OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA

TAPETNIK

Podlaga za pripravo izobraževalnega programa

Izobraževalni program srednjega poklicnega izobraževanja Tapetnik je nastal na podlagi poklicnega standarda tapetnik/ tapetnica (šifra standarda 5431.005.4.0) in v skladu z Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, 2001).
Izobraževalni program   nadomešča izobraževalni  program Mizar in tapetnik (poklic  tapetnik; Ur.l. RS št 51/98) in program Tapetnik(ds) (Ur.l. RS št 69/ 98).
Izobraževalni program omogoča pridobitev srednje poklicne izobrazbe za poklic tapetnik/ tapetnica.

Cilji in programske rešitve

Pri pripravi izobraževalnega programa so bili postavljeni naslednji cilji:

• povezati splošna, strokovna in praktična znanja v koherenten in problemsko strukturiran izobraževalni program;
• povečati notranjo vsebinsko povezanost in prepletenost znanja ter razvoj poklicnih in ključnih kompetenc skozi projektno zasnovano izvedbo izobraževalnega programa;
• zgraditi modularno zasnovan in fleksibilen izobraževalni program;
• odpreti kurikulum in omogočiti vpliv lokalnih partnerjev na izvedbo izobraževalnega programa;
• postaviti enoten izobrazbeni standard za šolsko in dualno obliko izobraževanja;
• omogočiti večjo programsko prožnost in avtonomijo šol z oblikovanjem  okvirnega izobraževalnega programa na nacionalni ravni;
• uvesti nove metodično-didaktične koncepte z namenom doseči spremembe v pedagoškem delu učiteljev, vzpostaviti timsko delo na šolah in omogočiti večjo individualizacijo pouka.

Za uspešno uresničitev postavljenih ciljev je potrebno usklajeno delovanje na programski, metodično-didaktični in organizacijsko-izvedbeni ravni.

Pred vključitvijo v izobraževalni program je smiselno, da izvajalci opozorijo kandidate na psihofizične zahteve za uspešno opravljanje poklica (telesna okretnost, spretnost nog in prstov, razlikovanje barv, sposobnost prostorske predstave ter neobčutljivost na prah).

Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničeno z uporabo koncepta poklicnih in ključnih kompetenc, ki jih razvijamo predvsem s ključnimi kvalifikacijami.

V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuji jezik, umetnost, družboslovje, naravoslovje in športno vzgojo kot samostojne programske enote (ključne kvalifikacije) v obsegu, ki je določen v navedenih izhodiščih. Neposredna integracija ciljev ključnih kvalifikacij v vsebinske sklope je  izvedena samo pri naravoslovju v obsegu 76 ur.

Integracija ciljev naravoslovja je izpeljana tako, da je oblikovana nova dopolnjena in zaključena celota, kar pomeni, da so cilji smiselno nadgrajeni in dopolnjeni.
Učitelj posameznega vsebinskega sklopa in učitelj naravoslovja timsko načrtujeta, izvajata in vrednotita delo in pri tem upoštevata vse cilje, zapisane v obeh katalogih znanja ter jih izvajata tako, da se smiselno dopolnjujejo.

Cilji ključnih kvalifikacij učenje učenja, zdravje in varnost pri delu, informacijsko-komunikacijsko opismenjevanje, podjetništvo, okoljska vzgoja ter načrtovanje in vodenje kariere so vgrajeni v vsebinske sklope ali se kot način dela uresničujejo skozi celoten program.
Ključno kvalifikacijo načrtovanje in vodenje kariere je mogoče razviti v okviru interesnih dejavnosti ali odprtega kurikuluma.
V okviru interesnih dejavnosti se poveča število ur, namenjenih športnim dnevom na 60 ur.

Povezovanje ciljev in vsebin ključnih kvalifikacij s strokovnimi vsebinami in praktičnim izobraževanjem je prepuščeno šolam s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.        

Vsebinski sklopi so strokovne vsebinsko-didaktične enote s cilji, ki izhajajo iz celostnih tehnoloških področij ali skupin izdelkov. V okviru teh so opredeljene poklicne kompetence. Sistematično doseganje in nadgrajevanje ciljev preko novih didaktičnih pristopov omogoča doseganje predvidene ravni pridobivanja kompetenc. Vsebinski sklopi povezujejo strokovno teorijo, praktično izobraževanje in ključne kvalifikacije preko projektnega pristopa v delovne in poslovne procese. Upoštevani so vsi najpomembnejši elementi, ki opredeljujejo izdelavo tapetniških izdelkov: ideja, oblikovanje, konstruiranje, načrtovanje, izdelava (ob upoštevanju tehnoloških, varstvenih in ekoloških standardov), kontrola, gospodarnost ter nenazadnje komunikacijska spretnost kot povezovalni element vsega naštetega.
Stopnje kompetenc so glede na temeljne kriterije (kompleksnost in zahtevnost tehnoloških postopkov ter stopnje avtonomnosti in odgovornosti) v vsebinskih sklopih strukturirane v logičnem zaporedju tako, da omogočajo postopno doseganje poklicnih kompetenc, postavljenih s poklicnim standardom skozi celoten proces izobraževanja.

Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in zahtevnost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc v smislu koncentričnih krogov skozi vsa tri leta izobraževanja.

• Osnovni nivo: dijaki izvajajo pripravljalne in  temeljne poklicne aktivnosti v predvidljivih in dobro strukturiranih situacijah, bolj kompleksne naloge izvajajo po navodilih; spoznavajo in osvajajo osnovna znanja in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog;
• rutinski nivo: dijaki se naučijo načrtovati, izvajati spretnosti v bolj kompleksnih situacijah, ki zahtevajo tudi sodelovanje z drugimi. Razvijajo prilagodljivost, komunikativnost, skupinsko reševanje nalog;
• napredni nivo: dijaki znajo ekonomsko in časovno oceniti nalogo, izvesti kompleksne delovne naloge, znajo reševati probleme, ki presegajo znane situacije, probleme rešujejo sodelovalno v skupini. Poudarek je na načrtovanju, odločanju, izvedbi in kontroli delovnega procesa, sodelovanju z drugimi, razvijanju odgovornosti in samoiniciativnosti ter kreativnem reševanju problemov, ki zahteva kompleksno in dobro strukturirano teoretično znanje in ključne kvalifikacije.
  

Katalogi znanja so načrtovani učno ciljno. Cilji vsebujejo zapisane spretnosti, znanja, veščine in kompetence, ki se kot učni dosežki preverijo z uresničitvijo cilja znotraj sklopa in ob koncu izobraževanja. Cilji ključnih kvalifikacij pa opredeljujejo s stroko povezane cilje ključnih kvalifikacij, ki so temeljni različnim poklicem. Obe vrsti ciljev v katalogih uresničujemo povezano.

Nov didaktični koncept temelji na:

• pedagoškem procesu, ki je usmerjen k dijaku ter procesnemu učenju, ki razvija celovito poklicno usposobljenost. Poudarek je na razvoju samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za svoje ravnanje;
• spremenjeni vlogi učitelja iz prenašalca znanja v mentorja, ki načrtuje, usmerja in svetuje;
• učenju v kompleksnih, projektno zasnovanih vsebinskih sklopih, ki obsegajo cilje spoznavanja, načrtovanja in izvedbe;
• učenju za poklicno ravnanje, povezovanje teorije, prakse in ključnih kvalifikacij;
• učenju z lastno aktivnostjo in s praktičnimi izkušnjami s poudarkom na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so aktivnosti in ravnanja ter refleksija le-teh, kjer je vključeno pridobivanje vsebinskega in procesnega znanja;
• razvoju ključnih kompetenc skozi celoten izobraževalni program;
• novih metodah preverjanja in ocenjevanja znanja in kompetenc.
  

Izobraževalni program zahteva pripravo izvedbenega kurikuluma na ravni  šole. Ta zahteva od učiteljev skupno pripravo letne aktivnosti, skupno načrtovanje vsebin za uresničitev ciljev vsebinskih sklopov, skupno  izvajanje in skupno določanje načinov preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev.  Za dosego te zahteve je na šoli potrebno oblikovati programsko projektno skupino za pripravo in izvedbo izobraževalnega programa.
Odprti del kurikuluma je namenjen za uresničevanje ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definira vsebinske sklope in cilje tega dela kurikuluma, v katerem dijaki razvijajo  praktične veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo  ključne kompetence.

Organizacija praktičnega  pouka in praktičnega izobraževanja v delovnem procesu (praktično usposabljanje z delom)
Nosilca praktičnega izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj izvajata izobraževalni program.
Praktično izobraževanje v delovnem procesu omogoča doseganje ciljev, ki jih šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo, dinamiko realnega delovnega okolja, razvoj osebnostnih potencialov ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere.

V izobraževalnem programu je predvideno 884 ur praktičnega pouka, ki je  porazdeljen med vsebinske sklope.. Zaradi dolžine tehnoloških ciklov izdelave posameznih izdelkov je v vsebinskih sklopih priporočena blokovna izvedba praktičnega pouka. Dijaki opravijo praktični pouk v celoti v šoli. Dijaki pa lahko praktični pouk posameznega vsebinskega sklopa opravijo v medpodjetniškem centru ali pri delodajalcu. V tem primeru ocenjujeta doseganje ravni kompetenc vsebinskega sklopa šola in delodajalec skupaj.

Z individualno učno pogodbo se obseg praktičnega usposabljanja z delom pri delodajalcu za dijaka lahko poveča:

• v prvem in drugem letniku z 8 na 12  tednov, s tem se dijaku zagotovi najmanjše število pouka prostih tednov v šolskem letu;
• na račun praktičnega pouka v drugem in tretjem letniku (2 dni na teden), kar zanaša skupaj 110  dni ali 22 tednov.

Po individualni pogodbi je lahko največji obseg PIDP v delovnem procesu v vseh treh letnikih  12+ 12+8+22 =54 tednov