Madžarski jezik ima na narodnostno mešanem ozemlju v Prekmurju poseben položaj. Za dijake z madžarskim maternim jezikom je to t.i. prvi jezik, za dijake s slovenskim maternim jezikom pa t.i. drugi jezik. Dijaki, ki jim madžarščina ni materni jezik, se z njim ne srečujejo le v šoli med poukom, ampak je stik z jezikom manjšine, njene kulture in z madžarskimi mediji sestavni del njihovega vsakdanjega življenja. Učenje tega jezika utemeljuje tudi bližina Madžarske in njena vse večja privlačnost zaradi trgovske, gospodarske in turistične povezave. Zaradi sočasnega priključevanja v EU, nadaljevanja študija in zaposlovanja je pomembno poznavanje jezikov v regiji. Ker je na narodnostno mešanem območju v Prekmurju poleg slovenskega jezika uraden tudi madžarski, je pri zaposlovanju določenih delovnih mest pogoj poznavanje madžarskega jezika. V okviru predmeta poteka jezikovno izobraževanje s poudarkom na komunikaciji, vendar dijaki v okviru predmeta osvojijo kompetence, ki so potrebne pri opravljanju njihovega poklica in dobijo vpogled v madžarsko kulturno zgodovino. Predmet je zgrajen na gradivu, standardih in izkušnjah prejšnjih šolskih let in je nadaljevanje pouka v osnovnih šolah. Z enojezičnimi dijaki, ki prihajajo iz slovenskih šol, je v prvem letniku smiselno delati po notranji diferenciaciji in nadaljevati po individualnem programu. Cilj predmeta je, da bi dijaki do konca III. letnika dosegli raven B1 (glej prilogo). Skupno število ur je 210, kar pomeni po posameznih letnkih 70 ur.

II. CILJ PREDMETA

1. SPLOŠNI CILJI

1. Dijaki razvijejo pozitiven odnos do avtohtonega jezika in kulture madžarske narodnosti.
2. Dijaki na ravni napredovanja usvojijo (regionalni) pogovorni jezik.
3. Dijaki razvijajo jezikovno komunikacijsko zmožnost, kultivirano jezikovno vedenje, ki je
4. potrebna za družabno-družbeno dejavnost, prevsem pa v vsakdanjem življenju.
5. Dijaki razvijajo zmožnost sodelovanja in strategijo za učenje jezika.
6. Dijaki se seznanijo z nekaterimi madžarskimi književnimi deli, dobijo vpogled v madžarsko kulturo.

2. FUNKCIONALNI CILJI

Komunikacijske namere in pojmovne sklope razvijamo na vseh štirih področjih zmožnosti oziroma se en del pojmovnih sklopov ob uresničevanju izobraževalnih ciljev bolj izrazito pojavi.

KOMUNIKACIJSKE NAMERE

Dijak:

POJMOVNI SKLOPI

• izražanje dejanja, dogajanja in obstajanja
• izražanje svojilnosti
• prostorske in časovne razmere
• količinske in kvalitetne razmere
• modalnost
• odnosi med skloni
• logična razmerja
• sredstva za povezovanje besedil

RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI ZA RAZUMEVANJE GOVORA

Dijaki poslušajo/ gledajo in sprejemajo govorjena umetnostna in neumetnostna besedila.

RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI ZA RAZUMEVANJE BRANJA

Dijaki berejo in sprejemajo pisana umetnostna in neumetnostna besedila. – Razvijajo zmožnost kritičnega, logičnega razmišljanja, sklepanja in interpretiranja.

RAZVIJANJE GOVORNE ZMOŽNOSTI

Dijaki se pogovarjajo (monolog, dialog), pripravijo in izvedejo govorne vaje.

RAZVIJANJE PISNE ZMOŽNOSTI

Dijaki pišejo besedila različnih zvrsti. – Razvijajo zmožnost izražanja različnih govornih namer. – Osvojijo in uporabljajo okoliščine tvorjenja besedil in stilistične oznake, ki ustrezajo zvrsti. - Razvijajo pravopisne zmožnosti in jezikovno pravilnost.

Dijak:

3. IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Dijaki spoznajo madžarski pogovorni in knjižni jezik.
2. Dijaki spoznajo in uporabljajo osnovne jezikoslovne izraze.
3. Dijaki spoznajo sistem pravilne izgovorjave in pravopisa.
4. Dijaki se seznanijo z madžarsko kulturno zgodovino; svojo splošno in književno izobraženost obogatijo z branjem, ogledom gledaliških predstav in na strokovnih ekskurzijah.
5. Dijaki bogatijo svoj besedni zaklad oziroma razvijajo pragmatične-logične-slovnične zmožnosti (jezikovne, pravorečne in pravopisne).    

4. TEMATSKI SKLOPI

• Predstavitev (ime, starost, narodnost, poklic)
• Družina (predstavitev družine in doma, družinski prazniki, stiki s sorodniki)
• Šola (življenje dijakov, odnos med učiteljem in dijakom, šolske prireditve, dejavnosti)
• Človeški stiki (običaji, prijateljstvo, ljubezen)
• Iz vsakdanjega življenja (pri zdravniku, urejanje zadev na pošti, v banki, na policiji, druge storitve)
• Vreme in oblačenje (letni časi, moda)
• Nakupovanje (nakupovalni običaji, blagovne znamke, nakupovalni centri, načini plačila)
• Prehrana (priljubljene jedi, pijače, gostoljubje)
• Prosti čas, zabava (šport, glasba, branje)
• Potovanje (turizem, nakupovalni turizem, madžarska mesta)
• Zdrav način življenja (bolezni zaradi odviostnosti, pomembnost gibanja in prehrane),
• Okolje (varstvo okolja, odgovornost posameznika)
• Svet dela, načrti za prihodnost (poklici, doživljenjsko učenje)
• Kultura in književnost (kulturna zgodovina, madžarski pisatelji, znanstveniki, izumitelji)

5. SLOVNICA

• Glagol in spreganje

osebkova spregatev in spregatev prehodnih glagolov; spregatev glagolov v povednem, velelnem in pogojnem naklonu (tudi nepravilni glagoli), spreganje glagolov; glagoli na - ik; -lak, -lek (sedanji in pretekli čas); glagol biti in zanikanje le-tega; uporaba glagolov, ki izražajo ponavljanje; tvorba in uporaba kavzativnih in modalnih pomožnih glagolov

• Glagolske predpone

• Nedoločniki

• Samostalnik

• Pridevnik in stopnjevanje

• Števnik

vrste, in števniki s končnicami (-a, -e, -án, -én, -szor, - szer, -ször)

• Zaimki

• Predlogi

• Predlogi (postpopizicija) stoječi za samostalnikom (za izrazanje kraja, časa, vzroka in oblika v dajalniku)

• Prislovi (krajevni-, časovni-, načinovni-)

• Izražanje svojilnosti

• Stavek

• Usklajevanje osebka in povedka

• Predmet

• Določila

• Prilastki

kakovostni, količinski in svojilni

• Tvorjenje glagolov, samostalnikov in pridevnikov

6. PRAVOPIS

• Način pisave po izgovorjavi (pripone (oznaka za pretekli čas, končnica predmeta, -ú, -ű, tvorba/povezava pridevnika z -val, -vel, vezava -j znaka v velelnem naklonu), pravilen zapis)

• Etimološki način pisave (asimilacija, zlitje, spremembe soglasnikov v glagolskih oblikah)

• Tradicionalna pisava (pisava ly)

• Poenostavljen način pisanja
  
  
• Pisava skupaj in narazen (preprostejši primeri sestava besed)
  
  
• Velike in male začetnice (male začetnice: prazniki, prireditve, narodi; velike začetnice: zemljepisna imena (naselja, gore, reke, morja, države, ulice), imena inštitutov, blagovnih znamk, naslovov)

• Deljenje (preprosti primeri)

• Ločila (ločila, ki se postavljajo za prostim stavkom, pogostejši primeri ločil med stavčnimi členi (in, ali, vendar, ker,…))

• zapisovanje številk in datumov

Od dijakov ne pričakujemo, da se naučijo in ponovijo navedena načela in pravila, ampak da jih znajo uporabiti med obravnavo in pri tvorjenju besedil.  

III. STANDARDI

Standarde napredovanja smo v ciljih poudarili z debelimi črkami.    

IV. DIDAKTIČNA NAVODILA

V okviru predmeta poteka predvsem razvijanje štirih področij zmožnosti (razumevanje govora, govorjenje, pisava in branje). Pridobivanje in širitev spoznanj vedno opravljamo v službi razvijanja zmožnosti, torej s tem pomagamo pri usvajanju in tvorjenju. V središču pozornosti pouka naj bo vedno besedilo, vedno izhajamo iz besedila (sprejemanje) in pridemo do besedila (tvorjenje). Ker se dijaki pripravljajo na uspešno opravljanje svojega poklicnega življenja, jih moramo ob vsakodnevnih govornih položajih pripraviti tudi do govornih položajev v poklicnem življenju. Učitelj se mora potruditi, da poklicne in življenjske govorne položaje izbere glede na obliko izobraževalnih programov. Učitelj mora skrbno načrtovati svoje delo, za uspešno uresničitev pa bo potreboval veliko zbiralnega dela (zbiranje ustreznih besedil, v danih primerih tvorjenje le-teh). Učitelj mora pri uri ustvariti takšno vzdušje, da bodo imeli dijaki voljo do izražanja, čeprav govorijo z napakami ali imajo skromen besedni zaklad. Pri urah naj bo pogovor glavna dejavnost (skupinski, v parih ali v skupinah). V nadaljevanju posredujemo navodilo za razvijanje zmožnosti na štirih področjih.

1. RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI ZA RAZUMEVANJE GOVORA

Razumevanje besedila ima v jezikovnem sporazumevanju vsaj tako veliko vlogo kot sama beseda. Dijake moramo že od začetka učenja jezika navajati (lahko tudi z izvirnimi besedili, ki so težja od njihove ravni ali z uporabo besedil, ki so jih pripravili za jezikovni pouk), da razumevanje besedilnega okolja in nekaterih ključnih besed nudi dovolj opore k razumevanju bistva besedila. Dijaki se naj pri razvijanju zmožnosti za razumevanje govora trudijo za globalno razumevanje celotnega besedila, k temu jih je treba spodbujati. Izvajanje vaj za razvijanje zmožnosti razumevanja govora:

1.1 Priprava vaj za razumevanje govora.

Učitelj še pred vključitvijo magnetofona pripravi dijake v madžarskem jeziku za sprejem besedila (ustrezno jezikovni ravni dijakov), in sicer:

• predstavi besedilno vrsto in splošne ugotovitve, ki se navezujejo na vsebino besedila,
• predstavi slikovno gradivo,
• predstavi neznane besede,
• usmerja pogovor v zvezi s temo (npr. na podlagi naslova ali izbranih besed iz besedila, slikovnega gradiva),
• ključne povedi besedila (ključne informacije) ne navede v pravilnem zaporedju, dijaki jih poskusijo postaviti v pravilen vrstni red),
• bere o podobni temi.

1.2. Razumevanje govora med vajami

Dijaki naj večkrat poslušajo besedilo. Možne vrste nalog:

• vprašanja, ki se nanašajo na najpomembnejše informacije besedila (zvrst, tema, kraj, čas),
• učitelj navaja trditve, o katerih morajo dijaki ugotoviti, ali so resnične ali ne,
• vprašanja z možnostjo izbire odgovorov (test),
• zapis dejstev (dopolnitev manjkajočih elementov v tabeli, osnutek dogajanja),
• igra vlog – učitelj izklopi magnetofon, dijak nadaljuje (monolog, dvogovor) zgodbo, po ponovnem poslušanju primerja svoj nastop z izvirnikom.

1.3 Razumevanje govora po poslušanju

• izbira naslova,
• nadaljevanje zgodbe, pripovedovanje z drugega zornega kota,
• preoblikovanje pripovednega besedila v dialog in obratno,
• priprava osnutkov o besedilu,
• razprava, pogovor, komentarji o besedilu.

2. RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA BRANJA

• na hitrem globalnem pregledu celotnega besedila,
• na iskanju določenih odlomkov in ključnih informacij,
• na interpretaciji in vrednotenju besedila.

Tri faze zmožnosti razvijanja razumevanja branja:

2.1. Dejavnosti pred branjem

Obravnavo besedila naj prehiti faza navajanja na besedilo. Dijaki lahko na podlagi naslova besedila, pripadajočih slik in izbranih besedil iz besedila ugibajo, o čem bo govorilo besedilo. Za usmerjanje dijakove pozornosti in za kasnejše preverjanje, razumevanja jim je treba dati pred branjem besedila naloge ali izhodiščne točke za opazovanje, vprašanj ne zastavljamo le naknadno. Učitelj lahko na primer izbira med naslednjimi možnostmi:

• Besedilo predstavi s citatom elementov že znanega besedila.
• Dijake seznani s ključnimi besedami.
• Pokaže slikovno gradivo, ki se navezuje na temo besedila; dijaki izrazijo svoje vtise, občutja, mnenje.
• Pomembnih elementov besedila ne predstavi po ustreznem vrstnem redu, dijaki pa jih postavijo v pravilen vrstni red.

• natipkano besedilo razreže na stavke, odstavke,
• nekatere besede nadomesti s sopomenkami in pomnoži besedilo,
• besedilo natipka tako, da izpusti besede,
• dijakom izroči besedilo brez vmesnih ločil,
• ključno poved izpusti brez napovedi - dijaki pa morajo po branju ugotoviti mesto in vsebino le-te.

2.2. Dejavnosti med branjem

Učitelj uporabi takšne strategije, ki omogočajo, da dijaki hitreje razumejo madžarski jezik, kljub temu da ta vsebuje več neznanih izrazov. Najpogostejše vrste nalog:

• nekaj vnaprej posredovanih vprašanj, ki se nanašajo na najpomembnejše informacije v besedilu,
• trditve, o katerih morajo dijaki ugotoviti, ali so resnične ali ne,
• test z izbiro odgovorov,
• poprava napačnih učiteljevih trditev,
• dopolnitev manjkajočih elementov v tabeli,
• pravilen vrstni red informacij,
• dopolnitev praznih mest povedi/besedila z izpustom besed,
• prepoznavanja teme in namena besedil.

2.3. Dejavnosti po branju

Obravnava besedila se ne zaključi po branju besedila in z rešitvijo vaj. Pri zaključnih vajah, ki sledijo obravnavi besedil, se dijaki vse bolj oddaljijo od izvirnega besedila, tako imajo več možnosti za osebno izražanje (vtisi, mnenja, občutja). Tovrstne vaje so lahko naslednje:

• nadaljevanje zgodbe in/ali ugotovitev predhodne zgodbe,
• pripovedovanje zgodbe iz drugega zornega kota,
• preoblikovanje pripovedne zgodbe v dialog in obratno,
• dramatizacija besedila,
• razprava, pogovor, komentar v zvezi z besedilom.

3. RAZVIJANJE GOVORNE ZMOŽNOSTI

Eden od najpomembnejših ciljev pri pouku/poučevanju madžarskega jezika kot drugega jezika je, da dijaki znajo naučene jezikovne oblike uporabljati v resničnih življenjskih položajih za izražanje svojih namer, misli in občutij. Ker samoizražanje v drugem jeziku povzroča ali lahko povzroči dijakom težave, jih mora učitelj spodbujati k pogovoru v madžarskem jeziku. Ustno izražanje pri pouku jezika igra ključno vlogo (jezikovno izobraževanje, ki temelji na komunikaciji). Učitelj se mora potruditi, da pri urah pogovori ne bi bili prisiljeni (vprašanje-odgovor, izzvati razpravo med dijaki) oziroma zelo svobodni, s čimer bi prestopili okvir pogovora. Med nalogami za razvijanje govorne zmožnosti naj bodo tudi igrive naloge. Ob običajnih pogovornih temah si lahko izberete nenavadne, morda celo absurdne položaje, ki razgibajo domišljijo dijakov in jih spodbujajo k samoizražanju. Dijaki se bodo tako vključili v pogovore in izoblikuje se zdrav tekmovalni duh, naučijo se, da so v posameznih položajih lahko zmagovalci ali pa poraženci. Pogovor lahko poteka nevezano ali usmerjeno. Neformalni pogovor je treba tudi načrtovati, npr. učitelj med pogovorom razdeli naloge, določi čas, ki je namenjen vaji, ustvari tekmovalno vzdušje itd. Učitelj med vodenim pogovorom pričakuje od dijakov rabo določenih jezikovnih oblik. Zelo pomembna je vadba spraševanja, saj je to v komunikaciji ravno tako pomembno kot odgovarjanje. Igrivost najpogosteje temelji na komunikaciji, vendar lahko uporabimo tudi elemente neverbalne komunikacije (gesta, mimika, gibanje, pantonima).

3.1. Dvogovor

Dvogovor je eden najpomembnejših elementov v vsakodnevni ustni komunikaciji, zato mora biti velik poudarek na vadbi le-tega. Učitelj naj dijake vedno seznani z dejavniki sporazumevalnega procesa, dijak naj izhaja iz tega in naj se prilagaja govornemu položaju.

3.2. Igra vlog

Dijake glede na starost in zanimanje spremljajo različne oblike iger v izobraževalnem procesu. Dijak v igri vlog upodobi ali samega sebe ali izmišljeno osebo v izmišljenem položaju. Načrtovanje naj bo premišljeno in temeljito, navodila učitelja morajo biti enoumna in natančna. Potek iger vlog: 1. predstavitev/razlaga okoliščin, razdelitev vlog, določitev nalog, 2. izvajanje (delo v parih, v skupinah), 3. analiza izvajanja: - samovrednotenje dijakov, - komentar udeležencev v igri, 4. vrednotenje opravljenega dela. Vrste iger vlog:

• izmenjava informacij: predstavitev oseb, njihovih interesov, spoznanj, ki se nanašajo na vsakodnevno življenje,
• igra vlog na podlagi vnaprej napisanega scenarija; učitelj pripravi scenarij, dijaki si lahko izberejo vloge,
• navezava stikov in vzdrževanje stikov:
• z neznano osebo (na avtobusu, v trgovini…),
• z določenim ciljem (opravičilo izostanka, izražanje dobrih želja....),

• situacijske igre.

3.3 Enogovorno izražanje

Pri učenju jezika, ki je osredotočen na komunikacijo, pogosto obstaja možnost, da dijaki povedo kaj o sebi, o svojih pričakovanjih izrazijo veselje in skrbi, hkrati pa spoznajo sošolce in poglobijo zmožnost sočustvovanja s sočlovekom.

3.4 Projektno delo

1. uvod: učitelj predstavi temo, vizualna in druga sredstva,
2. priprava na projektno delo: dijaki zberejo ideje in glede na svoje zanimanje izoblikujejo skupine,
3. delo v parih: načrtovanje, razdelitev dela, način prikaza projektnega dela, v prvi fazi učitelj vodi in usmerja delo, nato pa dijaki samostojno delajo,
4. plenarna predstavitev projektnega dela,
5. vrednotenje opravljenega dela (dijaki ga opravijo, učitelj naredi povzetek).

4. RAZVIJANJE ZMOŽNOSTI PISNEGA IZRAŽANJA

• obravnava besedilnega vzorca -> vaja, ki se navezuje na besedilni vzorec -> tvorjenje novega besedila-> vrednotenje-> poprava,
• primerjava ustvarjenega besedila s podobnim besedilom oziroma besedilnim vzorcem -> vrednotenje -> poprava-> tvorba novega besedila.

4.1. Nekaj primerov vaj za razvijanje zmožnosti pisnega izražanja

• tvorjenje stavkov: dijake navadimo na izbiro ustreznih besed, na pravilno jezikovno rabo, na spoštovanje pravopisnih pravil,
• dopolnjevanje pomanjkljivega besedila: učitelj napiše pomanjkljivo besedilo, dijaki ga dopolnijo z manjkajočimi podatki,
• krajši opisi in vsebine: običajno ga predhodno spremlja ustna dejavnost, (govor/poslušanje/zgoščena vsebina),
• tvorjenje besedil z uporabo posredovanih podatkov/izrazov,
• predstavitev besedilnega vzorca, s pomočjo le-tega se dijaki seznanijo z zgradbo in vsebino besedila (npr. življenjepis).

4.2 Nekaj primerov za usmerjeno in kreativno pisanje:

• tvorba besedil na podlagi navodil (s pomočjo ključnih besed),
• tvorba besedil z določeno namero znanemu naslovniku (zasebno pismo)
• spremenitev značaja znane osebe (učitelj, sošolec, zgodovinska osebnost),
• tvorba reklamnega besedila (prepričevanje, navdušitev).

  Zelo pomembno je, da učitelj dijake postopoma privede do rešitev težjih nalog.  

5. Medpredmetna povezava

Učitelj madžarskega jezika se mora pri pripravi učnega načrta informirati o ciljih in vsebinah slovenskega jezika in književnosti ter strokovnih predmetov.

V. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA  

1. Obvezni obliki preverjanja sta ustno in pisno preverjanje znanja.

2. Navodilo učiteljem:

Najpomembnejši dokumenti, ki urejajo preverjanje in ocenjevanje znanja, določajo načela preverjanja in ocenjevanja znanja, so: ocenitev spoznanj in zmožnosti na različnih taksonomskih ravneh, raznolike oblike preverjanja in vrednotenja, povratna informacija dijakom in njihovim staršem. Preverjanje in ocenjevanje je smiselno skrbno načrtovati v letnem načrtu. Pomembno je, da naredimo razliko med obema in preverjanja ne uporabimo le za to, da bi si pridobili ocene. Če preverjanje zadošča namenu, pri ocenjevanju pisnih nalog in testih ni potrebna ponovitev. Učitelj ob preverjenju ugotavlja raven znanja in zmožnosti dijakov. Odvisno od tega, kdaj to poteka, ima preverjanje tri funkcije:

- ugotoviti predznanje (pred novo snovjo ali tematskim sklopom),
- ugotoviti stopnjo usvojitve novih spoznanj in zmožnosti (tekoče ob obravnavi nove snovi),
- ugotoviti pregledno znanje (ob koncu tematskega sklopa ali druge zaokrožene enote).

Paziti moramo, da bo preverjanje redno, vsestransko in da zajame vsa štiri področja splošne zmožnosti (razumevanje slišanega besedila, govorna zmožnost, razumevanje prebranega besedila, zmožnost pisanja in preverjanje besednega zaklada, funkcionalna raba jezika). Pri ocenjevanju je zelo pomembno, kakšne pripombe damo na šolsko nalogo ali na ustno odgovarjanje.

Dijake je treba na začetku šolskega leta seznaniti, kaj in kako ocenjujemo in treba jim je povedati kriterij ocenjevanja.

Med šolskim letom ocenjujemo naslednje ustne dejavnosti:

- tvorba enogovornih neumetnostnih besedil,
- tvorba dvogovornih neumetnostnih besedil,
- nastop s pesmijo ali odlomkom proze.

Med šolskim letom ocenjujemo naslednje pisne dejavnosti:

- razumevanje slišanega neumetnostnega besedila,
- razumevanje branega neumetnostnega besedila, vrsta nalog za uporabo jezika,
- pisna tvorba neumetnostnega besedila.                  

VI. Priloga