OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA AVTOKAROSERIST

Izobraževalni program srednjega poklicnega izobraževanja Avtokaroserist je nastal na podlagi Izhodišč za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (2001). Izobraževalni program postopoma nadomešča izobraževalna programa Avtoklepar in Avtoličar (Ur.l. RS št. 52/03).

Izobraževalni program je nastal na podlagi treh poklicnih standardov:

• ličar/ ličarka (3. stopnja zahtevnosti dela),
• avtoličar/ avtoličarka (4. stopnja zahtevnosti dela),
• avtoklepar/ avtokleparka (4. stopnja zahtevnosti dela).

Izobraževalni program je nastal predvsem zaradi potrebe gospodarstva oziroma obrti po avtoličarjih, ličarjih in kleparjih, ki jih na trgu delovne sile primanjkuje. Izdelali smo nov program, ki je odprt, fleksibilen in primerljiv z evropskimi izobraževalnimi programi ter omogoča pridobitev široke usposobljenosti za delo in omogoča posamezniku fleksibilnost pri zaposlitvi. Izobraževalni program tako odgovarja potrebam na trgu dela.

Izobraževalna programa Avtokaroserist in Avtoserviser sta oblikovana v skladno celoto, ki imata nekatere vsebinske sklope skupne (skupna poglavja strojništva, del električnih sistemov na vozilu, del karoserije), drugi pa so specifični za posamezni izobraževalni program.

Struktura avtokleparskih del današnjega časa še bolj pa prihodnosti se vse bolj nagiba od preoblikovanja k montaži, zato je izobraževalni program Avtokaroserist v precejšnji meri razbremenjen vsebin preoblikovanja. So pa dodane ustrezne avtoličarske vsebine, ne da bi pri tem podaljšali trajanje izobraževanja.

Modulno oblikovan izobraževalni program Avtokaroserist omogoča:

• pridobitev naziva srednje poklicne izobrazbe avtokaroserist/ avtokaroseristka,
• pridobitev poklicne kvalifikacije ličar/ ličarka,
• pridobitev poklicne kvalifikacije avtoličar/ avtoličarka,
• pridobitev poklicne kvalifikacije avtoklepar/ avtokleparka.

Tako oblikovan izobraževalni program omogoča pridobitev poklicne kvalifikacije ličar/ ličarka že pred dokončanjem celotnega izobraževanja, obenem pa omogoča postopno pridobivanje poklicne izobrazbe.

Programske rešitve v izobraževalnem programu Avtokaroserist

Pri pripravi izobraževalnega programa so bili postavljeni naslednji cilji:

• povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu, katalogih znanja, izpitnih katalogih. Cilj je doseči večjo notranjo vsebinsko povezanost in prepletenost znanja in razvoj poklicnih in ključnih kompetenc, ki vodijo do celostne usposobljenosti za poklic, sodelovanje v družbi, osebnostni razvoj in nadaljnje izobraževanje;
• uveljaviti načelo učnociljnega in problemskega načrtovanje pri pripravi katalogov znanja in izpeljavi učnega procesa;
• modularno zgrajen in fleksibilen ter transparentno strukturiran izobraževalni program;
• odpiranje kurikuluma in vpliv lokalnih partnerjev za uresničevanje lokalnih potreb in interesov;
• enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja;
• večja programska prožnost in avtonomija šol s pripravo okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni;
• novi metodično-didaktični koncepti, katerih cilj je doseči spremembo v pedagoškem delu učiteljev, timskem delu na šoli in večji individualizaciji pouka.

Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničeno skozi koncept kompetenc (poklicnih in ključnih, ki jih razvijamo s ključnimi kvalifikacijami). V izobraževalni program so včlenjeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuji jezik in šport kot samostojne programske enote (predmeti) v najmanj minimalnem standardu, kot ga določajo Izhodišča. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s strokovnimi vsebinami in praktičnim usposabljanjem prepuščamo šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.

Uresničevanje ciljev nacionalnega standarda ključnih kvalifikacij s področja naravoslovja, družboslovja in umetnosti, ki jih ni mogoče povezati s cilji strokovnega izobraževanja, se izvede v samostojnih programskih enotah v delu predmetnika A.

Cilji drugih ključnih kvalifikacij so včlenjeni v strokovne vsebinske sklope ali se kot način in metoda dela uresničujejo v celotnem programu: kompetenca učiti se učiti, socialne spretnosti, razvoj sporazumevalne zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti). Cilji ključnih kvalifikacij podjetništvo in varstvo in zdravje pri delu so včlenjeni v vse strokovne vsebinske sklope, cilji ključne kvalifikacije informacijsko-komunikacijska pismenost pa v vse predmete in vsebinske sklope. Ključno kvalifikacijo »graditev kariere« je mogoče razviti v okviru interesnih dejavnosti ali odprtega kurikuluma. V okviru interesnih dejavnosti se poveča število ur, namenjenih športnim dnevom, na 60 ur.

Najmanjša strukturna enota za dosego poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki v koncentričnih krogih omogoča pridobivanje poklicne kompetence in postopno graditev le-te na več ravneh. Vsebinski sklopi so vsebinsko-didaktični sklopi ciljev, ki izhajajo iz celostnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru vsebinskih sklopov se povezujejo praktično izobraževanje, strokovna teorija in nacionalne ključne kvalifikacije v luči delovnih in poslovnih procesov ter upoštevanja potreb strank. Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje avtokaroserijske dejavnosti: tehnološki, ekonomski, okoljevarstveni in zdravstveni. Vsebinski sklopi vključujejo cilje: informiranja, načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole. Posebna pozornost je posvečena »teoretizaciji« praktičnega izobraževanja s ciljem doseči ustrezno razmerje med teoretičnim in praktičnim vidikom usposobljenosti.

Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so celostnost in raznolikost delovnih poklicnih položajev in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc:

• osnovna raven: dijaki rešujejo naloge in izvajajo dejavnosti v predvidljivih in dobro strukturiranih položajih in problemih, bolj celostne naloge izvajajo po navodilih. Dijaki spoznavajo in si pridobivajo temeljno znanje in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog.
• rutinska raven: dijaki se naučijo načrtovati, izvajati spretnosti in reševati probleme v znanih, strukturiranih, vendar bolj celostnih delovnih položajih, ki zahtevajo tudi sodelovanje z drugimi. Razvijajo prilagodljivost, komunikativnost, skupinsko reševanje nalog.
• napredna raven: dijaki znajo oceniti (ekonomsko in časovno) problem, izvesti celostne in nepredvidljive delovne naloge, znajo reševati probleme, ki presegajo znane položaje, probleme rešujejo sodelovalno v skupini. Poudarek je na načrtovanju, odločanju, izpeljavi in nadzorovanju delovnega procesa, sodelovanju z drugimi, razvijanju odgovornosti in samoiniciativnosti ter ustvarjalnem reševanju problemov, ki zahteva celostno in dobro strukturirano teoretično znanje in ključne kvalifikacije.

Katalogi znanja so načrtovani učnociljno; v ciljih so zapisane spretnosti, znanje in kompetence, ki se kot učni dosežki preverijo z uresničitvijo cilja znotraj sklopa in ob koncu izobraževanja; v drugem stolpcu so opredeljeni cilji nacionalnih ključnih kvalifikacij, ki jih uresničujemo povezano; socializacijski cilji so izpostavljeni v usmerjevalnih ciljih predmeta in se kot rdeča nit uresničujejo skozi celoten predmetnik.

Nov didaktični koncept predpostavlja pouk oziroma pedagoški proces, ki:

• je usmerjen k dijaku in procesom učenja ter razvijanju celostne poklicne usposobljenosti, razvijanju samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za svoje ravnanje;
• spreminja vlogo učitelja od »prenašalca« znanja k prevzemanju novih vlog (mentor, ki načrtuje, usmerja in svetuje);
• predpostavlja učenje v celostnih zaokroženih vsebinskih sklopih, ki zajemajo cilje načrtovanja, odločanja, izvedbe in kontrole – učenje za poklicno ravnanje, povezovanje teorije, prakse in ključnih kvalifikacij;
• zahteva učenje z lastno dejavnostjo in ob praktičnih izkušnjah, poudarek je na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so dejavnosti in ravnanja ter refleksija le-teh. Gre za pridobivanje tako vsebinskega kot proceduralnega znanja (obvladovanja procesov, metod, razvoj spretnosti);
• razvija ključne kompetence učenja, socialne in sporazumevalne kompetence (ustno komunikacijo, razvijanje funkcionalne pismenosti in informacijsko-komunikacijske pismenosti) skozi celoten izobraževalni program;
• bo razvil nove metode preverjanja in ocenjevanja znanja in kompetenc.

Izobraževalni program zahteva pripravo izvedbenega kurikuluma na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne dejavnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati, določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego cilja je na šoli oblikovana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo.

V izobraževalnem programu je 606 ur namenjenih odprtemu kurikulumu in uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola bo v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definirala cilje tega dela kurikuluma, v katerem bodo dijaki razvijali tako praktične spretnosti kot poglabljali in širili poznavanje strokovne teorije in razvijali ključne kompetence.

Uresničevanje ciljev ključne kvalifikacije naravoslovje

Učni sklopi iz kataloga znanj naravoslovje, ki se povezujejo s strokovno-teoretičnimi predmeti:

Za uresničitev integriranih učnih sklopov je predvidenih 66 ur.

Integracija ciljev splošnega izobraževanja v strokovno-teoretično izobraževanje mora biti izpeljana tako, da nastane nova dopolnjena in zaključena celota. To pomeni, da se morajo cilji splošnega izobraževanja smiselno nadgrajevati in dopolnjevati s cilji strokovno-teoretičnega izobraževanja. Zato je nujno, da učitelj strokovno-teoretičnega predmeta pri integraciji skupaj z učiteljem naravoslovja sodeluje pri načrtovanju in izvajanju integriranih vsebinskih sklopov. Integrirane vsebinske sklope morata oba učitelja načrtovati in izvajati timsko, enako velja tudi za proces vrednotenja in ocenjevanja doseženega znanja. Oba učitelja morata pri integraciji upoštevati vse cilje, ki so zapisani v obeh katalogih znanj, in jih operacionalizirati tako, da se cilji in načrtovane dejavnosti smiselno dopolnjujejo. V primeru, da se določeni cilji predlaganega učnega sklopa smiselno ne dopolnjujejo s cilji strokovnega predmeta, se realizirajo v okviru samostojnega predmeta naravoslovje v A delu.

Število ur: 132. Od tega je 66 ur izvedenih samostojno, preostale pa potekajo s strokovno-teoretičnim predmetom.

Organizacija praktičnega pouka in praktičnega izobraževanja v delovnem procesu (praktično usposabljanje z delom).

Praktično izobraževanje v delovnem procesu (PIDP) omogoča doseganje ciljev, ki ji šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov, ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilca izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj s šolsko delavnico/medpodjetniškim centrom izvajata izobraževalni program. Dijak v delovnem procesu pri delodajalcu poleg praktičnega znanja in spretnosti pridobi tiste spretnosti, ki jih v šolskih delavnicah ni moč pridobiti, predvsem:socializacijo v delovnem okolju,dinamiko realnega delovnega procesa in skupno odgovornost za kakovost opravljenega dela.

Dijakom je zagotovljenih 655 ur praktičnega pouka v šolskih delavnicah in najmanj 24 tednov praktičnega izobraževanja v delovnem procesu. Praktično izobraževanje v delovnem procesu poteka na podlagi sklenjene individualne učne pogodbe med delodajalcem in dijakom ali pogodbe med delodajalcem in šolo.

V pogodbi se stranki dogovorita glede:

• trajanja in načina izvajanja praktičnega izobraževanja v delovnem procesu,
• vsebin, ki jih bo dijak pridobil v delovnem procesu in
• drugih nalog in obveznosti pogodbenih strank.

Z individualno pogodbo se je mogoče določiti, da dijak opravi do 53 tednov praktičnega izobraževanja v delovnem procesu pri delodajalcu.

S predlaganim PIDP se dijaku zagotavlja primerljivo enaka obremenitev izobraževanja, saj končuje posamezni letnik izobraževanja pod enakimi pogoji kot dijak po kolektivni učni pogodbi. Šolsko leto traja v 1. in 2. letniku 38 tednov, v 3. letniku pa 35 tednov. Če opravi dijak 53 tednov PIDP, opravlja dodatne tedne po zaključku pouka.

Z individualno učno pogodbo lahko določeno tako, da se:

• v prvem in drugem letniku poveča PIDP s 3 na 7 tednov, s tem se dijaku zagotovi najmanjše predpisano število pouka prostih tednov v šolskem letu;
• v tretjem letniku se poveča PIDP z 18 na 19 tednov, kar zagotavlja, da dijaki dokončajo izobraževanje v spomladanskem roku skupaj z dijaki, ki se izobražujejo po šolski pogodbi;
• praktični pouk v drugem in tretjem letniku nadomesti s PIDP pri delodajalcu (2 dni/teden), kar znaša skupaj 98 dni ali 19,6 tednov;
• Ob upoštevanju največjega mogočega števila vseh tednov, lahko praktično izobraževanje v delovnem procesu obsega skupaj 7 + 7 + 19 + 19,6 = 52,6 tednov.