1. NAZIV PREDMETA: UMETNOST - GLASBA

1.1. OPREDELITEV PREDMETA

Namen predmeta glasba v programih srednjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu je razvijati višjo raven glasbenega okusa ter sposobnost selektivne izbire in vrednotenja glasbenih vsebin za različne življenjske trenutke in potrebe.

Sodobna tehnologija je omogočila, da je postala glasba ena najdostopnejših umetnostnih zvrsti. V zvočno prenasičenem okolju je pogosto le zvočna kulisa in vodi v pasivno zaznavo. Temeljna naloga predmeta je učenje pozornega poslušanja, ki spodbuja glasbeno doživljanje, sprejemanje in vrednotenje ter daje napotke za orientacijo v njenih zvrsteh, žanrih in vsebinah. Obenem odkriva njeno povezanost z drugimi področji ter razvija občutljivost za kakovost širšega zvočnega okolja.

Predmet je zasnovan tako, da v njem uspešno sodelujejo dijaki z različnimi glasbenimi izkušnjami in zmožnostmi. Poleg poslušanja omogoča tudi izvajanje in ustvarjalnost, da se bodo posamezniki - skladno s svojimi nagnenji in sposobnostmi - vključevali v glasbeno življenje svojih okolij kot poslušalci ali ljubiteljski izvajalci. Poleg glasbenih dejavnosti predmet posreduje še temeljne informacije o glasbeni kulturi in njenih dosežkih.

1.2. GLOBALNI CILJI GLASBE

1.   Dijaki se seznanjajo z glasbenim življenjem in kulturo svojega okolja ter širšega prostora.

2.   Dijaki uzaveščajo možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa z glasbenimi dejavnostmi.

3.   Dijaki spoznavajo in poslušajo glasbo različnih zvrsti in žanrov ter se navajajo na kritično presojo in ustrezen odnos do nje.

4.   Dijaki razvijajo estetsko občutljivost za sprejemanje glasbenih vrednot.

5.   Dijaki se navajajo na kritično izbiro medijskih glasbenih programov in na obiske glasbenih prireditev.

6.   Dijaki oblikujejo lastno zbirko zvočnih posnetkov.

7.   Dijaki se seznanijo s sodobno glasbeno tehnologijo.

8.   Dijaki skladno z interesi in zmožnostmi izvajajo vokalne, instrumentalne in vokalno-instrumentalne vsebine in uresničujejo svoje glasbenokreativne ideje.

1.3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

1.   Pahlen, K.: Poslušam in razumem glasbo, Ljubljana: Dopisna delavska univerza, 1979.

2.   Mojstri klasične glasbe in njihova dela, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994.

3.   CD plošče slovenskih in tujih skladateljev in poustvarjalcev.

4.   Leksikon CZ: Glasba, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977.

5.   Leksikon CZ: Glasbeniki, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988.

6.   Amalietti, P.: Zgodbe o jazzu, Ljubljana: DZS, 1986.

7.   Samec, S.: Operne zgodbe, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997.

8.   Vrbančič, I.: Svet glasbe, Ljubljana: DZS, 1989.

9.   Lebič L. - Loparnik, B.: Osnove glasbene umetnosti (priročnik in zvočna gradiva na avdio kasetah), Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991.

10. Glasba v šoli (revija), Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 1995, 1996, 1997, 1998.

11. Oblak, B.: Pesmi sveta, Ljubljana: DZS, 1995.

12. Muska (revija), Ljubljana: Glasbena mladina.

1.5. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

Učitelj preverja znanje dijakov s preverjanjem posameznika v skupini. Preverjanje je kompleksno in sprotno, saj gre za učiteljevo opazovanje dijakovih dosežkov, ki se kažejo v njegovem odzivanju na dejavnosti aktivnega poslušanja; na interes za posamezne dejavnosti, za aktivno sodelovanje, sposobnost komuniciranja in kreativnost. Obenem se preverja razumevanje in uporaba elementarnega glasbenega besednjaka. Učitelj našteto točkuje in preoblikuje v določeno šolsko oceno.

1.6. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

Učni načrt je zasnovan tako, da odpira vpogled v kulturno in umetniško dogajanje posameznih okolij, kamor se dijaki lahko vključujejo v svojem prostem času.

Predmet ima skupen uvodni del, v katerem predstavlja umetnost kot širše področje posameznih umetnostnih zvrsti, ki imajo skupne lastnosti v kulturni komunikativnosti in ustvarjalnosti, razlikujejo pa se po izraznih prvinah, sredstvih in dejavnosti.

Glasba poudarja recepcijo in aktivno doživljajsko poslušanje glasbene literature. Učitelj skladno z interesi uvaja tudi izvajanje (petje in instrumentalno igro), ustvarjalne oblike dela in tako omogoča stik z živo glasbo. Pri tem je priporočljivo, da z dinamiko skupinskih oblik povezuje izvajalce, ustvarjalce in aktivne poslušalce.

Načrtovane teme je treba obravnavati jasno in le s temeljnimi informacijami. V ospredju so doživljanje glasbe, komunikacija in pristopi, ki kažejo pomen glasbe in širše umetnosti za človekovo psiho-fizično ter družbeno bit.

1.7. POVEZANOST Z DRUGIMI PREDMETI

Predmet se tesno povezuje z naslednjimi področji:

2. NAZIV PREDMETA: UMETNOST – LIKOVNO SNOVANJE

2.1. OPREDELITEV PREDMETA

Likovno snovanje je predmet s statusom jezika, ki je civilizacijska potreba in pravica odraščajočega mladostnika. Nadgrajuje spoznanja in rabo likovnega jezika, pridobljene na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Na konvergentni ravni krepi znanje in spoznanja likovnoteoretičnih znanosti, na divergentni pa z njimi oblikuje. S kritičnim vrednotenjem spodbuja samostojno formuliranje likovnih nalog, njihovo materializiranje in argumentiranje.

Likovno snovanje je poseben predmet, ki dijaku ponuja možnost spoznavanja in doživljanja ustvarjalnega procesa od koncepta preko realizacije do refleksije. Likovno snovanje temelji na dijakovi lastni praktični oblikovalni izkušnji, podprti s posameznimi spoznanji zgodovine umetnosti in likovne teorije. Dijaki se usposabljajo za doživljanje lepote v naravi in ob umetninah, za vrednotenje likovnih del in uporabnih predmetov ter likovne problematike v okolju, s tem pa se navajajo na vrednotenje likovnokulturne dediščine in se pripravljajo za sodelovanje v kulturnem življenju svojega okolja.

Glavni cilj predmeta je vaja v likovnem razumevanju in izražanju, vrednotenju ter projektnem delu. Razkriva splošne osnovne vzorce likovne narave in njihovo kulturno rabo. Dejavnosti pri likovnem snovanju v poklicnih srednjih šolah so selektivno izbrane glede na splošno in likovno zmožnost srednješolcev. Izhajajo iz stopnje razvoja mladostnikovih mentalnih in motoričnih funkcij, upoštevane pa so tudi posebnosti individualnega razvoja. Velika pozornost je namenjena razvijanju sposobnosti opazovanja, predstavljivosti, domišljiji, likovnemu mišljenju in ustvarjalnosti, ki spodbuja razvoj splošne ustvarjalnosti.

2.2. GLOBALNI CILJI LIKOVNEGA SNOVANJA

1.   Dijaki si poglabljajo znanje o zakonitostih likovnega jezika s poudarkom na uporabnosti v poklicnem in vsakdanjem življenju.

2.   Dijaki ob praktičnem delu odkrivajo razlike in povezave med vizualnim in likovnim svetom.

3.   Dijaki razvijajo sposobnost likovnega mišljenja in oblikovanja.

4.   Dijaki ob uporabi različnih materialov in orodij, prostorov in volumnov razvijajo telesno-prostorski odnos in občutenje (likovnega) prostora.

5.   Dijaki razvijajo zavest o vlogi estetskih vizualnih komunikacij v lastnem in širšem okolju.

6.   Dijaki si ob likovnem izražanju bogatijo emocionalne, moralne, socialne in estetske sposobnosti.

7.   Dijaki se navajajo na vrednotenje dosežkov domače likovne kulturne dediščine.

8.   Dijaki se ob praktičnem likovnem delu in z analizo lepega navajajo na objektivno vrednotenje likovnih del in estetskih predmetov.

2.3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

1.   M. Butina: Slikarsko mišljenje, CZ, Ljubljana 1996

2.   M. Butina: Prvine likovne prakse, Debora, Ljubljana 1997

3.   M. Butina: Uvod v likovno oblikovanje, Debora, Ljubljana 1997

4.   M. Butina: O slikarstvu, Debora, Ljubljana 1997

5.   J. Muhovič: Vstop v likovno logiko I, II, ALU, Ljubljana 1986

6.   Z. Didek: Raziskovanje oblikotvornosti, DDU Univerzum, Ljubljana 1982

7.   F. Jerman: Sprehodi po estetiki, MK, Ljubljana 1983

8.   T. Tacol: Učbeniki za 5., 6. ,7., 8. razred, Likovno izražanje, Debora, Ljubljana 1995

9.   Republiška predmetna komisija za likovno teorijo: Predmetni izpitni katalog za maturo. Likovna teorija, Republiški izpitni center, Ljubljana 1993

10.  Revija Likovna vzgoja, Debora, Ljubljana

11.  Revija Likovne besede, zbirka, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana

12.  Likovna vzgoja v srednjih šolah, zbornik prispevkov s posveta v Cankarjevem domu. Ljubljana, 22. maj 1996, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996

2.5. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

Likovni pedagog sproti preverja delo, razumevanje in dosežene rezultate pri praktični izvedbi likovne naloge. Likovna dela vrednoti v kontekstu po izoblikovanih merilih, ki izhajajo iz likovne naloge. Objektivne kritike so smernice za nadaljnje delo oziroma za izboljšanje dela. Podpirati morajo dijakovo emocionalno, moralno, motivacijsko in intelektualno komponento. Učitelj ob vrednotenju splošnih in operativnih ciljev predmeta in na podlagi likovnih del dijake usmerja k virom kreativnih potencialov.

Preverja in ocenjuje se dijakovo delo (proces), katerega odraz so izdelki (produkti). Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno.

Povzetek dosežkov

Z usvojenim likovnoteoretičnim znanjem podprtim z likovno ustvarjalnostjo, se pri dijakih razvijajo likovnoizrazne in oblikovno-estetske sposobnosti. Pri sproščenem likovnem izražanju dijaki razvijajo likovne spretnosti, kot so: motorične spretnosti (senzibilnosti) in občutljivosti (senzitivnosti), sposobnost estetskega oblikovanja (izražanja) in likovnega mišljenja. Ravnovesje med likovnim in verbalnim izražanjem omogoča enakomeren razvoj opazovanja, predstavljivosti, likovnega spomina, čustev, domišljije in ročnih spretnosti. Ob vrednotenju likovnih del dijaki pridobivajo nove izkušnje ter krepijo zavest o pomembnosti poznavanja likovnih pojmov in estetskega izražanja. Navajajo se na kritično presojanje ureditve okolja, unikatnega in industrijskega oblikovanja predmetov.

2.6. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

Predmet Likovno snovanje se izvaja v 1. letniku v programih srednjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu. Dijaki nadgrajujejo znanje likovnega jezika, ki so ga pridobili na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Katalog znanj je razvojno naravnan in vsebuje temeljna področja likovne vzgoje (risanje, slikanje, plastično oblikovanje, prostorsko oblikovanje, vizualne komunikacije), poudarja pa razvoj kvalitativnih in kvantitativnih likovnih in kreativnih dejavnikov. Zaradi specifičnosti predmeta se likovnovzgojni in izobraževalni dejavniki aktivirajo verbalno, realizirajo pa v likovnem izražanju. Nujno je prepletanje teoretičnega in praktičnega dela, ki uravnoteženo dviguje raven ustvarjalnih sposobnosti dijakov (psihomotorike, spoznavanja in emocij).

Omejeno število ur zahteva od učitelja skrbno ciljno načrtovanje in dosledno izvajanje učnih ur na vseh oblikovalnih področjih. V učnem procesu mora učitelj gojiti in bogatiti vsako stopnjo dijakovega likovnega razvoja in jo glede na tip oziroma vrsto poklicne šole obravnavati aplikativno (predvsem področja prostorskega in plastičnega oblikovanja). Več likovnih problemov iz različnih oblikovalnih področij je možno združiti znotraj posameznih likovnih nalog.

Učitelj skrbi za napredovanje in oblikovanje dijakove harmonične in celovite osebnosti. Pomembna je individualna oblika dela, ki prinaša nova znanja in kreativno izražanje, kar je podlaga za vključevanje v kulturno življenje okolja.

2.6.1. SPOZNAVANJE TEORETIČNIH LIKOVNIH PROBLEMOV

Pri dejavnosti spoznavanja teoretičnih vprašanj gre za usposobitev dijakov, da na podlagi usvojenih likovnih pojmov na verbalen način likovno komunicirajo. Gre za obvladovanje likovnih pojmov, pridobljenih z opazovanjem predmetov in pojavov v okolju in naravi, ki temeljijo na spoznanjih in doživljanjih. Doživljanje in spoznavanje poteka ob pomoči učiteljeve uspešne motivacije. Učitelj zavestno skrbi za to, da se aktivira čim več dejavnikov likovnih sposobnosti mladostnikov:

Razvijanje dejavnikov likovnih sposobnosti prispeva k razvoju ustvarjalnosti, bogatenju zavesti in sposobnosti doživljanja lepote, ki je integralni del umsko in etično izoblikovanega dijaka.

Spoznavanje likovnoteoretičnih problemov temelji predvsem na poglobitvi že znanih pojmov. Glede na temeljno strokovno usmeritev je nujno povezovanje likovnoteoretičnih vsebin z ustreznimi vsebinami strokovnih predmetov.

2.6.2.   LIKOVNO IZRAŽANJE

Likovno izražanje pomeni ustvarjalno uporabo pridobljenih spoznanj in doživetij dijakov. Gre za praktično uresničevanje idej, dokazovanje uspešnega reševanja likovnih problemov v obliki estetskega izražanja.

Likovni pedagog aktivno spodbuja in usmerja dijake, da mislijo, čutijo, raziskujejo, se ustvarjalno izražajo z likovnimi izrazili in z različnimi orodji, v različnih materialih. Likovni pedagog spodbuja dijake, da vnašajo v likovno izražanje lastna spoznanja. Podpira samozavest dijakov s tem, da jim dovoli, da ostajajo pri likovnem izražanju izvirni, posebni in prepoznavni. Likovni pedagog razvija pri dijakih motorično spretnost in občutljivost s primerno načrtovano likovno nalogo in pravilnim vodenjem delovnih postopkov. Odpira možnosti za samostojno likovno eksperimentiranje.

2.6.3.   RAZVIJANJE USTVARJALNOSTI IN ESTETSKEGA IZRAŽANJA

Zelo pomembna naloga likovnega pedagoga je, da pri izvajanju učnega procesa razvija ustvarjalnost. Zato mora poskrbeti, da bo ustvarjalnost postala proces, v katerem se spodbuja navdušenje dijakov, da pri ustvarjanju svobodno čutijo, mislijo in spontano komponirajo svoja opažanja in zamisli. Znati mora iskati dijakovo originalnost v načinu oblikovnosti sporočila, kjer niso najpomembnejši motivi, ampak načini njihovega oblikovanja.

2.7. POVEZANOST Z DRUGIMI PREDMETI

Likovno snovanje integrira in podpira izkušnje naravoslovnih predmetov, humanističnih in družboslovnih ved, jezikov, formalnega mišljenja ter ustreznih strokovnih predmetov. Dijakovi dosežki pri predmetu celostno predstavijo strukturo njegove osebnosti. Interdisciplinarnost predmeta zagotavlja medpredmetne povezave na spontan in sproščujoč način.

3. NAZIV PREDMETA: UMETNOST – UMETNOSTNA ZGODOVINA

3.1. OPREDELITEV PREDMETA

Umetnostna zgodovina v svoji najširši obliki povezuje svet likovno izraženih misli, občutij in drugih spoznanj z drugimi umetniškimi izrazi, oziroma predstavlja, kako se je likovni umetnik odzival na svet, v katerem je živel. Kot pogled v eno najstarejših in najpomembnejših ustvarjalnih poti bistveno prispeva k umevanju človeka kot celote.

Vloga in pomen predmeta je v predstavitvi najpomembnejših likovnih umetnin, ki oblikujejo pogled na estetske in vsebinske vrhunce posameznih zgodovinskih obdobij, na njihov razvoj, s tem pa podpira občutek za resnične likovne vrednote in vzbudi radovedno in kritično mnenje do likovnih stvaritev in spodbudi pri dijaku razvijanje višje ravni okusa, zlasti še v svojem izbranem poklicu.

Predmet je odprt do spomenikov slovenske in svetovne ustvarjalnosti, ki se skupaj izražajo v medsebojnem vplivanju. Dijaka seznani z vrednotami kulturne in posebej umetnostne dediščine ter ga navaja na varovanje in spoštovanje le-te.

Umetnostna zgodovina dovoljuje učencu veliko mero izražanja individualnosti, ker mu omogoča izpovedovanje osebnih kriterijev in pogledov na zgodovino in umetnostne dosežke, oziroma ga vzpodbuja k dialoški in tolerantni kritičnosti. Katalog znanj je zastavljen tako, da lahko dijak ob ključnih umetniških stvaritvah s področja izbranega poklica spozna umetnostni razvoj znotraj svoje panoge.

3.2. GLOBALNI CILJI UMETNOSTNE ZGODOVINE

1.   da se dijaki seznanijo z nekaterimi umetniškimi zvrstmi, pomembnimi stvaritvami in umetniki,

2.   da jih predmet spodbuja k razvijanju višje ravni okusa,

3.   da jih usposobi za razumevanje različnih likovnih del in za kritično izbiranje med njimi,

4.   da se seznanijo z najpomembnejšimi umetninami svojega kraja in svoje domovine,

5.   da se seznanijo z vrednotami kulturne in posebej umetnostne dediščine ter so jo sposobni varovati,

6.   da se seznanijo s ključnimi umetniškimi stvaritvami z območja svojega poklica in da spoznajo umetnostni razvoj znotraj svoje panoge.

3.3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

Ustrezne teme iz učbenika Umetnost slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Ljubljana (Modrijan) 1998, in nekatere teme iz učbenika za predmet umetnostna zgodovina v gimnazijah, ki je v pripravi za šolsko leto 1998/99.

Kot opora je primerno:

Janez Höfler: Umetnostna vzgoja. Osnove likovne umetnosti, DZS, Ljubljana 1988, in ponatisi.

Lidija Tavčar: Nevidne strani vidne umetnosti, Narodna galerija, Ljubljana 1991.

Mary Hollingsworth: Umetnost v zgodovini človeštva, DZS, Ljubljana 1993.

3.5. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

Preverjanje in ocenjevanje naj poteka v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju. Ocena naj zaobjame dijakovo znanje, razumevanje, osebno napredovanje in sodelovanje pri aktivnem predstavljanju spoznanj o umetnosti.

3.6. DIDAKTIČNO METODIČNA NAVODILA

Katalog znanj za srednjo poklicno izobraževanje poudarja vsebine, ki širijo dijakovo kulturnozgodovinsko razgledanost, poleg tega pa mu daje vpogled v zgodovinski razvoj njegove stroke s tem, da predstavlja umetnostne vrhunce, ki so bili v izbranem poklicu doseženi.

Teme naj bodo obravnavane nazorno in ob poljudnih, nazornih primerih, tako da lahko dijaki svoje predznanje (o umetnosti na splošno, o zgodovinskih okoliščinah, o ustvarjanju v književnosti, gledališču, glasbi itd.) dopolnjujejo in jim predmet predstavi zanimive in nove dimenzije umetnosti.

Predmet naj ob informativnem segmentu o dimenzijah in oblikah ustvarjalnosti upošteva pogled v zgodovinska obdobja ter približno eno tretjino časa nameni dejavnostim, ki naj potekajo sproti, ob predavanjih in sočasnem pripravljanju na "kulturnozgodovinske slike". Tako je predmet zasnovan na širšem umevanju preteklosti in sedanjosti ter na brušenju in preverjanju lastnih estetskih meril.

3.6.1. NEKATERA POJASNILA K OPERATIVNIM CILJEM

1a) -

1b) Dijak naj - po želji - izbere delo, ki je blizu njegovemu poklicu (npr. intarzirana baročna omara, ljudsko slikano pohištvo, sodoben industrijski izdelek s tekočega traku - oblikovan in neoblikovan ipd.).

1c) Dijak se preskusi v oblikovanju svojih misli in jih preveri (v dialogu ali pisnem izdelku).

2a) Dijak naj osvoji temeljne izraze, kot so cerkvena oziroma sakralna arhitektura, posvetna oziroma profana arhitektura, in loči med konstrukcijskimi in krasilnimi prvinami (steber, slop, lok, arkada, opornik, obok, kapitel, rozeta),