz vprašalnikov, anket, grafov) in jih posreduje.

    Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.

    S pomočjo ponazoril (glasbenih, slikovnih), ob demonstraciji delovnih pripomočkov (orodje, sredstva, naprave) smiselno povezuje dogajanje glede na govorčev namen. Napoveduje vsebino poslušanega besedila na podlagi naslova, prepoznava okoliščine (osebe, kraj, čas dogajanja).

    S pomočjo odgovorov na vprašanja oblikuje lastno razlago znanega besedila, ki ne vsebuje posredno izraženih pomenov, slogovne zaznamovanosti ali zahtevnejšega strokovnega izrazoslovja. Napoveduje vsebino besedila glede na naslov, povzema ključne besede in povedi besedila, poišče določene specifične podatke.
    Iz sobesedila razbere govorčeva stališča in govorčevo razpoloženje.

    RECEPTIVNE STRATEGIJE

    Iz sobesedila ugotavlja pomen neznanih besed. S pomočjo dodatnih pojasnil oziroma navodil ali ponazoril sledi zahtevnejšim ali daljšim besedilom. Odziva se s kratkimi odgovori na vprašanja, s tem dokazuje razumevanje vsebine besedil.
    Ugotavlja namen in razpoloženje sogovorca/avtorja in predvidi potek govornega dejanja. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar, leksikon, priročnik. Povzema vsebino besedila na preprost način, s tem dokazuje razumevanja vsebine sporočil/besedil.

    * zasenčeni tisk- višja zahtevnostna raven

    Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo:

    2.2.2. Produktivne sposobnosti

    ETAPNI CILJI

    USTNO SPOROČANJE

    PISNO SPOROČANJE

    Dijak se vključuje v razgovor.

    Vključuje se v krajše (telefonske) razgovore pri medosebnih stikih s strankami/poslovnimi partnerji, pri tem uporablja vljudnostne vzorce, ki jih je usvojil pri jezikovnem pouku (predstavi sebe in druge, sprejme stranko/gosta/pacienta, se zahvali, se mu opraviči, načrtuje srečanje s poslovnim partnerjem, prekliče sestanek...). V vsakodnevna govorna dejanja na osebnem (poklicnem) področju se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja. Dijak se vključuje v intervju v zvezi z njegovimi interesi, s preživljanjem prostega časa, poklicnim delom.

    Si dopisuje s sovrstniki (krajše osebno pismo) in piše preprosta sporočila v zvezi z delovnimi odnosi (fax sporočilo, preklic sestanka, povabilo na sestanek).
    Svoje mnenje v zvezi z abstraktno vsebino (film, glasba itn) posreduje na preprost način z nizanjem dejstev, ki jih primerja z lastnimi izkušnjami. Oblikuje osebno pismo, napiše krajši intervju s sovrstnikom o mladostniških potrebah.

    Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.

    Pri vsakodnevnih opravilih na javnem področju poizveduje o podatkih/navodilih, jih posreduje in po njih ravna (v zvezi s potovanji, nakupi, gostinskimi in drugimi storitvami). Posreduje navodila pri manj zahtevnih delovnih postopkih.

    Pridobiva osnovne podatke in navodila iz besedil vsakdanjega življenja ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (propagnado besedilo, prospekt, graf itd.). Dopolnjuje preproste vprašalnike v zvezi s podatki o poklicu.

    Oblikuje preprosta besedila.

    Opiše osebo, kraj, predmet, izdelek, delovni postopek ali pojav s preprostim nizanjem lastnosti in dejanj. S pomočjo opornih točk (ključnih besed, miselnega vzorca) obnovi krajše izvirno besedilo z znano tematiko (opis izkušnje, dogodka ali osnovnega delovnega postopka).

    Ob uporabi usvojenega besedišča predstavi vnaprej pripravljeno temo iz delovnega okolja ali temo povezano z njegovimi interesi (opis preprostejšega delovnega postopka, diagnoze, športni dogodek).

    Oblikuje preprosta umetnostna in neumetnostna besedila (osebna/javna) s pomočjo danega vzorca (opis oseb, predmeta, postopka, življenjepis, poročilo, osebno pismo, vodeni spis...). Ob ustreznih navodilih/ponazorilih obnovi krajše avtentično besedilo z znano vsebino (članek, opis dogodka ali postopka) s posredovanjem bistvenih sestavin. Pri tem se ne poglablja v podrobnosti ali v utemeljevanje izraženih stališč.
    Opiše svoje izkušnje, vtise, doživljanja v stikih z ljudmi v šolskem in delovnem okolju. Ustvarjalno piše o svojih izkušnjah, vtisih, doživljanju medosebnih odnosov v šolskem in delovnem okolju.

    PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne).

    V vsakodnevnih govornih položajih svojega delovnega okolja se vključuje v preprosti formalni razgovor. Sprašuje po dodatnih pojasnilih, ki jih po potrebi posreduje sogovorcu. V pogovoru si prikliče v spomin usvojene izraze ali besedne zveze. Ob opozorilu prepoznava grobe napake.

    Sposoben je prilagajanja trenutni situaciji v običajnem pogovoru, načinu in intonaciji govora. V vsakodnevnih govornih položajih (v neformalnih pogovorih) dokaj natančno izraža svoje misli in izkušnje. Ob težavah se izogne prekinitvam in s primerno strategijo pokriva vrzeli v znanju (opisuje, ponavlja, poenostavlja).
    Oblikuje krajša besedila s preprostimi povedmi in z ustrezno koherenco: besede in besedne zveze povezuje z osnovnimi prirednimi vezniki (in, potem, tudi, ...).

    2.3.   STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

    Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine, opredeljujejo operativni cilji in tudi:

  • položaj, ki ga ima italijanščina (italijanščina kot tuji jezik za dijake izven območja, ki je opredeljeno kot narodno mešano - vsebine opredeljuje kurikulum za italijanščino kot tuji jezik za srednje poklicno izobraževanje);

  • ter sistem izobraževanja (dijak se vključuje v različne programe šolskega oziroma dualnega sistema).

    SISTEM

    SKUPNI FOND UR

    OPIS POSAMEZNE RAVNI

    *OPREDELITEV RAVNI ZNANJ

    ŠOLSKI

    315 ur

  • Dijaki poglabljajo strokovna besedila ter vsebine v osenčenem tisku.

    • raven B1

    280 ur

  • Dijaki poglabljajo strokovna besedila.

    		•  

    210 ur

  • Dijaki ne poglabljajo vsebin v sivem tisku.

    • raven A2

    DUALNI

    manj od 210 ur

  • Dijaki dosegajo raven minimalnih standardov znanj (poglavje 2.4).

    		•  

    *Ravni znanj po dokument Sveta Evrope: Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

    2.4.   MINIMALNI STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

    2.4.1. Slušno razumevanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.

    Razume bistvo sporočila, če je besedilo podkrepljeno z nebesednimi ponazorili (propagandno besedilo, film s preprosto vsebino, popevka, ...). Pomni časovno zaporedje in kraj dogajanja, po opisu prepoznava govorce. Odziva se s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, zakaj, koliko.

    Izlušči osnovne informacije in razume navodila.

    Izlušči osnovno sporočilo in namen preprostega besedila, čeprav vsebuje neznane besede ali besedne zveze. Ob sporočilih, posredovanih preko sredstev javnega obveščanja, razbere bistvene podatke. Iz besedil svojega interesnega področja razbere tudi specifične podatke (številčni zapisi, podatki neposredno vezani na njegov poklic).

    Razume razgovor med govorci.

    V neposrednem sporazumevanju razume bistvene elemente sporočila sogovorca: zazna temo, kraj in čas pogovora, če govorec uporablja splošnopogovorni jezik.

    Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem.

    Prepoznava osnovno besedišče, ki je povezano z dijakovimi (poklicnimi) interesi. V besedilih prepoznava slovnične strukture, čeprav ne pozna pravil njihove rabe. Sposoben je urejati preproste slovnične strukture v sistem.


    2.4.2.Bralno razumevanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak razume globalno sporočilo besedila in se naj ustrezno odziva.

    Razume zapise, ki jih srečuje v vsakdanjem življenju (napisi, reklamni in drugi oglasi, preprosti članki s področja, ki ga zanima). Razbere sporočilo preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil, ki jih spoznava v okviru pouka (odlomki literarnih del, časopisni članki, besedila z osnovnim strokovnim izrazoslovjem). Razumevanje besedil dokazuje z ustreznim odzivanjem na ustna in pisna vprašanja, vsebino besedila povzema po sklopih.

    Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila.

    Razlikuje ključno sporočilo od manj bistvenih podatkov, ne loči dejstev od komentarja (vzrok/ posledico in posredno izraženih pomenov). Obvlada osnovne tehnike branja (raba enojezičnega slovarja, priročnika). Izlušči osnovne podatke iz preprostih strokovnih člankov ali iz navodil za uporabo sredstev/naprav pri uvajanju v osnovne delovne postopke.

    Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili.

    Razbere umetnostno sporočilo, ki ga izrazi s preprostimi besednimi in nebesednimi sredstvi. Povezuje dejstva, kraj in čas dogajanja, izlušči ključne besede, zmore primerjati preprosto izražena dejstva s svojimi izkušnjami (podobnost/različnost ).

    Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi.

    Glasovni sistem materinščine je pri branju besedil v italijanščini močno zaznaven. Zazna različnost besedilnega in slovničnega pomena struktur, vendar ne sklepa o njihovi rabi. Občasno uporablja slovar.

    2.4.3.Ustno sporočanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak se vključuje v neformalni razgovor.

    Primerno se vključuje v vsakodnevne pogovore s pristnimi govorci s kratkimi odgovori na vprašanja in izraža preprosta čustvena stanja. Svoja stališča razlaga z nizanjem izkušenj in konkretnih primerov, tako da je sogovorcu dijakovo mnenje razumljivo. Dijak sprejme/odkloni oziroma potrdi/ zanika predlagane rešitve sogovorca.

    Vključuje se v formalni razgovor.

    Ustrezno uporablja običajne vljudnostne vzorce v medosebnih stikih (vloga stranke, gosta, pacienta, poslovnega partnerja). Dijak ne obvlada ustreznega strokovnega izrazoslovja, da bi se lahko vključeval v formalni razgovor.

    Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).

    Sodeluje v krajšem razgovoru z namenom, da posreduje osnovne podatke o izdelku (cena, lastnost, količina) ali delovnem postopku (opozorila v zvezi z varnostjo pri delu, kratek opis storitve ), se zahvali, sprejme stranko/gosta/pacienta, načrtuje/prekliče sestanek.

    Opiše svoje zaznave in izkušnje.

    Sposoben je povzeti temo, ki jo je obravnaval pri pouku (opis dogodka, svoje izkušnje, delovnega postopka ali storitve).

    Razlaga svoja stališča in izraža svoj odnos do vrednot.

    Svojih stališč, ki jih razlaga na podlagi lastnih izkušenj ne utemeljuje in ne primerja z sogovorčevimi/avtorjevimi.

    Oblikuje ustrezno ustno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

    Oblikuje preproste povedi in uporablja običajne jezikovne vzorce. Povedi združuje s prirednimi vezniki v preprosto a koherentno besedilo. Uporablja osnovne slovnične strukture. Razpolaga z ustreznim besediščem, zato se primerno odziva v vsakdanjih govornih položajih.

    2.4.4.Pisno sporočanje

    Etapni cilji

    Opis dijakovih spretnosti

    Dijak povzema in oblikuje besedila.

    Povzema preprosta izvirna besedila, iz katerih razbere globalno sporočilo in jasno izražena stališča. Pri tem se ne poglablja v podrobnosti. Daljša besedila obnavlja po sklopih. Iz umetnostnih besedil razbere sporočilo, glavne osebe, kraj in čas dogajanja. Oblikuje preprosta umetnostna besedila o tem, kar je videl, slišal, doživel.

    Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.

    Dopolnjuje in oblikuje različne funkcijske zvrsti besedila, ki jih je obravnaval pri pouku (obrazec, faks sporočilo, obvestilo v okviru svojega delovnega okolja, urnik, oglas, življenjepis, dnevnik, ...).

    Ustvarjalno piše.

    S preprostimi povedmi opiše svoj izkustveni svet, svojih stališč ne utemeljuje. Ne zmore vrednotiti avtorjevih/ govorčevih stališč.

    Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur.

    Oblikuje povedi s preprostimi skladenjskimi vzorci. Prepoznava oblikoslovne in skladenjske strukture, a uporablja le najbolj preproste. V pisnem besedilu so prisotne pravopisne napake, občasno je čutiti vpliv materinščine, vendar je sporočilo jasno glede na naslovnika in namen. Besedišče je skromno, a pomensko ustrezno. Občasno uporablja slovar.

    • 3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE

    3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

    Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Pri pouku uporablja knjižni splošnopogovorni jezik, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca.

    Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv, v neposrednem življenjskem okolju pa ga širi in bogati v vsakodnevnih pogovorih in tudi s pomočjo sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, časopisje). Prepoznava tudi osnovno strokovno izrazoslovje, ki je neposredno vezano na izvajanje del v okviru njegovega poklica.

    Dijak oblikuje enostavna, vendar koherentna ustna in pisna umetnostna in neumetnostna besedila. Pri oblikovanju le-teh upošteva načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (slovnica).

    Dijak si uzavešča jezik kot sistem postopoma skozi učni proces, ki spodbuja zavestno spoznavanje jezikovnega sistema (s pomočjo shem, urejevalnih tabel, miselnih vzorcev). Na osnovi podobnosti in razlik med zakonitostmi znotraj sistema italijanščine in s primerjanjem zakonitosti jezikovnih sistemov italijanščine in slovenščine dijak posplošuje pravila jezikovne rabe.

    Zaradi različnega okolja, ki dijaka različno motivira za usvajanje italijanščine, se na tej stopnji pojavljajo razlike na ravni jezikovne sposobnosti in sporočanjske spretnosti. Pouk se mora temu prilagajati*.

    *diferencirane vsebine:

    • čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven
    • osenčeni tisk - višja zahtevnostna raven

    RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA

    STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

    JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE

    PRAVOPIS

    Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa in njegove posebnosti (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov).

    Uporablja ločila, opuščaje in naglase.

    fratello, sorella

    cane, ciambella, cena, perché, ceramica

    gallo, giallo, ghepardo, geranio, giusto

    casa, cassa

    zia, ragazza, azzurro

    sloveno, squadra

    acqua

    sogno, consiglio

    sciogliere, sciarpa

    città, perché, farò, più

    là/la

    l’amore, begli aquiloni, all’ospite, d’estate,

    un’/una indagine, qual è

    PRAVOREČJE

    Dijak:

     

     

     

  • razumljivo izgovarja posamezne besede in povedi in to z ustreznim besednim in stavčnim naglasom,

    • faro/farò

    Gianni è andato via.

    Gianni è andato via?

  • pozna in upošteva posebnosti izgovorjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovorjava, dvojni soglasniki, soglasniški sklopi).

    • canteremo/canteremmo

    aquila

    palla/pala

    ancora/ ancora

    OBLIKOSLOVJE

     

     

    SAMOSTALNIK

    Dijak:

     

     

     

  • poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi (kolektivnimi) samostalniki, v ednini in množini; pozna posebnosti pri tvorbi množine,

  • oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu, ločuje spol na naravni in slovnični spol,

    • il ragazzo, i ragazzi; la ragazza, le ragazze

    il dente, i denti; la nave le navi

    l’insegnante, le (gli) insegnanti

    il cuoco, i cuochi; la barca, le barche

    l'amico, gli amici; l'amica, le amiche

    la provincia/ le province, la spiaggia/le spiagge;la camicia/ le camicie, la valigia/ le valigie; lo zio/ gli zii, l’esercizio/gli esercizi

    l'uovo, le uova; la moto, le moto

    l'uomo, gli uomini

    la città, le città; lo spot, gli spot; il re, i re

    il muro, i muri (le mura)

    la fame, le forbici

    il re, la regina; il poeta, la poetessa; il direttore/ la direttrice; il preside/ la preside; lo stregone/ la strega

    la mano/ le mani; il melo/ le mele

  • pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike).

    • Luca è il nostro nuovo caposquadra.

    Per favore, sposta quel piccolo secchio!/ Per favore, sposta quel secchiello!

    Sei proprio un ragazzaccio!

    DOLOČNI IN NEDOLOČNI ČLEN

    Dijak:

     

     

     

     

  • s pomočjo člena izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja;

    • La lettera che ho ricevuto non mi ha sorpreso.

    Ti ha chiamato un signore.

  • v ustreznih primerih ga opušča;

    • Mi hanno scritto Anna e Marco.

    Signor Marchi è medico.

    Venga, signora!

    Milano. La Germania. Il Tevere.

    mio fratello, tua madre

  • za izražanje nedoločene količine dela celote uporablja delni člen.

    • Prendo dell’acqua gasata/dello yogurt.

    KAKOVOSTNI PRIDEVNIK

    Dijak:

     

     

     

  • s pomočjo kakovostnih pridevnikov v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov,

    • Marco è un ragazzo semplice e allegro.

    Le tue amiche sono divertenti.

    E’ un bell’orologio. E’ proprio bello.

    Luca è più alto di te. Carlo è il più bravo di tutti. Anna è tanto carina quanto simpatica. Luca è il mio migliore amico. E’ un pessimo giocatore di calcio.

    Sono stanco morto. Questo film è bellissimo.

  • kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.

    • Perché non ti metti il vestito rosa?

    un interessante fenomeno geografico

    camicia/camicie verde pisello

    ZAIMENSKE OBLIKE

    Dijak:

     

     

     

     

     

     

     

     

     

     

  • nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, enostavni in sestavljeni;

    • Lei ti perdonerà, ma lui no. Ha voluto vedere me e non te. Ti invito a casa mia. Non mi va di ballare.

    Ho degli amici a Roma e gli scrivo spesso (scrivo loro spesso).

    E Marta, l’hai vista? Le hai parlato?

    Ho comprato una scatola di cioccolatini e ne ho mangiati almeno dieci.

    Ti ho comprato due CD, ma te li darò per il tuo compleanno. Ti (vi) chiamerò.

    Sig. Carli, La chiamerò più tardi.

    Te lo voglio mostrare. Voglio mostrartelo.

    Aspettalo! Non aspettarmi! Non mi aspetti! Dimmi tutto! Si accomodi, signora! Accomodatevi pure!

  • s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje na osebek;

    • Mi vesto sempre in fretta.

  • s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino;

    • Questi occhiali sono suoi. E’ Sua questa borsa? Ieri mi ha lasciato il mio ragazzo.

  • s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino/oddaljenost;

    • Non voglio questo ma quello.

    Quest’estate vado in montagna.

    Non fidarti di quei ragazzi. Quali ragazzi? Quelli.

  • vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;

    • Chi chiama? Che cosa fai? Quanti ragazzi rimangono a cena?

    Ma che idee ti passano per la testa!

  • z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero;

    • Nell’aula non c’era nessuno. Alla mia festa sono venuti molti amici. Questo mestiere piace a molti. Qualcuno ti ha chiamato.

  • z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja bistvene podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja komentar o dejanju itd.;

    • Ho perso la macchina fotografica che gli abbiamo appena regalato.

    Nelle città nelle quali (in cui) viviamo c’è molto traffico.

  • vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;

    • Chi chiama? Che cosa fate?

    Quando tornate? Quanti panini hai mangiato?

  • uporablja členke.

    • Quanto tempo rimani a Firenze? Ci rimango due mesi.

    È un bravo ragazzo, lo sanno tutti.

    PRISLOV

     

     

    Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami in pridevniki v prislovni obliki:

     

  • izraža način, čas, kraj, količino in osebno mnenje o poteku dejanja;

    • Scrive male, ma parla bene. Guida velocemente.

    Sono venuti prima. Lo troverai lì sotto. Sandra studia molto. Non, lo conosco. Sì, mi piace. Andiamo di bene in meglio.

  • vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.

    • Abita lontano.

    Abita più lontano di me.

    Lo conosco meglio di te.

    Abita il più lontano di tutti.

    ŠTEVNIK

     

     

     

     

    Dijak:

     

  • s pomočjo glavnih in vrstilnih števnikov šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja;

    • Questo computer costa 1.340.000 lire. Diciotto pizze. Ventitré anni. Conta da novecentocinquantuno a mille.

    E’ di nuovo al primo posto.

    L’ascensore si è fermato al ventunesimo piano.

  • izraža datum, uro, mesece, leto, starost;

    •  Sono nato il 16 ottobre del 1980 alle 23 e 45 minuti.

    Sono le cinque. E’ l’una. 1o maggio.

    Ho sedici anni.

  • opisuje osnovne računske operacije;

    •  Tre per tre fa nove.

    Nove diviso tre è tre.

  • izraža količino in mero.

    • Due etti di formaggio, per favore!

    Da Capodistria a Ljubljana ci sono 110 km.

    PREDLOG

     

     

    Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi zvezami:

     

  • povezuje dele stavka v pomenske sklope;

    • Vieni con noi? Carlo è di Pirano.

    Siamo saliti sul tetto della scuola.

  • izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost, gibanje in oddaljenost.

    • Con chi viaggerai? Il papà domani parte per Roma. Di chi sono questi occhiali? Sono di Paolo.

    scarpe di pelle lucida

    È andato a Verona in Italia. Era seduto accanto a Marco e di fronte a Lucia.

    Ci vediamo all’una dietro l’angolo.

    VEZNIK

     

     

    Dijak z vezniki in vezniškimi besedami:

     

  • povezuje besede, besedne zveze in stavke;

    • Mara ha comprato il pane e la mortadella.

    Lo compro perché non è caro.

  • izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve;

    • Ho mangiato spaghetti, pollo arrosto e del formaggio.

    È bello, ma non mi piace.

    Ci vediamo davanti al cinema oppure a casa mia.

    Preferisci venire con me o restare a casa?

    Lo compro anche se è caro.

    GLAGOL

     

     

     

     Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke

    		  

    • s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih oblik glagolov v obliki trditev, vprašanj in zanikanja;

     

    faccio, fate... fai? ... non facciamo

    rimarrò, rimarrai... non rimarrete... rimarranno?

    abbiamo cantato... non hai cantato... hanno cantato?

    vi siete vestiti... si sono vestite? ...non si è vestito

    dicevo, dicevamo... dicevi?... non dicevo

    dissi, disse... dicesti? ... non dissero

    avevano detto... non aveva detto... avevi detto?

    era rimasto... eravate rimasti? ... non ero rimasto
    • z neosebnimi glagolskimi oblikami;

    Ha chiesto di portargli un libro dalla biblioteca.

    Studio ascoltando la musica.

    L’ho tradotto usando il dizionario.
    • z določanjem vršilca dejanja, nosilca dejanja in posplošitvijo dogajanja.

    Alcuni ragazzi sono stati premiati.

    Ogni anno viene premiato il migliore.

    Il problema va spiegato meglio.

    A Natale si comprano tanti regali.

    GLAGOL

     

     

     

     

     Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:

    		  
    • umeščenost dejanja v čas (preteklost/nepreteklost, sedanjost in prihodnost);

    Cerco (sto cercando) di spiegarti l’uso del presente.

    Chi fa da sé fa per tre.

    Dante nasce nel 1265 e muore nel 1321.

    Nel 1990 mi hanno iscritto al primo anno delle elementari.

    Quando siamo tornati tutti già dormivano.

    In quel periodo Marco non studiava abbastanza.

    Quando avrai un po’ di tempo per me?

    Si stabilì a Trieste dive visse fino alla morte.

    Cosa hai fatto? Te l’avevo detto di non toccarlo.

    • tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje, aktivnost);

     

    L’autista si è fermato bruscamente e ha provocato un incidente.

    Durante le vacanze ogni mattina mi alzavo tardi.

    Faceva caldo e avevo sete.

    • modalnost dejanj.

     

    Per favore, chiudi la finestra! Non chiacchierare!

    Entri pure! Non esca da questa parte!

    Vorrei un’arranciata.

    Ma sarà vero?

    Magari fosse vero!

    SKLADNJA

     

     

    Dijak:

     

  • upoveduje v obliki enostavčne in zložene povedi in pri tem uporablja pravilni besedni red;

    • Era una splendida giornata.

    Quando al tramonto il cielo è rosso, vuol dire che il giorno dopo sarà bello.

  • v obliki priredja in podredja povezuje dogajanja in stanja, stopnjuje, sklepa, pojasnjuje, izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok, posledico, pogoj in namero.

    • Sono stanco e anche molto affamato. E' caro, però lo compro.

    Sappiamo che cosa pensi.

    Il libro che hai scelto è qui.

    Vado a casa perché ho sonno.

    Quando ha visto i risultati è rimasto molto deluso.

    Mettilo dove l’hai preso.

    Sono arrabbiato perché ho litigato con mio fratello.

    Se non tocchi/tocherai la macchina non ti bruci/brucerai le dita.

    Te lo direi, se lo sapessi.

    Se tornavi in tempo, mi trovavi a casa.

    3.2.   KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

    Ob zaključku šolanja dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije).

    MAKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

  • pokaže, demonstrira

  • opisuje

  • daje navodila
    ° komentira
    ° utemeljuje
    ° prepričuje.

    MIKROFUNKCIJE

    Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

    1.   pri posredovanju dejstev

  • prepoznava, identificira

  • sprašuje in odgovarja

  • dopolnjuje in  popravlja.

    2.   prepoznava stališča

    izraža stališča v zvezi z/s:

  • posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje)

    (Non) sono d'accordo.

  • vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti...)

    Sì, sono certo. No, non sono sicuro. Credo di sì (no).

  • hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj...)

    Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di...

  • dopuščanjem (prisila, dovoljenje, zahteva...)

    Posso aprire la finestra? Vietato fumare. Le dispiace se fumo?

  • čustvovanjem (upanje, jezo, hvaležnost...)

    (Non) mi piace. Grazie mille. Ma adesso esageri! Non ti sopporto più.

  • prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja...)

    Mi permetta di consigliarLe questo prodotto

    Segua severamente le avvertenze...

  • spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje...)

    (Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe... Buongiorno, Le presento ... Piacere.

    • 3.3.   TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE POUKA ITALIJANŠČINE

    PODROČJE

    KRAJ

    USTANOVE

    VLOGE

    PREDMETI

    STANJA/DEJANJA

    PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA

    OSEBNO

    dom, kraj preživljanja prostega časa, živalski in rastlinski svet

    družina, interesne skupine

    družinski člani, prijatelji, znanci

    vzorniki

    osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport; pohištvo, oprema

    domače orodje, hišni aparati

    delovni dan

    preživljanje prostega časa: zabava, družinski prazniki

    srečanja, obiski

    počitnice, športni dogodki

    nezgode, naravni pojavi

    skrb za zdravje in zdravo prehrano

    umetnostna besedila

    neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, TV/radijski program

    JAVNO

    srednja šola

    javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt, javna ustanova ...)

    prevozna sredstva

    šolske, državne, kulturne, zdravstvene, gospodarske in druge javne ustanove

    združenja

    podjetja

    dijaki/ učitelji teoretičnega in praktičnega pouka

    trgovci/ kupci

    igralci/gledalci

    posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo

    učna sredstva in učni pripomočki, računalnik

    hrana, pijača, oblačila

    denar

    dokumenti

    prodajni izdelki

    pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno) interesne dejavnosti

    praznovanja

    srečanja, zabava

    poklicna vzgoja

    nakupovanja, zdravstvene in druge storitve

    potovanja s prevoznimi sredstvi

    nezgode, osebna nega

    skrb za zdravo okolje

    umetnostna besedila

    opis/oznaka osebe, dogodka

    popevka, pesem, ...

    neumetnostna besedila

    poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/ naravnega pojava;

    strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov,  recept;

    praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo.

    3.3.1. Tematika poklicnega področja

    POKLICNO PODROČJE

    DELOVNO OKOLJE

    USTANOVE

    VLOGE

    SREDSTVA, PRIPOMOČKI, DELOVNO ORODJE

    DOGODKI IN DEJANJA

    KOVINARSTVO

    učilnica praktičnega pouka,

    delavnica

    podjetja,

    obrtna združenja, tovarna

    delodajalci/

    delojemalci

    nadrejeni/ podrejeni kolegi

    dijak

    orodje, naprave, aparati, stroji in druga oprema

    delovni odnosi

    organizacija dela v delavnici

    nabava in prodaja

    skrb za čisto okolje

    nevarnost pri delu

    GOSTINSTVO IN TURIZEM

    kuhinja

    restavracija

    kavarna

    gostinski objekt

    kuhar

    natakar

    šef strežbe

    gost

    pribor in oprema

    prehrambeni artikli

    živila

    delovni odnosi

    gostinske storitve

    menjava tuje valute

    nevarnost pri delu

    skrb za čisto okolje

    TRGOVINA

    trgovina

    trgovska podjetja

    prodajalec/kupec vodja oddelka

    prodajni izdelki

    oprema

    delovni odnosi

    nabava in prodaja

    menjava tuje valute

    skrb za čisto okolje

    ADMINISTRACIJA

    pisarna

    podjetje

    tajnik

    blagajnik

    vodstveni kader

    oprema in pisarniški pribor

    delovni odnosi

    sprejem stranke

    ZDRAVSTO

    ambulanta

    bolniška soba

    laboratorij

    zdravstveni dom

    bolnica

    bolniška strežnica

    bolničar

    oprema

    zdravila

    delovni odnosi

    zdravstvene storitve

    nevarnost pri delu

    skrb za čisto okolje

    KOZMETIKA

    FRIZERSTVO

    kozmetični (frizerski) salon

    podjetje

    obrtno združenje

    frizer

    kozmetičar

    stranka

    kozmetični preparati

    oprema

    delovni odnosi

    frizerske/kozmetične storitve

    nevarnost pri delu

    skrb za čisto okolje

    3.3.2.Strokovna besedila

    KOVINARSTVO

    GOSTINSTVO

    TRGOVINA

    ADMINISTRACIJA

    ZDRAVSTO

    KOZMETIKA

    FRIZERSTVO

    poslovni (reklamni) oglas

    poslovni (reklamni) oglas

    gostinsko-turistični prospekt

    poslovni (reklamni) oglas

    poslovni (reklamni) oglas

    oglas, obvestilo, opozorilo

    poslovni (reklamni) oglas

    poslovna komunikacija

    1. sprejem stranke in poslovitev,

    2. sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila,

    3. rezervacija (izdelka, najem prostora, prevoznega sredstva, ...),

    4. naročilo izdelkov,

    5. vabilo.

    poslovna komunikacija

    a) sprejem gosta in poslovitev,

    b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila,

    c) naročilo jedi,

    d) rezervacija mize, najem prostora,

    e) naročila (jedi),

    f)vabilo.

    poslovna komunikacija

    a) sprejem stranke in poslovitev,

    b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila,

    c) rezervacija prevoznega sredstva,

    d) naročilo izdelkov (naročilnica),

    e) vabilo.

    poslovna komunikacija

    a) sprejem poslovnega partnerja in poslovitev,

    b) določitev/ preklic poslovnega sestanka,

    c) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila,

    d) rezervacija (najem prostora, prevoznega sredstva),

    e) naročilo pisarniškega materiala,

    f) vabilo.

    poslovna komunikacija

    a) sprejem bolnika in poslovitev,

    c) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila,

    d) rezervacija (sobe, prevoznega sredstva),

    e) diagnoza, opis bolezni,

    f) naročilo (zdravila, sanitetni material, ortopedski pripomočki, ...),

    g) vabilo.

    poslovna komunikacija

    a) sprejem stranke,

    b) sprejem/ oddaja faks/telefonskega sporočila,

    c) rezervacija storitve (kozmetika, masaža, ...),

    c) naročilo kozmetičnih preparatov,

    d) vabilo.

    poslovni imenik (naslovi delavnic, urnik obratovanja in druge poslovne informacije)

    poslovni imenik

    naslovi gostinskih objektov, urnik obratovanja in druge poslovne informacije

    (tečajna lista)

    poslovni imenik

    naslovi trgovin, urnik obratovanja in druge poslovne informacije

    (tečajna lista)

    poslovni imenik

    naslovi podjetij in druge poslovne informacije (tečajna lista)

    poslovni imenik

    naslovi zdravstvenih ustanov, reševalnih služb, lekarn (dežurstva) in druge poslovne informacije

    poslovni imenik

    naslovi kozmetičnih, frizerskih salonov, urnik obratovanja, cenik in druge poslovne informacije (tečajna lista)

    ponudba

    a) cenik izdelka in storitve (blagajniški izpis),

    b) opis delavnice, izdelka. delovnega mesta,

    c) katalog izdelkov in storitev.

    ponudba

    a) cenik storitve (blagajniški izpis),

    b) jedilnik, vinska karta,

    c) opis jedi in pijač.

    ponudba

    a) cenik storitve (blagajniški izpis),

    b) opis izdelkov (sestavin).

    ponudba

    a) cenik izdelka, storitve (blagajniški izpis).

    ponudba

    a) cenik zdravil, zdravstvenih storitev,

    b) opis zdravil,

    c) potek zdravljenja (okrevališča).

    ponudba

    a) cenik izdelka, storitve (blagajniški izpis),

    b) opis storitve,

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    reklamacije

    pritožba/ opravičilo

    navodilo za uporabo in popravilo naprave/izdelka

    navodilo za varstvo pri delu

    navodilo

    kuharski recept

    navodilo za uporabo izdelka (rok trajanja itd.)

    		  

    navodilo

    recept

    navodilo

    za uporabo kozmetičnih preparatov

    3.3.3.   Književni pouk

    Dijaki pridobivajo in si uzaveščajo vrednote italijanske kulture ter s spoznavanjem književnih del tudi zgodovinske, umetnostne, geografske vidike italijanske stvarnosti. Pri pouku italijanščine kot drugem jeziku razvijajo sociokulturne sposobnosti s pomočjo izbranih besedil italijanske književnosti ter književnosti istrskih avtorjev, ki pišejo v italijanskem jeziku.

    Dijaki v okviru te dejavnosti razvijajo:

    RECEPTIVNE SPRETNOSTI

    PRODUKTIVNE SPRETNOSTI

  • poiščejo neznane besede v slovarju;

  • z različnimi metodami (opazovanje, razvrščanje, določanje, povezovanje, pojasnjevanje, povzemanje, sklepanje, primerjanje, vrednotenje...) opazujejo predjezikovne prvine v literarnem delu: temo, kraj in čas dogajanja, motive, idejo, značajske lastnosti oseb;

  • prepoznavajo slovnične strukture;

  • izrazijo svoj vtis (mnenje) o besedilu.

  • zamenjajo besedo ali besedno zvezo z ustrezno sopomenko/protipomenko;

  • dopolnjujejo manjkajoče dele besedila;

  • urejajo povedi ali odstavke v logično zaporedje;

  • povezujejo posamezne dele besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom);

  • oblikujejo vprašanja in odgovore na temo izbranega umetnostnega besedila;

  • označijo književno osebo na podlagi njenih dejanj;

  • besedno/nebesedno izražajo temo obravnavanega besedila;

  • besedilo ustvarjalno preoblikujejo, ga dramatizirajo, spreminjajo dogajalni čas, prostor, like oseb, zaključek zgodbe;

  • ob danih ključnih besedah (navodilih) oblikujejo novo besedilo.

    •  

  • razlagajo sobesedilo;

  • ločijo izpoved, pripoved, oris, opis, oznako, dialog;
    • razložijo prenesene pomene besed in idejo književnega dela;

    • doživljajo umetnostno besedilo, izražajo svoja občutja, vrednotijo književno besedilo, posredujejo svoja mnenja in stališča.

    * Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili.

    4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

    4.1. NAČELA POUKA

    Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

    a)   znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

    b)   ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

    c)   predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.

    1.   Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

    2.   Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

    3.   Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

    4.   Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

    5.   Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.

    6.   Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

    4.2.   DIDAKTIČNA NAVODILA

    Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.

    Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.

    Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.

    4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

    Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa. Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.

    Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:

  • predstavitev sekvence (do 15 min) brez glasu ali brez slike. Dijak v obeh primerih na podlagi slušnih ali vizualnih kazalcev pojasnuje dogajanje;

  • predstavitev filma po sekvencah; dijak ugiba potek dogajanja, predstavi osebe, njihov medsebojni odnos in razpoloženje;

  • pri "video-sestavljenkah" učitelj razdeli dijake v dve skupini: v "slušatelje" (brez slike) in "gledalce" (brez zvoka); obe skupini skušata sestaviti potek dogajanja, se med seboj primerjata ter poiščeta skupne točke.

    Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

  • dejavnosti pred poslušanjem,

  • dejavnosti med poslušanjem,

  • dejavnosti po poslušanju.

    4.2.1.1. Dejavnosti pred poslušanjem besedila

    Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:

  • napove besedilno vrsto,

  • posreduje splošne podatke v zvezi z besedilom,

  • predstavi slikovno gradivo,

  • posreduje slovar neznanih izrazov,

  • usmerja razgovor v zvezi s tematiko besedila,

  • posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem vrstnem redu; dijak ugiba o pravilnem vrstnem redu,

  • dijak prebere podobno besedilo z isto temo.

    4.2.1.2. Dejavnosti med poslušanjem besedila

    Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat.

    Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

    1.   prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno);

    2.   zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);

    3.   reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);

    4.   dopolnjevanje besedila:

    • 5.   povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;
    6.   interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali razgovora) dijak ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje;

    7.   analiza zapisa slušnega besedila:

    • dijak analizira fonemske, slovnične in besedilne sestavine besedila;

    • ob poslušanju besedila si dijak označi razlike med pisnim in slušnim besedilom.

     

    4.2.1.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

    Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.
    Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakem v neomejenem številu, so:
    1.   oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila;
    2.   izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi);
    3.   ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu;
    4.   ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo;

    5.   oblikovanje vprašalnikov o predstavljeni problematiki;

    6.   oblikovanje mnenj in občutij glavnih oseb ter predstavitev dijakovega odnosa do govorčevih stališč.

     

    4.2.2.Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

    Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.
    Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje sporočilo/besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.
    Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje dijakovih stališč, interesov in solidarnosti.

    Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

     

    V pripravi na pouk:
  • skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice);

  • določi cilje, ki naj bi jih dosegel dijak v okviru različnih dejavnosti;

  • umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

    Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

  • skrbi za sproščeno, prijateljsko vzdušje in goji pri dijakih sodelovanje;

  • usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami dijakov;

  • izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka;

  • diferencira naloge in jih individualizira;

  • razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje;

  • spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak;

  • spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

    Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.

     

    4.2.2.1. Dialog

    Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

    Izvajamo ga lahko na več načinov:

  • vodeni dialog: dijaki uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s pomočjo kratkih dialogov, si uzaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil)

  • dialogi v nepravilnem vrstnem redu: dijaki smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog

  • dopolnjevanje dialoga: odprti tip dialoga pri dijakih razvija ustvarjalnost

  • dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, s pomočjo katere dijak lažje ureja vsebino ustnega sporočila

  • funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, kjer so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, dijak samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

    4.2.2.2.  Pretvarjanje/vživljanje v umišljeni svet

    Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.

    Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

  • Simbolne igre, igre zamišljanja, razvijajo dijakovo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

  • Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje, v ustvarjalno izražanje.

  • Sodelovanje in tekmovanje je sestavni del družabnih iger. V skupinski igri se dijak dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

  • Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, v katerih se uporabljajo določeni sporočanjski vzorci.

  • Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja, širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini predajanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke).

  • Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto dijak šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

    Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

    4.2.2.3.  Igre vlog

    Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje, ...), resnični situaciji (roditeljski sestanek, športno tekmovanje, ...), konfliktni situaciji (pozitivne, negativne strani pri gradnji nuklearke, ...) idr.

    a)   Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju

     

    Obvezni koraki

    Neobvezni koraki

    1.

    Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec)

    a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev,

    b. kratka predstavitev,

    c.   individualna in skupinska priprava igranja.

    2.

    Izvajanje (dvojica, skupina) – (učitelj - animator)

    a. spremljanje izvajanja,

    b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake,

    c.   plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine.

    3.

    Plenarna analiza izvajanja:

  • samovrednotenje dijakov,

  • komentar udeležencev v igri.

    		•  

    4.

    Dijaki vrednotijo izdelke

    		  

    5.

    		  

    Širitev in predelava besedil:

  • pisanje novih besedil

  • urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

    • 7.   Vrste iger vlog

    1.   Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

    2.   Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.

    3.   Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

    • 4.   Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

     

    4.2.2.4.  Projektno delo

    Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.
    Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.
    Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.
    Smernice za pripravo projektnega dela
    a)   Priprava na projektno delo:
    učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.
    b)   Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:
    dijaki zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.
    c)   Interakcija nalog in vsebin:
    delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela, način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo učitelj, kasneje izvajajo projektno delo dijaki sami.
    d)   Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

    e)   Vrednotenje rešitev in izdelkov:
    dijaki sami vrednotijo svoje izdelke; zaključke posreduje učitelj.

     

    4.2.2.5.  Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

    S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.

     

    Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:
    1.   spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)
    2.   opisovanje in pripovedovanje:
    3.   razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:

    4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

    Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti izvirnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.
    Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.
    Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:
    1.   prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote
    2.   prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo
    3.   prebere besedilo, da razume podrobnosti
    4.   natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke

    5.   preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost

    6.   interpretira besedilo.

     

    Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:
  • dejavnosti pred branjem,

  • dejavnosti med branjem,

  • dejavnosti po branju

    4.2.3.1. Dejavnosti pred branjem besedila

    Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

    1.   učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;

    2.   obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;

    3.   na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;

    4.   spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme, ...) ali označene z naslovi, podnaslovi;

    5.   posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;

    6.   posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;

    7.   posreduje skrajšano obliko besedila;

    8.   umesti besedilo v kontekst;

    9.   prikliče vsebino analognega besedila v materinščini;

    10. oblikuje inačice na predlagano besedilo.

    4.2.3.2.  Dejavnosti med branjem

    Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakom hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:

  • ilustracijami, ki spremljajo besedilo;

  • besedami in besednimi zvezami, skupnimi več jezikom;

  • datumi, številkami, imeni krajev, oseb;

  • ključnimi in ponavljajočimi se besedami;

  • transferjem jezikovnih znanj iz materinščine.

     

    Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:

    11. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);

    12. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;

    13. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);

    14. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;

    15. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce, ...);

    16. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;

    17. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;

    18. primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog...), zgodbe in ilustracije;

    19. povezuje besedila med seboj: primerjava besedil v materinščini in tujem jeziku, skrčene obnove, povezovanje slogovnih zvrsti (sinteza);

    20. sprejema odločitve, razrešuje probleme (s pomočjo prospekta načrtuje izlet; na podlagi podatkov iz besedila odkrije povzročitelja kaznivega dejanja);

    21. prepoznava besedilne vrste, teme, naslovnika, cilje besedila, odstavke, ki povzemajo vsebino besedila, prepoznava slogovno zaznamovanost, odnos med piscem in naslovnikom, specifične funkcije besedila (zahteva, zahvala..), stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu, vse izraze v besedilu v zvezi z dano tematiko, kohezivne elemente (vezniške besede, zaimke, ...), zaznava prehod v temi (koherenca), slovnične strukture.

    4.2.3.3.  Dejavnosti po branju besedila

    Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:

    1.   oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;

    2.   uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);

    3.   ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo...);

    4.   izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;

    5.   utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi.

    4.2.4.Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

    Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).

    Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavnosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

    Vodenje pisnih dejavnosti:

    1.   obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) -informacija/evalvacija -poprava.

    2.   naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem- informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.

    4.2.4.1. Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

  • Oblikovanje povedi: dijake navajamo na ustrezen izbor besedja, pravilnost jezikovne rabe, upoštevanje pravopisnih posebnosti (dijaki urejajo, dopolnjujejo povedi, igre, puzzle, ...).

  • Dopolnjevanje besedila: učitelj posreduje nepopolno besedilo, dijaki dopisujejo manjkajoče podatke, s ključnimi besedami oblikujejo zgodbo.

  • Krajši opisi in obnove: dijaki razvijajo spretnosti pisanja na predhodnih spretnostih govora: govor/poslušanje/ strnjena obnova, intervju/ vnašanje podatkov iz intervjuja v tabelo itd. Iztočnica je lahko tema, ki smo jo obravnavali v razgovoru, je lahko ilustracija ali besedilo.

  • Oblikovanje besedila na osnovi podatkov (raba vezniških besed):

  • povezovalci posameznih sestavin besedila (tabela z opisom delovnega dne v šoli; ilustracije, ki jih dijak poveže in opiše),

  • oblikovanje miselnih vzorcev posredujejo dijakom jezikovni material in navodila v zvezi z vsebino in ureditvijo besedila.

  • Posredovanje vzorcev besedil, s pomočjo katerih se dijaki seznanijo s strukturo in vsebino besedila (življenjepis).

    4.2.4.2.  Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

  • pisanje besedila po danih navodilih (s pomočjo ključnih besed): dijak pri tej dejavnosti usvoji zgradbo besedila;

  • pisanje z jasnim sporočilnim namenom in z znanim naslovnikom (zaupna pošta, ...);

  • spreminjanje lika znane osebe (učitelj, sošolec, zgodovinska oseba, ...);

  • pisanje reklamnega oglasa: dijak uporablja učinkovita jezikovna sredstva, s katerimi prepričuje, navdušuje naslovnika;
  • pisanje pesmi; branje vezane besede spodbuja dijake k ustvarjalnemu pisanju, k izražanju svojih čustev.

    Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.

    4.2.5.Domače naloge

    Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnjenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk. Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

    5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

  • Pouk italijanščine se navezuje na slovenščino predvsem pri razlagi italijanskega jezikovnega sistema (glej Katalog slovničnih struktur). Opismenjenost, slogovna izraznost, poznavanje načel besedilnosti pa se kot splošne sposobnosti prenašajo iz materinščine v tuji ali drugi jezik.
    Struktura slovenščine je v nekaterih sestavinah podobna (nekatere zaimenske oblike v italijanščini, ...), v nekaterih pa različna (glagolski vid, dovršne in nedovršne glagolske paradigme, sklanjatev samostalnika). Nekatere jezikovne strukture so posebne za italijanščino in si jih dijaki uzaveščajo kot značilne idiomatske strukture. Izrazit primer, ki omogoča kontrastiranje med slovenščino in italijanščino je izražanje preddobnih, istodobnih in zadobnih dejanj.

  • Pouk italijanščine se navezuje tudi na pouk

  • tujih jezikov: poznavanje več tujih jezikov povzroča pojave prenosa znanj, ki na pragmatični ravni spodbujajo doseganje boljših učinkov (opismenjenost, ubesedovanje, izbira registra in zvrsti pri sporočanju), občasno pa so vir napačne rabe jezikovnih struktur (interferenca na fonološki in morfosintaktični ravni). Iz angleščine dijak prenaša mnoga slovnična znanja (na primer: oblikovanja trpne oblike, izražanje preddobnosti v preteklosti, izražanje neresničnosti in umišljenosti). Na ravni besedišča pa uporablja mnoge izposojenke, ki so se uveljavile v vsakodnevni sporočanjski rabi (sleng mladih, računalniški termini, besedišče iz športa). Pri rabi angleščine pa dijak prepoznava mnoge izposoje iz italijanščine predvsem na ravni besedišča (na primer: hrana, glasba, arhitektura in umetnost, bančništvo).

  • zgodovine (razvoj Slovenske Istre skozi zgodovino, obdobje fašizma);

  • umetnosti (kulturni dosežki in kulturna dediščina Slovenske Istre (J2));

  • geografije (Slovenska Istra, Italija, Srednja Evropa);

  • sociologije (razlaga družbenih pojavov kot pogoj za razumevanje literarnih obdobij);

  • strokovnih predmetov (glej poglavje Strokovna besedila).

    Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr. (na primer: Beneška gotika v Slovenski Istri, raziskovalna naloga o dvojezičnih napisih, prospektih (J2)...).

    6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test) iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

  • učenje je proces, ki celostno vpliva na razvoj dijaka (t.i. holistični princip) kot osnovna izkušnja, s pomočjo katere dijak odkriva nove dimenzije sporočanja in s tem zavedanja sebe in drugih;
  • pouk je osredotočen na dijaka: učitelj prilagaja učne metode, tehnike in vsebine dijakovi osebnosti, njegovim izkušnjam, interesom, željam in s tem osmisli učne dejavnosti, v katere se dijak vključuje na način, ki mu najbolj ustreza;
  • pouk je usmerjen v dejavnosti, ki usposabljajo dijake za govorne položaje, v katerih bodo z jezikovnimi sredstvi dosegli tisto, kar so se namenili. Besedišče in slovnične strukture so sestavni del obravnave posameznih sporočanjskih vsebin in so podrejene govorčevim potrebam.

    Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.

    Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakev, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.

    Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.

    Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

  • Neformalno preverjanje je nenačrtno preverjanje, ki se izvaja sprotno in stalno. Gre za t.i. formativno preverjanje, saj se dijakovo znanje preverja v procesu nastajanja njegovih jezikovnih sposobnosti.
  • Formalno preverjanje znanja je sistematičen in načrten izbor tehnik in vaj, ki so oblikovane z namenom, da učitelju in dijaku potrdijo uspeh njunega dela (ocenjevanje).

    S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".

  • Samopreverjanje naj bo sestavni del procesa preverjanja. Samopreverjanje lahko postane tudi stalna oblika in metoda vodenega ali samostojnega spremljanja učenja kot mapa dijakovih dosežkov pri usvajanju jezika (jezikovni portfolio). Dijaka usmerjajo k samopreverjanju želja po opazovanju lastnih dosežkov, samorefleksija o načinu pridobivanja jezikovnih znanj in interes za zbiranje najbolj značilnih dosežkov v procesu učenja jezikov.

    Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.


    •

    6.2.   SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA

    Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju dijakovih izdelkov.

    TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA

    		  

    NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

    1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

     

    1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA

    prirejena besedila

    • tip dopolnjevanja kratkih odgovorov;
    • tip povezovanja in urejanja
    • alternativni tip (pravilno/napačno)
    • izbirni tip nalog (naloge z najboljšim odgovorom, naloge z več pravilnimi odgovori, naloge, ki vsebujejo nepravilen odgovor, naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov)

     

    		  

    izvirna besedila

    • oblikovanje dvogovornih /enogovornih
      (intervju, pismo) besedil
    • testi prostih odgovorov
    • povzemanje poslušanih/govorjenih/ekraniziranih besedil (obnova)

    2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov

     

    2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti
    • slovnične strukture
    • besedišče
    • posamezne funkcijske sposobnosti

     

     
    •  bralne spretnosti+spretnosti pisanja
    • slušne+govorne spretnosti

    3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

     

    3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV

    določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov)

    		  

    stvarna slika učnih dosežkov

    postopno odpravljanje pomankljivosti

    4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA

     

    4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH  SITUACIJAH (pragmatično preverjanje)

    5. ENOSMERNO PREVERJANJE

     

    5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE

    učitelj - dijak

    		 

    učitelj - dijak - dijak

    6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA

     

    6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA

    testi objektivnega tipa

    		 testi subjektivnega tipa  

    projektno delo

    		 tehnike samopreverjanja, (portfolio)

    7. SUMATIVNO PREVERJANJE

     

    7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE

    testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi)

    		  

    diagnostični
    testi

    vrednotenje
    dosežkov

    8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA

     

    8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA

    preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa

    		  

    oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil

    9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE

     

    9. OPISNO OCENJEVANJE
         

    opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti

    6.3.   OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

    Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje dijakovih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju dijakovih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.

    Obvezni obliki preverjanja sta:

  • ustno preverjanje,

  • pisno preverjanje (vsaj enkrat v ocenjevalnem obdobju).


    • 6.4.   PRIMERA PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI

    6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

    *RAVNI ZNANJA

    IZGOVORJAVA

    SLOVNIČNA PRAVILNOST

    BESEDIŠČE

    DISKURZIVNA SPOSOBNOST

    SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST

    A1

    Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze.

    Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo.

    Oblikuje proste povedi. Prisotne so napake pri rabi osnovnih jezikovnih struktur (npr.: samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet).

    Dijak razpolaga s skromnim besediščem, ki je omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz njegovega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča.

    Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem ali s preprostimi povedmi.

    Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje).

    A2

    Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje.

    Prisotne so posamezne napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo.

    Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje). Dijak dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (zaimek, predlog, prislov, glagol: passato prossimo itd. ) in skladenjskih vzorcev.

    Besedišče je povezano z dijakovimi interesi, s čimer dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...)

    Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo.

    Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti:

  • vedenjske vzorce pri pozdravljanju (ob prihodu, odhodu);

  • zahvaljevanje in druge vedenjske vzorce (prositi za besedo, čestitati itd).


    • *Ravni znanj povzeti po: Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe.

    *RAVNI ZNANJA

    IZGOVORJAVA

    SLOVNIČNA PRAVILNOST

    BESEDIŠČE

    DISKURZIVNA SPOSOBNOST

    SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST

    B1

    Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri rabi težjih slovničnih struktur in skladenjskih vzorcev (futuro nel passato, periodo ipotetico).

    Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (dijakov izkustveni svet).

    V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom.

    Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost.

    B2

    Dijak občasno dela napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (poudarek, izgovorjava podvojenih soglasnikov) posebno pri neznanih besedah in besednih zvezah.

    Kljub napakam pri težjih slovničnih strukturah (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto...) je sporočilo jasno. Pri oblikovanju preprostih povedi dijak nima težav s skladnjo.

    V govornem položaju uporablja ustrezno besedišče, izraža svoje mnenje v zvezi s temami svojega interesnega področja in svoja čustvena stanja.

    Oblikuje koherentna besedila, v katerih podrobno opisuje, posreduje svoje mnenje, svetuje.

    Prepoznava  interkulturne posebnosti pripadnikov ciljnega jezika. Spoznava stvarnost izven svojega izkustvenega območja. Spoštuje razlike med svojim svetom in svetom pripadnikov italijanske kulture.


    6.4.2.Vrednotenje pisnih izdelkov

    Pri vrednotenju dijakovih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti

    KRITERIJI

    A1

    A2

    B1

    B2

    SPOROČILNOST

    Dijak oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev.

    Pisni izdelek delno ustreza sporočilnemu namenu Razpoznavna je osnovna misel besedila, v okviru katerega dijak posreduje dejstva, opisuje, našteva. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila.

    Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje.

    Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst.

    Dijak dobro sporoča v pisni obliki. V besedilu primerno razvija temo. Pri izražanju svojih stališč v zvezi z vsebinami svojega interesnega področja, ki jih ustrezno ponazarja s konkretnimi primeri, je natančen.

    ORGANIZIRANOST

    Zgradba besedila je preprosta . Dijak oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez.

    Opazen je dijakov poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila.

    Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji).

    Notranja in zunanja zgradba besedila ustreza besedilni vrsti in namenu. Besedilo je primerno členjeno v uvod, jedro in zaključek. Dijak ustrezno rabi pretežno vse kohezivne elemente.

    JEZIKOVNA PRAVILNOST

    Prisotne so napake tudi pri uporabi osnovnih slovničnih struktur, skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnosti. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja pretežno izraze in besedne zveze, ki jih je usvojil pri pouku.

    Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Pri pisnih izdelkih so občasne še prisotne napake.

    Besedišče je povezano z dijakovimi interesi: dijak uporablja običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku.

    Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

    Dijak razpolaga z usteznim besediščem.

    Napake so le občasne (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto, ...).

    V besedilu dijak uporablja ustrezno besedišče, ki ga srečuje v učbenikih, v časopisih in revijah.

    6.4.3.Vrste besedil

    Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:

    VRSTE BESEDIL

    A1

    A2

    B1

    B2

    DVOGOVORNA BESEDILA

  • odgovori na vprašanja,

  • intervju, anketa, vprašalnik,

  • vabilo

  • dialog,

    • X

    X

    X

    X

    opis

    		  

    X

    X

    X

  • osebe,

    • x

    x

    x

    x

  • predmeta,

    • x

    x

    x

    x

  • postopka,

    		•  

    x

    x

    x

  • dogodka,

    • x

    x

    x

    x

  • slike, risbe, fotografije,

    • x

    x

    x

    x

  • film.posnetka, ..

    		•  

    x

    x

    x
     

    obnova

    		  

    X

    X

    X

    ENOGOVORNA BESEDILA

    pisni sestavek po vzorcu

    		  

    X

    X

    X

  • pismo,

    • x

    x

    x

    x

  • življenjepis,

    		•  

    x

    x

    x

  • dnevnik,

    • x

    x

    x

    x

  • obvestilo, oglas, faks,

    • x

    x

    x

    x

  • prošnja,

    		•  

    x

    x

    x

  • poročilo, ..

    		•  

    x

    x

    x
     

    daljši pisni sestavek

    		    

    X

    X

  • kreativni (pripoved, zgodba, ...),

    		•    

    x

    x

  • izkustveni /pripovedni,

    		•    

    x

    x

    argumentativni spis (poročilo),

    		      

    x

    razpravljalni (razprava, esej, ...),

    		      

    x
     

    spis o umetnostnem besedilu

    		        

    7. LITERATURA IN DRUGI VIRI

    Katalogi znanj

    1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana

    1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana

    Tuji učni načrti

    1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija)

    1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia)

    Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages

    The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines

    1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA

    Publikacije Sveta Evrope

    Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

    November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee

    Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe

    DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe

    SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe

    1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe

    VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe

    Didaktika pouka drugega jezika

    AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia

    BRASCA, L. ed altri 1986: Progetto lettura, La Nuova Italia

    ČOK, L. 1993: Usvajanje maternega, drugega in tujega jezika. Jezik tako in drugače, Zbornik 1. kongresa Društva

    ČOK, L. 1990: Contributo alla didattica della lingua come lingua seconda, Linguistica XXX, Filozofska fakulteta, Ljubljana

    ČOK, L. 1996: L'insegnamento/apprendimento delle lingue seconde nell'Istria Slovena. L'italiano. - Activity Packs for language Teachers, Università di Udine/Univerza v Ljubljani, Kappa Vu/ Udine

    DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A. in MIKLIČ, T., Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana

    GNAMUŠ KUNST, O. 1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana

    HATCH, E. 1978: Second Language Acquisition and Second language Learning, A book of reading Rowley, Newbury House

    Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov. Uporabno jezikoslovje, Ljubljana. Uredila Meta Grosman

    Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Uredila Lucija Čok za Uporabno jezikoslovje, Ljubljana, str.120-130

    Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje

    1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje

    1998: Jezik za danes in jutri. ŠTRUKELJ, J: Uporabno jezikoslovje