Točke

Pisni del izpita

1. Pola

Razumevanje prebranega strokovnega ali neumetnostnega besedila

30%

2. Pola

Dijak lahko pri pisanju besedila s prvinami šolskega eseja izbira med:

spisom podajalne narave ter razpravljalnim spisom na dano aktualno temo ali z njegovega poklicnega področja.

40%

skupaj

70%

Ustni del izpita

1. Analiza književnega besedila s predstavitvijo avtorja, njegovega opusa ter literarnozgodovinskega konteksta.

20%

2. Jezikovna in besedilna analiza (besedil, na katera se nanaša ustni preizkus 1 ali 2, ali prvo vprašanje pri ustnem preizkusu, ali drugih besedil).

10%

skupaj

30%

Splošni cilji

Izobraževalni cilji in vsebine

Sporazumevanje

Ko dijaki obvladajo globalno in splošno razumevanje ustnih besedil drugih tvorcev:

• v njih prepoznavajo pojmovna jedra in organiziranost besedila, zlasti ko gre za utemeljevanje;
• se jasno izražajo o stališču in ciljih oddajnika.

Dijaki poslušajo in razumejo ustna besedila:

Osredotočajo se na različne tipe ustnih besedil v njihovem celotnem poteku. Poročajo o vsebini in namenu krajših besedil.

Pozorni so na glasovno intonacijo, ritem izvajanja in na premore.

Analizirajo jezikovno podobo različnih ustnih besedil, v njih prepoznavajo posebnosti in ustrezne jezikovne registre. Pri ustnih besedilih prepoznavajo implicitne pomene.

Dekodirajo poslušano besedilo in ga samostojno pretresajo (odrsko besedilo, film, sestanek, uradni telefonski pogovor, odlomki sodne obravnave, pogovori iz okvira delovnih srečanj).

Dijaki:

• strukturirajo lasten govor, upoštevajoč naravo naslovnika, konteksta, smotra, sporazumevalnega namena, sporočila, časovnih okoliščin;
• izbirajo ustrezen register (uraden oziroma neuraden) ter vse druge elemente, po katerih ustno besedilo prejema učinkovitost.

Dijaki tvorijo kakovostno strukturirana in kontekstu primerna ustna besedila:

Jasno in pravilno ustno poročajo o poslušanem besedilu.

Poznajo “pravila” diskusije in se jih upoštevajo.

Sa pianificare ed esporre una relazione su argomento dato.

Prepričljivo podajajo tudi abstraktne pojme.

Poznajo sporazumevalno strategijo in samostojno obravnavajo zahtevnejše pojme.

Branje

Dijaki poznajo in prepoznavajo temelje značilnosti besedila in njegove možne pojavne oblike: enotnost, zaokroženost, koherenco, kohezijo, strukturiranost.

S tihim branjem se dijaki:

• lotevajo metodološko, časovno in namensko raznolikih branj, kot je npr. iskanje podatkov in informacij, sumarično pregledovanje, globalno razumevanje, poglobljeno razumevanje;
• analizirajo in interpretirajo besedila.

Pri glasnem branju dijaki:

• glasoslovne in prozodične vidike ter smer sporazumevanja uravnavajo tako, da to dobi funkcijo, ki ustreza dani situaciji.

Dijaki poznajo in upoštevajo ustrezne bralne postopke, razumejo besedila različnih tipov:

Prepoznavajo poglavitne tipe besedil in:

• si z besedili brez težav pomagajo pri iskanju informacij;
• so zmožni hitrega, "orientacijskega" branja;
• berejo obsežnejša besedila ter iz njih razbirajo različne informacije;
• se uspešno soočajo s pomenskimi problemi, ki jih prednje postavlja besedišče (težki izrazi); prepoznavajo tako eksplicitne kot implicirane vsebine, ki šele omogočajo razumevanje; znajo izluščiti tematsko "shemo" besedila in jo ustno povzeti;
• pripraviti ustno parafrazo besedila; med posameznimi informacijami (neposredno ali z inferiranjem) prepoznavajo pomenske vezi (tudi tako, da sledijo konektorjem) ter s tem vzpostavljajo kontinuiteto smisla;
• so zmožni prepoznati oziroma se s pomočjo inference dokopati do tematike besedila (do ključnih pojmov);
• so iz besedila zmožni izluščiti tematsko "shemo" ter jo ustno povzeti;
• z inferenco — če besedilo to dopušča — doženejo drugotne, posredno podane pomene (etičnega in ideološkega značaja, aluzije, itd.);
• z inferenco — če besedilo to dopušča — doženejo drugotne, asociativno podane pomene (ki jih sugerirajo glasovi in oblike);
• kritično presojajo besedila na podlagi aktualnih meril;
• so zmožni dognati estetske vrednote besedila.

Splošni cilji

Izobraževalni cilji in vsebine

Pri preverjanju pisnih zmožnosti morajo dijaki pokazati, da razumejo in uporabljajo ustrezne postopke pisnega tvorjenja, in sicer tako da pišejo različne pisne naloge, sledeč načelom ustreznosti, kohezije, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

Poznajo različna interpunkcijska znamenja in njihovo funkcijo in jih pravilno uporabljajo.

Uporabljajo in nadgrajujejo že pridobljene jezikovne in besedilne sposobnosti za razumevanje in tvorjenje najrazličnejših tipov besedil (npr. prošnja za delovno mesto, življenjepis in spremno pismo, odgovor na oglas o prostem delovnem mestu).

Splošni cilji

Izobraževalni clji in vsebine

Besedišče in vprašanje pomena

Dijaki morajo pokazati, da znajo razložiti pomen izrazov.

Prepoznavajo pomenske različice besed.

Analizirajo in parafrazirajo pomen besed in izrazov.

Dijaki morajo pokazati, da znajo prepoznati in razložiti pomenske odnose med besedami:

Razločujejo pomenske odnose med besedami, ki sestavljajo izjavo.

Razločujejo med označencem in označevalcem.

Prepoznavajo enote pomena (morfem, monem).

Razločujejo pomenske odnose med besedami, ki sestavljajo besedilo.

Razlikujejo med sklopi, ki so pomensko sprejemljivi, in tistimi, ki so pomensko nesprejemljivi.

Ob določenem pojmu znajo priklicati druge pojme, ki so s prvim v pomenski zvezi, in tako oblikujejo besedne družine in semantična polja.

Pri posameznih besedah ugotavljajo polisemijo in jih vključujejo v zahtevnejša besedila.

Prepoznavajo poglavitne mehanizme pomenskih premen in razlagajo njihove učinke:

Razločujejo retorične figure: onomatopoijo, aliteracijo, asonanco, konzonanco, anaforo, metaforo, metonimijo.

Oblike in funkcije

Dijaki:

znajo jezik opazovati sistematično in povezujejo pojave z različnih sistemskih ravni ter temeljne prvine drugih jezikov, ki se jih učijo ali jih poznajo, ter narečja.

Dijaki poznajo in znajo razbrati notranjo zgradbo besedila in njegovih delov in razločujejo obliko besed:

Poznajo in znajo:

• prepoznati različne jezikovne enote (besedilo, odstavek, stavek, beseda, glas/črka);
• razčleniti besede v zloge;
• opredeliti glasovni in črkovni sistem ter njuno medsebojno prileganje, pa tudi razhajanja;
• pravilno uporabljati s pisavo povezane grafične konvencije;
• opisati in uporabljati besedotvorne mehanizme.

Dijaki poznajo, znajo opisati in ustrezno uporabljati različne vrste besed (besedne vrste):

Glede na obliko, pomen in funkcijo znajo analizirati in pravilno uporabljati:

• samostalnike;
• pridevnike;
• člene;
• prislove;
• zaimke (razumejo tudi njihovo kohezivno vlogo);
• glagole (zlasti so jim poznane oblike in uporaba različnih naklonov (v različnih časih), prav tako tudi tvorna in trpna oblika, povratni glagoli ter glagolski vid);
• medmeti;
• predloge in njihove sklanjatve, (razumejo tudi njihovo kohezivno vlogo);
• Pri besedilih, ki jih tvorijo, očitno upoštevajo pravila slovnične kohezije in logične koherence.

Dijaki znajo prepoznati in opisati zgradbo stavka:

Znajo opisati preprosto enostavčno poved, opredeliti njene sestavne dele in jo predstaviti.

Poznajo in znajo opredeliti osebek, poglavitne tipe prislovnih določil (complemento indiretto), predmet ter glagolski oziroma samostalniški predikat.

Znajo opisati razširjeno enostavčno poved, prepoznavajo načela njenega ustroja.

Dijaki znajo upoštevati pravila stavčne skladnje:

Pravilno skladajo povedi z več podredji in priredji ter jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.

Dijaki prepoznavajo pragmatične vidike besednega sporazumevanja in jih torej tudi uporabljajo:

Znajo postaviti obliko, pomen in namen izjave v razmerje do konteksta.

V okviru sporazumevanja prepoznavajo tudi nebesedne govorice (jezik telesa, gestiko, mimiko). V točno določenih situacijah jih znajo tudi uporabljati.

V stavkih in besedilih razločujejo časovne in osebne razsežnosti.

Prepoznavajo in uporabljajo različne pripovedne načine (personalni, brezosebni način).

Premi govor znajo preoblikovati v odvisni govor in obratno.

Jezik, sporazumevanje, zgodovina jezika

Dijaki se zavedajo sporazumevalnega konteksta, v katerem nastaja jezikovno sporočilo:

Prepoznavajo temeljne prvine sporazumevanja ter odnos med sporočilom e kontekstom.

Vedo, da vsaka sestavina besedila dobi dokončen pomen šele v razmerju do konteksta. Posamezne sestavine so sposobni v tem smislu tudi primerno interpretirati.

Dijaki imajo uvid v razmerje med jezikovnim in književnim izročilom ter dogajanji v družbi s poudarkom na zgodovinskosti in geografski raznolikosti jezika.

Dijaki se zavedajo sprememb, ki jih jezik doživlja v času in v geografskem prostoru in kompleksnosti jezikovne "geografije":

Poznajo poglavitne 'družine' jezikov in njihovo geografsko razširjenost.

Analizirajo primere sprememb v jeziku.

Uzavestijo si, da se v jezikovnem razvoju zrcalita tudi zgodovina in kultura.

Poznajo stvarnost jezikovne manjšine.

Poznajo temeljne sociolingvistične značilnosti narečij in jih znajo postaviti v razmerje do knjižnega jezika

Jezik v rabi

Dijaki prepoznavajo zvrsti jezika, in znajo opredeliti njihove značilnosti, uporabnost in funkcije:

Prepoznavajo geografske, kulturne in socialne zvrsti italijanskega jezika.

Razlikujejo vsakdanji jezik od specialnih jezikov in prepoznavajo najbolj razširjene med njimi.

S ključnih vidikov zna analizirati publicistično govorico, govorico reklamnih besedil ter književno govorico.

Dijaki uporabljajo zvrst, ustrezno tipu besedila in okoliščinam:

Ustrezno okoliščinam uporabljajo pogovorno oziroma knjižno italijanščino.

Ustrezno okoliščinam uporabljajo poglavitne registre.

Uporabljajo jezik v njegovih poglavitnih funkcijah.

Splošni cilji

Izobraževalni cilji

Dijaki znajo:

• prepoznati formalne vidike književnega besedila v njegovi pojavni raznolikosti;
• na podlagi jezikovnih elementov ter vsebinskih referenc v ključnih potezah orišejo razmerje med književnim delom in splošnim kulturnim oziroma zgodovinskim kontekstom, v katerega se to umešča;
• na podlagi izpostavljenih besedilnih in kontekstualnih elementov pripravijo kompleksno utemeljeno interpretacijo besedila;
• oblikujejo tehtne sodbe, s katerimi se opredeljujejo do sporočila dela.

Dijaki pravilno berejo. Izogibajo se motečim vplivom narečja ali drugih jezikov.

Dijaki berejo ekspresivno.

Dijaki berejo, razumejo in interpretirajo zvrstno različna dela, po odlomkih ali v celoti: različne zvrsti pripovedi in romanov ter pesniška dela. Pri posameznih besedilih imajo uvid v sistem zunanjih in notranjih logičnih odnosov:

• znajo opredeliti poglavitne teme;
• razlikujejo med vrstami književnih besedil;
• izbirajo in preoblikuje podatke;
• ugibajo o pomenu neznanih besed na podlagi konteksta;
• razumejo sporazumevalni namen avtorja;
• prepoznavajo različne tipe književnih besedil in znajo opredeliti njihove značilnosti;
• vrednotno presojajo književno besedilo z nekega določenega vidika;
• pri pripovednih besedilih znajo rekonstruirati zgodbo in ugotavljati značilnosti oseb in okolja;
• v besedilih dojemajo teme in motive;
• dojemajo pomenske figure in ugotavljajo smiselnost jezikovnega izbora;
• prepoznavajo značilnosti, ki jim omogočajo besedilo uvrstiti v katero od zvrstnih kategorij;
• pogovarjajo se o prvinah besedila;
• iz samega besedila ugibajo o možnem razvoju dogajanja ter o njegovih možnih pomenih;
• izražajo se o lastnem doživljanju ter o svojem videnju, ki ga utemeljijo s samim besedilom;
• opredeljujejo in eksplicirajo razmerje med besedilom in referenčnim kontekstom (književnim, sociokulturnim).

Po branju ali poslušanju književnega besedila dijaki:

• ustno odgovarjajo na vprašanja, ki so namenjena preverjanju globalnega, analitičnega, besednega, posrednega (inferenčnega) razumevanja;
• osredotočajo se na poglavitne podatke;
• prepoznavajo zadevno pojmovno in tematsko področje:
• podatke izbirajo glede na namen njihove uporabe.
• svojo pozornost osredotočajo na globalno razumevanje besedila, tudi s kronološkega vidika.

Po branju ali poslušanju književnega besedila znajo dijaki priimerno in učinkovito:

• izraziti mnenja o posameznih vprašanjih v pravilnem jeziku in s kakovostnim besedjem;
• poročati o prebranem oziroma poslušanem glede na lastno doživljanje.

Po branju ali poslušanju književnega besedila znajo dijaki na interaktiven način:

• uporabljati primeren jezikovni register in besedje;
• tehtno predočiti svoje doživljanje besedila.

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obravnave

Začetek italijanske književnosti.

Duecento

Pesniške šole.

Dante Alighieri: razvoj njegove osebnosti, ideje in njegova pesnitev La Divina Commedia.

Francesco Petrarca: izvirnost njegove poezije in njegov duhovni razvoj.

Petrarca in njegov Canzoniere. Petrarca kot utemeljitelj novoveške lirike. Metrika in slog. Krajina – razpoloženje. Mednarodni razmah petrarkizma.

Giovanni Boccaccio

Boccaccio in njegov Decameron: pomen življenja in dela.

Družbena stvarnost 14. stoletja in “mesto Decamerona”.

Latinščina in romanski jeziki.

La scuola poetica siciliana e dolce stil noveo.

Berilo po izbiri ter komentar k vsaj dvema spevoma, ki naj dijakom pod pozornim učiteljevim vodstvom razkrije prostor in čas Commedie, lik Beatrice, vojne med komunami in alegoričnost.

Berilo po izbiri in komentar k vsaj ene pesmi.

Učitelj dijakom predstavi ideologijo Canzoniera, pojmovanje duše in telesa, ljubezni in ženske.

Branje in komentar k vsaj dvem novelam. Časi in kraji v Decameronu. Učitelj dijake spozna s časi in kraji v Decameronu, s pojmovanjem ljubezni, odnosi med spoloma, osrednjim položajem ženskih likov pri Boccacciu. Pozornosti naj bodo deležni tudi družbeni liki in slikanje človeka.

Humanizem

Firenze v času Lorenza dei Medici.

Kulturna politika in vulgarni humanizem:

sistem književnih zvrsti, lirska poezija in epsko-mitološka pesnitev

Italijanska in evropska renesansarenesansa.

Machiavelli:

• politični manifest: Il Principe, (ideologija v delu Il Principe: etika in politika);
• recepcija dela od 16. stoletja do danes.

Ludovico Ariosto in njegov Orlando Furioso. Zgradba in tematika dela

Torquato Tasso in obdobje protireformacije.

Torquato Tasso in njegov Gerusalemme Liberata: zgradba in tematika.

Tassove ideje, viri pesnitve.

Šestnajsto stoletje

Galileo Galilei: Nova znanost (razvoj znanosti).

Galileo Galilei in njegova znanstvena metodologija

Barok in marinizem v Italiji.

Giovan Battista Marino in marinisti.

Branje Magnificove Canzone di Bacco. Učitelj po možnosti omeni Poliziana.

Branje enega poglavja po izbiri iz dela Il Principe.

Za vajo: pomen “sreče” in besede “država” pri Machiavelliju.

Branje vsaj ene epizode po izbiri. Učitelj predstavi dijakom

do razumevanja časovno-prostorskega labirinta v Orlandu Furiosu, pojem strasti in razuma, vojne in ljubezenske norosti.

Branje vsaj ene epizode po izbiri. Učitelj dijakom pomaga do razumevanja prostorskih razsežnosti dela Gerusalemme Liberata: resničnost, simbol, magija. Posebej lahko izpostavi problem nasprotja med ljubeznijo v Gerusalemme Liberata in pojmom vojne.

Branje vsaj enega odlomka iz dela Dialogo dei due massimi sistemi. Z učiteljevo pomočjo si dijaki uzavestijo veliki lik Galileja, ki piše z radovednostjo znanstvenika in obenem s prizadetostjo pesnika.

Branje nekaj odlomkov iz Giovana Battiste Marina in marinistov. Pod učiteljevim vodstvom in z analizo odlomkov oziroma del “Rosa riso d’amor” o “Pallor di bella donna” dijaki dojamejo pomen izrazov 'barok' in 'marinizem'.

Literarno sporočilo kot stilna študija, pri kateri je vsebina drugotnega pomena.

Podrobna analiza razkrije, kako iz protireformacije veje značilno občutje negotovosti; zavest te dobe oklepa občutek krivde in strah.

Evropsko in italijansko razsvetljenstvo

Carlo Goldoni in prenova komedije

Ugo Foscolo: neoklasik in romantik

Evropska in italijanska romantika ter zgodovinski roman

Alessandro Manzoni

Giovanni Verga in veristični roman

Realizem in naturalizem

Branje odlomka iz ene komedije.

Učitelj poudari lik novega meščana in nove demokratične ideale razsvetljenstva (navaja Beccaria).

Branje vsaj enega Foscolovega soneta. Učitelj skuša osvetliti ideale, mit o domovini, o umetnosti in o Foscolovem grobu. Prav tako bi s Foscolovo pomočjo dijaki morali razlikovati med podobami neoklasične ter podobami romantične poezije.

Branje odlomkov iz romana Promessi Sposi.

Učitelj dijakom predstavi pomen zgodovine pri Manzoniju in v risorgimentu nasploh.

Branje idlomka z romana ali novel.

Učitelj pristopi k naturalizmu in verizmu.

Dekadenca v Italiji in Evropi

G. d’Annunzio in G. Pascoli

Kratek zgodovinski in družbeni pregled

Motivi, značilni za dekadenco: drugačnost, odtujenost, tesnoba

Luigi Pirandello

Italo Svevo in moderni roman

Moderna pozija

Neorealizem:

Sodobna književnost (pesniki in pisatelji današnjih dni)

Pesniki in pisatelji s področja Istre in Reke.

Berilo: kaka pesem, D'Annunzieve in Pascoli.

Branje teh del označuje uvod k vprašanjem književnosti in umetnosti 20. stoletja. Dijaki se z branjem Pascolija in D’Annunzia seznanijo z velikimi temami evropske dekadence.

Kot temeljno temo učitelj tu izpostavi krizo vrednot devetnajstega stoletja in krizo tradicionalnega človeka, sredi katerih se znajde književnost tega časa.

Branje vsaj ene moderne pesmi po izbiri.

Pod ustreznim vodstvom učitelja dijaki doumejo slogovne in jezikovne vidike preloma.

Učitelj lahko v izbor uvrsti tudi katerega od avtorjev, ki bi za dijake utegnili biti še posebej zanimivi (Tamaro, Barrico, De Carlo itd.).

Priporočljivo je analizirati katero od del naših rojakov, ki so s svojim ustvarjanjem ključno prispevali v zakladnico literarnih izpovedi o neki na novo in globoko človeško doživljeni resničnosti.

Dijaki se lahko seznanijo s krajšimi odlomki iz Ramousa, Martinija, Biasiola, Zaninija, Schiavata itd.