TEHNIK MEHATRONIKE
Katalog znanja je določil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje na 89. seji dne 30. 3. 2006.
2. Vsebinski sklop Umetnostna zgodovina
3. Vsebinski sklop Likovno snovanje
Z vsebinami predmeta umetnost si dijaki v procesih izobraževanja in vzgajanja razvijajo estetsko občutljivost in se uvajajo v kulturo.
Predmet umetnost v štiriletnih programih srednjega strokovnega izobraževanja (in programih poklicno-tehniškega izobraževanja) se izvaja tako, da izhaja iz skupnega uvoda v širši pojem umetnosti. Šola skladno s potrebami programa obvezno izbere in obravnava dva izmed ponujenih treh umetnostnih vsebinskih sklopov (umetnostna zgodovina ali likovno snovanje ali glasba), tretjega, preostalega, pa lahko ponudi v okviru odprtega kurikula. Predmet se lahko izvaja v katerem koli letniku.
Dijaki:
Umetnostna zgodovina je humanistična veda, ki obravnava likovne umetnine in prek njih predstavlja zgodovino idej, občutij in dogajanj, ki so značilni za vso družbo ali posameznega umetnika v določenem obdobju. V svojem kurikulu predmet pokaže, kako se je umetnik odzival na svet in kako so umetniška dela zrcalo idejnih, družbenih, političnih, osebnih in tudi tehnično-tehnoloških okoliščin.
Umetnostna zgodovina dijaku odpira pogled v razvoj in dosežke vseh strok likovne umetnosti. Na pregleden in razumljiv način ga seznani z enim od najstarejših in najpomembnejših izrazov človekove ustvarjalnosti, s čimer bistveno prispeva k celovitemu umevanju človeka in ključne vloge umetniške kreativnosti v civilizacijskem razvoju človeštva od prazgodovine do danes.
Predmet uči dijaka analizirati posamezna likovna dela in jih v sintezi povezati z vzporednimi umetnostnimi pojavi (v književnosti, glasbi, gledališču, filmu itd.) ter ga napeljati na aktivno doživljanje in podoživljanje posameznega umetniškega dela ter slogovnih ali ikonografskih (vsebinskih) sklopov. Ker gre za interpretacijo likovno izraženih idej, občutij in spoznanj, prispeva k zavedanju in osveščenosti dijaka, k njegovemu osebnemu zorenju in celoviti, humanistični vzgoji.
Vloga in pomen predmeta je v predstavitvi najpomembnejših likovnih umetnin, ki oblikujejo pogled na estetske in vsebinske vrhunce, izražene v likovnem delu od prazgodovine dalje. Dijaku približa njihove razvojne poti, pomen in vpliv, z njihovimi vsebinami pa podpira občutek za likovne vrednote in želi vzbuditi kritičen odnos do likovnih stvaritev ter spodbuditi razvijanje čuta za estetiko in izgraditi zavest o pomenu umetniške ustvarjalnosti v družbi.
Predmet umetnostna zgodovina je temeljnega pomena za razumevanje nacionalne kulturne identitete in vpetosti slovenske umetnosti v evropski in svetovni okvir. Dijaku oblikuje pozitiven odnos do ohranjanja umetnostne in kulturne dediščine, krepi zavedanje o pomenu nacionalne umetnostne dediščine in razvija zavest o soodgovornosti za njeno ohranitev.
V prevladujoči sodobni vizualni kulturi dijaku omogoča prepoznavanje, razvrščanje, refleksijo in analizo različnih vizualnih manipualcij in atrakcij. S tem mu posredno ponuja tudi orodja za razumevanje sodobnega življenja.
V pouk vsebin iz umetnostne zgodovine so vključene prvine teoretičnega posredovanja temeljnih spoznanj (ključni strokovni termini, področja likovnega ustvarjanja, najvidnejši umetniki, vsebinsko in slogovno pomembna dela svetovne umetnosti-z opozorilom na umetniška dela, ki se povezujejo z območjem njegovega poklica), kritično preverjanje ob spomenikih (razstave, ekskurzije) in seminarsko-raziskovalni pristop (seminarske naloge, raziskovalne naloge in referati). Predmet je odprt do spomenikov slovenske in svetovne ustvarjalnosti, ki se skupaj izražajo v medsebojnem vplivanju. Dijaka seznani z vrednotami kulturne in posebej umetnostne dediščine. Pripravlja ga na celovito razumevanje sporočila, ki ga posreduje umetnina.
Umetnostna zgodovina dovoljuje učencu veliko mero izražanja individualnosti, ker mu omogoča izpovedovanje osebnih kriterijev in pogledov na umetnostne dosežke in zgodovino oz. ga vzpodbuja h kulturi dialoga in strpni kritičnosti. Učni načrt je zastavljen tako, da lahko dijak ob ključnih umetniških stvaritvah s področja izbranega poklica spozna umetnostni razvoj znotraj svoje panoge.
1. Sporazumevalna kompetenca
a) V maternem jeziku:
b) v tujem jeziku:
2. Matematična kompetenca
3. Učenje učenja
4. Medkulturna kompetenca
5. Estetska kompetenca
6. Raziskovanje in razumevanje naravnih in družbenih procesov in pojavov
a) državljanska kompetenca
b) Naravoslovna kompetenca
7.Socialne kompetence
8. Informacijska pismenost
9. Varovanje zdravja
10.Podjetnost
Umetnostna zgodovina dijaka/dijaku:
Učni cilji (povezava vsebine in procesov, taksonomske opredelitve vsebin ter spretnosti in veščine) | Možni/priporočene/ primeri dejavnosti za pouk |
1. PRISTOP K LIKOVNEMU DELU (1 ura) | |
|
|
2. VISOKA, LJUDSKA IN POPULARNA UMETNOST (1 ura) | |
|
|
3. UMETNINE SKOZI ČAS IN PROSTOR (2 uri) | |
|
|
4. RAZČLENITEV LIKOVNEGA DELA (5 ur) | |
Vsebinska razčlenitev likovnega dela | |
|
|
Oblikovna razčlenitev likovnega dela | |
|
|
5. VARSTVO UMETNOSTNE DEDIŠČINE (1 ura) | |
|
|
6. PODROČJA LIKOVNEGA USTVARJANJA | |
A) SLIKARSTVO (6 ur) | |
|
|
B) KIPARSTVO (4 ure) | |
|
|
C) ARHITEKTURA IN URBANIZEM (3 ure) | |
|
|
D) OBLIKOVANJE: INDUSTRIJSKO OBLIKOVANJE in VIZUALNE KOMUNIKACIJE (2 uri) | |
|
|
E) MODERNA UMETNOST IN DRUGI SODOBNI POJAVI (3 ure) | |
|
|
*Dejavnosti, označene z zvezdico v poglavju učni cilji in priporočene dejavnosti, se lahko izvajajo v okviru interesnih dejavnosti, projektnih dni oziroma tednov v šoli.
V priporočenih dejavnostih so navedeni zgolj primeri dejavnosti za pouk, ki jih učitelj lahko upošteva, nadgradi, spremeni in prilagaja glede na poklicno usmeritev in dane možnosti.
Učitelj je pri izbiri priporočenih dejavnosti avtonomen, vendar je zaželeno, da uporabi čim več različnih aktivnih metod in oblik dela. Pouk naj poteka tudi zunaj učilnice, v neposrednem stiku z umetninami, v galeriji, muzeju in na terenu.
Pristop k likovnemu delu
Visoka, ljudska in popularna umetnost
Razčlenitev likovnega dela
Umetnine skozi čas in prostor
Varstvo umetnostne dediščine
Področja likovnega ustvarjanja
Sodobne umetniške prakse
Prag za pozitivno zaključno oceno zadostno (ob koncu šolanja)
Dijak:
Pouk umetnostne zgodovine omogoča aktualizacijo in raznovrstnost učnih metod in oblik. Le-te so:
Pouk umetnostne zgodovine se lahko izvaja v več oblikah in ob uporabi več metod, odvisno od vsebine in števila ur, ki so na voljo. Temeljna oblika je zaokrožena informacija (razlaga in pogovor), ki je posredovana tako, da besedni del spremlja ustrezno slikovno gradivo (prosojnice, diapozitivi, reprodukcije, digitalizirane slike, videoposnetki in drugo gradivo). Primere učitelj izbere sam, upoštevajoč pri tem temeljne operativne cilje oziroma strokovno usmeritev šole, na kateri se izvaja pouk.
Dijaki aktivno sodelujejo na različne načine, na primer: z referati o pomembnih umetnikih ali stvaritvah, ki so vzorčni za določeno obdobje, slog, umetnika, kraj itd., s predstavitvijo lastnega doživetja ob umetnini (razstava, retrospektiva, ambientalna umetnina, slogovni pregled), pri čemer se navajajo tudi na pravilno uporabo virov in literature in iskanje bistvenih informacij (aktiven odnos do informacij) ter s tem na samostojno delo.
Prispevki, ki jih pripravijo dijaki, so lahko vezani na ustvaritve, ki so jim dosegljive in si lahko pomagajo z literaturo, na drugi strani pa (npr. v povezavi s književnostjo, filozofijo, zgodovino, glasbo idr.) lahko pripravijo tudi teoretično zasnovane projekte, raziskave (npr. umetnostni viri za spomenik v domačem kraju, pisna zapuščina umetnikov, umetnostne stvaritve iz svojega poklicnega področja itd.). Vzpostavijo lahko tudi stik z izvajalci strokovnih projektov v različnih ustanovah in sodelujejo na mladinskih raziskovalnih projektih in taborih.
Za sodoben pouk umetnostne zgodovine so izredno pomembni umetnostnozgodovinske ekskurzije in obiski razstav, retrospektivnih razstav, ateljejev, arheoloških parkov in raziskovanj, restavratorskih delavnic ter seznanjanje s konservatorskimi projekti itd. To je pomembno tako za spoznavanje in poznavanje kot razvijanje odnosa do vrednotenja, spoštovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Te oblike izbere učitelj sam glede na možnosti in okolje ter glede na zanimanje dijakov. Isto velja tudi za teme, ki naj jih obravnavajo pri pouku ali v študijskih delavnicah.
Pouk je lahko dopolnjen tudi z uporabo računalnika oz. projekcije prek računalniške opreme in z uporabo zgoščenk z vsebinami iz umetnostne zgodovine. Smotrno je, da imajo dijaki možnost dostopa do interneta, kjer je dosegljivo veliko število informacij o umetninah.
Za uspešen pouk je najpomembnejša ustrezna znanstvena, strokovna in poljudna literatura, dosegljiva v šolski knjižnici in drugih zbirkah.
Priporočamo najmanj eno celodnevno umetnostnozgodovinsko ekskurzijo z ogledom slovenskih spomenikov ter ogled stalnih zbirk v Narodni in Moderni galeriji v Ljubljani, kar se lahko izvede tudi v okviru interesnih dejavnosti, kulturnega dne.
Predmet umetnostna zgodovina omogoča številne medpredmetne povezave. Kot vpogled v eno najstarejših in najpomembnejših ustvarjalnih poti bistveno prispeva k razumevanju človeške zgodovine in družbe in se tako povezuje z zgodovino in s sociologijo, prek ustvarjalnega prispevka pa se povezuje z literarno in glasbeno umetnostjo.
Organizacija pouka umetnostne zgodovine je zaradi uporabe aktivnih oblik dela (obiski galerij, delo na terenu, priprava razstav, okroglih miz …) smiselna in skorajda nujna v okviru blokur.
Dejavnosti, označene z zvezdico v poglavju učni cilji in priporočene dejavnosti, se lahko izvajajo v okviru interesnih dejavnosti, projektnih dni oziroma tednov v šoli.
Učitelj lahko glede na poklicno usmeritev avtonomno izbere število ur pri vsebinskem sklopu Področja likovnega ustvarjanja (npr.: lesarstvo – poudarek na kiparstvu, trgovina – poudarek na slikarstvu in oblikovanju, gradbeništvo-poudarek na arhitekturi ipd.).
Preverjanje in ocenjevanje naj poteka pisno in ustno, preverjajo in ocenjujejo se pa tudi referati in ostali izdelki. Preverjanje znanja poteka sprotno in ni nujno identično tisti obliki, ki jo uporabimo pri ocenjevanju, vendar se mora nanašati na iste cilje.
Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno. Tako pri preverjanju kot ocenjevanju naj se upoštevajo znanje, razumevanje, uporaba znanja, analiza, sinteza in vrednotenje. Pisno preverjanje opravljamo z nalogami objektivnega tipa, ki morajo pokrivati različne ravni zahtevnosti.
Ocenjujejo se tudi projektne in seminarske naloge, strukturirana poročila obiskov galerij, muzejev in razstav ter druge oblike sodelovanja in nastopanja dijaka pri učni uri (okrogle mize, debatni nastopi …).
Pri spremljanju kompetenc se odgovornost prenaša vse bolj na dijaka – npr. prek portfolia, učitelj sodeluje z refleksijo ob porfoliu v pogovoru.
IZBOR UMETNOSTNOZGODOVINSKE LITERATURE ZA UČITELJE
a) Splošni pregledi
ENCIKLOPEDIJA Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987 (ustrezna gesla o slogih, umetninah, umetnikih in vsebinah) itd.
MENAŠE, Luc: Evropski umetnostnozgodovinski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971.
CANKAR, Izidor: Uvod v umevanje likovne umetnosti: Sistematika stila. 1. izd. Ljubljana: Slovenska matica, 1929.
CANKAR, Izidor: Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evrop I-III. 1. izd. Ljubljana: Slovenska matica, 1930.
GOMBRICH, Ernst: The Story of Art. 1. ed. London: Phaidon Press Limited, 1950.
JANSON, Horst: History of Art. 1. ed. New York: Harry N. Abrams, 1969.
v.a.: UMETNOST v slikah (zbirka 18 slogovno zaokroženih predstavitev ). Ljubljana: DZS; 1969.
SEMENZATO, Camillo ( in GOLOB Nataša): Svet umetnosti. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979.
HONOUR, Hugh – FLEMING, John: A World History of Art, London: Laurence Kong Publishing 1984
HOLLINGSWORTH, Mary: Umetnost v zgodovini človeštva. Ljubljana: DZS, 1993.
v.a.: ZGODOVINA slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti. Ljubljana: Modrijan, 1998.
v.a.: VRHUNCI likovne umetnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
GOLOB, Nataša : Učbenik za umetnostno zgodovino v gimnazijskem izobraževanju, srednje tehniškem oz. strokovnem izobraževanju in poklicno tehniškem izobraževanju, Ljubljana: DZS 2003.
SPROCCATI, Sandro: Vodnik po slikarstvu, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991.
BUTINA, Milan: Slikarsko mišljenje. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1995.
KOCH, Wilfried: Umetnost stavbarstva. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999.
v.a.: UMETNOST: svetovna zgodovina. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000.
LYNTON, Norbert: Zgodba moderne umetnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1994.
UMETNOSTNE MONOGRAFIJE RAZLIČNIH UMETNIKOV (zbirka). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995 itd.
SLIKARJI: zbirka žepnih monografij. Ljubljana: DAG Grafika, 1998.
BADURINA, Andjelko: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva. Zagreb: Sveučilišna naklada Lieber, Krščanska sadašnjost, 1975.
GOLOB, Nataša: Kaj nam govorijo umetnine, Učbenik za umetnostno zgodovino – obvezni izbirni predmet v devetletnem izobraževanju, Ljubljana: Modrijan 2005.
v.a.: ANTIKA. Leksikon, Ljubljana, Cankarjeva založba 1998.
COTTERELL, Arthur: Miti in legende: ilustrirana enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998.
SCHMIDT, Joel: Slovar grške in rimske mitologije. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995.
GERM, Tine: Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka, Ljubljana: DZS, 2001
b) Slovenska umetnost
ARS SLOVENIAE: zbirka (npr.: Marijan Zadnikar: Romanska umetnost, Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ivan Komelj: Gotska arhitektura, France Stele: Gotksi slikarstvo, Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo, Nace Šumi: Baročna arhitektura). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967 itd.
UMETNOST NA SLOVENSKEM (uredila N. Golob), Ljubljana: Mladinska knjiga 1998.
SLIKARSTVO in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20. stoletja: vodnik. Ljubljana: Narodna galerija, 1998.
ZABEL, Igor et al.: Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije. Ljubljana: Moderna galerija, 1995.
ZABEL, Igor: Izbrana dela slovenskih avtorjev iz zbirk Moderne galerije 1950 - 2000, Ljubljana: Moderna galerija 2002.
ŠUMI, Nace: Slovenija – umetnostni vodnik. Ljubljana: Marketing 013 ZTP, 1990.
GOTIKA v Sloveniji (urednik Höfler J.). Ljubljana: Narodna galerija, 1995.
KULTURNI IN NARAVNI SPOMENIKI SLOVENIJE: zbirka vodnikov po različnih krajih, spomenikih in zbirkah. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1965 itd.
PO POTEH SLOVENSKE KULTURNE DEDIŠČINE: zbirka tematskih zvezkov, Ljubljana, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, 1996. (npr.: ŠUMI, Nace: Po poti baročnih spomenikov Slovenije, 1992; Kulturna dediščina meniških redov, 1996, PIRKOVIČ, Jelka: Secesijska arhitektura v Sloveniji, 1997 itd.)
Opomba: Navedene so vse prve izdaje, veljajo pa tudi vse naslednje.
Avtorji: dr. Tonka Tacol, Pedagoška fakulteta Ljubljana, Tanja Špenko, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija, Ljubljana., Anamarija Šmajdek, Srednješolski center Ivančna Gorica, Marjan Prevodnik, Zavod RS za šolstvo (urednik)
France Kavčič, Salomonova sodba, Narodna galerija, Ljubljana |
''Velika razlika je med videti kako stvar brez svinčnika v roki in videti jo takrat, ko jo rišemo. (…) Celo najbolj znan predmet postane čisto drugačen, ko ga skušamo narisati: opazimo, da ga nismo poznali, da nismo nikoli zares videli.''
Paul Valery
Vsebine sklopa Likovno snovanje tvorijo skupaj z vsebinskim sklopom umetnostna zgodovina in z vsebinskim sklopom glasba tri enakovredne sestavne dele (vsak vsebinski sklop je pripravljen za 30 ur) predmeta UMETNOST (70 ur) v štiriletnih programih srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja. Šole ponujajo izmed omenjenih treh umetnostnih vsebinski sklopov dva, obenem pa v skladu s svojimi poklicnimi usmeritvami zagotavljajo, da si jih dijaki izberejo sami.
Likovno snovanje kot ustvarjalno-praktični del (likovno) umetnostnih vsebin, je vsebinski sklop s statusom neverbalnega izraznega in verbalnega jezika. Ta jezik je likovno vizualni jezik, ki se v programih srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja uporablja kot sredstvo za razvijanje dijakove likovne ustvarjalnosti, sposobnosti in spretnosti ter poklicnih znanj.
Vsebine vsebinskega sklopa likovno snovanje so namenjene razvijanju sposobnosti dijakov, da znajo likovnoteoretska in umetnostnozgodovinska védenja vključevati v svoje likovno praktično delo. Temeljni poudarek je na dijakovi lastni praktični likovnooblikovalni izkušnji, vzpostavljanju povezav z vsebinami drugih ključnih kompetenc, drugih splošnih in strokovnih predmetov ter praktičnega pouka.
Vsebinski sklop likovno snovanje nadgrajuje spoznanja in rabo likovnega jezika, pridobljena v okviru izobraževanja na osnovnošolski stopnji. Likovne dejavnosti v učnem procesu so izbrane glede na zatečeno stanje dijakovih splošnih in likovnih sposobnosti ter glede na njegove osebne in poklicne potrebe. Učitelj je pozoren na razvijanje sposobnosti za opazovanje, likovno mišljenje, ustvarjalnost, predstavljivost in domišljijo. Na konvergentni ravni dijak širi znanje likovnoteoretskih in po potrebi umetnostnozgodovinskih znanosti, na divergentni ravni kot ključni, pa z njimi praktično oblikuje. Pri pouku likovnega snovanja spodbujamo samostojno formuliranje likovnih nalog ter uresničevanje in argumentiranje le-teh med učnim procesom. Dijaki se navajajo na samostojno odločanje o vseh vprašanjih, povezanih s procesom šolskega likovnega oblikovanja, kar se posebej izkaže v spremljajoči skicirki. Praktično likovno oblikovanje ponuja dijaku možnost za spoznavanje in doživljanje ustvarjalnega procesa od koncepta prek realizacije do refleksije.
Sodobni tempo življenja in hitre spremembe znotraj posameznih poklicnih panog zahtevajo od učečega se mladostnika poznavanje in obvladovanje likovnih teoretičnih in praktičnih znanj, klasičnih likovnih tehnik in najsodobnejših likovnih tehnik, katere omogočajo orodja informacijske tehnologije. Vsi dijaki morajo v tem okviru imeti priložnost ustvarjalnega likovnega prakticiranja in priložnost za (samo)refleksijo v zvezi z ustvarjanjem ''gibljivih in negibljivih podob'', predmetov ter v zvezi z (aktualnimi) likovnoumetnostnimi vsebinami.
S tem znanjem bo dijak bolj usposobljen za ustvarjalno sledenje sodobnim estetskooblikovalskim smernicam znotraj lastne poklicne panoge. Ta znanja in bolj razvite likovne sposobnosti in spretnosti bodo dijakom v pomoč pri iskanju in razvijanju novih ustvarjalnih rešitev v vseh korakih – od zamisli do izvedbe in predstavitve – nastajajočega izdelka ali storitve. Vsebinski poudarek v likovno snovalnih vsebinah predmeta (likovna) umetnost je, ponavljamo, na praktičnem likovnem oblikovanju, ki je – v kontekstu tržnega gospodarstva – eden pomembnejših procesnih dejavnikov, ki lahko odločilno vplivajo na uspešnost trženja znanja, izdelkov in storitev. Pomembne so specifične vaje in dejavnosti, ki razvijajo likovno razumevanje, izražanje in vrednotenje. V katalogu znanj za vsebinski sklop likovno snovanje zapisani cilji in vsebine prednostno izhajajo iz poklicnega interesa.
Temeljne likovnooblikovalne dejavnosti dijakov (risanje, slikanje, kiparstvo, prostorsko oblikovanje, oblikovanje – dizajn itd.) se med seboj prepletajo. Dijaki se vzporedno s praktičnim delom usposabljajo za doživljanje lepote v naravi in na umetninah, za vrednotenje lastnih del, del sošolcev in umetniških likovnih del ter uporabnih predmetov. Poudarek pri izbiri teh učnih dejavnosti je vezan na posebnosti prihodnjega poklica, za katerega se dijak izobražuje. Tako se navajajo na doživljanje, sprejemanje in vrednotenje likovne kulturne dediščine ter raziskovanje spoznanj domače in tuje likovne umetnosti, industrije in obrti. Dijaki v učnem procesu z aktivnimi metodami in oblikami dela krepijo likovne zmožnosti (kompetence) oziroma sposobnosti za likovno izražanje. Likovno izražanje in ustvarjanje opredeljujemo kot integrirana procesa učenja in likovne prakse, ki sta delo uma, srca in rok. Vsebine likovnega snovanja stremijo k navajanju dijakov na samostojno razvijanje njihovih lastnih zmožnosti (na primer pri likovni nalogi iz oblikovanja – dizajna kot možni pripravi na zaključni izpit ali v okviru priprav na poklicno maturo iz likovne teorije).
Dijakova poklicna kariera je osrednji cilj, v katerega je usmerjeno reševanje likovnih nalog. Vendar morajo biti vključene tudi vsebine, prek katerih dijak izrazi sebe, svoje intimne izkušnje, čutenja, njegovo razumevanje in doživljanje sedanjosti in preteklosti, obenem pa še predvidevanje prihodnosti. Učitelj navaja dijaka na dejavno učenje, (samo) usvajanje in samokrepitev likovnih zmožnosti s tempom, ki ga zmore, problemskimi likovnimi nalogami, ki si jih v okviru lastnih zmožnosti začne zastavljati sam (samoiniciativnost), ter z navajanjem na samovrednotenje. Dijak se navaja tudi na sprejemanje odločitev in odgovornosti za svoja ustvarjalna dejanja: za načrtovanje likovnih nalog, izvedbo, vrednotenje in za predstavljanje lastnega dela v javnosti.
Pomemben je uvodni del predmeta, v katerem se dijaki seznanijo s preostalimi zvrstmi umetnosti (glasba, ples, film, video, opera, književnost, gledališče ...). Učitelj to vsebino enakomerno razporedi med oba izbrana vsebinska sklopa. Z navajanjem (v obliki likovnih nalog in z ustreznimi organizacijskimi prijemi) dijakov na razumevanje pomena povezovanja z drugimi učnimi vsebinami (predmeti in ključne kompetence) bodo le-ti prej prepoznavali in dojemali uporabnost ''likovnosti'' za njihovo poklicno kariero.
Dijaki:
Iz zapisa udejanjanja likovnoestetske kompetence so razvidne povezave z razvijanjem ostalih ključnih kompetenc. Tako dijaki:
Op. Učni cilji (povezava vsebine in procesov, taksonomske opredelitve vsebin ter spretnosti in veščine)
Učni cilji | Primeri dejavnosti za pouk in priporočila |
UMETNOST (prvi štirje cilji so skupni za vse tri umetnostne sklope) |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
UVOD V LIKOVNO UMETNOST | |
|
|
|
|
RISANJE | |
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
SLIKANJE |
|
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
KIPARSTVO |
|
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
PROSTORSKO OBLIKOVANJE |
|
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
KOMUNIKACIJE IN OBLIKOVANJE - DIZAJN |
|
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
GRAFIKA |
|
Dijaki likovno izrazijo in:
|
|
Učitelj likovnega snovanja sproti vrednoti, preverja in ocenjuje rezultate učnega procesa: likovni izdelek, skicirko, usvojitev likovnoteoretskih znanj in odzivnost. Likovne izdelke vrednoti v kontekstu po izoblikovanih kriterijih, ki so izpeljani iz ciljev likovne naloge. Objektivne kritike so smernice za nadaljnje delo oziroma izboljšanje dela, ki podpirajo dijakove emocionalne, moralne, motivacijske lastnosti in značilnosti ter mišljenje. Učitelj usmerja dijake h kritičnemu vrednotenju ob: lastnih delih in delih sošolcev, ob likovnih delih umetnikov ter ob produktih vizualnih komunikacij.
Preverja se dijakovo celostno dejavnost (proces), katere izraz so izdelki (produkti) in skicirka, s katero zajamemo tudi proces ustvarjanja.
V vsakem ocenjevalnem obdobju morajo imeti dijaki najmanj po eno oceno za likovne naloge s kateregakoli likovnega področja. Učitelj spremlja in vrednoti razvoj dijakovih idej v skicirki individualno in sproti, zaključeno pa ovrednoti z občutkom za dijakovo individualnost v zadnjem ocenjevalnem obdobju. Skicirka je najobčutljivejši produkt dijaka, saj so v njej zajeta osebna razmišljanja v likovni in pisni obliki. Zato lahko ovrednoti dijakovo skicirko le učitelj, ki tudi sam likovno ustvarja.
Pri izvedbi likovnih nalog učitelj vrednoti in ocenjuje: uspešnost reševanja likovnih problemov, poznavanje temeljnih likovnih pojmov, postopke izvedbe likovne tehnike, izvirnost in domiselnost v izvedbi likovnega motiva in tudi likovne tehnike. Upošteva tudi prizadevnost, stalnost, samostojnost in samoiniciativnost dijaka, zmožnost samostojnega iskanja virov ter utemeljevanje lastnega izdelka. Učitelj celostno ovrednoti dijakov likovni napredek v šolskem letu, zato priporočamo, da v začetku šolskega leta najprej ugotovi izhodiščno stanje (na primer kako dijak riše itd.). Razlika med ugotovljenim izhodiščnim stanjem in dijakovim izdelkom, narejenim v učnem procesu, je eno od meril za vrednotenje izdelkov, obenem pa tudi povratna informacija učitelju, o uspešnosti njegovega pedagoškega dela.
Že v začetku letnika učitelj izbira smiselne oblike in načine vrednotenja. Dijak vsaj pri eni likovni nalogi doda kratek zapis o procesu nastajanja likovnega izdelka. Na likovnem izdelku kritično ovrednoti povezavo med likovnoteoretičnimi prvinami in načeli in likovno izvedbo (samorefleksija), med namenom in produktom kar učitelj upošteva pri vrednotenju. Priporočamo, da učitelj vsaj enkrat letno ustno preverja dijaka ob slikovnem gradivu (nastali likovni izdelek, skicirka, umetnine v galerijah in muzejih, reprodukcije). Prepoznavanje spoznanih likovnoteoretičnih vsebin na likovnih stvaritvah lahko učitelj preverja tudi v obliki kratkega zapisa ali ob prikazovanju (elektronskih) diapozitivov. Kadar dijaki in šola izberejo oba likovnoumetnostna vsebinskega sklopa (likovno snovanje in umetnostna zgodovina), takrat učitelj poučevanje in vrednotenje/preverjanje/ocenjevanje obeh vsebin združuje. Dijak izdelke shranjuje v mapo (portfolio), v kateri so shranjeni vsi likovni izdelki in druga gradiva. Šola poskrbi za shranjevanje map. Mape z likovnimi deli in skicirka sta ob zaključku pouka temeljni vir za oblikovanje zaključne ocene.
Ob zaključku šolskega leta učitelj likovnega snovanja uskladi svojo oceno z oceno učitelja drugega izbranega sklopa (glasba ali umetnostna zgodovina), kar pomeni da za vpis v spričevalo učitelja iz obeh »vsebinski sklopskih« ocen oblikujeta eno skupno.
V okviru obstoječega (še neprenovljenih) programih štiriletnega srednjega strokovnega oz. tehniškega izobraževanja poteka pouk vsebinskega sklopa likovno snovanje v okviru predmeta umetnost izključno v prvem letniku.
Ugotavljamo pa, da bi bilo izvajanje učnega procesa v 1. letnikih po novih strokovnih Izhodiščih iz leta 2001 bolj primerno v tistih srednjih šolah, ki so izrazito likovno usmerjene (Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Aranžerska šola, Vrtnarska šola itd.) in imajo v višjih letnikih večji delež ur likovnih strokovnih predmetov. Za ostale šole, ki imajo v predmetniku le 70 ur predmeta umetnost (35 ur likovnega snovanja) – te so v Sloveniji v večini -,predlagamo, da se izvajanje likovnosnovalnega sklopa prenese v 2., 3. ali v 4. letnik. To utemeljujemo z večjo psihofizično in likovno zrelostjo dijakov. Dijaki so v tem starostnem in razvojnem obdobju zrelejši, bolj motivirani in pripravljeni za povezovanje likovnih vsebin s poklicnimi. Hitreje zaznajo pomembnost tega področja za poklic, bolj so motivirani za povezovanje učnih vsebin s potrebami poklicne usmeritve.
Dijaki raziskujejo in izpopolnjujejo znanje likovnega jezika, ki so ga pridobili na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Katalog znanj je razvojno naravnan in se dotika temeljnih področij likovne vzgoje (risanje, slikanje, kiparstvo, prostorsko oblikovanje, vizualne komunikacije in oblikovanje-dizajn, grafika), poudarja pa razvoj kvalitativnih in kvantitativnih likovnih in kreativnih dejavnikov. Zaradi specifičnosti predmeta se likovnovzgojni in izobraževalni dejavniki aktivirajo verbalno, realizirajo pa v likovnem izražanju. Nujno je prepletanje teoretičnega in praktičnega dela, saj se tako uravnoteženo izboljšujejo ustvarjalne sposobnosti dijakov (psihomotorika, spoznavanja in čustva).
Omejeno število ur (35) zahteva od učitelja skrbno ciljno načrtovanje in dosledno uresničevanje ciljev, zapisanih v posameznih likovnih področjih. Šolam predlagamo, da glede na njihovo poklicno usmeritev, posameznim likovnim področjem namenijo več pozornosti. Likovne probleme različnih oblikovalnih področij je možno družiti znotraj ene likovne naloge. Predlagana je uporaba individualnih, kombiniranih ter sodelovalnih oblik učenja in likovnega izražanja. Učitelj vključuje v delo specifične likovne metode dela.
V učnem procesu mora učitelj gojiti in bogatiti vsako stopnjo dijakovega likovnega razvoja in jo glede na tip oziroma vrsto poklicne šole obravnavati aplikativno. Motiv, likovnoteoretični problem in likovna tehnikaoziroma katero drugo od izhodišč za posamezno likovno nalogo naj bi bili izbrani praviloma glede na poklicno usmeritev. Učitelj skrbi za napredovanje in oblikovanje dijakove harmonične in celostne osebnosti. Pomembno je navajanje na individualno in skupinsko obliko dela, saj prinašata nova znanja ter omogočata ustvarjalno izražanje, strpno sodelovanje s sošolci in sodelavci v kasnejšem poklicu, to pa je podlaga za vključevanje v poklicno in kulturno življenje okolja.
Učitelj spodbuja in usmerja dijake, da mislijo, čutijo, dejavno raziskujejo, se ustvarjalno izražajo z likovnimi izrazili in orodji v različnih materialih. Spodbuja dijake, da vnašajo v likovno izražanje svoja lastna spoznanja. Podpira samozavest dijakov s tem, da jim dovoli, da ostajajo pri likovnem izražanju izvirni, posebni in prepoznavni. S primerno načrtovano likovno nalogo in pravilnim vodenjem delovnih postopkov pri dijakih razvija motorično spretnost in občutljivost. Odpira možnosti za samostojno likovno eksperimentiranje. Pri likovnem izražanju je enkrat v ospredju estetskost s poudarkom na osebnem in doživljajskem, drugič pa estetskost s poudarkom na funkcionalnem oziroma uporabnem.
Z usvojenim likovnoteoretskim znanjem, podprtim z likovno ustvarjalnostjo, se pri dijakih razvijajo likovnoizrazne in oblikovnoestetske sposobnosti. Ravnovesje med likovnim in verbalnim izražanjem omogoča enakomeren razvoj opazovanja, predstavljivosti, likovnega spomina, domišlije in ročnih spretnosti. Ob vrednotenju lastnih in umetniških likovnih del dijaki pridobivajo nove izkušnje. Krepijo zavest o pomembnosti poznavanja likovnih pojmov in estetskega izražanja.
Učitelj lahko likovnoteoretske probleme/koncepte uporabi kot samostojno izhodišče za načrtovanje likovne naloge, lahko jih povezuje z umetnostnozgodovinskimi, pri najmanj polovici nalog pa še s pojmi drugih področij oziroma ključnih kompetenc.
Kjer je možno, načrtuje učitelj, skupaj z dijaki in z učitelji drugih predmetnih področij, likovne naloge problemsko. Temeljito pretehta, s katerimi organizacijskimi oblikami dela (na primer projektno delo) in dejavnostmi bo uresničeval vse vrste ciljev. Cilji so razvrščeni po likovnih področjih. Pri načrtovanju pouka upošteva likovne zmožnosti dijakov, spol, vplive drugih dejavnikov, število dijakov v oddelku in materialno-prostorske možnosti za delo.
Učitelj načrtuje pouk tako, da nenehno razmišlja o celoti, najprej in predvsem v okviru doseganja globalnih ciljev oziroma njihovega približevanja (sintetični vidik). Možnih je več načinov načrtovanja in izvedbe pouka. Učitelj načrtuje tudi analitično. To pomeni, da se zaveda, da so vse posamezne likovne naloge oziroma učne enote zaključene celote, usmerjene k uresničevanju globalnih ciljev. Priporočamo izvajanje pouka v blokurah (po dve ali več ur skupaj).
Obvezne so likovne razstave del dijakov na matični šoli in v kraju šole. Zaželeni so obiski Narodne in Moderne galerije v Ljubljani ali ustrezne kulturno-razstavne institucije v kraju šolanja. Priporočamo obisk ustanov (galerij in muzejev), ki so tudi s poklicnega stališča posebnega pomena za ohranjanje nacionalne kulturne dediščine. Predlagani so ogledi umetnostnih zbirk v galerijah, muzejih in drugih naravnih okoljih v skladu s poklicno usmeritvijo. V načrtovanje tovrstnih ekskurzij naj bodo vključeni tudi dijaki; ti na kraju samem – v muzeju – rešujejo delovne naloge. Ekskurzije predlagamo za vključitev v izbirne vsebine (20 %), ki jih šole izbirajo same v skladu s svojimi potrebami. Za vključitev v omenjene izbirne vsebine predlagamo tudi uvrstitev tretjega umetnostnega sklopa, ki ga sicer šola ni izbrala (na primer: če je šola glede na izbiro dijakov in svoje poklicne cilje za pouk znotraj 80 % obveznega predmetnika izbrala vsebinska sklopa likovno snovanje in umetnostna zgodovina, naj v okviru 20 % izbirnega dela uvrsti glasbo; možne so tudi drugačne kombinacije teh treh sklopov).
V poklicno-tehniškem izobraževanju (3 + 2) šola iz nabora preostalih dveh izbere en umetnostni vsebinski sklop (35 ur), praviloma tisti, ki je najbolj skladen s potrebami poklica, za katerega se dijaki izobražujejo.
Pri spoznavanju teoretskih vprašanj naj bi dijake usposobili za to, da na podlagi usvojenih likovnih (in umetnostnozgodovinskih) pojmov likovno, ustno in pisno komunicirajo. Pomembno je obvladovanje pojmov, pridobljenih z opazovanjem, z doživljanjem predmetov in pojavov v naravi, z opazovanjem umetnin in z likovnim izražanjem.
Učitelj načrtuje in usmerja pouk po načelih likovnoproblemskega pouka povsod tam, kjer je to možno. Doživljanje in spoznavanje potekata ob pomoči učiteljeve motivacije. Učitelj zavestno skrbi za to, da se spodbudi čim več dejavnikov likovnih sposobnosti mladostnikov in spoznavno-čustvenih (kognitivno-afektivnih) dejavnikov:
Razvijanje dejavnikov likovnih sposobnosti pripomore k razvoju ustvarjalnosti, bogatenju zavesti in sposobnosti za doživljanje lepote integralnega umsko in etično izoblikovanega dijaka. Pripomore tudi k dijakovemu boljšemu razumevanju pomena in vloge likovnosti za bodoči poklic. Spoznavanje likovnih teoretskih problemov temelji na poglobitvi že znanih pojmov (spiralni princip). Učitelji morajo biti seznanjeni z osnovnošolskimi učnimi načrti za likovno vzgojo in za izbirni predmet likovno snovanje.
Likovno izražanje opredeljujemo v tem katalogu znanj kot ustvarjalno uporabo pridobljenih spoznanj in občutenj v zvezi z dijakovimi osebnimi doživetji, izkušnjami, stališči, vrednotami ... Tudi oblikovanje/dizajn (v nadaljevanju oblikovanje) je likovno izražanje, je praktično uresničevanje idej ter dokazovanje uspešnega reševanja likovnih teoretskih in uporabnih problemov. Za razliko od likovnega izražanja je cilj oblikovanja v uporabnosti nekega izdelka/predmeta.
Procesi intimnega likovnega izražanja naj bi pri pouku postopoma prehajali v procese oblikovanja, usmerjenega v poklic. Za to je odgovoren učitelj. Ta uporablja načrtovalne strategije, s katerimi začne z dijaki izvajati likovne naloge, ki izhajajo iz njihovih intimnih, doživljajsko-izraznih, čustvenih in razumskih razsežnosti. Postopoma nato v likovne naloge uvaja oblikovalska načela in zahteve, ki se tičejo področja in procesov oblikovanja. Učitelj dijake uvaja v specifičen svet oblikovanja (spoznavanje principov: forma sledi funkciji ali: estetski videz izdelka je podrejen funkciji izdelka …).
Učitelj navaja dijake tudi na kritično presojanje sporočil vizualnih komunikacij, ureditve notranjega in zunanjega okolja, unikatnega in industrijskega oblikovanja predmetov itd.
Zelo pomembna naloga učitelja je, da pri učnem procesu razvija ustvarjalnost in motivacijo dijakov. Poskrbeti mora, da bo ustvarjalnost postala proces, v katerem bo spodbujeno navdušenje dijakov za svobodno čutenje, mišljenje in spontano komponiranje opažanj in zamisli pri ustvarjanju (uporaba skicirke). Znati mora poiskati dijakovo izvirnost v načinu oblikovanja sporočila, pri tem pa ne smejo biti najpomembnejši motivi, ampak načini oblikovanja le-teh. Znati mora poiskati načine, s katerimi bo v likovne praktične naloge vključeval umetnostnozgodovinsko in kulturno dediščino. Prednostno izbira umetnine iz nacionalne likovnkulturne dediščine. Te vsebine predstavljajo dijakom,na njim primerne načine, ki upošteva njihove učne stile, njihovo individualnost, spol, okolje iz katerega izhajajo, večkulturnost. Skrbi, da so dijaki v učnem procesu kar se da miselno in likovnopraktično aktivni. Poskrbi še, da se dijaki zavedo pomena generične kompetence ''ustvarjalnost'' za njihovo poklicno kariero, pa tudi za družbeno in zasebno življenje.
Pomembna dopolnitev predmeta naj bo likovnoumetnostni kulturni dan, ki bo omogočal drugačne praktične oblike likovnega izražanja, neposreden stik z umetniškimi ustanovami in stvaritvami, srečevanje z likovnimi ustvarjalci itd. Take vrste kulturni dan naj bo načrtovan, pripravljen in uresničen vsako šolsko leto. |
(medpredmetno načrtovanje in povezovanje)
Pomembna plat uresničevanja Izhodišč za prenovo poklicnega in strokovno-tehniškega izobraževanja (Center za poklicno izobraževanje, 2001) so medpredmetne in medkompetenčne povezave. Te ne temeljijo samo na vsebinskih povezavah, katerih funkcija je povezovanje obstoječega znanja, sposobnosti in spretnosti z novim, v motivaciji ali nadgraditvi. Temeljijo predvsem v okviru načrtovanih dejavnosti dijakov, pri katerih le-ti poleg likovno umetnostnih in poklicnih dosegajo še širša procesna oziroma vseživljenjska znanja.
Načrtovanje naj bo opravljeno pred začetkom šolskega leta. Učitelj likovne umetnosti naj se dejavno vključuje v delo strokovnih aktivov. Pri tem delu morajo biti znani pogoji za tovrstno medpredmetno načrtovanje, na temelju tega pa so določene izvedbene etape učnega procesa v šolskem letu.
Likovnosnovalni del predmeta umetnost integrira in podpira ključne kompetence, izkušnje naravoslovnih in družboslovnih vsebin, jezikov, ustreznih strokovnih predmetov in praktičnega pouka. Dijakovi dosežki pri predmetu celostno predstavijo strukturo njegove osebnosti, njegovo motivacijo in nivo poklicne aspiracije. Interdisciplinarnost predmeta zagotavlja medpredmetne in medkompetenčne povezave na spontan in sproščujoč način.
Poseben poudarek naj bi bil na povezovanju likovnih nalog z umetnostnozgodovinskimi vsebinami in v možnih izvedbah učnih ur v povezavi s praktičnim poukom.
Drugi primeri povezav
Slovenščina: iskanje podobnosti in razlik med likovnim in verbalnim jezikom: ustno, pisno in likovno izražanje
Tuji jezik: prevajanje temeljnih strokovnih izrazov, poklicno strokovno besedišče v tujem jeziku
Družboslovje: soodvisnost družbenega dogajanja in umetnostne zgodovine ter sodobne oblikovalne produkcije (posledice, ki se kažejo v umetnosti in videzu uporabnih predmetov); časovno-prostorska umestitev najpomembnejših umetnostnih del, spomenikov in avtorjev, pojem lepega v estetiki
Matematika: številčna razmerja, proporci, simetrija v umetnosti in matematiki; umetnost kot nosilka simbolnega pomena števil, prostorske predstave
Športna vzgoja: estetika v umetnostni in estetika gibanja v plesu in drugih športih; občutek za smer in prostor
Naravoslovje: zgradba in značilnosti likovnih materialov, zgradba teles, fiziološke osnove zaznavanja prostora, kemijske lastnosti barv.
Glasba: skupni pojmi (kompozicija/kontrapunkt, ritem, doživljanje …)
Ključna kompetenca zdravje: pravilna drža telesa in orodij pri delu
Praktični pouk: negovanje skiciranja kot prvega beleženja idej, zamisli
Specialna strokovna literatura in viri:
Butina, Milan, Slikarsko mišljenje, CZ, Ljubljana, 1996.
Butina, Milan, Prvine likovne prakse, Debora, Ljubljana, 1997.
Butina, Milan, Uvod v likovno oblikovanje, Debora, Ljubljana, 1997.
Butina, Milan, O slikarstvu, Debora, Ljubljana,1997.
Butina, Milan, Mala likovna teorija, Debora, Ljubljana, 1999.
Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, Slovar simbolov, miti, sanje, liki, običaji, barve in števila, Ljubljana, 1993.
Didek, Zoran, Raziskovanje oblikotvornosti, DDU Univerzum, Ljubljana, 1982.
Germ, Tine, Podobe antičnih bogov v likovni umetnosti od antike do izteka baroka,
DZS, Ljubljana, 2001.
Germ, Tine, Simbolika števil, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003.
Germ, Tine, Simbolika cvetja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003.
Golob, Nataša in Frelih Tone, Podobe Preteklosti, Orion film d.o.o., VHS, Ljubljana, 1997.
Golob, Nataša, Umetnostna zgodovina, DZS, Ljubljana, 2003.
Hollingsworth, M., Umetnost v zgodovini človeštva, Ljubljana, 1993.
Katalog razstave likovnih del dijakinj in dijakov slovenskih gimnazij, srednjih in poklicnih šol, Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2000.
Karlavaris, Bogomil, Metodika likovnog vaspitanja (III. deo), likovno vaspitanje učenika u školama drugog stupnja, Univerzitet umetnosti u Beogradu, 1978.
Likovna vzgoja v srednjih šolah, zbornik prispevkov s posveta v Cankarjevem domu, Ljubljana, 22. maj 1996, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996.
Muhovič, Jože, Vstop v likovno logiko I, II, ALU, Ljubljana, 1986.
Republiška predmetna komisija za likovno teorijo: Predmetni izpitni katalogi za maturo. Likovna teorija, Republiški izpitni center, Ljubljana, 1993–2007.
Revija Likovna vzgoja, Debora, Ljubljana 1997 - še vedno izhaja.
Revija Likovne besede, zbirka, Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana.
Sproccati, S., Vodnik po slikarstvu, Ljubljana, 1994.
Šuštaršič N., Butina M. in drugi, Likovna teorija – učbenik za umetniške gimnazije likovne smeri od 1. do 4. letnika. Debora, Ljubljana, 2004.
Tacol, Tacol, Učbeniki za 5., 6. ,7., 8. in 9. razred, Likovno izražanje, Debora, Ljubljana, 1995–2006.
Tacol, Tonka, Likovno izražanje – didaktična izhodišča za problemski pouk likovne vzgoje v devetletni osnovni šoli, Debora, Ljubljana, 2003.
Tacol, Tonka, Didaktični pristop k načrtovanju likovnih nalog, Debora, Ljubljana, 1999.
Tavčar, Lidija, Nevidne strani vidne umetnosti, Ljubljana, 1991.
Umetnost svetovne zgodovine, DZS, Ljubljana, 2000.
Umetnost slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Modrijan, Ljubljana, 1998.
Umetnost na Slovenskem, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1998
Namen predmeta glasba v programih srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja je razvijati višjo raven glasbenega okusa ter sposobnost selektivne izbire in vrednotenja glasbenih vsebin za različne življenjske trenutke in potrebe.
Sodobna tehnologija je omogočila, da je postala glasba ena najdostopnejših umetnostnih zvrsti. V zvočno prenasičenem okolju je pogosto le zvočna kulisa in vodi v pasivno zaznavo. Temeljna naloga predmeta je učenje pozornega poslušanja, ki spodbuja glasbeno doživljanje, sprejemanje in vrednotenje ter daje napotke za orientacijo v njenih zvrsteh, žanrih in vsebinah. Obenem odkriva njeno povezanost z drugimi področji in razvija občutljivost za kakovost širšega zvočnega okolja.
Predmet je zasnovan tako, da v njem uspešno sodelujejo dijaki z različnimi glasbenimi izkušnjami in zmožnostmi. Poleg poslušanja omogoča tudi izvajanje in ustvarjalnost, da se bodo posamezniki - skladno s svojimi nagnjenji in sposobnostmi - vključevali v glasbeno življenje svojih okolij kot poslušalci ali ljubiteljski izvajalci. Poleg glasbenih dejavnosti predmet posreduje še temeljne informacije o glasbeni kulturi in njenih dosežkih.
1. Sporazumevalna kompetenca
a) V maternem jeziku:
b) v tujem jeziku:
2. Medkulturna kompetenca
3. Raziskovanje in razumevanje naravnih procesov in pojavov
a) državljanska kompetenca
b) naravoslovna kompetenca
4. Učenje učenja
5. Socialne kompetence
6. Informacijska pismenost (IKT)
7. Varovanje zdravja in skrb za dobro počutje
8. Podjetnostna kompetenca
9. Estetska kompetenca
Dijaki:
Učni cilji |
Priporočene dejavnosti za pouk |
Tematski sklop: GLASBA KOT UMETNOSTNA ZVRST |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: VLOGA GLASBENIH DEJAVNOSTI V VSAKDANJEM ŽIVLJENU |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: IZRAZNE PRVINE GLASBE |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: IZRAZNA SREDSTVA V GLASBI |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: SLOVENSKA LJUDSKA GLASBA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: GLASBE SVETA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: ZABAVNA GLASBA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: UMETNA INSTRUMENTALNA GLASBA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: VOKALNA IN VOKALNO-INSTRUMENTALNA GLASBA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: FILMSKA IN SCENSKA GLASBA |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Tematski sklop: GLASBA IN SODOBNI MEDIJI |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Minimalni standard znanj je poznavanje osnovne terminologije posameznega tematskega sklopa na ravni poznavanja.
Dijaki:
Minimalni standardi znanja poudarjajo glasbeno percepcijo in prepoznavanje glasbene literature v povezavi z nakazanimi glasbenimi pojmi.
Katalog znanj je zasnovan tako, da odpira vpogled v kulturno in umetniško dogajanje posameznih okolij, predvsem pa poudarja osebni dijakov razvoj in spoznavanja zmožnosti za vključitev v kulturne dejavnosti.
Vsebine poudarjajo recepcijo in aktivno doživljajsko poslušanje glasbene literature različnih glasbenih zvrsti in žanrov. Učitelj skladno z interesi in zmožnostmi uvaja tudi izvajanje (petje in instrumentalno igro), ustvarjalne oblike dela in tako omogoča stik z živo glasbo.
Načrtovane teme je treba obravnavati jasno in le s temeljnimi informacijami. V ospredju so doživljanje glasbe, komunikacija in pristopi, kot so skupinsko delo, izdelovanje portfolia, raziskovanje dogodkov v širšem in ožjem okolju, ki kažejo pomen glasbe in širše umetnosti za človekovo psihofizično ter družbeno bit.
Kljub temu da so ključne kompetence razčlenjene na elemente, pa se je treba zavedati kompleksnosti vzgojno-izobraževalnega procesa. Razvoj kompetenc je treba razvijati in upoštevati smiselno skozi vse šolsko leto.
Pomembna dopolnitev predmeta je kulturni dan, ki omogoča neposreden stik z umetniškimi institucijami in stvaritvami. Načrtovan in uresničen naj bo vsako šolsko leto.
Prav tako je pomembna dopolnitev organiziranje šolskega pevskega zbora ali ansambla, v katera se vključujejo dijaki v smislu obšolskih dejavnosti in tako aktivno prispevajo h kulturni podobi šole in spodbujajo lastno kreativnost.
Učitelj preverja znanje dijakov s preverjanjem posameznika v skupini. Preverjanje je sprotno in kompleksno, saj gre za učiteljevo opazovanje dijakovih dosežkov, ki se kažejo v njegovem odzivanju na dejavnosti aktivnega poslušanja; na interes za posamezne dejavnosti, za aktivno sodelovanje, sposobnost komuniciranja in kreativnost. Vse to se lahko izkazuje v izdelovanju dijakovega portfolia. Obenem se preverja razumevanje in uporaba osnovnega glasbenega besedišča. Učitelj ob ocenjevanju našteto točkuje in preoblikuje v določeno šolsko oceno.