Sprejeto na strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje 11.2.1999
VSEBINA
2. ŠTEVILO UR
4. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE
4.1 JEZIK
4.1.1 Funkcionalni in izobraževalni cilji
4.1.2 Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev
4.2 KNJIŽEVNOST
4.2.1 Funkcionalni in izobraževalni cilji
4.2.2 Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev
4.2.3 Vsebine
5. DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE
5.1.1 Didaktična načela
5.1.2 Navodila za načrtovanje in izvajanje pouka
6. STANDARDI
7.1 Obvezni načini
7.2 Priporočila
Slovenščina je drugi jezik teh dijakov, zato so cilji in vsebine drugačni kot pri materinščini (italijanščini). Obenem pa je njihov državni jezik, zato ustrezno obvladovanje slovenščine dijakom omogoča vključevanje v ožje dvojezično in širše družbeno okolje ter lasten osebni razvoj, zaznamovan z večkulturnostjo, kar bi zanje morala biti prednost in ne ovira.
Dijaki se pri tem predmetu usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v različnih okoliščinah: pri poklicnem delu in pri dvigu splošne, izobrazbene in kulturne ravni.
Učni načrt nadgrajuje učni načrt za pouk slovenščine v osnovnih šolah z italijanskim učnim jezikom na narodno mešanem območju Slovenske Istre. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali v srednje strokovno in tehniško izobraževanje.
Predmetu slovenski jezik in književnost je v 3-letni poklicni šoli namenjenih 315 ur pouka, in sicer 105 ur letno (po 3 ure tedensko) v 1., 2. in 3. letniku.
Dijaki pri slovenščini sprejemajo (poslušajo in berejo) in tvorijo (govorijo in pišejo) neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo in berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnimi besedili je zaradi posebnih razlogov (vplivanja/interferenc iz materinščine, slabšega predznanja dijakov iz narodno mešanih družin ali celo popolnega neznanja jezika dijakov iz hrvaškega dela Istre) namenjenih 70 % pouka, delu z umetnostnimi besedili iz slovenske književnosti pa 30 % pouka. Neumetnostna in umetnostna besedila so zaradi različnega pristopa k obravnavi predstavljena ločeno v učnem načrtu in v didaktičnih priporočilih.
1. Dijaki se zavedajo, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo položaj italijanščine/materinščine in madžarščine v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu. Zavedajo se pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem družbenem in osebnem življenju, zato imajo do njega pozitivno razmerje.
2. Dijaki se usposabljajo za učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v slovenskem knjižnem jeziku.
3. Dijaki spoznavajo priložnosti za rabo J1 (italijanščine) ali J2 (slovenščine) in jezikovno lojalnost ter tako relativizirajo svoja enocentrična stališča.Sodelujejo v pogovorih, poslušajo ali gledajo in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoja čustva, doživetja, stališča ali svoje misli. Z različnimi govorci se pogovarjajo vljudno in strpno ter spoštujejo mnenje drugih. Usposabljajo se za sporazumevanje v svojem poklicu, s strokovnimi sodelvci in s strankami. Kritično sprejemajo različna besedila in se naučijo uporabljati nove podatke v vsakdanjem življenju. Dijaki tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila v slovenskem knjižnem jeziku. Ob sistematičnih jezikovnih vajah odpravljajo vplivanja/interference iz materinščine.
4. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književnosti; ob branju in pogovorih o umetnostnih besedilih oblikujejo lasten sistem kulturnih, družbenih in estetskih vrednot.
5. Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce; razvijajo zmožnost branja (doživljanja in razumevanja) slovenskih književnih besedil ter zmožnost govorne in pisne ubeseditve svojega doživetja.
6. Dijaki spoznajo temeljne literarnozgodovinske in -teoretične pojme, nujne za umeščanje in interpretacijo prebranih umetnostnih besedil.
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila
2. Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila - se pogovarjajo in Govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.
3. Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Pri obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.
2. Pri razčlembi besedil dijaki spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih Jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.
3. Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.
4. Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.
FUNKCIONALNI CILJI
1 Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.
1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.
|
1. |
2. |
3. |
|
1 Poslušajo (in gledajo) : |
||
|
- neuradne pogovore, |
- uradne pogovore s strankami, |
- uradne pogovore s poslovnimi partnerji in sodelavci na sestanku. |
|
Po poslušanju: - poročajo o okoliščinah pogovora (o sogovorcih, času in kraju) ter o (glavni) temi pogovora; - povzamejo bistvene podatke; - ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, raziskovalen/prepričevalen/pogajalen, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo; - vrednotijo vljudnost in razumljivost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; - vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; - se pogovarjajo o (ne)pričakovanem odzivanju govorcev. |
||
|
2 SAMI PRIPRAVIJO PODOBEN POGOVOR. Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Sošolci presojajo govorni nastop (posebej so pozorni na pravorečno pravilnost), nastopajoči pa ga zagovarjajo . |
||
1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.
|
1. |
2. |
3. |
|
1 Poslušajo (gledajo) krajša, manj zahtevNA BESEDILA, in sicer: |
||
|
- predstavitev osebe/kraja/poti, - oznako osebe, - opis predmeta, - (radijsko/televizijsko) reklamo, |
- poljudnoznanstveno oddajo, - opis delovnega postopka, - vest o zanimivostih, |
- opis naprave in njenega delovanja, - razlago povezanosti faz postopka ipd., - razlago pojmov. |
|
Po poslušanju: - navedejo bistvene podatke, s pomočjo učitelja jih vsak dijak uredi v obliki mislenega vzorca, - obnovijo besedilo, - določijo okoliščine tvorjenja besedila (tvorca, naslovnika, kraj, čas) ter predvidijo odziv naslovnika, - vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo, - vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste. |
||
|
2 SAMI GOVORNO NASTOPAJO (Z VNAPREJ PRIPRAVLJENO TEMO). |
||
|
Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti; prizadevajo si govoriti zborno. |
||
2 Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.
2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila; sami tvorijo podobna uradna besedila.
|
1. |
2. |
3. |
|
1 BEREJO: |
||
|
- uradni pozdrav (na razglednici), - uradno voščilo, - uradno čestitko, - uradno obvestilo (tudi na dopisnici), - javno obvestilo (vozni red, RTV-program, vremensko napoved, kazalo), |
- uradno opravičilo, - uradno prošnjo, - uradno zahvalo, - uradno sožalje, - javno obvestila (telefonski imenik, teletekst, športni program), |
- uradno in javno vabilo, - uradno pooblastilo, - uradno potrdilo, - uradno pritožbo, - uradno ponudbo, - javno obvestilo (kulturni program). |
|
Po branju: - navedejo sporočevalca in naslovnika, - ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval, - navedejo bistvene podatke, - najdejo zahtevani podatek, - ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno, - podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste -- tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost, - vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo; posebej so pozorni na interference iz materinščine. |
||
|
2 SAMI PIŠEJO PODOBNA URADNA BESEDILA (nekatera lahko tudi na računalnik). Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. |
||
|
3 IZPOLNJUJEJO: |
||
|
- prijavnico in naročilnico, |
- poštne, bančne idr. obrazce. |
|
2.1 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.
|
1. |
2. |
3. |
|
1 Berejo krajša, manj zahtevna besedila, in sicer: |
||
|
- opis predmeta/kraja/poti, - mali oglas, - oznako osebe, - vest o zanimivostih, - reklamo/turistični prospekt, |
- opis delovnega postopka, - poročilo o zanimivostih, - navodilo za delo, - pripovedi o življenju in delu znanih Slovencev ter drugih znanih osebnosti,
|
- opis naprave in njenega delovanja, - razlago vzročno-posledične/ namerne/pogojne povezanosti faz postopkov ipd., - razlago pojmov, - strokovno poročilo, - zapisnik. |
|
1.1 Po branju: - navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. iz preglednic, grafikonov ipd.), - ustno obnovijo vsebino, - ob pomoči učitelja vrednotijo besedilo (dobro/slabo, resnično/neresnično, prav/narobe), tudi glede na svoje predznanje (primerjajo ga z drugimi znanimi besedili). - podčrtajo jezikovna znamenja, tipična za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste -- tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost. - povedo, kaj se reklamira/ponuja in kaj se o tem pove, - prepoznajo besedni in nebesedni del reklame/ponudbe in vrednotijo njuno vlogo, - ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku in kako se bo ta odzval, - skušajo besedilo kritično ovrednotiti. |
||
|
1.2 Po drugem branju: - razložijo pomen izbrane besede/besedne zveze iz besedila, |
||
|
- izbranim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke, podpomenke, besedno družino, |
- izbranim besedam iz besedila določijo besedno vrsto in osnovne slovnične lastnosti, |
- v povedi določijo stavčne člene, |
|
- v besedilu zaznamujejo neustrezne besede/besedne zveze ter jih zamenjajo z ustreznimi sopomenkami, |
||
|
- vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo napake (posebej so pozorni na interference iz materinščine) in svoje popravke utemeljijo. |
||
|
2 PIŠEJO BESEDILA, in sicer: |
||
|
- opis predmeta, - mali oglas, - obnovo tega, kar so slišali/videli/brali, |
- opis delovnega postopka, - navodilo za delo, - pripoved o svojih doživetjih, mislih, čustvih, željah ipd.,
|
- opis naprave in njenega delovanja, - strokovno poročilo, - oceno tega, kar so slišali/videli/ brali; svojo oceno utemeljijo, - življenjepis. |
|
2.1 Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. 2.2 Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo. Primerjajo in si uzaveščajo tudi razlike med slovenščino in materinščino; posebej na besedoslovni (kalki) in skladenjski ravnini. |
||
|
3 TVORIJO NEBESEDNA VIDNA SPOROČILA (razpredelnice, grafikone ...), tudi z računalnikom. |
||
3 Dijaki sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.
|
1. |
2. |
3. |
|
Vadijo govorjenje in pisanje v uradnih in neuradnih govornih položajih in za različne naslovnike (npr. stranke, sodelavce ali poslovne partnerje, v enakovrednih ali neenakovrednih odnosih). ................................................................................................................................................................... Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost. |
||
|
Bitja/stvari/postopke poimenujejo na podlagi opisa/definicije. .................................................. Danim besedam iščejo ustrezne sopomenke (protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke). Sopomenkam določijo ustrezne okoliščine. .................................................. Danim besedam navedejo čim več besed iste besedne družine. |
Danim slogovno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke. .................................................. Razložijo pomen danih stalnih besednih zvez, navajajo govorne položaje, v katerih bijih uporabili. Dane besedne zveze prevajajo v italijanščino in primerjajo s slovenskimi. .................................................. Prevzete besedne zveze zamenjujejo s slovenskimi ustreznicami. |
Dane prevzete besede zamenjajo s slovenskimi ustreznicami. .................................................. Ponovljene besede v danem besedilu zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi. .................................................. Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (tako povedi združujejo v večstavčne povedi). .................................................. Po vzorcih sami tvorijo besede in pretvarjajo tvorjenke v besedne zveze. .................................................. Besedotvorno zmožnost slovenščine primerjajo z materinščino. |
|
Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje slovničnih kategorij in pravil -- popravljajo najpogostejše slovnične (tj. oblikoslovne, oblikotvorne in skladenjske) napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil (npr. za rabo velike začetnice, končnih ločil, vejice, dvopičja, narekovaja in oklepaja, za pisanje nikalnice in predlogov ter predpon u-/v- ipd.) -- popravljajo najpogostejše pravopisne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke. ............................................................................................................................................................. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje temeljnih pravil knjižne izreke -- popravljajo najpogostejše pravorečne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke. |
||
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1 Pri obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavane besedilne vrste ter tako pridobljeno znanje uporabijo pri tvorbi podobnih besedil.
2 Pri razčlembi besedil dijaki spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli:
|
1. |
2. |
3. |
|
- črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, dvopičje, - glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto, - beseda, besedna zveza, poved, besedilo, - protipomenka, - sopomenka, - nadpomenka, - podpomenka, - besedna družina, - umetnostno/neumetnostno besedilo, - uradno/neuradno besedilo, - poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst, - sporazumevanje, - sporočevalec, - naslovnik, - besedni/nebesedni jezik, - knjižni/neknjižni jezik, - narečje, - sleng, - državni jezik, - uradni jezik, |
- narekovaj, pomišljaj, vezaj, - prvotni/preneseni pomen, - stalna besedna zveza, - blizuzvočnica, - stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda, - žargon, žargonski izraz, - strokovno besedilo, strokovni izraz, - besedna vrsta (samostalnik, pridevnik, zaimek, števnik, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet), - poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst, |
- slovenska/prevzeta beseda, - tvorjena/netvorjena beseda, - stavek, - enostavčna/večstavčna poved, - stavčni členi: osebek, povedek, predmet, prislovno določilo, levi in desni prilastek, - priredje, - podredje, - glavni stavek, - odvisnik, - poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst. |
3 Dijaki spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.
|
1. |
2. |
3. |
|
Seznanijo se z zakonsko postavitvijo slovenščine kot državnega jezika ter italijanščine in madžarščine v Republiki Sloveniji. .................................................. Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga. |
Ugotavljajo in utemeljujejo pomen učenja slovenščine kot drugega jezika v dvojezičnem okolju ter pomen učenja tujih jezikov. ................................................. Prepoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov. .................................................. Spoznavajo osnovne jezikovne družine v Evropi in mesto slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini. |
Seznanijo se z jezikovno politiko in kulturo v Republiki Sloveniji ,
s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu; .................................................. Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje prevzete prvine. Iz svojega okolja navedejo primere prevzetih lastnih in občnih imen ter ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja tujih besed v slovenski jezik (primerjalno s prevzemanjem v materinščino). |
|
Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki (SP, SSKJ, slov.-it. in it.-slov. slovarjem) in se jih naučijo uporabljati. |
||
4 Dijaki sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo.
Dijaki sistematično spoznavajo:
|
1. |
2. |
3. |
|
- pisanje glasov in glasovnih sklopov, - izgovor glasov v posebnih položajih, - rabo pike, vprašaja, klicaja, vejice (tudi primerjalno z materinščino), dvopičja, - rabo velike in male začetnice (tudi primerjalno z materinščino - napake zaradi vplivanj), |
- rabo narekovaja, pomišljaja, vezaja, - pravilno intonacijo in stavčni poudarek (primerjalno z materinščino), |
- pisanje prevzetih besed (tudi primerjalno z materinščino), - ustrezno hitrost govorjenja, členitev s premori, register in neverbalno izražanje (primerjalno z materinščino).
|
FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)
1 Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo.
2 Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave).
3 Dijaki o prebranih leposlovnih besedilih poročajo v krajših govornih nastopih in zapisih (doživljajski spisi, oznake, obnove).
4 Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da pišejo manj zahtevna izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi književnimi deli.
5 Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila.
IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)
1 Dijaki poznajo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil.
2 Dijaki poznajo obdobje in delo avtorjev obravnavanih besedil - samo dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil.
3 Dijaki ob branju besedil spoznavajo najbolj temeljne literarnoteoretične pojme.
FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)
|
1. letnik |
2. letnik |
3. letnik |
|
1 Dijaki berejo leposlovna besedila, poslušajo branje le-teh in se o njih pogovarjajo. |
||
|
1.1 Dijaki berejo besedila, ob katerih spoznavajo značilnosti besedne umetnosti oziroma razlikujejo umetniško rabo besed od neumetniške. |
Dijaki berejo značilna besedila obdobij slovenske književnosti po kronološkem zaporedju. |
|
|
1.2 Dijaki pravilno pravorečno, smiselno in tekoče berejo. |
Dijaki pravilno pravorečno, stavčnofonetično, smiselno in tekoče berejo. |
|
|
2 Dijaki ustno ali pisno izražajo svoje doživljanje prebranih besedil (občutja, predstave, mnenja, zaznave). |
||
|
2.1 Dijaki ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z vodenim razčlenjevanjem besedil. |
Dijaki ob ponovnem branju dopolnjujejo prvotno doživetje z delno vodenim razčlenjevanjem besedil. |
|
|
2.3 Med razčlenjevanjem besedil ali po njem dijaki ustno ali pisno izražajo lastno vrednotenje, pri čemer se sklicujejo: |
||
|
na svoje izkušnje, |
na svoje izkušnje in znanje, |
na svoje izkušnje in znanje ter na značilne prvine prebranih besedil. |
|
2.4 Dijaki berejo po učiteljevih navodilih dela za domače branje; po postavljenih vprašanjih izražajo lastno doživljanje, razumevanje in vrednotenje. Vse to utemeljujejo. |
||
|
3 Dijaki pokažejo v govornem nastopu sposobnost ubeseditve svojega doživljanja, razumevanja in vrednotenja prebranih leposlovnih besedil. |
||
|
Govorni nastop je voden - usmerja ga učitelj z vprašanji. |
Govorni nastop je samostojen. |
Govorni nastop je samostojen. Dijaki znajo tudi razložiti svoje razumevanje. |
|
4 Dijaki pokažejo v smiselno povezanem pisnem besedilu sposobnost ubeseditve svojega sprejemanja leposlovnih besedil: |
||
|
doživljanja in razumevanja, |
doživljanja, razumevanja in vrednotenja, |
doživljanja, razumevanja, vrednotenja in utemeljevanja. |
|
5 Dijaki preizkušajo svoje sposobnosti ustvarjalnega pisanja, tako da po lastni želji pišejo izvirna besedila v zvezi z obravnavanimi ali drugimi knjižnimi deli: |
||
|
doživljajski in domišljijski spisi, |
doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki, |
doživljajski in domišljijski spisi, dnevniki; |
|
Prebranim besedilom dajejo drugačne naslove, nadaljujejo zgodbo, spremenijo konec, ilustrirajo. |
||
|
6 Dijaki si ogledajo vsaj eno ekranizacijo slovenskega leposlovnega besedila. |
||
IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)
|
1. |
2. |
3. |
|
1 Dijaki poznajo, opisujejo in povezujejo tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil. Povezujejo in primerjajo jih s književnimi obdobji in smerni v italijanski književnosti. |
||
|
Ob učiteljevem vodstvu jih predvsem prepoznavajo. |
Ob učiteljevem vodstvu jih prepoznavajo in opisujejo. |
Samostojno jih prepoznavajo in opisujejo. Ob učiteljevem vodstvu jih povzemajo. |
|
2 Dijaki poznajo obdobje in delo avtorjev obravnavanih besedil - predvsem dejstva in značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju besedil. |
||
|
Dejstva in značilnosti iz obdobja in dela avtorjev povezujejo z značilnostmi njihovih leposlovnih besedil. |
||
|
Prepoznavajo pripadnost besedila obdobju in smeri. |
||
|
3 Dijaki ob branju besedil prepoznavajo in utrjujejo temeljne literarnoteoretične pojme, ki jih spoznajo že pri materinščini; z učiteljevo pomočjo jih v besedilih prepoznavajo in opisujejo: |
||
|
- opisovanje (objektivno, subjektivno), - opisno označevanje, - pripovedovanje (objektivno, subjektivno), |
- zvrsti in vrste: lirika, epika, dramatika, - osebnoizpovedna pesem , - razpoloženjska pesem, - črtica, roman, novela, - tragedija, komedija, - snov/tema, - motiv, - ideja/sporočilo, |
1. LETNIK
|
TEME IN BESEDILA |
POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO |
|
1. Besede in dejanja; besedna umetnost Fran Levstik; Martin Krpan (2 odlomka, "Srečanje s cesarjem", "Na dvoru") 2. O čem lahko piše besedni umetnik? Janko Kersnik: Jara gospoda (film)
Josip Murn: Nebo, nebo ali Kje tihi si mi dom? 3. Ljudsko in sodobno umetnostno besedilo
Svetlana Makarovič: Zeleni Jurij (tudi moderna glasbena priredba Došel je došel Zeleni Jurij) 4. Neumetnostno in umetnostno besedilo Valentin Vodnik: Poročilo iz Ljubljanskih novic Odlomek iz Kuharskih bukev Valentin Vodnik: Dramilo |
Besedna umetnost v primerjavi z drugimi vrstami umetnosti; značilnosti Književna oseba, književni prostor in čas
Književna oseba kot prvoosebni in tretjeosebni pripovedovalec Izpovedovanje, preneseni pomen besed Lirsko besedilo, oblika in zgradba pesmi
Ljudska besedna umetnost - glavne jezikovne, oblikovne in tematske
značilnosti Obdelava ljudskega motiva v sodobni poeziji, jezikovne značilnosti
Namen ter učinek neumetnostnih in umetnostnih besedil Obveščanje, praktično navodilo Umetnostno besedilo v primerjavi z neumetnostnim |
|
5. Dnevnik v književnem besedilu Izidor Cankar: S poti (odlomek) Ervin Fritz: Iz hčerinega dnevnika 6. Izjava v književnem delu Marko Kravos: Izjava 7. Umetniška prošnja Fran Milčinski - Ježek: N.N. in črna pega čez oči ali Akcija prižiganja luči 8. Pesniško vabilo Simon Jenko: Vabilo ali France Balantič: Pridi, deklica! 9. Domače branje Janko Kersnik: Jara gospoda Marjan Tomšič: delo po lastni izbiri ali D. Zupan: Leteči mački |
Neliterarni in literarni dnevnik Dnevniški zapis in njegova vloga v romanu, čas dogajanja in čas pisanja Pesem v dnevniški obliki Vloga izjave v vsakdanjem življenju in v književnem delu Pesem kot izjava, pesnik in meščanska družba Primerjava umetnostnega besedila z neumetnostnim Pesniška prošnja - sporočilo in jezikovne značilnosti
Vabilo kot neumetnostno ali umetnostno besedilo Pesem kot vabilo |
2. LETNIK
|
TEME IN BESEDILA |
POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO |
|
1. Predstavljam si (opis v umetnostnem besedilu) Ilka Vašte: Roman o Prešernu (odl.) ali Franjo Puncer: Izlet 2. Doživljam (subjektivno opisovanje v besedni umetnosti) Matjaž Kmecl: S prijatelji pod macesni ali Srečko Kosovel: Iz albuma Srečko Kosovel: Otožje 3. Spoznavam (opisna označitev v besedni umetnosti) Fran Milčinski: Butalci (odlomek) 4. Nenavadno poročilo (poročilo v umetnostnem besedilu) Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (odlomek iz 1. dejanja, 2 prizora) 5. Pripoved, ki pritegne (pripoved v umetnostnem besedilu) Ivo Zorman: V sedemnajstem (odlomek) 6. Umetnostni življenjepis Ivan Tavčar, Visoška kronika (odlomek iz.1. poglavja) Janez Menart: Ljubi kruhek 7. Domače branje: Mira Mihelič: April Nada Matičič: Daj mi roko Veronika ali Ivo Zorman: Rosni zaliv |
Vloga opisa v umetnostnem besedilu Književno oblikovanje zgodovinske snovi Zgodovinske osebnosti in književne osebe Dogajalni prostor in čas Voga subjektivnega opisovanja v umetnostnem in neumetnostnem besedilu Subjektivno opisovanje kot posledica doživetja, domišljijsko subjektivno opisovanje, glavne prvine popotnih zapisov
Občutje in podoba, jezik in slog Opisna označitev v umetnostnem besedilu - vrste in vloga Posredna in neposredna označitev, jezik kot sredstvo humorja, humor kot odnos do sveta, ironija, satira Poročanje, poročilo v književnem besediluVloga poročila v književnem besedilu, avtorjeva ironija, dramske književne osebe
Pripovedni način, dogajalna napetost, zanimivost
Umetnostni življenjepis kot vrsta umetnostne pripovedi Vloga življenjepisa v romanu Pesniški življenjepis, pesniški jezik |
3. LETNIK
|
TEME IN BESEDILA |
POJMI, PRVINE ZA INTERPRETACIJO |
|
1. Reformacija in protireformacija Primož Trubar: Proti zidavi cerkva 2. Razsvetljenstvo Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. letniku: odlomek iz Ljubljanskih novic, odlomek iz Kuharskih bukev, Dramilo Anton Tomaž Linhart: Ta veseli dan ali Matiček se ženi (odlomek) 3. Romantika Za ilustracijo lahko dijakom ponudimo izbrano besedilo iz knjige Janeza Mušiča: Zgodbe o Prešernu. France Prešeren: Slovo od mladosti France Prešeren: Kam ali France Prešeren: Gazela III 4. Realizem in naturalizem Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. in 2. letniku: Martin Krpan, Jara gospoda, Vabilo, Visoška kronika Josip Jurčič: Deseti brat (odlomek) Simon Jenko: Tilka (odlomek) 5. Moderna Obnovitev znanj o književnih delih, obravnavanih v 1. in 2. letniku: Nebo, nebo, Kje tihi si mi dom, S poti, Pohujšanje v dolini šentflorjanski Oton Župančič: Vsa tenka, vsa mirna Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi 6. Ekspresionizem Srečko Kosovel: Pesem št. X 7. Socialni realizem Ciril Kosmač: Kruh (odlomek) ali Prežihov Voranc: Boj na požiralniku (odlomek) 8. Književnost med 2. svetovno vojno Karel Destovnik- Kajuh: Bosa pojdiva |
Versko gibanje, začetki slovenskega knjižnega jezika, pomen dobe Protestantska miselnost, jezikovne značilnosti, pridiga, polliterarno besedilo Družbenozgodovinsko obdobje, njegove pridobitve, vpliv na književno ustvarjanje Originalnost besedila Razsvetljenske in prerodne misli
Družbenozgodovinski okvir, književno obdobje in smer Glavne prepoznavne značilnosti romantične književnosti (subjektivnost, svetobolje, skrajna občutja, izjemnost, neobičajnost, jezik, slog...), osebnoizpovedne pesmi, lirika Motiv, rima, ritem, kitica, ideja, jezik, slog Romantična lirska pesem
Temeljne prepoznavne značilnosti realističnih književnih del Zvrsti in vrste (epika, roman, novela, značajevka) Literarnozgodovinski pomen, romantične in realistične prvine v romanu Značajevka Družbenozgodovinski okvir, impresionizem, simbolizem, dekadenca, nova romantika - idejne in stilne značilnosti, jezik, slog
Lirika, razpoloženjska pesem Družbenokritična drama, idejna analiza Družbenozgodovinski okvir, idejne in slogovne značilnosti ekspresionizma, konstruktivizem Konstruktivizem, ekspresionistična ideja Družbenozgod. okvir, idejne in slogovne značilnosti Motivi, sporočilo, slog Idejne, tematske in slogovne načilnosti Prepletanje epskih in dramatskih prvin Družbenozgodovinski okvir, idejne in slogovne značilnosti Ljubezenska pesem v vojnem času, ponavljanje, kontrast |
|
9. Sodobna slovenska književnost, smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni Marjan Rožanc: Ljubezen (odlomek) Kajetan Kovič: Ljubim te ali Bela pravljica Ciril Zlobec: Gazelica ali In vendar... Janez Menart: Jaz ali Nekoč boš nevesta Tone Pavček: Kite ali Pesem o zvezdah 10. Domače branje: F. Tomizza: Materada Feri Lainšček: Namesto koga roža cveti |
Značilnosti literarnih smeri; generacije in njihovi predstavniki
Sporočilo, jezik, slog, intimizem, sodobna lirika |
Pouk slovenščine kot drugega jezika v narodno mešanem okolju Slovenske Istre sledi naslednjim načelom:
I. Dijak je v središču dogajanja. Moramo mu omogočiti vjljučevanje v celotno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka, skladno z njegovimi zmožnostmi in interesom, da bo soodgovoren za svoje znanje in potek pouka. Ob procesni naravnanosti pouka postaja drugačna tudi vloga učitelja, ki ni več edini odgovoren za potek in uspešnost pouka. Upoštevati pa mora dijakove spoznavne, čustvene in estetske izkušnje: njegovo predznanje, zmožnosti, interese, potrebe, stališča in motivacijo.
II. Usmerjen je v dejavnost, v posredovanje jezika v rabi pri sprejemanju in tvorjenju besedil, pri čemer so sporazumevalne dejavnosti vedno naravnane na dejavnost in besedilo, govorjeno ali pisno. Pouk je torej ciljno naravnan na praktično in primerno rabo in ne več na učiteljevo opisovanje jezikovnega sistema.
III. Spodbuja samostojno učenje, saj dijakom omogoča samostojen pristop k problemom in ustvarjalen prenos znanja v nove okoliščine. Učitelj torej upošteva različne učne strategije, metode in oblike dela, menjavanje in pestrost oblik in načinov ter se z ustrezno izbiro prilagaja dijakom. S takšno odprtostjo jih spodbuja k samostojnemu učenju, razvijanju mišljenja, h kritičnemu sprejemanju sporočil (tudi medijskih) in k ustvarjalnosti.
IV. Naravnan je tematsko, kar pomeni, da pri izbiri tem in besedil upoštevamo tudi njihove interese, izkušnje in zmožnosti ter narodno mešano družbeno in večkulturno okolje.
Ob načrtovanju in izvajanju pouka se učitelj pri izbiri metod ravna po danih razmerah: predznanju in interesih dijakov; materialnih danostih; splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih ciljih; določenih standardih znanj za jezikovni in književni pouk ter po izbranih ciljih in vsebinah posamičnega razreda. Pomembno je, da učitelj načrtuje pouk skupaj z dijaki, če naj bodo soodgovorni za svoje znanje. Dijak lahko vpliva na izbor tematskih področij, predvsem pa na izbor besedil (neumetnostnih in umetnostnih), doseganje etapnih ciljev, vrstni red in obseg nalog - pri tem pa ne more biti ogrožen temeljni cilj pouka slovenščine, to je razvijanje sporazumevalnih zmožnosti. Evalvacija je osnova nadaljnjega načrtovanja, zato jo opravita skupaj učitelj in dijak.
A) Jezikovni pouk:
Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim in praktičnim delom dijakov, torej z vsebinami strokovnih predmetov in s praktičnim delom v delavnicah. Pri pouku so zastopane vse štiri dejavnosti: poslušanje (gledanje), branje, govorjenje in pisanje; poudarjen pa je slušni prenosnik (poslušanje in govorjenje). Učitelj uporablja aktivne oblike učenja, kot so projektno, sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak dejaven. Ob učiteljevem vodenju ali usmerjanju se dijak navaja na samostojno delo. Nujna pa je tudi raba vseh učnih oblik - izbiro pogojuje konkretna dejavnost pri pouku - od frontalnega do skupinskega dela, dela v dvojicah ali individualnega dela.
Pri obravnavi neumetnostnih besedil prevladuje razgovorna metoda, dijak nastopa bodisi v vlogi naslovnika bodisi v vlogi tvorca besedila. Pogovor med dijaki je primernejši od pogovora med učiteljem in dijakom. Dijaki spoznavajo strokovna in publicistična besedila, ki so vsebinsko povezana z njihovim poklicem, kar pomeni, da bodo dijaki, ki se pripravljajo za poklic avtomehanika, poslušali (gledali), brali, govorno ali pisno oblikovali besedila s svojega strokovnega področja. Besedila so manj zahtevna, krajša; dijaki jih pomensko, pragmatično in vrednotenjsko razčlenjujejo (zapisana deloma tudi jezikovno). Ob učiteljevi vodeni pripravi bodo dijaki tvorili ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna besedila.
Obravnava neumetnostnih besedil poteka v 5-ih stopnjah:
1. Pred poslušanjem: napoved vrste in teme poslušanega (gledanega) ali branega besedila ter ponovitev znanja o okoliščinah tvorjenja, vrsti ali temi.
2. Delo z besedilom: med poslušanjem (gledanjem) dijaki zapisujejo, med branjem pa podčrtujejo bistvene podatke.
3. Po poslušanju sledi pogovor o temi, vsebini in okoliščinah nastanka besedila. Dijaki poslušano ali prebrano besedilo razčlenijo pomensko (obnovijo vsebino), pragmatično in vrednotenjsko (izkušenjsko ovrednotijo in svoje mnenje utemeljijo).
4. Zapisano besedilo razčlenjujejo tudi jezikovno: opazujejo pomenske, funkcijske, pragmatične in slogovne lastnosti jezikovnih prvin v vseh treh letnikih. V 2. letniku še posebej oblikoslovne, v 3. letniku pa skladenjske značilnosti. Pri tem uporabljajo jezikoslovne izraze, ki so jih usvojili že v osnovni šoli.
5. Zadnja stopnja je uporaba pridobljenega znanja: dijaki tvorijo podobno besedilo, govorno nastopajo ali pišejo ustrezno besedilno vrsto.
Dijaki pri pouku slovenščine opazujejo tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposabljajo za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Poseben poudarek namenjamo temu, da dijak govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku). Dijak vadi vljudne načine ogovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred stranko. Razlike pri izbiranju jezikovnih sredstev glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da v razredu poskušamo vzpostaviti situacije, v katerih dijaki uporabljajo jezik (igra vlog).
Za dijakovo uspešno sporazumevanje v različnih okoliščinah je potrebno sistematično razvijati tudi njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ponavljati temeljna pravorečna in pravopisna pravila ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih, pravorečnih in slogovnih napak.
Učitelj mora tudi nenehno opozarjati na vnašanja/interference iz materinščine v slovenščino.
B) Književni pouk
V prvih dveh letnikih so avtentična besedila izbrana po tematskem kriteriju; poudarjene so dejavnosti doživljanja, razumevanja in vrednotenja. V tretjem letniku pa so besedila izbrana po kriteriju literarnozgodovinske reprezentativnosti in dijaki pridobijo pregledno literarnozgodovinsko znanje. Vsa besedila pa so izbrana tudi po kriteriju primernosti oziroma recepcijskih zmožnostih dijakov. Teme in besedila v učnem načrtu so predlagani, kar pomeni, da lahko učitelj in dijaki izberejo tudi druge teme ali druga (regionalno bolj zanimiva) besedila, s katerimi bodo dosegli isti cilj. Vsa daljša književna besedila (prozna in dramska) obravnavamo v odlomkih, le dela za domače branje v celoti.
Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja, so v učnem načrtu navedene po načelu stopnjevanja dijakove samostojnosti:
V 1. letniku sta vodena doživljajski in razčlenjevalni del interpretacije. Postopno, v 2. letniku, postaja doživljajski del interpretacije samostojna dejavnost, razčlenjevalni del pa je delno voden, delno samostojen. V 3. letniku je doživljajski del interpretacije samostojen, razčlenjevalni pa delno voden, delno samostojen.
Sposobnost razčlenjevanja in vrednotenja leposlovnih besedil se stopnjuje tudi ob domačem branju - na enak način kot pri obravnavi drugih književnih del ali njihovih odlomkov.
Stalne dejavnosti dijakov (v vsakem letniku in pri vsaki učni enoti) so doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del.
Dejavnosti dijakov je mogoče vzpodbujati z različnimi oblikami pouka. Poleg frontalnega vodenja dialoga je priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, zlasti takrat, ko gre za doživljanje in vrednotenje.
Branju in obravnavi leposlovnih del sledita govorno in pisno tvorjenje drugotnih besedil (doživljajski spisi, obnove, oznake). V sklenjenih, smiselnih besedilih dijaki izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje leposlovnih del. Govorni nastopi so postopno vse samostojnejši, v njih dijaki na začetku (1. letnik) izražajo predvsem svoje doživljanje, postopno pa vedno več razumevanja in vrednotenja; na slednjem je poudarek zlasti v tretjem letniku. Enako velja za pisna besedila.Svoje sprejemanje književnosti poglabljajo dijaki tudi tako, da se preizkušajo v pisanju lastnih poustvarjalnih besedil (nadstandard) ali po želji recitirajo.
Znanje literarne zgodovine in teorije, navedeno med etapnimi cilji pod naslovom Pridobivanje književnega znanja (izobraževalni cilji), je elementarno - dijaki poznajo tiste literarnoteoretične pojme in tista literarnozgodovinska dejstva, ki jih nujno potrebujejo pri razlagi. Večino naj bi spoznali že pri pouku materinščine.
Domače branje:
Dijaki preberejo v vsakem letniku dve književni besedili, poleg predlaganih v učnem načrtu po eno izberejo učitelji in dijaki. Obravnavi prebranega besedila učitelji posvetijo najmanj dve do tri ure. Ena ura je namenjena pripravi na domače branje (navodila dijakom), dve pa sami obravnavi (vodenemu pogovoru o prebranem besedilu). V šolsko obravnavo vključimo tudi oblike lastne ustvarjalnosti: dijaki dopolnjujejo ali nadaljujejo zgodbo, igrajo vloge, ilustrirajo.
Pouk slovenščine kot drugega jezika se povezuje s poukom materinščine (italijanščine), tujih jezikov, s strokovnimi predmeti, z umetnostnimi predmeti, z naravoslovnimi predmeti in s praktičnim izobraževanjem.
Učitelji slovenščine naj pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami učitelje, ki obravnavajo podobne teme.
Standardi so predstavljeni s cilji, ki jih dijaki dosežejo v posameznem letniku v procesu izobraževanja in so pogoj za napredovanje v višji letnik. V besedilu so označeni s polkrepkim tiskom.
Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja sta ustno in pisno.
S preverjanjem sporazumevalne zmožnosti se ugotavlja uspešnost vzgojno-izobraževalnega procesa pri doseganju zastavljenih ciljev; doseženo uporabno znanje se ocenjuje z ocenjevalno lestvico. Učitelj pri preverjanju ugotavlja obseg in raven sporazumevalne zmožnosti glede na zastavljene cilje. Znanje se preverja pred posredovanjem nove učne snovi, med tem in ob koncu posredovanja . Tako se ugotavlja predznanje, razumevanje novih učnih vsebin in razumevanje celotne vsebine ter uporabno znanje.
Preverjanje sporazumevalne zmožnosti in ocenjevanje je ustno in pisno; ocena je javna. Dijaki morajo biti seznanjeni z načini ocenjevanja in s kriteriji, predvidenimi za določeno oceno.
Dijaki opravijo med letom naslednje obveznosti, ki jih učitelj oceni:
1. Poslušajo neumetnostno besedilo ter ga pomensko in pragmatično razčlenijo.
2. Preberejo neumetnostno besedilo ter ga razčlenijo pomensko, pragmatično in jezikovno.
3. Pisno tvorijo uradno ali strokovno besedilo.
4. Pišejo doživljajski spis ali spis, vezan na učno snov iz književnosti.
5. Opravijo govorni nastop: po lastni izbiri tvorijo neumetnostno besedilo in govorijo o umetnostnem besedilu.
6. Pisno ali ustno odgovarjajo na vprašanja o besedilih za domače branje.
7. Recitirajo/deklamirajo krajše umetnostno besedilo.