Določil SSRSSI na 17. seji, 7. 7. 1998
VSEBINA
3. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE
3.1. JEZIKOVNI POUK
3.2. POUK KNJIŽEVNOSTI
5. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA
5.1. JEZIKOVNI POUK
6.1. OBVEZNI NAČINI
Predmet slovenščina je temeljni splošnoizobraževalni predmet z obsežnimi in razvejenimi funkcionalnimi, izobraževalnimi in vzgojnimi nalogami.
Dijaki se pri njem usposabljajo za ustrezno, razumljivo, pravilno in učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, za izražanje spoznanj o sebi in svetu, za doživljanje in razumevanje domače in tuje besedne umetnosti v slovenskem jeziku iz različnih dob in estetskih usmeritev, za dojemanje slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji in enega od razvitih sodobnih jezikov. Ob tem pridobivajo tudi širšo kulturno razgledanost ter oblikujejo etične, estetske, moralne idr. vrednote v svojem osebnem vrednostnem sestavu.
Svoje znanje in zmožnost za tvorjenje in razumevanje besedil v slovenskem knjižnem jeziku ter za literarno branje dokazujejo dijaki pri zaključnem izpitu.
Predmet obvezno obsega 175/280 ur v dveh letih, in sicer 2/4 ure tedensko v 1. letniku in 3/4 ure tedensko v drugem letniku. Polovica ur je namenjena jezikovnemu pouku, polovica pa pouku književnosti. V drugem letniku so posebej predvidene ure za pripravo na zaključni izpit.
Jezikovni pouk in pouk književnosti sta v skladu z naravo obravnavanih vsebin dve samostojni, vendar povezani področji. Skupno jima je temeljno didaktično izhodišče, da se pri obeh spodbuja slušna, govorna, bralna in pisna zmožnost učencev, potrebna za sprejemanje in tvorjenje različnih besedil; to izhodišče se uresničuje v njunem povezovanju na ravni ciljev in vsebin, ki so za to najbolj primerni (npr. dijakovo tvorjenje ustnih in pisnih besedil pri jezikovnem pouku in pouku književnosti, poslušanje in branje ter razumevanje in vrednotenje besedil, uporaba in razlaganje strokovnih izrazov, izbira ponazarjalnih zgledov).
Zaradi preglednejše predstavitve posebnosti ciljev in vsebin ter za lažje razumevanje učnega načrta sta področji po navedbi splošnih ciljev predstavljeni ločeno. Povezave so deloma nakazane v didaktičnih navodilih, konkretneje pa bodo izpeljane v didaktičnem gradivu.
1. Dijaki se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v svojem osebnem in družbenem življenju.
2. Dijaki razvijajo zmožnost sporazumevanja v slovenskem knjižnem jeziku. Poznajo sistemske zakonitosti slovenskega knjižnega jezika in se zavedajo njihovega pomena, zato jih zavestno vključujejo v svoja besedila. Znajo presoditi, ali je v danih sporazumevalnih okoliščinah ustrezna raba knjižnega ali neknjižnega jezika.
3. Dijaki razvijajo zmožnost pogovarjanja, poslušanja (gledanja) in branja različnih besedil ter ustnega in pisnega izražanja.
4. Dijaki se pri pouku književnosti oblikujejo v kultivirane in razgledane bralce:
a) razvijajo zmožnost literarnega branja, ki se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah njihove lastne interpretacije in primerjanja literarnih del;
b) razvijajo trajno potrebo po stiku z leposlovjem, ker poznajo njegovo naravo ter ga dojemajo kot vrednoto v svojem vrednostnem sestavu.
5. Dijaki sistematično in funkcionalno (v povezavi z literarnimi deli) spoznavajo temelje literarne teorije in zgodovino slovenske in svetovne književnosti. Pri tem si pomagajo z vsebinami iz zgodovine, umetnostne zgodovine, filozofije, verstev, ki jih potrebujejo za razumevanje in razvrščanje književnih pojavov.
6. Dijaki razvijajo zmožnost literarnega branja leposlovnih del tudi z lastno tvornostjo -- ustvarjalnim in poustvarjalnim pisanjem, glasnim interpretativnim branjem in recitiranjem leposlovnih besedil.
7. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do književne ustvarjalnosti pri raznovrstnih dodatnih šolskih in obšolskih dejavnostih po lastni izbiri (pripravljanje razrednih recitalov, glasil, lestvic priljubljenih knjig, pripravljeni obiski kulturnih prireditev, stiki s književnimi ustvarjalci, seznanjanje z izhajajočimi literarnimi revijami in nagradami, sodelovanje v literarnih in dramskih krožkih, sodelovanje pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje, v gibanju Znanost mladini itd.).
8. Dijaki spoznavajo in kritično presojajo razmerje med književnimi besedili in njihovimi poustvarjalnimi interpretacijami (odrskimi, filmskimi, radijskimi, televizijskimi, videom in elektronskimi uresničitvami).
9. Dijaki ob branju, interpretaciji ter primerjanju in razvrščanju literarnih besedil sooblikujejo tudi lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot - etičnih, estetskih, spoznavnih - ter zavest o slovenski nacionalni in evropski kulturni identiteti.
A. Funkcionalni in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila -- poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna, strokovna in publicistična besedila.
2. Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila - se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.
3. Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzemajo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.
2. Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti.
3. Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.
4. Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti in preteklosti.
5. Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.
B. Razčlenitev operativnih ciljev (po letnikih)
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.
1.1 Dijaki poslušajo in gledajo posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.
4. letnik |
5. letnik |
1. Poslušajo (in gledajo) posnete pogovore, in sicer: |
|
|
|
1.1 Po poslušanju:
1.2 Po ponovnem poslušanju razčlenjujejo in vrednotijo način pogovarjanja (tj. način vodenja pogovora in odzivanja govorcev, njihovo nebesedno govorico in čustveno stanje, medosebno čustveno razmerje) |
|
in ustreznost, vljudnost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost replik govorcev. |
|
2. Sami pripravijo podoben pogovor z vnaprej pripravljeno temo; pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Sošolci presojajo njihov govorni nastop. |
1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.
4. letnik |
5. letnik |
1 Poslušajo (in gledajo) naslednje govorne nastope: |
|
|
|
1.1 Po poslušanju: |
|
|
|
2. Sami govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (pazijo tudi na zborno izreko). Sošolci presojajo govorni nastop, nastopajoči pa zagovarja svoje nastopanje (tudi svojo izgovorjavo). |
2 Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.
2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila ter sami tvorijo podobna besedila.
4. letnik |
5. letnik |
1. Berejo in razčlenjujejo naslednja besedila: |
|
|
|
1.1 Po branju: |
|
|
|
2. Sami tvorijo podobna besedila (lahko jih pišejo tudi na računalnik); pri tem upoštevajo načela ustretnosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Svoja besedila primerjajo in presojajo. |
|
3. Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine in vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost. |
2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.
4. letnik |
5. letnik | |
1. Berejo naslednja besedila: |
||
|
|
|
1.1 Po prvem branju: |
||
|
||
1.2 Po drugem branju razčlenjujejo besedno-slovnično sestavo besedila: |
||
1) besedilu določijo |
||
|
|
|
ter vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste, funkcijske zvrsti, slogovnega postopka in ubeseditvenega stališča. |
||
2) določijo število povedi v besedilu/odlomku; prepoznajo njihovo povezanost ter določijo vrsto povezanosti, in sicer: |
||
|
|
|
3) izbrani povedi določijo: |
||
|
|
|
4) izbranim besedam/besednim zvezam določijo: |
||
|
|
|
5) V besedilu podčrtajo stalne besedne zveze ter jim določijo pomen in vlogo; pojasnijo tudi pomen in rabo drugih stalnih besednih zvez. |
||
6) v besedilu podčrtajo strokovne izraze; 7) strokovno besedilo primerjajo z umetnostnimi besedili in drugimi neumetnostnostnimi besedili ter prepoznavajo značilnosti strokovnih besedil. |
||
1.3 Vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu ter svoje popravke utemeljijo. 1.4 Pogovarjajo se o fazah pisnega sporočanja. |
||
2. Sami pišejo podobna besedila, npr.: |
||
|
|
|
Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Nekatera besedila lahko pišejo na računalnik ter jih grafično oblikujejo; izdelujejo tudi nebesedna vidna sporočila (preglednice, grafikone ipd.). Svoja besedila primerjajo in presojajo. |
3 Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1 Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.
2 Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti, in sicer: sporočanjskih, besedoslovnih, stilističnih, oblikoslovnih, skladenjskih, besediloslovnih in besedotvornih pojmov.
3 Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.
4 Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti in preteklosti.
4. letnik |
5. letnik | |||
Spoznavajo socialne zvrsti in podzvrsti ter okoliščine za njihovo rabo. Ugotavljajo značilnosti svojega narečja/pokrajinskega jezika. |
Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu. |
|||
Spoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov; ugotavljajo izvor žargonskh izrazov. |
Seznanijo se z jezikovno politiko in kulturo v R Sloveniji in v drugih evropskih državah. |
|||
Spoznavajo pragmatične in jezikovne lastnosti funkcijskih zvrsti. |
||||
Seznanijo se s sodobnimi jezikovnimi priročniki ter se jih naučijo uporabljati. |
||||
Pri obravnavi umetnostnih besedil spoznavajo razvoj slovenskega knjižnega jezika. |
Pregledno spoznajo mejnike v razvoju slovenskega jezika ter pomembnejše jezikoslovce in njihova dela. |
5. Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.
4. letnik |
5. letnik |
1. Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravorečna pravila: |
|
|
|
2. Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravopisna pravila: |
|
|
|
A. Funkcionalni in izobraževalni cilji
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja.
1.1 Dijaki berejo in interpretirajo obvezna in prostoizbirna literarna besedila (izražajo doživljanje, razumevanje in vrednotenje).
1.2 Dijaki berejo, interpretirajo in raziskujejo (primerjajo, razvrščajo, vrednotijo) obvezna in prostoizbirna literarna besedila.
2. Dijaki razvijajo sposobnost literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil.
2.1. Dijaki govorno interpretirajo literarna besedila
2.2 Dijaki pišejo drugotna besedila ob prebranih literarnih delih.
2.3 Dijaki se poskušajo v ustvarjalnem pisanju.
IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Dijaki samostojno povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri.
2. Literarnozgodovinsko in literarnoteoretsko znanje uporabljajo pri interpretaciji besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.
3. Opisujejo in definirajo temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme.
4. Dijaki širijo literarno in splošno razgledanost z ekskurzijami, s spoznavanjem sodobnega literarnega in kulturnega življenja ter življenja literature v občilih.
B. Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)
FUNKCIONALNI CILJI
1. Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja.
4. letnik |
5. letnik |
||||
1.1 Dijaki berejo in interpretirajo literarna besedila: |
|||||
|
|
||||
|
|
||||
|
|
||||
1.1.1 Po prvem branju dijaki izrazijo svoje prvotno (celostno) doživetje prebranega besedila: občutja, predstave, mnenja, zaznave. |
|||||
1.1.2 Ob ponovnem poglobljenem branju razčlenjujejo literarna besedila in dopolnjujejo prvotno doživetje s poglobljenim razumevanjem (obnavljajo, povzemajo, prevajajo v neumetnostni jezik, pojasnjujejo pomene, domnevajo, povezujejo svoja opažanja z znanjem, primerjajo, razvrščajo, poimenujejo opažene sestavine) s pomočjo navedenih prvin za interpretacijo: |
|||||
|
|
||||
|
|
||||
1.1.3 Dijaki vrednotijo spoznavne, etične in estetske sestavine literarnih del: |
|||||
|
|
||||
|
|
||||
1.1.4 Dijaki pri domačem branju interpretirajo daljša literarna besedila v celoti. Njihova interpretacija vsebuje ubeseditve doživljanja in vrednotenja prebranih del skladno z etapnimi cilji. |
|||||
|
|
||||
|
|
||||
|
|
||||
1.1.5 Dijaki širijo recepcijsko sposobnost z gledanjem, poslušanjem, primerjanjem in vrednotenjem medijskih predelav literarnih besedil. |
2. Dijaki razvijajo sposobnost literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil.
2.1 Govorjenje
4. letnik | 5. letnik |
2.1.1 Dijaki najmanj enkrat v šolskem letu pripravijo govorni nastop o poljubnem literarnem besedilu, upoštevajoč zakonitosti govornega nastopanja, ki jih spoznajo pri jezikovnem pouku: |
|
|
|
2.1.2 Deklamirajo/recitirajo najmanj eno krajše literarno besedilo po lastni izbiri. |
2.2. Pisanje besedil ob prebranih literarnih delih
4. letnik |
5. letnik |
Dijaki pišejo drugotna besedila, v katerih opisujejo in komentirajo svoje bralno doživetje: |
|
|
|
2.3. Poskusi ustvarjalnega pisanja
4. letnik |
5. letnik |
||
Dijaki pišejo domišljijske spise, dramatizacije, dopisujejo dele besedil, iščejo naslove... |
IZOBRAŽEVALNI CILJI
4. letnik
|
5. letnik | |||
1. Dijaki povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri: |
||||
|
|
|||
2. Literarnozgodovinsko znanje uporabljajo pri interpretaciji literarnih besedil: |
||||
|
|
|||
3. Ob branju besedil opisujejo in definirajo temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme, navedene v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo (podpoglavje C; Vsebine). Na podlagi znanih pojmov in prvin za interpretacijo besedila primerjajo in vrednotijo. |
||||
4. Na vsakoletni ekskurziji po slovenskem etničnem in kulturnozgodovinskem prostoru, povezani z obravnavanimi besedili in avtorji, se dijaki seznanjajo z avtentičnim literarnim in kulturnozgodovinskim okoljem. |
VSEBINE
4. LETNIK
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
Antična književnost. |
Svet ljudi, bogov in polbogov. Časovna umestitev. |
|
Homer, Odiseja (ob izbranih odlomkih) |
Mit o trojanski vojni. Ep, epsko |
Homer, Iliada |
Sofoklej, Kralj Ojdip |
Tebanski mit. Antično gledališče. Tragedija, tragično. |
Sofoklej, Antigona |
Biblija |
Nastanek, sestava, kulturni in literarni pomen Biblije Prilika |
|
Prilika o izgubljenem sinu |
Zgodbe Svetega pisma (Klasje) |
|
Srednji vek |
Kulturnozgodovinski oris |
Burka o jezičnem dohtarju |
Brižinski spomeniki (II) |
Značaj in literarnozgodovinski pomen. Jezik |
Sienkiewicz, Križarji |
Renesansa |
Zgodovinske in kulturnozgodovinske značilnosti časa |
|
Shakespeare, Romeo in Julija |
Renesančno gledališče Zgradba drame (prostor, čas, osebe) |
Shakespeare, Hamlet Shakespeare, Beneški trgovec |
Cervantes, Don Kihot |
Drama kot besedna in gledališka stvaritev Roman. Primerjava oseb: don Kihot, Sančo Pansa -- idealizem, realizem. Tragikomičnost |
|
Slovenska reformacija, protireformacija in barok Obnovitev znanj iz 3. letnika 3-letne šole (Trubar, Proti zidavi cerkva) |
Zgodovinske in kulturne okoliščine. Literarni in nacionalno-kulturni pomen. |
|
Svetokriški, Na noviga lejta dan |
Pridiga. Baročni slog. |
Jančar, Triptih o Trubarju Merimee, Šentjernejska noč |
Razsvetljenstvo Obnovitev znanj iz 1. in 3. letnika 3-letne šole ( Vodnik, Dramilo; Linhart: Ta veseli dan...) |
Razsvetljenske ideje: poučnost, optimizem, utilitarizem |
T. Kovač, Najbogatejši Kranjec Finžgar, Naša kri |
Evropska romantika Obnovitev znanj iz 1. letnika 3-letne šole (Puškin, Jevgenij Onjegin). |
Značilnosti literarne smeri, predstavniki, družbeno- in kulturnozgodovinski okvir; pripovedništvo, lirika. |
|
Scott, Ivanhoe Byron, Parizina |
Romantično pripovedništvo Epsko-lirska pesnitev Byronizem. |
Stritar, Zorin Byron, Romanje grofiča Harolda Lermontov, Junak našega časa |
Romantika na Slovenskem Obnovitev znanj iz 3. letnika 3-letne šole (Krst pri Savici - Uvod) Prešeren, Krst pri Savici. |
Značilnosti obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki kulturnega življenja. Zgradba pesnitve, tercina, stanca. Teme in ideje. |
|
Prešeren, Sonetni venec (1., 7., 8. in 15. sonet). |
Zgradba Sonetnega venca. Motivna in tematska analiza. Magistrale in akrostih. |
Prešeren, Glosa Mihelič, Cesta dveh cesarjev E. Jelovšek, Spomini na Prešerna |
Prešeren, Zdravljica |
Nacionalna in politična ideja. Likovna pesem. |
|
Evropski realizem (in naturalizem) Obnovitev znanj iz 2.letnika 3-letne šole (Balzac, Oče Goriot). |
Družbeno- in kulturnozgodovinski okvir in predstavniki. Pripovedništvo. Dramatika. |
|
Flaubert, Gospa Bovary |
Objektivni realizem; tip pripovedovalca |
Tolstoj, Vojna in mir Tolstoj, Ana Karenina |
Dostojevski, Zločin in kazen |
Psihološki realizem; pripovedna tehnika |
Ibsen, Strahovi Gogolj, Revizor |
Zola, Beznica |
Naturalizem v pripovedništvu |
|
Ibsen, Nora |
Tezna drama, analitična tehnika |
|
Med romantiko in realizmom na Slovenskem Obnovitev znanj iz 1. in 2.letnika 3-letne šole (Levstik, Martin Krpan; Tavčar, V Zali; Kersnik, Agitator; Jenko,Tilka; Jurčič, Domen, Deseti brat). |
Značilnosti obdobja. Splošno- in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri in programi. |
|
Tavčar, Visoška kronika |
Zgodovinski roman. Zgradba. Pripovedovalec |
Jurčič, Hči mestnega sodnika Kersnik, Kmetske slike |
Jenko, Obrazi (predvsem uvodni, V., VII.,X.) |
Motivi, ideje. Oblikovna analiza (verz, kitica); vloga podobe v posameznih obrazih. |
|
Gregorčič, Njega ni |
Povezava med ljudsko in umetno liriko |
|
Aškerc, Mejnik |
Balada; epske in dramatske prvine, monolog, dialog |
|
Domače branje:
|
5. LETNIK
Obvezna besedila in obdobja |
Pojmi, prvine za interpretacijo |
Prostoizbirna besedila, predlogi |
Evropska nova romantika/moderna |
Zgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki. Motivi, ideje, estetika. |
|
Wilde, Saloma |
Novoromantična dramatika. Poetična drama, motivi. |
Čehov, Češnjev vrt |
Slovenska moderna. Obnovitev znanj iz 1. in 3. letnika 3-letne šole (Kette, Spomini; Župančič, Z vlakom; Murn, Nebo,nebo; Cankar, Kostanj posebne sorte) |
Družbeni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki in sopotniki, smeri. |
|
Cankar, Martin Kačur |
Tematska, idejna in slogovna analiza |
Župančič, Duma Murn, Sneg, Ko dobrave se mrače Kette, Na trgu |
Cankar, Na klancu |
||
Cankar, Hlapci |
Tematska in idejna analiza Tragičnost |
Cankar, Za narodov blagor |
Svetovna književnost pred 2. svetovno vojno |
Nove književne smeri v 20. stoletju. |
|
Kafka, Preobrazba |
Moderna pripovedna groteska. Analiza motivov. |
Lorca, Mesečna romanca Rilke, Panter Hemingway, Starec in morje Andrić, Most na Drini |
Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno in med njo. Obnovitev znanj iz 2. in 3. letnika 3-letne šole (Kosovel, Otožje, Ekstaza smrti/Rdeči atom; Prežihov Voranc, Boj na požiralniku/Samorastniki; Kajuh, Bosa pojdiva). |
Družbeni in kulturnozgodovinski okvir. Literarne smeri, predstavniki, zvrsti. |
|
Kosovel, Kons 5 |
Konstruktivizem. |
Jarc, Modre dalje |
Grum, Dogodek v mestu Gogi |
Dramska tehnika. Ekspresionistične prvine. Groteskne prvine. |
Krleža, Hrvaški bog Mars Nušić, Gospa ministrica |
Pregelj, Matkova Tina |
Ekspresionistične prvine |
|
Kranjec, Režonja na svojem |
Socialni realizem. Tematika. Refleksivne in lirske prvine. |
|
Ciril Kosmač, Tantadruj |
Realistične, fantastične in eksistencialne prvine; slog (barve, zvočnost). |
|
Svetovna književnost po 2. svetovni vojni |
Družbeni in socialnozgodovinski okvir; literarne smeri, predstavniki. |
Eco, Ime rože Fowles, Ženska francoskega poročnika |
Sartre, Za zaprtimi vrati |
Eksistencializem, ideja svobode |
|
Camus, Tujec ali Kuga |
Filozofija absurda v književnosti. |
|
Smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni. Obnovitev znanj iz 1., 2. in 3. letnika 3-letne poklicne šole (S. Makarovič, Zeleni Jurij; Menart, Podeželski plakat; Pavček, Pesem o zvezdah; Zidar, Sveti Pavel). |
Značilnosti literarnih smeri. Povezave s predvojno književnostjo. |
|
Kovič, Južni otok |
Iskanje idealitete. |
Menart, Celuloidni pajac Krakar, Med iskalci biserov |
Zajc, Črni deček |
Absurd v sodobni poeziji. Verz. |
Šalamun, Gobice |
Strniša, Večerna pravljica |
Groteskne prvine v liriki. |
|
Šalamun, Maline so |
Modernizem. Pesniški jezik. |
|
Zupan, Menuet za kitaro |
Vojni roman, modernistični pripovedni postopki. |
Rožanc, Ljubezen Lainšček, Namesto koga roža cveti Tomšič, Ostrigeca Zaplotnik, Pot |
L. Kovačič, Ljubljanske razglednice |
Motivika. Avtobiografska proza. |
|
Smole, Antigona |
Motivi v sodobni dramatiki. |
|
Jovanovič, Generacije |
Moderna slovenska satira. |
Partljič, Moj ata socialistični kulak |
Jančar, Veliki briljantni valček |
Moderna groteskna drama. |
|
Domače branje:
|
1. Standardi za jezikovni pouk so
2. Standardi za pouk književnosti so
Pri predmetu slovenščina dijaki tvorijo (govorijo, pišejo), sprejemajo (poslušajo, berejo) in razčlenjujejo svoji starosti, sporazumevalnim in spoznavnim zmožnostim, izkušnjam in interesom ustrezna neumetnostna in umetnostna besedila; tako dejavno razvijajo svoje sporazumevalne, spoznavne in ustvarjalne zmožnosti ter si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil.
Izhodišče pouka pri predmetu slovenščina je torej neumetnostno in umetnostno besedilo (delu z neumetnostnim in umetnostnim besedilom je namenjenih po 50 % ur predmeta). Neumetnostna besedila se tvorijo, sprejemajo in razčlenjujejo drugače kot umetnostna, zato so cilji pri obravnavi neumetnostnih (tj. jezikovnem pouku) in umetnostnih besedil (tj. pouku književnosti) navedeni ločeno.
Ker pa umetnostna in neumetnostna besedila povezuje jezik, se jezikovni pouk in pouk književnosti (ki ju izvaja isti učitelj) tudi povezujeta, in sicer kot jezikovna in slogovna interpretacija reprezentativnih umetnostnih besedil.
1. Katalog znanj za jezikovni pouk navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine (tj. besedilne vrste), potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti. Jezikovni del predmeta slovenski jezik in književnost se povezuje z dijakovimi izkušnjami in znanjem, pridobljenim v osnovni šoli, z vsebinami iz književnosti, tujih jezikov in drugih predmetov ter z aktualnimi dogodki in življenjskimi situacijami. Učitelj naj pri pripravi izvedbenega učnega načrta sodeluje z učitelji drugih predmetov, v proces načrtovanja dela pa naj pritegne tudi dijake (kar deluje kot motivacija in tudi skupna odgovornost za opravljeno delo).
2. Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so problemsko, sodelovalno in projektno učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva še ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vse bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v dvojicah oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor učenca z učiteljem, temveč predvsem s sošolci, ob uporabi ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikov.
3. V učnem načrtu so navedene vrste neumetnostnih besedil, ki jih dijaki sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo; temeljno merilo razvrstitve po letnikih je merilo postopnosti oziroma od preprostejšega k težjemu. Pri izbiri imajo prednost besedila, vsebinsko povezana s strokovno usmeritvijo dijakov.
Dijaki:
1. poslušajo pogovore,
2. poslušajo in berejo strokovna (poljudnoznanstvena) in publicistična besedila (tudi besedila politične propagande),
3. berejo uradna in javna besedila,
4. sami tvorijo podobna ustna in pisna besedila (razen publicističnih in nekaterih strokovnih).
4. Vse štiri sporazumevalne dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje) so zastopane enakovredno; dijaki se z novo vrsto neumetnostnega besedila srečujejo najprej kot sprejemniki (poslušalci/bralci), po razčlembi besedila pa tudi kot tvorci (govorci/pisci) podobnega besedila.
Pri poslušanju in branju so pozorni predvsem na pomenske in pragmatične prvine besedila (določijo vrsto in temo besedila, povzamejo bistvene podatke, določijo okoliščine tvorjenja besedila ter izražajo in utemeljujejo svoje mnenje o besedilu), po branju pa besedilo tudi besedno-slovnično razčlenijo -- torej besedno-slovnična razčlemba ni prva, temeljna in edina razčlemba zapisanega neumetnostnega besedila, temveč sledi njegovi pomenski, pragmatični in vrednotenjski razčlembi.
Pri govorjenju razvijajo svojo dialoško zmožnost in zmožnost govornega nastopanja - dialoško zmožnost razvijajo s sodelovanjem v nepripravljenih/prostih pogovorih (ko izražajo svoje mnenje, doživljanje, hotenje ipd.) in v pripravljenih pogovorih na dano temo (zlasti v strokovnih pogovorih s sodelavci/strankami/poslovnimi partnerji), zmožnost govornega nastopanja pa razvijajo z vnaprej pripravljenimi (in tudi nepripravljenimi) govornimi nastopi.
Pri pisanju se usposabljajo za tvorjenje uradnih in strokovnih besedil. Na povezavo pouka jezika in književnosti kaže obravnava predesejskih oblik (oznaka osebe, referat, ocena tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli), ki vodi do (preprostega) šolskega eseja v 2. letniku nadaljevalnega programa, kar kaže na povezanost jezikovnega pouka in pouka književnosti.
Obravnava neumetnostnih besedil poteka po naslednjih korakih:
1. Dijaki poslušajo (in gledajo) pogovor/govorni nastop oziroma berejo neumetnostno besedilo; med poslušanjem si zapisujejo ključne besede/bistvene podatke, med branjem pa uporabljajo različne bralne strategije (npr. počasno/natančno branje, prelet/hitro branje) ter si podčrtujejo ali izpisujejo ključne besede/bistvene podatke.
2. Po poslušanju oziroma branju si smiselno uredijo svoje zapiske -- pri razvrščanju podatkov in pri iskanju manjkajočih podatkov uporabljajo različne priročnike (slovar, leksikon, enciklopedijo, atlas, učbenik ipd.).
3. Nato vodeno ali samostojno ustno ali pisno poročajo o vrsti in temi besedila ter o okoliščinah njegovega tvorjenja, obnovijo vsebino besedila, izražajo svoje doživljanje besedila in svoje mnenje o besedilu -- tega tudi utemeljijo.
4. Vrednotijo ustreznost, razumljivost, pravilnost in učinkovitost besedila; popravijo stilne, pomenske, slovnične, pravopisne/pravorečne ipd. napake ter utemeljijo svoje popravke.
5. Vodeno povzamejo bistvene lastnosti obravnavane vrste ustnega ali pisnega besedila ter si tako uzaveščajo zgradbo besedilne vrste (in tudi njeno zunanjo oblikovanost).
6. Zapisana besedila besedno-slovnično razčlenjujejo -- opazujejo in opisujejo pomenske, funkcijske, pragmatične, stilne, oblikoslovne, skladenjske in tvorbene lastnosti jezikovnih prvin besedila, in sicer tako, da sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter ob učiteljevi pomoči sistematizirajo in pregledno povzamejo njihove bistvene lastnosti; temeljne jezikoslovne pojme tudi definirajo, opišejo in ponazorijo s primeri ter uporabijo pri jezikovni obravnavi novega besedila. Z besedno-slovnično razčlembo besedila si dijaki uzavestijo sistemske možnosti slovenskega knjižnega jezika ter tako obogatijo svojo sporazumevalno zmožnost.
7. Dijaki tvorijo podobna ustna in pisna besedila -- pred govorjenjem/pisanjem zberejo podatke o določeni temi in jih smisleno razvrstijo, pri tvorjenju besedila pa uporabijo znanje, ki so ga pridobili pri obravnavi podobnega neumetnostnega besedila, ter upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. So kritični do svojih (in tujih) besedil ter motivirani za njihovo razčlenjevanje in izboljšanje na različnih ravneh, zato primerjajo svoja besedila, jih presojajo, utemeljujejo svoje mnenje ter popravljajo neustreznosti, nerazumljivosti, nepravilnosti.
8. Dijaki pri jezikovnem pouku ne le sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo besedila, temveč tudi spoznavajo, da so jezik, kultura in družba tesno povezani -- zavedajo se družbene in kulturne razsežnosti jezika, obvladajo in upoštevajo okoliščine za rabo določene socialne zvrsti ter so sposobni razpravljati o jezikovni politiki in jezikovni kulturi, o temeljnih mejnikih v razvoju slovenskega knjižnega jezika in o pomembnejših slovenskih jezikoslovcih.
Sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila ter se naučijo uporabljati temeljne sodobne jezikovne priročnike; to vse pripomore k njihovi jezikovni kultiviranosti.
POUK KNJIŽEVNOSTI
Katalog znanja za pouk književnosti navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti.
9. V poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev so v preglednici za vsak letnik navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:
1.1 Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja in primerjanja, so v učnem načrtu navedene tako, da se stopnjuje dijakova samostojnost pri analitično-kritičnem branju (interpretaciji):
1.1.1 Dejavnosti dijakov na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka.
Pri šolski interpretaciji je prva faza tudi v srednji šoli uvodna (doživljajsko-izkušenjska ali problemska) motivacija. Nujna sestavina razvijanja sposobnosti literarnega branja je tudi branje leposlovnih besedil v šoli (glasno interpretativno, v katerem se zlasti v zadnjem letniku poskušajo vsi dijaki, ali individualno tiho, ki mu sledi šolska interpretacija). Praviloma naj bi nobena ura obravnave književnosti ne minila brez branja. Berila in primerne knjižne zbirke bi morale biti sestavina dijakove osebne knjižnice.
Poleg frontalnega vodenega dialoga je pri dialoški šolski interpretaciji priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, predvsem takrat, kadar dijaki izražajo svoje subjektivno stališče do prebranega in vrednotenje. Zlasti pri govornem izražanju vtisov in presoj so v pogovoru s sošolci v delovni skupini lahko bolj spontani kot v dialogu z učiteljem.
Skupinske naloge so priporočljive tudi za domače delo, tako da se razne skupine ukvarjajo z raznimi ravnmi besedila in problemi, v šoli pa izmenjujejo opažanja in mnenja.
Različne oblike pouka spodbujajo dijake k ustnemu ali pisnemu opisovanju sprejemanja literarnih besedil. To se najceloviteje pokaže na ravni sinteze, tj. v sklenjenem samostojnem besedilu.
1.2 Posebna pozornost je zato pri pouku književnosti namenjena tvorjenju ustnih in pisnih besedil, v katerih dijaki opisujejo svoje sprejemanje literature (obveznih, lahko tudi prostoizbirnih del) na raznih spoznavno-sprejemnih stopnjah.
Vsak dijak naj bi vsako leto pripravil vsaj en govorni nastop, v katerem bi na kratko v sklenjenem besedilu predstavil svoje branje (obveznega ali prostoizbirnega) literarnega besedila v okviru standardnih dejavnosti.
Prav tako naj bi se vsak dijak pripravil vsaj na eno recitacijo (deklamacijo) poljubnega krajšega leposlovnega besedila v šolskem letu. Za to so poleg obveznih primerne tudi posebne oblike pouka in interesne dejavnosti, npr. razredni recitali, sodelovanje pri raznih prireditvah.
Pisna besedila dijakov se prav tako stopnjujejo po zahtevnosti. V prvem letniku nadaljevalnega programa so to predvsem doživljajski spis, obnova, oznaka, v drugem pa strukturno razvitejše pisne interpretacije prebranih besedil in medsebojne primerjave. Ti spisi so glede argumentacije, uporabe strokovnega znanja, vrednotenja, poznavanja konteksta, dolžine manj zahtevni kot šolski eseji. V drugem letniku predvidevamo tudi pisanje preprostejše oblike razpravljalnega in interpretativnega eseja. Glavna zahteva pa ostaja dijakova koherentna ubeseditev lastnega branja (okrog 600 do 700 besed).
Ustvarjalno in poustvarjalno pisanje je nadstandardna dejavnost. Pri pouku je namenjeno poglabljanju stika z leposlovjem ob dijakovi lastni izkušnji. Izdelki te vrste (pesmi, proza, dramatizacije, prebeseditve literarnih besedil) se vrednotijo opisno, z didaktično prilagojenimi merili literarnega vrednotenja (učitelj analizira posamezne izdelke glede na izvirnost in “lepoto izražanja”, jih vrednoti s spodbudo, upošteva dijakove zmožnosti in trud). Lahko pa učitelj opisno oceno "prevede" v številčno, kadar ta motivira dijaka.
1.3 Znanje literarne zgodovine in teorije, ki je nujen okvir za interpretativne in tvorne dejavnosti in pogoj za temeljno literarno ter splošno kulturno razgledanost, pridobivajo dijaki na dveh poglavitnih ravneh:
Pregledno znanje o literarni teoriji o literarnozgodovinskih obdobjih, literarnih smereh in opusu posameznih avtorjev (po seznamu vsebin v učnem načrtu) pridobivajo dijaki ob učiteljevih razlagah, iz učbenikov in druge njim primerne strokovne literature, pri čemer so dejstva kolikor mogoče ponazorjena z branjem literarnih besedil in prikazana nazorno s preglednicami, miselnimi vzorci ipd. To znanje dokazujejo s samostojnim povzemanjem, razlaganjem in uporabo tega védenja pri interpretaciji literarnih besedil.
Posamezne pojme v rubriki Pojmi, elementi za interpretacijo pa dijaki spoznavajo ob branju obveznih literarnih besedil. Te pojme opazujejo in opisujejo v besedilih, jih z učiteljevo pomočjo poimenujejo in definirajo ter nato prepoznavajo in poimenujejo v novih literarnih besedilih.
Dejavnosti učencev za vsako učno enoto načrtuje učitelj sam v nujno potrebnem letnem izvedbenem načrtu (učitelj torej sam določa operativne cilje, pri čemer upošteva etapne cilje po razredih ter pojme in prvine za interpretacijo).
Npr. v 1. letniku nadaljevalnega programa si dejavnosti dijakov v zapisu operativnih ciljev lahko sledijo takole:
Svetokriški, Na noviga lejta dan: Pridiga. Baročni slog. (1 ura) |
|
V učnem načrtu so dejavnosti dijakov, ki veljajo kot standard (so pogoj za prestop v višji letnik), natisnjene polkrepko.
2. Operativnim ciljem sledi seznam vsebin (književnih del in književnovednih vsebin) v treh vzporednih kolonah.
2.1 Vsebinski standard predstavljajo vsebine v prvih dveh kolonah (Obvezna besedila in obdobja, Pojmi, prvine za interpretacijo). Standardne vsebine so skupaj s standardnimi dejavnostmi sestavine kataloga znanj iz književnosti v programih 4-letnih srednjih strokovnih in tehniških šol ter poklicno-tehniških šol (3+2).
Obvezna besedila, ki vključujejo tudi domače branje, so besedila, ob katerih se spodbujajo vse standardne dejavnosti učencev v posameznem letniku pri obravnavi, utrjevanju in preverjanju. Ta besedila so iz jedrnega kanonskega repertoarja in izbrana po empiričnem preverjanju njihove sprejemljivosti med profesorji in dijaki. Predstavljajo raznovrstnost literarne produkcije in načinov branja, ki spadajo v duhovno obzorje absolventa srednje strokovne šole.
V zadnjem letniku spada med besedila za obvezno obravnavo tudi tematski sklop za zaključni izpit.
2.2 Rubrika Prostoizbirna besedila želi prispevati k večji odprtosti učnega načrta. V njej so navedeni predlogi besedil za obvezno dodatno obravnavo. Učitelj pa lahko z dijaki izbere tudi druga besedila in iz drugih obdobij, kot so predlagana. Lahko pa tudi obravnava še druga, med obveznimi variantami našteta besedila, čeprav se s tem krči z učnim načrtom omogočena pestrost književnega pouka. Prostoizbirno je tudi eno domače branje.
Cilji te obravnave so npr.:
2.2.1 Pri tem delu pouka naj bi imela frontalna oblika najmanjši delež, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo (npr. skupina dijakov se ukvarja z določenim problemom v enem besedilu, druga z istim problemom v drugem; ali: skupine opazujejo isto delo z raznih vidikov, vsakdo prebere eno knjigo po želji in poroča o njej na način, ki ga sam izbere...). Tudi pri obravnavi teh besedil se postopoma povečuje dijakova sposobnost kritičnega interpretiranja, utemeljevanja stališč, primerjanja in razvrščanja ter uporabe primernih strokovnih izrazov. Zato je njihova obravnava obvezna. Učitelj ob njih lahko po presoji dijake tudi preverja.
Različni modeli obravnave obveznih in prostoizbirnih besedil so že v veliki meri podani v didaktičnih priročnikih Književnost v ... letniku srednje šole (ZRSŠŠ, ur. Vinko Cuderman), v publikacijah iz serije Učna ura s-z (ZRSŠŠ) in v drugih strokovnih knjižnih in periodičnih tiskih.
3. Učitelji slovenščine naj vsako leto pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami UN učitelje predmetov, ki obravnavajo podobne teme (tuji jeziki in književnosti, zgodovina, sociologija, umetnost...).
Učitelje drugih predmetov naj tudi opozorijo, da so primerno branje, pisanje, govorjenje in poslušanje tudi njihova skrb.
Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja pri pouku slovenščine:
1. Preverjanje in ocenjevanje pri jezikovnem pouku
Preverjanje pri jezikovnem pouku poteka v okviru standardnih dejavnosti in vsebin. Delno zunanje preverjanje je predvideno pri zaključnem izpitu, notranje preverjanje pa je:
a) delno (sprotno preverjanje posamezne sporazumevalne zmožnosti pa tudi opisovanja in razlage ter ponazarjanja strokovnih jezikoslovnih izrazov);
b) celovito - preverjajo se kompleksnejše dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih (sklenjeni govorni nastop, tvorba raznih besedilnih vrst, razčlenjevanje neumetnostnega besedila, primerjava umetnostnih in neumetnostnih besedil).
Ocenjevanje je kombinacija analitičnega in celostnega -- z opisnimi merili. Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.
2. Preverjanje in ocenjevanje pri pouku književnosti
Tudi pri poku književnosti preverjanje poteka v okviru standardnih dejavnosti in obveznih ter prostoizbirnih vsebin. Preverjanje je deloma zunanje (pri zaključnem izpitu) in notranje.
Notranje preverjanje je:
a) sprotno preverjanje posameznih sestavin književnih sposobnosti, npr.:
b) preverjanje posameznih sestavin književnega znanja, in sicer:
predstavitev lastnega branja enega ali več besedil v sklenjenem govornem nastopu ali v pisni nalogi.
Ocenjevanje je analitično (točkovno) ali celostno (holistično) - z opisnimi merili. Zlasti pri celovitem pisnem preverjanju je kombinacija obojega. Načini preverjanja in oblikovanja ocenjevalnih meril so opisani v priročniku B. Krakar Vogel: Teme iz književne didaktike (ZRSŠŠ 1995, 1997).
Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno, ustvarjalno pisanje pa se praviloma vrednoti opisno. Učitelj lahko dijaka za ustvarjalno pisanje oceni tudi s številčno oceno, kadar je opisna ocena izdelka ugodna in učinkuje na dijaka motivacijsko.
Dijak pri pouku slovenskega jezika in književnosti dobi v šolskem letu več ocen iz delnega preverjanja v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja, v okviru celovitega preverjanja pa vsaj eno oceno za govorni nastop (izmenično pri jezikovnem pouku in pri pouku književnosti) ter tri ocene za pisna besedila (dve za drugotna pisna besedila ob prebranih litrerarnih delih in eno za pisna neumetnostna besedila).
Predmet slovenščina se povezuje:
Pri pouku književnosti so medpredmetne teme vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja, pri jezikovnem pouku pa v vsebine (besedilne vrste), ob katerih se uresničujejo etapni cilji predmeta.