KATALOG ZNANJA

Italijanski jezik je za dijake narodno mešanega okolja Slovenske Istre drugi jezik. Prisotnost govorcev italijanskega jezika, pripadnikov manjšinske etnične skupnosti v življenjskem okolju omogoča dijakom njegovo neposredno rabo zunaj šole. Pojavlja se tudi kot jezik medijev (manjšinskih in čezmejnih italijanskih), odprtost meja med Italijo in Slovenijo pa poleg stika dveh kultur omogoča tudi neposredno srečevanje ljudi dveh jezikov pri vsakodnevnih opravilih. Veliko se uporablja v okviru nekaterih poklicnih dejavnostih, v vsebinah prostega časa mladih (film, televizija, glasba) pa tudi na kulturnih prireditvah manjšinskega in večinskega prebivalstva. Italijanski jezik je na narodno mešanem območju Slovenske Istre uradni jezik, torej je tudi pogoj za opravljanje nekaterih poklicev, dejavnosti in poslovanja upravnih organov.

V življenju in izobraževanju posameznika ima italijanski jezik v Slovenski Istri uporabno in izobraževalno vlogo. Neposredni stik dveh kultur v življenjskem okolju pa na določen način oblikuje kulturno identiteto posameznika. Izpostavljenost jeziku, možnosti in potrebe po njegovi rabi omogočajo, da se dijaki naučijo jezika v življenjskem okolju. Med maternim in drugim jezikom nastaja prenos znanj, ki ugodno vpliva na oblikovanje zavesti o jeziku kot sistemu, pojavljajo pa se tudi medjezikovne interference, ki pogosto zaznamujejo materni jezik dijakov.

V strokovnem izobraževanju dijaki spoznavajo italijanski jezik zaporedno, to je za materinščino, učijo se ga od prvega triletja osnovne šole do zaključnega izpita kot obvezni drugi jezik. Gre torej za zgodnje učenje drugega jezika in njegovo ekstenzivno poučevanje. Ob vstopu v srednje izobraževanje dijaki nadaljujejo z obveznim učenjem drugega jezika. Kurikulum za srednje izobraževanje vključuje namreč nadaljevalni program italijanščine za dijake s predznanjem (9 let učenja). Za ta program se lahko odločajo tudi dijaki, ki so se učili italijanščine v osnovni šoli v obliki izbirnega ali fakultativnega predmeta (tri do šest let učenja). Za dijake, ki v osnovni šoli niso imeli pouka italijanščine, kurikulum za srednje izobraževanje ponuja začetni program tega jezika.

1.2. UMESTITEV ITALIJANŠČINE v predmetnik nižjega poklicnega izobraževanja

Vrsta programa

Položaj italijanščine

1. letnik

ur/teden

2. letnik

ur/teden

Skupni fond

ur/teden

Pridobivanje, predelava in obdelava kovin

J₂(drugi jezik)

140

2. KATALOG ZNANJ ZA ITALIJANŠČINO

kot drugi jezik na narodno mešanem območju slovenske Istre.

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

S poukom italijanščine v srednjem poklicnem izobraževanju dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:

razvijajo in bogatijo svoje pozitivne izkušnje, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

razvijajo svoje intelektualne sposobnosti, sklepanje, spomin, natančnost opazovanja in zaznavanja, sposobnost predstavljanja;

se soočajo z jezikovno in kulturno raznolikim življenjskim okoljem in razvijajo pozitiven, strpen odnos do različnosti; se seznanja z življenjskim slogom prebivalstva in posebnostmi okolja;

sprejemajo učenje kot proces, ki se bo nadaljeval skozi vse življenje, prevzemajo odgovornost za lasten razvoj, pridobivajo učne in delovne navade, spodbujajo željo po napredovanju na poklicnem področju;

usvajajo principe okoljevarstvene vzgoje.

2.1.2. Socializacijski cilji

Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itn) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.

2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

NIŽJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE

S poukom italijanskega jezika dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti, tako da:

sprejemajo (berejo in poslušajo) preprosta govorna besedila v drugem jeziku;

oblikujejo preprosta (enogovorna in dvogovorna) ustna besedila v ustreznih sporočanjskih okoliščinah;

z uzaveščanjem izbranih, za opravljanje poklica potrebnih jezikovnih vzorcev pridobivajo osnovo za sporazumevanje s strankami na svojem poklicnem področju.

3. OPERATIVNI CILJI

Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:

RECEPTIVNE SPRETNOSTI

* zasenčeni tisk- višja zahtevnostna raven

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak zazna in razume preprosto besedilo.	S pomočjo nebesednih ponazoril razbere globalno sporočilo preprostega umetnostnega in neumetnostnega besedila z znano tematiko.	Ob večkratnem branju razume globalno sporočilo jezikovno preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil znane tematike, če si dejanja sledijo v logičnem zaporedju. Dijak razume besedila z osnovnim strokovnim izrazoslovjem, ki ga je obravnaval v okviru pouka.
Dijak zazna in razume preprosto besedilo.	Razbere določene specifične podatke besedil, ki jih srečuje v učnem (delovnem) okolju.	Iz preprostih besedil razbere podatke, ki so povezani z njegovimi (poklicnimi) interesi.
Razume dvogovorno besedilo.	Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi.	Razbere sporočilo dvogovornega besedila, ki ga je že srečal pri pouku (razglednica, čestitka, oglas, faks sporočilo).
Razume dvogovorno besedilo.	Razume vsakdanje pogovore med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. V neposrednih stikih s strankami razume bistvo sporočila.	Razume sporočilo dvogovornih besedil z znano tematiko (intervju z vzorniki) in izlušči podrobnosti, ki ga zanuimajo.

RECEPTIVNE SPRETNOSTI

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.	Sledi jezikovno preprostim in slikovno opremljenim medijskim besedilom (TV in radijski oglas, opozorilo, krajše novice...) z neposredno izraženim sporočilom. Zazna globalno sporočilo TV in radijskih oddaj, ki obravnavajo znano vsebino [vremensko poročilo, krajša sporočila v zvezi s vsakodnevnimi dogodki (promet...), športna poročila, oddaje o modi...].	Razbere globalno sporočilo oglasov, krajših novic, ki vsebujejo konkretne podatke (števični zapisi, kraj, čas dogajanja). Razume besedila, ki so opremljena z nebesednimi ponazorili (strip).
	Spremlja film s preprosto fabulo, čeprav ne razume vseh podrobnosti.
Razume navodila.	Razume njemu namenjena navodila, ki so jasno oblikovana in usmerjajo učni proces.	Sledi osnovnim pisnim navodilom, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (navodila pri pripravi jedi, osnovna navodila pri uporabi strojev in aparatov/sredstev, navodila o varstvu pri delu) in jih je dijak že srečal pri pouku.
	Sledi navodilom, ki jih srečuje v vsakdanjih življenjskih situacijah, ki so opremljena z (ne)besednimi ponazorili.
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.	S pomočjo dodatnih govorčevih razlag , nebesednih ponazoril (slika, gib, predmeti) smiselno povezuje dogajanje. Pri tem prepoznava temo, govorca, naslovnika, kraj in čas dogajanja.	S pomočjo nebesednih ponazoril (slika, fotografija) oblikuje lastno razlago le pri besedilih z znano vsebino. Prepoznava osebe, predmete, kraj dogajanja. Razumevanje dokazuje s kratkimi odgovori na vprašanja.
	Razbere govorčevo razpoloženje, če je neposredno izraženo.	Iz besedil, ki jih je spoznal pri pouku, razbere časovna razmerja. Poišče določene specifične podatke. Napoveduje vsebino besedila glede na naslov.

RECEPTIVNE STRATEGIJE	Iz sobesedila ugotavlja le približni pomen neznanih besed. Razumevanja preprostih besedil dokazuje s kratkimi odgovori na vprašanja oziroma s pritrjevanjem/zanikanjem. Kljub dodatnemu pojasnjevanju ne razume v celoti daljših in zahtevnejših besedil.

Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo:

PRODUKTIVNE SPRETNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak se vključuje v razgovor.	V vsakodnevnih (telefonskih) razgovorih se odziva primerno in uporablja vljudnostne vzorce (se predstavi, se zahvali in poslovi, pusti sporočilo, se opraviči). V medosebnih stikih v vsakdanjem življenju postavlja preprosta vprašanja (kdo, kdaj, kaj, kje, koliko) in odgovarja s kratkimi odgovori, skladno s trenutnimi potrebami. Izraža časovna (krajevna) razmerja s preprostimi jezikovnimi sredstvi (Torno domani... Ci vediamo lì... Fermati qui. ... ).	Piše krajša sporočila svojim sovrstnikom (vabilo, razglednica, čestitka, telegram, faks sporočilo).
Dijak se vključuje v razgovor.	Se vključuje v razgovor s sovrstniki o svojem delu, svojih načrtih, interesih in željah.
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.	Izvaja preprosta navodila pri vsakdanjih opravilih (priprava jedi, strežba, sprejem stranke). Poizveduje o ljudeh, o krajih, računa v tujem jeziku, daje informacije o kvaliteti in ceni izdelka/storitev.	Pridobiva podatke iz preprostih praktičnosporazumevalnih in propagandnih besedil, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (kuharski recept, osnovna navodila pri uporabi stroja ali sredstva, urnik, reklamni oglas).
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.	Pridobiva podatke o predmetih in osnovnih postopkih svojega poklicnega področja [številčni zapisi (cena, količina, merske enote) lastnost izdelkov, delovni postopek] in drugim posreduje te informacije.	Z učiteljevo pomočjo dopolnjuje vprašalnike (o delovnih pogojih, o preživljanju prostega časa).

PRODUKTIVNE SPRETNOSTI

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak oblikuje preprosta besedila.	Ob uporabi usvojenega besedišča opiše sebe, kraj bivanja, potek delovnega dne, svoj delovni prostor. S pomočjo opazovanja opisuje delovno okolje, predmete. Poimenuje hrano, pijačo, orodje, izdelke, postopke, pripomočke. Po izvajanju slušnih in bralnih dejavnosti oblikuje preproste povedi, s katerimi povzema vsebino obravnavanega besedila.	V pisnih besedilih oblikuje ali dopolnjuje krajše povedi (trdilne, vprašalne, velelne...), s katerimi izraža na zelo preprost način časovna, krajevna, prostorska razmerja. Izpolnjuje obrazce, prijave. Napiše besedilo razglednice, čestitke. Oblikuje oglas v zvezi s svojim poklicem.
	Opiše svoje izkušnje.	Ustvarjalno piše: oblikuje kratke nepovezane povedi o sebi, svojih željah in interesih.

PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne).	Sporazumeva se s kratkimi enozložnimi povedmi in se usmerja le na govorna dejanja, ki so zanj pomembna. Pri težavah ob uporabi besed ali besednih zvez poišče nebesedno nadomestilo. Ob izražanju želja neposredno nakaže, kaj želi (Desidero questo... Questo non mi piace...). Pri opisu preprosto našteva dejanja in lastnosti, besedila ne povezuje v celoto. Ima skromen besedni zaklad, zato uporablja le znane jezikovne strukture v okoliščinah vsakdanje sporočanjske rabe. Pri tem dela grobe napake, sporočilo pogosto ni razumljivo.
	V razgovoru ne prevzema aktivne vloge, odziva se le če je izzvan. V primeru nerazumevanja prosi sogovorca za dodatna pojasnila.

3.1. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine, opredeljujejo operativni cilji in tudi:

položaj, ki ga ima italijanščina (italijanščina kot tuji jezik za dijake izven območja, ki je opredeljeno kot narodnostno mešano)

ter sistem izobraževanja (dijak se vključuje v nižje poklicno izobraževanje s popolno oziroma nepopolno osnovno šolo).

	POLOŽAJ JEZIKA	OPREDELITEV RAVNI ZNANJA
Dijaki z zaključeno OŠ	Drugi jezik	Dijaki poglabljajo vsebine v zasenčenem tisku in strokovna besedila.
Dijaki z nepopolno OŠ	Drugi jezik	Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku.
Dijaki brez predznanja italijanščine.	Tuji jezik	Dijaki dosegajo raven minimalnih standardov znanj.

3.2. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ ITALIJANŠČINE kot drugega jezika

3.2.1. Slušno razumevanje

ETAPNI CILJI	OPIS DIJAKOVIH SPRETNOSTI
Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.	Ob neposrednem poslušanju kratkih, preprostih besedil iz vsakdanjega življenja (navodila za uporabo izdelkov, kratke vesti iz športa, glasbe, vremenska napoved, reklame, animirani film...), izgovorjenih z običajno hitrostjo v splošno pogovornem jeziku, razume bistvo povedanega, čeprav ne razume vseh izrazov. Zazna globalno sporočilo akcijskih filmov s preprostimi dvogovori. Razumevanje dokazuje s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, koliko.
Izlušči osnovne informacije in razume navodila.	Izlušči konkretne podatke (velikost, količina, teža) in sledi preprostim vsakdanjim navodilom javnega in poklicnega področja (Attenti al gradino! Accendere i fari! Premi il tast! Chiudi il coperchio! Prendi il mestolo!...).
Razume razgovor med govorci.	Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi. V svojem delovnem okolje razbere globalno sporočilo besedila z vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku. Ne zmore razbrati govorčevih stališč.

Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem.	Posnema intonacijo, ritem in hitrost govora. Prepoznava besedišče, ki je povezano z njegovimi interesi. Ne prepoznava jezikovnih napak. Na podlagi urjenja in intuicije uravnava rabo jezikovnih struktur.

3.2.2. Bralno razumevanje

ETAPNI CILJI	OPIS DIJAKOVIH SPRETNOSTI
Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.	S pomočjo dejavnosti pred branjem razume globalno sporočilo kratkih besedil. Razbere sporočilo preprostih medijskih sporočil, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili. Z učiteljevo pomočjo povzame prebrano besedilo s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko.
Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila.	Po večkratnem branju izlušči osnovne podatke preprostega besedila iz vsakdanjega življenja (vozni red, jedilnik, reklama, oglas, opozorilo, obvestilo, obrazec, telegram), iz svojega delovnega okolja (navodila/opozorila pri uporabi strojev, naprav, pripomočkov in pri izvajanju postopkov). Iz besedil sredstev javnega obveščanja (časopis, revije) razbere osnovne podatke (številčni zapisi, kraj in čas dogajanja).
Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili.	S pomočjo dodatnih besednih in nebesednih razlag (slika, glasba, gib) razume sporočilo preprostih umetnostnih besedil.

Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi.	Dijak ima težave pri branju pravopisnih posebnosti (sce, sche, sci, chiu, naglas...). Zaznava časovno-prostorska razmerja, ki so izražena s preprostimi jezikovnimi sredstvi (številčni zapisi, ieri, oggi, domani, prima dopo, ora, giù, su, qua , là, vicino/lontano). Ne zmore pa sklepati o rabi časov in drugih slovničnih struktur.

3.2.3. Ustno sporočanje

ETAPNI CILJI	OPIS DIJAKOVIH SPRETNOSTI
Dijak se vključuje v neformalni razgovor.	Ob uporabi usvojenih besed in besednih zvez sprašuje in odgovarja v kratkih stavkih, le če je izzvan. Na osnovi usvojenega besedišča in s pomočjo ponazoril (besednih in nebesednih) poimenuje orodje/ izdelke/surovine.
Vključuje se v formalni dvogovor/razgovor.	V stikih s strankami uporablja le osnovne vljudnostne vzorce (Signore, desidera? Si accomodi. Molto lieto. Sì, prego. Piacere. Scusi un momento. Le passo il signor...). Praviloma ne razlikuje registrov (voi/Lei, tu).
Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).	Odziva se na preprost način na spodbude iz okolja (se predstavi, zahvali, opraviči itn.). Posreduje preproste podatke (cena izdelka in storitev, rok izdelave) si prikliče v spomin usvojeno besedišče ( poimenovanje osnovnih sestavin, surovin, ki jih srečuje v svojem delovnem okolju).
Opiše svoje zaznave in izkušnje.	S pomočjo ponazoril oblikuje preproste nepovezane povedi o sebi, svojem delovnem dnevu in delovnem prostoru.

Oblikuje ustrezno ustno sporočilo/besedilo v okviru obravnavanih struktur.	Oblikuje preprosto sporočilo v obliki kratkih odgovorov na vprašanja.

3.2.4. Pisno sporočanje

ETAPNI CILJI	OPIS DIJAKOVIH SPRETNOSTI
Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila.	Povzema preprosta besedila z znano vsebino s pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja. Povezuje posamezne besede in besedne zveze krajših besedil, ki jih dopolnjujejo nebesedne razlage (slika z besedilom). S pomočjo ključnih besed oblikuje preproste povedi, ki jih z učiteljevo pomočjo povezuje v besedila.
Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.	S pomočjo usvojenih vzorcev in izkušenj iz maternega jezika dopolnjuje preprosta besedila osnovnih funkcijskih zvrsti kot so: vabilo, razglednico, urnik, jedilnik, cenik, obrazec.

Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur.	S posnemanjem danih vzorcev, s pomočjo ponazoril, ki jih posreduje učitelj, oblikuje preprosto pisno sporočilo v okviru obravnavanih struktur.

4. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE kot drugega jezika

4.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

Pri pouku italijanščine dijak spoznava pogovorni jezik. V medosebnih stikih v življenju srečuje tudi narečje in druge socialne zvrsti jezika.

Pri pouku italijanščine želimo doseči, da dijak razume govor pristnih govorcev, s katerimi se sporazumeva na način, da ga pristni govorci razumejo.

Dijak uporablja besedišče, ki je povezano z njegovimi interesi. Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv, mladinskega tiska v italijanščini in sredstev javnega obveščanja. Pozna tudi osnovno strokovno izrazoslovje, ki je neposredno vezano na izvajanje del v okviru njegovega poklica.

Dijak ni natančen pri prepisovanju besed, besednih zvez in povedi. V govoru ni vselej natančen (podvojeni soglasniki), občasno napačno naglašuje.

Pri oblikovanju preprostih besedil ima težave z načeli besedilnosti: ne obvlada koherence in kohezivnosti besedila. Zakonitosti jezikovnega sistema dijak usvaja s pomočjo urjenja jezikovnih struktur v neposredni rabi.

OPOMBA - diferencirane vsebine:

čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven,

sivi tisk - višja zahtevnostna raven.

RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA

STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI

JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE

PRAVOPIS

Dijak utrjuje pravila italijanskega pravopisa in njegove posebnosti, ki jih upošteva pri pisanju (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov).

molla, ferro
cane, ciambella, cena, perché
gallo, giallo, ghepardo, gelato
casa, cassa
zia, ragazza, azzurro
città, perché, farò, più
acqua
sogno, consiglio
sciogliere

PRAVOREČJE

Dijak razumljivo izgovarja posamezne besede in povedi. Upošteva posebnosti izgovorjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovorjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi).

faro/ farò

Gianni è andato via. Gianni è andato via?

OBLIKOSLOVJE	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI	JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE
SAMOSTALNIK	Dijak: poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi samostalniki, v ednini in množini, oblikuje slovnični spol po končnici in pomenu. ločuje spol na naravni in slovnični spol.	il ragazzo, i ragazzi; la ragazza, le ragazze il dente, i denti; la nave le navi l’insegnante, le (gli) insegnanti il cuoco, i cuochi, la barca, le barche l'amico, gli amici; l'amica, le amiche l'uovo, le uova l'uomo, gli uomini la città, le città il cugino, la cugina il padre, la madre il direttore, la direttrice il preside. la preside
DOLOČNI IN NEDOLOČNI ČLEN	Dijak: s pomočjo člena izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja, ustrezno uporablja oblike člena in pozna posebnosti njegove rabe.	Ho visto una Suzuki favolosa. Ho visto la tua Suzuki rossa. Anna, portami il libro! Capodistria è la mia città.
KAKOVOSTNI PRIDEVNIK	Dijak: s pomočjo kakovostnih pridevnikov v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom, ga izpeljuje in ustrezno umešča v stavku.	Marco è un ragazzo semplice e allegro. Le tue amiche sono divertenti. La moto di Carlo è veloce. Luca è più alto di te. Questo film è bellissimo.
ZAIMENSKE OBLIKE	Dijak: nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki;	Lei ti perdonerà, ma lui no. Ha voluto vedere me e non te. Mi piace la pizza. Ti invito a casa mia.
	s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje na osebek;	Perché non ti sei lavato le mani?
	s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino;	Di chi sono questi libri? Sono miei. Come si chiama il tuo cagnolino?
	s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino/oddaljenost;	Non voglio questo ma quello. Quest’estate vado in montagna.
	vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;	Chi chiama? Che cosa fai? Quanti ragazzi rimangono a cena? Quando ritorni dal viaggio?
	z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedoločene in neznane osebe/stvari, količino in mero.	Nell’aula non c’era nessuno. Sono venuti molti amici alla mia festa.
PRISLOV	S prislovi, prislovnimi zvezami in pridevniki v prislovni obliki dijak:
	izraža način, čas, kraj, količino, osebno mnenje o poteku dejanja;	Scrive male, ma parla bene. Guida velocemente. Sono venuti prima. Lo troverai lì sotto. Sandra studia molto.
	vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.	Abita lontano. Abita molto lontano. Abita più lontano di me. Ha gridato forte forte.
ŠTEVNIK	Dijak: s pomočjo glavnih in vrstilnih števnikov šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja;	Questo computer costa 1.340.000 lire. Diciotto pizze. Ventitré anni. Conta da novecentocinquantuno a mille. E’ di nuovo al primo posto. L’ascensore si è fermato al ventunesimo piano.
ŠTEVNIK	izraža datum, uro, mesece, leto, starost.	Sono nato il 30 marzo del 1985 alle 23 e 40 minuti. Sono le cinque. E’ l’una. 1^o maggio. Ho sedici anni.
PREDLOG	Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi zvezami:
	povezuje dele stavka v pomenske sklope;	Vieni con noi? Carlo è di Pirano. Siamo saliti sul tetto della scuola.
	izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost.	Con chi viaggerai? Papà parte per Roma. Di chi sono questi occhiali? Sono di Paolo. Scarpe di pelle lucida E’ andato a Vienna in Austria. Ci vediamo alle tre.
VEZNIK	Dijak z vezniki in vezniškimi besedami:
	povezuje besede, besedne zveze in stavke;	Mara ha comprato il pane e la mortadella. E’ bello, ma non mi piace.
	izraža naštevanje, razvrščanje, nasprotja, omejitve.	Ho mangiato spaghetti, pollo arrosto e del formaggio. Preferisci venire con me o restare a casa?
	Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih oblik glagolov v obliki trditev, vprašanj in zanikanja.	CANTARE: canto, canti... canti? ... non cantate canterò, canterai... canterete? ... non canterete abbiamo cantato... non hai cantato... hanno cantato? cantavo, cantavi... FARE: faccio, fate... fai? ... non facciamo farò, faremo... farete?... non faranno ho fatto... hanno fatto?... non ha fatto facevamo, facevano... PARTIRE: parto... non parto... parti? partirò... partiranno?... non partiranno sono partito... è partito?... non è partita VESTIRSI: mi vesto, ti vesti... non si veste... si vestono? ci vestiremo... non vi vestirete... ti vestirai? vi siete vestiti... si sono vestite? mi vestivo... ESSERE non è... sarà?... era
	Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:
	umeščenost dejanja v čas (preteklost/nepreteklost, sedanjost in prihodnost);	Mi arrabbio quando non posso guardare il mio programma preferito. Chi fa da sé fa per tre. Ieri sono andata al cinema con Marco. Che cosa facevi l’anno scorso a Firenze? Quando avrai un po’ di tempo per me? Quando ritornerai? Torno stasera.
	modalnost dejanj.	Per favore, chiudi la finestra! Fermati! Si fermi, signore! Non fermarti! Non vi scordate di me! Spenga il motore, prego! Vorrei un’arranciata. E tu cosa vorresti?

SKLADNJA	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI	JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE
	Dijak:
	upoveduje v obliki enostavčne in zložene povedi in pri tem uporablja pravilni besedni red;	I miei amici hanno organizzato per me una festa d’addio. La mattina abbiamo comprato cibi e bevande e abbiamo sistemato la casa.
	v obliki priredja/podredja povezuje dogajanja in stanja.	Alla festa mi sono divertito molto e ho conosciuto tanti ragazzi. Mentre Anna legge, mangia i biscotti. Sono arrabbiato perché ho litigato con mio fratello. Se non fumi (fumerai), non ti ammali (ammalerai). Se stavi fermo non ti bruciavi le dita.

4.2. GOVORNE FUNKCIJE

MAKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

pokaže, demonstrira,

opisuje,

daje navodila

MIKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

1. posreduje dejstva tako da:

prepoznava, identificira,

4.3. TEMATSKA PODROČJA, v okviru katerih dijaki udejanjajo splošne in operativne cilje italijanščine

PODROČJE	KRAJ	USTANOVE	VLOGE	PREDMETI	STANJA/DEJANJA	PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA
OSEBNO	dom; kraj preživljanja prostega časa; živalski in rastlinski svet;	družina, interesne skupine;	družinski člani, prijatelji, znanci, vzorniki,	osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport, pohištvo, oprema, domače orodje, hišni aparati.	delovni dan, preživljanje prostega časa: zabava, družinski prazniki srečanja, obiski, počitnice, športni dogodki, nezgode, naravni pojavi, skrb za zdravje in zdravo prehrano.	umetnostna besedila neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, TV in radijski program.
JAVNO	srednja šola, javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt), prevozna sredstva.	šolske, državne, kulturne, zdravstvene in druge javne ustanove, združenja, podjetja.	dijaki/učitelji, trgovci/ kupci, igralci/gledalci, posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo.	učna sredstva in učni pripomočki, računalnik, hrana, pijača, oblačila denar, dokumenti, prodajni izdelki.	pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno), interesne dejavnosti, praznovanja, srečanja, zabava, poklicna vzgoja, nakupovanja, zdravstvene in druge storitve, potovanja s prevoznimi sredstvi, nezgode, osebna nega skrb za zdravo okolje.	umetnostna besedila opis/oznaka osebe, dogodka popevka, pesem... neumetnostna besedila poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/ naravnega pojava, strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov, recept, praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo
POKLICNO PODROČJE	DELOVNO OKOLJE	INSTITUCIJE	VLOGE	DELOVNA SREDSTVA IN PRIPOMOČKI	DOGODKI IN DEJANJA	VRSTE STROKOVNEGA BESEDILA
KOVINARSKA STROKA	Delavnica,	obrtna združenja, podjetja, tovarna, delavnica.	delojemalci/ delodajalci, podrejeni/ nadrejeni, stranka.	Orodje, Pripomočki, stroji, oprema.	organizacija dela v delavnici, delovni odnosi (odnos do stranke), skrb za čisto okolje, varstvo pri delu, izvajanje navodil.	poslovni oglas (reklamni oglas) poslovna komunikacija: določiti in preklicati poslovni sestanek, sprejeti in oddati faks/ telefonsko sporočilo, rezervirati (najem prostora, prevoznega sredstva), opravičiti (odsotnost), poslovni imenik: (naslovi podjetij, urnik obratovanja in druge informacije) ponudba: cenik izdelka in storitve, blagajniški izpis varstvo pri delu ( opozorilo)

5. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

5.1. NAČELA POUKA

Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

b) ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

c) predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in uporabo jezika.

Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.

1. Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

2. Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

3. Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

4. Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

5. Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.

6. Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

5.2. DIDAKTIČNA NAVODILA

Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.

Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.

Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.

5.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa.

Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

dejavnosti pred poslušanjem,

dejavnosti med poslušanjem,

dejavnosti po poslušanju.

Dejavnosti pred poslušanjem besedila

Pred poslušanjem besedila učitelj učenca pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:

napove besedilno vrsto,

posreduje splošne podatke v zvezi z besedilom,

predstavi slikovno gradivo,

posreduje slovar neznanih izrazov,

usmerja razgovor v zvezi s tematiko besedila,

posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem vrstnem redu; dijak ugiba o pravilnem vrstnem redu,

dijak prebere podobno besedilo z isto temo.

Dejavnosti med poslušanjem besedila

Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat. Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

1. prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno),

2. zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah),

3. reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja),

4. dopolnjevanje besedila:

5. kot preizkus zaprtega tipa, kjer v besedilu (dialog, intervju, zgodba, šala, uganka...) dijak vstavlja manjkajoče izraze ali povedi; dijakom na začetni stopnji učenja/poučevanja posredujemo rešitve v nepravilnem vrstnem redu,

6. "igra vlog" pri poslušanju: dijak izbere vlogo v razgovoru in ko učitelj prekine posnetek, sam nadaljuje govor; pri ponovnem poslušanju preverja svojo inačico s posnetkom govora,

7. kot napovedovanje posameznih delov besedila: pri drugem poslušanju učitelj zniža glasnost pri posameznih delih besedila, dijak ugiba, kakšno bo nadaljevanje in ob ponovnem poslušanju preverja in s sošolci primerja svojo inačico s predlagano,

8. povezovanje posameznih delov besedila (dialog, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja.

Dejavnosti po poslušanju besedila

Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja učenca k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakom v neomejenem številu, so:

1. oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila,

2. izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi),

3. ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu,

4. ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo.

5.2.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.

Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje sporočilo/besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje učenčevih stališč, interesov in solidarnosti.

Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

V pripravi na pouk:

skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice),

določi cilje, ki naj bi jih dosegel dijak v okviru različnih dejavnosti,

umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

skrbi za sproščeno, prijateljsko vzdušje in goji pri dijakih sodelovanje,

usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami dijakov,

izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka,

diferencira naloge in jih individualizira,

razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje,

spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak,

spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

Najpogostejše oblike interakcijkih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.

Dialog

Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

Izvajamo ga lahko na več načinov:

vodeni dialog: dijaki uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s pomočjo kratkih dialogov, si uzaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil),

dialogi v nepravilnem vrstnem redu: dijaki smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog,

dopolnjevanje dialoga: odprti tip dialoga pri dijakih razvija ustvarjalnost,

dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, s pomočjo katere dijak lažje ureja vsebino ustnega sporočila,

funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, kjer so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, dijak samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

Pretvarjanje/vživljanje v umišljeni svet

Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.

Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

Gibanje v igri pomaga odkrivati prostor in se v njem uresničevati, prevladuje v igri predšolskega in šolskega obdobja, saj daje igri dinamiko in raznolikost.

Simbolne igre, igre zamišljanja, razvijajo dijakovo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje, v ustvarjalno izražanje.

Sodelovanje in tekmovanje je sestavni del družabnih iger. V skupinski igri se dijak dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, v katerih se uporabljajo določeni sporočanjski vzorci.

Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja, širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini predajanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke).

Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto dijak šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

Igre vlog

Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje...), resnični situaciji (roditeljski sestanek, športno tekmovanje...), konfliktni situaciji (pozitivne, negativne strani pri gradnji nuklearke...) idr.

a) Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju.

	Obvezni koraki	*Neobvezni koraki*
1.	Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec)	a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev, b. kratka predstavitev, c. individualna in skupinska priprava igranja.
2.	Izvajanje (dvojica, skupina) -(učitelj - animator)	a. spremljanje izvajanja, b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake, c. plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine.
3.	Plenarna analiza izvajanja: samovrednotenje učencev, komentar udeležencev v igri.
4.	Dijaki vrednotijo izdelke.
5.		Širitev in predelava besedil: pisanje novih besedil, urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

b) Vrste iger vlog

1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.

3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

vzpostavitev kontakta z neznancem (v avtobusu, v trgovini),

vzdrževanje odnosov z določeno nalogo (opravičilo izostanka od pouka, čestitke ob športnih uspehih...).

4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

Projektno delo

Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.

Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.

Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itn. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.

Smernice za pripravo projektnega dela

a) Priprava na projektno delo:

učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.

b) Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:

dijaki zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.

c) Interakcija nalog in vsebin:

delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela, način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo učitelj, kasneje izvajajo projektno delo dijaki sami.

d) Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

e) Vrednotenje rešitev in izdelkov:

dijaki sami vrednotijo svoje izdelke; zaključke posreduje učitelj.

Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva učenčevo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.

Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:

1. spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki),

2. opisovanje in pripovedovanje:

obnavljanje zgodbe,

govorni nastop s pomočjo ponazoril (slika, fotografija, strip, risba, video...),

govorni nastop, ki ga dijak oblikuje na podlagi sklopa nepovezanih besed ali na podlagi opisa predmeta (oziroma fotografije predmetov).

5.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo učenca za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.

Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.

Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:

1. prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote;

2. prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo;

3. prebere besedilo, da razume podrobnosti;

4. natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke.

Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

dejavnosti pred branjem,

dejavnosti med branjem,

dejavnosti po branju.

Dejavnosti pred branjem besedila

Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

1. učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča,

2. obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec,

3. na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa,

4. spodbuja učence, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi,

5. posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo,

6. posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila,

7. posreduje skrajšano obliko besedila,

8. umesti besedilo v kontekst.

Dejavnosti med branjem

Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakom hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:

ilustracijami, ki spremljajo besedilo,

besedami in besednimi zvezami, skupnimi več jezikom,

datumi, številkami, imeni krajev, oseb,

ključnimi in ponavljajočimi se besedami,

transferjem jezikovnih znanj iz materinščine.

Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:

1. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);

2. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;

3. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);

4. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;

5. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce...);

6. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo pripomočka;

7. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi.

Dejavnosti po branju besedila

Dejavnosti spodbujajo učence k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:

1. oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah,

2. uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik...),

3. ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo...),

4. izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila.

5.2.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša.

Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavnosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

Vodenje pisnih dejavnosti:

1. obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava,

2. naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.

Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

Oblikovanje povedi: dijake navajamo na ustrezen izbor besedja, pravilnost jezikovne rabe, upoštevanje pravopisnih posebnosti (dijaki urejajo, dopolnjujejo povedi, igre, puzzle...).

Dopolnjevanje besedila: učitelj posreduje nepopolno besedilo, dijaki dopisujejo manjkajoče podatke, s ključnimi besedami oblikujejo zgodbo.

Krajši opisi in obnove: dijaki razvijajo spretnosti pisanja na predhodnih spretnostih govora: govor/poslušanje/ strnjena obnova, intervju/ vnašanje podatkov iz intervjuja v tabelo itn. Iztočnica je lahko tema, ki smo jo obravnavali v razgovoru, je lahko ilustracija ali besedilo.
Oblikovanje besedila na osnovi podatkov (raba vezniških besed):
povezovalci posameznih sestavin besedila (tabela z opisom delovnega dne v šoli; ilustracije, ki jih dijak poveže in opiše),
oblikovanje miselnih vzorcev posredujejo dijakom jezikovni material in navodila v zvezi z vsebino in ureditvijo besedila.
Posredovanje vzorcev besedil, s pomočjo katerih se dijaki seznanijo s strukturo in vsebino besedila (življenjepis).

Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

pisanje besedila po danih navodilih (s pomočjo ključnih besed): dijak pri tej dejavnosti usvoji zgradbo besedila;

pisanje z jasnim sporočilnim namenom in z znanim naslovnikom (zaupna pošta...);

pisanje reklamnega spota: dijak uporablja učinkovita jezikovna sredstva, s katerimi prepričuje, navdušuje naslovnik

Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.

5.2.5. Domače naloge

Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

6. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Pouk italijanščine se navezuje na slovenščino predvsem pri razlagi italijanskega jezikovnega sistema Opismenjenost, slogovna izraznost, poznavanje načel besedilnosti pa se kot splošne sposobnosti prenašajo iz materinščine v tuji ali drugi jezik.

Struktura slovenščine je v nekaterih sestavinah podobna (nekatere zaimenske oblike v italijanščini...), v nekaterih pa različna (glagolski vid, dovršne in nedovršne glagolske paradigme, sklanjatev samostalnika). Nekatere jezikovne strukture so posebne za italijanščino in si jih dijaki uzaveščajo kot značilne idiomatske strukture. Izrazit primer, ki omogoča kontrastiranje med slovenščino in italijanščino je izražanje preddobnih, istodobnih in zadobnih dejanj.

Pouk italijanščine se navezuje tudi na pouk:

tujih jezikov: poznavanje več tujih jezikov povzroča pojave prenosa znanj, ki na pragmatični ravni spodbujajo doseganje boljših učinkov (opismenjenost, ubesedovanje, izbira registra in zvrsti pri sporočanju), občasno pa so vir napačne rabe jezikovnih struktur (interferenca na fonološki in morfosintaktični ravni). Iz angleščine dijak prenaša mnoga slovnična znanja (na primer: oblikovanja trpne oblike, izražanje preddobnosti v preteklosti, izražanje neresničnosti in umišljenosti). Na ravni besedišča pa uporablja mnoge izposojenke, ki so se uveljavile v vsakodnevni sporočanjski rabi (sleng mladih, računalniški termini, besedišče iz športa). Pri rabi angleščine pa dijak prepoznava mnoge izposoje iz italijanščine predvsem na ravni besedišča (na primer: hrana, glasba, arhitektura in umetnost, bančništvo)
zgodovine [razvoj Slovenske Istre skozi zgodovino, obdobje fašizma],
umetnosti [kulturni dosežki in kulturna dediščina Slovenske Istre ],
geografije [Slovenska Istra, Italija, Srednja Evropa],
strokovnih predmetov [glej poglavje Strokovna besedila ].

Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr. [na primer: raziskovalna naloga o dvojezičnih napisih, prospektih...].

7. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

7.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test) iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

učenje je proces, ki celostno vpliva na razvoj dijaka (t.i. holistični princip) kot osnovna izkušnja, s pomočjo katere dijak odkriva nove dimenzije sporočanja in s tem zavedanja sebe in drugih;

pouk je osredotočen na dijaka: učitelj prilagaja učne metode, tehnike in vsebine dijakovi osebnosti, njegovim izkušnjam, interesom, željam in s tem osmisli učne dejavnosti, v katere se dijak vključuje na način, ki mu najbolj ustreza;

pouk je usmerjen v dejavnosti, ki usposabljajo dijake za govorne položaje, v katerih bodo z jezikovnimi sredstvi dosegli tisto, kar so se namenili. Besedišče in slovnične strukture so sestavni del obravnave posameznih sporočanjskih vsebin in so podrejene govorčevim potrebam.

Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.

Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranje-motivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakov, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.

Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.

Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

Neformalno preverjanje je nenačrtno preverjanje, ki se izvaja sprotno in stalno. Gre za t.i. formativno preverjanje, saj se diajkovo znanje preverja v procesu nastajanja njegovih jezikovnih sposobnosti.

Formalno preverjanje znanja je sistematičen in načrten izbor tehnik in vaj, ki so oblikovane z namenom, da učitelju in učencu potrdijo uspeh njunega dela (ocenjevanje).

S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".

Samopreverjanje sega lahko na posamezne dejavnosti posameznih spretnosti (samonarek). Lahko pa postane tudi stalna oblika in metoda vodenega ali samostojnega spremljanja učenja kot mapa dijakovih dosežkov - "portfolio".

Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.

7.4. PRIMERA PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPRETNOSTI

7.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja:

* RAVNI ZNANJA	IZGOVORJAVA	SLOVNIČNA PRAVILNOST	BESEDIŠČE	DISKURZIVNA SPOSOBNOST	SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST
A₁	Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze. Dela napake v glasovnih posebnostih (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itn.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je delno razumljivo.	Oblikuje proste povedi z grobimi napakami pri osnovnih slovničnih strukturah (samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcih (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet).	Skromno besedišče, omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz dijakovega neposrednega življenjskega okolja. Pogosta neustrezna izbira in raba pri oblikovanju sporočil.	Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem.	Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje).
A₂	Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje. Prisotne so posamezne napake glasovnih posebnostih (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itn.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo.	Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje) z grobimi napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola: passato prossimo itn. ) in skladenjskih vzorcih.	Besedišče je skromno, povezano z dijakovimi interesi, s čimer dijak izraža le vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...).	Oblikuje preprosta sporočila z enozložnimi povedmi (izogiba se podrednim stavkom ). V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?). Dijak s težavami pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo.	Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti: vedenjske vzorce pri pozdravljanju (ob prihodu, odhodu); zahvaljevanje in druge vedenjske vzorce (prositi za besedo, čestitati itn).
B₁	Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.	Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah in skladenjskih vzorcih (futuro nel passato, periodo ipotetico).	Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (učenčev izkustveni svet).	V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom.	Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost.

*Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe).

7.4.2. Vrednotenje pisnih izdelkov

Pri vrednotenju učenčevih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti.

KRITERIJI	A1	A2	B1
SPOROČILNOST	Sporočilo besedila je le občasno razumljivo. Razplet teme je neizviren. Dijak oblikuje zelo preproste povedi in le delno uspe upovedati svojih misli. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev, ki so nebistveni za razumevanje sporočila.	Pisni izdelek le delno ustreza nalogi, velik del zahtev ni uresničenih. Razpoznavna je osnovna misel besedila, čeprav je v besedilu še veliko nejasnosti, npr. pri izražanju stališč. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila.	Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje. Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst.
ORGANIZIRANOST	Besedilo nima notranje in zunanje zgradbe. Značilno je nepotrebno ponavljanje besed in besednih zvez.	Opazen je učenčev poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila.	Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji).
JEZIKOVNA PRAVILNOST	Dijak oblikuje preproste povedi z grobimi napakami pri osnovnih slovničnih strukturah (samostalnik/ pridevnik: spol, število; zaimek, predlog, prislov; glagol: sedanjik itd.), skladenjskih vzorcih (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnostih. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja le tiste izraze, ki jih je usvojil pri pouku.	Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Dijak dela pravopisne napake. Besedišče je skromno, povezano z dijakovimi interesi: dijak uporablja le običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku.	Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. Dijak razpolaga z ustreznim besediščem.

7.4.3. Vrste besedil

Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:

VRSTE BESEDIL		A₁	A₂	B₁
DVOGOVORNA BESEDILA	odgovori na vprašanja, intervju, anketa, vprašalnik, vabilo, dialog...	X	X	X
	opis		X	X
	osebe	x	x	x
	predmeta,	x	x	x
	postopka	-	x	x
	dogodka	x	x	x
	slike, risbe, fotografije	x	x	x
	film.posnetka.	-	x	x
	obnova	-	X	X
	pisni sestavek po vzorcu		X	X
	pismo	x	x	x
ENOGOVORNA	življenjepis	-	x	x
BESEDILA	dnevnik	x	x	x
	obvestilo, oglas, faks	x	x	x
	prošnja	-	x	x
	poročilo	-	x	x
	daljši pisni sestavek	-	-	X
	kreativni (pripoved, zgodba...),	-	-	x
	izkustveni /pripovedni,	-	-	x
	argumentativni spis (poročilo),	-	-	-
	razpravljalni (razprava, esej...),	-	-	-
	spis o umetnostnem besedilu	-	-	-

8. VIRI

Katalogi znanj

1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodnostno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana;

1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana;

Tuji učni načrti

1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija);

1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia) ;

Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages;

The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines;

1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA;

Publikacije Sveta Evrope

Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe;

November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee;

Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe;

DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe;

SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe;

1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe;

VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe;

Didaktika pouka drugega jezika

AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia;

BRASCA, L. ed altri 1986: Progetto lettura, La Nuova Italia;

ČOK, L. 1993: Usvajanje maternega, drugega in tujega jezika. Jezik tako in drugače, Zbornik 1. kongresa Društva;

ČOK, L. 1990: Contributo alla didattica della lingua come lingua seconda, Linguistica XXX, Filozofska fakulteta, Ljubljana;

ČOK, L. 1996: L'insegnamento/apprendimento delle lingue seconde nell'Istria Slovena. L'italiano. - Activity Packs for language Teachers, Università di Udine/Univerza v Ljubljani, Kappa Vu/ Udine;

DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A. in MIKLIČ, T., Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana;

GNAMUŠ KUNST, O. 1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana;

HATCH, E. 1978: Second Language Acquisition and Second language Learning, A book of reading Rowley, Newbury House;

Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov. Uporabno jezikoslovje, Ljubljana. Uredila Meta Grosman;

Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Uredila Lucija Čok za Uporabno jezikoslovje, Ljubljana, str.120-130;

Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje;

1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje;

1998: Jezik za danes in jutri. ŠTRUKELJ, J: Uporabno jezikoslovje.

TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA		NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU
1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA		1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA
tip dopolnjevanja kratkih odgovorov;		oblikovanje dvogovornih /enogovornih (intervju, pismo) besedil
	tip povezovanja in urejanja		testi prostih odgovorov
alternativni tip (pravilno/napačno)		povzemanje poslušanih/govorjenih/ekraniziranih besedil (obnova)
izbirni tip nalog (naloge z najboljšim odgovorom, naloge z več pravilnimi odgovori, naloge, ki vsebujejo nepravilen odgovor, naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov)
2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov		2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti
3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV		3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV
določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov)		stvarna slika učnih dosežkov	postopno odpravljanje pomankljivosti
4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA		4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH (pragmatično preverjanje)
5. ENOSMERNO PREVERJANJE		5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE
učitelj	dijak	učitelj
		dijak	dijak
6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA		6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA
testi objektivnega tipa		projektno delo
	testi subjektivnega tipa		tehnike samopreverjanja, (portfolio)
7. SUMATIVNO PREVERJANJE		7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE
testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi)		diagnostični testi	vrednotenje dosežkov
8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA		8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA
preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa		oblikovanje odgovorov, enogovornih/ dvogovornih besedil
9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE		9. OPISNO OCENJEVANJE
		opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti