TEHNIK MEHATRONIKE
Predstavitev področja mehatronike
Izraz mehatronika se je prvič pojavil pred približno štiridesetimi leti. Izpeljali so ga iz besed mehanika in elektronika in predstavlja novo tehnično smer. Sprva je bilo to področje, ki je nekako združevalo mehanske in elektronske sisteme, razvilo pa se je kot posledica opažanja sinergijskih učinkov v sistemih, ki so bili kombinacija elektronike in mehanike. Danes bi temu prej rekli elektromehanika. Z razvojem tehnike so se začeli razvijati tudi računalniki in z njimi informatika. Postajali so (in še postajajo) zmogljivejši (kar pomeni, da lahko shranjujejo večje količine podatkov, hkrati pa te podatke hitreje obdelujejo) in manjši. Lahko trdimo, da je danes računalnik prisoten prav na vseh področjih od vzgoje, medicine, živilstva, meteorologije, avtomobilizma itd. Zagotovo pa v tehniki ni več področja, ki bi si ga lahko predstavljali brez računalniško podprtih sistemov - resda morda ne računalnik v klasični obliki kot stvar, ki jo postavimo na mizo, pač pa je to pogosto neko vezje relativno majhnih fizičnih dimenzij, ki je vgrajeno v nek sistem: ročna ura, otroška igrača, mobilni telefon – avtomobil s petdesetimi računalniki ni več nič nenavadnega. Ravno tako je računalnik posegel na področje mehanike in elektronike ter postal sestavni del mehatronike, ki je danes definirana kot zlitje mehanike, elektronike ter informatike oziroma inteligentne računalniške kontrole, kar nekako simbolno prikazuje slika:
Grafični model zlitja posameznih področij v področje mehatronike
Čeprav je s slike videti, kot da gre za posamezne prispevke posameznih področij, pa vendar to ni čisto tako: gre za novo filozofijo, ki ne govori o prispevkih, ampak o zlitju vseh področij v eno – mehatroniko. Brž ko poskušamo odstraniti eno od omenjenih področij, naprava, stroj ali proces obmiruje. Praktično so novi sistemi izključno mehatronski, saj razen v redkih primerih le stežka najdemo odsotnost komponent enega od treh področij. Za enako filozofijo gre tudi pri samih kadrih, saj ni več enega elektrikarja, enega mehanika in enega informatika, temveč proces obvladuje en sam človek, ki ima dovolj (predvsem pravih) znanj za obvladovanje področja, seveda na določeni stopnji zahtevnosti.
Podlage za pripravo izobraževalnega programa
Izobraževalni program srednjega strokovnega izobraževanja Tehnik mehatronike je nastal na podlagi poklicnega standarda skrbnik/skrbnica procesnih naprav – mehatronik in v skladu s Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega izobraževanja ter programov srednjega strokovnega izobraževanja (2001).
Cilji in programske rešitve
Pri pripravi izobraževalnega programa so bili postavljeni naslednji cilji:
Povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja v koherentno in problemsko strukturiranem izobraževalnem programu je uresničeno skozi koncept kompetenc (poklicnih in ključnih, ki jih razvijamo s ključnimi kvalifikacijami). V izobraževalni program so vgrajeni nacionalni standardi ključnih kvalifikacij za slovenščino, matematiko, tuj jezik in športno vzgojo kot samostojne programske enote (predmeti) v najmanj minimalnem standardu, kot ga določajo navedena izhodišča. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s strokovnimi vsebinami in praktičnim usposabljanjem prepuščamo šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.
Uresničevanje ciljev nacionalnega standarda ključnih kvalifikacij s področja naravoslovja, družboslovja in umetnosti, ki jih ni možno povezati s cilji strokovnega izobraževanja, se izvede v samostojnih programskih enotah v delu A-predmetnika. Ob tem, da je fizika integrirana v vsebinskih sklopih za 140 ur, ostane še 140 ur vsebin s področja mehatronike, ki se izvedejo v 140 urah predmeta fizike ter še določene vsebine kemije, ki se prav tako izvedejo kot predmet v obsegu 70 ur.
Najmanjša strukturna enota za dosego poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki v smislu koncentričnih krogov omogoča pridobivanje poklicne kompetence in postopno graditev le-te na več nivojih. Vsebinski sklopi so vsebinsko-didaktični sklopi ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog, so didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru vsebinskih sklopov se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in nacionalni standardi znanj v luči delovnih in poslovnih procesov in upoštevanje potreb strank, ki so lahko zunanje ali pa notranje (iz podjetja). Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje vzdrževalne in mehatronske dejavnosti: tehnološki, ekonomski, okoljevarstveni in zdravstveni. Vsebinski sklopi vključujejo cilje: načrtovanje, odločanje, izvedbo in kontrolo. Posebna pozornost je posvečena »teoretizaciji« praktičnega izobraževanja, da bi dosegli ustrezno razmerje med teoretičnim in praktičnim vidikom usposobljenosti.
Stopnje kompetenc: glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in raznolikost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc:
Nov didaktični koncept predpostavlja pouk (pedagoški proces), ki
Izobraževalni program zahteva pripravo projekta: Izvedbeni kurikulum na šoli. Učitelji skupaj pripravijo letne aktivnosti, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo hkrati, določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego cilja je na šoli oblikovana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo.
Odprti del kurikuluma je namenjen za uresničevanje ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definira vsebinske sklope in cilje tega dela kurikuluma, v katerem dijaki razvijajo praktične veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo ključne kompetence.
Povezovanje izobraževanja in dela
Praktično izobraževanje v delovnem procesu (PIDP) omogoča doseganje ciljev, ki jih šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilec izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj s šolsko delavnico – medpodjetniškim izobraževalnim centrom izvajata izobraževalni program. Priporočilo je, da se PIDP izvede skupaj v štirih zaporednih tednih in ne prej kot v tretjem letniku, saj prej dijak nima potrebnih strokovnih znanj in s tem v PIDP ne bi podkrepil teoretičnih znanj in praktičnih veščin. Za izvedbo PIDP se pripravi poseben program.