Učni načrt za elektroniko je bil sprejet na 20. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 29. 10. 1998.
VSEBINA
1 Cilji predmeta
1.1 Splošni cilji predmeta
1.2 Operativni cilji predmeta in/ali vsebine
2 Standardi znanj
III. SPECIALNO-DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
Predmet elektronika (ELK) je drugi (izbirni) strokovni predmet s področja elektrotehnike. To je strokovni teoretični predmet, pri katerem so teoretično obravnavani zakonitosti in delovanje elektronskih elementov in vezij. Je matematično natančen, zahteva pa tudi razumevanje fizikalnih zakonitosti. Zasnova predmeta je takšna, da zahteva predznanje, ki ga dajejo uvodna poglavja predmeta elektrotehnika (ELE) v 2. letniku.
Predmet obsega po tri (3) ure v tretjem in četrtem letniku. Temeljni namen predmeta je nadgraditev temeljnih znanj iz elektrotehnike, ki jih daje osnovni predmet (ELE). Snov obsega analizo lastnosti elementov, vezij in osnovnih naprav v elektroniki. Dijake usmerja v stvarno uporabo elementov, vezij in naprav. Vsako poglavje je zasnovano tako, da so znanja konkretna in omogočajo analizo in sintezo vezij ali sklopov. Sam predmet je (delno) podprt z laboratorijskimi vajami, to pa dijakom omogoča, da sami vstopijo v svet elektronike in preizkusijo delovanje elektronskih vezij.
Dijaki spoznajo vrste elementov in vezij ter zakonitosti, ki veljajo v elektronskih vezjih. Spoznajo metode za analizo in sintezo vezij. Cilji so zasnovani tako, da bodo dijaki sposobni sami analizirati (in izdelati) preprosta analogna ali digitalna vezja.
Pri predmetu razvijajo sistematičnost in analitične sposobnosti. Spoznajo in uporabijo matematične modele in računalniško podporo (simulacijski programi...) pri analizi in sintezi elektronskih sklopov. Svoje znanje lahko poglobijo s seminarskimi ali raziskovalnimi nalogami.
Opis predmeta
Predmet je namenjen tehnično usmerjenim dijakom, ki jih veseli elektronika. Učne vsebine in cilji so zasnovani tako široko, da bo vsak v njem lahko našel svoj (parcialni) interes. Dijaki bodo lahko spoznali vrste in namen vezij in elementov v elektroniki. Predmet sestavljata dva (samostojna) dela. V 3. letniku so po 3 ure na teden namenjene za obravnavo analognih sklopov in vezij, v 4. letniku pa za obravnavo digitalnih vezij.
Splošni cilji opredeljujejo namen predmeta elektronika kot izbirnega predmeta za dijake tehniške gimnazije.
1. Z ustrezno kombinacijo teoretičnega pouka, poskusov, teoretičnih izračunov in praktičnih meritev pridobijo dijaki temeljna znanja elektronike. Vsebine in zahtevnost podajanja snovi naj dijakom omogočijo, da:
2. Znanje o strokovnem področju elektronike dijaki razvijajo tako, da:
3. Dijaki razvijajo vrednote, ki so značilne za tehnično/naravoslovno področje:
4. Dijaki razvijajo skrb za varnost pri delu in ohranjanje okolja, pri tem pa spoznajo, da:
5. Pri dijakih vzbuja zavest, da:
Učne vsebine so razdeljene v dve tematski področji; za vsako je predviden obseg 105 ur.
1. del: Analogna vezja (105 ur)
1. Pasivni elementi 2. Polprevodniki in ojačevalniki 3. Operacijski ojačevalnik 4. Frekvenčne lastnosti ojačevalnikov 5. Oscilatorji in PLL |
2. del: Digitalna vezja (105 ur)
1. Številski sistem in kodiranje 2. Logična vrata in Booleova algebra 3. Kombinacijska vezja 4. Sekvenčna vezja 5. AD- in DA-pretvorniki 6. Pomnilniki 7. Uvod v mikroprocesorje in mikrokontrolerje |
Širši cilji 1. dela
V tem delu se dijaki seznanijo z izvedbo in lastnostmi pasivnih in aktivnih elektronskih elementov. Spoznajo simbole in grafično predstavitev vezij in rezultatov analize. Prepoznajo tipe vezij in jih ločijo med seboj. Pri analizi vezij spoznajo matematično-fizikalno naravnanost obravnave vezij in reševanja problemov. Spoznajo tehnično-matematično eksaktnost sestave in analize vezja, tako da vsaka sprememba elementa povzroči spremembo delovanja celote. Spoznajo delovanje usmernikov, ojačevalnikov, oscilatorjev, seznanijo se s pojmi, izračuni in podajanjem rezultatov v obliki tabel, enačb in grafov. Predmet je predvsem usmerjen v analizo delovanja vezij in pomen topologije vezja. Spoznajo tudi uporabnost vezij pri sestavljanju elektronskih naprav.
1. Pasivni elementi
Upori, kondenzatorji, tuljave, izvedbe in simboli, upornost/impedanca, UI-karakteristika.
Dijaki:
|
1.1 Upornost in upori
Upornost, Ohmov zakon, temperaturni koeficient, UI-karakteristika,
vrste.
Dijaki:
|
1.2 Kapacitivnost in kondenzator
Kapacitivnost, tok in napetost na kondenzatorju, impedanca kondenzatorja,
kazalci in kompleksni račun, izvedbe.
Dijaki:
|
1.3 Induktivnost in tuljava
Induktivnost, tok in napetost na tuljavi, impedanca tuljave, kazalci
in kompleksni račun, izvedbe
Dijaki:
|
2. Polprevodniki
Polprevodniki, diode, karakteristike, usmerniki, glajenje napetosti, časovni potek, tranzistorji, karakteristike, nadomestno vezje, delovna točka, delovna premica, orientacija, ojačevalnik, ojačenje, vhodna/izhodna upornost, preklopno vezje.
Dijaki:
|
2.1 Polprevodniki, P-tip, N-tip
Polprevodniki, dopiranje, P-tip, N-tip.
Dijaki:
|
2.2 Diode, usmerniki, glajenje napetosti
Diode, UI-karakteristika, usmerniki, glajenje napetosti, brum.
Dijaki:
|
2.3 Tranzistorji
Tranzistorji, karakteristike, krmiljenje, dvopol/četveropol, nadomestno
vezje, delovna točka, delovna premica.
Dijaki:
|
2.4 Ojačevalniki
Ojačevalnik, referenčna točka (masa), orientacija (OSE), prednapetosti,
ojačenje, vhodna/izhodna upornost.
Dijaki:
|
2.5 Preklopno vezje s tranzistorjem
Nasičenje, izkrmiljenje.
Dijaki:
|
3. Operacijski ojačevalnik
Operacijski ojačevalnik, ojačenje.
Dijaki:
|
4. Frekvenčne lastnosti ojačevalnikov
Kompleksna enačba, mejna frekvenca, frekvenčna karakteristika.
Dijaki:
|
5. Oscilatorji in PLL
Povratna vezava (pozitivna in negativna), oscilator, oblika signala, frekvenca, napetostno kontrolirani oscilator (VCO), fazni detektor, NF-filter, fazno sklenjena zanka (PLL).
Dijaki:
|
Širši cilji 2. dela
Dijaki se seznanijo z digitalno tehniko in zakonitostmi, ki veljajo v digitalnih vezjih. Snov je predstavljena po načelu postopnosti, tako da dijaki najprej spoznajo osnove, se seznanijo z logičnimi operacijami, Booleovo algebro, poenostavljanjem logičnih funkcij, analizo oziroma sintezo posameznih kombinacijskih vezij in nato še z analizo oziroma sintezo sekvenčnih vezij. Spoznajo delovanje DA- in AD-pretvornikov, ki so vmesniki med analognimi in digitalnimi vezji in signali. Snov se konča s poglavjem o polprevodniških pomnilnikih in preprostem modelu mikroprocesorja in mikroračunalnika. Spoznavanje in usvajanje učnih vsebin s področja digitalne tehnike je podprto (po možnosti) z multimedijskim izvajanjem učnih vsebin in prikazovanjem funkcionalnega delovanja posameznih digitalnih vezij s pomočjo ustrezne programske podpore.
1. Številski sistemi in kodiranje
Binarni, oktalni, decimalni, heksadecimalni številski sistem, pretvorbe med različnimi številskimi sistemi, komplement števila, koda BCD, Grayeva koda, alfanumerične kode (ASCII), kontrola parnosti pri prenosu podatkov.
Dijaki:
|
2. Logična vrata in Booleova algebra
Logični nivoji, stanja in spremenljivke, pravilnostna tabela, logične operacije, logična vrata, postulati in teoremi Booleove algebre, uporabnost logičnih vrat (NAND in NOR), vrata XOR, XNOR, osnovne značilnosti digitalnih vezij, IEC, ANSI, DIN standardni logični simboli, poenostavljanje logičnih funkcij.
Dijaki:
|
2.1 Logični nivoji, stanja, spremenljivke
Logični nivoji, stanja, spremenljivke, funkcija, pravilnostna tabela.
Dijaki:
|
2.2 Logične operacije in logična vrata
OR, AND, NOT operacije, vrata NOR in NAND, univerzalnost vrat, vrata
XOR in XNOR, osnovne značilnosti digitalnih vezij, standardni logični simboli
(IEC).
Dijaki:
|
2.3 Postulati in teoremi Booleove algebre
Postulati in teoremi Booleove algebre, DeMorganova teorema.
Dijaki:
|
3. Kombinacijska vezja
Binarni seštevalnik, koderji, dekoderji, multiplekserji, demultiplekserji, primerjalniki, analiza in sinteza kombinacijskega vezja.
Dijaki:
|
3.1 Seštevalniki
Binarni seštevalnik.
Dijaki:
|
3.2 Koderji in dekoderji
Koder, kodiranje, dekoder, dekodiranje.
Dijaki:
|
3.3 Multiplekserji, demultiplekserji in primerjalniki
Multiplekserji, demultiplekserji, primerjalniki.
Dijaki:
|
3.4 Analiza in sinteza kombinacijskega vezja
Pravilnostna tabela, logična enačba, logična vezja (operatorji).
Dijaki:
|
4. Sekvenčna vezja
Sinhrona/asinhrona vezja, flip-flopi, karakteristične tabele, vzbujalne tabele, časovni diagrami, registri, pomikalni registri, asinhroni števci, sinhroni števci, analiza in sinteza vezja.
Dijaki:
|
4.1 Flip-flopi
Karakteristične tabele, enačbe in ekscitacijske tabele, master/slave
flip-flop, sinhronizacija flip-flopa, pretvorbe flip-flopa.
Dijaki:
|
4.2 Registri
Registri, shranjevanje podatkov, pomikalni registri, prenos podatkov,
izhodi TS, serijski prenos podatkov.
Dijaki:
|
4.3 Števci in frekvenčni delilniki
Asinhroni števci, sinhroni števci, projektiranje števca, primer registra/števca
iz podatkovne knjige (TTL, CMOS), vezje Schmitt-trigger, monostabilni multivibrator.
Dijaki:
|
5. DA- in AD-pretvorniki
DA-pretvornik, AD-pretvornik, kvantizacija, koda, število bitov, kvantizacijska napaka, primerjalnik napetosti, referenca.
Dijaki:
|
5.1 DA-pretvornik
DA-pretvornik, lestvično vezje, uteznostni upori, digitalna koda.
Dijaki:
|
5.2 AD-pretvornik
AD-pretvornik, metoda zaporednih približkov, metoda dvojnega integriranja,
FLASH pretvorba, referenčno območje, koda, kvant, kvantizacijska napaka.
Dijaki:
|
6. Pomnilniki
Notranji pomnilniki, zunanji pomnilniki, pomnilniška terminologija, povezava pomnilnik CPE, ROM, vrste, arhitektura, časovni diagrami, flash pomnilnik, RAM, SRAM, DRAM.
Dijaki:
|
7. Uvod v mikroprocesorje in mikrokontrolerje
Digitalni računalnik, osnovna organizacija računalnika, osnovni elementi mikroračunalnika, strojni jezik, osnove, inštrukcije, preprost program v strojnem jeziku.
Dijaki:
|
Dijaki:
|
|
|||
|
|
|||
|
|
|
||
|
|
|||
|
|
|
||
|
|
|
||
|
|
|
||
|
|
|||
|
|
|||
|
|
|||
|
|
|||
|
|
|||
Specialnodidaktična priporočila se nanašajo na pristope, ki naj pripomorejo k uresničitvi učnega načrta za predmet.
Za izhodišče vseh ciljev je treba upoštevati splošna navodila za predmete v gimnaziji:
Tako zasnovo lahko upoštevamo v veliki meri predvsem zato, ker ta predmet nima zaključnega izpita, njegova temeljna naloga pa je:
Zahteve niso enake kot na tehniški šoli!
POMEMBNO JE, DA UPOŠTEVAMO TUDI POBUDE IN ŽELJE DIJAKOV!
KAKO TO DOSEČI?
Predvsem z lahkotnostjo in primernim načinom pri pouku. Tako je nujno vnesti demonstracije, poskuse in vzorce, ki pritegnejo pozornost. Pri tem je zlasti pomembna dejavnost dijakov.
Izvajanje pouka
Za ta predmet je najprimernejši frontalni pouk, saj snov ni primerna za to, da bi jo obravnavali dijaki sami. Seveda pa je treba vsakemu sklopu dodati vaje, poskuse ali demonstracije, ki podkrepijo razumevanje in vpogled v snov.
Zelo primerno je, da izpeljave potekajo počasi s sprotno razlago. Dijake je treba motivirati, da sproti zastavljajo vprašanja (tudi z nagradami za dobra vprašanja).
Pri vajah je primerno, da nalogo rešujejo sami v klopi, pri tem so dovoljeni vprašanja in sodelovanje dijakov med seboj. Tak pristop naj bi trajal do 1/3 ure (časa).
Sistematika: pri obravnavi je zelo pomembna sistematika, tako da snov raste. S tako zasnovo je zagotovljena tudi ekonomičnost, če sproti preverjamo pridobljeno znanje. V samem učnem načrtu sta ti dve prvini upoštevani v največji meri.
Korelacije: pri pouku je treba navesti tudi bistvene probleme in metode za reševanje. Pri tem je treba dijake naučiti, da probleme odkrivajo sami ... Pri reševanju problemov je treba opozoriti na sorodnost z drugimi predmeti (če obstaja).
Pri posameznih poglavjih (usmerniki, ojačevalniki, oscilatorji ...) lahko pojasnimo uporabo vezij pri gradnitvi naprav (oddajniki, sprejemniki ...) in delovanje le-teh. S takim načinom postane obravnavana snov smiselna in pritegne dijake. Pomembno je tudi, da vzporedno s tem predmetom izvajamo vaje z merjenjem sklopov v laboratoriju.
Višji cilji
Kurikularna prenova je usmerjena predvsem v oblikovanje načina razmišljanja in pogleda na snov. Pri tem naj bi dosegli tako stopnjo, da bi dijaki probleme tudi zaznavali in jih znali umestiti v svojem (spoznavnem) svetu. V bistvu gre za pristop, ki dijake navaja na sistematično razmišljanje. Take cilje je možno doseči z uvajanjem problemskega pouka. Za tak način dela pa je potrebno predvsem dodatno usposabljanje učiteljev.
Ob tem je treba precejšni del časa vendarle uporabiti za pridobivanje temeljnih znanj in poznavanja vrste dejstev.
Učitelj
Zasnova predmeta omogoča vsaki šoli, da za poučevanje izbere učitelja z ustreznim znanjem. Priporočamo pa, da bi za ta predmet v čim krajšem času pripravili ustrezno literaturo, saj pripomore k uspešnosti ...
Učitelj deluje predvsem motivacijsko. To doseže s primernimi odnosi v razredu, z individualnim pristopom in "prigovarjanjem".
Dijakov ne "zasipa" s snovjo, zato sta potrebni ustrezna priprava (tudi gradivo za dijake!), racionalizacija, in če je potrebno, tudi redukcija. Pri tem poskuša doseči bistvene (predpisane) cilje. S primerno izbranimi nalogami pri preverjanju zagotovi "uspešnost" ...
Preverjanje znanja je usmerjeno predvsem v ugotavljanje doseženih ciljev. Tako se sproti preverjajo cilji tekoče snovi, ob koncu pa tudi širši cilji (pregledno).
Treba je upoštevati, da je večina snovi na namenjena poznavanju in deloma analizi. Sinteza pa je le kot uporaba enačb ali že znanih rešitev.
Predlog za porabo časa za posamezno snov:
1. del |
2. del |
Pasivni elementi 20 ur Polprevodniki 55 ur Operacijski ojačevalnik 10 ur Frekvenčne lastnosti ojačevalnikov 10 ur Oscilatorji in PLL 10 ur
|
Številski sistem in kodiranje 5 ur Logična vrata in Booleova algebra 10 ur Kombinacijska vezja 25 ur Sekvenčna vezja 30 ur AD- in DA-pretvorba 10 ur Pomnilniki 10 ur Uvod v mikroprocesorje in mikrokontrolerje 15 ur |
MEDPREDMETNE POVEZAVE
Predmet delno sloni na (maturitetnem) predmetu elektrotehnika. Kot pri predmetu ELE je tudi pri predmetu elektronika poglaviten matematično-analitični pristop. Bistveno za kakovostno razumevanje elektronskih vezij je poznavanje pravil in zakonitosti, ki veljajo v vseh vezjih. Tako dijaki spoznajo uporabo pravil in zakonitosti pri analizi poljubnih vezij. Ker se predmet ELK začne v 3. letniku, imajo dijaki ustrezno predznanje. Zaradi sorodnosti s predmetom ELE se izboljša tudi razumevanje obeh predmetov. Za dijake je pomembno, da poznajo trigonometrične funkcije (sin, cos ...) in kompleksna števila, to pa je snov 2. letnika matematike. Zaradi narave predmeta pa se metode dela pokrivajo z metodami fizike. Za sam predmet je pomembno, da so laboratorijske vaje časovno usklajene, zato je smiselno, da učitelj, ki poučuje ELK, vodi tudi laboratorijske vaje. Časovno usklajenost je treba zagotoviti z internimi časovnimi plani in danim okvirom vaj (in časa).
Poglavja imajo tele medpredmetne povezave:
1. Pasivni elementi |
ELE, FIZ, MAT |
1.1 Upornost in upori |
ELE, FIZ, MAT |
1.2 Kapacitivnost in kondenzator |
ELE, FIZ |
1.3 Induktivnost in tuljava |
ELE, FIZ |
2. Polprevodniki |
FIZ, KEM, ELE |
2.1 Polprevodniki, P-tip, N-tip |
FIZ, KEM, ELE |
2.2 Diode, usmerniki, glajenje napetosti |
ELE, MAT |
2.3 Tranzistorji |
ELE |
2.4 Ojačevalniki |
ELE, MAT |
2.5 Preklopno vezje s tranzistorjem |
ELE |
4. Frekvenčne lastnosti ojačevalnikov |
ELE, MAT |
5. Oscilatorji in PLL |
ELE, MAT |
1. Številski sistemi in kodiranje |
MAT |
2. Logična vrata in Booleova algebra |
MAT |
2.3 Postulati in teoremi Booleove algebre |
MAT |
5. DA- in AD-pretvorniki |
ELE, MAT |
Vsaj enkrat v ocenjevalnem obdobju je potrebno temeljito preverjanje, to pa dosežemo le s pisnim preverjanjem. Prav tako pa je zelo priporočljivo ustno preverjanje in ocenjevanje znanja, ki se uporabi tudi za utrjevanje in ponavljanje. Učitelj tako sproti preverja doseganje učnih učinkov.
Pri pisnem preverjanju je smiselno zastaviti računske naloge, pri ustnem pa naj dijaki pokažejo predvsem, da snov razumejo.