Sprejeto na 17. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, dne 7. 7. 1998
VSEBINA
1. OPREDELITEV PREDMETA GEOGRAFIJA
2. USMERJEVALNI CILJI PREDMETA
4. DIDAKTIČNO - METODIČNA PRIPOROČILA
7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA
Mesto geografije v programu (kurikulumu) šole je utemeljeno s tem, da le ta predmet mlademu človeku pomaga pridobiti znanje, sposobnosti in spretnosti, s katerimi se lahko orientira in razume ožje in širše življenjsko okolje ter ga vzgaja, da bi to okolje znal pravilno vrednotiti in spoštovati. Geografsko znanje je sestavni del temeljne izobrazbe, saj vsebuje vedenja o domovini in svetu ter o varovanju okolja in smotrnem gospodarjenju z njim. Zato je to znanje nujno potrebno vsakemu mlademu človeku pred vstopom v delo ali v nadaljnje izobraževanje.
Z uresničevanjem tega učnega načrta želimo dati bodočim "upravljalcem sveta" temelje za razumevanje odnosov med človekom in naravo, zlasti za razumevanje okoljskih problemov.
Pri geografiji usposabljamo dijake za odgovoren, angažiran in solidaren odnos do naravnega in družbenega okolja ter za reševanje prostorskih problemov in vzajemno sožitje med naravo in človekom.
Pri pouku geografije dijaki razvijajo pozitivna čustva do lastne domovine, občutek pripadnosti svojemu narodu in državi ter ljubezen do njene naravne in kulturne dediščine. Spoznavanje ljudi in njihovih vrednot doma in po svetu prispeva k razumevanju med narodi ter spoštovanju drugačnosti.
Z vsebinami in aktivnimi metodami pri pouku geografije razvijamo sposobnosti dijakov za uporabo preprostih raziskovalnih metod, s katerimi pridobivajo in posredujejo informacije o okolju in v okolju ter sposobnosti za uporabo medijev, za urejanje, razlago, uporabo in vrednotenje geografskih informacij.
Pri geografiji upoštevamo potrebe in interese dijakov ter iščemo odgovore na aktualna vprašanja okolja, v katerem živijo. Razvijamo zanimanje dijakov za domačo pokrajino in za vsakodnevni utrip življenja v širši okolici, v domovini in po svetu ter se odzivamo na dnevne aktualne izzive. Naloga šolske geografije je torej tudi razvijanje zanimanja za dogajanja v lastnem in tujem okolju ter vzpodbujanje k odgovornemu odločanju o pomembnih izzivi življenja v skupnosti.
Geografija ponuja idealno možnost prepletanja splošnega, strokovno-teoretičnega in praktičnega znanja. Vsebine in cilje geografije v izobraževanju po osnovni šoli prilagajamo glede na izobraževalni program oziroma poklic ter na potrebe in interese dijakov v njem. Takšno geografsko znanje je dragocena osnova številnim strokovno-teoretičnim predmetom.
Zgoraj navedene cilje dosegamo s smotrnim in aktualnim izbiranjem vsebin, s sodobnimi didaktičnimi oblikami in metodami, s pestrim izborom učnih pripomočkov in medijev ter s čim pogostejšem neposrednim opazovanjem geografskih procesov in pojavov v okolju, kjer nastajajo. Zlasti pouku v realnem okolju posvečamo veliko pozornost, ker poveča doživljajsko učinkovitost pouka.
Dijaki:
INFORMATIVNI CILJI |
FORMATIVNI CILJI | SOCIALIZACIJSKI CILJI |
1. Človek in pokrajina - 23 ur | Dijaki znajo: | Dijaki: |
|
|
|
2. Pokrajinska pestrost Slovenije - 13 ur | Dijaki znajo: | Dijaki: |
|
|
|
3. Slovenija v Evropi in v svetu - 9 ur | Dijaki znajo: | Dijaki: |
|
|
|
3. Sodobni svet - 25 ur | Dijaki znajo: | Dijaki: |
|
|
|
Učni načrt za srednje tehniške oziroma strokovne šole je oblikovan tako, da ponuja možnost prepletanja splošnega, strokovno-teoretičnega in praktičnega znanja. Vsebine ter zlasti cilji so zasnovani tako, da jih lahko prilagajamo potrebam in interesom dijakov v posameznih izobraževalnih programih. Takšno geografsko znanje je nujna osnova strokovno-teoretičnim predmetom.
Pouk geografije omogoča aktualizacijo in raznovrstnost učnih metod in oblik. Izbira učnih metod in oblik je prepuščena učitelju. Priporočamo pa, da izbere čim bolj aktivne oblike in metode dela. Izbrane metode in oblike naj na preprost, prepričljiv in zanimiv način približajo učencu geografske vsebine.
Frontalnemu pouku se lahko izogne na več načinov, bodisi s programiranim ali polprogramiranim poukom, z delom v dvojicah ali skupinah, s poukom v obliki igranja vlog ali s simulacijami in s pomočjo projektnega učnega dela. Uspešne oblike so tudi, če dijaki pripravijo krajše referate oziroma poročila na aktualno temo (politično in gospodarsko dogajanje, komentiranje vremena, naravne nesreče ipd.).
Geografsko in kritično mišljenje razvijamo predvsem s pomočjo problemskega pristopa. Z dijaki se lotevamo zlasti aktualnih političnih, gospodarskih, okoljskih in drugih problemov s pomočjo študija primerov. Za uspešen problemski pouk je primere poleg iz literature mogoče vzeti tudi iz vsakdanjega življenja.
Z dijaki je mogoče organizirati razne oblike sodelovalnega učenja, s čimer razvijamo predvsem sodelovanje med dijaki. Ena od možnosti je argumentirana razprava.
Pomembna je uporaba sodobnega vizualnega gradiva in računalniške tehnologije.
Posebnosti v izvedbi: veliko pozornost je potrebno posvetiti neposrednemu opazovanju, torej pouku v realnem okolju (ekskurzije, terensko delo, druge oblike neposrednega opazovanja) s čimer povečamo doživljajsko učinkovitost pouka.
Takšne oblike pouka geografije omogočajo učencem pridobivati znanje, sposobnosti in vrednote na primarnih lokacijah v bližnji ali daljni okolici šole. To so priložnosti, ko dijaki najlaže povezujejo teorijo s prakso ter spoznavajo in prepoznavajo vzročno-posledične zveze med procesi in pojavi v naravnem in družbenem okolju in kjer se urijo v uporabi preprostih raziskovalnih metod, kot so opazovanje, orientacija, kartiranje, merjenje, poročanje itd.
Na ekskurzijah v slovenske pokrajine dijaki razvijajo prostorske predstave ter utrjujejo geografsko znanje tako, da od blizu opazujejo in preučujejo pokrajino. Ob spoznavanju in doživljanju lepot naše naravne in kulturne dediščine ter ob srečevanju z ljudmi razvijajo ljubezen do domovine in zavest pripadnosti našemu narodu.
Celodnevne ekskurzije naj bodo interdisciplinarne. Načrtujejo jih učitelji
geografije, zgodovine, sociologije, materinega jezika, umetnosti itd., ki
skupaj določijo in uskladijo cilje, vsebino in pot ekskurzije.
Odgovarjajoče teme iz učbenika Geografija za poklicne in strokovne šole (DZS, 1997).
Vzgojno-izobraževalni cilji so oblikovani tako, da nanje lahko navezujemo vzgojno-izobraževalne cilje strokovno-teoretičnih predmetov.
Preverjanje in ocenjevanje znanja je najpomembnejša in najbolj občutljiva faza učiteljevega vzgojno-izobraževalnega dela, ki zahteva veliko znanja ne le iz stroke, ampak tudi iz didaktike, psihologije in zakonodaje, ki ureja to področje.
Preverjanje in ocenjevanje znanja se izvaja v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja v poklicnem in strokovnem izobraževanju (UL 49/97).
Kvaliteta preverjanja in ocenjevanja znanja bo na najvišji kakovostni ravni z upoštevanjem strokovnih didaktičnih načel pri preverjanju in ocenjevanju znanja, kot so: uporaba različnih načinov in oblik, upoštevanjem individualnih posebnosti učencev, doslednost, objektivnost, strpnost, načrtovanost in javnost ocenjevanja.
Preverjanje in ocenjevanje znanja naj bo tako ustno kakor tudi pisno. Pisno preverjanje znanja opravljamo najpogosteje z objektivnimi testi, lahko pa izvedemo tudi test esejskega tipa.
Posebnosti v izvedbi: poleg ocen, pridobljenih kot to določa Pravilnik, je možno ocene pridobiti tudi s poljubnim pisnim (seminarska naloga, poročilo o ekskurziji,…), grafičnim ali praktičnim izdelkom (model, maketa,…) ter projektnim delom, nastopom, zagovorom ipd.