Določil SSRSSI na 25. seji, 11. 2. 1999
DIFERENCIRANE VSEBINE:
|
|
|
|
VSEBINA
1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – TUJI JEZIK
2.1. SPLOŠNI CILJI
2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji
2.1.2. Socializacijski cilji
2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji
2.2. OPERATIVNI CILJI
2.2.1. Receptivne sposobnosti
2.2.2. Produktivne sposobnosti
2.3. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE
2.4. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ ITALIJANŠČINE
2.4.1. Slušno razumevanje
2.4.2. Bralno razumevanje
2.4.3. Ustno sporočanje
2.4.4. Pisno sporočanje
3. VSEBINA POUKA ITALIJANŠČINE
3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI
3.3. TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE ITALIJANŠČINE
3.4. STROKOVNA BESEDILA
4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA
4.1.NAČELA POUKA
4.2. DIDAKTIČNA NAVODILA
4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja
4.2.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja
4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja
4.2.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja
4.2.5. Domače naloge
6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA
6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU
6.2. SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA
6.3. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA
6.4. PRIMER PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI
6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja
6.4.2. Vrednotenje pisnih izdelkov
6.4.3. Vrste besedil
Italijanščina je za dijake osrednje Slovenije tuji jezik, učijo se ga predvsem v gimnazijah in srednjem strokovnem šolstvu, v osnovni šoli ga lahko izbirajo v tretjem triletju.
Dijaki v poklicnem izobraževanju spoznavajo italijanščino praviloma zaporedno za prvim tujim jezikom, italijanščina ima torej položaj drugega tujega jezika. Le izjemoma nekatere poklicne šole uvajajo italijanščino kot prvi tuji jezik.
Italijanščina je za dijake v osrednji Sloveniji predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju Včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja občil, filma in televizije. Interes za učenje italijanščine v osrednji Sloveniji narašča, njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti se širi.
V izobraževanju posameznika ima izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne gradnje jezika kot sistema, tako drugega kot maternega. Ciljni jezik, to je raven jezikovne uzaveščenosti, ki jo želimo doseči, obsega znanje slovnice, razvijanje spretnosti razumevanja, ustnega sporočanja, branja in pisanja na osnovni ravni. Pričakovano je tudi poznavanje osnovnih pragmatičnih načel.
Italijanski jezik ima v obmejnih področjih zahodne Slovenije posebno
vlogo. Dijaki se z italijanskim jezikom srečujejo v vsakodnevnih življenjskih
opravilih, uslugah in poslih, saj prehodnost meja med Slovenijo in Italijo
omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem
okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, občila, knjige, življenjske
navade) spodbujata spoznavanje jezika neposredno. Dijaki se ga naučijo še
preden se njegovo poučevanje v šoli začne. Italijanščina ima v srednjem poklicnem
izobraževanju na tem področju položaj prvega tujega jezika. Tudi ko ga uvajamo
kot drugi tuji jezik, mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno
vrednost ter drugače opredeljen izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik
opredeljujejo kriteriji višje ravni, tako na ravni govora kot na ravni branja
in pisanja ter uporabe besedja in besedilnih vrst.
S poukom italijanščina v srednjem poklicnem izobraževanju (dualni in šolski sistem) dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:
Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itd) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih/dijakinjah gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.
S poukom italijanskega jezika dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti:
Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejema jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo
|
ETAPNI CILJI |
SLUŠNO RAZUMEVANJE |
BRALNO RAZUMEVANJE |
|
Dijak zazna in razume besedilo. |
S pomočjo besednih in nebesednih ponazoril razbere osnovne informacije preprostega umetnostnega in neumetnostnega besedila z znano tematiko (vsakodnevna sporočila). |
Ob večkratnem branju razume globalno sporočilo preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil znane tematike, če si dejanja sledijo v logičnem zaporedju. Dijak razume besedila z osnovnim strokovnim izrazoslovjem, ki ga je spoznal pri pouku italijanščine. Iz preprostih besedil razbere osnovne določene specifične podatke, ki so povezani z njegovim interesnim področjem. |
| *Razbere določene specifične podatke besedil, ki jih srečuje v učnem (delovnem) okolju. | ||
|
Razume dvogovorno besedilo. |
Pri poslušanju vsakodnevnih pogovorov med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik, razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi. V neposrednih stikih s strankami razume bistvo sporočila. |
Razbere sporočilo dvogovornega besedila s tematiko, ki jo je obravnaval pri pouku (krajše poslovno pismo, pogodba). Razume preprosto dvogovorno besedilo, podkrepljeno z nebesednimi izraznimi sredstvi (npr. strip). |
| Razume pogovore med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. | S pomočjo slovarja razume bistvo sporočila dvogovornih besedil svojega interesnega področja (intervju z vzorniki). | |
|
Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja. |
Sledi jezikovno preprostim in slikovno opremljenim medijskim besedilom (oglas, opozorilo, krajše novice) z neposredno izraženim sporočilom. Zazna globalno sporočilo TV/radijskih oddaj, ki obravnavajo znano vsebino (vremensko poročilo, vesti o športu, glasbena lestvica, oddaja o modi). |
Razume globalno sporočilo oglasov, krajših novic z znano tematiko in iz njih razbere konkretne podatke (številčne zapise, kraj, čas dogajanja). |
| Spremlja film, ki obravnava znano vsebino, čeprav ne razume vseh podrobnosti. | Razbere globalno sporočilo avtentičnih besedil v okviru njegovega interesnega področja (mladinski tisk). | |
|
Razume navodila. |
Razume njemu namenjena navodila, ki so jasno oblikovana, večkrat ponovljena ali dodatno razložena. Sledi navodilom v vsakdanjih življenjskih situacijah, ki jih je srečal/a pri pouku ali navodilom, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (naročanje/priprava hrane, prodaja/nakup izdelkov itd.). |
Sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v okviru svojega poklicnega področja (priprava jedi, osnovno poslovno dopisovanje). Razume slikovno opremljena opozorila (Non attraversare i binari. Vietato fumare...) in preprosta navodila o varstvu pri delu (Fragile...). |
| Razume navodila, ki jih potrebuje pri vključevanju v vsakodnevna govorna dejanja in strokovna navodila v zvezi z manj zahtevnimi postopki ali poslovnimi stiki v okviru svojega poklicnega področja. | ||
|
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine. |
S pomočjo dodatnih govorčevih razlag, nebesednih ponazoril, smiselno povezuje dogajanje. Pri tem prepoznava: govorca/naslovnika, temo, kraj, čas dogajanja |
Pri obravnavi preprostega besedila zmore razbrati bistvene podatke (tema, osebe, kraj, čas dogajanja). |
| Razbere govorčevo razpoloženje, če je neposredno izraženo. | S pomočjo dodatnih ponazoril (odgovori na vprašanja, nebesedna ponazorila) zmore povezovati dogajanje s smiselnim preurejanjem, združevanjem, ločevanjem posameznih delov besedila. Pri tem se navezuje na sobesedilo. | |
|
RECEPTIVNE STRATEGIJE |
Iz sobesedila ugotavlja le približni pomen neznanih besed. S potrjevanjem/zanikanjem, s kratkimi odgovori na vprašanja dokazuje razumevanje preprostih sporočil/besedil. Kljub dodatnemu pojasnjevanju težko sledi zahtevnejšim besedilom. |
|
| S pomočjo dodatnih navodil ali ponazoril sledi avtentičnim besedilom z znano tematiko. | ||
Zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven.
Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikuje besedila. Pri tem razvijajo
|
ETAPNI CILJI |
USTNO SPOROČANJE |
PISNO SPOROČANJE |
|
Dijak se vključuje v razgovor. |
V vsakdanjih (telefonskih) razgovorih se odziva z uporabo osnovnih vljudnostnih vedenjskih vzorcev (Desidera? Si accomodi! Le consiglio di comprare ...) |
Po vzorcu oblikuje preprosta besedila različnih zvrsti (razglednica, čestitka, faks, telegram). |
| Pri tem se predstavi, se zahvali in poslovi; sprejme gosta/stranko, se opraviči in sprejme opravičilo). V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja. | Si dopisuje osebno (krajše pismo, razglednica, čestitke) in neosebno (neuradna čestitka, krajše uradno pismo, obvestilo). | |
|
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih. |
Pri vsakodnevnih opravilih na poklicnem področju razume in posreduje podatke ter navodila (v zvezi z nakupi in prodajo izdelkov, gostinskimi in drugimi storitvami), daje informacije o kvaliteti in ceni izdelka/ storitev. |
Pridobiva in posreduje osnovne podatke iz preprostih besedil o temah, ki so prisotne v vsakdanjem življenju (jedilni list, cenik, vozni red). |
| Pridobiva podatke o predmetih in osnovnih postopkih svojega poklicnega področja (številčni zapisi /cena, količina, merske enote/, lastnost izdelka, delovni postopek) in jih posreduje drugim. | Dijak pridobiva podatke iz besedil svojega poklicnega področja, ki so podkrepljena z nebesednimi ponazorili (reklamni prospekti, navodila za uporabo: Da consumarsi entro, ...). | |
|
Dijak oblikuje preprosta besedila. |
S pomočjo opazovanja opisuje delovno okolje, predmete (poimenuje hrano, pijačo, orodje, izdelke). Po predhodni pripravi zmore oblikovati preproste povedi, s katerimi povzema vsebino obravnavanega besedila. |
V pisnih enogovornih in dvogovornih besedilih oblikuje/ dopolnjuje krajše povedi (trdilne, vprašalne, velelne...), s katerimi na zelo preprost način izraža časovna, krajevna, prostorska razmerja. Izpolni enostaven obrazec, napiše razglednico, čestitko. S pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja povzema preprosta besedila . |
| Opiše svoje pretekle izkušnje z nizanjem dejstev in dogodkov. | Vodeno oblikuje preproste povedi o sebi, svojih doživetijih, načrtih, svojih željah in interesih. | |
|
PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne). |
V vsakodnevnih govornih položajih (v delovnem okolju) se z uporabo primernih jezikovnih sredstev vključuje v preprosti formalni razgovor. Učenčev govor ni tekoč, pred sporočanjem potrebuje čas za razmislek. Tekoče opravlja najpogostejša sporočanjska dejanja (Dove vai? A casa. Desidera? Mi dia... ). Ob opozorilu se zaveda grobih napak. Uporablja priredne veznike in se izogiba podredju (Oggi non vado a scuola. Non sto bene.), uporabi zaimkov ( Ho rivisto Carla. Conosco Carla da due anni....). |
|
| Sprašuje po dodatnih pojasnilih in jih po potrebi posreduje. Oblikuje krajša besedila s preprostimi povedmi in z ustrezno notranjo zgradbo in povezanostjo. | ||
Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine v srednjem poklicnem izobraževanju, opredeljujejo operativni cilji in tudi:
|
|
POLOŽAJ ITALIJANŠČINE |
ŠTEVILO UR |
OPIS POSAMEZNIH RAVNI |
*OPREDELITEV RAVNI ZNANJA |
|
ŠOLSKI SISTEM |
Drugi tuji jezik |
210 |
Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku, poglabljajo strokovna besedila. |
Raven A2 |
|
ŠOLSKI SISTEM |
Prvi tuji jezik |
350 |
Dijaki poglabljajo strokovna besedila in vsebine v zasenčenem tisku. |
Raven B1 |
|
|
Tuji jezik |
105 |
Dijaki uresničujejo cilje, ki jih opredeljujejo minimalni standardi znanj. |
Raven A1 |
*Ravni znanj po dokument Sveta Evrope: Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe
|
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
|
Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva. |
Ob večkratnem poslušanju (gledanju) kratkih, preprostih besedil iz vsakdanjega življenja, ki jih srečuje pri pouku ali v sredstvih javnega obveščanja, izgovorjenih z običajno hitrostjo v splošno pogovornem jeziku, razume bistvo povedanega, čeprav ne razume vseh izrazov. Sledi filmom, s preprosto fabulo, kjer slika in akcija prispevata k razumevanju zgodbe. Z učiteljevo pomočjo povzame vsebino poslušanega in gledanega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko? |
|
Izlušči osnovne informacije in razume navodila. |
Po predhodni pripravi zmore razbrati določene specifične podatke (dimenzije, količina, teža, kraj in čas dogajanja, glavne osebe). Izlušči osnovno sporočilo in namen preprostega besedila v okviru znane tematike. Sledi preprostim vsakdanjim navodilom iz osebnega, javnega in poklicnega področja (Prendi il coltello! Attenti al gradino! Pagare alla cassa.) |
|
Razume razgovor med govorci. |
Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci razume vsakodnevne izraze ali posamezne povedi, če je govor jasen in počasen ter v standardnem jeziku. V svojem delovnem okolje razbere globalno sporočilo besedila z vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku (nakupovanje/prodaja, gostinske storitve, telefonski razgovor). |
|
Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem. |
Prepoznava osnovno besedišče, ki je povezano z dijakovimi interesi in njegovim delovnim okoljem (trgovina, gostinski objekt, pisarna). Po poslušanju besedila posnema intonacijo in ritem govora. Ima težave pri zaznavi prehodov med vsebinskimi sklopi. Ne razume zahtevnejših besedil. Prepoznava jezikovne napake, če ga učitelj nanje opozori. |
|
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
|
Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva. |
S pomočjo priprave v okviru bralnih dejavnostih razume globalno sporočilo kratkih besedil. Z učiteljevo pomočjo dokazuje razumevanje prebranega besedila s kratkimi odgovori na vprašanja: kdo, kaj, kje, kdaj, koliko? |
|
Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila. |
Po večkratnem branju zmore izluščiti osnovne podatke iz preprostega besedila, ki ga srečuje v običajnih življenjskih situacijah (vozni red, reklame, oglas, opozorilo, obvestilo, obrazec, telegram) ali pri neposrednem izvajanju nalog v okviru lastnega poklica (jedilni list, kuharski recept, navodila/opozorila pri uporabi aparatov, pripomočkov in sredstev). |
|
Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili. |
Z dodatnimi besednimi in nebesednimi razlagami (slika, glasba...) razume sporočilo preprostih umetnostnih besedil. |
|
Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi. |
Dijak ima težave pri branju pravopisnih posebnosti (sce, sche, sci, chiu, naglas...). Zaznava časovno-prostorska razmerja, ki so izražena s preprostimi jezikovnimi sredstvi (številčni zapisi; prislovi ieri, oggi, domani, prima dopo, ora, giů, su, qua , lě, vicino/lontano ). Ob upovedovanju časovnih odnosov izbiri časov dela napake. Razume osnovno besedišče, ki je povezano z njegovimi interesi. |
|
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
|
Dijak se vključuje v neformalni razgovor. |
Na spodbude sogovorca se odziva s kratkimi odgovori na vprašanja. V razgovor se ne vključuje na lastno pobudo. |
|
Dijak se vključuje v formalni dvogovor/razgovor. |
V stikih s strankami uporablja le osnovne vljudnostne vzorce (Signore, desidera? Si accomodi! Molto lieto. Si, prego! Piacere. Scusi un momento, Le passo il signor...). Pri pouku ne uzavešča rabe različnih registrov, usvajanje posebnih (vljudnostnih) vzorcev je rezultat urjenja. |
|
Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug). |
Na spodbude sogovorca v svojem delovnem okolju se odziva, čeprav dela napake (se zahvali, opraviči, prosi sogovorca za pojasnilo...). Posreduje preproste podatke (cena izdelka in storitev, poimenuje jedi, sestavine, materiale, vrste blaga itd.). |
|
Opiše svoje zaznave in izkušnje. |
Na osnovi usvojenega besedišča in s pomočjo ponazoril (besednih/nebesednih) oblikuje preproste nepovezane povedi o sebi, svojem delovnem dnevu, prostoru; poimenuje pribor, izdelke, sestavine. |
|
Oblikuje ustrezno ustno besedilo v okviru obravnavanih struktur. |
Oblikuje preproste povedi in jezikovne vzorce. Prepoznava temeljne jezikovne strukture, vendar ne razmišlja o zakonitostih njihove rabe. Pri ustnem izražanju je sporočilo občasno nerazumljivo zaradi skromnega besednega zaklada in napak. |
|
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
|
Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila. |
Povzema znano vsebino preprostih besedil s pomočjo kratkih odgovorov na vprašanja. Oblikuje besedilo s povezovanjem/dopolnjevanjem besed ali besednih zvez (dialog). |
|
Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila. |
S pomočjo učitelja dopolnjuje besedila kot so: vabilo, razglednica, urnik, jedilnik, cenik, obrazec. |
|
Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur. |
Samostojno oblikuje jezikovno še sprejemljive povedi. S posnemanjem danih vzorcev, s pomočjo ponazoril, ki jih posreduje učitelj, oblikuje pisno sporočilo v okviru obravnavanih struktur (opis delovnega mesta). |
Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja osnovne jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Spoznava pogovorni jezik in inačico knjižnega jezika.
Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv in s pomočjo sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, časopisje). Dijak prepoznava tudi osnovno strokovno izrazoslovje, ki je neposredno vezano na izvajanje del v okviru njegovega poklica (trgovina, gostinstvo).
Pri pouku dijak spoznava strukture in razmerja na vseh jezikovnih ravneh (s pomočjo shem, urejevalnih tabel, miselnih vzorcev).
Pri oblikovanju preprostih besedil ima težave z načeli besedilnosti: ne obvlada koherence in kohezivnosti besedila.
|
V geografskih okoljih (Goriško področje in Kras), kjer se italijanščina pojavlja kot sosedski jezik bodo nekateri dijaki dosegli višjo raven jezikovne sposobnosti zaradi naravnega usvajanja italijanskega jezika. |
*diferencirane vsebine: čisti tisk - osnovna zahtevnostna raven,
|
sivi tisk - višja zahtevnostna raven |
|
RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA |
STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI |
JEZIKOVNE STRUKTURE IN POMENSKE ZVEZE |
|
PRAVOPIS |
Dijak spoznava pravila italijanskega pravopisa in njegove posebnosti, ki jih upošteva pri pisanju (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov). |
panna, burro cane, ciambella, cena, perché gallo, giallo, ghepardo, gelato casa, cassa zia, ragazza, azzurro città, perché, farò, più acqua sogno, consiglio sciogliere |
|
PRAVOREČJE |
Dijak razumljivo izgovarja posamezne besede in povedi. Upošteva posebnosti izgovorjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovorjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi). |
faro/ farò Gianni è andato via. Gianni è andato via? |
|
OBLIKOSLOVJE |
|
|
|
SAMOSTALNIK |
Dijak:
|
il ragazzo, i ragazzi; la ragazza, le ragazze il dente, i denti; la nave le navi l’insegnante, le (gli) insegnanti il cuoco, i cuochi, la barca, le barche l'amico, gli amici; l'amica, le amiche l'uovo, le uova l'uomo, gli uomini la città, le città il cugino, la cugina il padre, la madre il direttore, la direttrice il caporeparto |
|
DOLOČNI IN NEDOLOČNI ČLEN |
Dijak:
|
Ho visto una giacca favolosa. Ho visto la tua giacca rossa. Anna, portami il libro! Vipava è la mia città.
|
|
KAKOVOSTNI PRIDEVNIK |
Dijak:
|
Marco è un ragazzo semplice e allegro. Le tue amiche sono divertenti. La moto di Carlo è veloce. Luca è più alto di te. Questo film è bellissimo. |
|
ZAIMENSKE OBLIKE
|
|
Lei ti ascolterà, ma lui no. Ha voluto vedere me e non te. Mi piace la pizza. Ti invito a casa mia. |
|
|
Perché non ti sei lavato le mani? |
|
|
|
Di chi sono questi libri? Sono miei. Come si chiama il tuo cane? |
|
|
|
Non voglio questo ma quello. Quest’estate vado in montagna. |
|
|
|
Chi chiama? Che cosa fai? Quanti ragazzi rimangono a cena? Quando ritorni dal viaggio? |
|
|
|
Nell’aula non c’era nessuno. Sono venuti molti amici alla mia festa. |
|
|
PRISLOV
|
Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami in pridevniki v prislovni obliki: |
|
|
|
Scrive male, ma parla bene. Guida velocemente. Sono venuti prima. Lo troverai lì sotto. Sandra studia molto. |
|
|
|
Abita lontano. Abita molto lontano. Abita più lontano di me. Ha gridato forte forte. |
|
|
ŠTEVNIK
|
Dijak:
|
Questo computer costa 1.340.000 lire. Diciotto pizze. Ventitré anni. Conta da novecentocinquantuno a mille. E’ di nuovo al primo posto. L’ascensore si è fermato al ventunesimo piano. |
|
|
Sono nato il 30 marzo del 1985 alle 23 e 40 minuti. Sono le cinque. E’ l’una. 1o maggio. Ho sedici anni. |
|
|
PREDLOG
|
Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi zvezami: |
|
|
|
Vieni con noi? Carlo è di Milano. Siamo saliti sul tetto della scuola. |
|
|
|
Con chi viaggerai? Papà parte per Roma. Di chi sono questi occhiali? Sono di Paolo. Scarpe di pelle lucida E’ andato a Vienna in Austria. Ci vediamo alle tre. |
|
|
VEZNIK
|
Dijak z vezniki in vezniškimi besedami: |
|
|
|
Mara ha comprato il pane e la mortadella. E’ bello, ma non mi piace. |
|
|
|
Ho mangiato spaghetti, pollo arrosto e del formaggio. Preferisci venire con me o restare a casa? |
|
|
GLAGOL
|
Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke s
pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih
oblik glagolov v obliki trditev, vprašanj in zanikanja.
|
CANTARE: canto, canti... canti? ... non cantate canterò, canterai... canterete? ... non canterete abbiamo cantato... non hai cantato... hanno cantato? cantavo, cantavi... FARE: faccio, fate... fai? ... non facciamo farò, faremo... farete?... non faranno ho fatto... hanno fatto?... non ha fatto facevamo, facevano... PARTIRE: parto... non parto... parti? partirò... partiranno?... non partiranno sono partito... è partito?... non è partita VESTIRSI: mi vesto, ti vesti... non si veste... si vestono? ci vestiremo... non vi vestirete... ti vestirai? vi siete vestiti... si sono vestite? mi vestivo... ESSERE non è... sarà?... era |
| Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:
|
||
|
|
Mi arrabbio quando non posso guardare il mio programma preferito. Chi fa da sé fa per tre. Ieri sono andata al cinema con Marco. Che cosa facevi l’anno scorso a Firenze? Quando avrai un po’ di tempo per me? |
|
|
|
|
Per favore, chiudi la finestra! Fermati! Si fermi, signore! Non fermarti! Non entrate senza il pemesso! Spenga il motore, prego! Vorrei un’arranciata. E tu cosa vorresti? |
|
SKLADNJA
|
Dijak:
|
I miei amici hanno organizzato una festa. La mattina abbiamo comprato cibi e bevande e abbiamo sistemato la casa. Aldo è qui da qualche minuto ma non ha ancora visto nessuno. Qualcuno ha notato che, quando Stefano parla, fa tanti errori. |
|
v obliki priredja/podredja povezuje dogajanja in stanja. |
Alla festa mi sono divertito molto e ho conosciuto tanti ragazzi. Mentre Anna legge, mangia i biscotti. Sono arrabbiato perché ho litigato con mio fratello. Se non fumi (fumerai), non ti ammali (ammalerai). Se stavi fermo non ti bruciavi le dita. Se venisse da me, lo perdonerei. Mentre passeggiavo, ho incontrato Carlo. |
MAKROFUNKCIJE
Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:
| daje navodila. |
MIKROFUNKCIJE
Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:
1. posreduje dejstva tako da:
| dopolnjuje in popravlja. |
2. prepoznava stališča
| izraža stališča v zvezi z/s: |
|
PODROČJE |
KRAJ |
USTANOVE |
VLOGE |
PREDMETI |
STANJA/DEJANJA |
PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA |
|
OSEBNO |
dom kraj preživljanja prostega časa živalski in rastlinski svet |
družina interesne skupine |
družinski člani prijatelji znanci vzorniki |
osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport pohištvo, oprema domače orodje hišni aparati |
delovni dan preživljanje prostega časa: zabava, družinski prazniki srečanja, obiski počitnice, športni dogodki nezgode naravni pojavi skrb za zdravje in zdravo prehrano |
umetnostna besedila neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, TV in radijski program |
|
JAVNO |
srednja šola javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt) prevozna sredstva |
šolske, d ržavne, kulturne, zdravstvene in druge javne ustanove združenja podjetja |
dijaki/učitelji trgovci/ kupci igralci/gledalci posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo |
učna sredstva in učni pripomočki, računalnik hrana, pijača, oblačila denar dokumenti prodajni izdelki |
pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno) interesne dejavnosti praznovanja srečanja, zabava poklicna vzgoja nakupovanja, zdravstvene in druge storitve, potovanja s prevoznimi sredstvi nezgode, osebna nega skrb za zdravo okolje |
umetnostna besedila opis/oznaka osebe, dogodka popevka, pesem, ...; neumetnostna besedila poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/ naravnega pojava; strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov, recept; praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo |
|
POKLICNO |
||||||
|
GOSTINSTVO IN TURIZEM |
kuhinja restavracija kavarna |
gostinski objekt |
kuhar natakar šef strežbe gost |
pribor in oprema prehrambeni artikli živila |
delovni odnosi gostinske storitve menjava tuje valute nevarnost pri delu skrb za čisto okolje |
|
|
TRGOVINA |
trgovina |
trgovska podjetja |
prodajalec/kupec vodja oddelka |
prodajni izdelki oprema |
delovni odnosi nabava in prodaja menjava tuje valute skrb za čisto okolje |
|
|
ADMINISTRACIJA |
pisarna |
podjetje |
tajnik blagajnik vodstveni kader |
pisarniška oprema |
delovni odnosi sprejem stranke menjava tuje valute |
|
GOSTINSTVO |
TRGOVINA |
ADMINISTRACIJA |
|
poslovni (reklamni) oglas gostinsko-turistični prospekt |
poslovni (reklamni) oglas |
poslovni (reklamni) oglas |
|
poslovna komunikacija a) sprejem gosta in poslovitev; b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila; c) naročilo jedi; d) rezervacija mize, najem prostora; e) naročila (jedi); f) vabilo; |
poslovna komunikacija a) sprejem stranke in poslovitev; b) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila; c) rezervacija prevoznega sredstva; d) naročilo izdelkov (naročilnica); e) vabilo; |
poslovna komunikacija a) sprejem poslovnega partnerja in poslovitev b) določitev/ preklic poslovnega sestanka c) sprejem/ oddaja faks/ telefonskega sporočila d) rezervacija (najem prostora, prevoznega sredstva) e) naročilo pisarniškega materiala f) vabilo |
|
poslovni imenik naslovi gostinskih objektov, urnik obratovanja in druge poslovne informacije (tečajna lista). |
poslovni imenik naslovi trgovin, urnik obratovanja in druge poslovne informacije (tečajna lista). |
poslovni imenik naslovi podjetij in druge poslovne informacije (tečajna lista). |
|
ponudba a) cenik storitve (blagajniški izpis); b) jedilnik, vinska karta; c) opis jedi in pijač; |
ponudba a) cenik storitve (blagajniški izpis); b) opis izdelkov (sestavin); |
ponudba a) cenik izdelka, storitve (blagajniški izpis); |
|
reklamacije pritožba/ opravičilo; |
reklamacije pritožba/ opravičilo; |
reklamacije pritožba/ opravičilo; |
|
navodilo kuharski recept. |
navodilo za uporabo izdelka (rok trajanja itd.). |
Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:
a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;
b) ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);
c) predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in uporabo jezika.
Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.
1. Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.
2. Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.
3. Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.
4. Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.
5. Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.
6. Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.
Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.
Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.
Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.
Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa.
Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.
Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:
Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:
Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:
Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat. Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:
1. prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe, ...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno);
2. zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);
3. reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);
4. dopolnjevanje besedila:
5. povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;
|
6. interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali razgovora) dijak ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje. |
Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.
Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakom v neomejenem številu, so:
1. oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila
2. izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi)
3. ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo
|
4. ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu. |
Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.
Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.
Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje učenčevih stališč, interesov in solidarnosti.
Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.
V pripravi na pouk:
Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):
Najpogostejše oblike interakcijkih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.
Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.
Izvajamo ga lahko na več načinov:
Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.
Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.
Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.
Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje...) resnični situaciji (športno tekmovanje...) idr.
a) Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju:
|
Obvezni koraki |
Neobvezni koraki |
|
|
1. |
Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec). |
a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev, b. kratka predstavitev, c. individualna in skupinska priprava igranja. |
|
2. |
Izvajanje (dvojica, skupina) - (učitelj - animator) |
a. spremljanje izvajanja, b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake, c. plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine. |
|
3. |
Plenarna analiza izvajanja: |
|
|
4. |
Dijaki vrednotijo izdelke. |
|
|
5. |
Širitev in predelava besedil: |
b) Vrste iger vlog
1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.
2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.
3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:
4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).
Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.
Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.
Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.
Smernice za pripravo projektnega dela:
a)
Priprava na projektno delo:
učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.
b)
Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:
dijaki zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.
c)
Interakcija nalog in vsebin:
delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela,
način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo
učitelj, kasneje izvajajo projektno delo dijaki sami.
d) Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.
e)
Vrednotenje rešitev in izdelkov:
dijaki sami vrednotijo svoje izdelke; zaključke posreduje učitelj.
S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.
Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:
1. spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)
2. opisovanje in pripovedovanje:
3. razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:
Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.
Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.
Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:
1. prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote;
2. prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo;
3. prebere besedilo, da razume podrobnosti;
4. natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke;
|
5. preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost; 6. interpretira besedilo. |
Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:
Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:
1. učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;
2. obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;
3. na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;
4. spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi;
5. posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;
6. posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;
7. posreduje skrajšano obliko besedila;
8. umesti besedilo v kontekst;
|
9. prikliče vsebino analognega besedila v materinščini; 10. oblikuje inačice na predlagano besedilo. |
Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakom hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:
Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:
1. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);
2. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;
3. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);
4. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;
5. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce, ...);
6. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;
7. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;
|
8. primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog, ...), zgodbe in ilustracije. |
Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:
1. oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;
2. uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);
3. ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo, ...);
4. izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;
|
5. utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi. |
Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).
Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavnosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.
Vodenje pisnih dejavnosti:
1. obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava;
2. naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.
| pisanje pesmi; branje vezane besede spodbuja dijake k ustvarjalnemu pisanju, k izražanju svojih čustev. |
Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.
Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.
Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr.
Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test) iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:
Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.
Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakev, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.
Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.
Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.
S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".
Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.
Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju dijakovih izdelkov.
|
TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA |
NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU |
|||
|
1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA |
|
1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA |
||
|
prirejena besedila
|
izvirna besedila
|
|||
|
2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov |
|
2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti |
||
|
|
|
||
|
3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV |
|
3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV |
||
|
določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov) |
stvarna slika učnih dosežkov |
postopno odpravljanje pomankljivosti |
||
|
4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA |
|
4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH (pragmatično preverjanje) |
||
|
5. ENOSMERNO PREVERJANJE |
|
5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE |
||
|
učitelj |
dijak |
učitelj - dijak - dijak |
||
|
6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA |
|
6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA |
||
|
testi objektivnega tipa |
testi subjektivnega tipa |
projektno delo |
tehnike samopreverjanja, (portfolio) | |
|
7. SUMATIVNO PREVERJANJE |
|
7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE |
||
|
testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi) |
diagnostični |
vrednotenje |
||
|
8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA |
|
8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA |
||
|
preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa |
oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil |
|||
|
9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE |
|
9. OPISNO OCENJEVANJE |
||
|
opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti |
||||
Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje učenčevih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju učenčevih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.
Obvezni obliki preverjanja sta:
|
*RAVNI ZNANJA |
IZGOVORJAVA |
SLOVNIČNA PRAVILNOST |
BESEDIŠČE |
DISKURZIVNA SPOSOBNOST |
SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST |
|
A1 |
Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze. Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo. |
Oblikuje proste povedi. Prisotne so napake pri rabi osnovnih jezikovnih struktur (npr.:samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet). |
Dijak razpolaga s skromnim besediščem, ki je omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz njegovega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča. |
Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem ali s preprostimi povedmi. |
Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje). |
|
A2 |
Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje. Prisotne so posamezne napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo. |
Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje). Dijak dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (zaimek, predlog, prislov, glagol: passato prossimo itd. ) in skladenjskih vzorcev. |
Besedišče je povezano z učenčevimi interesi, s čimer dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...) |
Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo. |
Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti: |
|
B1 |
Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. |
Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri rabi težjih slovničnih struktur in skladenjskih vzorcev (futuro nel passato, periodo ipotetico). |
Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (učenčev izkustveni svet). |
V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom. |
Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost. |
* Opredelitev ravni po dokumentu Sveta Evrope Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe)
Pri vrednotenju učenčevih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti
|
KRITERIJI |
A1 |
A2 |
B1 |
|
SPOROČILNOST |
Dijak oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev. |
Pisni izdelek delno ustreza sporočilnemu namenu Razpoznavna je osnovna misel besedila, v okviru katerega dijak posreduje dejstva, opisuje, našteva. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila. |
Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje. Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. |
|
ORGANIZIRANOST |
Zgradba besedila je preprosta . Dijak oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez. |
Opazen je učenčev poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila. |
Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji). |
|
JEZIKOVNA PRAVILNOST |
Prisotne so napake tudi pri uporabi osnovnih slovničnih struktur, skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnosti. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja pretežno izraze in besedne zveze, ki jih je usvojil pri pouku. |
Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Pri pisnih izdelkih so občasne še prisotne napake. Besedišče je povezano z učenčevimi interesi: dijak uporablja običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku. |
Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. Dijak razpolaga z usteznim besediščem. |
Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:
|
VRSTE BESEDIL |
A1 |
A2 |
B1 |
|
|
DVOGOVORNA BESEDILA |
|
X |
X |
X |
|
opis |
X |
X |
||
|
|
x |
|||
|
|
x |
|||
|
|
||||
|
|
x |
|||
|
|
x |
|||
|
|
||||
|
obnova |
X |
X |
||
|
pisni sestavek po vzorcu |
X |
X |
||
|
|
x |
|||
|
ENOGOVORNA BESEDILA |
|
|||
|
|
x |
|||
|
|
x |
|||
|
|
||||
|
|
||||
|
daljši pisni sestavek |
X |
|||
|
|
x |
|||
|
|
x |
|||
|
spis o umetnostnem besedilu |
||||
Katalogi znanj
1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodnostno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana
1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana
Tuji učni načrti
1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija)
1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia)
Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages
The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines
1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA
Didaktika pouka tujega jezika
AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia
BRASCA, L. ed altri 1986, Progetto lettura, La Nuova Italia
DANESI, M. 1985: A Guide to Puzzles and Games in Second Language Pedagogy, Ontario Insitute for Studies in education Press, Toronto
DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A.
in MIKLIČ, T. Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana
GNAMUŠ, KUNST O.1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana
KRASHEN, S.D. 1981: Second language Acquisition and Second Language Learning, Pergamon Press, Oxford
1988: Il progetto speciale Lingue straniere, Annali della pubblica Istruzione, no46, Firenze
Progetto ILLSE, Le Monnier, Firenze
Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga. kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana Uredila Lucija Čok.
Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov, Uporabno jezikoslovje, Ljubljana
Uredila Meta Grosman.
Publikacije Sveta Evrope
Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe
November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee
Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe
DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe
SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe
1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe
VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe
Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje
1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje