KATALOG ZNANJA

Italijanščina je za dijake osrednje Slovenije tuji jezik, učijo se ga predvsem v gimnazijah in srednjem strokovnem šolstvu, v osnovni šoli ga lahko izbirajo v tretjem triletju.

Dijaki spoznavajo italijanščino v programih srednjega strokovnega izobraževanja zaporedno, to je za prvim tujim jezikom, ima torej položaj drugega, oziroma tretjega tujega jezika. Le izjemoma nekatere srednje strokovne šole uvajajo italijanščino kot prvi tuji jezik.

Ker so potrebe po rabi italijanskega jezika v osrednji Sloveniji omejene, je italijanščina predvsem jezik sporočanja v šolskem okolju. Včasih ga mladi srečujejo v življenjskem okolju kot jezik sporazumevanja občil, filma, televizije ali v književni rabi (italijanska književna dela). Interes za učenje italijanščine v osrednji Sloveniji narašča, njegova neposredna raba v okviru nekaterih poklicev in dejavnosti se širi.

V izobraževanju posameznika ima izobraževalno in vzgojno nalogo. Učenje tujega jezika spodbuja prenos miselnih operacij in razumevanje jezikovne gradnje jezika kot sistema, tako drugega kot maternega. Ciljni jezik, to je raven jezikovne uzaveščenosti, ki jo želimo doseči, obsega znanje slovnice, razvijanje spretnosti razumevanja, ustnega sporočanja, branja in pisanja na osnovni ravni. Pričakovano je tudi poznavanje osnovnih pragmatičnih načel.

Spoznavanje italijanske kulture vzgaja dijake v humanističnem duhu; s primerjanjem tuje kulture z lastno, s spoznavanjem njene posebnosti in drugačnosti si dijaki razvijajo strpen odnos do drugosti ter utrjujejo svojo kulturno identiteto.

Italijanski jezik ima v obmejnih področjih zahodne Slovenije posebno vlogo. Dijkaki se z italijanskim jezikom srečujejo v vsakodnevnih življenjskih opravilih, uslugah in poslih, saj prehodnost meja med Slovenijo in Italijo omogoča njegovo neposredno rabo. Izpostavljenost italijanskemu jeziku v življenjskem okolju ter stik z italijansko kulturo (film, šport, občila, knjige, življenjske navade) spodbujata spoznavanje jezika neposredno. Dijaki se ga naučijo še preden se njegovo poučevanje v šoli začne. Čeprav ima v področjih zahodne Slovenije italijanski jezik položaj tujega jezika in ga uvajamo v izobraževanje kot izbirno vsebino (tretje triletje osnovne šole, srednje šolstvo), mu vloga sosedskega jezika daje večjo uporabno vrednost ter drugače opredeljen izobraževalni in vzgojni pomen. Ciljni jezik opredeljujejo kriteriji višje ravni (vsebine v zasenčenem tisku), tako na ravni govora kot na ravni branja in pisanja ter uporabe besedja in besedilnih vrst.

2. KATALOG ZNANJ ZA ITALIJANŠČINO

2.1. SPLOŠNI CILJI

2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji

S poukom italijanščina v srednjem poklicnem izobraževanju dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:

razvijajo in bogatijo svoje pozitivne učne izkušnje, svoje intelektualne sposobnosti, pridobivajo čustvene, moralne in etične vrednote;

razvijajo zanimanje za italijanščina in pridobivajo dolgoročno motivacijo ter pripravljenost za učenje italijanskega jezika v šoli in zunaj nje;

poglabljajo zavest o jeziku kot sporočanjskem sredstvu in jezikovnemu sistemu, kar posredno ugodno vpliva na usvajanje materinščine;

razvijajo pozitiven odnos do tujih jezikov in strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti;

sprejemajo učenje kot proces, ki se bo nadaljeval skozi vse življenje, prevzemajo odgovornost za lasten razvoj, pridobivajo učne in delovne navade, spodbujajo željo po napredovanju na poklicnem področju;

usvajajo principe okoljevarstvene vzgoje.

2.1.2. Socializacijski cilji

Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo, itd) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.

2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji

S poukom italijanščine dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti:

sprejemanja (branja in poslušanja) preprostih govornih sporočil/ besedil v tujem jeziku;

oblikovanja preprostih (enogovornih in dvogovornih) ustnih/pisnih sporočil/besedil v ustreznih sporočanjskih okoliščinah;

učinkovitega sporazumevanje s strankami na svojem poklicnem področju;

uzaveščanja izbranih, za opravljanje poklica potrebnih jezikovnih sredstev v italijanskem jeziku na vseh jezikovnih ravninah (glasoslovna, besedoslovna oblikoslovna, skladenjska).

razvijanja sposobnosti branja strokovnih besedil in sposobnost rabe raznih virov, še zlasti dvojezičnih (enojezičnih) slovarjev in drugih splošnih in strokovnih priročnikov.

2.2. OPERATIVNI CILJI

Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:

2.2.1. Receptivne sposobnosti

ETAPNI CILJI	SLUŠNO RAZUMEVANJE	BRALNO RAZUMEVANJE
Dijak sporočilo besedila.	Razbere globalno sporočilo preprostega umetnostnega in neumetnostnega besedila z vsebino, ki jo je srečal pri pouku. S pomočjo dodatnih ponazoril (besednih/nebesednih) razbere določene specifične podatke besedil.	Iz preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil znane vsebine razbere osnovno sporočilo. S pomočjo dodatnih ponazoril (dodatnih vprašanj, slovarja in drugih pripomočkov) razbere tudi specifične podatke.
Dijak sporočilo besedila.	*Sledi pogovoru, ki obravnava splošno temo. Prepoznava idiomatske izraze in besedne zveze.	Razbere globalno sporočilo umetnostnih in neumetnostnih besedil svojega interesnega področja in s pomočjo slovarja in drugih pripomočkov iz njih razbere podatke, ki ga zanimajo.
Razume dvogovorno besedilo.	Razume posamezne povedi v pogovoru med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. Je pozoren na okoliščine pogovora (uraden/neuraden pogovor, sogovorci, čas in kraj pogovora).	Razbere sporočilo dvogovornega besedila z znano tematiko (razglednica, (ne)uradna čestitka, voščilo, sporočilo, faks, elektronska pošta, telegram). Razbere temo besedila, sporočevalca in naslovnika. Razume vsebino krajšega osebnega pisma (zaupna pošta, intervju z vzorniki).
Razume dvogovorno besedilo.	Razume vsakdanje pogovore med pristnimi govorci v splošnopogovornem jeziku. V neposrednih stikih s poslovnimi partnerji razume bistvo sporočila.	Besedila z novo tematiko poglablja s pomočjo dodatnih gradiv (priročnik, slovar)
Razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.	Sledi jezikovno preprostemu ali slikovno opremljenemu besedilu (reklamno sporočilo, vest, vremensko poročilo) Razbere globalno sporočilo TV/radijskih oddaj (glasbena lestvica, športne novice, oddaja o modi, reportažna predstavitev kraja, vzornika). Spremlja film s preprosto fabulo.	Razbere globalno sporočilo krajših obvestil in besedil ekonomske propagande z neposrednim sporočilom ali preprosta besedila opremljena z nebesednimi ponazorili (strip). Razume sporočilo krajših besedil, ki so povezana z njegovimi/njenimi interesi (novice o športu, modi, vzornikih).
Razume sporočilo sredstev javnega obveščanja.	Razume vsebino sporočila TV/radijskih oddaj, reportaž in različnih poljudnoznanstvenih oddaj, ki vsebujejo osnovno strokovno terminologijo.	Razume publicistični jezik (avtentični članki), ki predstavljajo vsebino njegovega interesnega področja.
Dijak razume navodila.	Razume navodila, ki uravnavajo učni proces. Sledi preprostim navodilom, ki usmerjajo osebno ravnanje v vsakdanjih življenjskih situacijah (informacije na železniški postaji, letališču).	S pomočjo slovarja ali priročnika sledi preprostim navodilom, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (kuharski recept, uporaba zdravil, slikovno opremljena tehnična navodila pri uporabi izdelkov, hišnih aparatov, opozorila).
Dijak razume navodila.	Razume in posreduje pretežno vsa navodila potrebna pri dijakovem vključevanju v vsakdanja govorna dejanja.
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine.	Smiselno povezuje dogajanje z govorčevim namenom s pomočjo nebesednih ponazoril (nebesedna jezikovna sredstva, slika, glasba). Pri tem prepoznava sobesedilo: temo, govorca, naslovnika, čas in kraj dogajanja.	Pri razčlembi preprostega besedila dijak zmore razbrati bistvene podatke (osebe, kraj, čas dogajanja). S pomočjo dodatnih ponazoril (odgovori na vprašanja, nebesedna ponazorila) zmore povezovati dogajanje s smiselnim preurejanjem (združevanjem/ločevanjem) posameznih delov besedila. Pri tem se navezuje na sobesedilo.
	Razbere govorčevo razpoloženje, če je neposredno izraženo. Napoveduje vsebino poslušanega besedila na podlagi naslova, prepoznava okoliščine. Iz sobesedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev.	V besedilu loči dejstva od komentarja in vzročno posledična razmerja.

RECEPTIVNE STRATEGIJE	Iz sobesedila ugotavlja le približni pomen neznanih besed. S potrjevanjem/zanikanjem, s kratkimi odgovori na vprašanja dokazuje razumevanje preprostih besedil. Razbere sporočilo besedila znane vsebine, kljub neznanim besedam in besednim zvezam. Ob nerazumevanju sprašuje po dodatnih pojasnilih.
RECEPTIVNE STRATEGIJE	S pomočjo dodatnih navodil ali ponazoril (besednih/nebesednih) sledi zahtevnejšim ali daljšim besedilom, ugotavlja namen in razpoloženje sogovorca in predvidi potek govornega dejanja. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar, leksikon, priročnik. Ustno obnovi vsebino besedila in s tem dokazuje razumevanje.

* zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven

Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo:

2.2.2.Produktivne sposobnosti

ETAPNI CILJI	USTNO SPOROČANJE	PISNO SPOROČANJE
Dijak se vključuje v razgovor.	V vsakdanjih (telefonskih) razgovorih se odziva z uporabo vljudnostnih vedenjskih vzorcev (se predstavi, se zahvali, sprejme gosta/stranko in se poslovi, se opraviči, sprejme opravičilo, določi/odpove sestanek itd). V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja v okviru trenutnih potreb. Na lastno pobudo se vključuje v razgovor, ki obravnava znano tematiko. V intervjuju daje preproste izjave o sebi in svojih interesih.	Si dopisuje osebno (razglednica, čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, sožalje) in neosebno (uradna čestitka, voščilo, zahvala, vabilo, faks, oglas, obvestilo) s pomočjo vzorčnih besedil. Piše krajša sporočila svojim sovrstnikom (zaupna pošta). S pomočjo vzorca dopolnjuje zahtevnejša pisna dvogovorna besedila (rezervacija, ponudba izdelka/storitve, življenjepis, krajše uradno pismo) Oblikuje preprosto osebno pismo.
Dijak se vključuje v razgovor.	Dijak se vključuje v razgovor: o preživljanju prostega časa, odnosu do poklica, medosebnih odnosih itd. Posreduje svoja stališča v zvezi z znano temo in jih utemeljuje na preprost način, tako da jih primerja z lastnimi izkušnjami.	Izpolnjuje vprašalnike in ankete v zvezi z mladostnikovimi potrebami (generacijski konflikti, interesne skupine, ...).
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.	Pri vsakodnevnih opravilih na javnem področju poizveduje o podatkih/navodilih, jih posreduje in se po njih ravna (preprosta navodila v zvezi s potovanji, opis poti, nakupi, gostinske in druge storitve). Sledi osnovnim navodilom s svojega strokovnega področja (odpoved sestanka, rezervacije).	Pridobiva podatke iz preprostih besedil in jih vnaša v tabele, po navodilih izpolnjuje obrazce, dopolnjuje vprašalnike itd.
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih.		Posreduje podatke/navodila v zvezi z vsebinami svojega interesnega področja. Strne podatke različnih virov (revij, enciklopedij, strokovnih priročnikov, književnih besedil) v novo besedilo.
Dijak oblikuje besedila.	Ob uporabi usvojenega besedišča opiše sebe, kraj bivanja, potek delovnega dne. Opisuje predmetnost (delovno okolje, izdelke). Po izvajanju slušnih in bralnih dejavnosti oblikuje preproste povedi, s katerimi povzema vsebino obravnavanega besedila. Poje popevke s pomočjo zapisa. Poroča o svojih preteklih izkušnjah, svojih željah in načrtih. Povzema vsebino zgodbe z znano tematiko.	V pisnih enogovornih in dvogovornih besedilih oblikuje /dopolnjuje krajše povedi (trdilne, vprašalne, velelne...), s katerimi izraža časovna, krajevna, prostorska razmerja. Preureja znano besedilo po sklopih v logičnem zaporedju. Izpolni obrazec, prijavo, napiše razglednico, obvestilo, oglas z vsebino iz šolskega življenja. S preprostimi povedmi opisuje sebe, svoje prijatelje in okolje. Povzema vsebino besedil znane tematike s posredovanjem bistvenih sestavin. Ubeseduje z nebesednimi sredstvi izražene sestavine besedila. Oblikuje preprosta besedila (vodeni spis, opis itd) z ustrezno notranjo zgradbo in povezanostjo.
Dijak oblikuje besedila.	Opiše svoje izkušnje, vtise, doživljanja v stikih z ljudmi v šolskem (delovnem) okolju. Ob uporabi usvojenega besedišča predstavi vnaprej pripravljeno temo povezano z njegovimi interesi in strokovno vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku.	Pri povzemanju vsebine besedil se poglablja v podrobnosti, preprosto utemeljuje izražena stališča. *Ustvarjalno piše* o svojih izkušnjah, vtisih, doživljanju medosebnih odnosov v šolskem (delovnem) okolju.

PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne)	Dijak začenja, nadaljuje in zaključi preprost dvogovor/razgovor. Dijakov govor ni tekoč, potrebuje čas za premislek. Tekoče oblikuje najpogostejše jezikovne vzorce (Dove vai? A casa.Come stai? Bene, e tu? .... ). Pri težavah ob uporabi besed ali besednih zvez poišče ustrezno, tudi nebesedno nadomestilo. Uporablja preproste slovnično sprejemljive povedi s prirednimi vezniki, podredju se izogiba.(Oggi non vengo a scuola.(perché ) Sono malato). Ob učiteljevi pomoči primerno razvija temo s preprostim naštevanjem dejanj. Dopolnjuje vsebino besedila (začenja/zaključi), povzema besedilo, ki ga dopolnjuje z lastnimi izkušnjami. V primeru nerazumevanja prosi za ponovitev besed /besednih zvez ali dodatna pojasnila.
PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne)	V vsakodnevnih govornih položajih (v delovnem okolju) se z uporabo primernih jezikovnih sredstev vključuje v razgovor. Sprašuje po dodatnih pojasnilih, ki jih po potrebi posreduje sogovorcu. V pogovoru si prikliče v spomin usvojene izraze ali besedne zveze. Je sposoben prilagajanja trenutni situaciji v običajnem pogovoru, načinu in intonaciji govora. Dokaj natančno izraža svoje misli in izkušnje. Oblikuje preprosta pisna besedila z ustrezno notranjo zgradbo in povezanostjo. Primerno razvija temo.

2.3. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE

Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine opredeljuje operativni cilji in tudi:

število ur pri tem predmetu

položaj, ki ga ima italijanščina v posameznem programu (Tj₂, Tj₃); v geografskih okoljih (Goriško področje in Kras), kjer se italijanščina pojavlja kot sosedski jezik, bodo nekateri dijaki poglabljali vsebine v zasenčenem tisku, kljub skupnem obsegu 280 ur.

IZOBRAŽEVANJE ZA POKLIC	SKUPNI FOND UR	POLOŽAJ ITALIJANŠČINE	OPREDELITEV RAVNI
Ekonomsko-komercialni tehnik	210 - 280	Drugi ali tretji tuji jezik	Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku
Ekonomsko-komercialni tehnik	280	Drugi tuji jezik - sosedski jezik	Dijaki poglabljajo vsebine v zasenčenem tisku
Turistični tehnik	420	Drugi tuji jezik	Dijaki poglabljajo vsebine v zasenčenem tisku in strokovna besedila
Gostinski tehnik	280	Drugi tuji jezik	Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku
Poklicno-tehniško izobraževanje	525	Drugi tuji jezik	Dijaki poglabljajo strokovna besedila.
Poklicno-tehniško izobraževanje	525	Drugi tuji jezik - sosedski jezik	Dijaki poglabljajo strokovna besedila in vsebine v zasenčenem tisku.

2.4. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ

2.4.1. Slušno razumevanje

Etapni cilji	Opis dijakovih spretnosti
Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva.	Razbere globalno sporočilo preprostega umetnostnega/neumetnostnega besedila z vsebino, ki jo je spoznal/a pri pouku. Ob besedilih interesnega področja dijaka (prebranih ali predstavljenih multimedialno) prepozna globalno sporočilo. Pri tem si pomaga z nebesednimi ponazorili (slika,gib, glasba). Z učiteljevo/govorčevo pomočjo povzema preprosta poslušana in gledana besedila s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kaj, kje, kdaj, koliko) s pritrditvijo ali zanikanjem.
Izlušči osnovne informacije in razume navodila.	Ob slušnih dejavnostih razbere iz vsebine določene podatke (kraj, čas, glavne osebe, lastnost , številčne zapise). Razume navodila, ki uravnavajo učni proces. V življenjskih situacijah sledi le tistim navodilom, ki jih je srečal v okviru jezikovnega pouka (informacije na želežniški/avtobusni postaji, navodila za pripravo preprostih jedi, opis poti itd). Razume navodila, ki uravnavajo osnovne postopke poklicne dejavnosti.
Razume razgovor med govorci.	Pri poslušanju razgovora med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik, razume posamezne besede in besedne zveze. Če dijak vsebino pogovora pozna in če je govor jasen, počasen, razume posamezne povedi in izlušči globalno sporočilo.

Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem.	Prepoznava osnovno besedišče, ki ga je srečal pri pouku italijanskega jezika. Po poslušanju besedila posnema intonacijo in ritem govora. Ima težave pri zaznavi prehodov med vsebinskimi sklopi. Ureja osnovne strukture v sistem.

2.4.2. Bralno razumevanje

Etapni cilji	Opis dijakovih spretnosti
Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva.	Po uvajanju dejavnosti pred branjem (napoved vsebine, nebesedna ponazorila itd.), razume globalno sporočilo preprostih umetnostnih in neumetnostnih besedil. Ob branju besedil s svojega interesnega področja (popevke, članki o življenju vzornikov, športu, glasbi iz mladinskega tiska itd.) dokazuje razumevanje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kaj, kje, kdaj, koliko).
Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila.	Po večkratnem branju razbere osnovne podatke preprostega praktičnosporazumevalnega in propagandnega besedila (vozni red, jedilnik, telefonski imenik, opozorilo). Iz člankov in drugih umetnostnih besedil, ki so prirejeni dijakovi stopnji, razbere konkretne podatke (številčni zapisi, kraj in čas dogajanja, glavne osebe). Pomaga si z nebesednimi razlagami. Upošteva navodila, ki uravnavajo osnovne postopke iz poklicne dejavnosti.
Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili.	Razbere sporočilo preprostih umetnostnih besedil. Pri tem so mu v pomoč nebesedna ponazorila in učiteljevi napotki (izbira med danimi možnostmi ustrezni naslov, zaključek, lastnosti junakov).

Ureja jezikovne strukture in sklepa o njihovi rabi.	Razume osnovno besedišče, ki ga je srečal pri pouku italijanskega jezika. Ima težave pri branju pravopisnih posebnosti. Zaznava časovno-prostorska razmerja, ki so izražena s preprostimi jezikovnimi sredstvi (številčni zapisi, ieri, prima, su, qua, vicino). Ne zmore sklepanja o rabi zahtevnejših slovničnih struktur (discorso diretto/indiretto, condizionale composto).

2.4.3. Ustno sporočanje

Etapni cilji	Opis dijakovih spretnosti
Dijak se vključuje v neformalni razgovor.	Ob uporabi usvojenih besed in besednih zvez sprašuje/odgovarja v kratkih stavkih, če je izzvan.
Dijak se vključuje v formalni dvogovor/razgovor.	V poslovnih stikih uporablja osnovne vljudnostne vzorce (Signore, desidera? Si accomodi! Molto lieto.Sì, prego! Piacere. Scusi un momento Le passo il signor...), ki jih je usvojil pri pouku.
Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug).	Na spodbude sogovorcev se odziva tako, da ga razumejo (se predstavi, zahvali, opraviči, prosi sogovorca za pojasnilo...). Poizveduje po osnovnih podatkih in jih posreduje (kraj bivanja, starost, interesi itd).
Opiše svoje zaznave in izkušnje.	Po predhodni pripravi ali s pomočjo vprašanj oblikuje preproste povedi o sebi, svojem kraju, prijateljih, svojem poklicu in delovnem okolju.

Oblikuje ustrezno ustno sporočilo/besedilo v okviru obravnavanih struktur.	Oblikuje preprosto sporočilo v obliki kratkih odgovorov na vprašanja v okviru obravnavanih struktur. Jezikovnih napak in napačnega naglasa se zave, če ga učitelj na njih opozori.

2.4.4. Pisno sporočanje

Etapni cilji	Opis dijakovih spretnosti
Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila.	Povezuje posamezne besede in besedne zveze v krajša besedila. Pri tem si pomaga z nebesednimi ponazorili (slika z besedilom). Vsebino besedila povzema s kratkimi odgovori na vprašanja.
Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila.	S pomočjo ključnih besed oblikuje preproste povedi. S pomočjo usvojenih vzorcev in izkušenj iz maternega jezika dopolnjuje preproste funkcijske zvrsti kot so: vabilo, urnik, cenik, jedilnik, ponudbe, rezervacija itd. Dopolnjuje preprosta dvogovorna besedila (strip, dialog) v zvezi z lastnimi potrebami.
Ustvarjalno piše.	Oblikuje preproste povedi o sebi. S pomočjo dodatnih ponazoril (ključne besede, vzorec besedila, slika itd) oblikuje preprosta besedila.

Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur.	Samostojno oblikuje sprejemljive povedi z vidika kriterijev besedilnosti in slovnične ustreznosti. S posnemanjem danih vzorcev, s pomočjo ponazoril oblikuje pisno sporočilo v okviru obravnavanih struktur.

3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE

3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI

Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Pri pouku uporablja pogovorni jezik. Ima občasne težave pri izgovorjavi glasoslovnih posebnosti italijanskega jezika.

Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv in sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, mladinski tisk). Razume tudi osnovno strokovno izrazoslovje svojega poklicnega področja.

Pri posredovanju podatkov, dejstev, nizanju preprostih stališč dijak oblikuje koherentna (ustna/pisna) besedila, skladno z načeli besedilnosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pri izražanju želja, stališč, občutij so prisotne napake v rabi zahtevnejših jezikovnih struktur, ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.

zasenčeni tisk: višja zahtevnostna raven

V geografskih okoljih (Goriško področje in Kras), kjer se italijanščina pojavlja kot sosedski jezik bodo nekateri dijaki dosegli višjo raven jezikovne sposobnosti zaradi naravnega usvajanja italijanskega jezika.

RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA	STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI	PRIMERI
	Dijak:
PRAVOPIS	Pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa in njegove posebnosti (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov). Uporablja ločila, opuščaje in naglase.	fratello, sorella cane, ciambella, cena, perché, ceramica gallo, giallo, ghepardo, geranio, giusto casa, cassa zia, ragazza, azzurro sloveno, squadra acqua sogno, consiglio sciogliere, sciarpa città, perché, farò, più là/la l’amore, begli aquiloni, all’ospite, d’estate, un’/una indagine, qual è
PRAVOREČJE
	izgovarja razumljivo posamezne besede in povedi in to z ustreznim besednim in stavčnim naglasom,	faro/farò Gianni è andato via. Gianni è andato via?
	pozna in upošteva posebnosti izgovorjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovorjava, dvojni soglasniki, soglasniški sklopi).	canteremo/canteremmo aquila
		palla/pala ancora/ ancora
OBLIKOSLOVJE
SAMOSTALNIK	Dijak: poimenuje osebe, stvari in pojme s števnimi, neštevnimi in skupnimi samostalniki, v ednini in množini, v ženskem in moškem spolu (tudi stvari in pojme, ki niso vezani na naravni spol);	il ragazzo, i ragazzi; la ragazza, le ragazze il dente, i denti; la nave le navi l’insegnante, le (gli) insegnanti il cuoco, i cuochi; la barca, le barche l'amico, gli amici; l'amica, le amiche la provincia/ le province, la spiaggia/le spiagge la camicia/ le camicie, la valigia/ le valigie lo zio/ gli zii, l’esercizio/gli esercizi l'uovo, le uova la moto, le moto l'uomo, gli uomini la città, le città; lo spot, gli spot; il re, i re il muro, i muri (le mura) la fame, le forbici il re, la regina; il poeta, la poetessa; il direttore/ la direttrice; il preside/ la preside; lo stregone/ la strega la mano/ le mani il melo/ le mele
SAMOSTALNIK	pozna zloženke in izpeljavo samostalnika (pomanjševalnice, povečevalnice, slabšalne in ljubkovalne oblike).	Luca è il nostro nuovo caposquadra. Per favore, sposta quel piccolo secchio! / Per favore, sposta quel secchiello!
DOLOČNI IN NEDOLOČNI ČLEN	s pomočjo člena izraža določenost/nedoločenost ali posplošenost poimenovanja;	La lettera che ho ricevuto non mi ha sorpreso. Ti ha chiamato un signore.
	v ustreznih primerih ga opušča;	Mi hanno scritto Anna e Marco. Signor Marchi è medico. Venga, signora! Milano. La Germania. Il Tevere. mio fratello, tua madre
	za izražanje nedoločene količine dela celote uporablja delni člen.	Prendo dell’acqua gasata/dello yogurt.
KAKOVOSTNI PRIDEVNIK	s pomočjo kakovostnih pridevnikov v osnovniku, primerniku in presežniku natančneje določa in opisuje samostalnike, pozna posebnosti stopnjevanja kakovostnih pridevnikov;	Gianna è una ragazza semplice e allegra. I tuoi amici sono divertenti. E’ un bell’orologio. E’ proprio bello. Luca è più alto di te. Carlo è il più bravo di tutti. Anna è tanto carina quanto simpatica. Luca è il mio migliore amico. E’ un pessimo giocatore di calcio. Questo film è bellissimo. Sono stanco morto.
KAKOVOSTNI PRIDEVNIK	kakovostni pridevnik v spolu in številu usklajuje s samostalnikom.	Perché non ti metti il vestito rosa?
ZAIMENSKE OBLIKE	nadomešča samostalnike z osebnimi zaimki v osebkovi in neosebkovi rabi; neosebkovo rabo v poudarjeni in nepoudarjeni obliki, enostavni in sestavljeni;	Lei ti perdonerà, ma lui no. Ha voluto vedere me e non te. Ti invito a casa mia. Non mi va di ballare. Ho degli amici a Roma e gli scrivo spesso (scrivo loro spesso). E Marta, l’hai vista? Le hai parlato?Ho comprato una scatola di cioccolatini e ne ho mangiati almeno dieci. Ti ho comprato due CD, ma te li darò per il tuo compleanno. Ti (vi) chiamerò. Sig. Carli, La chiamerò più tardi. Te lo voglio mostrare. Voglio mostrartelo. Aspettalo! Non aspettarmi! Non mi aspetti! Dimmi tutto! Si accomodi, signora! Accomodatevi pure!
	s povratno osebnimi zaimki usmerja dejanje na osebek;	Mi vesto sempre in fretta.
	s svojilnimi zaimki in pridevniki izraža svojino;	Questi occhiali sono suoi. E’ Sua questa borsa? Ieri mi ha lasciato il mio ragazzo.
	s kazalnimi zaimki in pridevniki izraža časovno in krajevno bližino/oddaljenost;	Non voglio questo ma quello.Quest’estate vado in montagna. Non fidarti di quei ragazzi. Quali ragazzi? Quelli.
	vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;	Chi chiama? Che cosa fai? Quanti ragazzi rimangono a cena?
	vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;	Ma che idee ti passano per la testa!
	z nedoločnimi zaimki in pridevniki izraža nedeločene in neznane osebe/stvari, količino in mero;	Nell’aula non c’era nessuno. Alla mia festa sono venuti molti amici. Questo mestiere piace a molti. Qualcuno ti ha chiamato.
	z oziralnimi zaimki izraža različna razmerja glede na nadrejeni stavek, na primer: dodaja bistvene podrobnosti, opisuje svojino in povezave, dodaja komentar o dejanju itd.;	Ho perso la macchina fotografica che gli abbiamo appena regalato.
		Nelle città nelle quali (in cui) viviamo c’è molto traffico.
	vprašuje po nosilcu dejanja, kraju, času in količini;	Chi chiama? Che cosa fate?Quando tornate? Quanti panini hai mangiato?
	uporablja členke.	Quanto tempo rimani a Firenze? Ci rimango due mesi.E’ un bravo ragazzo, lo sanno tutti.
PRISLOV	Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami in pridevniki v prislovni obliki:
	izraža način, čas, kraj, količino, osebno mnenje o poteku dejanja;	Scrive male, ma parla bene. Guida velocemente.
		Sono venuti prima. Lo troverai lì sotto. Sandra studia molto. Non, lo conosco. Sì, mi piace. Andiamo di bene in meglio.
	vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.	Abita lontano. Abita molto lontano. Abita più lontano di me. Lo conosco meglio di te.
	vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom.	Abita il più lontano di tutti.
ŠTEVNIK	s pomočjo glavnih in vrstilnih števnikov šteje in razvršča osebe, predmete, dejanja;	Questo computer costa 1340000 lire. Diciotto pizze. Ventitré anni. Conta da novecentocinquantuno a mille. E’ di nuovo al primo posto. L’ascensore si è fermato al ventunesimo piano.
	izraža datum, uro, mesece, leto, starost;	Sono nato il 16 ottobre del 1980 alle 23 e 45 minuti. Sono le cinque. E’ l’una. 1^o maggio. Ho tredici anni.
	opisuje osnovne računske operacije;	Tre per tre fa nove. Nove diviso tre è tre.
	izraža količino in mero.	Due etti di formaggio, per favore! Da Capodistria a Ljubljana ci sono 110 km.
PREDLOG	Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi zvezami:
	povezuje dele stavka v sklope;	Vieni con noi? Carlo è di Pirano. Siamo saliti sul tetto della scuola.
	izraža povezovanje, smer, izvor, krajevno in časovno umeščenost.	Con chi viaggerai? Carloi parte per Roma. Di chi sono questi occhiali? Sono di Paolo. una giacca di pelle E’ andato a Verona in Italia. Era seduto accanto a Marco e di fronte a Lucia. Ci vediamo all’una dietro l’angolo.
VEZNIK	Dijak z vezniki in vezniškimi besedami:
	povezuje besede, besedne zveze in stavke;	Mara ha comprato il pane e la mortadella. Lo compro perché non è caro.
	izraža naštevanje, razvrščanje, primerjavo, nasprotja, omejitve;	Ho mangiato spaghetti, pollo arrosto e del formaggio. E’ bello, ma non mi piace. Ci vediamo davanti al cinema oppure a casa mia. Preferisci venire con me o restare a casa? Lo compro anche se è caro.
GLAGOL	Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke
	s pregibanjem (spreganjem) najpogosteje rabljenih pravilnih in nepravilnih oblik glagolov v obliki trditev, vprašanj in zanikanja;	faccio, fate... fai? ... non facciamo rimarrò, rimarrai... non rimarrete... rimarranno? abbiamo cantato... non hai cantato... hanno cantato? vi siete vestiti... si sono vestite? ...non si è vestito dicevo, dicevamo... dicevi?... non dicevo
		dissi, disse... dicesti? ... non dissero avevano detto... non aveva detto... avevi detto? era rimasto... eravate rimasti? ... non ero rimasto
	z neosebnimi glagolskimi oblikami;	Ha chiesto di portargli un libro dalla biblioteca.
	z neosebnimi glagolskimi oblikami;	Studio ascoltando la musica. L’ho tradotto usando il dizionario.
	z določanjem vršilca dejanja, nosilca dejanja in posplošitvijo dogajanja.	Alcuni ragazzi sono stati premiati. Ogni anno viene premiato il migliore. Il problema va spiegato meglio. A Natale si comprano tanti regali.
GLAGOL	Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža:
	umeščenost dejanja v čas (preteklost/nepreteklost, sedanjost in prihodnost);	Cerco (sto cercando) di spiegarti l’uso del presente. Chi fa da sé fa per tre. Dante nasce nel 1265 e muore nel 1321. Nel 1990 mi hanno iscritto al primo anno delle elementari. Quando siamo tornati tutti già dormivano. In quel periodo Marco non studiava abbastanza. Quando avrai un po’ di tempo per me?
		Si stabilì a Trieste dove visse fino alla morte. Cosa hai fatto? Te l’avevo detto di non toccarlo.
	tip dejanja (enkratno/ponavljajoče, stanje, aktivnost);	L’autista si è fermato bruscamente e ha provocato un incidente. Durante le vacanze ogni mattina mi alzavo tardi. Faceva caldo e avevo sete.
	modalnost dejanj.	Per favore, chiudi la finestra! Non chiacchierare! Entri pure! Non esca da questa parte! Vorrei un’arranciata. Ma sarà vero?
	modalnost dejanj.	Magari fosse vero!
SKLADNJA	upoveduje v obliki enostavčne in zložene povedi in pri tem uporablja pravilni besedni red;	Era una splendida giornata. Quando al tramonto il cielo è rosso, vuol dire che il giorno dopo sarà bello.
	v obliki priredja in podredja povezuje dogajanja in stanja, stopnjuje, sklepa, pojasnjuje, izraža razmerja v času in prostoru, izraža način, vzrok, posledico, pogoj in namero.	Sono stanco e anche molto affamato. E' caro, però lo compro. Sappiamo che cosa pensi. Il libro che hai scelto è qui. Vado a casa perché ho sonno. Quando ha visto i risultati è rimasto molto deluso. Mettilo dove l’hai preso. Sono arrabbiato perché ho litigato con mio fratello. Se non tocchi/tocherai la macchina non ti bruci/brucerai le dita.
		Te lo direi, se lo sapessi. Se tornavi in tempo, mi trovavi a casa. Se fossi tornato in tempo mi avresti trovato a casa. Penso che Maco non abbia detto la verità.

3.2. KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

MAKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:

pokaže, demonstrira

opisuje

daje navodila

komentira,
utemeljuje
prepričuje

MIKROFUNKCIJE

Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:

1. posreduje dejstva tako da:

prepoznava, identificira,

sprašuje in odgovarja,

dopolnjuje in popravlja.

prepoznava stališča

in izraža stališča v zvezi z/s:

posredovanimi dejstvi (strinjanje/nestrinjanje)

(Non) sono d'accordo. Secondo me ...

vedenjem (izražanje gotovosti, negotovosti...)

Sì, sono certo. No, non sono sicuro.

Credo che lui abbia ragione.

hotenjem (izražanje namer, želja, hotenj...)

Vorrei uscire. Desidero finire presto. Voglio parlare di...

Voglio che tu mi ascolti almeno questa volta.

dopuščanjem (prisila, dovoljenje, zahteva...)

Posso aprire la finestra?Le dispiace se apro il finestrino?

Se mi avessi ascoltato, ora non ti troveresti nei guai.

čustvovanjem (upanje, jezo, hvaležnost...)

(Non) mi piace. Mi dispiace, non volevo offenderti. Grazie mille. Ma adesso esageri.

La ringrazio sentitamente per...

Spero che lui si innamori di me.

prepričevanjem (vpliva, svetuje, spodbuja, opozarja...)

Prenda l'aspirina tre volte al giorno.

Mi permetta di consigliarLe questo prodotto. Segua severamente le avvertenze.

spodbuja govorne interakcije (pozdravljanje ob odhodu/prihodu, naslavljanje...)

Gentile dott. G. Franchi, ho il piacere di comunicarLe... Buongiorno, Le presento ... Piacere.

3.3. TEMATSKA PODROČJA, V OKVIRU KATERIH DIJAKI UDEJANJAJO SPLOŠNE IN OPERATIVNE CILJE POUKA ITALIJANŠČINE

PODROČJE

KRAJ

USTANOVE

VLOGE

PREDMETI

STANJA/DEJANJA

PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA

OSEBNO

Dom,

kraj preživljanja prostega časa,

živalski in rastlinski svet,

Družina,

interesne skupine,

družinski člani,

prijatelji,

znanci,

vzorniki,

osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport,

pohištvo, oprema,

domače orodje,

hišni aparati,

delovni dan,

preživljanje prostega časa: zabava,

družinski prazniki,

srečanja, obiski,

počitnice, športni dogodki

nezgode,

naravni pojavi,

skrb za zdravje in zdravo prehrano,

umetnostna besedila;

neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, tv/radijski program;

JAVNO

srednja šola,

javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt, javna ustanova, ...),

prevozna sredstva.

šolske, državne, kulturne, zdravstvene, gospodarske in druge javne ustanove,

združenja,

podjetja.

dijaki/ učitelji teoretičnega in praktičnega pouka,

trgovci/ kupci,

igralci/gledalci,

posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo.

učna sredstva in učni pripomočki, računalnik,

hrana, pijača, oblačila

denar,

dokumenti,

prodajni izdelki.

pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno) interesne dejavnosti,

praznovanja,

srečanja, zabava,

poklicna vzgoja,

nakupovanja, zdravstvene in druge storitve,

potovanja s prevoznimi sredstvi,

nezgode, osebna nega,

skrb za zdravo okolje.

umetnostna besedila:

opis/oznaka osebe, dogodka popevka, pesem, ...;

neumetnostna besedila:

poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/naravnega pojava;

strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov, recept;

praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo;

3.3.1. Poklicna tematika in strokovna besedila

POKLICNO PODROČJE/ STROKA	DELOVNO OKOLJE	Ustanove	Vloge		Delovna orodja	Dogodki in dejanja
GOSTINSTVO IN TURIZEM	recepcija pisarna restavracija kavarna	gostinski objekti	turistični in gostinski tehnik receptor gost/turist		pisarniška oprema živila in jedi pribor	gostinske storitve (priprava jedi, strežba); turistična promocija (organizacija izletov); delovni odnosi; skrb za čisto okolje; nevarnost pri delu;
EKONOMSKA STROKA	pisarna	podjetja	tajnik/ tajnica direktor vodja pisarne		pisarniška oprema	sprejem stranke; delovni odnosi;
EKONOMIJA				GOSTINSTVO IN TURIZEM
poslovni oglas				poslovni oglas
prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)				prošnja za sprejem na delovno mesto (življenjepis)
poslovna komunikacija sprejeti poslovnega partnerja, določiti in preklicati poslovni sestanek, sprejeti in oddati (faks, telefonsko) sporočilo, rezervirati (prostor, prevozno sredstvo), opravičiti (odsotnost, preklic storitve, ...).				poslovna komunikacija sprejeti poslovnega patnerja, stranko, določiti in preklicati poslovni sestanek, sprejeti in oddati (faks, telefonsko) sporočilo, rezervirati (prenočišče, prevozno sredstvo, ogled turističnih zanimivosti), opravičiti (odsotnost, preklic rezervacije, ...).
poslovni imenik (naslovi podjetij in druge poslovne informacije)				poslovni imenik (naslovi hotelov in drugih gostinskih objektov, turistične informacije)
ponudba cenik izdelka (blagajniški izpis) in storitve, reklamni oglas, opis podjetja, delovnega mesta postopka/izdelka.				ponudba cenik storitev (jedilni list, vinska karta), turistična promocija (opis turističnega kraja, popotni načrt, jedilnik, vinska karta).
reklamacije (pritožba, opravičilo);				reklamacije (pritožba, opravičilo);
				popotni načrt;
kupoprodajna pogodba;				zgodovinski in geografski atlas;

4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

4.1. NAČELA POUKA

1. Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:

a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;

b) ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);

c) predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in uporabo jezika.

Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.

2. Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.

3. Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.

4. Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.

5. Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.

6. Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.

7. Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.

4.2. DIDAKTIČNA NAVODILA

Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.

Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.

Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.

4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja

Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa.

Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.

Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:

predstavitev sekvence (do 15 min) brez glasu ali brez slike. Dijak v obeh primerih na podlagi slušnih ali vizualnih kazalcev pojasnuje dogajanje;

predstavitev filma po sekvencah; dijak ugiba potek dogajanja, predstavi osebe, njihov medsebojni odnos in razpoloženje;

pri "video-sestavljenkah" učitelj razdeli dijake v dve skupini: v "slušatelje" (brez slike) in "gledalce" (brez zvoka); obe skupini skušata sestaviti potek dogajanja, se med seboj primerjata ter poiščeta skupne točke.

Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

dejavnosti pred poslušanjem;

dejavnosti med poslušanjem;

dejavnosti po poslušanju.

4.2.1.1. Dejavnosti pred poslušanjem besedila

Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:

napove besedilno vrsto;

posreduje splošne podatke v zvezi z besedilom;

predstavi slikovno gradivo;

posreduje slovar neznanih izrazov;

usmerja razgovor v zvezi s tematiko besedila;

posreduje ključne stavke besedila v nepravilnem vrstnem redu; dijak ugiba o pravilnem vrstnem redu;

dijak prebere podobno besedilo z isto temo.

4.2.1.2. Dejavnosti med poslušanjem besedila

Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat.

Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:

1. prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno/(neomenjeno)

2. zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah)

3. reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja)

4. dopolnjevanje besedila:

kot preizkus zaprtega tipa, kjer v besedilu (dialog, intervju, zgodba, šala, uganka...) dijak vstavlja manjkajoče izraze ali povedi; dijakem na začetni stopnji učenja/poučevanja posredujemo rešitve v nepravilnem vrstnem redu;

"igra vlog" pri poslušanju: dijak izbere vlogo v razgovoru in ko učitelj prekine posnetek, sam nadaljuje govor; pri ponovnem poslušanju preverja svojo inačico s posnetkom govora;

kot napovedovanje posameznih delov besedila: pri drugem poslušanju učitelj zniža glasnost pri posameznih delih besedila, dijak ugiba, kakšno bo nadaljevanje in ob ponovnem poslušanju preverja in s sošolci primerja svojo inačico s predlagano.

5. povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja

6. interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali razgovora) dijak ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje

4.2.1.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.

Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakem v neomejenem številu, so:

1. oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila

2. izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi)

3. ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo

4. ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu

5. oblikovanje vprašalnikov o predstavljeni problematiki

4.2.2.Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja

Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.

Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.

Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje dijakovih stališč, interesov in solidarnosti.

Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.

V pripravi na pouk:

skrbno pripravi gradivo (na primer tematski sklop, iztočnice);

določi cilje, ki naj bi jih dosegel dijak v okviru različnih dejavnosti;

umesti aktivnost v učni proces ali jo predvidi kot samostojno (ali projektno) nalogo.

Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):

skrbi za sproščeno, prijateljsko vzdušje in goji pri dijakih sodelovanje;

usklajuje zahtevnost naloge z individualnimi oziroma skupinskimi potrebami dijakov;

izmenjuje dejavnosti in skrbi za pestrost pouka;

diferencira naloge in jih individualizira;

razvršča dejavnosti na jezikovno in vsebinsko področje;

spodbuja samovrednotenje dosežkov in samostojno popravljanje napak;

spodbuja tekmovalnost brez nasilja in opozarja na pravila igre.

Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.

4.2.2.1. Dialog

Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.

Izvajamo ga lahko na več načinov:

vodeni dialog: dijaki uvajajo jezikovne funkcije ali utrjujejo pojme s pomočjo kratkih dialogov, si uzaveščajo jezikovne strukture tako, da jih uporabljajo v novih besedilih (oblikovanje novih dvogovornih besedil)

dialogi v nepravilnem vrstnem redu: dijaki smiselno razvrščajo ustrezne povedi v dialog

dopolnjevanje dialoga: odprti tip dialoga pri dijakih razvija ustvarjalnost

dialog v obliki sheme: opozarja na zgradbo govora, s pomočjo katere dijak lažje ureja vsebino ustnega sporočila

funkcijski dialog: dialog v obliki osnutka, navodil, kjer so posredovane le funkcije jezika. Navodila so lahko tudi v materinščini, dijak samostojno izbira jezikovna sredstva v tujem jeziku.

4.2.2.2. Pretvarjanje/vživljanje v umišljeni svet

Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.

Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.

Simbolne igre, igre zamišljanja, razvijajo dijakovo miselno in govorno sposobnost, navajajo ga na sprejemanje socialnih vlog in razmerij.

Sestavljanje, povezovanje, oblikovanje, gradnja omogočajo razumevanje in spoznavanje materialnega sveta, dojemanje simboličnih sistemov. Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje, v ustvarjalno izražanje.

Sodelovanje in tekmovanje je sestavni del družabnih iger. V skupinski igri se dijak dogovarja o pravilih in izvedbi igre, s tem ustvarja napeto situacijo, v kateri se želi potrditi in izkazati. Uči se zmagovati in izgubljati, sprejemati pravila in jih upoštevati.

Spoznavanje igre uvajajo preprosta govorna dejanja: pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje lastnosti in značilnosti osebe ali stvari. Z dogovorjenimi igralnimi pravili postane igra pri jezikovnem pouku preizkušanje življenjskih položajev, v katerih se uporabljajo določeni sporočanjski vzorci.

Igre dopolnjevanja, zbiranja, urejanja, širijo besedje določenega semantičnega polja. Z igro telefon ali z različnimi načini predajanja besede ponavljamo in širimo povedano, si izmišljamo ali dopolnjujemo, uvrščamo besede v neko zvezo (sopomenke, podpomenke, nadpomenke)

Žreb besed, razrezanke podob in risb, povezovanje risbe in besede spodbujajo upovedovanje. Pogosto dijak šele s spodbudami premaga zavore pri govoru.

Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.

4.2.2.3. Igre vlog

Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje...) resnični situaciji (športno tekmovanje...) idr.

a) Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju

	Obvezni koraki	*Neobvezni koraki*
1.	Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec).	a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev; b. kratka predstavitev; c. individualna in skupinska priprava igranja.
2.	Izvajanje (dvojica, skupina) – (učitelj - animator).	a. spremljanje izvajanja; b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake; c. plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine.
3.	Plenarna analiza izvajanja: samovrednotenje dijakov, komentar udeležencev v igri.
4.	Dijaki vrednotijo izdelke.
5.		Širitev in predelava besedil: pisanje novih besedil; urjenje pravilne jezikovne rabe na podlagi napak.

b) Vrste iger vlog

1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.

2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.

3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:

vzpostavitev kontakta z neznancem (v avtobusu, v trgovini),

vzdrževanje odnosov z določeno nalogo (opravičilo izostanka od pouka, čestitke ob športnih uspehih, ...).

4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).

4.2.2.4. Projektno delo

Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.

Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.

Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.

Smernice za pripravo projektnega dela:

a) Priprava na projektno delo:

učitelj predstavi temo, napove problem in sredstva za pridobivanje novih znanj.

b) Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:

dijaki zbirajo ideje in se združujejo v skupine po interesih.

c) Interakcija nalog in vsebin:

delo v skupini/dvojicah; načrtovanje, določanje opornih točk, delitev dela, način predstavitve naloge; v začetni fazi vodi in usmerja projektno delo učitelj, kasneje izvajajo projektno delo dijaki sami.

d) Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.

e) Vrednotenje rešitev in izdelkov:

dijaki sami vrednotijo svoje izdelke; zaključke posreduje učitelj.

4.2.2.5. Izražanje čustev in lastnega mnenja (afektivni dejavniki)

S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.

Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:

1. spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)

2. opisovanje in pripovedovanje:

obnavljanje zgodbe,

govorni nastop s pomočjo ponazoril (slika, fotografija, strip, risba, video, ...),

govorni nastop, ki ga dijak oblikuje na podlagi sklopa nepovezanih besed ali na podlagi opisa predmeta (oziroma fotografije predmetov);

3. razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:

določi čas za premislek v zvezi z dano tematiko, dijak pa opredeli lasten odnos do problema,

spodbuja in usmerja dijaka, da se v dvojici dogovorita o skupnem mnenju,

razporeja pare v skupine, kjer usklajujejo mnenja,

ob zaključku usklajuje mnenja dijakev, razporejenih v skupine.

4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja

Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti avtentičnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.

Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.

Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:

1. prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote;

2. prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo;

3. prebere besedilo, da razume podrobnosti;

4. natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke;

5. preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost;

6. interpretira besedilo.

Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:

dejavnosti pred branjem;

dejavnosti med branjem;

dejavnosti po branju.

4.2.3.1. Dejavnosti pred branjem besedila

Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:

1. učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;

2. obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;

3. na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;

4. spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi;

5. posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;

6. posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;

7. posreduje skrajšano obliko besedila;

8. umesti besedilo v kontekst;

9. prikliče vsebino analognega besedila v materinščini;

10. oblikuje inačice na predlagano besedilo.

4.2.3.2. Dejavnosti med branjem

Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakem hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:

ilustracijami, ki spremljajo besedilo;

besedami in besednimi zvezami, skupnimi več jezikom;

datumi, številkami, imeni krajev, oseb;

ključnimi in ponavljajočimi se besedami;

transferjem jezikovnih znanj iz materinščine.

Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:

1. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija);

2. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje;

3. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija);

4. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih;

5. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce, ...);

6. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila;

7. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;

8. primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog...), zgodbe in ilustracije;

9. povezuje besedila med seboj: primerjava besedil v materinščini in tujem jeziku, skrčene obnove, povezovanje slogovnih zvrsti (sinteza).

4.2.3.3. Dejavnosti po branju besedila

Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:

1. oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;

2. uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);

3. ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo...);

4. izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;

5. utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi.

4.2.4.Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja

Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).

Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.

Vodenje pisnih dejavnosti:

1. obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava;

2. naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.

4.2.4.1. Nekaj primerov nalog iz pisnega sporočanja

Oblikovanje povedi: dijake navajamo na ustrezen izbor besedja, pravilnost jezikovne rabe, upoštevanje pravopisnih posebnosti (dijaki urejajo, dopolnjujejo povedi, igre, puzzle, ...).

Dopolnjevanje besedila: učitelj posreduje nepopolno besedilo, dijaki dopisujejo manjkajoče podatke, s ključnimi besedami oblikujejo zgodbo.

Krajši opisi in obnove: dijaki razvijajo spretnosti pisanja na predhodnih spretnostih govora: govor/poslušanje/ strnjena obnova, intervju/ vnašanje podatkov iz intervjuja v tabelo itd. Iztočnica je lahko tema, ki smo jo obravnavali v razgovoru, je lahko ilustracija ali besedilo.

Oblikovanje besedila na osnovi podatkov (raba vezniških besed):

povezovalci posameznih sestavin besedila (tabela z opisom delovnega dne v šoli; ilustracije, ki jih dijak poveže in opiše),

oblikovanje miselnih vzorcev posredujejo dijakem jezikovni material in navodila v zvezi z vsebino in ureditvijo besedila.

Posredovanje vzorcev besedil, s pomočjo katerih se dijaki seznanijo s strukturo in vsebino besedila (življenjepis).

4.2.4.2. Primeri vodenega in ustvarjalnega pisanja

pisanje besedila po danih navodilih (s pomočjo ključnih besed): dijak pri tej dejavnosti usvoji zgradbo besedila;

pisanje z jasnim sporočilnim namenom in z znanim naslovnikom (zaupna pošta, ...);

spreminjanje lika znane osebe (učitelj, sošolec, zgodovinska oseba, ...);

pisanje reklamnega spota: dijak uporablja učinkovita jezikovna sredstva, s katerimi prepričuje, navdušuje naslovnika;

pisanje pesmi; branje vezane besede spodbuja dijake k ustvarjalnemu pisanju, k izražanju svojih čustev.

Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.

4.2.5. Domače naloge

Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.

5. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Pouk italijanščine se navezuje na slovenščino predvsem pri razlagi italijanskega jezikovnega sistema (glej Katalog slovničnih struktur). Opismenjenost, slogovna izraznost, poznavanje načel besedilnosti pa se kot splošne sposobnosti prenašajo iz materinščine v tuji ali drugi jezik.

Struktura slovenščine je v nekaterih sestavinah podobna (nekatere zaimenske oblike v italijanščini...), v nekaterih pa različna (glagolski vid, dovršne in nedovršne glagolske paradigme, sklanjatev samostalnika). Nekatere jezikovne strukture so posebne za italijanščino in si jih dijaki uzaveščajo kot značilne idiomatske strukture. Izrazit primer, ki omogoča kontrastiranje med slovenščino in italijanščino je izražanje preddobnih, istodobnih in zadobnih dejanj.

Pouk italijanščine se navezuje tudi na pouk

tujih jezikov: poznavanje več tujih jezikov povzroča pojave prenosa znanj, ki na pragmatični ravni spodbujajo doseganje boljših učinkov (opismenjenost, ubesedovanje, izbira registra in zvrsti pri sporočanju), občasno pa so vir napačne rabe jezikovnih struktur (interferenca na fonološki in morfosintaktični ravni). Iz angleščine dijak prenaša mnoga slovnična znanja (na primer: oblikovanja trpne oblike, izražanje preddobnosti v preteklosti, izražanje neresničnosti in umišljenosti). Na ravni besedišča pa uporablja mnoge izposojenke, ki so se uveljavile v vsakodnevni sporočanjski rabi (sleng mladih, računalniški termini, besedišče iz športa). Pri rabi angleščine pa dijak prepoznava mnoge izposoje iz italijanščine predvsem na ravni besedišča (na primer: hrana, glasba, arhitektura in umetnost, bančništvo).

zgodovine (npr.:obdobje fašizma).

umetnosti (italijanski renesančni umetniki, italijanski glasbeniki).]

geografije (Slovenska Istra, Italija, Srednja Evropa).

strokovnih predmetov (glej poglavje Strokovna besedila).

Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr.

6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU

Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test)

iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:

učenje je proces, ki celostno vpliva na razvoj dijaka (t.i. holistični princip) kot osnovna izkušnja, s pomočjo katere dijak odkriva nove dimenzije sporočanja in s tem zavedanja sebe in drugih;

pouk je osredotočen na dijaka: učitelj prilagaja učne metode, tehnike in vsebine dijakovi osebnosti, njegovim izkušnjam, interesom, željam in s tem osmisli učne dejavnosti, v katere se dijak vključuje na način, ki mu najbolj ustreza;

pouk je usmerjen v dejavnosti, ki usposabljajo dijake za govorne položaje, v katerih bodo z jezikovnimi sredstvi dosegli tisto, kar so se namenili. Besedišče in slovnične strukture so sestavni del obravnave posameznih sporočanjskih vsebin in so podrejene govorčevim potrebam.

Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.

Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakev, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.

Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.

Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.

Neformalno preverjanje je nenačrtno preverjanje, ki se izvaja sprotno in stalno. Gre za t.i. formativno preverjanje, saj se dijakovo znanje preverja v procesu nastajanja njegovih jezikovnih sposobnosti.

Formalno preverjanje znanja je sistematičen in načrten izbor tehnik in vaj, ki so oblikovane z namenom, da učitelju in dijaku potrdijo uspeh njunega dela (ocenjevanje).

S pedagoškega vidika, predvsem pa z vidika načel notranje motivacije, je zelo pomembno razlikovanje med poučevanjem in z njim povezanim neformalnim preverjanjem ter formalnim preverjanjem znanja. Da bi bilo učenje učinkovito, naj dijaki v okviru jezikovnega pouka svobodno preizkušajo in izražajo usvojeno znanje, ne da bi se čutili "ocenjene".

Samopreverjanje naj bo sestavni del procesa preverjanja. Samopreverjanje lahko postane tudi stalna oblika in metoda vodenega ali samostojnega spremljanja učenja kot mapa dijakovih dosežkov pri usvajanju jezika (Jezikovni portfolio). Dijaka usmerjajo k samopreverjanju želja po opazovanju lastnih dosežkov, samorefleksija o načinu pridobivanja jezikovnih znanj in interes za zbiranje najbolj značilnih dosežkov v procesu učenja jezikov.

Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.

6.2. SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA

Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju dijakovih izdelkov.

TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA		NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU
1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA		1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA
prirejena besedila tip dopolnjevanja kratkih odgovorov; tip povezovanja in urejanja alternativni tip (pravilno/napačno) izbirni tip nalog (naloge z najboljšim odgovorom, naloge z več pravilnimi odgovori, naloge, ki vsebujejo nepravilen odgovor, naloge z različno stopnjo pravilnosti odgovorov)		izvirna besedila oblikovanje dvogovornih /enogovornih (intervju, pismo) besedil testi prostih odgovorov povzemanje poslušanih/govorjenih/ekraniziranih besedil (obnova)
2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov		2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti
slovnične strukture besedišče posamezne funkcijske sposobnosti		bralne spretnosti+spretnosti pisanja slušne+govorne spretnosti
3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV		3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV
določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov)		stvarna slika učnih dosežkov	postopno odpravljanje pomankljivosti
4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA		4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH (pragmatično preverjanje)
5. ENOSMERNO PREVERJANJE		5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE
učitelj	dijak	učitelj - dijak - dijak
6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA		6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA
testi objektivnega tipa	testi subjektivnega tipa	projektno delo	tehnike samopreverjanja, (portfolio)
7. SUMATIVNO PREVERJANJE		7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE
testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi)		diagnostični testi	vrednotenje dosežkov
8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA		8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA
preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa		oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil
9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE		9. OPISNO OCENJEVANJE
		opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti

6.3. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA

Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje dijakovih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju dijakovih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.

Obvezni obliki preverjanja sta

ustno preverjanje (priporočamo vsaj dvakrat v ocenjevalnem obdobju),

pisno preverjanje (vsaj enkrat v ocenjevalnem obdobju).

6.4. PRIMER PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI

6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja

*RAVNI ZNANJA	IZGOVORJAVA	SLOVNIČNA PRAVILNOST	BESEDIŠČE	DISKURZIVNA SPOSOBNOST	SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST
A₁	Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze. Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo.	Oblikuje proste povedi. Prisotne so napake pri rabi osnovnih jezikovnih struktur (npr.:samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet).	Dijak razpolaga s skromnim besediščem, ki je omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz njegovega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča.	Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem ali s preprostimi povedmi.	Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje).
A₂	Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje. Prisotne so posamezne napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo.	Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje). Dijak dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (zaimek, predlog, prislov, glagol: passato prossimo itd. ) in skladenjskih vzorcev.	Besedišče je povezano z dijakovimi interesi, s čimer dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...)	Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo.	Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti: vedenjske vzorce pri pozdravljanju (ob prihodu, odhodu); zahvaljevanje in druge vedenjske vzorce (prositi za besedo, čestitati itd).
B₁	Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila.	Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri rabi težjih slovničnih struktur in skladenjskih vzorcev (futuro nel passato, periodo ipotetico).	Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (dijakov izkustveni svet).	V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom.	Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost.
B₂	Dijak občasno dela napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (poudarek, izgovorjava podvojenih soglasnikov) posebno pri neznanih besedah in besednih zvezah.	Kljub napakam pri težjih slovničnih strukturah (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto...) je sporočilo jasno. Pri oblikovanju preprostih povedi dijak nima težav s skladnjo.	V govornem položaju uporablja ustrezno besedišče, izraža svoje mnenje v zvezi s temami svojega interesnega področja in svoja čustvena stanja.	Oblikuje koherentna besedila, v katerih podrobno opisuje, posreduje svoje mnenje, svetuje.	Prepoznava interkulturne posebnosti pripadnikov ciljnega jezika. Spoznava stvarnost izven svojega izkustvenega območja. Spoštuje razlike med svojim svetom in svetom pripadnikov italijanske kulture.

Ravni opredeljuje dokument Sveta Evrope *Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe).

Raven B₂ - raven dosežejo dijaki iz okolja, kjer je italijanščina sosedski jezik (goriško področje in Kras).

6.4.2.Vrednotenje pisnih izdelkov

Pri vrednotenju dijakovih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti

KRITERIJI	A₁	A₂	B₁	B₂	C₁
SPOROČILNOST	Dijak oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev.	Pisni izdelek delno ustreza sporočilnemu namenu Razpoznavna je osnovna misel besedila, v okviru katerega dijak posreduje dejstva, opisuje, našteva. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila.	Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje. Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst.	Dijak dobro sporoča v pisni obliki. V besedilu primerno razvija temo. Pri izražanju svojih stališč v zvezi z vsebinami svojega interesnega področja, ki jih ustrezno ponazarja s konkretnimi primeri, je natančen.	Pisni izdelek je sporočilno ustrezen. Dijak na izviren način razvija temo. Pri tem izraža stališča, svetuje, primerja, prepričuje, oblikuje hipoteze, razrešuje probleme, vrednoti, ...; Je natančen pri oblikovanju svojih stališč, ki jih oblikuje na različne načine, ko želi poudariti pomen misli ali razliko izraženih mnenj.
ORGANIZIRANOST	Zgradba besedila je preprosta. Dijak oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez.	Opazen je dijakov poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila.	Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji).	Notranja in zunanja zgradba besedila ustreza besedilni vrsti in namenu. Besedilo je primerno členjeno v uvod, jedro in zaključek. Dijak ustrezno rabi pretežno vse kohezivne elemente.	Zunanja in notranja zgradba sta jasno zasnovani in logični. Besedilo je ustrezno razčlenjeno.
JEZIKOVNA PRAVILNOST	Prisotne so napake tudi pri uporabi osnovnih slovničnih struktur, skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnosti. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja pretežno izraze in besedne zveze, ki jih je usvojil pri pouku.	Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Pri pisnih izdelkih so občasne še prisotne napake. Besedišče je povezano z dijakovimi interesi: dijak uporablja običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku	Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. Dijak razpolaga z usteznim besediščem.	Napake so le občasne (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto, ...). V besedilu dijak uporablja ustrezno besedišče, ki ga srečuje v učbenikih, v časopisih in revijah.	Skladno z načeli ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti oblikuje daljša besedila s posameznimi lažjimi napakami. Razpolaga z bogatim besediščem: obvlada številne sopomenke in njihove pomenske odtenke skladno z načeli besedilnosti in jezikovno zvrstjo.

6.4.3.Vrste besedil

Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:

VRSTE BESEDIL		A₁	A₂	B₁	B₂
DVOGOVORNA BESEDILA	odgovori na vprašanja, intervju, anketa, vprašalnik, vabilo, dialog.	X	X	X	X
	Opis:		X	X	X
	osebe	x
	predmeta,	x
	postopka
	dogodka	x
	slike, risbe, fotografije	x
	film.posnetka, ...
	obnova		X	X	X
	pisni sestavek po vzorcu		X	X	X
ENOGOVORNA BESEDILA	pismo	x
	življenjepis
	dnevnik	x
	obvestilo, oglas, faks	x
	prošnja
	poročilo, ..
	daljši pisni sestavek			X	X
	kreativni (pripoved, zgodba, ...),			x	x
	izkustveni /pripovedni, argumentativni spis (poročilo), razpravljalni (razprava, esej, ...), ..			x	x
	spis o umetnostnem besedilu

* Legenda:

B2 raven dosežejo dijaki iz okolja, kjer je italijanščina sosedski jezik (goriško področje in Kras).

7. LITERATURA IN DRUGI VIRI

Katalogi znanj

1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodnostno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana

1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana

Tuji učni načrti

1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija)

1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia)

Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages

The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines

1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA

Didaktika pouka tujega jezika

AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia

BRASCA, L. ed altri 1986, Progetto lettura, La Nuova Italia

DANESI, M. 1985: A Guide to Puzzles and Games in Second Language Pedagogy, Ontario Insitute for Studies in education Press, Toronto

DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A.

in MIKLIČ, T. Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana

GNAMUŠ, KUNST O.1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana

KRASHEN, S.D. 1981: Second language Acquisition and Second Language Learning, Pergamon Press, Oxford

1988: Il progetto speciale Lingue straniere, Annali della pubblica Istruzione, no46, Firenze

Progetto ILLSE, Le Monnier, Firenze

Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga. kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana Uredila Lucija Čok.

Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov, Uporabno jezikoslovje, Ljubljana

Uredila Meta Grosman.

Publikacije Sveta Evrope

Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe

November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee

Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe

DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe

SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe

1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe

VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe

Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje

1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje