KATALOG ZNANJA

NEMŠČINA I. tuji jezik

SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE

105 ur

Določil SSRSSI na 17. seji, 7.7.1998

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI

3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

3.1.  RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

3.2.  RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

3.3.  RAZVIJANJE GOVORNE SPOSOBNOSTI

3.4.  RAZVIJANJE PISNE SPOSOBNOSTI

4. STANDARDI ZNANJA

5. OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV ZA UČITELJE

6. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

6.1. SPLOŠNA PRIPOROČILA

6.2. POSLUŠANJE

6.2.1. Dejavnosti pred poslušanjem

6.2.2. Dejavnosti med poslušanjem

6.2.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

6.3. GOVOR

6.3.1. Priprave na govorno dejavnost naj vsebujejo

6.3.2. Interakcijske dejavnosti (delo v dvojicah, skupinah)

6.4. BRANJE

6.4.1. Dejavnosti pred branjem besedila

6.4.2. Dejavnosti med branjem

6.4.3. Dejavnosti po branju

6.5. PISANJE

7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

7.1. OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

7.2. PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7.3. USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7.4. DIAGNOSTIČNI TEST

8. MEDPREDMETNE POVEZAVE

9. BIBLIOGRAFIJA

1. OPREDELITEV PREDMETA

V času vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja ima  tuji jezik čedalje večji pomen tudi v vzgoji in izobraževanju. Še posebej to velja za nemščino, jezik naših sosedov Avstrijcev in ne tako zelo oddaljenih Nemcev in Švicarjev.

Zato ima tudi v srednjem poklicnem izobraževanju nemščina kot tuji jezik splošnoizobraževalni in posebni pomen. Kot splošnoizobraževalni predmet je pomemben za intelektualno rast posameznika, za oblikovanje samopodobe in samozavesti ter za vključevanje v družbo. Ker pouk tujega jezika poteka ves čas v povezavi s kulturo in materinščino dijakov, je pomemben tudi za krepitev odnosa do lastne identitete.

Glavni cilj pouka tujega jezika v srednjem poklicnem izobraževanju je usposobiti dijak, da bo jezik uporabljal funkcionalno - pragmatično. Znanje in jezikovne sposobnosti, ki jih dijaki usvajajo in razvijajo pri pouku tujega jezika, so pomembne zaradi neposredne uporabnosti za njihovo poklicno in nenehno izobraževanje, za širjenje njihove  komunikacijske sposobnosti preko meja materinščine tako v poklicnem kakor tudi v zasebnem življenju oziroma za razvijanje širše medkulturne komunikacijske sposobnosti. Ta postaja izrazitejša v času vse večjega gospodarskega, političnega in kulturnega sodelovanja, v katerem posameznik postaja vse pomembnejši kot partner v komunikaciji. Ob razvijanju medkulturne komunikacijske sposobnosti dijaki hkrati primerjalno spoznavajo pomenotvorne in sporočevalne možnosti obeh jezikovnih sistemov. Tako poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti pouk nemščine neposredno prispeva tudi k spoznavnemu razvoju. Prispeva pa tudi k humanističnemu razvoju, saj jim omogoča neposreden stik  z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje njihove drugosti in drugačnosti pouk nemščine prispeva tudi k osebnostnemu razvoju, medtem ko hkrati s poudarjanjem te drugačnosti in primerjalnih razlik krepi dijakovo narodnostno identiteto. Z navajanjem k jezikovni interakciji pa razvija tudi njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov, ki so pomembni za življenje v skupnosti.

Kot eden izmed obveznih tujih jezikov je nemščina del splošno izobraževalnega programa v srednji poklicni šoli.

V osnovni šoli se je učenci lahko pričnejo učiti v drugem triletju, t.j. v četrtem razredu (prvi tuji jezik). Srednje poklicne šole omogočajo nadaljevanje učenja nemščine kot prvega tujega jezika.

2. SPLOŠNI CILJI

Eden izmed osnovnih ciljev pouka tujega jezika je vzgajanje za strpnost, za spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic ter razvijanje za sposobnost življenja v demokratični družbi. Vse to lahko dosežemo le z razumevanjem, ki v prvi vrsti temelji tudi na jezikovni komunikaciji.  Razumevanje in spoštovanje drugih je pogoj za razumevanje in utrjevanje lastne kulturne in narodnostne identitete. Razumevanje drugih pa je odvisno od zanimanja za druge. VZBUDITI ZANIMANJE ZA DRUGO IN DRUGAČNO je zato eden izmed bistvenih ciljev pouka tujega jezika, ki že po svoji naravi mora biti "medkulturni pouk", povezovalec med različnimi kulturami.

1. V srednji poklicni šoli dijaki razvijajo celostno sposobnost za medkulturne in medjezikovne komunikacije s pomočjo nemščine. Zato skladno razvijajo vse jezikovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje  ter govorno in pisno sporočanje. Z nadgrajevanjem teh sposobnosti se sistematično usposabljajo za  dejavne govorne in pisne stike z govorci nemščine, za samostojno uporabo nemščine, za pridobivanje podatkov iz pisnih in drugih virov in za druge zahtevnejše ustne in pisne oblike sporočanja v nemščini. Za boljše poznavanje družbeno-kulturnega ozadja jezikovnih rab dijaki spoznavajo z njimi povezane kulture različnih nemško govorečih skupnosti.

2. Dijaki razvijajo poznavanje jezikovnih in pragmatičnih zakonitosti nemščine in s primerjalnega stališča poglabljajo razumevanje materinščine. S spoznavanjem podobnosti in razlik med obema jezikovnima sistemoma in rabama razvijajo svojo jezikovno zavest in medkulturno védenje. Ob tem razvijajo pozitiven odnos do materinščine in do tujih jezikov in strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti na temelju medkulturnega spoznavanja in medsebojnega spoštovanja.

Za udejanjanje opisanih ciljev dijaki usvajajo in razvijajo:

1.        jezikovno znanje in sposobnost

2.        sociolingvistično sposobnost

3.        diskurzno sposobnost

4.        strateško sposobnost

5.        družbenokulturna sposobnost

6.        strategije samostojnega učenja

Glede na to, da je jezik zapleten celostni sistem, ki je potreben dijakom v srednjem poklicnem izobraževanju, so splošni cilji enaki za vse programe. V vseh programih pa se uresničujejo glede na obseg programa (število ur) in s tem pogojeno dinamiko.

3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

Pri uresničevanju operativnih ciljev izhajamo iz dijakom zanimivih in primernih tem ter govornih situacij, ki so vezane na zasebne in poklicne interese. Izobraževanje za poklic pomeni izbor takih besedil, ki zahtevajo od dijakov aktivno in ustvarjalno komunikacijo.

Postavljeni cilji določajo, kaj naj bi bili dijaki sposobni narediti ob koncu izobraževanja. Pomembno je, da si učitelji zastavimo tudi vmesne cilje za ugotavljanje napredka pri znanju nemščine.

Za doseganje operativnih ciljev učenja nemščine dijaki razvijajo naslednje jezikovne sposobnosti:

3.1. RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

Slušno razumevanje razvijamo z lažjimi krajšimi besedili. Razvijamo globalno in selektivno razumevanje.

Dijaki do konca izobraževanja razvijajo slušne sposobnosti ob naslednjih besedilih in dejavnostih:

3.2. RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

Izbiramo vedno takšna besedila, ki imajo komunikacijsko vrednost in so čim bliže izvirnim besedilom. Izbira naj temelji tudi na poklicnih in osebnih interesih dijakov.

3.3. RAZVIJANJE GOVORNE SPOSOBNOSTI 

Dijaki se med učnim procesom vključujejo v komunikacijske situacije in urijo govorno izražanje. Pri tem upoštevamo naslednje:

3.4. RAZVIJANJE PISNE SPOSOBNOSTI

Dijaki naj bi med učnim procesom pridobili znanja za oblikovanje preprostih pisnih besedil z ustrezno koherenco in za primerno razvijanje določene teme.

4. STANDARDI ZNANJA

Za dosego minimalnega standarda znanja nemščine ob koncu srednjega poklicnega izobraževanja naj bi dijaki, ob že navedenih ciljih po posameznih jezikovnih sposobnostih, pokazali določena znanja, ki se uresničujejo glede na etapne cilje v posameznih vsebinah po določenih letnikih.

V okviru standardov znanj srednjega poklicnega izobraževanja so opredeljene naslednje dimenzije:

Cilji izhajajo iz življenjsko praktičnih in poklicno naravnanih tem. Obračajo se odraščajočemu mladostniku, njegovi osebnosti, šolskim in izvenšolskim interesom. Upoštevamo tudi ostala področja izobraževanja in po možnosti izpeljemo interdisciplinarni pouk.

V okviru standardnih znanj se ne moremo odpovedati sistematični predstavitvi učnih ciljev in učnih vsebin. Naslovnik namreč mora vedeti, katere učne cilje in v kakšnem zaporedju (upoštevajoč razvoj osebnostne, socialne in poklicne sposobnosti) morajo doseči dijaki. Taka prestavitev predstavlja urejen modulni sistem, iz katerega učitelj na osnovi svojega načrtovanja in oblikovanja pouka poišče ustrezne “gradbene elemente”, ki jih ponudi dijakom.

Razvoj osebne, socialne in poklicne sposobnosti:

JAZ MOJ VSAKDAN IN MOJA OKOLICA - OSEBNI STIKI S TUJCI DOMA IN V TUJINI - MOJE POKLICNO DELO

Preglednice, ki sledijo, predstavljajo učne vsebine, teme, komunikacijske funkcije in slovnične strukture, ki se uresničujejo po posameznih letnikih. Časovno razporeditev obravnave posameznih tem in slovničnih struktur naredi učitelj glede na ocenjeno dinamiko dela v posameznem razredu.

1. LETNIK

2. LETNIK

3. LETNIK

5.   OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV ZA UČITELJE

Marina Einspieler: Alltagssituationen. Založba Obzorja, Maribor 1988

C. Conlin: Unternehmen Deutsch (Lehrbuch). Verlag Klett, München 1995

U. Firnhaber-Sensen, G. Schmidt: Deutsch im Krankenhaus (Lehr- und Arbeitsbuch). Langenscheidt, München 1994

D. Macaire und G. Nicolas: Wirtschaftsdeutsch für Anfänger (Grundstufe, Aufbaustufe). Klett Edition Deutsch, München 1995

Hotellerie und Gastronomie (Deutsch im Beruf). Dürr + Kessler

Deutsch im Hotel. Max Hueber Verlag

Kommunikatives Lehrwerk für Deutschlernen im Fach Hotelgewerbe

G. Neuner, T. Scherling, R. Schmidt: Deutsch aktiv Neu (1A, 1B, 1C). Langenscheidt, Berlin - München 1990

G. Neuner, M. Krüger: Übungstypologie zum kommunikativen Deutschunterricht. Langenscheidt, Berlin - München 1981

G. Neuner, H. Hunfeld: Methoden des fremdsprachlichen Deutschunterrichts. Langenscheidt, Berlin 1993

Učitelj lahko dopolnjuje seznam s svojo, predvsem pa z aktualno literaturo.

6. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

6.1. SPLOŠNA PRIPOROČILA

Sodobni pouk nemškega jezika mora biti načrtovan tako, da je osredinjen na dijake in na proces učenja. Sistematično mora razvijati trajne jezikovne sposobnosti in voditi k samostojnemu učenju. To pa je možno le, če učitelji nenehno spodbujajo dijake k sodelovanju in jim dajejo možnost, da razmišljajo tudi o tem, kako so znanje usvojili oziroma se nečesa naučili. Da se to lahko uresničuje, morajo dijaki poznati predpisane cilje, zavedati se morajo svojih lastnih ciljev in ob pomoči učitelja najti svoje lastne učne strategije.

Metodična priporočila za takšen pouk skušajo povezati spoznanja iz teorije s prakso ter želijo biti dovolj splošna, dinamična in nedogmatična, da bodo učiteljem v pomoč, hkrati pa njihove ustvarjalnosti ne bodo omejevala.

Dijaki morajo imeti veliko možnosti za tvorno sodelovanje. Zato naj učitelji izbirajo takšne aktivnosti, ki dopuščajo delo v dvojicah ali skupinah, saj sodelovalni pristop, prevzemanje in igranje vlog spodbujajo ustvarjalnost in omogočajo dijakom, da si pridobijo samozavest, ki je potrebna za samostojno izražanje mnenja. Dijaki so bolj pripravljeni deliti mnenja s sošolci kakor z učitelji, v skupini se delo razdeli in zaradi skupne odgovornosti posamezniki raje ugibajo pomen posameznih besed ali struktur, v delo vlagajo več truda, zato je tudi njihov odziv bogatejši in na ta način razvijajo poglobljeno jezikovno zavest.

Dejavnosti pri pouku morajo biti čim bolj raznovrstne, kajti le tako lahko dijake motiviramo in jim hkrati dajemo možnost za razvijanje različnih sposobnosti in spretnosti. Priporoča se vizualno avditivno kinestetični pristop, ki upošteva različne tipe dijakov in na ta način pospešuje učenje.

Pri jeziku stroke naj aktivnosti izhajajo iz konkretnih potreb znanja tujega jezika v specifičnih situacijah posamezne stroke, z jasno opredeljenimi cilji v navodilih, ki naj pomenijo za dijake izziv in jih motivirajo. Naloge naj bodo zastavljene tako, da dijaki pri reševanju povezujejo svoje znanje jezika in znanje stroke in napredujejo na obeh področjih.

Ker je osnovni pomen jezika njegova komunikacijska funkcija, naj učitelji uporabljajo metode, ki omogočajo motivacijo za praktično uporabo jezika. Priporočamo pozitivno motivacijo, ki spodbuja lastne napore in izogibanje negativni kritiki, ki zavira komunikacijo. Popravki naj bodo spodbudni in temeljito razloženi. Učitelji naj bodo strpni do napak, ki niso ključne za razumevanje sporočila.

Pouk naj bo organiziran s čim več sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika: z avdio in video gradivom, računalniško programsko opremo ter bogatim slikovnim gradivom za nazoren prikaz določene tematike in spodbujanje pomnjenja.

Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo učiteljevo osrednje opravilo, ampak naj ima podporno vlogo pri praktični komunikaciji znotraj vseh štirih jezikovnih spretnosti.

Uvajanje slovničnih struktur naj bo postopno, njihovo utrjevanje pa naj poteka s smiselnimi vajami v realističnem (tudi strokovnem) sobesedilu. Dijaki morajo v njih prepoznati sredstvo, s katerim lahko v tujem jeziku tvorijo smiselne stavke. Seveda pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da je za nekatere slovnične posebnosti dovolj, da jih le prepoznajo, druge pa morajo obvladati popolnoma. To pomeni tudi poznavanje pravil za uporabo, ki pa ga dijaki usvojijo preko številnih smiselnih primerov.

Pomen in rabo slovničnih struktur in komunikacijskih vzorcev si bodo dijaki bolje zapomnili, če jih bodo učitelji opozorili na vzporednost oziroma kontraste njihove rabe v maternem in nemškem jeziku.

Učitelji naj pri razlagi upoštevajo postopnost uvajanja ciljnega jezika. Predvsem je to pomembno pri razlagi slovničnih struktur in pravil, kjer na začetni stopnji učenja nemščine učitelji lahko tam, kjer presodijo, da je to potrebno za razumevanje, uporabijo materinščino.

Poučevanje novega besedišča naj izhaja vedno iz že znanega sobesedila, saj bodo tako dijaki lažje sami ugotovili pomen z ugibanjem in si nove besede tudi bolje zapomnili. 

Besedni zaklad si pridobivajo na različne načine, veča pa se predvsem s pravilnim branjem in ob uporabi ustreznih interpretacijskih strategij (sklepanje o pomenu na osnovi sobesedila, analogije, uporaba različnih tehnik branja, poznavanje in obvladovanje dela s slovarji, slovnicami in priročniki, ..). Za utrjevanje novega besedišča so izredno uporabne jezikovne igre, ki potekajo v smiselnih situacijah. Za doseganje učnih ciljev si vsak učitelj izbere svojo pravo pot, vendar je pomembno, da vedno uskladimo to, kar poučujemo, z načinom, kako to počnemo.

V okviru učnega procesa razvijamo pri dijakih štiri osnovne spretnosti: slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje, ki so pa med seboj tesno povezane.

6.2. POSLUŠANJE

Z vajami za slušno razumevanje pri dijakih razvijamo sposobnost razumevanja naravnega govora v tujem jeziku tako pri medosebni komunikaciji kot tudi pri samem poslušanju pri nerecipročni situaciji, kjer poslušalec ne more vplivati na potek pogovora. Zato se morajo seznanjati z izvirnimi besedili, ki jih spremljajo sistematično načrtovane vaje.

Na začetku učenja naj bodo besedila krajša, jezikovno in kognitivno ustrezna stopnji dijakov, hitrost govora naj ne bo prehitra, z ne preveč govorci ali različnimi naglasi. Poslušanje lahko tudi večkrat ponovimo.

Pred poslušanjem besedila dijake pripravimo za uspešno sprejemanje vsebine v nemščini z določenimi dejavnostmi.

6.2.1.  Dejavnosti pred poslušanjem

6.2.2.    Dejavnosti med poslušanjem

6.2.3.    Dejavnosti po poslušanju besedila

Dijaki naj se na predstavljeno besedilo ustvarjalno odzivajo, izražajo svoja stališča in občutja, povezujejo vsebino besedila z lastnimi izkušnjami, hkrati preverjajo razumevanje. Pri tem naj učitelj uporabi čim več smiselnih in raznolikih vaj kot npr.:

6.3. GOVOR

Razvijanju govornih spretnosti je potrebno posvečati na vseh ravneh učenja jezika posebno pozornost. Z ustrezno izbranimi vajami razvijamo pri dijakih pravilno in učinkovito uporabo jezikovnega znanja, razvijamo samozaupanje in zanimanje za jezik.

Pomembno je, da poznamo razvoj kognitivnih procesov pri dijakih in tako upoštevamo številne napore, ki jih morajo včasih vložiti v povedano sporočilo v tujem jeziku. Na začetku učenja si ne smemo zastavljati previsokih ciljev, kajti če pokažemo zmernost ob doseženih rezultatih, dopuščamo tudi napake in jih sprejmemo kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Ta proces je lahko dolgotrajen, posebno če dijak nima v življenjskem okolju veliko priložnosti za pogovor v nemščini.

Pri pouku izvajamo dejavnosti, ki spodbujajo željo po pogovoru v tujem jeziku. Pri razgovorih in razpravah naj sodeluje čim več dijakov, ki imajo možnost kar največ povedati. Zato je priporočljivo organizirati pouk tako, da delo večkrat poteka v dvojicah ali skupinah.

Pri tem je seveda pomembna tudi dobra priprava na delo, s katero lahko preprečimo težave z disciplino in premostimo razlike v znanju in sposobnostih posameznikov.

S pomočjo različnih komunikacijskih strategij, ki jih dijaki poznajo iz materinščine, lahko premostijo tudi težave pri komunikaciji v nemščini (uporaba mašil, parafraziranje, ponavljanje, nadomeščanje z opisom, pomagajo si lahko z gestami, mimiko).

6.3.1. Priprave na govorno dejavnost naj vsebujejo

6.3.2.    Interakcijske dejavnosti (delo v dvojicah, skupinah)

Pri vodenju teh dejavnosti:

Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so:

Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje. Tukaj lahko uporabimo najenostavnejša govorna dejanja (pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje) ali pa izberemo igre dopolnjevanja in zbiranja, kjer si dijaki širijo določeno semantično  polje (telefon).

Igre vlog so lahko zelo zahtevne dejavnosti, ki se odvijajo nepredvidljivo, saj dijaki marsikdaj uporabijo popolnoma nove rešitve, kar pa vodi k še večji ustvarjalnosti.

Ne glede na to, za kakšno dejavnost se bomo pri razvijanju in urjenju govorne spretnosti odločili, morajo dijaki  poznati namen vaje, ki se pokaže v končnem ovrednotenem rezultatu.

6.4. BRANJE

Z vajami bralnega razumevanja usposabljamo dijake, da lahko nova ali neznana izvirna besedila berejo z ustrezno hitrostjo in jih glede na njihov pomen tudi ustrezno razumejo.

Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, ki jih dijaki izbirajo na osnovi načrtovanega cilja: prebrati posamezne sklope in združiti v smiselno celoto, izluščiti globalno sporočilo, razumeti podrobnosti, poiskati v določenih delih besedila specifične podatke, preleteti besedilo, interpretirati besedilo.

Pri izbiri besedil upoštevamo razvojno stopnjo in interese dijakov samih, saj jih lahko le z raznolikimi in zanimivimi besedili pritegnemo, da bodo radi brali. Razen užitkov pa branje nudi tudi številne možnosti za pridobivanje podatkov, za spoznavanje novega besedišča in slovničnih struktur v smiselnih situacijah.

Delo z besedilom lahko razdelimo v tri kategorije: dejavnosti pred branjem, med branjem in po branju.

6.4.1.    Dejavnosti pred branjem besedila

6.4.2. Dejavnosti med branjem

Dijaki morajo prepoznati vrsto besedila, ugotoviti, komu je namenjeno, izluščiti glavne ideje, povzeti bistvo. Med branjem lahko pozornost usmerimo na besedišče, na jezikovne funkcije, na slovnične strukture, kohezivna sredstva. Ob branju dijake navajamo na vzporedne aktivnosti:

6.4.3.    Dejavnosti po branju

Te dejavnosti so namenjene predvsem preverjanju razumevanja prebranega besedila:

6.5.PISANJE

Dijaki razvijajo sposobnost pisanja sprotno z ostalimi spretnostmi. Sposobnost pisanja v tujem jeziku morajo obvladati tudi zato, ker je to ena od možnosti za preverjanje znanja in zato, ker jim pomaga pri učenju samem. Besede, strukture in jezikovne funkcije si bolje zapomnijo, če jih zapišejo. Pisanje je v primerjavi z govorom počasnejše in zato se dijakova pozornost laže osredotoči na učenje. S primernimi pisnimi nalogami, ki se stopnjujejo od bolj ali manj vodenih, dokler ne preidejo v vajo v prostem pisanju, spodbujamo dijake, da izražajo svoja mnenja in opisujejo svoja čustva ali izkušnje na oseben in ustvarjalen način.

Ker so napake, ki jih pri govoru dopuščamo, pri pisanju nesprejemljive, saj lahko onemogočijo sporazumevanje, mora biti pisanje natančnejše in še bolj organizirano kot govor, pisec pa mora imeti dovolj časa, da dobro premisli ter svoje osnutke preoblikuje ter dovrši.

Dijaki naj dobijo vedno razlog za pisanje. Najprej se o temi pogovarjajo, poslušajo neko besedilo ali ga preberejo in to jim lahko služi kot izhodišče za pisanje.

Spodbuda k pisanju so lahko tudi miselni vzorci, s pomočjo katerih dobijo dijaki prav tako idejo o vsebini in njeni uresničitvi. Seveda pa je tukaj učiteljeva pomoč nujna, predvsem ob prehodu iz obstoječih pojmov, zamisli do ustrezne povezave le teh v koherentno besedilo.

Tudi na začetni stopnji učenja se dijaki lahko poskusijo v ustvarjalnem pisanju, kjer je to marsikdaj izvedljivo s kratkimi pesmimi z določeno vsebino. Učitelj lahko prične takšno vajo z miselnim vzorcem v skupinah, kjer se delo in odgovornost porazdelita, dijaki postanejo pogumnejši pri pisanju, pa tudi motivacija je tukaj večja.

Vaje, s katerimi lahko postopno razvijamo sposobnost pisanja:

7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Učitelj mora neprestano iskati nove, boljše načine preverjanja in ocenjevanja ter upoštevati standarde znanj, ki so predvideni v Predmetnem katalogu. Z dobro premišljenim načinom preverjanja znanja in ustreznimi kriteriji za ocenjevanje se učitelj lahko izogne spornosti ocenjevanja.

Preverjanje in ocenjevanje ima tudi pedagoško funkcijo. Ocena naj upošteva individualni razvoj dijakov in naj bo na ta način tudi odraz njihovega osebnega napredka.

Pomembno je tudi, da ima dijak na voljo čim več različnih načinov preverjanja, da se bo lahko izkazal predvsem v tistih načinih, ki mu najbolj ustrezajo in bo imel tako možnost pokazati čim več znanja.

Vprašanja za pisno in ustno preverjanje mora učitelj sestaviti tako, da v enakomernem obsegu preverja vse štiri sposobnosti.

Pri ocenjevanju smo pozorni na naslednja težišča:

Predlagamo vsaj enkratno ustno ocenjevanje in dve šolski nalogi v šolskem letu.

Preverjanje in ocenjevanje natančneje opredeljuje Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja.

7.1. OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

Ocenjevanje sodelovanja pri pouku mora imeti posebno mesto v celotnem sistemu preverjanja in ocenjevanja. To ocenjevanje je edini način preverjanja sprotnega dela, pozitivnega in negativnega odnosa do predmeta, delovnih navad in vloženega truda.

Oblike sodelovanja pri pouku so različni govorni, pisni in praktični prispevki dijakov:

7.2. PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

S pisno nalogo preverjamo in ocenjujemo snov, ki so jo dijaki usvojili v enem ocenjevalnem obdobju. Dijaki morajo biti vnaprej seznanjeni s snovjo, ki se bo preverjala in ocenjevala v pisni nalogi, prav tako mora učitelj izbirati tip nalog, ki je dijakom znan.

Izbiramo med naslednjimi tipi nalog:

Učitelj naj ob teh oblikah vedno išče tudi druge možnosti in spremlja metodične novosti na tem področju. Po šolski in kontrolni nalogi morajo dijaki napisati popravo.

7.3. USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

V vsakem ocenjevalnem obdobju naj bi učitelj dijake tudi ustno preveril, saj je to za dijake in učitelja pomembna informacija o napredovanju pri govornem sporočanju.

Možno je tudi skupinsko preverjanje, pri katerem sodelujeta dva ali več dijakov. Dijaki so postavljeni v določeno situacijo oziroma pred določen problem, o katerem se morajo pogovarjati in ga rešiti. Pri tem so omejeni na določen čas (10 do 20 minut), situacija ali problem pa izhaja iz predelanih tematskih sklopov. Učitelj, ki je zgolj opazovalec in ocenjevalec, lahko tako nemoteno ocenjuje:

7.4. DIAGNOSTIČNI TEST

Cilj tega testa je dobiti informacije o jezikovnem nivoju, ki ga ima dijak pred začetkom jezikovnega pouka v določeni ciljni skupini (npr. na začetku 1. letnika, na začetku 2. letnika ipd.).

8. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Z različnimi vsebinami pri pouku nemščine pripravljamo dijake na kakovostno življenje in vseživljenjsko učenje. Za to niso nujne samo povezave teorije s prakso, temveč tudi medpredmetne povezave, ki se kažejo predvsem pri navezovanju na slovenščino.

Že usvojeno teoretično jezikovno znanje pri slovenščini lahko olajša razumevanje nekaterih slovničnih kategorij pri pouku nemščine.

Pri določenih vsebinah, ki se obravnavajo pri pouku nemščine, lahko zasledimo povezanost s poukom družbenih znanj in umetnosti. Z njihovo pomočjo si bodo dijaki pridobili ustrezna znanja o družbi, drugačnih načinih razmišljanja, drugačnih navadah. Pridobili bodo torej celostno podobo dežel/e, katerih/katere jezik se učijo. Na ta način bomo posegli nad medpredmetne povezave in poudarili tudi človeške vrednote kot so strpnost do drugačnosti, mirovna vzgoja ipd.

Sodobni pouk nemščine je povezan prav tako z znanjem o informacijskih tehnologijah, ki ga dijaki pridobijo pri pouku računalništva in informatike.

Preko kompenzacijskih strategij dijaki usvojijo osnovna znanja o tem, kako priti do novih podatkov, ki jih potrebujejo za pripravo referatov, govornih vaj ipd. Za uresničitev le-teh lahko dijaki uporabljajo knjižnična znanja.

Pouk nemščine v poklicnem izobraževanju se povezuje tudi s strokovnimi predmeti v smislu usvajanja osnovne strokovne terminologije zlasti v zadnjem letniku izobraževanja.

Večja povezanost med predmeti ne pomeni samo učinkovitejšega učenja in pridobivanja znanja, temveč lahko predstavlja tudi za učitelja lažje in bolj učinkovito poučevanje. Za medpredmetno usklajevanje lahko v določeni meri poskrbi letni delovni načrt, predvsem pa učitelji z dogovarjanjem.

Celovitost znanja ne dosegamo le z medpredmetnimi povezavami, temveč tudi s poglabljanjem medkulturnih odnosov, kar lahko uresničujemo tudi s strokovnimi ekskurzijami in izmenjavami dijakov.

9. BIBLIOGRAFIJA

1.        Amini, B.A. - Künzli, R.: Didaktische Modelle und Unterrichtsplanung. Weinheim, München, Juventa Verlag, 1991

2.        Gardner, H.: Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah, Ljubljana, Tangram, 1995

3.        Ackermann, R.: Kreativ lehren und lernen. Offenbach, Gabal, 1995

4.        Metzig, W. - Schuster, M.: Lernen zu Lernen (Lernstrategien). Berlin, Heidelberg, Springer, 1993

5.        Muster-Čenčur, N.: Nemška slovnica po naše. Ljubljana: CZ, 1995

6.        Strauss, D.: Didaktik und Methodik / Deutsch als Fremdsprache. Berlin, München, Wien, Langenscheidt: 1988

7.        Tomič, A.: Izbrana poglavja iz didaktike. Ljubljana: FF, 1997

8.        Kommunikation im Deutschunterricht, Svet Evrope, Bruxelles, 1994

9.        Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana, 1995. Ministrstvo za šolstvo in šport.

10.     Izhodišča kurikularne prenove v Republiki Sloveniji. Ljubljana, 1996. Ministrstvo za šolstvo in šport.

11.     R. Kroflič: Procesno razvojna strategija načrtovanja kurikuluma. V: Sodobna pedagogika,
let. 44, št.9-10. Ljubljana, 1993. 473-487.

12.     R. Stehle: Katwijker Empfehlungen zur Curriculumentwicklung. In: Begegnungen 2, 1993

13.     J. Skela: Razmisleki o prenovi vzgojno - izobraževalnega procesa za osnovno šolo. Ljubljana, 1996.

14.     D. Piciga: Spremenjeni cilji izobraževanja in kognitivna psihologija. Referat s predavanj. Ljubljana, 1997.

15.     K: Bakračevič: Značilnosti kognitivnega razvoja v obdobju adolescence. Referat s predavanj. Ljubljana, 1997.