OBRAZLOŽITEV IN IZVEDBA IZOBRAŽEVALNEGA PROGRAMA

TEHNIK OBLIKOVANJA

Predstavitev področja oblikovanje

Področje in s tem pojem oblikovanje sta v splošnem dobro poznana. Tudi srednje strokovno izobraževanje je k tej prepoznavnosti veliko prispevalo. Na Slovenskem imamo bogate izkušnje, saj že šestdeset let izobražujemo na tem področju. Spremembe zadnjega desetletja pa so tudi na to strokovno področje prinesle velike spremembe, ki so ob izpeljavi vsebinskih in organizacijskih sprememb srednjega strokovnega izobraževanja privedle do oblikovanja izobraževalnega programa Tehnik oblikovanja.

Izobraževalni program omogoča uravnotežen model izobraževanja, ki poleg možnosti izbiranja med področji dijakom omogoča kvalitetnejši, modernizirani in aktualni pristop k spoznavanju segmentov oblikovanja in življenja.

Če se zavedamo, da se v informacijski družbi srečujemo z neizmernimi količinami podatkov in predmetov, katerih preglednost, opaznost in zapomljivost so vse teže dosegljive, postane oblikovanje in izobraževanje na področju oblikovanja še pomembnejše.

Ena od pomembnih vlog informacijsko-komunikacijske revolucije na pragu 21. stoletja je dodeljena prav kulturi oblikovanja nasploh. Pomen kulture oblikovanja je danes splošen in ne posamezen, kar je vključeno kot načelna in izvedbena misel v izobraževalnem programu Tehnik oblikovanja. Družbena in tehnična delitev dela sovpadata z novodobno tehnologijo in aktualizacijo znanj. Klasično pojmovanje in vrednotenje ter družbeni pomen prakse oblikovanja so preseženi. Živimo v kompleksnem socialno-tehno-naravnem okolju, v katerega posegamo načrtno in razvojno. Ekstremna rast trga množičnih medijev, proizvodnje in spremljajočih dejavnosti je prav gotovo razlog več za smotrn nakup in kvalitetno rabo. Pri tem ima oblikovanje nesporno pomembno vlogo. Dobro oblikovan izdelek ni samo bolj uporaben in človeku prijazen, temveč je tudi proizvodno vabljiv in s tem bolj konkurenčen na trgu. Iz tega pa sledi, da izobraževanje na področju oblikovanja prevzema nase tudi del odgovornosti, ki se tvorno vključuje tudi v reševanje socialne politike zaposlovanja in rast družbenega produkta.

Oblikovanje na vseh področjih in ravneh lahko pomembno prispeva k ekonomski in kulturni rasti ter blaginji države in državljanov. Je generator novih idej in inovacij ter tisto družbeno potrebno delo, ki vselej znova osmišlja naš vsakdan in naredi okolje ali izdelek bolj uporaben in zaželen. To je še posebej pomembno sedaj, ko smo aktivno vključeni v evropske procese, ko naša podjetja potrebujejo nove izdelke z visoko stopnjo dodane vrednosti, ki jo lahko ponudi samo razvito in kvalitetno oblikovanje v povezavi s projektno zasnovanim trženjem.

Grafično oblikovanje eno od najbolj aktualnih področij oblikovanja. Razlog za velik interes mladih in tudi gospodarstva za tovrstno izobraževanje je v uporabni vrednosti znanj in spretnosti, lastne ustvarjalnosti in želja po oblikovanju raznovrstnih vidnih sporočil. Izobraževalni program je v tem segmentu strateško povezan prav z novimi mediji.

Oblikovanje različnih uporabnih predmetov za rabo pri igri in delu, športu, zabavi, rekreaciji poteka na primer v razvojno načrtovalskih timih, na področju različnih obrti, v industrijski proizvodnji in tudi v kulturnih dejavnostih. Ob tem so vsebinski sklopi izobraževalnega programa naravnani k celoviti integraciji novih načrtovalskih in proizvodnih orodij.

Vsi prav dobro poznamo zveneča imena, kot so Chanel, Dior, Versace, Kenzo, ... Danes je moda način življenja in odraz časa, zato se zelo hitro in nenehno spreminja. Zato so vsebinski sklopi oblikovani tako, da se bodo mladi lahko uspešno vključili v oblikovalske skupine v tekstilni industriji, se uveljavili kot samostojni oblikovalci s svojo blagovno znamko, ali pa postali stilisti javnih oseb, asistenti kostumografa na televiziji, pri filmu ali v gledališču, modni svetovalci v trgovskih hišah na oddelkih s konfekcijo in modnimi dodatki, modni ilustratorji ali modni svetovalci pri časopisih in revijah.

Podlage za pripravo izobraževalna programa

Izobraževalni program je nastal na podlagi poklicnih standardov: grafični oblikovalec/ grafična oblikovalka; oblikovalec uporabnih predmetov/ oblikovalka uporabnih predmetov in modni oblikovalec/ modna oblikovalka in v skladu z Izhodišči za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje 2001).

Izobraževalni program od šolskega leta 2006/2007 postopoma nadomešča izobraževalni program Oblikovanje (poklici: grafični oblikovalec, industrijski oblikovalec, modni oblikovalec; Ur.l. RS št. 51/98, 67/00, 12/01, 23/02, 79/03, 75/04, 63/05).

Izobraževalni program omogoča izobraževanje za naslednja področja: grafično oblikovanje (likovna teorija in grafično oblikovanje), oblikovanje uporabnih predmetov (predstavitvene tehnike in oblikovanje uporabnih predmetov) in modo oblikovanje (konstrukcija in modeliranje ter modno oblikovanje).

Dijak obvezno izbere ustrezne vsebinske sklope za eno od navedenih področij. Izobraževalni program omogoča pridobiti enoten naziv srednje strokovne izobrazbe tehnik/ tehnica oblikovanja.

Cilji in programske rešitve

Pri prenovi izobraževalnega programa so bili upoštevani naslednji splošni cilji:

• povezovanje splošnega, strokovnega in praktičnega znanja: s soodvisnimi in problemsko grajenimi izobraževalnimi programi, katalogi znanj in izpitnimi katalogi je mogoče doseči večjo vsebinsko povezanost in prepletenost znanj in ključnih kompetenc, ki vodijo do celovite usposobljenosti za poklice, do večjega povezovanja v družbi, razvoja osebnosti in možnosti nadaljnjega strokovnega izobraževanja;
• uveljavljanje učno-ciljnega in problemskega načrtovanja: velja za pripravo različnih katalogov znanj in za področje realizacije učnih procesov;
• vloga in pomen odprtega kurikuluma: vpliv lokalnih in regionalnih gospodarskih in drugih socialnih partnerjev pri uresničevanju širših družbenih potreb in interesov;
• nove metodično-didaktične zasnove: z upoštevanjem le-teh uvajamo spremembe v pedagoško delo, zlasti na področju organizacije dela: timsko delo, projektno delo in prepoznavnejša vloga tehnologij - in jih upoštevamo kot pomembne dejavnike sprememb na področju strokovnega izobraževanja;
• večja programska prožnost in avtonomija šol;
• modularni koncept, ki omogoča racionalizacijo izobraževanja, hkrati pa je odprt za vključevanje novih izobraževalnih vsebin;
• integracija splošnih izobraževalnih vsebin v strokovne vsebinske sklope.

Uresničevanje zastavljenih ciljev se postavlja v treh sklopih:

• programski,
• metodično-didaktični in
• izvedbeno-organizacijski.

V izobraževalni program so vgrajeni standardi znanj za slovenščino, matematiko, tuj jezik in športno vzgojo, kot samostojne programske enote (predmeti), kot jih določajo navedena izhodišča. Šola avtonomno in v okviru začrtanih meril izpelje povezovanje splošno izobraževalnih vsebin s strokovnim in praktičnim usposabljanjem. Nalogo izpelje s prevladujočim timskim načinom dela ter načrtovanjem pouka z vključevanjem vseh učiteljev, ki poučujejo v programu.

Uresničevanje ciljev nacionalnega standarda znanj s področja naravoslovja, družboslovja in umetnosti na specifičen način povezujemo s cilji strokovnega izobraževanja. Izvajajo se v samostojnih predmetih (Fizika, Kemija, Biologija, Zgodovina, Geografija in Sociologija).

Standard za Umetnost je vgrajen v vsebinski sklop Umetnostna zgodovina.

Cilji in vsebine iz kataloga znanj psihologije so vključeni v nekatere splošne predmete in strokovne vsebinske sklope. V vsebinskih sklopih risanje in likovna teorija oziroma oblikovanje uporabnih predmetov oziroma modno oblikovanje je integriranim sklopom psihologije namenjeno po 35 ur. Izvajanje teh vsebin skupaj načrtujejo učitelji psihologije in učitelji predmetov, v katere se integrirajo deli psihologije.

Poglavja v kurzivi so izbirna poglavja.

Najmanjša enota v izvedbeno-organizacijskem vidiku doseganja poklicnih kompetenc je vsebinski sklop, ki povezuje praktično izobraževanje s teorijo in splošnimi znanji. Upoštevani so vsi pomembni elementi, ki določajo področje oblikovanja: vsebina, materiali in tehnologije, oblika, ekonomika, varstvo okolja, zakonodaja in varnost. Vsebinski sklopi vključujejo tudi področja informiranja, vrednotenja, načrtovanja, izvedbe, kontrole in predstavitve.

Glede na temeljne kriterije, kot so kompleksnost in raznolikost delovnih poklicnih situacij in stopnje avtonomnosti ter odgovornosti, ki jo zahtevajo, je izobraževalni program strukturiran tako, da omogoča postopno graditev poklicnih kompetenc:

• osnovni nivo: dijaki rešujejo naloge in izvajajo aktivnosti v predvidljivih in dobro izdelanih situacijah in problemih, bolj obsežne naloge izvajajo po navodilih; dijaki spoznavajo in osvajajo nova znanja in spretnosti, razvijajo odgovornost in neodvisnost pri reševanju nalog;
• rutinski nivo: dijaki se naučijo načrtovati, izvajati in reševati probleme v znanih, razdelanih, vendar bolj obsežnih delovnih situacijah, ki nakazujejo na elementarne oblike sodelovanja; ob tem razvijajo elemente prilagodljivosti, komunikativnosti in drugih načinov dela;
• napredni nivo: dijaki znajo vsebinsko, oblikovno, materialno in izvedbeno oceniti problem in načrtovati realizacijo zahtevne naloge (probleme rešujejo v timu, poudarek pa je na zahtevni kulturi dela: odločanju, izvedbi, kontroli, strokovnem sodelovanju, odgovornosti, projektnem delu, samostojnosti, ustvarjalnosti, inovativnosti itn.).

Nov didaktični koncept predpostavlja pouk oziroma oblike pedagoškega dela, ki

• so usmerjene k dijaku in procesom učenja ter razvijanju celovite strokovne usposobljenosti, razvijanju samostojnosti in prevzemanju odgovornosti za svoja ravnanja;
• spreminjajo vlogo učitelja od »prenašalca« znanja k prevzemanju novih vlog (mentor, ki načrtuje, usmerja in svetuje);
• predpostavljajo učenje v celovitih vsebinskih sklopih, ki vključujejo cilje, strategije, metode načrtovanja, odločanja, izvedbo in kontrolo;
• zahtevajo učenje z lastno aktivnostjo na praktičnih izkušnjah in ob tem razvijajo različne sloge; poudarek je na izkustvenem učenju in problemskem pouku, v središču katerega so aktivnosti in ravnanja ter premislek (refleksija) le-teh; gre za pridobivanje tako vsebinskega kot proceduralnega znanja (obvladovanja procesov, metod, razvoj spretnosti);
• razvijajo ključne kompetence učenja, socialne in sporazumevalne (ustno komunikacijo, razvijanje funkcionalne pismenosti in informacijsko-komunikacijske pismenosti) skozi celoten izobraževalni program;
• zahtevajo izpeljavo medpredmetnih povezav.

Učitelji skupaj pripravijo izvedbeni kurikulum, skupaj načrtujejo vsebino za uresničitev ciljev in jo izvajajo, določijo način preverjanja in ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego ciljev je na šoli organizirana programska projektna skupina za pripravo in izvedbo kurikuluma.

Odprti del kurikuluma je namenjen za uresničevanje ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji in gospodarskimi združenji definira vsebinske sklope in cilje tega dela kurikuluma, v katerem dijaki razvijajo praktične veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo ključne kompetence.

Povezovanje izobraževanja in dela

Praktično izobraževanje v delovnem procesu v obsegu 4 tednov, tj. 152 ur, omogoča doseganje ciljev, ki jih šola ne more uresničiti, zlasti poklicno socializacijo in razvoj osebnostnih potencialov ter poklicnih kompetenc, pomembnih za kakovost dela in uspešen razvoj poklicne kariere z neposrednim opravljanjem dela. Nosilca izobraževanja sta podjetje in šola, ki skupaj s šolsko delavnico in med podjetniškim centrom načrtujeta izvajanje tega dela programa, za kar se pripravi program praktičnega izobraževanja v delovnem procesu.