KATALOG ZNANJA

KEMIJA

SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

280 ur

Določil SSRSSI na 29. seji, 8. 7. 1999

 


VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA KEMIJA

2. TEMELJNA NAČELA UČNEGA NAČRTA

3. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

3.1. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

3.2. OPERACIONALIZACIJA SPLOŠNIH CILJEV

3.3. KLASIFIKACIJA CILJEV IN VSEBIN

3.4. VSEBINE KEMIJE ZA 280 UR

3.4.1. Jedrne vsebine

3.4.2. Izbirne vsebine  

3.5. JEDRNI VSEBINSKI SKLOPI

3.6. IZBIRNE VSEBINE

4. STANDARDI ZNANJ

5. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

5.1. STRATEGIJA UVAJANJA IZBIRNE VSEBINE

6. MEDPREDMETNE POVEZAVE

7. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA 

8. LITERATURA IN DRUGI VIRI 

9. MODEL IZVEDBENEGA KATALOGA ZNANJ

1. OPREDELITEV PREDMETA KEMIJA

Kemija je temeljna naravoslovna veda, za katero je značilna eksponentna rast informacij in podatkov, ki je pogojena z eksperimentalno podprtim raziskovalnim delom in s hitrim prenosom raziskovalnih dosežkov v prakso. Kemija je interdisciplinarno povezana z drugimi naravoslovnimi vedami, na njenih spoznanjih pa temelji tudi kemijska in sorodna industrija, ki je ključni element rasti kapitala, in zato močno vpliva tako na ekonomske kakor tudi socialne odnose v družbi. Kemija ima kot šolski predmet ključno nalogo razvijati procese naravoslovne kulture: (1) opazovanje in opisovanje pojavov; (2) sposobnost osmišljanja opažanj in (3) sposobnost komuniciranja. Z razvijanjem kemijskih pojmov uresničujemo štiri ključne stebre izobraževanja v novem tisočletju: (1) učiti se, da bi vedeli, (2) učiti se, da bi znali uporabljati, (3) učiti se za celovito osebnostno rast, (4) učiti se za skupno življenje. Ključni poudarki pri pouku kemije so na sistematičnem zbiranju podatkov, na prikazu soodvisnosti med temeljnim kemijskim znanjem in možnimi aplikacijami ter ekonomijo. V srednji šoli se dijaki izpopolnijo v sposobnosti komuniciranja informacij v kemijskem jeziku in v skrbi za zdravje, varnosti pri delu ter podrobneje spoznajo pomen kemije in kemijske industrije pri zagotavljanju trajnostnega razvoja.

Pri uvajanju kemije v šole moramo skrbeti za razvoj celovite osebnosti, ki jo opredeljujejo kritičnost, kreativnost, poštenost, vedoželjnost, svoboda misli in besed ter sposobnost preseganja dogem. Druga ključna funkcija kemije je razvijanje spoznavnih procesov pri učencih na osnovi opredeljevanja pojmov, razvrščanja primerov za pojme na osnovi lastnosti, razvijanje sposobnosti napovedovanja lastnosti, prepoznavanje soodvisnosti na osnovi ustreznih predstavitev znanja in posploševanje ter povezovanje s teorijo. Pri tem je ključna vizualizacija za povezovanje makroskopskih opažanj z mikroskopsko razlago.

Da bi lahko uresničevali naloge kemije kot šolskega predmeta, mora biti pouk nujno zasnovan na eksperimentalni in raziskovalni osnovi. Pri razumevanju kemije so pomembni tako vsebina (dejstva, pojmi, modeli, teorije) kot tudi metode, s katerimi pridobivamo znanje. Bistvena značilnost metod poučevanja kemije so aktivnosti, s katerimi:

1. dijaki spoznavajo določeno vsebino ali pa lahko rešijo problem;

2. analizirajo empirične podatke, ki jih dobijo na osnovi eksperimenta ali pa s študijem virov informacij in ob pomoči učitelja spoznavajo nove pojme, odkrivajo povezave med njimi in jih povezujejo v pravila.

Pri izboru dejstev in pojmov, ki jih posredujemo dijakom, je pomembno, da nadgrajujemo pojme, ki so jih že spoznali v osnovni šoli. Le-te v srednji šoli razširimo in poglobimo z zahtevnejšimi primeri in teorijami. S takim pristopom povezujemo kemijsko znanje osnovne in srednje šole. Povezovanje primerov kemijskih pojmov z življenjem je tudi v srednji šoli bistvena naloga profesorja kemije, ki mora imeti na voljo čim več informacij, ki jih črpa iz različnih virov, od klasičnih v obliki knjig in revij, pa do sodobnih v obliki zgoščenk in baz podatkov, dostopnih linijsko ali na medmrežju (INTERNET).

2. TEMELJNA NAČELA UČNEGA NAČRTA

  • Program kemije za srednje šole je vsebinsko zasnovan tako, da so izbrane vsebine nadgradnja osnovnošolskih vsebin in ne njihovo podvajanje.

  • Program je na določenih delih vsebinsko integriran, kar pomeni, da se pri obravnavi temeljnih kemijskih pojmov povezujejo primeri iz anorganske in organske kemije.

  • Program je podan sintezno v osmih sklopih, na katere se navezujejo izbirne vsebine.

  • Program omogoča notranjo diferenciacijo pouka in zagotavlja avtonomijo šole in profesorja s tem, da poleg jedrnih vsebin ponuja tudi izbirne vsebine, za katere se odloči šola ali profesor kemije v dogovoru z dijaki.

  • Jedrni vsebinski sklop je opredeljen na osnovnem nivoju (280 ur).

  • Poudarjena je vloga eksperimenta, informacijske tehnologije in komunikacije pri iskanju, zajemanju, shranjevanju, analizi in sintezi kemijskih podatkov in informacij.

  • Metodološki pristopi spodbujajo spoznavne procese in poudarjajo soodvisnost med razvojem znanstvene misli in socialnimi ter zgodovinskimi danostmi.

  • Poudarjen je pomen kemije in kemijske industrije za večanje kakovosti življenja.

  • Poudarjena je vloga kemije za varnost, zdravje in okolje.

    3. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

    3.1. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

    Pri pouku kemije v srednji šoli razvijamo naslednje procese:

    1.   sposobnost komuniciranja kemijskih informacij,

    2.   spoznavanje narave znanstvene misli,

    3.   pomen kemije za trajnostni človekov razvoj,

    4.   skrb za zdravje in varnost pri delu;

    5.   uvajanje v metodologijo raziskovalnega dela.

    3.2. OPERACIONALIZACIJA SPLOŠNIH CILJEV

    1.   Sistematično zbiranje podatkov in informacij

    Dijaki:

  • dopolnjujejo in poglabljajo osnovnošolsko znanje kemije, razvijajo razumevanje in spretnosti z reševanjem praktičnih problemov na osnovi eksperimentalnih podatkov in ob uporabi virov informacij;

  • spoznavajo načine iskanja in vrednotenja kemijskih in sorodnih informacij iz različnih virov;

  • spoznavajo uporabo informacijske tehnologije za zbiranje, shranjevanje, iskanje in predstavitev informacij;

  • uporabljajo kvantitativen pristop pri opisovanju kemijskih procesov.

    2.   Sposobnost komuniciranja v kemiji

    Dijaki:

  • spoznavajo kemijsko terminologijo, simbole, formule in se navajajo na njeno uporabo pri opisovanju kemijskih pojavov in procesov;

  • znajo uporabljati SI enote;

  • spoznavajo, kako predstaviti kemijske informacije v simbolni in matematični obliki.

    3.   Spoznavanje vrednosti znanstvene misli

    Dijaki:

  • spoznajo pomen ustvarjalnega mišljenja za razvoj kemije;

  • spoznavajo pomen empiričnih dokazov za razumevanje kemije in razvoj kemijskih teorij;

  • na izbranih primerih spoznavajo vlogo in omejitve zgodovinskih in socialnih okolij pri razvoju kemije;

  • preučujejo vpliv družbenega in zgodovinskega okolja na razvoj kemije.

    4.   Pomen kemije za trajnostni razvoj

    Dijaki:

  • povezujejo kemijsko znanje in razumevanje z dogajanji v naravi in s stvarmi, ki so v vsakdanji rabi;

  • spoznajo vlogo in pomen kemije za zagotavljanje boljše kvalitete življenja;

  • spoznavajo, kako povezati kemijsko znanje in razumevanje s skrbjo za zdravo okolje;

  • spoznajo pozitivne učinke in slabosti tehnološkega napredka na okolje;

  • preučujejo načine uporabe kemije in znajo vrednotiti prednosti in pomanjkljivosti razvoja kemijske znanosti in tehnologije za posameznika, družbo in okolje;

  • na izbranih primerih preučujejo soodvisnost socialnih, ekonomskih in okoljskih faktorjev pri odločitvah in prioritetah, ki so vezane na zadovoljevanje potreb po dobrinah in energiji;

  • na izbranih primerih spoznavajo moč in omejitve znanosti pri reševanju tehnoloških, socialnih in okoljskih problemov ter spoznavajo etične dileme, ki so povezane s temi odločitvami.

    5.   Skrb za zdravje in varnost

    Dijaki:

  • uporabljajo informacijske vire za oceno nevarnosti pri delu z neznanimi snovmi v šolskem laboratoriju in v svojem ožjem in širšem okolju (zlasti doma);

  • spoznavajo, kako smotrno upravljati z delovnim okoljem in opremo ;

  • spoznajo odgovornost za prepoznavanje nevarnosti in znajo uporabiti znanje za kontrolo in preprečevanje le-te;

  • razumejo medsebojno povezanost vsebin kemije s skrbjo za zdravje.

    5.1 Uvajanje v metodologijo raziskovalnega dela - načrtovanje eksperimentov

    Dijaki:

  • spoznavajo, kako na osnovi znanja in ob učiteljevi spodbudi lastne zamisli preoblikovati tako, da jih bo mogoče eksperimentalno preveriti;

  • snujejo poskuse ob učiteljevi pomoči in spodbudi;

  • postavljajo napovedi na osnovi rezultatov poskusov;

  • spoznavajo, kako opredeliti faktorje, ki vplivajo na rezultate poskusov;

  • razlikujejo med spremenljivkami in konstantami;

  • izbirajo primerno in varno opremo za eksperimentiranje.

    5.2 Uvajanje v metodologijo raziskovalnega dela - zbiranje dokazov

    Dijaki:

  • obvladujejo določene eksperimentalne spretnosti;

  • spoznavajo, kako opazovati in izvajati kvantitativne meritve;

  • sklepajo o statističnih parametrih, ki opredeljujejo zanesljivost zaključkov;

  • spoznavajo načine beleženja opažanj in meritev.

    6.3 Uvajanje v metodologijo raziskovalnega dela - analiza dokazov, zaključki in vrednotenje

    Dijaki:

  • spoznavajo, kako predstaviti kvantitativne in kvalitativne podatke;

  • predstavljajo podatke grafično in znajo prepoznavati vzorce v podatkih;

  • izpeljujejo logične zaključke;

  • ocenjujejo, kako zaključki podpirajo napovedi;

  • razlagajo zaključke z uporabo znanja;

  • ocenjujejo zanesljivost zaključkov.

    3.3.   KLASIFIKACIJA CILJEV IN VSEBIN

    Katalog znanj je sestavljen iz jedrnega vsebinskega sklopa in izbirnih vsebin.

    Pri zasnovi izvedbenega učnega načrta učitelji avtonomno povezujejo splošne cilje z operacionaliziranimi cilji glede na kontekst, v katerem želijo obravnavati izbrane kemijske pojme.

    3.4.   VSEBINA KEMIJE ZA 280 UR

    3.4.1.Jedrne vsebine

    1. Simbolni zapisi in množina snovi

    1.1. Formule spojin

    1.2. Kemijske enačbe

    2. Gradniki snovi

    2.1. Zgradba atoma in periodni sistem

    2.2. Povezovanje gradnikov

    2.2.1. Kemijska vez

    2.2.2. Molekulske vezi

    3. Spremembe

    3.1. Energijske spremembe

    3.1.1. Kemijska reakcija kot energijska sprememba

    3.1.2. Energijske spremembe pri raztapljanju ionskega kristala

    3.2. Potek kemijske reakcije

    3.2.1. Hitrost kemijske reakcije

    3.2.2. Kemijsko ravnotežje

    3.2.3. Ravnotežje v vodnih raztopinah

    3.2.3.1. Kisline, baze, soli

    3.2.3.2. Redoks reakcije

    4. Elementi v periodnem sistemu

    4.1. Področja periodnega sistema

    4.2. Značilnosti elementov

    4.3. Nekovine v periodnem sistemu (VII., VI., V., in IV. skupina)

    4.4. Elementi I., II. in III. skupine

    4.5. Prehodni elementi

    5. Zgradba molekul organskih spojin

    6. Lastnosti organskih spojin

    7. Reaktivnost molekul organskih spojin

    7.1. Od ogljikovodikov do alkoholov

    7.2. Od alkoholov do ogljikovih hidratov

    7.3. Od aminov do peptidov

    7.4. Od monomerov do polimerov

    8. Pomen organskih spojin za življenje

    8.1. Ogljikovodiki in halogenirani derivati

    8.2. Lipidi in površinsko aktivna sredstva

    8.3. Ogljikovi hidrati, proteini in sintezni polimeri

    3.4.2. Izbirne vsebine

    Izbirna vsebina: Pufri

    Izbirna vsebina: Tehnologija

    Izbirna vsebina: Kemija okolja

    Izbirna vsebina: Načrtovanje sinteze organskih spojin

    Izbirna vsebina: Kiralnost in absolutna konfiguracija

    Izbirna vsebina: Osnove kemije heterociklov

    Izbirna vsebina: Kemija in vonj

    Izbirna vsebina: Osnove biokemije

    Izbirna vsebina: Antibiotiki

    Izbirna vsebina: Barva in barvila

    Izbirna vsebina: Beljakovine

    Izbirna vsebina: Neumljivi lipidi


    • 3.5. JEDRNI VSEBINSKI SKLOPI

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    1. Simbolni zapisi in množina snovi

     

     

     

     

    1.1 Množina snovi

     

     

     

     

    Dijaki:

  • utrdijo razumevanje pojmov množine snovi in Avogadrove konstante;

  • poznajo zveze med maso snovi, množino snovi in številom delcev snovi;

  • znajo izračunati empirične in molekulske formule spojin;

  • poznajo zvezo med molsko maso in molsko prostornino plinov;

  • znajo uporabiti splošno plinsko enačbo

  • znajo izračunati množinsko koncentracijo raztopin.

    		•

    Reševanje nalog.

    Formule spojin

    1. Množina snovi n(X), Avogadrova konstanta.

    2. Povezava med m(X), n(X) in N(X).

    3. Določanje empirične in molekulske formule spojin.

    Plini

    4. Molska prostornina plinov

    5. Splošna plinska enačba

    Raztopine

    Množinska koncentracija.

    Ponovitev pojmov:

    1. Računanje masnega deleža.

    2. Ar(X), Mr(X), M(X).

    3. Množina snovi.

    4. Avogadrova konstanta, N(X).

    5. Topilo, topljenec, raztopina, masna koncentracija.

    Primeri eksperimentov:

  • priprava raztopin,

  • določene koncentracije, merjenje gostote;

    Periodni sistem;

    Reševanje nalog in enostavnih problemov.

    		•

    fizika

    matematika

    1.2 Kemijske enačbe

     

     

     

     

    Dijaki:

  • znajo zapisati urejeno kemijsko enačbo z navedenimi stanji snovi;

  • znajo iz urejene kemijske enačbe razbrati množinska razmerja in izračunati mase reaktantov in produktov.

    		•

    Reševanje nalog.

    Enačbe kemijskih reakcij:

    1. Zapisi kemijskih enačb

    2. Določanje množinskih razmerij in mase snovi

    Ponovitev pojmov:

    1. Urejanje kemijskih enačb

    2. Izračun mase snovi iz množine snovi;

    Periodni sistem;

    Reševanje nalog;

    Utrjevanje in smotrno vključevanje vsebin prvega jedrnega sklopa pri obravnavi ostalih sklopov.

    fizika

    matematika

    2. Gradniki snovi

     

     

     

     

    2.1 Zgradba atoma in periodni sistem

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo delce v atomu glede na njihov relativni naboj in relativno maso;

  • razložijo pomen in zvezo med vrstnim in masnim številom, definirajo izotope;

  • spoznajo razporeditev elektronov po energijskih nivojih (lupine in podlupine) oziroma orbitalah v atomih in ionih reprezentativnih elementov;

  • razumejo razporeditev elementov v periodnem sistemu kot posledico zgradbe nijihovih atomov;

  • razložijo periodično spreminjanje izbranih fizikalnih lastnosti elementov po skupinah in periodah na osnovi zgradbe njihovih atomov;

  • spoznajo definicijo relativne atomske mase.

    		•

  • Reševanje nalog, ki povezujejo vrstno in masno število;

  • reševanje nalog, ki povezujejo položaj elementa v periodnem sistemu in razporeditev elektronov v atomu;

  • razvrščanje vrednosti atomskih radijev in prvih ionizacijskih energij elementov iste skupine ali periode.

    		•

    Zgradba elektronske ovojnice

    1. Definiranje energijskih nivojev elektronov in orbital.

    2. Razvrščanje elektronov v orbitale atomov in ionov reprezentativnih elementov.

    Zgradba periodnega sistema

    1. Povezava med razporeditvijo elektronov v atomu elementa in položajem elementa v periodnem sistemu.

    Periodičnost fizikalnih lastnosti

    1. Opredelitev atomskega radija in prve ionizacijske energije ter njihovo spreminjanje v skupini in periodi.

    2. Spreminjanje kovinskega značaja elementov po skupini in periodi.

    Relativna atomska masa.

    Ponovitev pojmov:
    Osnovni delci, vrstno in masno število, izotop.

    Periodni sistem v tabelarični in računalniški oblik.

    Preglednice velikosti atomov in ionov elementov.

    Modeli orbital.

    Reševanje nalog.

    Posnetki atomov.

    Multimedijske enote in medmrežje.

    fizika

    zgodovina

    2.2 Povezovanje gradnikov

     

     

     

     

    2.2.1 Kemijska vez

     

     

     

     

    Dijaki:

  • definirajo ionsko in kovalentno vez;

  • razložijo zgradbo ionskih kristalov na primeru natrijevega klorida in cezijevega klorida

  • opredelijo osnovne kristalografske pojme: kristalna mreža, osnovna celica, kristalni sistemi

  • razlikujejo in določijo vezne in nevezne elektronske pare v strukturnih formulah enostavnih molekul;

  • na osnovi odboja veznih in neveznih elektronskih parov sklepajo na obliko enostavnih molekul;

  • razložijo zgradbo kovalentnih kristalov na primerih diamanta in kremena

  • definirajo alotropijo na primeru ogljika;

  • definirajo kovinsko vez;

  • poznajo tipe osnovnih celic v kovinskih kristalih

  • prepoznajo zgradbo trdnih snovi na osnovi značilnih fizikalnih lastnosti.

    		•

    Gradnja in uporaba modelov.

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanj v povezavi s prevladujočo vrsto vezi v spojini.

    Vrste vezi

    1. Ionska vez, ionski kristali;

    2. Kovalentna vez, kovalentni kristali.

    Kovinska vez

    1. Značilnosti kovinske vezi;

    2. Kovinski kristali, osnovne celice in skladi.

    Zgradba trdnih snovi in fizikalne lastnosti.

    Ponovitev pojmov:

  • Ionska vez,

  • Kovalentna vez,

  • Fizikalne lastnosti

  • Snovi z ionsko in kovalentno vezjo;

    Primeri eksperimentov za ponazoritev značilnih fizikalnih lastnosti snovi s posamezno vrsto vezi.

    Uporaba modelov za prikaz ionskega kristala natrijevega klorida, kovalentnega kristala diamanta in grafita; modeli osnovnih celic in skladov v kovinskih kristalih.

    Medmrežje.

    		•

     

    2.2.2 Molekulske vezi

     

     

     

     

    Dijaki:

  • definirajo sile med molekulami;

  • poznajo dipolni moment kot mero za oceno polarnosti molekul;

  • poznajo pojem polarizabilnosti

  • poznajo vpliv molekulskih vezi na fizikalne lastnosti snovi;

  • znajo razložiti značilnosti molekulskih kristalov na primeru joda, ogljikovega dioksida in glukoze;

  • znajo definirati vodikovo vez in njen vpliv na fizikalne lastnosti snovi, anomalne lastnosti vode.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanj z medmolekulskimi silami.

    Uporaba modelov molekulskih kristalov.

    Medmolekulske sile

    1. Vrste medmolekulskih sil

    2. Molekulski kristali

    Vodikova vez

    1. Vodikova vez in fizikalne lastnosti snovi; voda, alkoholi, karboksilne kisline, amoniak, vodikov fluorid, proteini, DNA.

    Modeli molekulskega kristala joda ali ogljikovega dioksida in model za prikaz vodikovih vezi v vodi.

    Ponazoritev molekulske in vodikove vezi na primerih iz anorganske in organske kemije.

    Primeri eksperimentov: primerjanje lastnosti vode in etanola (vrelišče, medsebojna topnost, topnost v nepolarnih topilih).

    fizika

    biologija

    3. Spremembe

     

     

     

     

    3.1 Energijske spremembe

     

     

     

     

    3.1.1 Kemijska reakcija kot energijska sprememba

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo standardno reakcijsko entalpijo eksotermne in endotermne reakcije;

  • spoznajo standardno tvorbeno entalpijo;

  • znajo uporabiti standardno tvorbeno in vezno entalpijo pri izračunu standardne reakcijske entalpije

  • ugotavljajo vplive produktov sežiga fosilnih goriv na okolje;

  • spoznajo alternativne vire energije in njihovo uporabnost.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanj na osnovi energijskih sprememb.

    Reševanje nalog in enostavnih problemov.

    Entalpija

    1. Standardna tvorbena entalpija;

    2. Standardna vezna entalpija;

    3. Standardna reakcijska entalpija.

    Sežig fosilnih goriv in obremenitev okolja.

    Alternativni viri energije.

    Ponovitev pojmov:

    1. Fosilna goriva, obnovljivi in neobnovljivi viri energije;

    Primeri eksperimentov:

    1. Reakcija kalcijevega oksida z vodo, eksotermna reakcija;

    2. Reakcija med amonijevim kloridom in barijevim hidroksidom, endotermna reakcija;

    3. Sežigna entalpija etanola;

    4. Entalpija reakcije med cinkom in vodno raztopino bakrovega(II) sulfata.

    Uporaba tabel z vrednostmi standardnih tvorbenih entalpij.

    fizika

    okoljska vzgoja

    3.1.2 Energijske spremembe pri raztapljanju ionskega kristala

     

     

     

     

    Dijaki:

  • spoznajo procese pri raztapljanju ionskih kristalov;

  • spoznajo vplive na hitrost raztapljanja ionskih kristalov;

  • spoznajo pojma entalpija hidratacije in mrežna entalpija ionskega kristala;

  • razložijo raztapljanje ionskega kristala kot eksotermen/endotermen proces na osnovi hidratacijske in mrežne energije.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanj na osnovi vrednosti hidratacijske in mrežne entalpije.

    Procesi pri raztapljanju ionskih kristalov

    1. Hidratacija, entalpija hidratacije.

    2. Mrežna entalpija ionskih kristalov.

    Topnost snovi

    1. Odvisnost topnosti snovi od temperature, nasičene raztopine.

    Primeri eksperimentov:
    odvisnost topnosti kalijevega nitrata od temperature, krivulja topnosti;

    Uporaba tabel in grafov za topnost snovi.

    fizika

    biologija

    3.2 Potek kemijskih reakcij

     

     

     

     

    3.2.1 Hitrost kemijskih reakcij

     

     

     

     

    Dijaki:

  • definirajo hitrost kemijske reakcije;

  • preučijo vpliv koncentracije in temperature na hitrost kemijske reakcije;

  • opredelijo značilnosti teorije trkov in aktivacijsko energijo

  • opredelijo katalizo in katalizatorje;

  • spoznajo vpliv segrevanja Zemlje na biološko ravnotežje.

    		•

    Eksperimentalno delo.

    Hitrost kemijske reakcije

    1. Hitrost kemijske reakcije in vplivi na njeno vrednost.

    2. Teorija trkov aktivacijska energija.

    3. Kataliza, katalizatorji.

    Vpliv segrevanja Zemlje na hitrost procesov v naravi.

    Primeri eksperimentov:

    1. Vpliv koncentracije in temperature na hitrost reakcije med natrijevim tiosulfatom in klorovodikovo kislino.

    2. Homogena kataliza: reakcija med natrijevim oksalatom in kalijevim manganatom(VII).

    3. Heterogena kataliza: razpad vodikovega peroksida.

    Opozarjanje na nevarnosti odpadnih katalizatorjev.

    Učni filmi. Multimedijske enote.

    biologija

    tehnologija

    okoljska vzgoja

    3.2.2 Kemijsko ravnotežje

     

     

     

     

    Dijaki:

  • znajo opredeliti ravnotežno reakcijo;

  • razumejo kemijsko ravnotežje kot dinamičen proces;

  • opredelijo vplive na položaj ravnotežja kemijske reakcije;

  • definirajo konstanto ravnotežja Kc in opredelijo vplive nanjo;

  • izračunajo Kc na osnovi poznanih ravnotežnih koncentracij reaktantov in produktov;

  • poznajo zunanje vplive na položaj ravnotežja in znajo izračunati Kc

    • Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov z dinamično naravo kemijskega ravnotežja.

    Reševanje nalog in enostavnih problemov.

    Kemijsko ravnotežje

    1. Ravnotežne kemijske reakcije.

    2. Zakon o vplivu koncentracij; konstanta ravnotežja Kc.

    3. Vplivi na položaj ravnotežja kemijske reakcije - Le Chatelierovo načelo.

    Primeri eksperimentov:

    1. Reakcija med raztopinama barijevega klorida in natrijevega karbonata

    2. Reakcija med raztopinama železovega(III) korida in kalijevega tiocianata

    3. Primer organske reakcije - sinteza

    4. estra;

    Učni filmi. Multimedijske enote.

     

    3.2.3 Ravnotežja v vodnih raztopinah

     

     

     

     

    3.2.3.1 Kisline, baze, soli

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo kisline in baze v vodnih raztopinah po Brřnsted-Lowryevi teoriji;

  • opredelijo pojem protolitskega ravnotežja in izrazijo ravnotežne konstante KW, Ka, Kb;

  • znajo izračunati pH vodnih raztopin kislin in baz;

  • ocenijo jakost kislin in baz na osnovi vrednosti Ka oziroma Kb ter pH raztopine;

  • znajo oceniti pH raztopine soli na osnovi jakosti ksiline oziroma hidroksida;

  • spoznajo primere nastanka netopnih soli pri reakcijah med elektroliti;

  • spoznajo vpliv raztopljenih snovi v vodi in kislega dežja na okolje.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov z zakonitostmi protolitskih ravnotežij.

    Reševanje nalog in enostavnih problemov, ki vključujejo:

    1. računanje koncentracije/pro-stornine kisline/baze pri nevtralizaciji,

    2. KW, Ka, Kb, pH.

    Napovedovanje nastanka slabo topnih soli pri ionskih reakcijah.

    Definicija kislin in baz v vodnih raztopinah po Brřnsted-Lowryevi teoriji.

    Konstante protolitskih ravnotežij KW, Ka, Kb, jakost kislin in baz.

    pH, indikatorji.

    Reakcija nevtralizacije, titracija močne kisline z močno bazo.

    Hidroliza soli.

    Ionske reakcije.

    Vpliv raztopljenih snovi v vodi na življenje v njej.

    Ponovitev pojmov:

    1. Opredelitev kislin in baz na osnovi reakcije oksidov z vodo.

    2. Opredelitev kislega in bazičnega značaja vodnih raztopin na osnovi pH.

    3. Poznavanje nevtralizacije kot reakcije med kislinami in bazami.

    4. Poznavanje osnov kemijske nomenklature kislin, baz in njihovih soli.

    5. Kisli dež.

    Primeri eksperimentov

    1. Reakcije med kislinami in bazami.

    2. Hidroliza soli, merjenje pH.

    3. Odvisnost pH kislin glede na njihovo jakost in koncentracijo.

    4. Titracija močne kisline z močno bazo.

    5. Titracijska krivulja.

    6. Primeri ionskih reakcij.

    Vključevanje primerov iz anorganske in organske kemije.

    biologija

    okoljska vzgoja

    3.2.3.2 Redoks reakcije

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo pojme: oksidacija, redukcija, oksidant, reducent;

  • znajo urejati preproste redoks enačbe;

  • poznajo redoks vrsto in jo znajo uporabiti za napovedovanje možnosti poteka kemijske reakcije;

  • poznajo galvanski člen kot vir istosmernega toka;

  • razlikujejo med galvanskim členom in elektrolitsko celico;

  • spoznajo vpliv galvanskih odpadkov na okolje in predelavo le-teh.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov z zakonitostmi oksidacijsko-redukcijskih procesov.

    Reševanje nalog:

    1. urejanje enostavnih redoks enačb,

    2. napovedovanje smeri poteka redoks reakcij,

    3. računanje množine izločene snovi pri elektrolizi.

    Redoks reakcije:

    1. Oksidacija, redukcija, oksidant, reducent.

    2. Urejanje redoks reakcij.

    3. Redoks vrsta, standardni redoks potenciali.

    4. Galvanski členi.

    Elektrolitske celice.

    Galvanski odpadki (predelava).

    Primeri eksperimentov:

    1. Raztapljanje kovin v klorovodikovi kislini.

    2. Priprava in merjenje napetosti Danielovega galvanskega člena.

    3. Elektroliza vode.

    4. Elektroliza vodne raztopine kalijevega jodida.

    Učni filmi

    1. Pridobivanje kovin z elektrolizo.

    2. Korozija in zaščita.

    fizika

    tehnologija

    okoljska vzgoja

    4. Elementi v periodnem sistemu

     

     

     

     

    4.1 Področja v periodnem sistemu

     

     

     

     

    Dijaki:

  • razdelijo periodni sistem v področja glede na polnjenje vrste orbital z valenčnimi elektroni;

  • spoznajo, da imajo elementi v s, p, d in f področju nekatere skupne lastnosti.

    		•   

    Področja elementov v periodnem sistemu:

    1. s, p, d in f področje,

    2. Značilnosti elementov v posameznem področju.

    Periodni sistem v tabelarični in računalniški obliki;

    Učni filmi.

    		  

    4.2 Značilnosti elementov

     

     

     

     

    Dijaki:

  • spoznajo periodičnost nekaterih lastnosti elementov;

  • primerjajo značilne reakcije elementov;

  • utrdijo osnove kemijske nomenklature;

  • primerjajo lastnosti elementov 3. periode.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov.

    Periodičnost lastnosti:

    1. Ionski in kovalentni značaj vezi.

    2. Jakost kislin in baz.

    3. Jakost oksidantov in reducentov.

    Reakcije anorganskih spojin:

    1. Kislinsko-bazne reakcije

    2. Ionske reakcije.

    3. Redoks reakcije.

    Kemijska nomenklatura.

    Elementi 3. periode:

    1. Primerjava lastnosti oksidov elementov.

    2. Primerjava lastnosti kloridov elementov.

    Ponovitev pojmov:
    Viri elementov v naravi.

    Obnovljivi in neobnovljivi viri surovin.

    Periodni sistem v tabelarični in računalniški obliki.

    Primeri eksperimentov kislinsko-baznih, ionskih in redoks reakcij.

    Izdelava tabel in drugih preglednic.

    Učni filmi.

    tehnologija

    biologija

    4.3 Nekovine

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo značilne nekovinske lastnosti;

  • opredelijo značilnosti halogenov;

  • opredelijo značilnosti kisika in njegovih spojin;

  • opredelijo značilnosti žvepla in njegovih spojin;

  • opredelijo značilnosti dušika in njegovih spojin;

  • opredelijo značilnosti fosforja in njegovih spojin;

  • opredelijo značilnosti ogljika in njegovih spojin, tako anorganskih kakor tudi organskih;

  • opredelijo značilnosti silicija in njegovih spojin;

  • spoznajo vpliv uporabe umetnih gnojil;

  • spoznajo vlogo ogljikovega dioksida pri nastanku tople grede.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov;

    Reševanje enostavnih problemov.

    Značilnosti nekovin:

    1. Glavni tipi spojin.

    2. Fizikalne in kemijske lastnosti.

    VII. skupina, halogeni

    1. Značilnosti skupine.

    2. Vodikovi halogenidi.

    3. Oksokisline klora.

    VI. skupina

    1. Značilnosti skupine.

    2. Kisik in njegove spojine.

    3. Žveplo (alotropija) in njegove spojine.

    V. skupina

    1. Značilnosti skupine.

    2. Dušik in spojine.

    3. Fosfor in spojine.

    4. Umetna gnojila in pridobivanje hrane.

    IV. skupina

    1. Značilnosti skupine.

    2. Ogljik in njegove spojine.

    3. Vloga ogljikovega dioksida pri nastanku tople grede.

    4. Silicij in njegove spojine steklo in cement.

    5. Uporaba silicija v računalništvu.

    Ponovitev pojmov:
    s    estava zraka, onesnaženje zraka (SOx, NOx).

    Primeri eksperimentov:

    1. Nitrati kot vir kisika.

    2. Alotropija žvepla.

    3. Raztapljanje NH3(g) v vodi (vodomet).

    4. Reaktivnost belega in rdečega fosforja.

    Učni filmi.

    tehnologija

    biologija

    okoljska vzgoja

    računalništvo

    4.4 Elementi I., II. in III. skupine

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo značilnosti elementov I. skupine;

  • opredelijo značilnosti elementov II. skupine;

  • opredelijo značilnosti in pridobivanje aluminija.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov.

    Reševanje enostavnih problemov.

    Značilnosti elementov:

    1. Glavni tipi spojin.

    2. Fizikalne in kemijske lastnosti.

    I. skupina

    1. Značilnosti skupine.

    2. Reakcije s kisikom in vodo.

    II. skupina

    1. Značilnosti skupine.

    2. Reakcije s kisikom.

    3. Trdota vode.

    4. Materiali v gradbeništvu.

    III. skupina

    1. Aluminij (pridobivanje, površinska zaščita).

    Primeri eksperimentov:

    1. Plamenske reakcije.

    2. Reakcija natrija z vodo.

    3. Določanje trdote vode.

    4. Amfoterni značaj aluminijevega(III) oksida.

    Učni filmi.

    tehnologija

    geologija

    biologija

    4.5 Prehodni elementi

     

     

     

     

    Dijaki:

  • opredelijo značilnosti prehodnih elementov;

  • definirajo koordinacijske spojine kot značilnost prehodnih elementov

  • kot predstavnika prehodnih elementov spoznajo krom in železo;

  • spoznajo uporabo prehodnih elementov v industriji.

    		•

    Eksperimentalno delo in razlaga opazovanih pojavov.

    Reševanje enostavnih problemov.

    Značilnosti prehodnih elementov:

    1. Glavni tipi spojin.

    2. Fizikalne in kemijske lastnosti.

    3. Uporaba prehodnih elementov v industriji.

    Koordinacijske spojine.

    Krom in železo.

    Primeri eksperimentov:

    1. Oksidacijska stanja pri manganu.

    2. Sinteza koordinacijske spojine.

    3. Korozija železa.

    Učni filmi.

    tehnologija

    biologija

    ekonomija

    5. Zgradba molekul organskih spojin

     

     

     

    Dijaki:

  • znajo razložiti elektronsko konfiguracijo ogljikovega atoma ter nastanek enojne in multiplih vezi;

  • znajo razvrščati organske spojine glede na strukturo radikala (ciklične, aciklične, nasičene, nenasičene in aromatske);

  • ponovijo in poznajo funkcionalne skupine osnovnih razredov organskih spojin;

  • znajo zapisovati organske spojine z molekulskimi, racionalnimi, skeletnimi in strukturnimi formulami ter razlikovati zapise glede na njihovo informacijsko vrednost;

  • poznajo osnovna pravila poimenovanja organskih spojin po IUPAC-u in znajo ta pravila uporabiti za poimenovanje ogljikovodikov in njihovih monofunkcionalnih derivatov;

  • znajo razlikovati med verižno, položajno, funkcionalno in geometrijsko izomerijo;

  • poznajo pravila za razlikovanje geometrijskih izomerov;

  • znajo poiskati kiralni center v molekuli in poznajo pravila za opredeljevanje L in D konfiguracije;

  • znajo razlikovati med sučnostjo in konfiguracijo

  • znajo sklepati o možnih izomerih na osnovi molekulske formule ob vključevanju verižne, položajne, geometrijske in na višji ravni tudi optične izomerije.

    		•

  • Iskanje podatkov o fizikalnih lastnostih organskih spojin po različnih virih podatkov;

  • tabelarične in grafične predstavitve relacij;

  • opredeljevanje zakonitosti o soodvisnosti med zgradbo in fizikalnimi lastnostmi;

  • sestavljanje modelov molekul organskih snovi z uporabo fizičnih modelov in računalniških programov za modeliranje, projekcije modelov v dvodimenzionalne strukturne formule;

  • tekmovanje v iskanju, zapisovanju in poimenovanju izomerov na osnovi molekulske formule ali masnih deležev elementov v različnih organskih spojinah;

  • načrtovanje eksperimentov za preverjanje relacij med zgradbo in fizikalnimi lastnostmi izbranih organskih spojin.

    		•

    Narava ogljikovega atoma:

    1. Elektronska konfiguracija ogljikovega atoma v osnovnem stanju, nastajanje enojne in multiplih vezi;

    2. Teorija hibridizacije atomskih orbital, nastajanje s in p vezi.

    Zapisi organskih molekul

    1. Empirična formula.

    2. Molekulska, racionalna, skeletna, strukturna formula.

    IUPAC nomenklatura

    1. osnovna pravila IUPAC nomenklature.

    Izomerija organskih spojin:

    1. Verižna izomerija.

    2. Položajna izomerija.

    3. Geometrijska izomerija.

    4. Funkcionalna izomerija.

    5. Optična izomerija.

    Vpliv zgradbe in izomerije na lastnosti:

    1. Medmolekulske sile.

    2. Fizikalne lastnosti.

    3. Fiziološke lastnosti.

    Uporaba baz podatkov v knjižni in računalniško čitljivi obliki.

    Uporaba modelov in računalniških programov za tridimenzionalne predstavitve struktur.

    Uporaba programov za risanje strukturnih formul.

    Eksperimenti za študij relacij med zgradbo in lastnostmi (vrelišče, topnost, gostota) izbrane serije organskih spojin.

    Optično izomerijo, L in D konfiguracijo predstavimo na osnovnem nivoju pri poglavjih:

    1. Ogljikovi hidrati.

    2. Aminokisline.

    Povezava s programom kemije za OŠ:

    Vsebina je nadgradnja: 11. poglavja programa za osnovne šole ogljikovodiki. Predvideno je tudi poznavanje funkcionalnih skupin osnovnih razredov organskih spojin: halogenski derivati ogljikovodikov, alkoholi, aldehidi in ketoni, karboksilne kisline, estri in amini.

    fizika

    biologija

    6. Lastnosti organskih spojin

     

     

     

     

    Dijaki:

  • razlikujejo med oksidativno in reduktivno razgradnjo organskih spojin;

  • znajo dokazati ogljik in vodik v organskih spojinah, poznajo teste za dokazovanje S2-, X- ionov ter teste za dokaz CN, SCN ionov;

  • sklepajo o elementni sestavi organskih spojin na osnovi rezultatov testov oksidativne in reduktivne razgradnje organskih spojin;

  • sklepajo o polarni/nepolarni naravi funkcionalne skupine v organski spojini na osnovi rezultatov topnosti v polarnih in nepolarnih topilih;

  • poznajo klasifikacijsko shemo glavnih vrst organskih spojin na osnovi topnosti;

  • poznajo povezave med nukleofili-bazami in elektrofili-kislinami ter znajo sklepati o kislih oziroma bazičnih lastnostih na osnovi zgradbe;

  • sklepajo o možnih načinih ločevanja zmesi organskih spojin na osnovi poznane sestave zmesi.

    		•

  • Načrtovanje in izvajanje eksperimentov;

  • predstavitev rezultatov, analiza in postavljanje zaključkov;

  • iskanje informacij po različnih virih informacij;

  • načrtovanje shem ločevanja različnih zmesi organskih spojin.

    		•

    Eksperimenti za dokazovanje elementne sestave organskih spojin na osnovi reduktivne in oksidativne razgradnje vzorcev organskih spojin.

    Topnost organskih spojin in njihova zgradba.

    Klasifikacijska shema glavnih vrst organskih spojin na osnovi topnosti v izbranih topilih (vodi, etru, HCl(aq), NaHCO3(aq)).

    Elektrofili- in nukleofili-kisline in baze.

    Ločevanje zmesi organskih spojin na osnovi kislih oziroma bazičnih lastnosti in topnosti.

    Celoten vsebinski sklop je zasnovan eksperimentalno: izvedbe eksperimentov načrtujejo dijaki skupaj z učiteljem. Pomembno je, da je izvedba eksperimentov vedno primerjalna in semikvantitativna, da je mogoče primerjati in vrednotiti eksperimentalne rezultate. Pri izbiri reagentov je potrebno opozoriti na njihovo toksičnost in varne načine odlaganja preostankov reakcijskih zmesi. Da čimbolj zmanjšamo nevarnosti, je potrebno eksperimente izvajati v semimikro izvedbi, v kapljicah.

    Dijake pri delu usmerjamo v uporabo baz podatkov o toksičnosti organskih spojin in načinih varnega ravnanja in odlaganja snovi.

    Povezave s programom kemije za OŠ - 9. razred:

    1. Dokazovanje ogljika in vodika v organskih spojinah.

    2. Lastnosti alkanov in alkenov, alkoholov, aldehidov, ketonov in karboksilnih kislin.

    7. Reaktivnost molekul organskih spojin

     

     

     

    7.1. Od ogljikovodikov do alkoholov

     

     

     

     

    Dijaki:

  • poznajo in razlikujejo med reagentom in substratom ter poznajo običajne reakcijske pogoje in fotokemične reakcijske pogoje, ki so ključni za interakcije organskih snovi z okoljem;

  • znajo razlikovati med radikalskimi in polarnimi (ionskimi) reakcijami pri ogljikovodikih;

  • znajo sklepati o vplivih lege halogenskega atoma na potek hidrolize halogeniranih ogljikovodikov;

  • poznajo pomen reakcij za sintezo koristnih proizvodov za vsakdanjo rabo in v industriji.

    		•

  • Načrtovanje in izvajanje eksperimentov;

  • predstavitev eksperimentalnih rezultatov;

  • iskanje relacij med podatki;

  • predstavitev relacij z reakcijskimi shemami, povezovanje parcialnih shem;

  • preučevanje mehanizma izbranih reakcij na osnovi animacije reakcijskega mehanizma;

  • skupinsko reševanje problemov.

    		•

    Opredelitev in predstavitev vpliva reagenta, substrata in reakcijskih pogojev na prekinitve vezi.

    Ogljikovodiki in halogenirani derivati:

    1. Radikalske substitucije.

    2. Elektrofilne aromatske substitucije pri arenih (EAS) - halogeniranje in alkiliranje.

    3. Usmerjanje pri EAS.

    4. Elektrofilne adicije na multiple vezi.

    5. Hidrolize halogenoalkanov.

    Primeri eksperimentov:

    1. Bromiranje cikloheksana (primer radikalske substitucije) v temi in na svetlobi.

    2. Adicija broma na cikloheksen ali 1-heksen - primer adicije na multiplo vez.

    3. Primerjalno bromiranje toluena in fenola - vpliv subtituentov na potek reakcije (elektrofilna substitucija).

    4. Hidroliza 2-kloro-2-metilpropana in 1-klorobutana.

    Multimedija.

    Povezave s programom kemije za OŠ - 9. razred:

    1. Družina ogljikovodikov

    2. Kisikova družina

    7.2 Od alkoholov do kislinskih derivatov

     

     

     

     

    Dijaki:

  • poznajo vpliv hidroksilne skupine na topnost in vrelišče alkoholov;

  • poznajo zvezo med lego hidroksilne skupine v molekuli alkohola in potekom reakcije oksidacije;

  • poznajo reakcijo eliminacije vode iz alkoholov, nastajanje alkenov;

  • poznajo reakcije oksidacije karbonilne skupine v karboksilno;

  • poznajo reakcijo nukleofilne adicije na karbonilno skupino le kot dokazno reakcijo za karbonilno skupino;

  • poznajo reakcijo estrenja in hidrolize estrov;

  • spoznajo pomen reakcij v proizvodnji novih produktov.

    		•

  • Načrtovanje eksperimentov;

  • beleženje rezultatov;

  • iskanje relacij med zgradbo substratov, pogoji reakcije in produkti;

  • zapisovanje reakcij z reakcijskimi shemami in postopno povezovanje reakcijskih shem.

    Skupinsko reševanje problemov ob uporabi multimedije in medmrežja.

    		•

    Alkoholi

    1. Oksidacija in oksidativna razgradnja alkoholov.

    2. Eliminacije vode - nastajanje alkenov.

    Karbonilne spojine

    1. Oksidacije.

    2. Nukleofilna adicija NaHSO3.

    3. Adicija - eliminacija (R-NH2).

    4. Reakcija estrenja in hidroliza estra.

    5. Adicija - substitucija - medsebojne pretvorbe derivatov karboksilnih kislin (kloridov, anhidridov, amidov, estrov).

    Primeri eksperimentov:

    1. Primerjalna oksidacija primarnega, sekundarnega in terciarnega alkohola.

    2. Oksidacija cikloheksanola v cikloheksanon.

    3. Eliminacija vode iz cikloheksanola.

    4. Priprava cikloheksilacetata.

    5. Adicija NaHSO3 na karbonilno skupino.

    6. Adicija 2,4-DNFH.

    7. Hidroliza kislinskih derivatov pri sobnih pogojih in povišani temperaturi.

    Uporaba Zemljevidov kemijskih reakcij.

    Povezave s programom kemije za OŠ - 9. razred:

    1. Družina ogljikovodikov.

    2. Kisikova družina.

    7.3 Od aminov do aminokislin

     

     

     

     

    Dijaki:

  • prepoznajo amine kot baze oziroma nukleofile;

  • poznajo vpliv radikala na konstanto protolize aminov;

  • poznajo reakcijo diazotiranja pri aromatskih aminih in pripajanja na fenole in amine ter tvorbo azo-spojin;

  • poznajo ionski značaj aminokislin in znajo zapisati protolitske reakcije s kislinami in bazami;

  • poznajo vpliv zgradbe aminokislin na pH v izoelektrični točki;

  • poznajo dokazno reakcijo za aminokisline in dokazno reakcijo za peptidno vez;

  • znajo razložiti nastajanje peptidne vezi.

    		•

  • Načrtovanje eksperimentov;

  • beleženje rezultatov;

  • iskanje relacij med zgradbo substratov, pogoji reakcije in produkti;

  • zapisovanje reakcij z reakcijskimi shemami in postopno povezovanje reakcijskih shem;

  • kolegijsko učenje in priprava seminarskih nalog;

  • iskanje informacij po bazah podatkov;

  • reševanje problemov.

    		•

    Amini kot baze in nukleofili:

    1. Topnost aminov v vodi in nastajanje soli.

    2. Alkiliranje aminov.

    3. Diazotiranje aminov in pripajanje, tvorba azo-spojin na krpici.

    Amfoternost aminokislin.

    Dokazne reakcije aminokislin - ninhidrinski test.

    Bipolarni značaj aminokislin – elektroforeza.

    Nastanek in dokaz peptidne vezi.

    Primeri eksperimentov:

    1. Topnost aminov v vodi, merjenje pH vodnih raztopin v primerjavi z raztopino amoniaka

    2. Priprava azo-barvila na krpi blaga, razlikovanje med aromatskimi in alifatskimi amini

    3. Amfoternost aminokislin

    4. Dokaz aminokislin z ninhidrinskim testom

    5. Kromatografija aminokislin

    6. Dokaz peptidne vezi

    Uporaba zemljevidov in baz podatkov.

    Povezave s programom kemije za OŠ - 9. razred:

    1. Kisikova družina

    2. Dušikova družina

    biologija

    7.4 Od monomerov do polimerov

     

     

     

     

    Dijaki:

  • spoznajo pomen polimerov v vsakdanjem življenju;

  • znajo na osnovi reaktivnosti organskih molekul sklepati na možnost poliadicije in polikondenzacije;

  • znajo opredeliti ponavljajočo se enoto v polimeru in opredeliti zgradbo monomera

  • znajo zapisati reakcijsko shemo za potek radikalske polimerizacije;

  • poznajo osnovne reakcijske sheme za pripravo poliamidov in poliestrov;

  • znajo iz lastnosti polimerov sklepati na zgradbo;

  • znajo sklepati o strukturni povezavi med naravnimi in sinteznimi polimeri.

    		•

  • Načrtovanje izvedbe eksperimentov;

  • beleženje rezultatov;

  • iskanje relacij med zgradbo substratov, pogoji reakcije in produkti in njihovo uporabnostjo;

  • zapisovanje reakcij z reakcijskimi shemami in postopno povezovanje reakcijskih shem;

  • kolegijsko učenje in priprava seminarskih nalog;

  • iskanje informacij po bazah podatkov za prepoznavanje trendov.

    		•

    Polimeri v vsakdanji rabi.

    Klasifikacija polimerov na poliadicijske in polikondenzacijske.

    Radikalska poliadicija.

    Polikondezacija:

    1. Poliamidi.

    2. Poliestri.

    3. Vpliv zamreženosti na lastnosti poliestra.

    4. Dodatki polimerom in njihove funkcije.

    Primeri eksperimentov:

    1. Študij pogojev nabrekanja poliadicijskega polimera agrogela v različnih topilih in raztopinah elektrolitov in neelektrolitov.

    2. Sinteza najlona.

    3. Sinteza različno premreženih poliestrov in študij vplivov zamreženja na njihove lastnosti.

    Gradnja reakcijskih shem.

    Uporaba zgoščenk z lastnostmi polimerov, uporaba medmrežja za iskanje podatkov.

    Povezave s programom kemije za OŠ - 9. razred: polimeri

    8. Pomen in vloga organskih spojin

     

     

     

    8.1. Ogljikovodiki in derivati

     

     

     

     

    Dijaki:

  • spoznajo pomen ogljikovodikov kot virov energije in surovin;

  • poznajo trende na področju razvoja novih pogonskih goriv in alternativnih virov energije (bioplin);

  • poznajo učinke uporabe ogljikovodikov na okolje;

  • razumejo potrebo po iskanju novih virov energije in ohranjanju ogljikovodikov kot surovinske baze v petrokemiji;

  • poznajo pozitivne vidike uporabe halogeniranih ogljikovodikov;

  • poznajo učinke halogeniranih ogljikovodikov na okolje.

    		•

  • Iskanje podatkov po različnih virih podatkov;

  • urejanje podatkov v tabele in grafe;

  • prepoznavanje relacij med podatki in spoznavanje uporabne vrednosti informacij;

  • seminarska naloga o vplivih ogljikovodikov na okolje:

  • kolegijsko učenje;

  • načrtovanje eksperimentov za študij biorazgradljivosti;

  • delo z modeli.

    		•

    Nafta in zemeljski plin - vir ogljikovodikov.

    Bencin kot pogonsko gorivo.

    Uporaba goriv in učinki tople grede.

    Alternativni viri energije.

    Halogenirani ogljikovodiki kot topila, potisni plini, sredstva za gašenje in aktivne sestavine fitofarmacevtskih pripravkov.

    Problemi biorazgradljivosti in biokoncentracije halogeniranih ogljikovodikov.

  • Uporaba baz podatkov, multimedijskih predstavitev, medmrežja (INTERNET);

  • samostojno delo dijakov pri pripravi diskusijskih ur;

  • uporaba strategije igre za simulacijo realnih situacij;

  • zasnova in izvajanje eksperimentov:

    1. Gorenje, gašenje.

    2. Topila.

    3. Študij biorazgradnje spojin v odvisnosti od zgradbe.

    		•

     

    8.2 Lipidi in površinsko aktivna sredstva

     

     

     

     

    Dijaki:

  • poznajo pomen lipidov v vsakdanjem življenju;

  • poznajo klasifikacijsko shemo lipidov in znajo opredeliti relacije med gradniki na osnovi zgradbe;

  • poznajo uporabo maščob v prehrani in procese kvarjenja maščob;

  • poznajo delovanje površinsko aktivnih snovi in pomen dodatkov;

  • poznajo vplive molekulske zgradbe detergentov na biorazgradljivost;

  • poznajo probleme onesnaževanja z detergenti;

  • poznajo funkcijo lipidov v živih sistemih, zlasti kot sestavin celične membrane.

    		•

  • Iskanje podatkov po različnih virih podatkov;

  • urejanje podatkov v tabele in grafe;

  • prepoznavanje relacij med podatki in spoznavanje uporabne vrednosti informacij;

  • vodene diskusije;

  • kolegijsko učenje;

  • načrtovanje eksperimentov;

  • delo z modeli.

    		•

  • Pomen lipidov v vsakdanjem življenju.

  • Klasifikacijska shema lipidov.

  • Maščobe v prehrani

  • Kvarjenje maščob.

  • Površinsko aktivne snovi in vplivi na okolje.

  • Funkcije lipidov v živih sistemih - celična membrana, holesterol.

    		•

    Uporaba baz podatkov, multimedijskih predstavitev, medmrežja (INTERNET).

    Samostojno delo dijakov pri pripravi diskusijskih ur.

    Zasnova in izvajanje eksperimentov:

    1. lastnosti površinsko aktivnih spojin.

    biologija

    8.3 Ogljikovi hidrati, proteini in sintezni polimeri

     

     

     

    Dijaki:

  • spoznajo vire ogljikovih hidratov in njihov pomen v vsakdanjem življenju;

  • poznajo fotosintezo kot fotokemično reakcijo, pri kateri se svetlobna energija pretvarja v kemično;

  • poznajo klasifikacijsko shemo ogljikovih hidratov in razlikujejo med monosaharidi, disaharidi in polisaharidi;

  • poznajo funkcije ogljkovih hidratov v organizmih;

  • poznajo zgradbo proteinov in proteidov;

  • poznajo pomen proteinov kot biokatalizatorjev - encimov;

  • poznajo uporabo naravnih in predelanih polimerov;

  • preučijo trende razvoja novih polimernih materialov;

  • poznajo probleme, povezane z uporabo plastičnih materialov.

    		•

  • Iskanje podatkov po različnih virih podatkov;

  • urejanje podatkov v tabele in grafe;

  • prepoznavanje relacij med podatki in spoznavanje uporabne vrednosti informacij;

  • vodene diskusije;

  • kolegijsko učenje;

  • načrtovanje eksperimentov;

  • delo z modeli;

  • seminarske naloge in diskusijske ure.

    		•

  • Viri ogljikovih hidratov in njihov pomen v vsakdanjem življenju.

  • Fotosinteza.

  • Klasifikacija ogljikovih hidratov.

  • Strukturni zapisi ogljikovih hidratov.

  • Zgradba proteinov in osnovne funkcije v organizmih ter njihov pomen.

  • Uporaba naravnih in sinteznih polimerov.

  • Sintezni polimeri in okoljski problemi.

    		•

    Uporaba baz podatkov, multimedijskih predstavitev, medmrežja (INTERNET);

    Samostojno delo dijakov pri pripravi diskusijskih ur;

    Zasnova in izvajanje eksperimentov:

    1. Dokazne reakcije za ogljikove hidrate.

    2. Encimska hidroliza škroba.

    3. Dokazovanje zgradbe proteinov.

    4. (opcijsko).

    biologija

    fizika

    3.6. IZBIRNE VSEBINE

    PUFRI

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo sestavo in lastnosti pufernih raztopin,

  • opredelijo pomen pufrov v različnih bioloških sistemih,

  • naučijo se izračunati pH pufernih raztopin.

  • načrtovanje in izvajanje eksperimentov,

  • reševanje problemov.

    		•

  • pufri – karbonatni in fosfatni pufer.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Priprava pufra z določeno vrednostjo pH.

    2. Reševanje nalog in enostavnih problemov.

    Biologija in somatologija:

  • vzdrževanje pH krvi in tkivnih tekočin;

  • biološki pomen pH - vrednosti želodčnega soka;

  • biološki pomen nastajanja mlečne kisline v mišicah.

    		•

    Tehnologija

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo izbrana področja kemijske industrije in njihov vpliv na okolje;

  • spoznavajo tehnologijo pridobivanja izbranih snovi, vplive na izkoristek postopka in ekonomske vidike.

    		•

  • zbiranje podatkov;

  • branje tehnoloških shem;

  • povezovanje pogojev reakcije z izkoristkom reakcije;

  • ogled pridobivanja v industriji.

    		•

  • Elektroliza vodne raztopine natrijevega klorida

  • Pridobivanje aluminija z elektrolizo glinice

  • Silicij in polprevodniki

  • Primer iz biotehnologije - alkoholno vrenje

    		•

    Ekskurzije v kemijske tovarne: elektroliza natrijevega klorida, elektroliza glinice, farmacevtska industrija.

    Učni filmi.

    Referati dijakov: plenarna predstavitev problema in delo v skupinah.

    Tehnologija


    Kemija okolja

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo onesnaževala in njihove lastnosti,

  • spoznajo onesnaženje zraka in kisli dež;

  • poglobijo znanje o onesnaženosti zraka in nastanku kislega dežja;

  • spoznajo pojem ozonska luknja: vzroke za nastanek ozonske luknje in njen vpliv na življenje;

  • spoznajo onesnaženost vode in virov pitne vode: ovrednotijo onesnaženost vode kot svetovni problem in spoznajo načine pridobivanja pitne vode.

    		•

  • reševanje problemov,

  • zbiranje in urejanje kvalitativnih in kvantitativnih podatkov,

  • postavljanje in preverjanje hipotez,

  • načrtovanje in izvajanje eksperimentov.

    		•

  • onesnaževala:

  • klasifikacija,

  • kriteriji nevarnosti

  • onesnaževanje zraka:

  • glavni onesnaževalci zraka,

  • nastanek kislega dežja in njegov vpliv na okolje

  • ozonska luknja:

  • nastanek ozonske luknje,

  • vplivi ozonske luknje na življenje,

  • preprečevanje nastanka ozonske luknje

  • onesnaženost voda in virov pitne vode:

  • zaloge pitne vode in pridobivanje pitne vode

  • preprečevanje onesnaženja voda.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Merjenje in spremljanje pH padavin.

    Učni filmi o okolju.

    Zdravstvena vzgoja, biologija, somatologija, , in praktični pouk:

  • okoljska vzgoja,

  • zaščita pred UV žarki, in pred drugimi škodljivimi vplivi onesnaženega okolja,

  • alergije,

  • ekološko varno shranjevanje in deponiranje nevarnih kemikalij.

    Mikrobiologija:

  • mikrobiološko analiziranje vzorcev pitne vode na E. coli.

    		•


    Načrtovanje sinteze organskih spojin

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo literaturo s področja preparativne organske kemije in se seznanijo z njeno uporabo pri načrtovanju sintez;

  • obiščejo CTK oziroma specializirane informacijske centre in se seznanijo z računalniškimi bazami podatkov s področja kemije in načini iskanja informacij;

  • pripravijo načrt sinteze, izolacije in identifikacije izbrane organske spojine na osnovi samostojnega študija literature.

    		•

  • delo z literaturo;

  • obisk CTK in specializiranega informacijskega centra;

  • samostojno zbiranje in študij literature;

  • priprava in predstavitev načrta za sintezo izbranega preparata, njegovo izolacijo iz reakcijske zmesi in identifikacijo;

  • izvedba sinteze (opcijsko, če je izvedba na šoli možna glede na razpoložljivo laboratorijsko opremo).

    		•

  • terminologija, povezana z organskimi reakcijami;

  • energija in potek kemijskih reakcij;

  • reakcijski intermediati;

  • tipi prekinitve vezi;

  • reakcijska energija in ravnotežje;

  • reakcijska kinetika;

  • klasifikacija osnovnih vrst organskih reakcij.

    		•

    Profesor dijaka usmerja na samostojen študij literature in mu pomaga le pri razlagi težjih pojmov.

    Osnovni vir literature so članki, objavljeni v reviji Kemija v šoli.

    Dijak bi naj širše spoznal problematiko sinteze, zato mora obiskati tudi knjižnice in specializirane centre, da spozna obseg področja.

    Fizika

  • fotokemične reakcije.

    Biologija.

    		•


    Kiralnost in absolutna konfiguracija

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • poznajo pravila za opredeljevanje prioritete funkcionalnih skupin, vezanih na kiralni center;

  • znajo uporabiti pravila za opredeljevanje absolutne konfiguracije (R, S) spojin z enim ali največ dvema kiralnima centroma;

  • poznajo pomen optične izomerije in konfiguracije pri aminokislinah in monosaharidih;

  • spoznajo pojav kiralnosti v naravi.

    		•

  • eksperimentalno določanje lastnosti enantiomerov - sučnosti;

  • skupinsko delo na sestavljanju modelov enantiomerov in zapisovanje projekcijskih formul enantiomerov ter določanje absolutne konfiguracije;

  • raziskava o razširjenosti posameznih enantiomerov aminokislin in monosaharidov v naravi.

    		•

  • Cahn-Ingold-Prelogova pravila za določanje prioritete substituent, vezanih na kiralni center;

  • označevanje konfiguracije z deskriptorji R in S;

  • zapisovanje enantiomerov s Fischerjevo projekcijsko formulo;

  • kiralnost v naravi;

  • določanje sučnosti, ločevanje racemnih zmesi.

    		•

    Uporaba modelov in računalniških programov za risanje struktur.

    Eksperiment za določanje sučnosti (opcijsko).

    Kiralnost v naravi.

    Fizika

  • svetloba.

    Analizna kemija

  • polarimetrija.

    		•


    Osnove kemije heterociklov

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo osnovno shemo delitve heterocikličnih spojin in njihove lastnosti,

  • znajo razlikovati med aromatskimi in nearomatskimi heterocikličnimi spojinami,

  • poznajo pomen in vlogo heterocikličnih spojin v naravnih spojinah,

  • poznajo probleme zasvojenosti z drogami in načine preprečevanja zasvojenosti.

    		•

  • iskanje informacij v domači in tuji literaturi,

  • priprava seminarskih nalog;

  • načrtovanje izolacije in identifikacije heterocikličnih spojin iz naravnih virov.

  • delitev heterocikličnih spojin glede na heteroatom in velikost obroča,

  • opredelitev aromatskih heterocikličnih spojin (piridin, pirol, furan, tiofen, indol),

  • heterociklične spojine kot pomembni strukturni gradniki naravnih spojin (npr. alkaloidi, baze v nukleozidih, itd.).

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Izolacija in identifikacija (na osnovi tališča s pomočjo kromatografije) heterociklične spojine, npr. kofeina ali teobromina v čaju.

    Samostojno in skupinsko vodeno delo dijakov (študij literature in priprava seminarskih nalog).

    Zdravstvena vzgoja, biologija, somatologija:

  • škodljivi učinki nikotina, kofeina, teina, zdravil, različnih drog naravnega in umetnega izvora;

  • naravni viri drog;

  • zasvojenosti in okvare telesnega, duševnega in socialnega zdravja.

    Klinična kemija in biokemija:

  • metabolizem ogljikovih hidratov;

  • neproteinske dušikove spojine.

    		•

    Kemija in vonj

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo osnove delovanja kemijskih receptorjev pri človeku (kemijska in biološka osnova zaznavanja vonja);

  • spoznajo vpliv kemijske zgradbe spojin na zaznavanje vonja;

  • spoznajo eterična olja kot skupino naravnih zmesi;

  • izvedo, v katere skupine organskih spojin spadajo spojine, ki so sestavine eteričnih olj;

  • spoznajo naravne vire eteričnih olj

  • spoznajo metode pridobivanja eteričnih olj (na osnovi eksperimentov);

  • spoznajo pomen in uporabo eteričnih olj v prehrambeni, farmacevtski in kozmetični industriji.

    		•

  • prepoznavanje tipov organskih spojin v eteričnih oljih;

  • načrtovanje in izvajanje eksperimentov;

  • seminarska naloga o izdelkih v domačem okolju, ki vsebujejo eterična olja;

  • seminarska naloga o pomenu vonja pri prenosu spolnih signalov v živalskem svetu.

    		•

  • biokemijske osnove zaznavanja vonja in vpliv kemijske zgradbe spojin;

  • skupine spojin v eteričnih oljih;

  • naravni viri eteričnih olj (živalski in rastlinski);

  • metode pridobivanja eteričnih olj;

  • uporaba eteričnih olj v prehrambeni, farmacevtski in kozmetični industriji.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Prag zaznavnosti vonja (standardiziran eksperiment).

    2. Sinteza izbranih estrov.

    3. Topnost in polarnost eteričnih olj.

    4. Ekstrakcija eteričnih olj iz rastlinskih virov (glede na letni čas in okolje).

    Uporaba zbirke vzorcev vonjav.

    Somatologija

  • fiziologija čutil in somatskega živčevja (okus in vonj).

    		•


    Osnove biokemije

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • poznajo pomen uravnotežene prehrane za zdravo življenje;

  • poznajo zgradbo in vlogo biološko pomembnih snovi (zlasti encimov, ogljikovih hidratov, vitaminov, hormonov, nukleinskih kislin in kovinskih ionov);

  • poznajo povezavo med zgradbo izbranih primerov biološko aktivnih snovi in njihovim delovanjem v organizmu.

    		•

  • razlaga lastnosti biološko pomembnih snovi na osnovi njihove zgradbe;

  • zbiranje in urejanje podatkov, preverjanje in oblikovanje poročil o odkrivanju biološko pomembnih snovi;

  • preučevanje vloge biološko pomembnih snovi v življenjskih procesih;

    		•

  • hrana in prehrana;

  • energijska vrednost živil (povezava energijske vrednosti s sežigno entalpijo);

  • encimi:

  • primarna, sekundarna, terciarna in kvartarna zgradba beljakovin,

  • klasifikacija encimov in osnove njihovega delovanja,

  • preučevanje vpliva različnih faktorjev na aktivnost encimov,

  • uporaba encimov v biotehnologiji;

  • ogljikovi hidrati:

  • vloga ogljikovih hidratov v živem svetu, fotosinteza;

  • vitamini

  • pomen vitaminov v človeškem organizmu,

  • v vodi in v maščobah topni vitamini,

  • izbrani primeri vitaminov: njihova zgradba in vloga v človeškem organizmu,

  • (vitamini A, D, C),

  • vplivi obdelave hrane na vsebnost vitaminov;

  • hormoni

  • biosinteza in učinkovanje hormonov v človeškem organizmu,

  • izbrani primeri hormonov: primerjava,

  • zgradbe holesterola in spolnih hormonov;

  • nukleinske kisline

  • zgradba in vrste nukleinskih kislin,

  • funkcija nukleinskih kislin v živih organizmih;

  • kovinski ioni v bioloških sistemih

  • učinkovanje kovinskih ionov v bioloških sistemih.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Hidroliza beljakovin

    2. Značilne reakcije aminokislin

    3. Ločevanje aminokislin s kromatografijo

    4. Denaturacija beljakovin;

    5. Alkoholno vrenje;

    6. Specifičnost encimov;

    7. Reakcije na monosaharide;

    8. Dokazovanje škroba, hidroliza in dokazi produktov;

    9. Kvalitativna in kvantitativna analiza vitamina C;

    Biologija in somatologija

  • fotosinteza,

  • alkoholno vrenje,

  • celično dihanje,

  • transport skozi selektivno prepustno membrano,

  • biokatalizatorji,

  • celični genetski material (DNA),

  • metabolizem celice in (RNA),

  • vloga ogljikovih hidratov v prehrani,

  • pomen ogljikovih hidratov v organizmu,

  • vloga natrija v ECT in kalija v ICT,

  • kalcij, železo in mikroelementi v organizmu,

  • endokrini sistem in pomen hormonov v organizmu,

  • reprodukcijski sistem in menstruacijski ciklus.

    Klinična kemija in biokemija:

  • ogljikovi hidrati,

  • encimi,

  • hormoni,

  • elektroliti,

  • urin.

    		•


    Antibiotiki

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo zgodovino antibiotičnih snovi in njihovega načrtnega pridobivanja;

  • spoznajo klasifikacije antibiotikov glede na izvor, način pridobivanja in kemijsko strukturo;

  • prepoznavajo glavne kemijske skupine antibiotikov in bistvene strukturne elemente izbranih spojin;

  • spoznajo medicinski pomen in uporabo antibiotikov.

    		•

  • prepoznavanje strukturnih elementov antibiotičnih spojin,

  • načrtovanje in izvajanje eksperimentov,

  • seminarska naloga o domačih zdravilnih rastlinah z antibiotičnim učinkom;

  • obisk farmacevtske tovarne ali lekarne.

    		•

  • razvoj antibiotikov;

  • načini klasifikacije antibiotikov;

  • načini delovanja antibiotikov na mikroorganizme;

  • glavne kemijske skupine antibiotikov z značilnimi predstavniki;

  • pomen in uporaba antibiotikov.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Inhibicija rasti mikroorganizmov s kovinami.

    2. Inhibicija rasti mikroorganizmov s plesnimi.

    3. Inhibicija rasti mikroorganizmov z antibiotiki.

    Somatologija

  • uroinfekti, jemanje vzorca po Sanfordu, antibiogram.

    Zdravstvena vzgoja s higieno in mikrobiologijo

  • zgodovina antibiotikov in kemoterapije;

  • dezinfekcija in sterilizacija;

  • mehanizmi delovanja antibiotikov na mikroorganizme;

  • razvoj rezistence;

  • antibiogram.

    Praktični pouk

  • čisto in aseptično delo.

    		•


    Barva in barvila

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • spoznajo vrste barvil glede na izvor, sestav in načine barvanja,

  • opišejo fiziološki pomen naravnih barvil: klorofila hemoglobina in melanina,

  • analizirajo pomen uporabe barvil v medicinski diagnostiki,

  • pripravijo načrt za sintezo izbranega barvila in/ali za izolacijo in identifikacijo izbranih naravnih barvil.

    		•

  • prepoznavanje relacij med strukturo kemijskih spojin in obarvanostjo;

  • prepoznavanje sorodnosti in razlik med skupinami barvil, strukturiranje v sisteme;

  • načrtovanje in izvajanje eksperimentov (sinteza in/ali izolacija barvil, barvanje in obstojnost barvil);

    		•

  • kemijska zgradba in obarvanost spojin;

  • glavne skupine in predstavniki naravnih in sintetičnih barvil / pigmentov;

  • pomen naravnih barvil v fizioloških procesih;

  • priprava načrta za sintezo ali izolacijo barvila;

  • uporaba barvil in pigmentov v industriji in vsakdanjem življenju.

    		•

    Primer eksperimenta:

    1. Sinteza metiloranža in način barvanja z njim.

    Biologija

  • fotosinteza.

    Somatologija

  • hemoglobin - transport kisika in pljučno in celično dihanje.

    Mikrobiologija

  • barvanje mikrobiološkega materiala in diferencialna diagnostika.

    Osnove medicinske diagnostike

  • različni načini barvanj tkivnih vzorcev.

    Fizika

  • svetloba.

    		•


    Beljakovine

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • poznajo zgradbo beljakovin kot primer polikondenzacijskih produktov amino kislin,

  • poznajo raznolikost beljakovin glede na prisotnost različnih amino kislin v njih, različni delež le-teh, različno zaporedje vezave in različno število aminokislinskih enot v beljakovini,

  • ločijo primere proteinov glede na njihove funkcije.

    		•

  • načrtovanje eksperimentov;

  • beleženje rezultatov;

  • jemanje bioloških vzorcev (dlaka, las, noht, roževinaste luske s kože) in analiza zgradbe keratina.

    		•

  • dokazne reakcije na beljakovine

  • amfoternost beljakovin

  • strukturni proteini

    ° miozin,

    ° aktin,

    ° kolagen,

    ° elastin,

    ° keratin,

    ° proteini por –,

    ° beljakovinski kanali.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Reakcije na proteine, ki vsebujejo žveplo – dokaz cisteina in cistina.

    2. Določanje izoelektrične točke proteinov.

    3. Prožnost in trdnost kosti – vloga beljakovin v kostni medceličnini,

    4. Sežig biološkega vzorca.

    5. Preizkus amfoternosti beljakovin na koži.

    Biologija in somatologija:

  • biokemija celice,

  • histokemija tkiv.

    Mikrobiologija

  • kemijska zgradba in biokemični procesi v mikroorganizmih,

  • zgradba in lastnosti antigenov,

  • zgradba in lastnosti antiteles.

    Osnove medicinske diagnostike

  • ultrastuktura celice,

  • ultrastrukturna diagnostika.

    		•


    Neumiljivi lipidi

    FORMATIVNI IN SOCIALIZACIJSKI CILJI

    DEJAVNOSTI - AKTIVNOSTI

    INFORMATIVNI CILJI

    SPECIALNA DIDAKTIČNA PRIPOROČILA

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Dijaki:

  • neumljivi lipidi - spoznajo steroidni skelet in značilne predstavnike steroidov z lipidnim značajem;

  • poznajo vplive zgradbe prostalginov na njihove lastnosti.

    		•

  • iskanje podatkov iz različnih virov;

  • urejanje podatkov v tabele in grafe;

  • prepoznavanje relacij med podatki in spoznavanje uporabne vrednosti informacij;

  • vodenje diskusije:

  • načrtovanje eksperimentov;

  • delo z modeli.

    		•

  • neumljivi lipidi:

    ° holesterol,

    ° žolčne kisline;

  • prostaglandini kot derivati maščobnih kislin.

    		•

    Primeri eksperimentov:

    1. Barvne reakcije za identifikacijo spojin s streroidnim skeletom.

    Biologija

  • biokemija celičnih membran.

    Somatologija

  • histokemija,

  • biokemija živčevja prebavila in prebava,

  • endokrini in reprodukcijski sistem.

    		•

    4. STANDARDI ZNANJ

    Za oceno zadostno mora dijak:

  • znati ob pomoči učitelja z besedami opisati eksperimentalna opažanja ali poiskati podatke iz literature in jih predstaviti v vnaprej pripravljeni tabeli;

  • poznati definicije pojmov jedrnih vsebin;

  • poznati simbole ključnih elementov jedrnega vsebinskega sklopa;

  • poznati pomen formul ključnih spojin jedrnega sklopa;

  • znati ob pomoči učitelja zapisati kemijske spremembe jedrnega sklopa z enačbo in poznati osnovne reakcijske sheme pretvorb organskih molekul;

  • znati ob pomoči učitelja reševati preproste računske naloge;

  • poznati osnovna načela varnega ravnanja s snovmi, ki jih obravnavamo v sklopu jedrnega vsebinskega sklopa.

    Za oceno dobro mora dijak:

  • znati izvajati eksperimente po navodilih;

  • znati iskati in urejati podatke v tabele in grafe;

  • prepoznati vzorce v podatkih;

  • poznati definicije pojmov jedrnih vsebin;

  • poznati simbole elementov, ki so vključeni v jedrni vsebinski sklop;

  • znati zapisovati formule spojin, ki so vključene v jedrni vsebinski sklop;

  • znati samostojno reševati preproste računske naloge;

  • znati samostojno zapisati kemijske spremembe z enačbami in poznati osnovne reakcijske sheme pretvorb organskih molekul;

  • poznati glavne uporabe in funkcije elementov in spojin jedrnega vsebinskega sklopa;

  • poznati vplive snovi na okolje in poznati načela varnega ravnanja s snovmi in aparaturami.

    Za oceno prav dobro mora dijak :

  • znati ob pomoči učitelja načrtovati eksperimente;

  • znati samostojno iskati podatke v literaturi;

  • samostojno beležiti rezultate, jih predstaviti v primerni obliki in prepoznavati vzorce;

  • znati povezovati eksperimentalna opažanja s teoretičnimi osnovami učnih vsebin;

  • znati reševati zahtevnejše računske naloge in probleme;

  • znati opisovati tudi zahtevnejše kemijske spremembe z enačbami ali reakcijskimi shemami;

  • poznati vplive dosežkov kemije na kvaliteto življenja;

  • poznati glavne vplive snovi in kemijskih sprememb na okolje in poznati načela varnega ravnanja s snovmi in aparaturami;

  • obvladati del ene izbirne vsebine, ki jo lahko izdela kot seminarsko nalogo .

    Za oceno odlično mora dijak:

  • znati ob pomoči učitelja načrtovati eksperimente in biti sposoben voditi skupino;

  • samostojno poiskati informacije po različnih virih;

  • samostojno beležiti rezultate, jih predstaviti v primerni obliki, postavljati hipoteze;

  • znati povezovati ekseprimentalna opažanja s teoretičnimi osnovami učnih vsebin;

  • znati reševati tudi zahtevnejše stehiometrijske naloge in probleme;

  • znati posploševati lastnosti na novih primerih;

  • znati predstaviti z enačbami tudi zahtevnejše kemijske spremembe in sklepati o vplivu reakcijskih pogojev na potek kemijske spremembe;

  • poznati soodvisnost med družbenim razvojem in dosežki kemije;

  • poznati trende na področju preprečevanja onesnaževanja;

  • znati varno eksperimentirati in ravnati s snovmi in aparaturami ter skrbeti za varnost sošolcev;

  • obvladati poglobljeno eno izbirno vsebino ali dele dveh izbirnih vsebin, ki ju predstavi sošolcem.

    5. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

    Pri posredovanju kemijskih pojmov izhajamo iz znanja, ki so ga dijaki pridobili v osnovni šoli. Pred začetkom vsakega obravnavanega sklopa naj dijaki ponovijo vsebino iz osnovnošolskega programa. Pri tem je zelo pomembno, da postanejo soodgovorni za svoje znanje. Pri nadgrajevanju pojmov navajamo dijake na samostojno iskanje lastnosti pojmov tako v virih podatkov kakor tudi na osnovi eksperimentalnih opažanj. Eksperiment ima v šoli dvojno vlogo: z eksperimentom preučujemo lastnosti snovi, pridobivamo podatke, jih urejamo, ugotavljamo soodvisnosti med konstantami in spremenljivkami opazovanja ter postavljamo raziskovalne hipoteze; po drugi strani pa nam eksperiment služi za preverjanje raziskovalnih hipotez in teorij. V šoli pokažemo obe vlogi eksperimenta. Pomembno je, da učitelj skupaj z dijaki načrtuje izvedbe eksperimentov, saj je tako dijak v središču procesa izobraževanja in je za svoj uspeh neposredno tudi odgovoren. Sodelovanje dijakov pri zasnovi eksperimentov je pomembno tudi pri demonstracijskih eksperimentih, ki jih praviloma izvaja učitelj ali pa jih pokaže le kot video posnetke.

    Pri nadgrajevanju splošnih kemijskih pojmov ne razlikujemo med anorgansko in organsko kemijo, ampak obravnavamo primere tako iz enega kakor tudi drugega področja.

    Učno snov predstavimo dijakom problemsko, vendar naj bo problem vezan na njihove interese. Na začetku ure učitelj za obravnavani vsebinski sklop našteje nekaj vprašanj, na katere bo skušal skupaj z dijaki v učni uri poiskati primerne odgovore. Pri zasnovi eksperimentov ne smemo pozabiti, da pojme razvijamo na osnovi primerov, kar pomeni, da je treba izvajati eksperimente vedno primerjalno. Takšna zasnova tudi podpira višje spoznavne procese: opazovanje in zapisovanje opažanj, iskanje soodvisnosti med pojavi, postavljanje zaključkov, njihovo posploševanje in povezovanje s teoretično razlago. Vseh informacij o pojavih pa nikakor ne moremo dobiti le z eksperimenti, zato moramo uporabljati vire informacij. Naloga učitelja je, da usmerja dijake k informacijskim virom, jih vodi pri iskanju podatkov in njihovem kritičnem vrednotenju. Pri izbiranju primerov za pojme postopno prehajamo od enostavnih, že poznanih primerov, k vedno zahtevnejšim. Pri opisovanju pojavov navajamo dijake na uporabo kemijskega jezika in kvantitativnih veličin. Pri povezovanju eksperimentalnih opažanj oziroma podatkov iz literature s teoretično razlago moramo pogosto uporabljati tehnike vizualizacije, da dijakom osmislimo makroskopska opažanja z mikroskopsko razlago.

    Kemijske vsebine so zasnovane na dveh nivojih: (1) kot jedrne vsebine, ki predstavljajo nadgradnjo jedrnih vsebin osnovne šole in (2) kot izbirne vsebine, ki naj pripomorejo k večji avtonomnosti šole, učitelja in dijaka v procesu šolanja. Jedrne vsebine predstavljajo od 60 do 80 % učnih ur, vsak učitelj oziroma šola pa naj bi praviloma izbrala iz ponujenega programa še od 20 do 40 % izbirnih vsebin. Delitev učne snovi na jedrne in izbirne vsebine je tudi element diferenciacije pouka. Dijaki jih lahko izbirajo v skladu s svojimi interesi in nagnjenji. Aktivnosti pri izbirnih vsebinah so zahtevnejše, terjajo skupinsko raziskovalno ali individualno delo dijakov, načrtovanje diskusijskih ur ali seminarskih predstavitev.

    5.1. STRATEGIJA UVAJANJA IZBIRNE VSEBINE

    Za izbirno vsebino se lahko odločijo učitelji kemije na šoli. V tem primeru ponudijo dijakom samo eno ali največ dve izbirni vsebini oziroma dele izbirnih vsebin, če je izbirna vsebina pojmovno obsežnejša. Šola se odloči za tiste izbirne vsebine, ki jih bo glede na razpoložljivo opremo, socialno in kulturno okolje, pričakovanja dijakov in njihovih staršev, razvojne programe šole in finančne možnosti lahko optimalno izvedla. Izbirne vsebine so element rednega ocenjevanja le za najboljše dijake.

    Druga možnost je, da se za izbirno vsebino oziroma njene dele odloči učitelj samostojno glede na svojo strokovno usposobljenost in opremljenost šole za izvajanje programa izbirne vsebine. V tem primeru lahko učitelj ponudi v različnih razredih različne izbirne vsebine oziroma dele izbirnih vsebin. Tudi v tem primeru so izbirne vsebine element rednega ocenjevanja le za najboljše dijake.

    Tretja možnost je, da se za izbirne vsebine oziroma dele izbirnih vsebin odločijo dijaki sami in jih obdelajo samostojno pod vodstvom učitelja kot seminarsko nalogo. Najboljše naloge dijaki predstavijo svojim sošolcem.

    6. MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Medpredmetne povezave so vključene v vsebine kemije.

    7. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA

    Pri pouku kemije učitelj ocenjuje.

  • kognitivne,

  • konativne,

  • in spretnostne vidike dela dijakov.

    Ocenjevanje je:

  • ustno,

  • in pisno (test).

    Ocenjujejo se tudi:

  • vaje,

  • seminarje,

  • in ostali izdelki dijakov.

    8. LITERATURA IN DRUGI VIRI

    Vsa obvezna in spremljevalna učna gradiva najdejo učitelji v Katalogu učbenikov za srednje šole, Zavod RS za šolstvo, april 1998 in na naslovu KemInfo v poglavju Zakladnica znanja in Učni materiali.

    Naslov na medmrežju: http://www2.arnes.si/~supddoln/keminfo.

    9. MODEL IZVEDBENEGA KATALOGA ZNANJ

    V modelu izvedbenega kataloga znanj so za vsak vsebinski sklop predpisane obvezne laboratorijske in druge individualne oziroma skupinske aktivnosti dijakov. Za eksperimentalno ponazoritvi pojmov pa so navedeni le predlogi, ki jih učitelji lahko poljubno dopolnjujejo. Tudi opredelitev skupnega števila ur na vsebinski sklop je zgolj predlog, ki ga bo šele neposredno preverjanje kataloga znanj v razredu dokončno potrdilo oziroma bodo učitelji v skladu s svojim znanjem in poznavanjem dijakov pripravili svoje lastne predloge.

    Laborant skrbi: za nabavo kemikalij in laboratorijske opreme, za vzdrževanje opreme in zbirke učil, za varnost, čiščenje laboratorija - (dela, ki jih ne sme izvajati čistilka).

    Vsebinski sklop

    Ponazoritev pojmov z eksperimenti - predlogi

    Laboratorijsko delo

    Druge aktivnosti dijakov

    Simbolni zapisi Množina snovi.

    Kemijske enačbe.
    (15 ur)

    		  

    Priprava raztopin različnih koncentracije, merjenje gostote.

    (2 uri na skupino)

    Učni filmi.

    Gradniki snovi.

    Zgradba atoma in periodni sistem.
    (14 ur)

    		    

    Delo s KemInfo na medmrežju.

    (2 uri na skupino)

    Povezovanje gradnikov.

    Kemijska vez.
    (12 ur)

    Lastnosti ionskih in molekulskih snovi: raztapljanje v vodi, tališče.

    Primerjava lastnosti snovi z različno zgradbo: natrijevega klorida, kremena, saharoze in voska.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Molekulske vezi.
    (7 ur)

    		  

    Primerjava lastnosti vode in alkoholov.

    (2 uri na skupino)

    Čiščenje zmesi s sublimacijo.

    (2 uri na skupino)

    Iskanje podatkov o vrelišču, tališču, topnosti izbranih skupin spojin.

    (1 ura)

    Energijske spremembe.

    Kemijska reakcija kot energijska sprememba.
    (7 ur)

    Primer eksotermne in endotermne reakcije ter fotokemične reakcije.

    Sežigna entalpija etanola.

    (2 uri na skupino)

    Iskanje podatkov o sežignih entalpijah.

    (1 ura)

    MM: kemijski eksperimenti.

    (1 ura)

    Energijske spremembe pri raztapljanju ionskega kristala.
    (7 ur)

    		  

    Odvisnost topnosti kalijevega nitrata od temperature - krivulja topnosti.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Potek kemijskih reakcij.

    Hitrost kemijske reakcije.
    (12 ur)

    Homogena in heterogena kataliza.

    Vpliv koncentracije na hitrost reakcije: reakcija natrijevega tiosulfata in klorovodikove kisline.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Kemijsko ravnotežje.
    (12 ur)

    Sinteza estra.

    		    

    Ravnotežje v vodnih raztopinah.

    Kisline, baze, soli.
    (12 ur)

    Primeri kislin (anorganskih in organskih), merjenje pH; primeri baz (organskih in anorganskih) merjenje pH; indikatorji, titracija močne kisline z močno bazo.

    Hidroliza soli - merjenje pH.

    (2 uri na skupino)

    Ionske reakcije.

    (2 uri na skupino)

    Iskanje primerov kislin in baz, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju.

    (2 uri)

    Redoks reakcije.
    (12 ur)

    Oksidativna in reduktivna razgradnja organskih spojin; oksidacije kovin na zraku, kovin v kislinah, alkohola s kromovo kislino.

    Priprava in merjenje napetosti Danielovega člena.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Elementi v periodnem sistemu.

    Področja v periodnem sistemu.
    (7 ur)

    Značilnosti elementov s, p, d področja.

    		  

    Periodni sistemi in novo odkriti elementi na medmrežju.

    (1 ura)

    Značilnosti elementov.
    (7 ur)

    		  

    Primeri kislinsko baznih, obarjalnih in redoks reakcij.

    (2 uri vaj na skupino)

    Lastnosti elementov na medmrežju.

    (1 ura)

    Nekovine.
    (10 ur)

    Lastnosti izbranih nekovin in njihovih spojin.

    		  

    Iskanje podatkov o lastnostih elementov na medmrežju.

    (1 ura)

    Elementi I., II., III. skupine.
    (10 ur)

    Lastnosti izbranih kovin.

    Določanje trdote različnih vzorcev vode.

    (2 uri vaj na skupino)

    		  

    Prehodni elementi.
    (12 ur)

    Lastnosti izbranih kovin prehoda.

    Korozijska zaščita železa.

    (2 uri vaj na skupino)

    		  

    Zgradba organskih molekul.
    (10 ur)

    		  

    Preučevanje vpliva zgradbe na fizikalne lastnosti - določanje vrelišča in topnosti serije alkoholov (1-butanol, 2-butanol, 2-metil-2-propanol) v vodi.

    (2 uri na skupino)

    Delo z modeli in bazami podatkov na medmrežju.

    (2 uri)

    Lastnosti organskih spojin.
    (9 ur)

    Reduktivna razgradnja organskih spojin - dokaz S2- in X- ionov.

    Ugotavljanje vpliva funkcionalne skupine na topnost v vodi in nepolarnem topilu. Kot nepolarno topilo vzamemo cikloheksan. Kot primer organskih spojin pa: ogljikovodike, alkohole, etre, estre, karboksilne kisline.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Reaktivnost organskih spojin.

    Od ogljikovodikov do alkoholov.
    (9 ur)

    Bromiranje cikloheksana v temi in na svetlobi.

    Hidroliza 1-klorobutana in 2-kloro-2-metilpropana.

    		  

    Multimedijska zgoščenka »Svetloba in kemijska sprememba«.

    (1 ura)

    Od alkoholov do derivatov organskih kislin.
    (8 ur)

    Oksidacija alkoholov.

    Oksidacije alkanalov in oksidativna razgradnja ketonov.

    Adicija nahso3 na karbonilno skupino.

    Oksidacija cikloheksanola v cikloheksanon, eliminacija vode iz cikloheksanola in adicija broma na cikloheksen.

    ali

    Sinteza cikloheksilacetata in hidroliza etilacateta.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Od aminov do aminokislin.
    (8 ur)

    Bazične lastnosti aminov: topnost, pH, priprava soli aminov.

    Topnost aminokislin v vodi in dokaz aminokislin.

    Sinteza azo-barvila na krpici blaga.

    (2 uri na skupino)

    		  

    Od monomerov do polimerov.
    (8 ur)

    Sinteza poliamida – najlona.

    Sinteza poliestrov iz anhidrida ftalne kisline in 1,2-etandiola in 1,2,3-propantriola.

    		  

    Iskanje informacij na medmrežju.

    (1 ura)

    Pomen in vloga organskih spojin.

    Ogljikovodiki in halogenirani derivati.
    (8 ur)

    		  

    Kreking ogljikovodikov.

    ali

    Ogljikovodiki kot topila.

    (2uri na skupino)

    MM »Svetloba in kemijska sprememba«.

    Medmrežje - »Ozonska luknja« in »Topla greda«.

    (1 ura)

    Lipidi in površinsko aktivna sredstva.
    (8 ur)

    Topnost masti in olj, žarkost, površinsko aktivna sredstva in vplivi na topnost masti in olj.

    		  

    Modeli lipidnih molekul in celične membrane na medmrežju.

    (1 ura)

    Ogljikovi hidrati, proteini in sintezni polimeri.
    (11 ur)

    Dokazne reakcije za ogljikove hidrate, hidroliza škroba, dokazne reakcije peptidne vezi.

    Izolacija peptidov iz različnih vrst moke; dokazne reakcije na peptide in aminokisline.

    ali

    Kislinska in encimska hidroliza škroba.

    (2 uri na skupino)

    Modeli aminokislin.

    Modeli proteidov in proteinov na medmrežju.

    (1 ura)

    S = 236 ur

     

    S = 38 ur

     

    Razlika ur do 280, 44 ur, je namenjena utrjevanju znanja in delu na izbirnih vsebinah.