KATALOG ZNANJA

Dijaki/-nje se usposabljajo za učinkovito, predvsem govorno, a tudi pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, in to ne le pri poklicnem delu, temveč se trudijo za dvig svoje splošne, izobrazbene in kulturne ravni, saj jim to povečuje možnost njihovega osebnega razvoja in znajdenja v širšem družbenem okolju. Hkrati s tem dojemajo jezik kot temeljno prvino človekove narodne identitete in oblikujejo odnos do slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji.

Učni načrt za slovenščino predstavlja nadgraditev učnega načrta iz osnovne šole s poudarkom na uporabnosti znanja v poklicnem življenju. Zasnovan je tako, da omogoča napredovanje po izobrazbeni vertikali, tj. prehod v srednje strokovno in tehniško izobraževanje.

KLJUČNE KOMPETENCE

Dijaki/-nje razvijajo sporazumevalno zmožnost tako, da so sposobni/-e raznovrstna besedila v slovenskem jeziku sprejemati, razčlenjevati (razumevati) in tvoriti.

Dijaki/-nje razvijajo zavest o slovenščini kot maternem in državnem jeziku; oblikujejo narodno in državno zavest, ob tem pa tudi spoštovanje drugih jezikov in narodov ter strpnost do njih.

II. SPLOŠNI CILJI

1. Dijaki/-nje se zavedajo pomembne vloge slovenskega jezika v svojem osebnem in družbenem življenju, zato imajo do njega pozitivno čustveno in razumsko razmerje.

Zavedajo se, da je slovenščina kot njihov materni jezik zanje najbolj naravna socializacijska danost, saj v tem jeziku najlaže in najuspešneje izražajo svoje misli, občutja, hotenja in ustvarjalnost, pa tudi razumejo sebe in druge ter navezujejo in ohranjajo stike z drugimi ljudmi.
Zavedajo se, da je slovenski jezik temeljna prvina njihove osebne in narodne identitete, pa tudi najpomembnejši del slovenske kulturne dediščine.
Zavedajo se, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo pa tudi položaj drugih jezikov v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu in izseljenstvu.

2. Pri sporazumevanju dijaki/-nje uporabljajo govornemu položaju ustrezno socialno zvrst in podzvrst; v ustreznih govornih položajih si prizadevajo govoriti knjižno.

3. Dijaki/-nje sodelujejo v pogovorih, poslušajo (gledajo) in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoje misli, doživetja, čustva, stališča in ustvarjalnost.

Z različnimi sogovorci se pogovarjajo vljudno in strpno; spoštujejo mnenje drugih ter izražajo svoje mnenje in ga utemeljijo.
Usposabljajo se za sporazumevanje v svojem poklicu – v strokovnih zadevah s sodelavci in strankami.
Različna besedila poslušajo in berejo razmišljajoče in kritično; dobljene podatke iz besedil se naučijo uporabljati v vsakdanjem življenju.
Tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila.

4. Dijaki/-nje razvijajo in ohranjajo pozitivno razmerje do leposlovja ter ob branju književnih besedil in pogovoru o njih oblikujejo svoj sestav kulturnih in družbenih vrednot.

5. Pri poslušanju in branju umetnostnih besedil se oblikujejo v doživljajsko usmerjene bralce/-ke; razvijajo zmožnost branja književnih besedil (ta se kaže v govornih in pisnih ubeseditvah doživetja) in občutek, da je branje književnosti lahko vir estetskega užitka.

6. Dijaki spoznajo najosnovnejše literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme, potrebne za razumevanje prebranih leposlovnih besedil.

III. ŠTEVILO UR

Za predmet slovenski jezik in književnost je v triletnih poklicnih šolah namenjenih 213 ur pouka.

Pri slovenščini dijaki/-nje sprejemajo (poslušajo, berejo), tvorijo (govorijo, pišejo) in razčlenjujejo neumetnostna besedila ter sprejemajo (poslušajo, berejo), razčlenjujejo in poustvarjajo umetnostna besedila. Delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 % ur pouka, delu z umetnostnim pa 40 % ur. Ker je delo z neumetnostnimi besedili drugačno kot z umetnostnimi, je obravnava neumetnostnih in umetnostnih besedil ločena.

IV. OPERATIVNI CILJI

ETAPNI CILJI IN VSEBINE

JEZIK

Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1. Dijaki/-nje sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila – poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna in javna ter strokovna in publicistična besedila.

Pridobivajo si različne informacije, spoznavajo domačo in tujo kulturo ter bogatijo svoje osebno in poklicno življenje.
Razmišljajoče in kritično sprejemajo besedila ter tako razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja in utemeljevanja, pa tudi spoštovanja drugačnega mnenja.

2. Dijaki/-nje tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila – se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.

Spoznavajo, da lahko s pogovarjanjem miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih položajih; uzavestijo si načela dvogovornega sporazumevanja ter krepijo samozavest in zmožnost spoštovanja drugačnega mnenja.
Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapleteni miselni in ustvarjalni dejavnosti, na kateri se je treba pripraviti; zato so pri tvorjenju besedil natančni/-e in sistematični/-e.

3. Dijaki-nje sistematično razvijajo svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

IZOBRAŽEVALNI CILJI

1. Pri obravnavi besedil dijaki/-nje vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.

2. Pri razčlembi besedil dijaki/-nje spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov, usvojenih že v osnovni šoli.

3. dijaki/-nje spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju.

4. dijaki/-nje sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo .

Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev in standardov

* V razpredelnicah so cilji zapisani v množinski obliki, zadevajo vse dijake/-inje; standardi pa v edninski, preverjajo se pri vsakem posameznem dijaku/-inji.

CILJI	STANDARDI
FUNKCIONALNI CILJI

1 DIJAKI/-NJE SPREJEMAJO IN TVORIJO USTNA BESEDILA .
1.1 Dijaki/-nje poslušajo (in gledajo) posnete pogovore ter sami/-e pripravijo podobne pogovore. Poslušajo (in gledajo): neuradne pogovore, uradne pogovore s strankami, uradne pogovore s poslovnimi partnerji. Po drugem poslušanju poročajo o okoliščinah (o sogovorcih, času in kraju) in (glavni) temi pogovora; povzamejo bistvene podatke; ugotavljajo, ali je pogovor uraden/neuraden, raziskovalen/prepričevalen/pogajalen, ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni, ali so si naklonjeni/nenaklonjeni ipd.; svoje mnenje utemeljijo; vrednotijo vljudnost in razumljivost sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; vrednotijo nebesedno izražanje sogovorcev ter svoje mnenje utemeljijo; se pogovarjajo o (ne)pričakovanem odzivanju govorcev. 1.1.2 Sami pripravijo podoben pogovor. Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.	Dijak/-inja * je po poslušanju zmožen/zmožna poročati o okoliščinah pogovora ter o temi in bistvenih podatkih pogovora; ugotoviti ali je pogovor uraden ali neuraden ali so sogovorci enakovredni/neenakovredni; razčleniti in vrednotiti način pogovarjanja ter ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost pogovora. Dijak/-inja je zmožen/zmožna sodelovati v pogovoru, pri tem upošteva načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.
1.2 Dijaki/-nje poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami/-e govorno nastopajo. 1.2.1 Poslušajo (gledajo) krajša, manj zahtevna enogovorna besedila: predstavitev osebe/kraja/poti; opis predmeta, delovnega postopka, naprave in njenega delovanja; poljudoznanstvena oddaja, vest o zanimivostih; radijska in/ali televizijska reklama. Po poslušanju navedejo bistvene podatke in jih s pomočjo učitelja uredijo v obliki miselnega vzorca; obnovijo besedilo; določijo okoliščine tvorjenja besedila (tvorca, naslovnika, kraj, čas) ter predvidijo odziv naslovnika; vrednotijo sporočilnost besedila (povedo, ali so podatki resnični ali ne, zanimivi ali ne ipd.) ter svoje mnenje utemeljijo; vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste. 1.2.2 Sami/-e govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo). Med govornim nastopom upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti; prizadevajo si govoriti zborno.	Dijak/-inja je po poslušanju zmožen/zmožna navesti bistvene podatke in jih urediti v miselni vzorec, obnoviti besedilo, določiti okoliščine tvorjenja besedila, vrednotiti sporočilnost besedila, vodeno povzeti bistvene značilnosti besedilne vrste. Dijak/-inja je zmožen/zmožna samostojno govorno nastopati z vnaprej pripravljeno temo; njegovi govorni nastopi so ustrezni, razumljivi in jezikovno pravilni.

2 DIJAKI/-NJE SPREJEMAJO IN TVORIJO PISNA BESEDILA .
2.1 Dijaki/nje berejo uradna in javna besedila; sami/-e tvorijo podobna uradna besedila. 2.1.1 Berejo uradna in javna besedila. uradni pozdrav (na razglednici); uradno voščilo, čestitka, obvestilo, vabilo, zahvala, opravičilo, potrdilo, pooblastilo; prošnja, pritožba; javno vabilo, javna obvestila (vozni red, telefonski imenik, kazalo, vremenska napoved, RTV-program, teletekst, športni in kulturni program); obrazci: prijavnica, naročilnica, poštni in bančni obrazci. Po branju navedejo sporočevalca in naslovnika; ugotavljajo, kaj želi sporočevalec od naslovnika, in predvidijo, kako se bo naslovnik odzval; navedejo bistvene podatke; najdejo zahtevani podatek; ugotavljajo, ali je besedilo uradno/neuradno/javno; podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste – tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost; vrednotijo vljudnost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila ter svoje mnenje utemeljijo. 2.1.2 Sami/-e pišejo podobna uradna besedila (nekatera lahko tudi na računalnik). Pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. 2.1.3 Izpolnjujejo obrazce.	Dijak/-inja je po branju zmožen/zmožna navesti tvorca in naslovnika, vrsto in temo besedila, bistvene podatke iz besedila, najti zahtevani podatek, določiti ali je besedilo uradno/neuradno/javno, besedilno vrsto, popraviti besedilo in svoje popravke utemeljiti. Dijak/-inja zna napisati ta besedila: uradni pozdrav (na razglednici), uradno voščilo, čestitko, obvestilo, vabilo, zahvalo, opravičilo, potrdilo, pooblastilo, prošnjo, izpolniti: prijavnico, naročilnico, poštne in bančne obrazce. Piše ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna besedila.
2.2 Dijaki/-nje berejo strokovna in publicistična besedila ter sami/-e tvorijo podobna besedila. 2.2.1 Berejo krajša, manj zahtevna besedila. opis predmeta/kraja/poti, delovnega postopka; navodilo za delo; opis naprave in njenega delovanja; delovni dnevnik; strokovno poročilo; zapisnik; vest o zanimivostih; pripovedi o življenju znanih Slovencev ter drugih znanih osebnosti; mali oglas; reklama. Po branju navedejo bistvene podatke (tudi iz nebesednih delov besedila, npr. iz preglednic, grafov ipd.); ustno obnovijo vsebino; ob pomoči učitelja vrednotijo besedilo (dobro/slabo, resnično/neresnično, prav/narobe), tudi glede na svoje predznanje (primerjajo ga z drugimi znanimi besedili); podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo bistvene značilnosti besedilne vrste – tako si uzaveščajo zgradbo besedilne vrste in tudi njeno zunanjo oblikovanost; povedo, kaj je reklamirano/ponujeno in kaj je o tem povedano; prepoznajo besedni in nebesedni del reklame/ponudbe in vrednotijo njuno vlogo; ugotavljajo, kaj je želel sporočevalec doseči pri naslovniku in kako se bo ta odzval; skušajo besedilo kritično ovrednotiti. Po branju razložijo pomen izbrane besede/besedne zveze iz besedila, izbranim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke, besedno družino; v besedilu zaznamujejo besede/ besedne zveze s prenesenim pomenom in jim iščejo nemetaforične ustreznice, v besedilu zaznamujejo žargonske besede ter jim iščejo strokovne ustreznice; v besedilu zaznamujejo besede, ki se navezujejo na sobesedilo ali sporazumevalne okoliščine, ter jim iščejo ustrezne nanašalnice; v besedilu zaznamujejo prevzete besede in jim iščejo domače ustreznice, v besedilu zaznamujejo jezikovna znamenja, s katerimi je izraženo časovno, vzročno- posledično, pogojno ali namerno razmerje; logična razmerja skušajo izraziti še kako drugače; v besedilu zaznamujejo neustrezne besede/besedne zveze ter jih zamenjajo z ustreznimi sopomenkami; vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo napake in svoje popravke utemeljijo. 2.2.2 Dijaki/-nje tvorijo nekatera strokovna in publicistična besedila. opis predmeta, opis delovnega postopka, navodilo za delo, opis naprave in njenega delovanja; delovni dnevnik, strokovno poročilo; življenjepis; pripoved o svojih doživetjih, mislih, čustvih, željah ipd.; obnovo tega, kar so slišali/videli/brali; oceno tega, kar so slišali/videli/brali; svojo oceno utemeljijo; mali oglas. Naredijo si osnutek, ga popravijo in prepišejo. Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. Svoja besedila primerjajo in ocenjujejo. 2.2.3 Dijaki/-nje tvorijo tudi nebesedna vidna sporočila (razpredelnice, grafov …), tudi z računalnikom.	Dijak/-inje je po branju zmožen/zmožna navesti vrsto in temo besedila; obnoviti/povzeti vsebino besedila; v besedilu poiskati zahtevane podatke; v besedilu prepoznati propagandne prvine; izbranim besedam/besednim zvezam določiti so-/proti-/nad-/podpomenke in člane iste besedne družine, v besedilu prepoznati stalne besedne zveze in jim določiti pomen in vlogo; prepoznati tipične lastnosti strokovnih besedil; popraviti neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu; zamenjati ponavljajoče se besede z navezovalnimi jezikovnimi prvinami; zamenjati slogovno zaznamovane besede z nezaznamovanimi; zamenjati prevzete besede z domačimi, združevati in strnjevati povedi. Dijak zna napisati ta besedila: opis predmeta/naprave in delovanja le-tega/delovnega postopka/navodilo za delo, mali oglas, obnovo tega, kar je slišal/videl/bral, življenjepis, delovni dnevnik, oceno tega, kar je slišal/videl/bral, strokovno poročilo. Piše ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna besedila.

3 DIJAKI/-NJE SISTEMATIČNO RAZVIJAJO SVOJO PRAGMATIČNO, POMENSKO, SLOVARSKO, SLOVNIČNO, PRAVOREČNO IN PRAVOPISNO ZMOŽNOST
Vadijo govorjenje in pisanje v uradnih in neuradnih govornih položajih in za različne naslovnike (npr. stranke, sodelavce ali poslovne partnerje, v enakovrednih ali hierarhičnih odnosih). Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine ter vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost. Bitja/stvari/postopke poimenujejo na podlagi opisa/definicije. Danim besedam iščejo sopomenke, protipomenke, nadpomenke oziroma podpomenke in besedno družino. Bitja/stvari/pojme poimenujejo s sopomenkami; sopomenkam določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine. Danim stilno zaznamovanim besedam iščejo nezaznamovane sopomenke. Danim žargonskim besedam/besednim zvezam iščejo nežargonske strokovne ustreznice. Razložijo pomen stalnih besednih zvez; navajajo govorne položaje, v katerih bi uporabili dano besedno zvezo. Prostim besednim zvezam iščejo sopomenske stalne besedne zveze. Dane prevzete besede zamenjajo z domačimi ustreznicami. Ponovljene besede v danem besedilu zamenjajo z različnimi navezovalnimi izrazi. Prepoznavajo pomenska razmerja med danimi povedmi in jih izrekajo z ustreznimi vezniškimi besedami (tako povedi združujejo v večstavčne povedi). Ob zgledih tvorijo besede iz dane skladenjske podstave; danim tvorjenkam iščejo ustrezno skladenjsko podstavo. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje slovničnih kategorij in pravil – popravljajo najpogostejše slovnične (tj. oblikoslovne, oblikotvorne in skladenjske) napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje najbolj temeljnih pravopisnih pravil (npr. za rabo velike začetnice, končnih ločil, vejice, dvopičja, narekovaja in oklepaja, za pisanje nikalnice in predlogov ter predpon u-/v- ipd.) – popravljajo najpogostejše pravopisne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke. Z vajami dopolnjujejo in utrjujejo svoje praktično obvladovanje temeljnih pravil knjižne izreke – popravljajo najpogostejše pravorečne napake ter skušajo utemeljiti svoje popravke.	Dijak/-inja pri sprejemanju in tvorjenju besedila dokaže svojo pragmatično, pomensko, slovarsko, slovnično, pravorečno in pravopisno zmožnost.

IZOBRAŽEVALNI CILJI
1. Pri obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo bistvene značilnosti obravnavanih besedilnih vrst ter tako pridobljeno znanje uporabljajo pri tvorbi podobnih besedil.	Dijak/-inja je zmožen/zmožna pri razčlembi besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah navesti imena besedilnih vrst, ki jim pripadajo obravnavana besedila, navesti temeljne značilnosti obravnavanih besedilnih vrst.
2 p ri razčlembi besedil dijaki/-nje spoznavajo in uporabljajo nekaj najbolj temeljnih jezikoslovih izrazov. glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto; črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, pomišljaj, vezaj, dvopičje, narekovaj; beseda, besedna zveza, poved, besedilo; protipomenka, sopomenka, nadpomenka, podpomenka, besedna družina; prvotni/preneseni pomen, stalna besedna zveza, stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda; žargon, žargonski izraz, strokovni izraz; domača/prevzeta beseda; tvorjena/netvorjena beseda; umetnostno/neumetnostno besedilo; uradno/neuradno besedilo; strokovno besedilo; poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst; sporazumevanje, sporočevalec, naslovnik; besedni/nebesedni jezik; knjižni/neknjižni jezik, narečje, sleng; državni jezik, uradni jezik; temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika.	Dijak/-inja je zmožen/zmožna pri razčlembi besedil uporabljati naslednje temeljne jezikoslovne pojme: glas, samoglasnik, soglasnik, naglasno mesto, črka, velika/mala začetnica, pika, vprašaj, klicaj, vejica, pomišljaj, vezaj, dvopičje, narekovaj, beseda, besedna zveza, poved, besedilo, protipomenka, sopomenka, nadpomenka, podpomenka, besedna družina, prvotni/preneseni pomen, stalna besedna zveza, stilno zaznamovana/ nezaznamovana beseda, žargon, žargonski izraz, strokovni izraz, domača/prevzeta beseda, tvorjena/netvorjena beseda, umetnostno/neumetnostno besedilo, uradno/neuradno besedilo, strokovno besedilo, poimenovanja obravnavanih besedilnih vrst, sporazumevanje, sporočevalec, naslovnik, besedni/nebesedni jezik, knjižni/neknjižni jezik, narečje, sleng, državni jezik, uradni jezik, temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika.
3 dijaki/-nje sistematično nadgrajujejo poznavanje osnovnih pravorečnih in pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika ter se tako jezikovno kultivirajo . Besedila izgovarjajo v skladu s pravorečnimi pravili slovenskega knjižnega jezika in jih pišejo v skladu s pravopisnimi pravili slovenskega knjižnega jezika.	Dijak/-inja je zmožen/zmožna govoriti v skladu s temeljnimi pravorečnimi pravili slovenskega knjižnega jezika; je zmožen/zmožna pisati v skladu s temeljnimi pravopisnimi pravili; obvlada: zapisovanje slovenskih glasov in glasovnih sklopov s črkami, rabo velike in male začetnice, deljenje besed, pisanje prevzetih besed, rabo ločil, pisanje skupaj in narazen/z vezajem. Dijak/-inja zna uporabljati sodobne jezikovne priročnike.
4 dijaki/-nje spoznavajo vlogo in položaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju. Seznanijo se z zakonsko določenim položajem slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji. Ugotavljajo in utemeljujejo prednosti maternega jezika pred tujim ter pomen učenja maternega in tujih jezikov. Seznanijo se s položajem slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu. Ugotavljajo okoliščine za rabo knjižnega in neknjižnega jezika ter slenga. V avtentični govorici najstnikov ugotavljajo značilnosti slenga. Prepoznavajo okoliščine, primerne za rabo žargonskih in nežargonskih strokovnih izrazov. Spoznavajo, da vsak jezik vsebuje prevzete prvine. Navedejo primere prevzetih lastnih in občnih imen iz svojega okolja ter ugotavljajo potrebnost/nepotrebnost prevzemanja tujih besed v slovenski jezik. Spoznavajo osnovne jezikovne družine v Evropi in mesto slovenskega jezika v slovanski jezikovni družini. Seznanijo se z nekaterimi temeljnimi sodobnimi jezikovnimi priročniki in se jih naučijo uporabljati.	Dijak/-inja pozna zakonsko določitev slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji; položaj slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu; okoliščine za rabo knjižnih in neknjižnih, žargonskih in nežargonskih izrazov, slenga; posebnosti svojega narečja/pokrajinskega jezika; značilnosti najstniškega slenga.

KNJIŽEVNOST

Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI (razvijanje književnih sposobnosti)

1. S sprejemanjem umetmostnih besedil dijaki/-nje ohranjajo in razvijajo osebne, kulturne ter družbene vrednote.

2. Dijaki/-nje berejo in poslušajo umetnostna besedila.

3. Svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje prebranih ali slišanih besedil izražajo v pogovoru in govornem nastopu.

4. Svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje prebranih ali slišanih besedil izražajo v pisnih besedilih .

IZOBRAŽEVALNI CILJI (pridobivanje književnega znanja)

1. dijaki/-nje poznajo temeljne literarnozgodovinske značilnosti.

2. Dijaki/-nje poznajo temeljne literarne prvine.

Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev in standardov

CILJI	STANDARDI
FUNKCIONALNI CILJI
SPREJEMANJE UMETNOSTNIH BESEDIL Dijaki/-nje sprejemajo umetnostna besedila v skladu s svojo recepcijsko zmožnostjo in po načelu življenjske bližine, da bi ohranjali in razvijali osebne, kulturne ter družbene vrednote. BRANJE IN POSLUŠANJE UMETNOSTNIH BESEDIL Dijaki/-nje berejo in poslušajo umetnostna besedila. POGOVARJANJE IN GOVORNO NASTOPANJE Dijaki/-nje izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje umetnostnih besedil v pogovoru in v govornem nastopu. PISANJE Dijaki/-nje pišejo besedila, v katerih izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje umetnostnih besedil.	Dijak/-inja je zmožen/zmožna ohranjati in razvijati osebne, kulturne ter družbene vrednote. Dijak/-inja je zmožen/zmožna pravilno pravorečno, smiselno in tekoče brati. Dijak/-inja je zmožen/zmožna v pogovoru in v govornem nastopu izraziti svoje doživljanje in razumevanje prebranih ali slišanih besedil. V skladu s svojo recepcijsko stopnjo je zmožen/zmožna izraziti lastna stališča o teh besedilih (vrednotiti besedila in njihove prvine). Svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje utemeljuje. O prebranih ali slišanih umetnostnih besedilih se je zmožen/zmožna pogovarjati z učiteljem ali s sošolci. Govorni nastop je zmožen/zmožna izvesti najprej vodeno (1. letnik), postopno pa vedno samostojneje (2. letnik) in povsem samostojno (3. letnik). Dijak/-inja je zmožen/zmožna izraziti svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje prebranih ali slišanih umetnostnih besedil v pisnem izdelku (doživljajski spis, vodena interpretacija). Svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje utemeljuje.
PREPOZNAVANJE IN OPISOVANJE TEMELJNIH LITERARNOZGODOVINSKIH ZNAČILNOSTI Dijaki/-nje prepoznavajo in opisujejo tiste temeljne literarnozgodovinske značilnosti, ki jim pomagajo k boljšemu razumevanju umetnostnih besedil. PREPOZNAVANJE IN OPISOVANJE TEMELJNIH LITERARNIH PRVIN Dijaki/-nje prepoznavajo in opisujejo tiste temeljne literarne prvine, ki jim pomagajo bolje razumeti in interpretirati umetnostna besedila.	Dijak/-inja je zmožen/zmožna povezati značilnosti dobe in smeri ter dejstva iz življenja in dela avtorjev s prebranimi ali slišanimi umetnostnimi besedili. Dijak/-inja je zmožen/zmožna prepoznati literarno prvino. Dijak/-inja je zmožen/zmožna opisati literarno prvino v vodenem pogovoru. Dijak/-inja je zmožen/zmožna v vodenem pogovoru ali v pisni vodeni interpretaciji uporabljati temeljne literarnoteoretske pojme.

VSEBINA

TEMATSKI SKLOPI

IZ RODA V ROD

Peter Klepec – ljudska pripovedka; Levstik, Martin Krpan; Zeleni Jurij – ljudska pesem; Murn, Pomladanska romanca

* Učitelj po lastni presoji izbere dodatno tematsko ustrezno besedilo za odrasle udeležence izobraževanja.

LJUBEZEN JE BILA, LJUBEZEN ŠE BO

Jurčič, Sosedov sin; Tavčar, Cvetje v jeseni; Kette, Na trgu; Menart, Nežnost v mraku

* Učitelj po lastni presoji izbere dodatno tematsko ustrezno besedilo za odrasle udeležence izobraževanja.

V SVOJI DEŽELI S SVOJO GOVORICO

Župančič, Z vlakom; Kranjec, Režonja na svojem; Bevk, Kaplan Martin Čedermac

* Učitelj po lastni presoji izbere dodatno tematsko ustrezno besedilo za odrasle udeležence izobraževanja.

DRUGAČNI IN ZAZNAMOVANI, SAMOTNEŽI IN ČUDAKI

Jenko, Tilka; Milčinski, Butalski gasilci; Minatti, Nekoga moraš imeti rad; Milčinski-Ježek, N. N. in črna pega čez oči

* Učitelj po lastni presoji izbere dodatno tematsko ustrezno besedilo za odrasle udeležence izobraževanja.

IZ ŽIVLJENJA MLADIH (DOMAČE BRANJE)

*Za odrasle udeležence izobr. glej opombo v didaktičnih navodilih (domače branje).

Zorman, V sedemnajstem; Ingolič, Mladost na stopnicah; Ingolič, Gimnazijka; Zidar, Pišem knjigo; Zidar, Moja družina;

Lainšček, Ajša Najša; Pikalo, Modri e; Partljič, Dupleška mornarica; Dim Zupan, Leteči mački; M. Fritz-Kunc, Janov krik;

Christiane F., Mi, otroci s postaje ZOO; Swindells, Na hladnem; Zöller, Eva in Martin

(1. in 2. letnik po dve izbrani besedili ali poljubni drugi besedili, ki ustrezata temi. Priporočljiva zbirka: Najst.)

SLOVENSKA KNJIŽEVNOST V ČASU

Trubar, Proti zidavi cerkva; Linhart, Ta veseli dan ali Matiček se ženi; Prešeren, Krst pri Savici (Uvod); Kersnik, V zemljiški knjigi;

Cankar, Kostanj posebne sorte; Kosovel, Ekstaza smrti; Prežihov Voranc, Boj na požiralniku ali Samorastniki; Kajuh, Bosa pojdiva;

Pavček, Pesem o zvezdah; Zidar, Sveti Pavel in po izbiri eno izmed besedil za domače branje: Kersnik, Kmetske slike; Tavčar, Med gorami; Cankar, Na klancu; Prežihov Voranc, Boj na požiralniku ali Samorastniki

TEMELJNI LITERARNOTEORETSKI POJMI:

lirika, epika, dramatika, poezija, proza, pesnik, pisatelj, dramatik, lirska pesem, epska pesem, ep, pesnitev, balada, pripovedka, povest, roman, novela, črtica, tragedija, komedija;
snov, motiv, tema, ideja, književna oseba, književni prostor, književni čas, zgradba, dogajanje, zgodba;
ritem, rima, metafora, primera, okrasni pridevek, simbol, poosebitev, ogovor, retorično vprašanje, vzklik, ponavljanje, stopnjevanje, nasprotje,
opisovanje, subjektivno opisovanje, označevanje, poročanje, dvogovor

V. DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

Obravnava neumetnostnih besedil

Obravnava neumetnostnih besedil je povezana s strokovnim (in praktičnim) delom dijakov/-inj, saj je lahko le taka pogoj za uspešnost pouka slovenščine. Gre za povezavo z vsebinami drugih – strokovnih – predmetov ter praktičnim delom v šolskih delavnicah in v podjetjih/pri delodajalcih.

Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot sta sodelovalno in problemsko učenje, pri katerem je dijak/-inja dejaven/dejavna, in sicer sprva ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vedno bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v parih, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v parih oziroma manjših skupinah. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje pogovorna metoda, in to ne le kot pogovor z učiteljem, temveč predvsem kot pogovor med sošolci (dijak/-inja nastopa tako v vlogi tvorca kot naslovnika besedila) ob ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikih.

Iz učnociljnega učnega načrta je videti, da dijaki/-nje pri obravnavi neumetnostnih besedil nastopajo v štirih dejavnostih (poslušanje /gledanje/, branje, govorjenje, pisanje). Čeprav težimo k temu, da bi bile vse štiri dejavnosti enakovredno zastopane, dajemo pri pouku prednost predvsem slušnemu prenosniku (poslušanje in govorjenje), vendar ne zanemarjamo vidnega prenosnika (torej branja in pisanja).

Dijaki/-nje pri pouku sprejemajo strokovna (pri branju tudi nebesedne dele teh besedil, kot so razpredelnice, grafikoni ipd.) in praktičnostrokovna ter publicistična besedila, ki so po vsebini blizu njihovemu poklicnemu področju. Obravnava neumetnostnih besedil je zasnovana tako, da se besedila aplikativno vključujejo v proces poklicnega oblikovanja. V učnem načrtu predstavljeni cilji so enaki za vse vrste triletnih poklicnih šol, vendar vsebine izhajajo iz ustreznega poklicnega področja (dijaki, ki se pripravljajo npr. na poklic kuharja, poslušajo/gledajo oddaje, berejo besedila/revije ipd. s svojega strokovnega področja, torej drugačna kot tisti, ki se pripravljajo npr. na poklic avtomehanika).

Dijaki/-inje poslušajo in berejo krajša, manj zahtevna besedila. S pomočjo slišanega/prebranega si pridobijo nove podatke in jih znajo uporabiti v vsakdanjem življenju. Tako razvijajo svoje različne bralne in učne strategije, to pa jim pomaga tudi pri uspešnosti pri drugih predmetih in v praktičnem delu izobraževanja oziroma kasneje v življenju. Dijaki govorjena/zapisana besedila tudi razčlenjujejo, in sicer pomensko, pragmatično in vrednotenjsko; to jim pomaga pri tvorjenju zapisanih besedil. Ob ustrezni pripravi oziroma osnutku tvorijo ustrezna, razumljiva in pravilna besedila.

Obravnava neumetnostnih besedil v šoli torej zajema te faze:

1.) napoved vrste in teme besedila, ki ga bodo poslušali (gledali) oziroma brali; dijaki si obudijo svoje znanje o okoliščinah tvorjenja, vrsti in temi besedila;

2.) poslušanje (gledanje); pri tem si kaj zapišejo, oziroma branje besedila, pri tem pa si podčrtujejo bistvene podatke;

3.) po poslušanju oziroma branju besedila sledi pogovor o tem, kar so poslušali/prebrali, npr. o vsebini besedila in okoliščinah nastanka besedila, obnovijo vsebino besedila, ob besedilu povedo svoje izkušnje, besedilo vrednotijo ter svoje mnenje tudi utemeljijo – torej poslušano/prebrano besedilo razčlenijo pomensko, pragmatično in vrednotenjsko;

4.) pogovoru o poslušanem/prebranem besedilu sledi tvorjenje podobnega besedila, in to bodisi v obliki govornega nastopa bodisi pisanja besedila iste vrste.

Dijaki/-nje v šoli opazujejo tudi pogovor in uradna besedila, v katerih se vlogi sporočevalca in naslovnika izmenjujeta; tako se usposabljajo za pogovarjanje v poklicu (npr. sporazumevanje s sodelavci, strankami) in življenju nasploh. Posebno pozornost namenjamo temu, da dijak/-inja govorno izraža svoja spoznanja in mnenja ter jih zna utemeljiti in se tudi pogajati (npr. s sodelavci na sestanku). Dijak/-inja vadi vljudne načine ogovorov in pogovarjanja ter se zaveda tega, o čem se lahko pogovarja s strankami oziroma o čem se lahko pogovarja s sodelavci pred stranko. Razlike pri izbiranju jezikovnih prvin glede na neuradni in uradni govorni položaj si uzavešča tako, da se v razredu poskušajo ustvariti okoliščine, v katerih dijaki/-nje uporabljajo jezik (igra vlog). Koliko vaje potrebujejo dijaki/-nje, presodi učitelj v konkretnem primeru.

Da bo dijakovo/dijakinjino sporazumevanje v različnih okoliščinah uspešno, je treba tudi sistematično razvijati njegovo jezikovno (tj. slovarsko, slovnično, pravorečno, pravopisno) zmožnost, ga seznanjati s temeljnimi pravorečnimi in pravopisnimi pravili ter ga spodbujati k odpravljanju poimenovalnih, slovničnih, govornih, pisnih in slogovnih napak.

Iz učnega načrta je tudi vidno, da dijaki/-nje v vodenih pogovorih razmišljajo o psihičnih in družbenih vidikih jezika (npr. o prednostih maternega jezika pred tujim, o položaju slovenščine in drugih jezikov v Republiki Sloveniji, o okoliščinah, primernih za rabo knjižnega in neknjižnega jezika, žargona in strokovnega jezika ipd.) ter si pri tem oblikujejo tudi stališče do prevzemanja tujega v slovenščino.

Obravnava umetnostnih besedil

Didaktična navodila natančneje usmerjajo pouk književnosti. Navedena so po elementih dejavnega, ciljno določenega učenja.

CILJI pouka književnosti v triletnih poklicnih šolah so prilagojeni zmožnostim in interesom dijakov/inj tovrstnih šol. Iz njih je vidno, da dijaki/-inje pri pouku književnosti razvijajo tiste zmožnosti, ki jih mora imeti vsak posameznik ne glede na strokovno oziroma poklicno usmeritev, saj so sestavni del njegove osebnosti. Te zmožnosti so doživljanje, razumevanje in vrednotenje. Dijaki/-inje z branjem umetnostnih besedil razvijajo tudi kulturne in družbene vrednote in tako pridobivajo zavest, da so enakovreden del skupnosti, v kateri živijo.

Cilje, zapisane v preglednici, uresničujejo v vseh treh letnikih šolanja.

VSEBINA je sredstvo za doseganje ciljev; ni predpisana, temveč priporočena. Namesto predlaganih umetnostnih besedil lahko učitelj izbere druga, če lahko dijaki/-nje ob njih dosežejo iste cilje.

V prvih dveh letnikih so besedila izbrana po tematskem kriteriju – teme omogočajo pouk v skladu z načelom življenjske bližine. V prvem letniku spoznavajo dijaki/-nje pomen slovenske ljudske tradicije pri ohranjanju osebnih in družbenih vrednot (tematski sklop Iz roda v rod) – eno od njih podrobneje spoznavajo v tematskem sklopu (naslov sklopa: Ljubezen je bila, ljubezen še bo). V drugem letniku razvijajo domovinsko in narodno zavest ter občutek za socialno problematiko ob sklopu z naslovom V svoji deželi s svojo govorico, medčloveške odnose in pojav drugačnosti pa obravnavajo ob sklopu z naslovom Drugačni in zaznamovani, samotneži in čudaki. V tretjem letniku so besedila izbrana po kriteriju literarnozgodovinske reprezentativnosti, tako da dijaki/-nje pridobijo tisto temeljno literarnozgodovinsko znanje, ki je nujno potrebno, če se odločijo za šolanje v nadaljevalnem programu in s tem za opravljanje poklicne mature.

DEJAVNOSTI, ki omogočajo doseganje ciljev, naj bodo usklajene s temeljnimi didaktičnimi načeli. Neposreden stik z umetnostnimi besedili (branje in poslušanje) je podlaga za govorno in pisno izražanje doživljanja, razumevanja in vrednotenja njihovih tematskih prvin, ne pa za pridobivanje literarnega znanja. Pogovarjanje in pisanje o tematskih prvinah umetnostnih besedil je izhodišče za aktualizacijo.

Branje in poslušanje umetnostnih besedil ter pogovarjanje in pisanje o njih so redne dejavnosti. Dijaki-nje berejo in poslušajo umetnostna besedila ter se pogovarjajo in pišejo o njih v vseh treh letnikih ob vsakem tematskem sklopu in ob kronološki obravnavi reprezentativnih besedil slovenske književnosti. Delež učiteljevega vodenja se pri tem postopno (iz letnika v letnik) zmanjšuje.

STANDARD znanja, ki ga dijaki/-nje pridobijo pri pouku književnosti, je določen glede na njihove zmožnosti. Dijaki/-nje triletnih poklicnih šol naj obvladajo pravorečno pravilno, smiselno in tekoče branje, (lahko) pa tudi doživljajsko-interpretativnega. Doživljanje, razumevanje in vrednotenje izražajo v skladu s svojo recepcijsko stopnjo in pretežno vodeno. Umetnostnih besedil ne vrednotijo z literarnega vidika, ampak izražajo stališča do njih v skladu s svojimi izkušnjami in znanjem.

Doživljanje, razumevanje in vrednotenje utemeljujejo s primeri iz prebranega ali slišanega besedila in na podlagi lastnih ali drugih znanih izkušenj.

V govornih nastopih dijaki/-nje predstavljajo prebrano besedilo sošolcem. Pri tem izražajo svoje doživljanje, razumevanje in vrednotenje postopno vedno manj vodeno: v prvem letniku dobijo od učitelja pred branjem natančna, v drugem letniku pa splošnejša navodila; v tretjem letniku sami izberejo prvine, ki jih bodo predstavljali, učitelj pa jim med govornim nastopom ali po njem zastavi nekaj vprašanj v zvezi z bralno izkušnjo. Govornim nastopom posameznikov sledita pogovor o predstavljenih besedilih in aktualizacija – v pogovoru pod učiteljevim vodstvom sodelujejo vsi dijaki/-nje.

Doživljajske spise pišejo dijaki/-nje v vseh treh letnikih. V njih izražajo svoje doživljanje, doživljajski interpretaciji vedno sledi aktualizacija. Doživljajske spise pišejo kot domačo ali kot šolsko nalogo.

Vodena pisna interpretacija je besedilo, v katerem dijaki/-nje izrazijo in utemeljijo svoje doživljanje, razumevanje ter vrednotenje umetnostnih besedil. Vprašanja oziroma navodila v pisni obliki posreduje učitelj, in sicer v skladu z recepcijskimi zmožnostmi dijakov/-inj. Vodeno pisno interpretacijo pišejo kot domačo in šolsko nalogo, zlasti je priporočljiva pri domačem branju.

Opisovanje literarnih prvin v triletnih poklicnih šolah ne pomeni, da znajo dijaki/-nje te prvine strokovno definirati, ampak da znajo opazovati in opisovati njihove značilnosti na podlagi svoje bralne izkušnje.

OBLIKE POUKA

Temeljno izhodišče je komunikacijski pouk, ki vključuje različne oblike pouka in metode dela, tudi problemski pouk in projektno delo.

DOMAČE BRANJE

Domače branje je v prvem in drugem letniku opredeljeno kot tematski sklop Iz življenja mladih. S predlaganega seznama izberejo dijaki/-nje sami/same ali z učiteljevo pomočjo po dve besedili v vsakem letniku. Pred branjem dobijo navodila oziroma vprašanja, ki bodo podlaga za pogovor o prebranem besedilu pri pouku. Po postavljenih navodilih oziroma vprašanjih lahko pišejo dijaki/-nje tudi vodeno interpretacijo (doma ali v šoli). Priporočljiva dejavnost je pisanje dnevnika domačega branja – vanj dijaki/-nje beležijo sprotne vtise in razmišljanja. V tretjem letniku preberejo eno izmed besedil klasične slovenske književnosti s predlaganega seznama. Njihovemu branju sledijo enake dejavnosti kot v prvem in drugem letniku; v skladu z načelom postopnosti so samostojnejše.

Opomba: Odrasli udeleženci/-ke izobraževanja namesto besedil tematskega sklopa Iz življenja mladih preberejo po eno dodatno besedilo prvih štirih tematskih sklopov.

VI. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

Učitelj pri sprotnem preverjanju spremlja razvijanje sporazumevalne zmožnosti ob uresničevanju sporazumevalnih dejavnosti (poslušanje, branje, govorjenje, pisanje) pri posameznem dijaku/-inji. Način spremljanja izbere učitelj sam.

Končno preverjanje je preverjanje doseženih funkcionalnih ciljev in standardov.

Ocenjevanje je naravnano na dosežene standarde.

Pisno preverjanje in ocenjevanje

razčlemba besedila (jezik: razčlemba neumetnostnega besedila; književnost: vodena interpretacija umetnostnega besedila);

tvorba besedila (jezik: dijak/-inja napiše določeno besedilno vrsto; književnost: dijak/-inja napiše doživljajski spis in vodeno interpretacijo).

Ustno preverjanje in ocenjevanje:

pogovor:

jezik: v pogovoru dijak/-inja pomensko, pragmatično in vrednotenjsko razčlenjuje besedilo;

književnost: v pogovoru o književnem besedilu dijak/-inja izraža in utemeljuje doživljanje, razumevanje in vrednotenje besedila;

govorni nastop:

jezik: dijak/-inja predstavi z izbrano temo besedilno vrsto skladno s cilji in standardi;

književnost: dijak/-inja pripoveduje o svoji bralni izkušnji književnih besedil; pri tem ustrezno uporablja literarne pojme skladno s cilji in standardi.

VII. ZNANJA IZVAJALCEV

Slovenščino lahko poučuje, kdor si pridobil univerzitetno izobrazbo in pridobil naziv profesor slovenskega jezika in književnosti.