Učni načrti za sodobne plesne tehnike, balet, uporabno anatomijo, glasbo, zgodovino plesa in odrske umetnosti ter ustvarjalno delavnico so bili sprejeti na 15. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 7. 5. 1998.
VSEBINA
1. Sodobne plesne tehnike
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
2. Ustvarjalna delavnica
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
3. Balet
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
4. Uporabna anatomija
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
5. Glasba
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
6. Zgodovina plesa in odrske umetnosti
III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN NEKATERE MEDPREDMETNE POVEZAVE
IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA
Predmetu sodobne plesne tehnike je v štirih letih namenjenih 840 ur.
Sodobne plesne tehnike je osnovni strokovni predmet te smeri. Dijaku v štirih letih da potrebno cehovsko znanje. Delo je praktične narave in poteka kontinuirano vsa štiri leta. Plesne tehnike se izmenjujejo in stopnjujejo po težavnosti.
Težnja je z obsežno plesno prakso razviti mnogostranskega plesalca. Usvojiti morajo močno plesno tehnično bazo, ki bo predstavljala trdno izhodišče različnim koreografskim formam in stilom sodobnega plesa. Z različnimi plesnimi tehnikami dijaki izdelajo svoje plesno telo, tako da razvijajo:
- pravilno postavitev telesa v mirovanju in gibanju,
- občutek za ritem in zvočno spremljavo,
- široko gibalno besedišče,
- plesnost,
- kvalitetne in ekspresivne moči posameznika,
- telesno pripravljenost (gibljivost, hitrost, vzdržljivost, moč, koordinacijo,
ravnotežje),
- zavedo se omejitev in jih odpravljajo,
- bogatijo spomin.
Sodobni ples je razvil že vrsto različnih plesnih tehnik (Cunningham, Limon, Graham, Hawkins, Horton, release, body mind centering, contact improvisation, študije Labanove metode, sodoben ekspresionistični ples, tehnika Alexander, metoda Feldenkrais...).
Pri poučevanju bomo izmenično in po stopnjah učili nekatere najbolj znane in najprimernejše tehnike za osnovo sodobnega plesalca, priporočamo pa čim več dopolnitev z različnimi pristopi k tehniki.
a) SODOBNA PLESNA TEHNIKA CUNNINGHAM
Tehnika:
1. Vaje za hrbet:
- curve, bounce, twist, tilt, projecting in the space, rotate,
- v teh vajah postavimo osnovo za povezavo hrbtenice in nog (z uporabo trebušnih
mišic kot centra in "povezovala" med ostalimi deli telesa),
- pridobimo in ohranjamo pravilno vertikalno postavitev telesa, ta pa vodi
v ustvarjanje ravnotežja zgornjega dela telesa in razmerja do ostalih. Tako
vzpostavi zgornji del telesa kot ravnotežni center ali kot motor gibanja.
2. Vaje za noge:
- pliés, dégagés, dévelopés, extensions, leg circles, ki so spet prek centra
povezani z zgornjim delom telesa,
- uporaba elementov gibanja telesa (curve, arch) istočasno z delom nog.
3. Vaje povezav - variacije:
- ritmično zahtevne vaje skokov, obratov, izrabe ravnotežij in drugih elementov
(vaje na pet, šest...- neobičajni ritmični obrazci).
b) SODOBNA PLESNA TEHNIKA GRAHAM
Pristop:
Vaje so narejene v obliki tem in variacij. Tema vaje je brez nepomembnih gibov in okraskov. Variacije na te teme nastanejo s širitvijo od izoliranega oziroma posameznega giba k splošnemu z uporabo celega telesa. Variacija ne glede na težavnost ohrani odnos do teme.
Temeljni princip giba je ukvarjanje s posameznimi deli telesa, kot so trup, roke, hrbet, stopala, noge...
Tehnika:
Dijaki praktično in teoretično spoznajo osnove plesne tehnike Graham:
- poseben način uporabe hrbtenice (contraction - release princip gibanja)
- uporaba zemeljske težnosti kot dinamičnega principa med plesalčevim telesom
in težnostjo,
- tekoče, organsko gibanje iz centra v pelvisu.
1. Vaje na tleh so osnova za nadaljevanje stoje. Vaje na tleh zajemajo:
bounces, breathing on two and four counts, breathing on the spiral, leg openings,
flexion and extension in second, deep stretches, turns around the back, back
extensions, contractions with the leg around the knee, knee exercises, exercise
on six.
2. Vaje stoje
parallel brushes to all sides and with the contractions, contractions
over with deep plies, walks through second, side stretches, shifts, leg swings,
prances, preparations for the jumps.
3. Vaje po prostoru
walks, triplets, triplet turns, step draws, prances, prances with turns,
preparation for brush leap, contraction and reliese pivot turns, skips, skips
to second, travelling step.
4. Vaje padcev
Niz padcev vstran, naprej, nazaj v različnih ritmih in hitrostih.
5. Variacije
Krajše plesne sekvence, ki zajemajo v tehničnih vajah naučeni gibalno
besedišče.
c) SODOBNA PLESNA TEHNIKA HAWKINS
Tehnika Hawkins je način dela s telesom, s katerim dosežemo:
- da sa plesalec lahko v vsakem trenutku zaveda položaja svojega centra telesa
(medenice) in da je gibanje posledica sprememb v legi centra,
- da sta plesalec in gib lahko v medsebojnem ravnovesju, da pa tega ne ohranjata
napetost in moč mišic, temveč sposobnost za nenaprezanje,
- da lahko koeksistira velika hitrost gibanja z ohranjanjem ravnotežja v mirovanju
(pri hitrih spremembah v vse smeri in kratkih časovnih enotah),
- da plesalec lahko pridobi kvaliteto gibanja, opredeljeno kot "bound
flow" in "free flow"; subtilno, intenzivno in neagresivno gibanje,
značilno za plesni stil Erica Hawkinsa.
Tehnika:
1. Vaje na tleh:
- ogrevanje centra telesa z nihanjem, kontrakcijo, raztegnitvijo in relaksacijo,
- kombinacija vaj leže, sede in spreminjajoč lego za pridobivanje hitrosti
gibanja ob prehodu iz napetega v sproščeno stanje (ki se ponavlja),
- sklop vaj za ogrevanje nog
- vaje za koordinacijo gibanja nog, rok in trupa z vrtilnim momentom in odrivom.
2. Vaje stoje:
- nadaljevanje ogrevanja nog s kombinacijo počepov v repetativnih serijah,
- vaje za ravnotežje, stoja in gibanje zgornjega dela telesa s stojo na eni
nogi,
- koordinacija gibanja zunaj ravnotežja,
- vaje za izravnavo intenzivnosti gibanja zgornjega in spodnjega dela telesa,
- gibalna analiza kombinacije na mestu; pozneje jo pripravljamo v prostoru.
3. Vaje v prostoru:
- vaje za pridobivanje občutka za potovanje medenice po prostoru,
- skoki z enostavno koordinacijo hitrosti gibanja in mirovanja,
- kombinacije vaj, povezane v plesno celoto (poudarek na dinamiki sprememb
v gibanju in mirovanju).
d) "NOVA" PLESNA TEHNIKA
New dance (na Zahodu poimenovan ples devetdesetih) vsebuje veliko različnih pristopov v poučevanju tehnike. To so izpeljanke starejših plesnih tehnik, novih pristopov, borilnih veščin, elementov akrobatike, tradicionalnih plesov, predvsem pa vedno novih metod ustvarjalcev sodobnega plesa. S temi individualnimi pristopi učiteljev bodo dijaki seznanjeni z najaktualnejšimi plesnimi tokovi pri nas in v svetu. Skupno tem pristopom je, da iščejo vire in impulze gibanja v telesu samem (refleks, telesni položaj, natančnosti v gibanju sklepov, dihanju...), praktičnih in estetskih obrazcih, energičnih akcijah, sproščenosti, spreminjanju stanj, gestah...
V vajah pa razvijajo in raziskujejo poleg že prej navedenih še :
- pozornost (živo telo, ki reagira na zunanje in notranje spodbude),
- poglobljeno delo na tleh.
Tehnika:
Zaradi različnih metod poučevanja bomo tu opredelili le posamezne možne sklope, ki jih pedagogi organizirajo glede na svoj pristop.
1. Sprostitev:
- vaje dihanja,
- masaža, kot priprava telesa za vadbo,
- raztegovanje.
2. Vaje na tleh so namenjene:
- postavitvi centra telesa,
- ogrevanju in zaščiti vseh izpostavljenih delov telesa plesalca,
- osvojitvi in analizi besedišča plesa na tleh,
- razvijanju moči in koordinacije ob drugačni razporeditvi teže.
Priporočila:
V začetku izvajamo vaje počasi, da bi dijaki osvojili spretnost in spoznali koristnost stika s tlemi, kasneje pa vaje pospešimo in povežemo v krajše sklope. Dijake je potrebno seznanjati s pravilno vadbo in varnostjo.
3. Vaje stoje
Sklopi vaj za koordinacijo in pravilno vertikalno postavitev telesa kot
pri ostalih tehnikah: pliés, twist in rotacije, vaje za stopalne sklepe, vaje
za hrbet in vrat, vaje za noge, swings - za noge, roke ter kombinacije obojih,
extensions.
4. Vaje po prostoru:
- gibanje po prostoru - vaje za razvijanje občutka za potovanje po prostoru,
- plesne kombinacije, sestavljene iz prej obdelanih sklopov vaj.
Standard znanj je opredeljen z operativnimi clji in vsebinami.
Primer razporeditve tehnik:
|
|
prvo ocenjevalno obdobje |
Drugo ocenjevalno obdobje |
tretje ocenjevalno obdobje |
|||
|
I. letnik |
Cunningham 2/3 |
Graham 1/3 |
Cunningham 2/3 |
Graham 1/3 |
Cunningham 2/3 |
Graham 1/3 |
|
II. letnik |
Cunningham 2/3 |
Graham 1/3 |
Cunningham 1/3 |
nova 2/3 |
Cunningham 1/3 |
nova 2/3 |
|
III. letnik |
Hawkins ali Limon 3/3 |
Hawkins ali Limon 3/3 |
Hawkins ali Limon 3/3 |
|||
|
IV. letnik |
Cunningham 1/3 |
nova 2/3 |
Cunningham 1/3 |
nova 2/3 |
Cunningham 1/3 |
nova 2/3 |
I. letnik
|
210 šolskih ur sodobne plesne tehnike |
6 šolskih ur na teden |
3 plesne ure |
V prvem letniku učimo po dve plesni uri plesne tehnike Cunningham in uro
tehnike Graham v vseh ocenjevalnih obdobjih.
Plesna tehnika Cunningham ima logične povezave z baletom, tako da se predmeta podpirata. Razlika je v drugačni uporabi hrbtenice, ki se je razvila iz osnovne vertikalne baletne postavitve telesa. Za močen in artikuliran hrbet plesalca je zelo pomembna plesna tehnika Graham. Uvajamo jo postopno, da bi dijaki lahko osvojili vse te različne elemente. Plesno tehniko Cunningham je treba vaditi stoje in v prostoru, pri tehniki Graham pa so zelo poudarjene vaje na tleh.
II. letnik
|
210 šolskih ur sodobne plesne tehnike |
6 šolskih ur na teden |
3 plesne ure |
V prvem ocenjevalnem obdobju drugega letnika je razmerje med tehnikama (Cunningham in Graham) ostalo isto. Zahtevnost vadbe se stopnjuje.
V drugem in tretjem obdobju tega letnika uvedemo novo plesno tehniko. Namenjena je ne le vadbi telesa kot ostale tehnike, ampak tudi seznanjanju z najaktualnejšimi plesnimi tokovi v svetu. Z značilnim sproščenim gibanjem in mehkejšo vadbo pa bo vzpostavila večjo kritičnost in distanco do tehnik, ki so jih dijaki vadili dotlej.
III. letnik
|
210 šolskih ur sodobne plesne tehnike |
6 šolskih ur na teden |
3 plesne ure |
V tretjem letniku bomo učili plesno tehniko Hawkins ali Limon (odvisno od trenutnih kadrovskih možnosti) - lahko kombiniramo z novo plesno tehniko.
Obe tehniki ponujata drugačno kvaliteto - mehkejši način gibanja kot v prvih dveh letnikih. Zahtevnost tehnike je potrebno uskladiti z dotlej usvojenim znanjem.
IV. letnik
|
210 šolskih ur sodobne plesne tehnike |
6 šolskih ur na teden |
3 plesne ure |
V četrtem letniku se vrnemo h kombinaciji plesne tehnike Cunningham in nove plesne tehnike, vendar na višji zahtevnostni stopnji. S tem nadaljujemo močno tehnično vadbo.
Razmerje med urami, namenjenimi obem tehnikam, je vse leto: plesna ura tehnike Cunningham in dve novi.
Če le dopuščajo kadrovske možnosti, je smiselno vsaj v četrtem letniku uvesti čim več ur nove plesne tehnike.
Ocenjevanje poteka ob zaključku posameznega ocenjevalnega obdobja. Ob svetovanju pedagoga znanje ovrednoti komisija (najmanj tričlansko komisijo sestavljajo plesni pedagogi in umetniško vodstvo šole). Ob zaključku šolskega leta pa se pri ocenjevanju upošteva še zaključni letni nastop.
Predmetu ustvarjalna delavnica je v štirih letih namenjenih 770 ur.
Predmet dopolnjuje in nadgrajuje osvojena, strogo določena znanja iz predmetov sodobne plesne tehnike in balet. Je ključnega pomena pri oblikovanju ustvarjalnega in samostojnega plesalca. Stalen proces ustvarjanja, opazovanja in analiziranja plesa teži k oblikovanju takšnega umetnika.
Da bi se dijak lahko gibalno izražal, mora ne le obvladati telo in različne plesne tehnike, ampak tudi prebujati in razvijati svojo ustvarjalnost. To je glavni cilj delavnice.
Ure ustvarjalne delavnice so namenjene:
- ustvarjanju, opazovanju in analiziranju plesa,
- osebnostnemu razvoju posameznika (osvobajanje tenzij in iskanje kreativnega
stanja duha),
- polemiziranju o naučenih tehnikah in raziskovanju ter razvijanju lastnega
gibalnega izraza,
- vzgajanju radovednosti, motiviranosti, voljnosti in zadostnosti za ustvarjalno
delo,
- razvijanju oderske prezence,
- razvijanju inovativnosti in kritičnosti pri selekciji in kompoziciji plesnega
materiala,
- vzgajanju ritmičnega posluha,
- iskanju in izbiranju glasbe za ples,
- razvijanju samostojnosti in spretnosti v ustvarjalnem procesu,
- spoznavanju in razumevanju umetniškosti in različnosti koreografskih pristopov,
idej in konceptov ter raziskovanju te palete,
- večanju zavedanja lastnih potencialov z delom v skupinah, parih in posamezno.
a. GLEDALIŠKI LABORATORIJ
Cilji
Če opazujemo otroka ali žival pri igri, vidimo, da se giblje preprosto, svobodno in naravno. Ta naravnost je temelj za dosego kreativnega stanja duha in je potrebna za vsakega nastopajočega (plesalca igralca, glasbenika...). To je glavni cilj te delavnice.
V vajah za sprostitev, čutni spomin, improvizacijo, scenske prizore... se dijak osvobaja telesnih in miselnih napetosti, razvija koncentracijo, zbranost in poglablja občutljivost za zaznavanje.
Vsebina
Principi in tehnika: (vir: Stanislavski, Konstantin Sergejevič:
Sistem I-VI, Knjižnica MGL, Ljubljana)
1. Relaksacija: fizična in psihična sprostitev. Strah in napetost zatirata
miselne in fizične procese ter preprečujeta nastopajočemu, da bi dosegel kreativno
stanje duha.
2. Zvok in gib: zaslediti spontan vzgib, mu slediti in ga razviti.
Razvijati zamisel, čustvo in akcijo z zvokom in gibom. Vaja napeljuje k tveganju
in rušenju lastnih vzorcev navad.
3. Predstaviti se: biti pred ostalimi, tukaj in zdaj.
4. Igre: v njih plesalec izraža svojo življenjsko izkušnjo in jo povezuje
z domišljijo.
5. Čutni spomin: vaje, ki omogočajo ponovno doživljati ustrezne minule
izkušnje v zahtevanem trenutku na sceni.
6. Prizori :
a) nemi (zamišljen prizor): psihofizična akcija, namenjena osvoboditvi telesa
v akciji in giba,
b) dramski sodobni in klasični avtorji: analiza besedila, psihofizična akcija,
notranji monolog in podtekst. Te vaje omogočijo organsko izkušnjo besed in
misli v povezavi s čuti). Možne so različne vaje v povezavi z besedilom, ki
so namenjene osvoboditvi besedila samega, akcije in giba.
7. Improvizacija (besedna in gibna): izhodišče je zamišljen prizor,
na katerega se je treba odzvati; je stopnja dela s tekstom in tudi možen pristop.
S tem dijaku razvijamo fantazijo in iznajdljivost.
Pri naštetih vajah bomo v dijakih razvijali koncentracijo, poznavanje njega samega, drugih, okolice in širšega konteksta. Izpostavili bomo njihovo zmožnost za oblikovanje lastnih idej, svobodo tveganja, prilagodljivost spremembam situacij in trenutkov in odstranjevanje stereotipov, mehaničnosti in nezavedanja.
b. IMPROVIZACIJA
Cilji
Bistvo te delavnice je spopasti se z dano nalogo brez predhodne priprave. V vajah improvizacije ustvarjamo situacije, v katerih so dijaki prisiljeni hitro reagirati in se odločati. S tem želimo v dijakih vzgajati: hitro dojemanje naloge, spontano reagiranje, razvijanje sposobnosti za mišljenje, vživljanje, fantazijo in koncentracijo.
Pomemben del teh ur so tudi sprotni pogovori in analize izvedenih vaj. Dijaki morajo tako svoja dejanja razčleniti in akcije verbalizirati, predvsem pa je bistvena izmenjava izkušenj posameznika z izkušnjami preostalih.
Vsebina
a) Osnovne smernice raziskav:
- posamezni deli telesa,
- gibanje in mirovanje,
- teža telesa,
- oblika,
- dvo- in tridimenzionalnost,
- smeri v prostora,
- hitrost,
- ritem,
- energijski potencial.
Te smernice so temelj raziskovanja posameznika, dueta in skupine. S postopnim uvajanjem vaj v parih in skupinah razvijamo kontaktno improvizacijo in njene osnovne elemente (sledenje, podpora, poteg, potisk, vodenje, nevtralizacija, ritmično nasprotje...).
IMPROVIZACIJSKE VAJE - primeri (vir: Blom, L. A.; Chaplin, L.T.; The Moment of Movement, Dance Improvisation; Dance Books Ltd, London)
1. Sprostitev in zaupanje
Vaje, namenjene oblikovanju odgovornosti do partnerjev, kreativnega ozračja
in budnosti.
2. Posameznik, par, skupina
Kot osnovni napotek dijakom pri teh različnih vajah (odvisne so od pristopa
učitelja) uporabimo določen fizični obrazec (npr.: stik med partnerjema, začetni
položaj v prostoru...), raziskavo določene osnovne smernice (zgoraj navedene)
ali pa tudi kakšno drugo vzpodbudo (literarno delo, fotografijo, stavek, besedo,
film...).
3. Čutila
Določajo kvaliteto zaznavanja in s tem reakcijo, le-ta pa se izrazi v
gibanju.
Vaje morajo biti podane na način, da izzovejo posameznika, da ta zunanjo spodbudo uporabi kot motivacijo za gibanje.
4. Elementi gibanja
Obdelava in raziskovanje prostora, časa, giba in njegovih kvalitet.
c. KOMPOZICIJA
Cilji
Kompozicija je zavestno dograjevanje ustvarjalnega domisleka, znanje, kako oblikovati in strukturirati ples. Korak naprej od improvizacije pomeni kritično ocenitev in selekcijo nabranega materiala.
Ob tem dijaki razkrivajo in razvijajo svojo osebnost, svoj odnos do dela in svoje umetniške potenciale.
Vsebina
a) Elementi konstrukcije in način obdelovanja in sestavljanja elementov:
- motiv,
- ponavljanje,
- variacije in nasprotja,
- vrh,
- razmerje in ravnotežje,
- prehodi,
- logični razvoj,
- enotnost.
b) Spoznavanje metod kompozicije (vir: Jacqueline M. Smith-Autard: Dance Composition, A Practical Guide for Teatchers, A & C Black, London)
Primer za raziskovanje kompozicije, ki jo lahko oblikujemo za posameznika,
pare ali skupino:
1. osnovni motiv, ki ga s pomočjo zgoraj naštetih elementov konstrukcije razvijejo
v temo
2. variacije osnovne teme:
- uporaba značilnosti akcije (npr.: obe strani telesa, različni deli telesa,
dodatki k osnovni akciji - skoki, iztegi, zasuki, flow, odštevanje delov teme,
simetrija-asimetrija)
- uporaba različnih kvalitet (ponovitev, sprememba hitrosti, teža, čas, flow,
kontrastnost),
- uporaba prostorskih posebnosti in rekvizitov,
- uporaba odnosov,
3. ponavljanje: ob delu s skupino s ponavljanjem tem in motivov razvijemo
aspekte časa (sočasnost, kanon) in prostora,
4. fraziranje motivov, sekcij in oblikovanje (poudarek na ritmu).
d. GLASBENA DELAVNICA
Cilji
Predmet glasba je v treh letih seznanil dijake s temeljnimi glasbenimi principi.
Glasbena delavnica pa je namenjena praktični uporabi in nadgrajevanju tega
znanja:
- z uporabo in primerjavo pridobljenega znanja (vključevanje aktualnih glasbenih
usmeritev oziroma primerjave),
- možnostjo za izražanje dijakovega lastnega ritmičnega impulza (spodbujanje
glasbene, predvsem ritmične, ustvarjalnosti),
- iskati njim ustrezne glasbene vsebine na gibno osnovo (postavljeno v delavnicah
kompozicije).
Vsebina
Izpostavili bomo dva principa ustvarjanja v glasbeni delavnici:
1. GLASBA - RITEM - PLES
Izbiri zanimivejših ritmičnih trenutkov v določenih, že prej analiziranih
glasbenih kompozicijah bo sledilo poustvaranje na inštrumentih (Orffov inštrumentarij).
Ob izbrani oziroma ustvarjeni glasbi bodo dijaki izvajali plesno improvizacijo
in le-to kasneje organizirali v plesno kompozicijo glede na strukturo glasbe.
2. PLES - RITEM - GLASBA
Ob izbranem plesnem materialu bodo dijaki improvizirali ritem ali pa skomponirali
ustrezne, enostavne glasbene primere.
e. KOREOGRAF – INTERPRET
Cilji
V tem delu delavnice, ki je del vzgoje plesalca sodobnega plesa, želimo dati možnost posameznikom, ki jih zanima koreografija. Dijaki, ki jih to zanima, in za to nadarjeni posamezniki bodo lahko postavili svoje koreografije, tisti, ki jih bolj zanima vloga plesalca - interpreta, pa se bodo v proces vključili z druge strani.
V tej delavnici delujejo dijaki večinoma samostojno. S samostojnostjo dosežemo glavne smotre te delavnice. Vsi pedagogi (plesnih tehnik, delavnic, teoretičnih predmetov, pa tudi zunanji svetovalci, če je potrebno) so jim na voljo s strokovnimi nasveti, vodstvom, pogovorom...
Boljše koreografije so predstavljene javno na zaključni prireditvi, sicer pa so vse izvedene na internih šolskih predstavitvah.
Če dijaki ne kažejo zanimanja za koreografiranje, se delo z dvema koreografoma podaljša čez tri ocenjevalna obdobja ali pa je treba povabiti še tretjega koreografa (odvisno od materialnih in finančnih možnosti).
Druga dva semestra sta namenjena vsak enemu koreografu, ta dva pripravita krajše koreografije za zaključno šolsko prireditev, ki je del maturitetne naloge - obvezni interpretaciji. Delavnica bo razvijala posameznikove interpretacijske sposobnosti in dala možnost posamezniku v štirih letih naučene veščine uporabiti v procesu in na odru.
Vsebina
1. Samostojno delo:
- raziskave povezav med zvokom, glasbo in možno spremljavo,
- konceptualizacija koreografskih postavitev,
- razvijanje osebnega repertoarja,
- eksperimenti s prostorom, objekti in ostalimi mediji,
- uprizoritev (javna ali interna).
2. Koreografija - dve koreografiji.
3. Zaključna javna uprizoritev.
Standard znanj je opredeljen z operativnimi cilji in vsebinami
Primer razporeditve delavnic:
|
|
prvo ocenjevalno obdobje |
drugo ocenjevalno obdobje |
tretje ocenjevalno obdobje |
|
|
I. letnik |
gledališki laboratorij |
gledališki laboratorij |
improvizacija
|
|
|
II. letnik |
improvizacija |
improvizacija in kompozicija |
improvizacija in kompozicija
|
|
|
III. letnik |
improvizacija in kompozicija |
improvizacija in kompozicija |
improvizacija in kompozicija |
glasbena delavnica |
|
IV. letnik |
koreografija –interpretacija I. |
koreografija –interpretacija II. |
koreografija – interpretacija III.
|
|
I. letnik
|
140 ur ustvarjalne delavnice |
4 šolske ure na teden |
2 plesni uri |
Ustvarjalna delavnica v prvem letniku zajema gledališki laboratorij in improvizacijo (predvsem plesno).
Prvi dve ocenjevalni obdobji gledališkega laboratorija sta namenjeni osvobajanu tenzij in doseganju ustvarjalnega stanja duha. Te cilje bomo dosegali postopoma s sprostitvijo, igro in nato improvizacijskimi prizori.
Zadnje obdobje pa bo natančnejše raziskovanje predvsem plesne improvizacije, ki je prvi korak vsakega kreativnega koreografiranja. Osvobojeno telo in misli iz gledališkega laboratorija dobijo logično nadaljevanje v improvizaciji.
II. letnik
|
140 ur ustvarjalne delavnice |
4 šolske ure na teden |
2 plesni uri |
Drugi letnik tega predmeta je namenjen improvizaciji; v naslednjih dveh obdobjih jo nadgrajujemo in razvijamo v kompozicijskih vajah. Znanje iz prvega letnika poglabljamo in razširjamo.
III. letnik
|
210 ur ustvarjalne delavnice |
6 šolskih ur na teden |
3 plesne ure |
V tretjem letniku nadaljujemo improvizacijo in kompozicijo, ki je zavestno dograjevanje ustvarjalnega domisleka (izbranih idej in plesnih materialov iz predhodnih predmetov).
Zadnji mesec tretjega ocenjevalnega obdobja posvetimo glasbeni delavnici, kjer bodo dijaki raziskovali in uporabljali glasbo za ples. Pridobljeno glasbeno znanje iz treh let bodo lahko uporabili in raziskovali v kombinaciji s plesnim materialom.
IV. letnik
|
280 ur ustvarjalne delavnice |
8 šolskih ur na teden |
4 plesne ure |
V prvem ocenjevalnem obdobju zadnjega letnika pridejo dijaki v zadnjo fazo ustvarjalnega procesa programa: iz priprave (ure plesnih tehnik in gledališkega laboratorija) prek raziskovanja (gledališki laboratorij in improvizacija) do zavestne selekcije in oblikovanja idej (kompozicija) in formiranja. To obdobje je namenjeno objektivizaciji in konceptualizaciji dijakovega lastnega materiala. Dijaki v delavnici koreograf –interpret izoblikujejo svoje lastne koreografije ali pa sodelujejo s sošolci kot interpreti.
Drugi dve obdobji sta namenjeni izpitnima koreografijama, vsako enemu povabljenemu koreografu; vsak pripravi z dijaki po eno zaključno koreografijo (predstavljena na letnem zaključnem nastopu ).
Če se noben dijak ne odloči za koreografijo, delo s povabljenima koreografoma traja dalj časa (vsak po pol šolskega leta) ali pa (odvisno od materialnih možnosti) šola povabi še tretjega koreografa.
Pri poučevanju tega predmeta je nepogrešljiva koordinacija med posameznimi delavnicami. Prehodi iz ene v drugo naj bodo logični in se morajo nadgrajevati. Tako od gledališkega laboratorija, prek improvizacije, kompozicije in koreografije podamo celosten pogled v kreativni proces.
Glede na to, da je delo raziskovalne narave med procesoma skorajda nemogoče, predvsem pa nesmiselno ocenjevati, komisija oceni dijaka ob koncu konferenčnega obdobja in ob koncu šolskega leta, oceni ga na podlagi predlaganih ocen in mnenj o osebnem razvoju posameznikov (napišejo jih pedagogi) in na podlagi praktičnega dela (predstavljenega bodisi na javni uprizoritvi bodisi v razredu).
Predmetu balet je namenjenih 420 ur.
Balet je v izobraževanju sodobnega plesalca pomembna dopolnitev k znanjem sodobnih plesnih tehnik. Predmet je prilagojen potrebam sodobnega plesalca. Poučujemo ga kontinuirano vsa štiri leta.
a) s praktičnimi vajami razumeti in usvojiti osnovno gibalno besedišče klasičnega
baleta (značilni stilistični principi in pravila ter razvijanje le-teh),
b) dopolnitev plesnotehničnega znanja,
c) razviti sposobnosti za uporabo te tehnike,
d) spodbujati spoštovanje baletne tradicije kot umetnosti.
I. Postavitev telesa
a) Šest osnovnih vertikalnih pozicij telesa (stopala, noge, torzo, roke in pogled) kot funkcionalna osnova klasičnega baleta:1.,2.,3.,4.,5.in 6. pozicija.
b) Organizacija in preciziranje geometrije telesa v klasični geometriji prostora:
- en avant
- en arričre
- ŕ la seconde
- croisé, effacé en avant et en arričre
- en haut
- en bas.
II. Osnovni elementi klasičnega besednjaka - vaje ob drogu
1. Razumevanje klasične vertikalne drže torza s primarno rotacijo nog v kolenih
in sklepih (navznoter in navzven) ter kot posledice isto rotacijo v ostalih
sklepih in delih telesa; to omogoča pravilno postavitev telesa.
2. Sposobnost za uporabo vseh rotacijskih mišic telesa vselej v klasični in
anatomsko pravilni vertikalni drži "en dehors".
3. Obvladovanje krožnega giba rok in nog okoli vertikalne osi telesa.
4. Rotacija stopal - anatomsko pravilna uporaba stopal v klasičnih pozicijah
in pri obremenitvah na celem stopalu, polprstih in na konicah prstov.
5. Kompenzacija in vertikalno prenašanje teže prek stopal, kolen, pelvisa
in hrbta v tla ter od tal na polprste, konice prstov ter odskok in doskok.
6. Ravnotežje - obvladovanje vertikalne osi en dehors na obeh nogah in na
eni nogi v:
- stabilnem ravnotežju (balance)
- rotacijskem ravnotežju (pirouettes).
7. Koordinacija krožnega, pravokotnega in diagonalnega giba rok, nog in pogleda
glede na vselej vertikalno os, ki jo telesu določa klasični kodeks.
III. Vpetost baleta v klasična pravila ali obvladovanje in povezovanje osnovnih elementov v ritmično dinamične celote
Funkcionalnost osnovnih elementov vaj na sredini
1. Obvladovanje klasične geometrije telesa v prostoru in prenašanje tega principa
po prostoru.
2. Razumevanje prenašanja vertikalne osi osnovnih klasičnih likov po prostoru
ter v višino (skoki). Osnovni elementi vaj ob drogu, preneseni v sredino.
3. Vezava in urjenje različnih osnovnih elementov v kombinacijah na celih
stopalih, polprstih in v skoku po ritmično melodičnih lastnostih klasične
glasbe: andante, allegro, adagio, valse, petit allegro, grand allegro, grand
valse.
4. Rotacijsko gibanje (pirouettes, tours) kot samostojne prvine klasičnega
baleta.
5. Koordinacija telesa in telesa v prostoru v svobodnih koreografskih kombinacijah
po prostoru.
6. Obvladovanje stabilnega in rotacijskega ravnotežja v sredini in v kombinacijah
različnih elementov ter različno dinamičnih tempih.
IV. Prvine kvalitete
a) Razumevanje, preciznost in jasnost v prikazu klasične geometrije in dinamike:
- v stilističnih pomenih (historični slogi glavnih šol klasičnega baleta:
francoska, ruska, angleška),
- v funkcionalnih pomenih (koordinacija, hermetičnost, preciznost, dinamične
kvalitete - lahkotnost, elastičnost, ostrina, moč).
b) Razumevanje slogov in dramskosti klasičnega repertoarja.
Standard znanj je opredeljen z operativnimi cilji in vsebinami.
Tri šolske ure baleta so razdeljene v dve krajši plesni uri (dve trajata približno 70 min; dopolnita vadbo sodobnih plesnih tehnik.
Izpitna komisija ob koncu konferenčnega obdobja in ob zaključku šolskega leta na podlagi mnenja pedagoga za klasični balet in praktičnega dela v razredu oceni znanje dijaka.
Predmet se poučuje v zadnjih dveh letnikih, in sicer po 70 ur.
Za plesalca, ki skoraj vsak dan privede svoje telo do roba vzdržljivosti in nenačrtno ter pretirano izrablja določene dele telesa, je zelo pomembno, da pozna osnovne zakonitosti delovanja posameznih sistemov. Tako lahko razvije svoje sposobnosti, se zaščiti pred poškodbami in ima osnovno znanje o svojem telesu.
Predmet bo potekal v začetku teoretično in se bo nadaljeval v praktično delavnico.
1. Osnove zgradbe in delovanja človeškega telesa:
- Gradbeni elementi človeškega telesa: celice - tkiva - organi - organski
sistemi
- Kosti, sklepi in mišice
- Živčevje in čutila
- Srce in krvna obtočila
- Dihala
- Prebavila
- Sečila in spolovila
- Žleze z notranjim izločanjem
- Koža
Pojasnilo
Dijak bo spoznal osnove zgradbe in delovanja posameznih organskih sistemov. K večji preglednosti mu bodo pomagala posebej pripravljena skripta. Poudarek bo na tistih organskih sistemih oziroma delih organskih sistemov in procesih, ki so povezani z gibom kot telesnim gradbenim elementom plesa.
2. Funkcionalna anatomija
Funkcionalna anatomija ali "funkcionalna analiza telesa v gibanju" je teoretična znanost o zakonitostih gibanja, ki v raziskovalne namene uporablja anatomska in fiziološka znanja o lokomotornem ter živčnem sistemu.
Praktična uresničitev teh znanj za plesalčevo globlje spoznavanje zakonitosti gibanja, njegovih meja in blokad ter možnih telesnih okvar ob zanemarjanju teh zakonitosti predstavlja osrednji element pouka.
Pojasnilo
Predmet poskuša dijaku približati skeletno zgradbo, delovanje sklepov in možnosti za gibanje, ki jih omogočajo in dovoljujejo prek krčenja in sproščanja posameznih mišičnih skupin. Ta del pouka poteka v obliki praktičnih vaj. Pri teh dijak spoznava procese na svojem lastnem telesu. Spozna delovanje težnosti na naše telo, ki sicer deluje kot navidezna omejitev, a je v resnici možnost za prodiranje v samo središče giba in iz njega nastajajočega plesa.
3. Varovanje pred poškodbami
Ker dijaki spoznajo skeletno zgradbo, sestavo posameznih sklepov in funkcijo različnih mišičnih skupin, lahko skupaj izpeljemo glavne postavke varovanja pred poškodbami. To pomeni, da bodo s sintezo pridobljenega znanja znali s svojim telesom (predvsem lokomotornim aparatom) ravnati tako, da poškodb ne bo. Tudi ta del pouka poteka v obliki praktičnih vaj.
2. Standardi znanj
Standard znanj je opredeljen z operativnimi cilji in vsebinami.
Specialnodidaktična priporočila so vključena v pojasnila k posemeznim tematskim sklopom. Vsebine se povezujejo predvsem s predmeti: biologija, sodobne plesne tehnike in ustvarjalna delavnica.
Ob zaključku vsakega ocenjevalnega obdobja bo znanje dijakov preverjeno
s pisnim testom. Ob zaključku šolskega leta sledi poleg preglednega testa
še ustno preverjanje znanja, pridobljenega na praktičnih vajah.
Predmetu glasba je namenjenih 140 ur v štirih letih.
Glasba in ples sta že od začetka tesno povezani umetnosti. Teoretične osnove, ki jih dijaki dobijo v štirih letih, se v okviru določenega števila ur in v glasbeni delavnici (je del predmeta ustvarjalna delavnica) ves čas dopolnjujejo s poslušanjem glasbe in praktičnim raziskovanjem glasbe za ples.
- uvod v poslušanje glasbe,
- spoznati temeljne principe ritmične notalnosti,
- pridobiti sposobnost za samostojno izbiranje za določeno koreografijo,
- seznanitev z glasbenim izrazoslovjem, ki je del splošne glasbene izobrazbe
in prvi pogoj pogovora o glasbi,
- historični pregled dogajanja v glasbi.
I. letnik
1. O glasbenem gradivu (kaj je zvok, barva, višina, trajanje)
2. Kako v glasbi ustvarjamo zvoke (človeku je bilo telo prvo glasbilo -
stična točka s plesom)
3. O glasbenem času in glasbenem prostoru
4. Oblika v glasbi
5. Oblikovni organizmi in njihovo združevanje
6. Graditev večdelnih oblik; dvodelnost, tridelnost
7. Sestavljene oblike; rondo, variacije
8. Razporeditve in prepletanja glasbene snovi (vertikala in horizontala)
Pojasnilo:
Prvi letnik je namenjen uvajanju v poslušanje glasbe in seznanjanju z glasbenim gradivom. S tem podamo osnovno vedenje o glasbi, v višjih letnikih pa se le-to dopolnjuje s historičnim pregledom glasbenega dogajanja.
Tako se mora dijak najprej seznaniti z osnovnimi glasbenoteoretičnimi pojmi, z oblikovnimi prvinami (motiv, tema, melodija...) in glasbenimi oblikami (rondo, sonata...). S tem dijaku omogočimo vstop na višjo raven sprejemanja glasbe in analitični vpogled v glasbeno mišljenje ( jezik). Tako se seznani z "glasbenim mišljenjem", ki je drugačno od plesalčevega mišljenja o glasbi, in hkrati išče vzporednice med njima. Na ta način v višjih letnikih raziskujemo odnose med glasbenikom in koreografom oziroma glasbo in plesom. Predvsem so zanimive velike umetniške povezave npr.: Čajkovski-Petipa, Stravinski-Bausch in Béjart, Cage-Cunningham, koreografi tišine, kot sta Lucinda Childes in Trisha Brown, Fernand Shirren - belgijski ples osemdesetih, ...
II. letnik
Glasbeni stili od renesanse do XX. stoletja
Pojasnilo
Ker glasbe ni mogoče ločiti od družbenega dogajanja in je razumeti ločeno od zgodovinske nujnosti, je smiseln zgodovinski pristop. Dijake zvočno seznanimo z bistvenimi glasbenimi novostmi, ki jih prinašajo ta obdobja in z glavnimi glasbenimi osebnostmi. Nakazane so razvojnost v glasbi in povezave med glasbenimi pojmi.
III. in IV. letnik
Obravnavanje glasbe in novih pristopov v XX. stoletju
Časovna razdelitev
I. 1907-1920:
- POZNA MODERNA (G. Mahler, R. Strauss).
- EKSPRESIONIZEM in zgodnja atonalnost (vzpon baleta, prevrednotenje funkcije
folklorizma, izbruh zgodovinske avantgarde).
II. 1920-1932
Prvo obdobje NEOKLASICIZMA, dodekafonija, jazz.
III. 1932-1950
Čas politizacije glasbe v Rusiji in Nemčiji, prvi uspehi filmske glasbe.
IV. 1950-1979
Pluralizem usmeritev; poudarjena tradicija; konkretna in elektronska glasba, glasba naklučja in odprta forma, avantgarde.
Pojasnilo
V XX. stoletju se prepletajo različne stilne usmeritve in kompozicijske šole (Schönberg in dunajska atonalna šola, Hindemith in njegov tonski sistem). Dijaki slušno zaznajo premik od tonalnih do atonalnih skladb ter se seznanijo s postopki dodekafonskega in serialnega komponiranja.
Učne ure so namenjene spoznavanju in analizi zanimivejših ter za plesalca poučnejših delov skladb skladateljev, pri katerih je v ospredju ritmična struktura (Bartok, Stravinski). Dijaki bodo seznanjeni še z nekaterimi načini ustvarjanja (npr.: improvizacija, aleatorika), ki jih srečujemo v glasbi in plesu, in o možnostih za prenašanje glasbenega oblikovanja v plesno poustvarjanje.
Standard znanj je opredeljen z operativnimi cilji in vsebinami.
Razumevanje glasbe je prvi pogoj za sprejemanje glasbe in nadgraditev t.i. ljubiteljskega odnosa do glasbe. Ni dovolj, da dijak glasbo samo posluša in se nanjo odzove. Temelj glasbe je estetsko razumevanje, to pa je čutno nepojmovno spoznavanje in doumevanje. Naslednji korak je prehod k pojmovnosti, torej združevanje estetskega in spoznavnega razumevanja. Pomembna je estetska izkušnja - to pomeni, da je večji del pouka namenjen poslušanju skladb z minimalnim verbalnim delom. Cilj poslušanja je doseči čim višjo stopnjo sposobnosti za intenzivnost poslušanja ter pri dijakih vzgojiti odnos do poslušanja.
Za plesalca je še posebno pomembna ritmična prvina glasbe. Pri pouku se seznanijo z ritmično urejenostjo v takte, od osnovnega (binarnega in ternarnega principa) do sestavljenih taktnih načinov, z ritmičnimi posebnostmi in bolj zapletenimi polimetričnimi strukturami. Dijaka tako usposobimo za ritmični zapis (ritmična notalnost).
Poznavanje osnovnih principov oblikovanja v glasbi, kot so kontrast, ponavljanje, izpeljevanje in stopnjevanje, omogoča doumeti glasbeno preteklost, stike, skladatelje in njihova dela. S tem se dijaki usposobijo (ker vedo, kaj v skladbi poiskati) za pravo izbiro glasbe za določeno koreografijo. Program daje možnost za to delo v glasbeni delavnici skupaj s koreografi.
Ob izvajanju tega predmeta je potrebno usklajevati predvsem pregledni historični del predmeta z zgodovino plesa in odrske umetnosti. To bi omogočilo dijaku celosten pregled vsakega obdobja.
Zasnova predmeta je takšna, da se razvije od povsem frontalne učne oblike, skupinskega dela, do individualnega pristopa (ob zaključni seminarski nalogi iz predloženih tem ali po izbiri). V poteku dijaki spoznajo različne metode, pa jih potem uporabijo pri zagovoru seminarske naloge.
Za hitrejši pregled uporabljajo dijaki interne skripte oziroma učne liste.
Znanje dijaka se preverja in ocenjuje ob vsakem zaključku konferenčnega
obdobja. Obvezno je seminarsko delo v zadnjem letniku; dijaka uvaja v samostojno
razmišljanje, ga seznanja z ustrezno literaturo.
Predmetu je namenjenih 105 ur (v 2., 3. in 4. letniku).
S tem predmetom dobijo dijaki veliko uporabnih in za izobraževanje pomembnih podatkov iz zgodovine odrske umetnosti, ob tem pa dopolnijo tudi svoje poznavanje zgodovine umetnosti, kot ga ponujajo drugi predmeti.
Predmet zgodovina plesa in odrske umetnosti je namenjen:
- seznanjanju dijakov s temeljnimi obdobji plesne in gledališke zgodovine
ter spoznavanju njihovih bistvenih značilnosti,
- poznavanju zgodovine lastne umetnosti in spoznavanje splošne kulturne
podlage gledališkega in plesnega fenomena. Dijaki bodo tako pridobili nujno
(splošno) izobrazbo, ki bi jo lahko navezali na širše kulturne in
zgodovinske značilnosti obdobij,
- razumevanju gledaliških in plesnih pojavov ter problemov sodobnega odrskega
ustvarjanja,
- doseganju celostne izobrazbe dijaka, ki zajema ne samo praktično in strokovno
izobrazbo, pač pa tudi osnovno razgledanost po zgodovini plesne in gledališke
kulture človeštva,
- dojemanju odrske umetnosti kot samostojnega kulturnega in duhovnega fenomena,
ki je v zgodovini prevzemal različne vloge in je pomemben del umetniške
kreativnosti človeka.
Tematski sklopi
I.leto
Obdobja do XX. stoletja
1. Začetki plesne umetnosti kot prvobitne umetnosti človeka.
Poudarek je na plemenskih kulturah in primitivnih narodih, ritualni vlogi
plesnih in gledaliških elementov, strukturi in pomenu obreda, povezanosti
posameznih odrskih elementov.
2. Antična doba, posebej razvoj gledališča in plesa od kultne
vloge pri starih Grkih do zabavne funkcije pri Rimljanih:
3. Orientalske odrske umetnosti: tema zajema tradicije, ki so najbolj vplivale na evropsko plesno in gledališko kulturo (japonsko gledališče, kitajsko gledališče, indijsko gledališče).
4. Srednjeveška doba
5. Renesančna doba s poudarkom na razlikah v razvoju gledališča pri posameznih narodih, začetki baleta in opere, prepletenost plesne in gledališke umetnosti:
6. Francoski klasicizem in barok
7. Pozni barok in rokoko
8. Meščansko obdobje:
9. Klasični balet in evropska romantika
10. Evropski realizem in naturalizem in njegov vpliv na nove gledališke koncepte (rojstvo inštitucije režiserja, naturalistični odpor do prevladujočega modela gledališke umetnosti, vpliv novih konceptov na gledališče).
II. in III. leto
Odrske umetnosti dvajsetega stoletja
Odrska umetnost 20. stoletja zajema podrobno obravnavo razvoja plesa v 20. stoletju in njegov vpliv ter povezavo z razvojem sodobnega gledališča in drugih umetnosti. Tako so sistematično in evolucijsko prikazani nekateri najpomembnejši avtorji in avtorski koncepti, razvoj in različnost posameznih konceptov, postopna institucionalizacija, vpliv posameznih avtorjev in dogajanj v sodobnem plesu na plesno dogajanje v Sloveniji ter na tujem.
1. Dijaki se seznanijo s pomembnim obdobjem ruskega baleta (Diagilev, Fokine, Nižinski, George Balanchine) in obdobjem švedskega baleta, ki pomenita začetek modernega baleta sploh. Obravnavamo povezavo modernega baleta s sodobnimi umetniškimi tokovi takratnega časa ( navezava na moderne slikarje in scenografe).
2. Dijaki dobijo vpogled v nekatere osnovne značilnosti revolucionarnih konceptov, ki so popolnoma spremenili pogled na funkcijo plesne in gledališke umetnosti (Stanislavski, simbolizem, avantgarda, politično gledališče, Appia, Craig, Mejerhold, Artaud, Brecht, modernisti in gledališče, dramatika absurda) in v vrsto različnih gledaliških in plesnih izrazov, ki so posledica spremenjenega gledanja na odrsko umetnost.
3. Spremljanje in razumevanje vzrokov in značilnosti začetka sodobne plesne umetnosti. Dijaki spoznajo nekatere pionirje modernega plesa in osnovne značilnosti njihovega pojmovanja plesa. Spoznajo tudi razlike med ameriškim in evropskim razvojem sodobnega plesa in avtorje, kot so: Ruth Saint Denis (vpliv orientalske umetnosti), Ted Shawn, Loie Fuller, Isadora Duncan, Rudolf Laban (začetki moderne plesne teorije), Emile Jacques - Dalcroze (koncept ritmike).
4. Razvoj modernega plesa, ekspresionizem in prve sistematizacije plesnih tehnik:
5. Prelom s pionirji modernega plesa in začetki ter razvoj postmodernega plesa v ZDA:
6. Razvoj modernega plesa v Evropi in njegove specifične značilnosti:
7. Razvoj modernega gledališča: predstavitve najpomembnejših predstav in režiserjev 20. stoletja (Peter Brook, Yerzy Grotowski, Eugenio Barba, Peter Stein, Tadeusz Kantor, S. I. Witkiewitz), medsebojni vpliv modernega plesa in sodobnih gledaliških konceptov (Jan Fabre, Robert Wilson, Wim Wandekeybus ipd.).
8. Poseben poudarek je tudi na razvoju performansa, happeninga, eksperimentalnega gledališča in drugih oblikah mejnega zlivanja posameznih odrskih oblik, prav tako pa niso prezrte tudi druge bolj ali manj razvite oblike plesnega in gledališkega izraza: eksperimentalni ples, cestno gledališče, vloga giba in plesa v gledališču, razne mejne oblike (kabaret, pantomima, ekscesi, javne akcije, videoinstalacije, spektakli ipd.).
9. Razvoj slovenskega sodobnega plesa (Pia in Pino Mlakar, Meta Vidmar, Majna Sevnik, Živa Kraigher, Jasna Knez, Ksenija Hribar).
10. Predstavitve nekaterih najpomembnejših sodobnih domačih plesnih in gledaliških domačih ustvarjalcev (Mile Korun, Dušan Jovanovič, Dragan Živadinov, Iztok Kovač, Damir Zlatar Frey, Matjaž Farič, Matjaž Pograjc itd.).
11.Nekatera pomembnejša spoznanja sodobne plesne teorije, ki je pod vplivom novih teoretskih pristopov k umetnosti odkrila marsikaj novega tudi o odrski umetnosti.
Standard znanj je opredeljen z operativnimi cilji in vsebinami.
Predmet je namenjen predvsem nekaterim temeljnim problemskim sklopom iz zgodovine gledališke umetnosti; podani so kronološko in sledijo evolucijskemu toku odrskih umetnosti. Dijaki dobijo najprej informacije o splošnih značilnostih posameznega obdobja, podrobneje pa obravnavajo tudi njegove najpomembnejše lastnosti. Najprej spoznajo izvore in začetke plesa ter gledališke umetnosti, njuno medsebojno povezavo in odnos. Sledi spremljanje razvoja gledališke in plesne umetnosti, pri tem sta poudarjeni njuna povezava in soodvisnost, hkrati pa tudi postopno vzpostavljanje avtonomnosti posameznih elementov (plesa, besede ipd.). Dijaki dobijo informacije o najpomembnejših avtorjih, prepoznavajo scensko strukturo, postavitev in strukturo predstav, pomen in vlogo gledališča ter plesa v posameznem obdobju, prav tako pa tudi preostale pojave, ki so neločljivi del predstave: režija, dramaturgija, koreografija, scenografija, kostumografija, status igralca in njegova družbena funkcija, organiziranost in izvedba predstav (od ekonomske do tehnične), funkcija gledalca in občinstva, povezava med odrskimi in drugimi umetnostmi, povezava med gledališčem ter plesom in drugimi duhovnimi dejavnostmi človeka v posameznih zgodovinskih obdobjih. Pregled je sestavljen sistematično in sintetično, tako dobijo dijaki vpogled v razvojno pot odrske umetnosti in so zmožni izvesti tudi nekaterih primerjav med posameznimi obdobji ter ugotoviti pomen in vpliv teh obdobij na moderno odrsko umetnost.
Sodobni ples je nova umetnost, ki se je kljub dolgi tradiciji plesa razvila šele z nekaterimi bistvenimi premiki v umetnosti 20. stoletja. Zato mora biti posebna pozornost posvečena prav odrski umetnosti 20. stoletja in temeljnim značilnostim posameznih razvojnih stopenj sodobnega plesa. Namen tega predmeta je podati nekatere nujne in splošne informacije o vzrokih za izvor in nastanek sodobne plesne umetnosti in razjasniti njeno povezanost z drugimi umetniškimi izrazi. Dijaki spoznavajo poglavitne avtorje, ki so s svojimi koncepti začeli s sodobno plesno ustvarjalnostjo in poskušali dobiti vpogled v evolucijski tok, ki ne nazadnje pripelje do institucionalizacije sodobnega plesa.
Dijaki spoznavajo zgodovino sodobnega plesa, jo znajo povezati z drugimi umetniškimi pojavi 20. stoletja in tako tudi bolje razumeti svoje lastno ustvarjanje.
Vsebine se izvajajo tako, da bodo dijaki sposobni prebirati sodobno plesno predstavo, prepoznavati v njej tradicionalne in inovativne elemente, zato velik del temelji tudi na praktičnem delu: ogledu predstav, dokumetarnih oddaj, video posnetkov, seminarjih, pogovorih z nekaterimi zanimivimi ustvarjalci v Sloveniji in na tujem, kar se lahko kombinira in povezuje tudi z nekaterimi drugimi učnimi vsebinami.
Poleg ustnega in pisnega preverjanja pripravi dijak eno seminarsko nalogo.
Medpredmetne povezave
Vsi predlagani predmeti so del strokovnega izobraževanja bodočega umetnika, so del njegovega znanja, s katerim bo po zaključenem šolanju poskušal razvijati svojo lastno poetiko in estetiko. Tovrstna znanja morajo biti podana med seboj usklajeno. Zato je bilo potrebno oblikovati predmetnik s predmeti le enkrat na teden po eno uro. Teh vsebin namreč ni mogoče izvajati strnjeno ene za drugo, ampak je smiselno usklajevanje in konkretno medpredmetno povezovanje .
Telo je izrazno sredstvo plesalca. Praktično oblikovanje plesalca sodobnega plesa navadno (tudi v tem predlogu) sestoji iz dveh osnovnih smeri poučevanja: v eno sodijo plesne tehnike (sodobe in klasične - balet, etnološke, karakterne, stilne...), v drugo smer pa ustvarjalne delavnice (raziskovanje in ustvarjanje lastnega izraza). Ti dve smeri sta pri predlaganem programu vidni v vseh praktičnih predmetih:
- predmeti kot sta sodobne plesne tehnike in balet, ter nekatere teme strokovnih seminarjev (akrobatika, butoh, jazzovska plesna tehnika, ples na konicah prstov in klasična podržka) predstavijo dijaku osnovne zakone plesnih tehnik in jim predstavijo bogato plesno besedišče
- predmeti, kot sta ustvarjalna delavnica in npr. tema strokovnega seminarja - ples na zaslonu, pa postavljajo dijaka v položaj, v katerem mora osvojena znanja navedenih predmetov uporabiti v vajah improvizacije, kompozicije, koreografiranja, interpretiranja, snemanja... Posamezna področja in stopnjevanje tem ustvarjalne delavnice so prilagojena uvajanju različnih plesnih tehnik v štirih letih. Tako se dijak v prvem letniku ustvarjalne delavnice ukvarja s svojo lastno navzočnostjo na odru in kasneje preusmeri svojo pozornost v druge ter v predstavo - vse pa z uporabo znanja, pridobljenega pri urah plesnih tehnik.
Teoretično znanje, ki ga v podanem predmetniku uvajamo predvsem pri predmetih glasba ter zgodovina plesa in odrskih umetnosti in ga dopolnjujemo z nekaterimi temami strokovnih seminarjev (npr. metodika plesa), posamezniku omogoča dostop do vseh pomembnejših povezav z drugimi dejavniki, ki vplivajo na ples. Poleg vpogleda v zgodovino želimo predmeta glasba ter zgodovina plesa in odrskih umetnosti poučevati vzporedno. S tem bi se vsebinsko pokrivala in dopolnjevala (npr. zgodovinski pregled, pomembne povezave med različnimi zvrstmi...).
V predmetu ustvarjalna delavnica je opisana tema glasbena delavnica, ki poskuša predstaviti možen model eksperimentiranja z glasbo in plesom. Ta tema je na vrsti v tretjem letniku, ko dijaki že usvojijo znanje o zgodovini baleta, sodobnega plesa in pomembnejših povezavah skladatelj – koreograf.
Podobno velja tudi za temo koreografija – interpretacija. Dijaki se pri predmetu zgodovina plesa in odrskih umetnosti seznanjijo z delom in vlogami koreografov in plesalcev - tako je potem to lahko tema delavnice.
Ure za strokovne seminarje naj bi bile namenjene tudi ogledom plesnih, gledaliških predstav, koncertov, filmov ter razstav skupaj s pedagogi; z njimi bi tudi opravili analizo v okviru samega predmeta (npr. kot seminarske naloge). Pri tako mladi umetnosti, kot je sodobni ples so ustvarjalci zgodovine velikokrat še delujoči umetniki, zato je spremljanje dogajanj pomembno dopolnilo k predmetom.
Uporabna anatomija dopolni dijakovo zavedanje telesa, to pa je neposredna povezava z vsemi predmeti praktične narave.