KATALOG ZNANJA

SLOVENŠČINA

SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

490 ur

Določil SSRSSI na 17. seji, 7.7. 1998

 

 

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

3. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIKOVNI POUK

3.2. POUK KNJIŽEVNOSTI 

4. STANDARD (KATALOG ZNANJ)

5. DIDAKTIČNA NAVODILA

5.1. JEZIKOVNI POUK 

5.2. POUK KNJIŽEVNOSTI 

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE 

6.1. OBVEZNI NAČINI

6.2. PRIPOROČILA UČITELJEM 

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE


1. OPREDELITEV PREDMETA

Predmet slovenščina je temeljni splošnoizobraževalni predmet z obsežnimi in razvejenimi funkcionalnimi, izobraževalnimi in vzgojnimi nalogami.

Dijaki se pri njem usposabljajo za ustrezno, razumljivo, pravilno in učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, za izražanje spoznanj o sebi in svetu, za doživljanje in razumevanje domače in tuje besedne umetnosti v slovenskem jeziku iz različnih dob in estetskih usmeritev, za dojemanje slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji in enega od razvitih sodobnih jezikov. Ob tem pridobivajo tudi širšo kulturno razgledanost ter oblikujejo etične, estetske, moralne idr. vrednote v svojem osebnem vrednostnem sestavu.

Svoje znanje in zmožnost za tvorjenje in razumevanje besedil v slovenskem knjižnem jeziku ter za literarno branje dokazujejo dijaki pri zaključnem izpitu.

Predmet obvezno obsega 490 ur v vseh štirih letih izobraževanja, in sicer po 140 ur (tj. 4 ure tedensko) v 1. in 2. ter po 105 ur (tj. 3 ure tedensko) v 3. in 4. letniku. Polovica ur je namenjena jezikovnemu pouku, polovica pa pouku književnosti. Pri pouku književnosti v 1. in 2. letniku je približno 45-50 ur namenjenih obravnavi, utrjevanju in preverjanju znanja obveznih (standardnih) vsebin in dejavnosti, preostalih 20-25 ur pa obvezni obravnavi izbirnih vsebin. V 3. in 4. letniku se skladno z manjšim številom ur zmanjša tudi število obravnavanih literarnih besedil v obveznem in prostoizbirnem programu. V četrtem letniku so posebej predvidene ure za pripravo na zaključni izpit.

Jezikovni pouk in pouk književnosti sta v skladu z naravo obravnavanih vsebin dve samostojni, vendar povezani področji. Skupno jima je temeljno didaktično izhodišče, da se pri obeh spodbuja slušna, govorna, bralna in pisna zmožnost učencev, potrebna za sprejemanje in tvorjenje različnih besedil; to izhodišče se uresničuje v njunem povezovanju na ravni ciljev in vsebin, ki so za to najbolj primerni (npr. dijakovo tvorjenje ustnih in pisnih besedil pri jezikovnem pouku in pouku književnosti, poslušanje in branje ter razumevanje in vrednotenje besedil, uporaba in razlaganje strokovnih izrazov, izbira ponazarjalnih zgledov). Skupno jima je tudi diahrono (zgodovinskorazvojno) obravnavanje neumetnostnih in umetnostnih besedil v slovenskem jeziku ter oblikovanje splošne kulturne razgledanosti in (samo)zavesti.

Zaradi preglednejše predstavitve posebnosti ciljev in vsebin ter za lažje razumevanje učnega načrta sta področji po navedbi splošnih ciljev predstavljeni ločeno. Povezave so deloma nakazane v didaktičnih navodilih, konkretneje pa bodo izpeljane v didaktičnem gradivu (berila, učbeniki in priročniki ter avdio-video posnetki).

2. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

a) Dijaki se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v svojem osebnem in družbenem življenju.

b) Dijaki razvijajo zmožnost sporazumevanja v slovenskem knjižnem jeziku. Poznajo sistemske zakonitosti slovenskega knjižnega jezika in se zavedajo njihovega pomena, zato jih zavestno vključujejo v svoja besedila. Znajo presoditi, ali je v danih sporazumevalnih okoliščinah ustrezna raba knjižnega ali neknjižnega jezika.

c) Dijaki razvijajo zmožnost pogovarjanja, poslušanja (gledanja) in branja različnih besedil ter ustnega in pisnega izražanja.

d) Dijaki se pri pouku književnosti oblikujejo v kultivirane in razgledane bralce:

e) razvijajo zmožnost literarnega branja, ki se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah njihove lastne interpretacije in primerjanja literarnih del;

f) razvijajo trajno potrebo po stiku z leposlovjem, ker poznajo njegovo naravo ter ga dojemajo kot vrednoto v svojem vrednostnem sestavu.

g) Dijaki sistematično in funkcionalno (v povezavi z literarnimi deli) spoznavajo temelje literarne teorije in zgodovino slovenske in svetovne književnosti. Pri tem si pomagajo z vsebinami iz zgodovine, umetnostne zgodovine, filozofije, verstev., ki jih potrebujejo za razumevanje in razvrščanje književnih pojavov.

h) Dijaki razvijajo zmožnost literarnega branja leposlovnih del tudi z lastno tvornostjo - ustvarjalnim in poustvarjalnim pisanjem, glasnim interpretativnim branjem in recitiranjem leposlovnih besedil.

i) Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do književne ustvarjalnosti pri raznovrstnih dodatnih šolskih in obšolskih dejavnostih po lastni izbiri (pripravljanje razrednih recitalov, glasil, lestvic priljubljenih knjig, pripravljeni obiski kulturnih prireditev, stiki s književnimi ustvarjalci, seznanjanje z izhajajočimi literarnimi revijami in nagradami, sodelovanje v literarnih in dramskih krožkih, sodelovanje pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje, v gibanju Znanost mladini itd.).

j) Dijaki spoznavajo in kritično presojajo razmerje med književnimi besedili in njihovimi poustvarjalnimi interpretacijami (odrskimi, filmskimi, radijskimi, televizijskimi, videom in elektronskimi uresničitvami).

k) Dijaki ob branju, interpretaciji ter primerjanju in razvrščanju literarnih besedil sooblikujejo tudi lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot - etičnih, estetskih, spoznavnih - ter zavest o slovenski nacionalni in evropski kulturni identiteti.

3. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE

3.1. JEZIKOVNI POUK

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila - poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna, strokovna in publicistična besedila.

2. Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila - se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.

3. Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1.  Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzemajo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

2. Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti.

3. Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

4. Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti in preteklosti.

5. Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.


B. RAZČLENITEV FUNKCIONALNIH IN IZOBRAŽEVALNIH CILJEV (po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

1.1 Dijaki poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

1. Poslušajo (in gledajo) posnete pogovore, in sicer:

     intervju,

     pogajalni pogovor,

     prepričevalni pogovor,

     uradne pogovore s strankami in poslovnimi partnerji.

1.1 Po poslušanju

1. poročajo o pogovoru - o govorcih, času in prostoru ter temi (temah) pogovora; povzamejo temeljne misli in sklepe pogovora;

2. izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost pogovora; svoje mnenje utemeljijo;

3. povedo, ali je bil pogovor raziskovalen, pogajalen ali prepričevalen, uraden ali neuraden; svoje mnenje utemeljijo.

1.2 Po ponovnem poslušanju razčlenjujejo in vrednotijo način pogovarjanja (tj. način vodenja pogovora in odzivanja govorcev, njihovo nebesedno govorico in čustveno stanje, medosebno čustveno razmerje)

 

in ustreznost, vljudnost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost replik govorcev.

2. Sami pripravijo podoben pogovor z vnaprej pripravljeno temo (preizkusijo se v vlogi razpravljalcev, stranke, poslovnega partnerja ipd.); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.
Sošolci presojajo njihov govorni nastop.

 

1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

1. Poslušajo (in gledajo) naslednje govorne nastope:

- radijsko/TV-predstavitev osebe/izdelka/naprave (njenega delovanja),

besedilo ekonomske propagande,

radijsko/TV-obvestilo,

radijsko/TV-poročilo o dogodku,

radijsko/TV-reportažo,

poljudnoznanstveno oddajo,

- navodilo za delo/opis delovnega postopka,

radijsko/TV-oceno,

besedilo politične propagande.

1.1 Po poslušanju

1. navedejo vrsto in temo besedila;

2. poročajo o govornem nastopu -- o govorcu in naslovniku; obnovijo/povzamejo vsebino besedila oziroma citirajo govorca;

3. izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost poslušanega; prepoznavajo dejstva in stališča govorca ter resnične in propagande prvine govornega nastopa; svoje mnenje utemeljijo;

4. razčlenjujejo in vrednotijo način govorjenja (npr. izreko, nebesedno govorico);

 

5.   razčlenjujejo in vrednotijo ustreznost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost govornega nastopa;

6. vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste;

7. pogovarjajo se o fazah govornega nastopanja (o fazah sporočanja).

2. Sami govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (pazijo tudi na zborno izreko).

Sošolci presojajo govorni nastop, nastopajoči pa zagovarja svoje nastopanje (tudi svojo izgovorjavo).

 

2 Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.

2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

1 Berejo in razčlenjujejo naslednja besedila:

uradno vabilo, zahvalo, opravičilo,

-  uradno potrdilo, pooblastilo in izjavo,

uradno prošnjo, prijavo, pritožbo,

-  javno vabilo, zahvalo, pismo,

-  upravno odločbo/pogodbo.

1.1 Po branju

1. navedejo vrsto in temo besedila;

2. navedejo tvorca in naslovnika, njuno družbeno vlogo, družbeno in čustveno razmerje ter svojo določitev utemeljijo;

3. navedejo bistvene podatke iz besedila;

4. razmišljajo o zaželenem učinku besedila na naslovnika ter predvidijo dejanski učinek; svoje mnenje utemeljijo;

5. podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste;

6. uradna besedila primerjajo z ustreznimi neuradnimi;

7. vrednotijo ustreznost/vljudnost in učinkovitost besedila; če je potrebno, besedilo popravijo -- svoje popravke utemeljijo.

2. Sami tvorijo podobna besedila (lahko jih pišejo tudi na računalnik); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Svoja besedila primerjajo in presojajo.

3. Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine in vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.

 

2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

1. letnik

2. letnik

3. letnik 4. letnik

1. Berejo naslednja besedila:

-opis (predmeta/naprave in njenega delovanja),

oznako osebe,

besedilo ekonomske propagande,

(časopisno) obvestilo,

(časopisno) poročilo,

pripoved o življenju znanih Slovencev in drugih znanih ljudi,

življenjepis,

poljudnoznanstveni članek,

navodilo za delo/opis delovnega postopka,

zapisnik,

strokovno poročilo,

časopisno oceno/kritiko,

esej,

besedilo politične propagande.

1.1 Po prvem branju:

1. navedejo tvorca in naslovnika ter temo besedila; obnovijo/povzamejo vsebino, citirajo avtorjeve besede;

2. v besedilu poiščejo določene podatke (se znajdejo v njem);

 

opazujejo grafično oblikovanost besedila in ubesedujejo nebesedne dele besedila (npr. grafikone, preglednice, zemljevide ipd.);

3. izrekajo svoje razumevanje ali doživljanje prebranega in svoje stališče do prebranega, vrednotijo resničnost in zanimivost besedila, prepoznavajo dejstva in stališča tvorca ter resnične in propagandne prvine besedila; svoje mnenje utemeljijo;

4. razmišljajo o zaželenem učinku propagandnega besedila na naslovnika ter predvidijo dejanski učinek.

1.2 Po drugem branju razčlenjujejo besedno-slovnično sestavo besedila (pri tem sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov in njihovih bistvenih značilnosti):

1. besedilu določijo

° besedilno vrsto,

° funkcijsko zvrst,

° prevladujoči slogovni postopek in

° prevladujoče ubeseditveno stališče ter vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste, funkcijske zvrsti, slogovnega postopka in ubeseditvenega stališča;

2.   določijo število povedi v besedilu/odlomku; prepoznajo njihovo povezanost ter določijo vrsto povezanosti, in sicer:

° slovnično (npr. v povedi določijo navezovalne/napovedovalne prvine in jim poiščejo nanašalnice v sosednjih povedih),

 

- pomensko (določijo vrsto razmerja med povedmi, npr. naštevalno/časovno/vzročno/ pojasnjevalno, in ga izrazijo z veznikom ter tako povedi združujejo v dvostavčno poved);

- obvestilno (v povedi določijo znane in nove podatke, torej členijo poved na izhodišče in jedro);

 

3.   izbrani povedi določijo:

° vezanost na sporazumevalne okoliščine (v besedilu podčrtajo zunanje kazalnike in jim določijo nanašalnice v sporazumevanih okoliščinah),

 

- dobesedni pomen in smisel,

- stavčno in stavčnočlensko zgradbo,

- pomensko podstavo;

 

 

4.   izbrane večstavčne povedi strnjujejo v enostavčne (npr. prislovne odvisnike pretvarjajo v predložne zveze, predmetne odvisnike ob glagolih rekanja v polstavke oziroma predložne zveze, prilastkove odvisnike v polstavke oziroma levi/desni prilastek ipd.),

° izbrane enostavčne povedi z nevezljivimi ali zloženimi stavčnimi členi pretvarjajo v večstavčne povedi,

° izbrane pomenske podstave povedi upovedujejo na različne načine;

5.   izbranim besedam/besednim zvezam določijo:

- slovarski in sobesedilni pomen,

- so-/proti-/nad-/ podpomenke, člane iste besedne družine; sopomenkam določijo ustrezne sporazumevalne okoliščine,

- slogovno vrednost (v besedilu in slovarju) in ustrezne sporazumevalne okoliščine,

- izvor (domače/tuje),

- besedno vrsto in temeljne oblikoslovne kategorije,

- stavčnočlensko vlogo,

- tvorjenost, tvorjenkam pa besedotvorne morfeme in približno skladenjsko podstavo;

6.   v besedilu podčrtajo:

- besede s prenesenim pomenom ter jih zamenjajo z nemetaforičnimi besedami,

- slogovno zaznamovane besede in jih zamenjajo z nezaznamovanimi,

- prevzete besede in jih zamenjajo z ustreznimi domačimi,

- strokovne izraze in jih razložijo,

- ponovljene prvine stvarnosti in jih poimenujejo z različnimi navezovalnimi izrazi,

- besedne zveze in jih zamenjajo s tvorjenkami;

- stalne besedne zveze ter jim določijo pomen in vlogo; pojasnijo tudi pomen in rabo drugih stalnih besednih zvez;

 

- v odvisnem stavku;

- premi govor in povedo, o čem in s čim se sporoča v spremnem stavku,

- premi govor pretvarjajo v nepremi govor s predmetnim odvisnikom; povedo, do katerih sprememb je prišlo

 

7.   strokovno besedilo primerjajo z umetnostnimi besedili in drugimi neumetnostnimi besedili ter prepoznavajo značilnosti strokovnih besedil.

1.3 Vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu ter svoje popravke utemeljijo.

1.4 Pogovarjajo se o fazah pisnega sporočanja.

2. Sami pišejo podobna besedila, npr.

- opis (predmeta/opis naprave in njenega delovanja),

- oznako osebe,

- poročilo tem, kar so slišali/videli/brali/doživeli,

- življenjepis,

- referat,

- opis delovnega postopka,

- navodilo za delo,

- zapisnik,

- strokovno poročilo,

- oceno tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli,

- šolski esej.

Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

Nekatera besedila lahko pišejo na računalnik ter jih grafično oblikujejo; izdelujejo tudi nebesedna vidna sporočila (preglednice, tabele, grafikone ipd.).

Svoja besedila primerjajo in presojajo.

 

3. dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

2. Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti, in sicer:

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

sporočanjskih in besedoslovnih,

stilističnih in oblikoslovnih,

skladenjskih in besediloslovnih,

besedotvornih pojmov.

 

3. Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

4. Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti in preteklosti.

1. letnik

2. letnik 3. letnik 4. letnik

Seznanijo se z ustavno in zakonsko opredelitvijo slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji.

Ugotavljajo in utemeljujejo prednosti maternega jezika pred tujim ter pomen učenja maternega jezika in tujih jezikov.

Spoznavajo okoliščine za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov; žargonske izraze zamenjajo z nežargonskimi in ugotavljajo izvor žargonskih izrazov.

Seznanijo se z jezikovno politiko in kulturo v Republiki Sloveniji in v drugih evropskih državah.

Spoznavajo socialne zvrsti in okoliščine za njihovo rabo.

Ugotavljajo značilnosti svojega narečja/pokrajinskega jezika.

Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje tudi prevzete prvine.

Ugotavljajo potrebnost/nepotreb- nost prevzemanja določenih tujih besed v slovenski jezik - pri tem razvijajo kritično razmerje do prevzemanja.

Spoznavajo pragmatične in jezikovne lastnosti funkcijskih zvrsti.

 

Spoznavajo jezikovne družine v Evropi in položaj slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini.

Iz dejanskih posnetkov govorice najstnikov ugotavljajo značilnosti slenga.

Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu.

 

Seznanijo se s sodobnimi jezikovnimi priročniki ter se jih naučijo uporabljati.

Pri obravnavi umetnostnih besedil spoznavajo razvoj slovenskega knjižnega jezika (razčlenjujejo jezik in slog starejših besedil).

Pregledno spoznajo mejnike v razvoju slovenskega jezika

ter pomembnejše jezikoslovce in njihova dela.

 

5. Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.

1. letnik

2. letnik 3. letnik 4. letnik

1. Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravorečna pravila:

- glasove slovenskega knjižnega jezika,

- izgovor glasov v posebnih položajih,

- naglasno mesto in trajanje naglašenega samoglasnika,

 

- pravilno intonacijo in stavčni poudarek,

- ustrezno hitrost govorjenja, členitev s premori in register.

 

2. Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravopisna pravila:

- zapisovanja slovenskih glasov in glasovnih sklopov s črkami,

- deljenja,

- rabe velike in male začetnice,

- pisanja prevzetih besed,

- rabe ločil,

- pisanja skupaj in narazen oziroma z

- vezajem.


3.2. POUK KNJIŽEVNOSTI

A. Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1.Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja.

1.1 Dijaki berejo in interpretirajo obvezna in prostoizbirna literarna besedila (izražajo doživljanje, razumevanje in vrednotenje).

1.2 Dijaki berejo, interpretirajo in raziskujejo (primerjajo, razvrščajo, vrednotijo) obvezna in prostoizbirna literarna besedila.

2. Dijaki razvijajo sposobnost literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil.

2.1 Dijaki govorno interpretirajo literarna besedila

° v govornem nastopu - referatu,
° z recitiranjem/deklamiranjem.

2.2 Dijaki pišejo drugotna besedila ob prebranih literarnih delih.

2.3 Dijaki se poskušajo v ustvarjalnem pisanju.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Dijaki samostojno povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri.

2. Literarnozgodovinsko in literarnoteoretsko znanje uporabljajo pri interpretaciji besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

3. Opisujejo in definirajo temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme.

4. Dijaki širijo literarno in splošno razgledanost z ekskurzijami, s spoznavanjem sodobnega literarnega in kulturnega življenja ter življenja literature v občilih.

 

B. RAZČLENITEV FUNKCIONALNIH IN IZOBRAŽEVALNIH CILJEV
(po letnikih)

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja.

1. letnik

2. letnik 3. letnik 4. letnik

1.1. Dijaki berejo in interpretirajo literarna besedila:

- recepcijsko zanimiva novejša slovenska umetnostna besedila po prosti izbiri v okviru uvodnega sklopa, primerjalno z neumetnostnimi

 

 

 

- besedila iz svetovne in slovenske književnosti od antike do slovenskega razsvetljenstva

- besedila iz slovenske in svetovne književnosti od evropske romantike do evropske nove romantike

- besedila iz slovenske in svetovne književnosti od slovenske moderne do svetovne književnosti po drugi svetovni vojni

- besedila iz slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja

- prostoizbirna besedila

- besedila po prosti izbiri

- besedila po prosti izbiri

- besedila po prosti izbiri

- besedila za domače branje

- besedila za domače branje

- besedila za domače branje

- besedila iz izbranega tematskega sklopa za zaključni izpit

1.1.1 Pred branjem se dijaki ob uvodni motivaciji pripravijo za sprejemanje umetnostnega besedila.

1.1.2 Prvo branje, med katerim dijaki usmerjajo pozornost na besedilo kot celoto in zaznavajo že posamezne idejno-tematske oziroma oblikovno-kompozicijske prvine, je celostno: interpretativno (poslušanje učiteljevega branja, branja sošolca, posnetka) ali individualno tiho (poltiho):

- večinoma poslušajo interpretativno branje (učitelja, posnetek),

- prvo tiho branje je deloma usmerjeno,

- večinoma samostojno interpretativno berejo s postopnim vadenjem nekaterih osnovnih tehnik; govorno interpretacijo si v besedilu zaznamujejo,

- prvo tiho branje je samostojno.

1.1.3 Po prvem branju dijaki izražajo svoje prvotno (celostno) doživetje zvočnih, pomenskih in oblikovno-kompozicijskih sestavin prebranega besedila: občutja, predstave, mnenja, zaznave.

1.1.4 Ob ponovnem poglobljenem (analitičnem, tesnem) branju razčlenjujejo literarna besedila in dopolnjujejo prvotno doživetje s poglobljenim razumevanjem (obnavljajo, povzemajo, prevajajo v neumetnostni jezik, pojasnjujejo pomene, domnevajo, povezujejo svoja opažanja z znanjem, primerjajo, razvrščajo, poimenujejo opažene sestavine, jih definirajo) s pomočjo navedenih prvin za interpretacijo:

- deloma vodeno opazujejo, opisujejo in povzemajo motivno-tematske in idejne sestavine (temo, motive, idejo, prostor, čas, osebe, ...),

- deloma samostojno opazujejo in razčlenjujejo motivno-tematske in idejne sestavine, vsaj eno navedeno sestavino opazujejo in razložijo v celoti samostojno,

- pretežno samostojno (ob učiteljevi moderaciji) razčlenjujejo motivno-tematske in idejne sestavine v navedenem obsegu,

- pretežno vodeno opazujejo in poimenujejo glavne oblikovno-kompozicijske sestavine ter razumejo njihovo vlogo v besedilu,

- pretežno vodeno opazujejo in poimenujejo oblikovno-kompozicijske sestavine ter ugotavljajo njihovo vlogo v besedilu,

- samostojno primerjajo eno ključno prvino v dveh delih,

- deloma samostojno, deloma vodeno razčlenjujejo navedene oblikovno-kompozicijske sestavine in ugotavljajo njihovo vlogo v besedilu,

- besedila pogosto pretežno samostojno primerjajo po dveh izbranih sestavinah,

- večinoma samostojno razčlenjujejo navedene oblikovno- kompozicijske sestavine,

- besedila pogosto samostojno primerjajo z drugimi po dveh ali več sestavinah,

   

- ob enem besedilu se navajajo pri razčlenjevanju sklicevati na primerne vire (spremne besede, primerna gradiva),

- ob dveh besedilih se sklicujejo na primerne dodatne vire.

1.1.5 Dijaki vrednotijo spoznavne, etične in estetske sestavine literarnih del:

- ob pomoči navajajo zunaj

- pretežno samostojno navajajo zunajliterarne argumente, terarne argumente ( se sklicujejo na pričakovanja, izkušnje, znanje),

- deloma samostojno navajajo en znotrajliterarni argument (svojo sodbo utemeljujejo s strukturno prvino besedila),

- deloma samostojno navedejo dva znotrajliterarna argumenta,

- pretežno samostojno navajajo dva ali več znotrajliterarnih argumentov,

- večinoma samostojno navajajo dva ali več znotrajliterarnih argumentov.

1.1.6 Dijaki pri domačem branju interpretirajo daljša literarna besedila v celoti. Njihova interpretacija vedno vsebuje ubeseditve doživljanja in vrednotenja prebranih del skladno z etapnimi cilji v posameznih letnikih.

- Svoja opažanja izražajo v dnevniku branja, v obnovah in oznakah.

- Samostojno razčlenijo eno ključno prvino (jo opazujejo v celotnem besedilu, opisujejo in poimenujejo) v dnevniku branja ali pisnem poročilu.

- Samostojno razčlenjujejo in vrednotijo dve ali več prvin prebranih besedil v dnevniku branja ali kritičnem poročilu.

- Pri poročanju o enem domačem branju se sklicujejo na primerno spremno besedo.

- Pri poročanju o enem ali dveh domačih branjih se sklicujejo na primerno spremno besedo

- Bralno razumevanje enega oziroma dveh domačih branj poglabljajo z uporabo podatkov iz primernih spremnih besed.

 

- Primerjajo po eno vsebinsko sestavino v dveh prebranih besedilih.

- Po navodilih ali samostojno primerjajo dve ali več sestavin prebranih literarnih besedil.

1.1.7 Dijaki širijo recepcijsko sposobnost z gledanjem, poslušanjem, primerjanjem in vrednotenjem medijskih predelav literarnih besedil.

 

2. Dijaki razvijajo sposobnosti literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil.

2.1 Govorjenje

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

2.1.1 Dijaki najmanj enkrat v šolskem letu pripravijo govorni nastop o poljubnem literarnem besedilu, upoštevajoč zakonitosti govornega nastopanja, ki jih spoznajo pri jezikovnem pouku:

- zaokroženo povedo doživetje ob enem domačem branju, 

- poročajo o prebrani knjigi (zgodba, osebe, čas, prostor, kontekst, mnenje),

- poročajo o prebranem literarnem delu in ga vrednotijo,

- primerjajo dve prebrani deli in ju vrednotijo.

2.1.2 Deklamirajo/recitirajo najmanj eno krajše literarno besedilo po lastni izbiri, upoštevajoč posebnosti govorne interpretacije leposlovnih besedil:

- dramski prizori po vlogah,

- lirska pesem,

- pripovedno besedilo,

- zvrst besedila po lastni izbiri.

 

2.2 Pisanje besedil ob prebranih literarnih delih

1. letnik

2. letnik

 

3. letnik

4. letnik

Dijaki pišejo drugotna besedila, v katerih opisujejo, parafrazirajo, komentirajo, analizirajo, primerjajo svoje bralno doživetje:

- doživljajski spisi, vezani na branje literarnega besedila

-  preproste pisne interpretacije - razlaganje in utemeljevanje bralnega doživetja, osredotočeno na eno tipično prvino literarnega besedila (npr. na oznako osebe, na glavni motiv, idejo, ...),

-  pisne interpretacije prebranih besedil/osnovna oblika interpretativnega eseja: izraz doživetja, razumevanja, vrednotenja z uvodom, jedrom, zaključkom/poskus razčlembe nekaj tipičnih prvin krajšega besedila z vrednotenjem v esejski obliki; uporaba primerne terminologije, 

- obnove,

- oznake literarnih oseb, prostora, časa,

- dnevnik branja - sprotni zapis misli in doživetij ob najmanj enem domačem branju,

- preprost razpravljalni spis - primerjava ene vsebinske prvine v dveh prebranih delih ali odlomkih,

- obnove, oznake, doživljajski spisi,

- dnevnik branja ob enem ali dveh besedilih,

- primerjalni spis/preprost razpravljalni esej - primerjava dveh ali več prvin prebranih besedil z uvodom, jedrom, zaključkom/utemeljevanje izhodiščne teze z občutji, izkušnjami in s književnim znanjem o primerjanih prvinah; uporaba primerne terminologije,

- poročilo o enem oziroma dveh domačih branjih z upoštevanjem primernih spremnih besed.

 

2.3 Ustvarjalno pisanje

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Dijaki z vajami za besedno izvirnost, prožnost, fluentnost in s pisanjem različnih ustvarjalnih oziroma poustvarjalnih besedil povečujejo lastno ustvarjalnost in poglabljajo občutljivost za sprejemanje literarnih besedil.

Pišejo npr. domišljijske spise, dramatizacijo, verzifikacije, prozne sestavke, filmske scenarije, dopisujejo dele besedil, parodirajo, iščejo naslov...

 

ZOBRAŽEVALNI CILJI

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

1. Dijaki samostojno povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri: družbene in kulturnozgodovinske okoliščine, bistveno literarno dogajanje, literarne smeri, zvrsti in vrste znotraj obravnavanih obdobij, poglavitne posebnosti avtorjev in besedil v okviru obveznega programa:

- od antike do slovenskega razsvetljenstva,

- od evropske in slovenske romantike do evropske nove romantike,

- od slovenske moderne do svetovne književnosti po 2. svetovni vojni,

- slovenska književnost 2. polovice 20. stoletja,

- literarnozgodovinski kontekst besedil iz tematskega sklopa za zaključni izpit.

2. Literarnozgodovinsko znanje uporabljajo pri interpretaciji literarnih besedil: - prepoznavajo pripadnost besedila določenemu obdobju oziroma smeri,

 

- na podlagi znanih podatkov primerjajo med seboj besedila iz raznih obdobij, smeri ali raznih avtorjev.

3. Ob branju besedil opisujejo in definirajo literarnozgodovinske in literarnoteoretične pojme, navedene v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo (podpoglavje C; Vsebine).

3.1 Na primerih izbranih besedil ob učiteljevi pomoči prepoznavajo, opisujejo in poimenujejo razliko med umetnostnim in neumetnostnim besedilom, literarne zvrsti in vrste, jezik umetnostnih besedil.

- Ob primerih različnih interpretacij istega besedila spoznavajo različne načine branja literarnih besedil in vlogo bralca.

 

4. Že obravnavane pojme in prvine za interpretacijo prepoznavajo, poimenujejo in ugotavljajo njihovo vlogo pri interpretaciji novih besedil.

 

5. Na podlagi znanih pojmov in prvin za interpretacijo besedila primerjajo med seboj in jih vrednotijo.

6. Na vsakoletni ekskurziji po slovenskem etničnem in kulturnozgodovinskem prostoru, povezani z obravnavanimi besedili in avtorji, se dijaki seznanjajo z avtentičnim literarnim in kulturnozgodovinskim okoljem.

7. Dijaki se seznanjajo s sodobnim slovenskim literarnim in kulturnim življenjem - literarnimi revijami, zbirkami, avtorji, nagradami...


C. Vsebine

1. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

ur

 

 

Literarna teorija; uvod v obravnavo književnosti

Recepcijsko zanimiva besedila iz slovenske književnosti po prosti izbiri

8

Besedna umetnost. Umetnostno in neumetnostno besedilo. Ustvarjalec, delo, bralec. Zvrsti in vrste.

Jezik in slog v književnosti. Literarna veda.

B. A. Novak, Oblike sveta

K. Kovič, Labrador

J. Kovič, Sonetna križanka

J. Virk, Potres

M. Kmecl, Andrej Smole, znameniti Slovenec

Antična književnost

8

Svet ljudi, bogov in polbogov. Časovna umestitev.

Aristotel, Poetika

Herodot, Zgodbe

Homer, Iliada

ali Odiseja

 

Mit o trojanski vojni. Ep, epsko.

Anakreon, Eros z zlatimi lasmi

E. Petiška, Stare grške bajke

Longos, Dafnis in Hloa

Sofoklej, Antigona (DB)*

ali Kralj Ojdip (DB)*

 

Antično gledališče.

Tebanski mit. Tragedija, tragično

Goethe, Ifigenija na

Tavridi

Petronij, Satirikon

Rimska lirika. Katul, Blagoslov ljubezni, Horacij, Epoda ali

Plavt, Dvojčka

 

Ljubezenska lirika. Primerjava pesmi.

Rimska komedija. Situacijska komika.

Plutarh, Življenje velikih

Rimljanov

Ovidij, Metamorfoze

Biblija

Zgodbe Svetega pisma (Klasje) (DB) Prilika o izgubljenem sinu

2

Nastanek, sestava, kulturni in literarni pomen Biblije. Prilika.

Prilika.

Dalmatinova Biblija,1584, prevod Visoke pesmi

Daljnovzhodna lirika (Li Taipo)

M. Šikibu, Princ in dvorne gospe

Waltari, Egipčan Sinuhe

Tisoč in ena noč

Burka o jezičnem dohtarju

Srednji vek

Dante, Božanska komedija

Brižinski spomeniki (II)

3

Kulturnozgodovinski oris.

Versko-alegorični ep.

Značaj in literarnozgodovinski pomen. Jezik.

Bediér, Roman o Tristanu in Izoldi

Scott, Ivanhoe

Sienkiewicz, Križarji

Hofmannsthal, Slehernik

Villon, Epitaf

Erskine, Kratkotrajna sreča Francoisa Villona

Jurčič, Veronika Deseniška

Menart, Srednjeveške pridige in balade

Renesansa

Shakespeare, Romeo in Julija (DB)*

Cervantes, Don Kihot (DB)*

6

Zgodovinske in kulturnozgodovinske značilnosti časa.

Renesančno gledališče.

Zgradba drame (prostor, čas, osebe).

Drama kot besedna in kot gledališka stvaritev (posnetek predstave).

Roman. Primerjava oseb: don Kihot, Sančo Pansa -idealizem, realizem. Tragikomičnost.

Shakespeare, Hamlet, Beneški trgovec, Ukročena

trmoglavka, Othello, Vihar

Lamb, Pripovedke iz Shakespeara

Twain, Kraljevič in berač

Machiavelli, Mandragola

Boccaccio, Dekameron

Rabelais, Gargantua in Pantagruel

Stone, V zanosu in obupu

M.Malenšek, Poslušaj, zemlja

Slovenska reformacija, protireformacija in barok

Trubar, En regišter - ena kratka postila

Svetokriški, Na noviga lejta dan

3

Zgodovinske in kulturne okoliščine. Literarni in nacionalno-kulturni pomen.

Protestantske ideje v besedilu. Jezik.

Pridiga. Baročni slog.

Krelj, Postila slovenska (predgovor)

Jančar, Triptih o Trubarju

Jurčič, Jurij Kobila

Tavčar, Vita vitae meae

Župančič, Pred Trubarjevim kipom

Kastelic, Nebeški cil

Mrak, Marija Tudor

Mérimée, Šentjernejska noč

Ljudsko slovstvo - lirska pesem

Od Lepe Vide

2

Uvod. Vrste. Odnos besedilo – glasba.

Motiv lepe Vide v ljudski in umetni literaturi.

Kralj Matjaž in Alenčica

Pegam in Lambergar

Prešeren, Lepa Vida

Kurent. Zlatorog. Desetnica

Škrjanček poje, žvrgoli. Dekle povej, povej

Tristo narodnih

Kersnik, Rošlin in Verjanko

Hasanaginica

Trdina, Bajke in povesti o Gorjancih

Sket, Miklova Zala

Razsvetljenstvo

Vodnik, Dramilo

Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi (DB)*

5

Razsvetljenske ideje: poučnost, optimizem, utilitarizem; pomen za slovensko nacionalno identiteto.

Alpska poskočnica. Sinekdoha.

Začetki slovenskega gledališča.

Komedija. Vrsta komike.

Molière, Tartuffe, Kaznovani soprog, Šola za žene

Bulgakov, Življenje gospoda Molièra

Francoski enciklopedisti

Voltaire, Kandid ali optimizem

T. Kovač, Najbogatejši Kranjec

Finžgar, Naša kri

Kreft, Kranjski komedijanti

Domače branje:

Sofoklej, Antigona ali  Sofoklej, Kralj Ojdip ali E. Petiška, Stare grške bajke*

Zgodbe Svetega pima (Klasje)

Cervantes, Don Kihot ali Shakespeare, Romeo in Julija*

Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi ali T. Kovač, Najbogatejši Kranjec*

Branje enega besedila po prosti izbiri.

Opomba: *Izbirna dela, ki jih niso brali za domače branje, dijaki spoznavajo ob odlomkih.

Predlog za aktualizacijo: slovenske knjižne zbirke za mladino.


2. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

ur

 

 

Evropska romantika

6

Značilnosti literarne smeri, predstavniki, družbeno- in kulturnozgodovinski okvir; pripovedništvo, lirika.

 

Scott, Ivanhoe ali

E. A. Poe, Maska rdeče smrti

 

Romantično pripovedništvo.

Rousseau, Julija ali Nova Eloiza

Goethe, Herman in Doroteja

Stritar, Zorin

Planzdorf, Novo trpljenje mladega W.

Byron, Romanje grofiča Harolda ali

 

Epsko-lirska pesnitev.

Byronizem.

Macha, Maj

Parizina

Puškin, Jevgenij Onjegin

 

Roman v verzih; odvečni človek.

Lermontov, Junak našega časa

 

 

 

Bürger, Lenora

Puškin, A. P. Kernovi

 

Motiv, romantično občutje.

Lermontov, Oblaki, Jezero

Puškin, Zimski večer, Dar brezplodni

Njegoš, Gorski venec

Hugo, Notredamski zvonar, filmska obdelava

Krüger, Ljubimca: George Sand in Frederic Chopin

Romantika na Slovenskem

8

Značilnosti obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki kulturnega življenja in njihov pomen za slovenski kulturni in nacionalni razvoj; pesništvo.

Čop, Pismo Kopitarju

Cigler, Sreča v nesreči

Prešeren, Nova pisarija, Sonet o kaši

Prešeren, Pismo staršem, Dekletom

Prešeren, Sonetni venec (predvsem 1., 7., 8. in 15. sonet)

 

Zgradba sonetnega venca.

Motivna in tematska analiza.

Magistrale in akrostih.

Prešeren, Gazele, Kam, Izgubljena vera

Zdravljica

 

Nacionalna in politična ideja; likovna pesem

Prešeren, Glosa

I. Vašte, Roman o Prešernu

Krst pri Savici (DB)*

Balade in romance (DB)*

 

Zgradba pesnitve, tercina, stanca. Teme in ideje.

Romantično epsko pesništvo.

Stritar, Esej o Prešernu

D. Smole, Krst pri Savici

Mihelič, Cesta dveh cesarjev

Malenšek, Pesnikov nokturno

E. Jelovšek, Spomini na Prešerna

Malenšek, Črtomir in Bogomila

Evropski realizem in naturalizem

9

Družbeno- in kulturnozgodovinski okvir in predstavniki.

R. Benjamin, Čudovito življenje

 

Pripovedništvo.

H. Balzaca

 

Dramatika.

I. Bart, Rudolf, nesrečni prestolonaslednik

 

Realistični roman: snov, zgodba, zgradba, prostor, čas dogajanja, osebe, ideje.

Stendhal, Rdeče in črno

Gončarov, Oblomov

Falubert, Gospa Bovary

Tolstoj, Vojna in mir (DB)*

 

Objektivni realizem; tip pripovedovalca.

Realistični zgodovinski roman.

Balzac, Oče Goriot, Teta Liza

Turgenjev, Plemiško gnezdo, Očetje in sinovi

Žeromski, Prah in pepel

ali

 

 

Dickens, Veliko pričakovanje

Dostojevski, Zločin in kazen (DB)*

 

Psihološki realizem; pripovedna tehnika.

Dostojevski, Idiot, Bratje Karamazovi

Dreiser, Ameriška tragedija

Hardy, Čista ženska

Tolstoj, Ana Karenina

Thackeray, Semenj ničevosti

Filmske in gledališke obdelave realističnih romanov

Zola, Beznica

 

Naturalizem v pripovedništvu.

Zola, Nana

Gogolj, Plašč ali

Maupassant, Nakit

 

Realistična novela: zgodba, zgradba, osebe, pripovedovalec.

Mali človek. Prvine groteske.

Značilnosti novele (primerjava z renesančno).

Čehov, Kmetje

 

 

Realistična, naturalistična dramatika:

teme in motivi, karakterizacija

Ibsen, Strahovi ali

Nora ali

 

 

Tezna drama, analitična tehnika

Shaw, Pygmalion, Sveta Ivana, Kandida

My fair lady (muzikal)

Gogolj, Revizor

 

Realistična dramska satira.

Nušić, Sumljiva oseba

Med romantiko in realizmom na Slovenskem

11

Značilnosti obdobja. Splošno- in literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri in programi. Pomen obdobja v nacionalno-kulturnem razvoju.

Levstik, Napake slovenskega pisanja, Martin 

Krpan, Popotovanje...

Slodnjak, Pogine naj, pes

Jurčič, Deseti brat (DB)*

 

Začetki slovenskega romana.

Jurčič - Levstik, Tugomer

Levstik, Pismo Jurčiču

Jurčič, Med dvema stoloma, Cvet in sad, Sosedov

sin, Hči mestnega sodnika

Tavčar, Grajski pisar ali

 

Začetki slovenske novele. Motivi. Zgodovinska snov.

Celestin, Naše obzorje

Jurčič, Telečja pečenka ali

 

Značajevka/obraz.

Kersnik, Kmetske slike, Ciklamen, Agitator

Jenko, Tilka

 

 

Jenko, Jeprški učitelj

Kersnik, Jara gospoda (DB)*

 

Teme, motivi, pripovedne osebe.

Slog.

Milčinski, Muhoborci

Govekar, V krvi

 

 

 

Murnik, Ženini gospodične Koprnele

 

 

 

Kozak, Šentpeter

Tavčar, Visoška kronika (DB)* ali

Cvetje v jeseni (DB)*

 

Zgodovinski roman. Zgradba. Pripovedovalec.

Snov, zgradba, okvirna pripoved, slog. Filmska obdelava.

Tavčar, Med gorami, V Zali, Vita vitae

meae

Jenko, Obrazi (predvsem uvodni, V., VII., X.)

 

Pesništvo med romantiko in realizmom:

Motivi in ideje. Oblikovna analiza (verz, kitica); vloga podobe v posameznih obrazih.

Pregelj, Simon iz Praš

Gregorčič, Njega ni

Aškerc, Mejnik

 

Povezava med ljudsko in umetno liriko.

Balada, epske in dramatske prvine, monolog, dialog.

Levstik, Pesmi, Ubežni kralj

Kersnik, Pesmi v prozi

Vošnjak, Doktor Dragan

Gregorčič, Soči, Ti meni svetlo sonce,

V pepelnični noči

Aškerc, Godčeva balada, Zimska romanca,

Stara pravda

Evropska nova romantika/moderna

4

Zgodovinski okvir, literarne smeri in predstavniki, lirika, dramatika.

I. Stone, Sla po življenju

Mallarmé, pesmi

Baudelaire, Tujec

 

Motivi, ideje, estetika, pesniške oblike.

Pesem v prozi, motiv.

Rimbaud, pesmi

Whitman, pesmi

Wilde, Saloma ali

Čehov, Češnjev vrt

 

Novoromantična dramatika:

teme, zgradba dogajanja, dramske vrste.

Blok, pesmi

Nazor, pesmi

 

 

Poetična drama, motivi.

Dučić, pesmi

 

 

Impresionizem, simbolizem, realizem

Šantić, pesmi

 

 

 

Wilde, Slika Doriana Graya

A. France, Thais

Hamsun, Blagoslov zemlje

Rostand, Cyrano de Bergerac (film)

Wedekind, Duh zemlje

Andrejev, Črne maske

Domače branje:

Prešeren, Krst pri Savici  ali  Prešeren, Balade in romance (Hčere svet, Učenec, Turjaška Rozamunda, Ribič, Prekop, Neiztrohnjeno srce)*

Tolstoj, Vojna in mir ali Dostojevski, Zločin in kazen* 

Jurčič, Deseti brat ali Kersnik, Jara gospoda*

Tavčar, Visoška kronika ali Tavčar, Cvetje v jeseni*

Branje enega besedila po prosti izbiri.

Opomba: *Izbirna dela, ki jih niso brali za domače branje, spoznavajo dijaki ob odlomkih.

Predlogi za aktualizacijo: Prešernove in druge literarne nagrade.

 

3. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo

Prostoizbirna besedila, predlogi

 

ur

 

 

Slovenska moderna

13

Družbeni in kulturnozgodovinski okvir; predstavniki moderne in sopotniki, smeri.

 

Kette, Na trgu

 

Podoknica; zvočni učinki, personifikacija.

Kette, Pijanec, Na molu San Carlo (VII -VIII),

Murn, Ko dobrave se mrače

 

Impresionizem, simbolika in metaforika.

Murn, Fin de siècle, Sneg, Šentjaževo, Trenutek, Epitaf, Kmečka pesem, Ženitovanjska pesem

Cankar, Na klancu

ali Martin Kačur (DB)*

 

Simbolika; zgradba romana; vodilni motiv.

Tematska, idejna in slogovna analiza.

Cankar, Bela krizantema, Kralj na Betajnovi, Nina,

izbor črtic, Vinjete (Epilog)

Cankar, Hlapci (DB)*

ali Za narodov blagor

 

Tematska in idejna analiza; tragičnost.

Satiričnost; dramska zgradba.

Z. Kveder, Misterij žene

Kraigher, Kontrolor Škrobar

Govekar, V krvi

V. Levstik, Višnjeva repatica

Finžgar, Prerokovana

Cankar, Podobe iz sanj

Kostanj posebne sorte

 

Črtica; simbolika.

 

Župančič, Duma ali Z vlakom

Gradnik, Pisma (1., 5., 7. pesem)

 

Motivi in teme.

Podobe, lirski subjekt.

Župančič, Ti skrivnostni moj cvet,

Manom Josipa Murna

Gradnik, Noč v Medani, Vodnjak, Komen, Mors victrix

Svetovna književnost pred 2. svetovno vojno

3

Nove književne smeri v 20.stoletju.

Pirandello: Šest oseb išče avtorja

Lorca, Dom Bernarde Albe

Lorca, Mesečna romanca ali

Nezvesta žena

 

Nadrealizem; motivi, tema, metaforika.

Rilke, Panter, Jesenski dan, Orfej

Jesenin, Vrnitev domov

Blok, Dvanajst

Hašek, Dobri vojak Švejk

Nušić, Gospa ministrica

Krleža, Gospoda Glembajevi, Vrnitev Filipa Latinowicza

Andrić, Most na Drini

Babelj, Rdeča konjenica

Hemingway, Starec in morje

Döblin, Berlin Alexanderplatz

Majakovski, Oblak v hlačah

Apollinaire, Zone

Kafka, Preobrazba

 

Moderna pripovedna groteska.

Analiza motivov.

Trakl, Grodek

Eliot, Pusta dežela

Kafka, Amerika

Gide, Ponarejevalci denarja

Marquez, Sto let samote

Sartre, Pota svobode

Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno in med njo

13

Družbeni in kulturnozgodovinski okvir in pomen. Literarne smeri, predstavniki, zvrsti.

 

Kosovel, Slutnja

Kosovel, Ekstaza smrti

 

Nominalni slog, impresionizem.

Ekspresionizem; metafora.

 

Kosovel, Kons 5 ali

Pesem št.X

 

Konstruktivizem.

Kosovel, Bori, Tragedija na oceanu (1. ali 5. pesem)

Jarc, Modre dalje, Sejalec v zimi, Jesen

A. Vodnik, Pomladna pesem

Seliškar, Sedmorojenčki

Grum, Dogodek v mestu Gogi (DB)

 

Dramska tehnika. Ekspresionistične prvine.

Groteskne prvine.

Kreft, Celjski grofje

Jarc, Novo mesto

Pregelj, Matkova Tina (DB)**

 

Ekspresionistične prvine.

Pregelj, Thabiti kumi, Plebanus Joannes

Bevk, Kaplan Martin Čedermac

Prežih, Jamnica

Prežihov Voranc, Samorastniki (DB)* ali

Boj na požiralniku (DB)**

 

Socialni realizem. Primerjava s filmsko obdelavo.

J. Kozak, Maske

Potrč, Na kmetih, Krefli

Kranjec, Strici so mi povedali, Povest o dobrih ljudeh

Vidmar, Misli

Ingolič, Lukarji

Kranjec, Režonja na svojem (DB)**

 

Tematika. Refleksivne in lirske prvine.

Bartol, Alamut

Ciril Kosmač, Tantadruj (DB)**

 

Realistične, fantastične in eksistencialne prvine; slog (barve, zvočnost). Poslušanje radijske igre.

Rob, Deseti brat

Jalen, Ovčar Marko

Bor, Srečanje

Kajuh, Bosa pojdiva

Balantič, Zasuta usta

 

Lirika upora: ponavljanje, kontrast.

Motiv, slog, podobe.

Hribovšek, Jabolko na mizi

Kajuh, Kmetova pesem

Svetovna književnost po 2. svetovni vojni

4

 

 

Sartre, Za zaprtimi vrati (DB)* ali

Camus, Tujec (DB)* ali

Camus, Kuga (DB)*

 

Družbeni in socialnozgodovinski okvir; literarne smeri; predstavniki.

Eksistencializem, ideja svobode.

Filozofija absurda v književnosti.

Kundera, Neznosna lahkost bivanja

U. Eco, Ime rože

Fowles, Ženska francoskega poročnika

Calvino, Nevidna mesta

Borges, Izmišljije

Brecht, Mati Korajža

Domače branje:

Cankar, Hlapci ali Cankar, Martin Kačur*

Od Ivana Preglja do Cirila Kosmača (Klasje)**

Grum, Dogodek v mestu Gogi

Camus, Tujec ali Camus, Kuga ali Sartre, Za zaprtimi vrati* 

Branje enega besedila po prosti izbiri

Opomba: *Izbirna dela, ki jih niso brali za domače branje, spoznavajo dijaki ob odlomkih.

**Štiri od petih novel so eno domače branje.

 

Predlog za aktualizacijo: literarne revije in časopisi.

4. LETNIK

Obvezna besedila in obdobja

Pojmi, prvine za interpretacijo Prostoizbirna besedila, predlogi

 

ur

 

 

Smeri v slovenski književnosti po 2. svetovni vojni

10

Značilnosti literarnih smeri, povezave s predvojno književnostjo.

Književnost znotraj in zunaj meja slovenske države.

 

Pesništvo

 

 

 

Vodušek, Zapuščeni klavir ali

Zlato tele

 

Motivi in slog.

Novy, Slovo

Kocbek, Votlina, Močna rdeča junca

Minatti, Pa bo pomlad prišla

Zlobec, Glas, Tihožitje

Menart, Croquis ali

Celuloidni pajac

 

Intimizem v povojni poeziji.

Taufer, Koncert v naravi, Ravnanje žebljev

Grafenauer, Med vekami neba

Fritz, Rime na I

Januš, Brez kategorij

Košuta, Ne izbiraš

Pribac, Valežanska cerkev

T. Pavček, Še enkrat glagoli ali

Krakar, Med iskalci biserov (1, 8) ali

C. Zlobec, Pobeglo otroštvo

Kovič, Južni otok

 

Bivanjska problematika.

 

 

Iskanje idealitete.

Popevka in šanson:

Strniša, Na vrhu nebotičnika

Ježek, N.N. in črna pega čez oči

Makarovič, Teci, punčka, teci

Smolar, Bognedaj, da bi crknu televizor

Mlakar, Vandima

Zajc, Črni deček

 

Absurd v sodobni poeziji. Verz.

 

Strniša, Večerna pravljica

 

Groteskne prvine v liriki.

 

S. Makarovič, Zeleni Jurij ali

Kravos, Zamejska žalostna

 

Aktualizacija ljudske motivike.

Sodobna pesniška satira.

 

Šalamun, Maline so ali

Gobice

 

Modernizem. Pesniški jezik.

 

Jesih, /Grizljal sem svinčnik /.../, sonet

 

Postmodernistične prvine.

 

Pripovedništvo

8

Motivno-tematske in slogovne prvine.

 

Kocbek, Tovarišija ali

Črna orhideja

 

 

Dnevniška proza; tematika.

Motivika. Eksistencialistične prvine.

Pahor, Mesto v zalivu

Simčič, Človek na obeh straneh stene

Rožanc, Ljubezen

Zupan, Menuet za kitaro

 

Vojni roman, modernistični pripovedni postopki (odlomek iz filma).

Rebula, Senčni ples, Friderik Baraga

Messner, Skurne storije

Zidar, Sveti Pavel

 

Družbenokritični realizem.

Lainšček, Namesto koga roža cveti

Tomšič, Ostrigeca

Šeligo, Triptih Agate Schwarzkobler

Kovačič, Ljubljanske razglednice ali

Resničnost

 

Motivika.

Avtobiografska proza, veristične in modernistične prvine.

Jančar, Posmehljivo poželenje

Maja Novak, Zverjad

 

 

 

Kovič, Profesor domišljije

Dolenc, Vampir z Gorjancev

Švabič, Ljubavne povesti

Filipčič, Kerubini

Gradišnik, Nekdo drug

Zaplotnik, Pot

Dramatika

8

Moderna tematska in dramaturška iskanja.

 

D. Smole, Antigona ali

Torkar, Pisana žoga

Javoršek, Povečevalno steklo ali

 

 

Motivi v sodobni dramatiki (gledališki posnetki).

Partljič, Moj ata socialistični kulak

Jovanović, Znamke, nakar še Emilija

Flisar, Iztrohnjeno srce

Jovanovič, Generacije

 

Moderna slovenska satira.

Strniša, Samorog

Jančar, Veliki briljantni valček

 

Moderna groteskna drama.

 

Domače branje:

Tematski sklop za poklicno maturo.

Branje enega besedila po prosti izbiri.

Predlog za aktualizacijo: literatura v medijih, besedilo in računalnik.


4. STANDARD (KATALOG ZNANJ)

1. Standard (Katalog znanj) za jezikovni pouk sestavljajo:

2. Standard (Katalog znanj) za pouk književnosti sestavljajo:

5. DIDAKTIČNA NAVODILA

Pri predmetu slovenščina dijaki tvorijo (govorijo, pišejo), sprejemajo (poslušajo, berejo) in razčlenjujejo svoji starosti, sporazumevalnim in spoznavnim zmožnostim, izkušnjam in interesom ustrezna neumetnostna in umetnostna besedila; tako dejavno razvijajo svoje sporazumevalne, spoznavne in ustvarjalne zmožnosti ter si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil.

Izhodišče pouka pri predmetu slovenščina je torej neumetnostno in umetnostno besedilo (delu z neumetnostnim in umetnostnim besedilom je namenjenih po 50 % ur predmeta). Neumetnostna besedila se tvorijo, sprejemajo in razčlenjujejo drugače kot umetnostna, zato so cilji pri obravnavi neumetnostnih (tj. jezikovnem pouku) in umetnostnih besedil (tj. pouku književnosti) navedeni ločeno.

Ker pa umetnostna in neumetnostna besedila povezuje jezik, se jezikovni pouk in pouk književnosti (ki ju izvaja isti učitelj) tudi povezujeta, in sicer kot jezikovna in slogovna interpretacija reprezentativnih umetnostnih besedil.

5.1. JEZIKOVNI POUK

1. Učni načrt za jezikovni pouk navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine (tj. besedilne vrste), potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti. Jezikovni del predmeta slovenski jezik in književnost se povezuje z dijakovimi izkušnjami in znanjem, pridobljenim v osnovni šoli, z vsebinami iz književnosti, tujih jezikov in drugih predmetov ter z aktualnimi dogodki in življenjskimi situacijami. Učitelj naj pri pripravi izvedbenega učnega načrta sodeluje z učitelji drugih predmetov, v proces načrtovanja dela pa naj pritegne tudi dijake (kar deluje kot motivacija in tudi skupna odgovornost za opravljeno delo).

2. Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so problemsko, sodelovalno in projektno učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva še ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vse bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v dvojicah oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor učenca z učiteljem, temveč predvsem s sošolci, ob uporabi ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikov.

3. V učnem načrtu so po letnikih navedene vrste neumetnostnih besedil, ki jih dijaki sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo; temeljno merilo razvrstitve po letnikih je merilo postopnosti oziroma od preprostejšega k težjemu. Zato dijaki:

a) poslušajo pogovore -- 1. leto raziskovalni, 2. pogajalni in 3. prepričevalni pogovor, v 4. letu pa uradne pogovore s strankami in poslovnimi partnerji,

b) poslušajo in berejo strokovna (poljudnoznanstvena) in publicistična besedila (tudi besedila ekonomske in politične propagande), in sicer v 1. letniku predvsem opisna, v 2. obvestilna in pripovedna, v 3. in 4. pa razlagalna in utemeljevalna besedila,

c) berejo uradna besedila (npr. vabilo, zahvalo in opravičilo v 1. letniku, potrdilo, izjavo in pooblastilo v 2., prošnjo, prijavo in pritožbo v 3. ter pogodbo/upravno odločbo v 4. letniku), pa tudi javna (v 4. letniku npr. javno vabilo, zahvalo, pismo),

d) sami tvorijo podobna ustna in pisna besedila (razen publicističnih in nekaterih strokovnih).

4.  Vse štiri sporazumevalne dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje) so zastopane enakovredno; dijaki se z novo vrsto neumetnostnega besedila srečujejo najprej kot sprejemniki (poslušalci/bralci), po razčlembi besedila pa tudi kot tvorci (govorci/pisci) podobnega besedila.

Pri poslušanju in branju so pozorni predvsem na pomenske in pragmatične prvine besedila (določijo vrsto in temo besedila, povzamejo bistvene podatke, določijo okoliščine tvorjenja besedila ter izražajo in utemeljujejo svoje mnenje o besedilu), po branju pa besedilo tudi besedno-slovnično razčlenijo -- torej besedno-slovnična razčlemba ni prva, temeljna in edina razčlemba zapisanega neumetnostnega besedila, temveč sledi njegovi pomenski, pragmatični in vrednotenjski razčlembi.

Pri govorjenju razvijajo svojo dialoško zmožnost in zmožnost govornega nastopanja - dialoško zmožnost razvijajo s sodelovanjem v nepripravljenih/prostih pogovorih (ko izražajo svoje mnenje, doživljanje, hotenje ipd.) in v pripravljenih pogovorih na dano temo (zlasti v strokovnih pogovorih s sodelavci/strankami/poslovnimi partnerji), zmožnost govornega nastopanja pa razvijajo z vnaprej pripravljenimi (in tudi nepripravljenimi) govornimi nastopi.

Pri pisanju se usposabljajo za tvorjenje uradnih in strokovnih besedil -- njihovo pisanje strokovnih besedil obsega opisovanje predmeta/naprave in njenega delovanja v 1. letniku, življenjepisa v 2. letniku, navodila za delo oziroma opisa delovnega postopka in zapisnika v 3. letniku in strokovnega poročila v 4. letniku. Na povezavo pouka jezika in književnosti kaže obravnava predesejskih oblik (oznaka osebe v 1. letniku, referat v 2., ocena tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli v 4. letniku), ki vodi do (preprostega) šolskega eseja v 4. letniku, kar kaže na povezanost jezikovnega pouka in pouka književnosti.

Obravnava neumetnostnih besedil poteka po naslednjih korakih:

1. Dijaki poslušajo (in gledajo) pogovor/govorni nastop oziroma berejo neumetnostno besedilo; med poslušanjem si zapisujejo ključne besede/bistvene podatke, med branjem pa uporabljajo različne bralne strategije (npr. počasno/natančno branje, prelet/hitro branje) ter si podčrtujejo ali izpisujejo ključne besede/bistvene podatke.

2. Po poslušanju oziroma branju si smiselno uredijo svoje zapiske -- pri razvrščanju podatkov in pri iskanju manjkajočih podatkov uporabljajo različne priročnike (slovar, leksikon, enciklopedijo, atlas, učbenik ipd.).

3. Nato vodeno ali samostojno ustno ali pisno poročajo o vrsti in temi besedila ter o okoliščinah njegovega tvorjenja, obnovijo vsebino besedila, izražajo svoje doživljanje besedila in svoje mnenje o besedilu -- tega tudi utemeljijo.

4. Vrednotijo ustreznost, razumljivost, pravilnost in učinkovitost besedila; popravijo stilne, pomenske, slovnične, pravopisne/pravorečne ipd. napake ter utemeljijo svoje popravke.

5. Vodeno povzamejo bistvene lastnosti obravnavane vrste ustnega ali pisnega besedila ter si tako uzaveščajo zgradbo besedilne vrste (in tudi njeno zunanjo oblikovanost).

6. Zapisana besedila besedno-slovnično razčlenjujejo -- opazujejo in opisujejo pomenske, funkcijske in pramatične (1. leto), stilne in oblikoslovne (2. leto), skladenjske (3. leto), tvorbene (4. leto) lastnosti jezikovnih prvin besedila, in sicer tako, da sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter ob učiteljevi pomoči sistematizirajo in pregledno povzamejo njihove bistvene lastnosti; temeljne jezikoslovne pojme tudi definirajo, opišejo in ponazorijo s primeri ter uporabijo pri jezikovni obravnavi novega besedila. Z besedno-slovnično razčlembo besedila si dijaki uzavestijo sistemske možnosti slovenskega knjižnega jezika ter tako obogatijo svojo sporazumevalno zmožnost.

7. Dijaki tvorijo podobna ustna in pisna besedila -- pred govorjenjem/pisanjem zberejo podatke o določeni temi in jih smisleno razvrstijo, pri tvorjenju besedila pa uporabijo znanje, ki so ga pridobili pri obravnavi podobnega neumetnostnega besedila, ter upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. So kritični do svojih (in tujih) besedil ter motivirani za njihovo razčlenjevanje in izboljšanje na različnih ravneh, zato primerjajo svoja besedila, jih presojajo, utemeljujejo svoje mnenje ter popravljajo neustreznosti, nerazumljivosti, nepravilnosti.

5. Dijaki pri jezikovnem pouku ne le sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo besedila, temveč tudi spoznavajo, da so jezik, kultura in družba tesno povezani -- zavedajo se družbene in kulturne razsežnosti jezika, obvladajo in upoštevajo okoliščine za rabo določene socialne zvrsti ter so sposobni razpravljati o jezikovni politiki in jezikovni kulturi, o temeljnih mejnikih v razvoju slovenskega knjižnega jezika in o pomembnejših slovenskih jezikoslovcih.

Sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila ter se naučijo uporabljati temeljne sodobne jezikovne priročnike; to vse pripomore k njihovi jezikovni kultiviranosti.

5.2. POUK KNJIŽEVNOSTI

Učni načrt za pouk književnosti navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti.

1. V poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev so v preglednici za vsak letnik navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:

1.1 Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja in primerjanja, so v učnem načrtu navedene tako, da se stopnjuje dijakova samostojnost pri analitično-kritičnem branju (interpretaciji):

Na začetku šolanja od dijaka pričakujemo deloma samostojno interpretacijo literature na ravni osebnega doživljanja: dijak razmeroma prosto, brez podrobnih učiteljevih spodbud, pripoveduje/piše o svojih občutkih, predstavah, mnenjih, zaznavah in jih primerja z mnenji sošolcev. Učitelj je pri tem le moderator, ki daje iztočnice za pogovor. Interpretacija idejno-tematskih ter slogovnih in kompozicijskih sestavin literarnih besedil pa poteka na začetku ob izdatni učiteljevi pomoči (podrobna vprašanja, naloge).

Ob koncu šolanja pa pričakujemo od dijaka pretežno samostojno doživljajsko in analitično-kritično razlago motivno-tematskih, idejnih in nekaterih slogovno-kompozicijskih sestavin literature v povezavi s pridobljenim literarnim znanjem, pri kateri je učitelj samo usmerjevalec oziroma vodja dialoga. Rezultat take razlage (interpretacije) so sklenjena pisna in govorjena metabesedila (pisne interpretacije besedil, primerjave, govorni nastopi - vse s postopnim stopnjevanjem zahtevnosti, kot je zapisano med funkcionalnimi cilji).

Ob stopnjevanju analitično-kritičnih dejavnosti pa je dijakov osebni doživljajski stik (čutenje, čustvovanje, predstavljanje, glasno interpretativno branje ter ustvarjalno pisanje) stalna dejavnost, ki spremlja razvoj sposobnosti literarnega branja v vseh letih šolanja.

1.1.1 Dejavnosti dijakov na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka.

Pri šolski interpretaciji je prva faza tudi v srednji šoli uvodna (doživljajsko-izkušenjska ali problemska) motivacija. Nujna sestavina razvijanja sposobnosti literarnega branja je tudi branje leposlovnih besedil v šoli (glasno interpretativno, v katerem se zlasti v zadnjih dveh letih poskušajo vsi dijaki, ali individualno tiho, ki mu sledi šolska interpretacija). Praviloma naj bi nobena ura obravnave književnosti ne minila brez branja. Berila in primerne knjižne zbirke bi morale biti sestavina dijakove osebne knjižnice.

Poleg frontalnega vodenega dialoga je pri dialoški šolski interpretaciji priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, predvsem takrat, kadar dijaki izražajo svoje subjektivno stališče do prebranega in vrednotenje. Zlasti pri govornem izražanju vtisov in presoj so v pogovoru s sošolci v delovni skupini lahko bolj spontani kot v dialogu z učiteljem.

Skupinske naloge so priporočljive tudi za domače delo, tako da se razne skupine ukvarjajo z raznimi ravnmi besedila in problemi, v šoli pa izmenjujejo opažanja in mnenja.

Različne oblike pouka spodbujajo dijake k ustnemu ali pisnemu opisovanju sprejemanja literarnih besedil. To se najceloviteje pokaže na ravni sinteze, tj. v sklenjenem samostojnem besedilu.

1.2 Posebna pozornost je zato pri pouku književnosti namenjena tvorjenju ustnih in pisnih besedil, v katerih dijaki opisujejo svoje sprejemanje literature (obveznih, lahko tudi prostoizbirnih del) na raznih spoznavno-sprejemnih stopnjah.

Vsak dijak naj bi vsako leto pripravil vsaj en govorni nastop, v katerem bi na kratko v sklenjenem besedilu predstavil svoje branje (obveznega ali prostoizbirnega) literarnega besedila v okviru standardnih dejavnosti. Eno predstavitev prostoizbirnega branja učitelj tudi oceni.

Prav tako naj bi se vsak dijak pripravil vsaj na eno recitacijo (deklamacijo) poljubnega krajšega leposlovnega besedila v šolskem letu. Za to so poleg obveznih primerne tudi posebne oblike pouka in interesne dejavnosti, npr. razredni recitali, sodelovanje pri raznih prireditvah.

Pisna besedila dijakov se prav tako stopnjujejo po zahtevnosti. V prvem letniku so to doživljajski spis, obnova, oznaka, v višjih pa strukturno razvitejše pisne interpretacije prebranih besedil in medsebojne primerjave. Ti spisi so glede argumentacije, uporabe strokovnega znanja, vrednotenja, poznavanja konteksta, dolžine manj zahtevni kot šolski eseji. V tretjem in četrtem letniku predvidevamo tudi pisanje preprostejše oblike razpravljalnega in interpretativnega eseja. Glavna zahteva pa ostaja dijakova koherentna ubeseditev lastnega branja (okrog 600 do 700 besed v četrtem letniku).

Ustvarjalno in poustvarjalno pisanje je nadstandardna dejavnost. Pri pouku je namenjeno poglabljanju stika z leposlovjem ob dijakovi lastni izkušnji. Izdelki te vrste (pesmi, proza, dramatizacije, prebeseditve literarnih besedil) se vrednotijo opisno, z didaktično prilagojenimi merili literarnega vrednotenja (učitelj analizira posamezne izdelke glede na izvirnost in “lepoto izražanja”, jih vrednoti s spodbudo, upošteva dijakove zmožnosti in trud). Lahko pa učitelj opisno oceno "prevede" v številčno, kadar ta motivira dijaka.

1.3 Znanje literarne zgodovine in teorije, ki je nujen okvir za interpretativne in tvorne dejavnosti in pogoj za temeljno literarno ter splošno kulturno razgledanost, pridobivajo dijaki na dveh poglavitnih ravneh:

Pregledno znanje o literarni teoriji (uvodni sklop), o literarnozgodovinskih obdobjih, literarnih smereh in opusu posameznih avtorjev (po seznamu vsebin v učnem načrtu) pridobivajo dijaki ob učiteljevih razlagah, iz učbenikov in druge njim primerne strokovne literature, pri čemer so dejstva kolikor mogoče ponazorjena z branjem literarnih besedil in prikazana nazorno s preglednicami, miselnimi vzorci ipd. To znanje dokazujejo s samostojnim povzemanjem, razlaganjem in uporabo tega védenja pri interpretaciji literarnih besedil.

Posamezne pojme v rubriki Pojmi, elementi za interpretacijo pa dijaki spoznavajo ob branju obveznih literarnih besedil. Te pojme opazujejo in opisujejo v besedilih, jih z učiteljevo pomočjo poimenujejo in definirajo ter nato prepoznavajo in poimenujejo v novih literarnih besedilih.

Dejavnosti učencev za vsako učno enoto načrtuje učitelj sam v nujno potrebnem letnem izvedbenem načrtu (učitelj torej sam določa operativne cilje, pri čemer upošteva etapne cilje po razredih ter pojme in prvine za interpretacijo).

Npr. v 1. letniku si dejavnosti dijakov v zapisu operativnih ciljev lahko sledijo takole:

Svetokriški, Na noviga lejta dan: Pridiga. Baročni slog. Alegorično moraliziranje. Retorične prvine.

(1 ura)

- Uvodni pogovor o baroku v likovni umetnosti. Informacija o Svetokriškem.

- Opozorila na nekatere jezikovne posebnosti, ki jih bodo dijaki srečali v obravnavanem besedilu.

- Poslušanje posnetka, spremljanje z odprtim berilom.

- Izražanje opažanj - komentiranje moralnega nauka v besedilu.

- Prepoznavanje lastnosti in poimenovanje besedilne vrste.

- Pogovor o tipičnih baročnih slogovnih prvinah v vodenem razgovoru.

- Domača naloga: pisna dramatizacija zakonskega prepira o besedilu.

 

V učnem načrtu so dejavnosti dijakov, ki veljajo kot standard (so pogoj za prestop v višji letnik), natisnjene polkrepko.

2. Etapnim ciljem sledi seznam vsebin (književnih del in književnovednih vsebin) v treh vzporednih kolonah.

2.1 Vsebinski standard predstavljajo vsebine v prvih dveh kolonah (Obvezna besedila in obdobja, Pojmi, prvine za interpretacijo). Standardne vsebine so skupaj s standardnimi dejavnostmi (v rubriki Operativni cilji) sestavine kataloga znanj iz književnosti v programih 4-letnih srednjih strokovnih in tehniških šol.

V rubriki Obvezna besedila in obdobja je navedeno empirično ugotovljeno število ur za obravnavo posameznih tem. To število ni predpis, ampak pomeni orientacijo učitelju pri sestavljanju izvedbenega načrta. (V navedeno število ur so vštete naslednje postavke: po 1-2 uri za literarnozgodovinske uvode in kratka besedila, povprečno po 1-2 uri za daljša, z odlomki predstavljena besedila, in povprečno 2-3 ure za domača branja.) Učitelj posamezne enote obravnava primerno dolgo.

Obvezna besedila, ki vključujejo tudi domače branje, so besedila, ob katerih se spodbujajo vse standardne dejavnosti učencev v posameznem letniku pri obravnavi, utrjevanju in preverjanju. Ta besedila so iz jedrnega kanonskega repertoarja in izbrana po empiričnem preverjanju njihove sprejemljivosti med profesorji in dijaki. Predstavljajo raznovrstnost literarne produkcije in načinov branja, ki spadajo v duhovno obzorje absolventa strokovne šole. Pogosto so navedena v različicah. Treba je obravnavati eno od predlaganih različic. V šolskem letu obravnavamo okoli 20 obveznih besedil, nekatera v celoti (izbrana domača branja, lirske pesmi), druga v enem ali več reprezentativnih odlomkih (neizbrana domača branja, obvezna prozna in dramska besedila). Če so dijaki pripravljeni, lahko učitelj obravnava po presoji in časovnih zmogljivostih tudi druge različice oziroma dodatna besedila izbranih avtorjev.

V četrtem letniku spada med besedila za obvezno obravnavo tudi tematski sklop za zaključni izpit.

2.2 Rubrika Prostoizbirna besedila želi prispevati k večji odprtosti učnega načrta. V njej so navedeni predlogi besedil za obvezno dodatno obravnavo. Učitelj pa lahko z dijaki izbere tudi druga besedila, iz drugih obdobij in v drugačnih žanrsko-tematskih povezavah, kot so predlagana. Lahko pa tudi obravnava še druga, med obveznimi variantami našteta besedila, čeprav se s tem krči z učnim načrtom omogočena pestrost književnega pouka. Obravnavi prostoizbirnih besedil je namenjenih do 20 ur v šolskem letu. V tem času mora vsak dijak prebrati bodisi eno daljše besedilo, bodisi 4-5 krajših, bodisi ustrezno število pesmi oziroma ustrezno kombinacijo teh besedil. Prostoizbirno je poleg tega tudi eno domače branje.

Cilji te obravnave so npr.:

2.2.1 Pri tem delu pouka naj bi imela frontalna oblika najmanjši delež, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo (npr. skupina dijakov se ukvarja z določenim problemom v enem besedilu, druga z istim problemom v drugem; ali: skupine opazujejo isto delo z raznih vidikov, vsakdo prebere eno knjigo po želji in poroča o njej na način, ki ga sam izbere...). Tudi pri obravnavi teh besedil se postopoma povečuje dijakova sposobnost kritičnega interpretiranja, utemeljevanja stališč, primerjanja in razvrščanja ter uporabe primernih strokovnih izrazov. Zato je njihova obravnava obvezna. Učitelj ob njih lahko po presoji dijake tudi preverja.

Različni modeli obravnave obveznih in prostoizbirnih besedil so že v veliki meri podani v didaktičnih priročnikih Književnost v letniku srednje šole (ZRSŠŠ, ur. Vinko Cuderman), v publikacijah iz serije Učna ura s-z (ZRSŠŠ) in v drugih strokovnih knjižnih in periodičnih tiskih.

Na koncu vsebinskega dela učnega načrta za pouk književnosti so dodani predlogi za aktualizacijo: zajemajo razgledovanje po slovenskih knjižnih zbirkah, literarnih nagradah, literarni periodiki in po književnosti v občilih. Količino in poglobljenost teh obravnav učitelj prilagaja interesom dijakov.

Učitelji slovenščine naj vsako leto pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami UN učitelje predmetov, ki obravnavajo podobne teme (tuji jeziki in književnosti, zgodovina, sociologija, umetnost, ...).

Učitelje drugih predmetov naj tudi opozorijo, da so primerno branje, pisanje, govorjenje in poslušanje tudi njihova skrb.

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

6.1. OBVEZNI NAČINI

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja pri pouku slovenščine:

6.2. PRIPOROČILA UČITELJEM

1. Preverjanje in ocenjevanje pri jezikovnem pouku

Preverjanje pri jezikovnem pouku poteka v okviru standardnih dejavnosti in vsebin. Delno zunanje preverjanje je predvideno pri zaključnem izpitu, notranje preverjanje pa je:

e) delno (sprotno preverjanje posamezne sporazumevalne zmožnosti pa tudi opisovanja in razlage ter ponazarjanja strokovnih jezikoslovnih izrazov);

f) celovito - preverjajo se kompleksnejše dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih (sklenjeni govorni nastop, tvorba raznih besedilnih vrst, razčlenjevanje neumetnostnega besedila, primerjava umetnostnih in neumetnostnih besedil).

Ocenjevanje je kombinacija analitičnega in celostnega -- z opisnimi merili. Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.

2. Preverjanje in ocenjevanje pri pouku književnosti

Tudi pri poku književnosti preverjanje poteka v okviru standardnih dejavnosti in obveznih ter prostoizbirnih vsebin. Preverjanje je deloma zunanje (pri zaključnem izpitu) in notranje.

Notranje preverjanje je:

- delno:

g) sprotno preverjanje posameznih sestavin književnih sposobnosti, npr.:

h) preverjanje posameznih sestavin književnega znanja, in sicer:

celovito:

Ocenjevanje je analitično (točkovno) ali celostno (holistično) -- z opisnimi merili. Zlasti pri celovitem pisnem preverjanju je kombinacija obojega. Načini preverjanja in oblikovanja ocenjevalnih meril so opisani v priročniku B. Krakar Vogel: Teme iz književne didaktike (ZRSŠŠ 1995, 1997).

Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno, ustvarjalno pisanje pa se praviloma vrednoti opisno. Učitelj lahko dijaka za ustvarjalno pisanje oceni tudi s številčno oceno, kadar je opisna ocena izdelka ugodna in učinkuje na dijaka motivacijsko.

3. Dijak pri pouku slovenskega jezika in književnosti dobi v šolskem letu več ocen iz delnega preverjanja v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja, v okviru celovitega preverjanja pa vsaj eno oceno za govorni nastop (izmenično pri jezikovnem pouku in pri pouku književnosti) ter tri ocene za pisna besedila (dve za drugotna pisna besedila ob prebranih litrerarnih delih in eno za pisna neumetnostna besedila).

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Predmet slovenščina se smiselno povezuje s sorodnimi humanističnimi predmeti, s poukom tujih jezikov ter strokovnimi predmeti, saj je sposobnost razumevanja in tvorjenja besedil pomembna za uresničevanje ciljev vseh predmetnih področij.

Pri pouku književnosti so medpredmetne teme organsko vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja, pri jezikovnem pouku pa v vsebine (vrste besedil), ob katerih se uresničujejo operativni cilji predmeta.