Izobraževalni program: EKONOMSKI TEHNIK
Sprejetona Strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje: 8. 7. 1999
VSEBINA
3.1 Razvijanje slušnega razumevanja
3.2 Razvijanje bralnega razumevanja
3.3 Razvijanje govorne spretnosti
3.4 Razvijanje pisne sposobnosti
5. Specialno didaktična priporočila
6. Preverjanje in ocenjevanje znanja
V času vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja ima tuji jezik čedalje večji pomen tudi v vzgoji in izobraževanju. Še posebej to velja za nemščino, jezik naših sosedov Avstrijcev in ne tako zelo oddaljenih Nemcev in Švicarjev.
Zato ima nemščina v tehniškem in strokovnem izobraževanju kot tuji jezik splošno izobraževalni in posebni pomen. Kot splošno izobraževalni predmet je pomembna za intelektualno rast posameznika, za oblikovanje samopodobe in samozavesti ter za vključevanje v družbo. Ker pouk tujega jezika poteka ves čas v povezavi s kulturo in materinščino dijakov, je pomemben tudi za krepitev odnosa do lastne identitete.
Glavni cilj pouka tujega jezika v tehniškem in strokovnem izobraževanju je usposobiti dijaka, da bo jezik uporabljal funkcionalno - pragmatično. Znanje in jezikovne sposobnosti, ki jih dijaki usvajajo in razvijajo pri pouku tujega jezika, so pomembne zaradi neposredne uporabnosti za njihovo poklicno in nenehno izobraževanje, za širjenje njihove komunikacijske sposobnosti preko meja materinščine tako v poklicnem kakor tudi v zasebnem življenju oziroma za razvijanje širše medkulturne komunikacijske sposobnosti. Ta postaja izrazitejša v času vse večjega gospodarskega, političnega in kulturnega sodelovanja, v katerem posameznik postaja vse pomembnejši kot partner v komunikaciji. Ob razvijanju medkulturne komunikacijske sposobnosti dijaki hkrati primerjalno spoznavajo pomenotvorne in sporočevalne možnosti obeh jezikovnih sistemov. Tako poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti pouk nemščine neposredno prispeva tudi k spoznavnemu razvoju. Prispeva pa tudi k humanističnemu razvoju, saj jim omogoča neposreden stik z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje njihove drugosti in drugačnosti pouk nemščine prispeva tudi k osebnostnemu razvoju, medtem ko hkrati s poudarjanjem te drugačnosti in primerjalnih razlik krepi dijakovo narodnostno identiteto. Z navajanjem k jezikovni interakciji pa razvija tudi njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov, ki so pomembni za življenje v skupnosti.
Dijaki se v programu ekonomski tehnik začnejo učiti nemščino kot drugi tuji jezik v 1. letniku.
Število ur pouka je po veljavnem predmetniku sledeče:
|
Letnik |
Št.ur/ teden |
Št.ur/ leto |
|
1. |
2 |
70 |
|
2. |
2 |
68 |
|
Število ur skupaj: |
138 |
Eden izmed osnovnih ciljev pouka tujega jezika je vzgajanje za strpnost, za spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic ter razvijanje za sposobnost življenja v demokratični družbi. Vse to lahko dosežemo le z razumevanjem, ki v prvi vrsti temelji tudi na jezikovni komunikaciji. Razumevanje in spoštovanje drugih je pogoj za razumevanje in utrjevanje lastne kulturne in narodnostne identitete. Razumevanje drugih pa je odvisno od zanimanja za druge. Vzbuditi zanimanje za drugo in drugačno je zato eden izmed bistvenih ciljev pouka tujega jezika, ki že po svoji naravi mora biti "medkulturni pouk", povezovalec med različnimi kulturami.
1. V tehniškem in strokovnem izobraževanju dijaki razvijajo celostno sposobnost za medkulturne in medjezikovne komunikacije s pomočjo nemščine. Zato skladno razvijajo vse jezikovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje ter govorno in pisno sporočanje. Razvijanje omenjenih sposobnosti temelji na učnih materialih (besedila, zvočni posnetki, video posnetki), ki so vsebinsko in jezikovno strokovno obarvani.
2. Dijaki razvijajo poznavanje jezikovnih in pragmatičnih zakonitosti nemščine in s primerjalnega stališča poglabljajo razumevanje materinščine. S spoznavanjem podobnosti in razlik med jezikovnimi sistemi in rabami razvijajo svojo jezikovno zavest in medkulturno vé denje. Ob tem razvijajo pozitiven odnos do materinščine in do tujih jezikov in strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti na temelju medkulturnega spoznavanja in medsebojnega spoštovanja.
3. Ob krajših in nezahtevnih strokovnih besedilih dijaki spoznavajo jezik stroke. Razvijajo sposobnost razumevanja strokovnih besedil in spoznavajo značilnosti jezika v funkciji stroke, npr. sestavljenke, trpnik, tujke itd.
Za udejanjanje opisanih ciljev dijaki usvajajo in razvijajo:
1. jezikovno znanje in sposobnost
2. sociolingvistično sposobnost
3. diskurzno sposobnost
4. strateško sposobnost
5. družbenokulturna sposobnost
6. strategije samostojnega učenja
Glede na to, da je jezik zapleten celostni sistem, ki je potreben dijakom v tehniškem in strokovnem izobraževanju, so splošni cilji enaki za vse programe. V vseh programih pa se uresničujejo glede na obseg programa (število ur) in s tem pogojeno dinamiko.
Pri uresničevanju operativnih ciljev izhajamo iz dijakom zanimivih in primernih tem ter govornih situacij, ki so vezane na zasebne in poklicne interese.
Izobraževanje za poklic pomeni izbor takih besedil, ki zahtevajo od dijakov aktivno in ustvarjalno komunikacijo.
Postavljeni cilji določajo, kaj naj bi bili dijaki sposobni narediti ob koncu izobraževanja. Pomembno je, da si učitelj zastavi tudi vmesne cilje za ugotavljanje napredka pri znanju nemščine.
Za doseganje operativnih ciljev učenja nemščine dijaki razvijajo naslednje jezikovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje ter govorno in pisno sporočanje.
Slušno razumevanje začnemo razvijati z lažjimi krajšimi besedili, kasneje pa uporabljamo tudi zahtevnejša besedila. Enakomerno razvijamo globalno in selektivno razumevanje.
Dijaki do konca izobraževanja razvijejo slušne sposobnosti ob ustreznih besedilih in dejavnostih:
|
SLUŠNE SPOSOBNOSTI |
VRSTE BESEDIL |
DEJAVNOSTI |
|
Dijaki: |
||
|
|
|
Izbiramo vedno takšna besedila, ki imajo komunikacijsko vrednost in so čim bliže izvirnim besedilom. Izbira naj temelji tudi na poklicnih in osebnih interesih dijakov.
|
BRALNE SPOSOBNOSTI |
VRSTE BESEDIL |
DEJAVNOSTI |
|
Dijaki: |
||
|
|
|
Dijaki se med učnim procesom vključujejo v komunikacijske situacije in urijo govorno izražanje. Pri tem upoštevamo naslednje:
|
GOVORNE SPOSOBNOSTI |
BESEDILA |
DEJAVNOSTI |
|
Dijaki: |
||
|
|
|
Dijaki naj bi med učnim procesom pridobili znanja za oblikovanje preprostih pisnih besedil z ustrezno koherenco in za primerno razvijanje določene teme.
|
PISNE SPOSOBNOSTI |
BESEDILA |
DEJAVNOSTI |
|
Dijaki: |
||
|
|
|
Za dosego minimalnega standarda znanja nemščine ob koncu tehniško - strokovnega izobraževanja naj bi dijaki ob že navedenih ciljih po posameznih jezikovnih sposobnostih pokazali določena znanja, ki se uresničujejo glede na etapne cilje v posameznih vsebinah po določenih letnikih.
V okviru standardov znanj tehniškega in strokovnega izobraževanja so opredeljene naslednje dimenzije:
- učne vsebine,
- komunikacijske funkcije,
- slovnične strukture.
Cilji izhajajo iz življenjsko praktičnih in poklicno naravnanih tem. Obračajo se k odraščajočemu mladostniku, njegovi osebnosti, šolskim in izvenšolskim interesom. Upoštevamo tudi ostala področja izobraževanja in po možnosti izpeljemo interdisciplinarni pouk.
Ne moremo se odpovedati sistematični predstavitvi učnih ciljev in učnih vsebin. Naslovnik namreč mora vedeti, katere učne cilje in v kakšnem zaporedju (upoštevajoč razvoj osebnostne, socialne in poklicne sposobnosti) morajo dijaki doseči. Taka prestavitev predstavlja urejen modulni sistem, iz katerega učitelj na osnovi svojega načrtovanja in oblikovanja pouka poišče ustrezne “gradbene elemente”, ki jih ponudi dijakom.
Razvoj osebne, socialne in poklicne sposobnosti:
VSAK
ZAČETEK
JE
JAZ KAKOVOST
JAZ IN
OKOLICA TEŽAK
ŽIVLJENJA
Preglednice, ki sledijo, predstavljajo učne vsebine, teme, komunikacijske funkcije in slovnične strukture, ki se uresničujejo po posameznih letnikih. Časovno razporeditev obravnave posameznih tem in slovničnih struktur naredi učitelj (letna priprava, tematska priprava, dnevna priprava) glede na ocenjeno možno dinamiko dela v posameznem razredu.
PRIPOROČILO: 60% celotnega programa naj predstavljajo temeljni cilji in vsebine (osnovni modul), 40% programa pa izbirni tematski sklopi s področja stroke. Aplikacije na poklicno področje je v Predmetnem katalogu opredeljena le okvirno, podrobnosti so prepuščene presoji učitelja.
|
1. LETNIK |
KVALITETA ŽIVLJENJA |
|
|
VSEBINE |
KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE |
SLOVNIČNE STRUKTURE |
|
MEDČLOVEŠKI ODNOSI |
|
Verb
|
|
NARAVA IN OKOLJE EKOLOŠKA OZAVEŠČENOST |
|
Adjektiv
|
|
ZDRAVA PREHRANA SKRB ZA ZDRAVJE |
|
Pronomina
Nebensätze
|
|
MEDIJI |
|
Adverbien
Wortbildung
|
|
KULTURA IN UMETNOST |
|
|
|
STROKOVNI JEZIK OSNOVNA KORESPONDENCA |
|
V 1. letniku vključimo približno 20% programa izbirnih tematskih sklopov oziroma poklicno obarvanega jezika.
|
2. LETNIK |
VSAK ZAČETEK JE TEŽAK |
|
|
VSEBINE |
KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE |
SLOVNIČNE STRUKTURE |
|
POKLIC DELO DELOVNI POGOJI POSLOVNI STIKI |
|
Verb
Wortbildung
|
|
GOSPODARSTVO |
|
Nebensätze
Ponavljanje in utrjevanje obravnavanih slovničnih vsebin. |
|
ŽIVLJENJSKE RAZMERE POLITIKA
|
|
|
|
IZBIRNI TEMATSKI SKLOP |
|
V 2. letniku vključimo približno 70 % tem, vezanih na stroko.
Sodobni pouk nemškega jezika mora biti načrtovan tako, da je osredinjen na dijake in na proces učenja. Sistematično mora razvijati trajne jezikovne sposobnosti in voditi k samostojnemu učenju. To pa je možno le, če učitelji nenehno spodbujajo dijake k sodelovanju in jim dajejo možnost, da razmišljajo tudi o tem, kako so znanje usvojili oziroma se nečesa naučili. Da se to lahko uresničuje, morajo dijaki poznati predpisane cilje, zavedati se morajo svojih lastnih ciljev in ob pomoči učitelja najti svoje lastne učne strategije.
Metodična priporočila za takšen pouk skušajo povezati spoznanja iz teorije s prakso ter želijo biti dovolj splošna, dinamična in nedogmatična, da bodo učiteljem v pomoč, hkrati pa njihove ustvarjalnosti ne bodo omejevala.
Dijaki morajo imeti veliko možnosti za tvorno sodelovanje. Zato naj učitelji izbirajo takšne aktivnosti, ki dopuščajo delo v dvojicah ali skupinah, saj sodelovalni pristop, prevzemanje in igranje vlog spodbujajo ustvarjalnost in omogočajo dijakom, da si pridobijo samozavest, ki je potrebna za samostojno izražanje mnenja. Dijaki so bolj pripravljeni deliti mnenja s sošolci kakor z učitelji, v skupini se delo razdeli in zaradi skupne odgovornosti posamezniki raje ugibajo pomen posameznih besed ali struktur, v delo vlagajo več truda, zato je tudi njihov odziv bogatejši in na ta način razvijajo poglobljeno jezikovno zavest.
Dejavnosti pri pouku morajo biti čim bolj raznovrstne, kajti le tako lahko dijake motiviramo in jim hkrati dajemo možnost za razvijanje različnih sposobnosti in spretnosti. Priporoča se vizualno avditivno kinestetični pristop, ki upošteva različne tipe dijakov in na ta način pospešuje učenje.
Pri jeziku stroke naj aktivnosti izhajajo iz konkretnih potreb znanja tujega jezika v specifičnih situacijah posamezne stroke, z jasno opredeljenimi cilji v navodilih, ki naj pomenijo za dijake izziv in jih motivirajo. Naloge naj bodo zastavljene tako, da dijaki pri reševanju povezujejo svoje znanje jezika in znanje stroke in napredujejo na obeh področjih.
Ker je osnovni pomen jezika njegova komunikacijska funkcija, naj učitelji uporabljajo metode, ki omogočajo motivacijo za praktično uporabo jezika. Priporočamo pozitivno motivacijo, ki spodbuja lastne napore in izogibanje negativni kritiki, ki zavira komunikacijo. Popravki naj bodo spodbudni in temeljito razloženi. Učitelji naj bodo strpni do napak, ki niso ključne za razumevanje sporočila.
Pouk naj bo organiziran s čim več sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika: z avdio in video gradivom, računalniško programsko opremo ter bogatim slikovnim gradivom za nazoren prikaz določene tematike in spodbujanje pomnjenja.
Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo učiteljevo osrednje opravilo, ampak naj ima podporno vlogo pri praktični komunikaciji znotraj vseh štirih jezikovnih zmožnosti oziroma spretnosti.
Uvajanje slovničnih struktur naj bo postopno, njihovo utrjevanje pa naj poteka s smiselnimi vajami v realističnem (tudi strokovnem) kontekstu. Dijaki morajo v njih prepoznati sredstvo, s katerim lahko v tujem jeziku tvorijo smiselne stavke. Seveda pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da je za nekatere slovnične posebnosti dovolj, da jih le prepoznajo, druge pa morajo obvladati popolnoma. To pomeni tudi poznavanje pravil za uporabo, ki pa ga dijaki usvojijo preko številnih smiselnih primerov.
Pomen in rabo slovničnih struktur in komunikacijskih vzorcev si bodo dijaki bolje zapomnili, če jih bodo učitelji opozorili na vzporednost oziroma kontraste njihove rabe v maternem in nemškem jeziku.
Učitelji naj pri razlagi upoštevajo postopnost uvajanja ciljnega jezika. Predvsem je to pomembno pri razlagi slovničnih struktur in pravil, kjer na začetni stopnji učenja nemškega jezika učitelji lahko tam, kjer presodijo, da je to potrebno za razumevanje, uporabijo materni jezik.
Poučevanje novega besedišča naj izhaja vedno iz že znanega sobesedila, saj bodo tako dijaki lažje sami ugotovili pomen z ugibanjem in si nove besede tudi bolje zapomnili.
Besedni zaklad si pridobivajo na različne načine, veča pa se predvsem s pravilnim branjem in ob uporabi ustreznih interpretacijskih strategij (sklepanje o pomenu na osnovi sobesedila, analogije, uporaba različnih tehnik branja, poznavanje in obvladovanje dela s slovarji, slovnicami in priročniki, ...). Za utrjevanje novega besedišča so izredno uporabne jezikovne igre, ki potekajo v smiselnih situacijah. Za doseganje učnih ciljev si vsak učitelj izbere svojo pravo pot, vendar je pomembno, da vedno uskladimo to, kar poučujemo z načinom, kako to počnemo.
V okviru učnega procesa razvijamo pri dijakih štiri osnovne spretnosti: slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje, ki so med seboj tesno povezane.
Z vajami za slušno razumevanje pri dijakih razvijamo sposobnost razumevanja naravnega govora v tujem jeziku tako pri medosebni komunikaciji kot tudi pri samem poslušanju pri nerecipročni situaciji, kjer poslušalec ne more vplivati na potek pogovora. Zato se morajo seznanjati z izvirnimi besedili, ki jih spremljajo sistematično načrtovane vaje.
Na začetku učenja naj bodo besedila krajša, jezikovno in kognitivno ustrezna stopnji dijakov, hitrost govora naj ne bo prehitra, z ne preveč govorci ali različnimi naglasi. Poslušanje lahko tudi večkrat ponovimo.
Pred poslušanjem besedila dijake pripravimo za uspešno sprejemanje vsebine v nemščini z določenimi dejavnostmi.
* seznanjanje z vrsto besedila
* navezovanje na že znano podobno tematiko
* posredovanje splošnih podatkov o vsebini
* predstavitev slikovnega gradiva
* posredovanje ključnih besed ali fraz (v pogovoru z dijaki, kjer imajo možnost iz teh besed
izoblikovati svoje verzije zgodbe)
* seznanjanje s povzetkom vsebine (zamenjan vrstni red, vstavljanje manjkajočih besed)
* prebiranje kratkih vzporednih besedil (časopisni članek, ki ustreza radijskim poročilo ipd.)
* prepoznavanje besedila (zvrst, tema, kraj, čas, osebe)
- vprašanja izbirnega, odprtega tipa,
- obkroži pravilne trditve
* zapisovanje podatkov (prenašanje podatkov v preglednice, izpolnjevanje obrazcev, potek
dogajanja po točkah
* povezovanje besedila s sliko ali risbo
* risanje
* označevanje zemljevidov
* odzivanje na neverbalni način (govorica telesa)
* dopolnjevanje besedila
Dijaki naj se na predstavljeno besedilo ustvarjalno odzivajo, izražajo svoja stališča in občutja, povezujejo vsebino besedila z lastnimi izkušnjami, hkrati preverjajo razumevanje. Pri tem naj učitelj uporabi čim več smiselnih in raznolikih vaj kot npr.:
* oblikovanje lastnih vprašanj (npr. za osebe iz intervjujev)
* oblikovanje vprašanj in odgovorov
* izbiranje ustreznega naslova
* ugotavljanje značaja, razpoloženja govorca
* ustvarjanje novega besedila: oblikovanje intervjuja, dramatizacija, opisovanje oseb
oblikovanje lastnega mnenja in opisovanje svojih reakcij
* oblikovanje vprašalnikov
Razvijanju govornih spretnosti je potrebno posvečati na vseh ravneh učenja jezika posebno pozornost. Z ustrezno izbranimi vajami razvijamo pri dijakih pravilno in učinkovito uporabo jezikovnega znanja, razvijamo samozaupanje in zanimanje za jezik.
Pomembno je, da poznamo razvoj kognitivnih procesov pri dijakih in tako upoštevamo številne napore, ki jih morajo včasih vložiti v povedano sporočilo v tujem jeziku. Na začetku učenja si ne smemo zastavljati previsokih ciljev, kajti če pokažemo zmernost ob doseženih rezultatih, dopuščamo tudi napake in jih sprejmemo kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Ta proces je lahko dolgotrajen, posebno če dijak nima v življenjskem okolju veliko priložnosti za pogovor v nemščini.
Pri pouku izvajamo dejavnosti, ki spodbujajo željo po pogovoru v tujem jeziku. Dijaki se pogovarjajo med seboj, izmenjujejo mnenja o stvareh in situacijah, o katerih so predhodno razmišljali, igrajo vloge. Namen razgovora naj bo smiseln in naj pripelje dijake do realnega zaključka, v katerem oblikujejo svoja stališča. Pri tem jih moramo spodbujati v tvornem sodelovanju, ki temelji na logičnem razmišljanju.
Pri razgovorih in razpravah naj sodeluje čim več dijakov, ki imajo možnost kar največ povedati.
Zato je priporočljivo organizirati pouk tako, da delo večkrat poteka v dvojicah ali skupinah.
Pri tem je seveda pomembna tudi dobra priprava na delo, s katero lahko preprečimo težave z disciplino in premostimo razlike v znanju in sposobnostih posameznikov.
Pomembno je tudi prilagajanje govorni situaciji in sogovorcu, kar pomeni izbiro ustreznih jezikovnih sredstev (pogovor z vrstnikom, odraslo osebo, telefonski pogovor...).
S pomočjo različnih komunikacijskih strategij, ki jih dijaki poznajo iz materinščine, lahko premostijo tudi težave pri komunikaciji v nemščini (uporaba mašil, parafraziranje, ponavljanje, nadomeščanje z opisom, pomagajo si lahko z gestami, mimiko, ...).
* skrbno pripravljeno gradivo (iztočnice, tema, ...)
* določitev ciljev, ki naj bi jih dosegli v okviru različnih dejavnosti
* umestitev aktivnosti v učni proces
Pri vodenju teh dejavnosti:
* skrbimo za sproščeno vzdušje in spodbujamo sodelovanje
* usklajujemo zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami dijakov
* izmenjujemo dejavnosti in skrbimo za pestrost pouka
* razvrščamo dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje
* spodbujamo samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak
* spodbujamo tekmovalnost brez nasilja in opozarjamo na pravila igre
Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so:
* različne oblike dialogov
- vodeni dialog: utrjevanje jezikovnih funkcij ali pojmov in uzaveščanje jezikovnih struktur pri uporabi v novih dvogovornih besedilih
- dialogi v nepravilnem vrstnem redu: smiselno razvrščanje ustreznih povedi v dialog
- dopolnjevanje dialoga: razvijanje ustvarjalnosti zaradi načela odprtosti
* kratka poročila, opisi
* pripovedovanje ob slikah
* opisovanje predmetov, oseb
* igranje vlog
Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje. Tukaj lahko uporabimo najenostavnejša govorna dejanja (pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje) ali pa izberemo igre dopolnjevanja in zbiranja, kjer si dijaki širijo določeno semantično polje (telefon).
Igre vlog so lahko zelo zahtevne dejavnosti, ki se odvijajo nepredvidljivo, saj dijaki marsikdaj uporabijo popolnoma nove rešitve, kar pa vodi k še večji ustvarjalnosti.
* izražanje čustev in lastnega mnenja
* projektno delo
Ne glede na to, za kakšno dejavnost se bomo pri razvijanju in urjenju govorne spretnosti odločili, morajo dijaki poznati namen vaje, ki se pokaže v končnem ovrednotenem rezultatu.
Z vajami bralnega razumevanja usposabljamo dijake, da lahko nova ali neznana izvirna besedila berejo z ustrezno hitrostjo in jih glede na njihov pomen tudi ustrezno razumejo.
Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, ki jih dijaki izbirajo na osnovi načrtovanega cilja: prebrati posamezne sklope in združiti v smiselno celoto, izluščiti globalno sporočilo, razumeti podrobnosti, poiskati v določenih delih besedila specifične podatke, preleteti besedilo, interpretirati besedilo.
Pri izbiri besedil upoštevamo razvojno stopnjo in interese dijakov samih, saj jih lahko le z raznolikimi in zanimivimi besedili pritegnemo, da bodo radi brali. Razen užitkov pa branje nudi tudi številne možnosti za pridobivanje podatkov, za spoznavanje novega besedišča in slovničnih struktur v smiselnih situacijah.
Delo z besedilom lahko razdelimo v tri kategorije: dejavnosti pred branjem, med branjem in po branju.
* aktiviramo izkušnje
* v razgovoru z dijaki obravnavamo besedilo (miselni vzorec)
* ugibanja, ustne vaje, pisne vaje (za bolj zadržane dijake)
* ugotavljanje teme na osnovi izluščenih besed, vodenih vprašanj
* razvrščanje besed po vrsti ali v kategorije
* uporaba slikovnega materiala, na osnovi katerega dijaki sklepajo o vsebini besedila
* dijaki napišejo svojo verzijo besedila in ga kasneje primerjajo z originalom
* smiselno urejanje sestavin besedila (vrstni red)
* posredovanje skrajšane oblike besedila
* umeščanje besedila v sobesedilo
* priklic vsebine analognega besedila v materinščini
Dijaki morajo prepoznati vrsto besedila, ugotoviti, komu je namenjeno, izluščiti glavne ideje, povzeti bistvo in spoznati, v kakšnem tonu je napisano. Med branjem lahko pozornost usmerimo na besedišče, na jezikovne funkcije, na slovnične strukture, kohezivna sredstva, na različne načine, s katerimi se pisec obrača na neko osebo, na ugotavljanje smiselne povezanosti besedila.
Ob branju dijake navajamo na vzporedne aktivnosti:
* prenašanje podatkov v tabele
* povezovanje besedila s slikami ali diagrami
* iskanje komplementarnih besedil (pismo - odgovor)
* neverbalno odzivanje (sestavljanje po navodilih, risanje)
* dopolnjevanje besedila
* sprejemanje odločitev, razreševanje problema (npr. načrtovanje izleta s pomočjo prospekta)
Te dejavnosti so namenjene predvsem preverjanju razumevanja prebranega besedila:
* vprašanja in odgovori
* izbiranje pravilnih odgovorov
* pripovedovanje ali pisanje povzetkov
* vaje za pisno spretnost (npr. pripoved spremenijo v dramo, intervju v igro vlog, zgodbo napišejo v drugem času)
* nadomeščanje besed s sopomenkami
Dijakom moramo omogočiti, da si ustvarijo svoje lastne interpretacije, da svoja mnenja, čustva in izkušnje uporabijo in povežejo z besedilom v raznolikih dejavnostih in da svoja spoznanja posredujejo in utemeljujejo ter jih primerjajo z drugimi.
Dijaki ne pišejo besedil samo zato, da učitelji lahko popravljajo njihove napake. Dobro zastavljena pisna naloga ni samo dobra vaja za učenje jezika, temveč spodbuda, da lahko svoje predstave, izkušnje, občutke opišejo na oseben in ustvarjalen način.
V začetnih fazah se vaje za pisanje besedil navezujejo večinoma na govorne vaje z določeno vsebino. Kasneje pa se lahko osredotočijo na kompleksnejše besedilne zvrsti, kjer se naučijo, kako svoje ideje in misli jasno in logično napisati in kako posamezne stavke povezati v smiselno celoto. Ker je pisanje mnogo zahtevnejše od govora, saj ne prenese napak, ki so pri govorjenju dopustne, mora imeti pisec dovolj časa, da dobro premisli ter svoje osnutke preoblikuje in dovrši.
A * obravnava vzorca besedila B * naloga pisnega izražanja (besedilo)
* vaja z vzorcem besedila (dana navodila) * primerjava s podobnim besedilom
* naloga pisnega izražanja (novo besedilo) * informacija / evalvacija
* informacija / evalvacija * poprava
* poprava * ponovno pisanje besedila
Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in kreativno ustvarjanje.
To vajo začnemo s pisanjem v skupinah, kjer se delo in odgovornost porazdelita, in kasneje, ko dijaki spoznajo zakonitosti pisanja, vodi do primerno napisanega spisa.
Vendar obstaja tudi možnost, da dijaki vajo začnejo z ustvarjalnim pisanjem, kjer v začetnih fazah pač uporabijo razpoložljiva jezikovna sredstva. Svoja besedila lahko kasneje primerjajo z vzorčnim besedilom, z besedili ostalih dijakov, jih spreminjajo glede na pripombe sošolcev ali popravijo.
V končni fazi je potrebno besedila seveda urediti, to pa ne pomeni popraviti samo slovnične napake, temveč urediti tudi vsebino in strukturo besedila.
Pisanje je tukaj proces, pri katerem dijaki z besedilom eksperimentirajo, medtem ko razmišljajo, načrtujejo, se pogovarjajo o vsebini. Napake so na tej stopnji nujen del učnega procesa in seveda tudi znamenje napredka pri učenju jezika. Zato je primerno, da uvajamo ustvarjalno pisanje s krajšimi besedili ali pesmimi, ki lahko glede na posamezne faze razvoja predstavljajo izredno motivacijo za pisanje.
Učitelj mora neprestano iskati nove, boljše načine preverjanja in upoštevati standarde znanj, ki so predvideni v Predmetnem katalogu. Z dobro premišljenim načinom preverjanja znanja in ustreznimi kriteriji se učitelj lahko izogne spornosti ocenjevanja.
Preverjanje in ocenjevanje ima tudi pedagoško funkcijo. Ocena naj upošteva tudi individualni razvoj dijakov in naj bo na ta način tudi odraz njihovega osebnega napredka.
Pomembno je tudi, da ima dijak na voljo čim več različnih načinov preverjanja, da se bo lahko izkazal predvsem v tistih načinih, ki mu najbolj ustrezajo in bo imel tako možnost pokazati čim več znanja.
Vprašanja za pisno in ustno preverjanje mora učitelj sestaviti tako, da v enakomernem obsegu preverja vse štiri sposobnosti.
Pri ocenjevanju smo pozorni na naslednja težišča:
- jezikovne spretnosti, zlasti jezikovne funkcije, rangiramo višje kot jezikovni sistem,
- znotraj jezikovnega sistema rangiramo besedišče višje kot slovnico,
- znotraj jezikovnih spretnosti sta govorjenje in interaktivnost rangirana najvišje.
Predlagamo vsaj trikratno ustno ocenjevanje in tri šolske naloge v šolskem letu.
Ocenjevanje sodelovanja pri pouku mora imeti posebno mesto v celotnem sistemu preverjanja in ocenjevanja. To ocenjevanje je edini način preverjanja sprotnega dela, pozitivnega in negativnega odnosa do predmeta, delovnih navad in vloženega truda.
Oblike sodelovanja pri pouku so različni govorni, pisni in praktični prispevki dijakov:
- nenehno, sobesedilno in jezikovno primerno sodelovanje v pogovorih,
- pisne in ustne domače naloge,
- samostojni prispevki (referati),
- sodelovanje pri skupnih projektih (skupinsko delo v razredu - izdelava stenskega plakata, kreativno pisanje...),
- krajši pisni testi iz snovi,
- krajše ustno preverjanje.
S pisno nalogo preverjamo in ocenjujemo snov, ki so jo dijaki usvojili v enem ocenjevalnem obdobju. Dijaki morajo biti v naprej seznanjeni s snovjo, ki se bo preverjala v pisni nalogi, prav tako mora učitelj izbirati tip nalog, ki je dijakom znan.
Izbiramo med naslednjimi tipi nalog:
- naloge izbirnega tipa,
- odgovori da / ne,
- odgovori pravilno / narobe,
- naloge z dopolnjevanjem,
- tvorba sestavkov iz posameznih elementov,
- pretvorbene naloge,
- spis,
- slovnične naloge, povezane na izhodiščno besedilo,
- sestavljanje besedil po vzorcu, na osnovi izhodiščnih točk, na osnovi različnih impulzov
(slika, pesem, film...),
- sestava vzporednega besedila (besedila na osnovi predloge),
- slikovne zgodbe.
Učitelj naj ob teh oblikah vedno išče druge možnosti in spremlja metodične novosti na tem področju.
V vsakem ocenjevalnem obdobju naj bi učitelj dijake tudi ustno preveril, saj je to za dijake in učitelja pomembna informacija o napredovanju pri govornem sporočanju.
Možno je tudi skupinsko preverjanje, pri katerem sodelujeta dva ali več dijakov. Dijaka oziroma dijaki so postavljeni v določeno situacijo oziroma pred določen problem, o katerem se morajo pogovarjati in ga rešiti. Pri tem so omejeni na določen čas (10 do 20 minut), situacija ali problem pa izhaja iz predelanih tematskih sklopov. Učitelj, ki je zgolj opazovalec in ocenjevalec, lahko tako nemoteno ocenjuje:
- odzivnost posameznih dijakov,
- njihovo poznavanje predelane snovi in zmožnosti navezovanja na znanje, ki so ga usvojili pri drugih predmetih,
- spretnost rabe jezika,
- kreativnost in kritično presojanje pri reševanju problemov,
- jasnost izražanja,
- gladkost govora.
Po šolski in kontrolni nalogi morajo dijaki napisati popravo.
Cilj tega testa je dobiti informacije o jezikovnem nivoju, ki ga ima dijak pred začetkom jezikovnega pouka v določeni ciljni skupini (npr. na začetku 2. letnika ipd.).
Z različnimi vsebinami pri pouku nemščine pripravljamo dijake na kakovostno življenje in vseživljenjsko učenje. Za to niso nujne samo povezave teorije s prakso, temveč tudi medpredmetne povezave, ki se kažejo predvsem pri navezovanju na druge tuje jezike in slovenščino (primerjava jezikovnih sistemov, sprazumevalna sposobnost, določene slovnične kategorije, skladnja, besedotvorje, terminologija ipd.)
Že usvojeno teoretično jezikovno znanje pri slovenščini lahko olajša razumevanje nekaterih slovničnih kategorij pri pouku nemščine.
Pri določenih vsebinah, ki jih obravnavamo pri pouku nemščine, lahko ugotovimo povezanost s poukom geografije, zgodovine in umetnosti. Z njihovo pomočjo bodo dijaki usvojili ustrezna znanja o družbi, drugačnih načinih razmišljanja, drugačnih navadah in si tako pridobili celostno podobo dežel/e, katerih / katere jezik se učijo. Na ta način bomo posegli nad medpredmetne povezave in poudarili tudi človeške vrednote kot so strpnost do drugačnosti, mirovna vzgoja ipd.
Sodobni pouk nemščine je povezan prav tako z znanjem o informacijskih tehnologijah, ki ga dijaki pridobijo pri pouku računalništva in informatike.
Preko kompenzacijskih strategij dijaki usvojijo osnovna znanja o tem, kako priti do novih podatkov, ki jih potrebujejo za pripravo raziskovalnih in seminarskih nalog, referatov, govornih vaj ipd. Za uresničitev le-teh lahko dijaki uporabljajo knjižnična znanja.
Pri pouku nemščine poteka skozi določene učne vsebine okoljska vzgoja, ki se vsebinsko navezuje na naravoslovne predmete kot so fizika in kemija.
S pomočjo novih spoznanj s področja psiholingvistike lahko v alternativnih pristopih pri pouku nemščine (kinestetika - gibanje - sproščanje) najdemo tudi povezave s športno vzgojo.
Pouk nemškega jezika se povezuje s strokovnimi predmeti v smislu usvajanja strokovne terminologije. To so: poslovna informatika, gospodarsko poslovanje, računovodstvo, ekonomija, pravo in statistika.
Večja povezanost med predmeti ne pomeni samo učinkovitejšega učenja in pridobivanja znanja, temveč lahko predstavlja tudi za učitelja lažje in bolj učinkovito poučevanje. Za medpredmetno usklajevanje lahko v določeni meri poskrbi letni delovni načrt, predvsem pa učitelji z dogovarjanjem.
Celovitost znanja ne dosegamo le z medpredmetnimi povezavami, temveč tudi s poglabljanjem medkulturnih odnosov, kar lahko uresničujemo tudi s strokovnimi ekskurzijami in izmenjavami dijakov.