KAZALO
1. O IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMIH
1.1. PRIPRAVA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV
1.2. SREDNJE POKLICNO IN STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE
1.2.1. NIŽJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE
1.2.2. SREDNJE POKLICNO IZOBRAŽEVANJE
1.2.3. SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE
1.2.4. POKLICNO-TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE
1.2.5. POKLICNI TEČAJ
1.2.6. IZVEDBA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV
1.2.7. IZVEDBA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV V SLOVENSKEM UČNEM JEZIKU NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU V SLOVENSKI ISTRI
1.3. SREDNJE SPLOŠNO IZOBRAŽEVANJE
1.3.1. GIMNAZIJA
1.3.2. MATURITETNI TEČAJ
2. SESTAVA IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMIH
2.1. A - SPLOŠNI DEL
2.1.1. VPISNI POGOJI
2.1.2. OMEJITEV VPISA IN MERILA ZA IZBIRO
2.1.3. OBVEZNI NAČINI OCENJEVANJA ZNANJA
2.1.4. POGOJI ZA NAPREDOVANJE
2.1.5. POGOJI ZA DOKONČANJE IZOBRAŽEVANJA IN PRIDOBITEV IZOBRAZBE
2.2. B – POSEBNI DEL
2.2.1 PREDMETNIK
2.2.2. DELITEV DIJAKOV V SKUPINE TER SODELOVANJE SODELAVCEV
2.2.3. INTERESNE DEJAVNOSTI V POKLICNEM IN SREDNJEM STROKOVNEM IZOBRAŽEVANJU
2.2.4. OBVEZNE IZBIRNE VSEBINE V GIMNAZIJI
2.2.5. ZNANJE IZVAJALCEV (UČITELJI, DRUGI STROKOVNI DELAVCI)
2.2.6. KATALOGI ZNANJA IN (PREDMETNI ) IZPITNI KATALOGI V PROGRAMIH ZA PRIDOBITEV POKLICNE IN SREDNJE STROKOVNE IZOBRAZBE
2.2.7. UČNI NAČRTI IN PREDMETNI IZPITNI KATALOGI V GIMNAZIJSKIH PROGRAMIH
3. OPREDELITEV NEKATERIH KLJUČNIH POJMOV V PROGRAMIH POKLICNEGA IN STROKOVNEGA IZOBRAŽEVANJA
Podlage za pripravo izobraževalnih programov so: Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr. in 20/11), Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (2006), Izhodišča za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, 2001), Kurikul na nacionalni in šolski ravni v poklicnem in strokovnem izobraževanju (metodološki priročnik; Center RS za poklicno izobraževanje, 2006), Zakon o gimnazijah (2007), Izhodišča za kurikularno prenovo gimnazijskega izobraževanja (NKS, 1996).
Na področju poklicnega in srednjega strokovnega izobraževanja so vsebinska podlaga za pripravo izobraževalnih programov poklicni standardi, v katerih so opredeljene predvsem spretnosti in veščine, znanje in kompetence, ki jih mora kandidat pridobiti oziroma razviti v času izobraževanja. Zadnje spremembe uveljavljajo vsebinske pozitivne izkušnje dualnega sistema za vse izobraževalne programe poklicnega in strokovnega izobraževanja. Gre za povezovanje izobraževanja in dela z usposabljanjem v delovnem procesu (praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu) in krepitev socialnega partnerstva kot temeljnega načela poklicnega in strokovnega izobraževanja. Navedeno se uresničuje v odprtem kurikulu, modularizaciji izobraževalnih programov, povezovanju splošnega, strokovnega in praktičnega izobraževanja in usposabljanja in v izenačevanju izobrazbenega standarda za dosedanjo šolsko in dualno obliko poklicnega izobraževanja.
Izobraževalni program je oblikovan praviloma na več poklicnih standardih.
Izobraževanje traja 2 do 3 leta in se konča z zaključnim izpitom.
Uspešno končan izobraževalni program nižjega poklicnega izobraževanja omogoča vpis v izobraževalne programe srednjega poklicnega oziroma srednjega strokovnega izobraževanja.
Nižje poklicno izobraževanje omogoča utrditi in dopolniti splošno izobrazbo na področjih, pomembnih za življenjsko in poklicno uspešnost posameznika. Splošno znanje se povezuje s strokovnim in praktičnim delom. Dijaki se usposabljajo za samostojno opravljanje poklicev ali dela, ki je vnaprej tehnološko pripravljeno, kjer so delovni postopki relativno pregledni in standardizirani ter jih je mogoče vnaprej natančno opredeliti z ustreznimi navodili. Usposabljajo pa se tudi za pomoč pri opravljanju kompleksnejših delovnih opravil, značilnih za nekatere poklice širokih profilov. Šolanje temelji na praktičnem izobraževanju.
Izobraževanje traja praviloma 3 leta in se konča z zaključnim izpitom.
Uspešno končan izobraževalni program srednjega poklicnega izobraževanja omogoča vpis v ustrezne izobraževalne programe poklicno-tehniškega izobraževanja, po določenem številu let delovnih izkušenj pa tudi pristop k opravljanju ustreznega mojstrskega oziroma delovodskega ali poslovodskega izpita.
Dijaki povezano spoznavajo splošne in strokovne predmete, kar jim omogoča pridobiti sistematično strokovno-teoretično znanje na ustreznem poklicnem področju.
Temeljni cilj izobraževanja je pridobiti si praktično znanje, oprto na poznavanje teorije, in razviti poklicne sposobnosti ter spretnosti, potrebne za uspešno in samostojno opravljanje poklicev širokih profilov. Delovna opravila so relativno pregledna, kompleksna, čeprav manj standardizirana in terjajo precejšnjo delovno samostojnost ter tehnološko inovativnost. Dijaki se usposabljajo za prenašanje poklicnega znanja v netipične situacije, samostojno prepoznavanje posameznih tehnoloških problemov in njihovo reševanje v delovnem procesu; usposobijo se za obvladanje različnih tehnik dela in različnih tehnoloških postopkov.
Izobraževanje traja praviloma 4 leta in se konča s poklicno maturo, ki omogoča pridobiti srednjo strokovno izobrazbo.
S poklicno maturo se je mogoče vpisati v študijske programe višjega in visokega strokovnega izobraževanja; z dodatno opravljenim izpitom iz predmeta splošne mature pa tudi v nekatere univerzitetne študijske programe, ki tako možnost dopuščajo.
Izobraževanje omogoča razširiti in izpopolniti splošno izobrazbo iz vseh temeljnih splošno-izobraževalnih predmetov. Pridobitev splošne izobrazbe je hkrati namenjena pripravi dijakov na nadaljnji študij na višjih in visokih strokovnih šolah, posebej pa spoznavanju in poglabljanju teoretičnih principov, ki omogočajo razumevanje in obvladovanje ustreznega strokovnega področja. Temeljni cilj izobraževanja je razvijanje strokovne usposobljenosti za samostojno opravljanje zahtevnejših in nestandardiziranih, kompleksnih delovnih opravil, za sodelovanje pri delu, povezanem z razvijanjem tehnologije dela in delovnih procesov, ter za delo v pripravi in kontroli delovnih procesov. Poklicna in strokovna usposobljenost mora zagotavljati obvladanje tehnološko in delovno kompleksnejših delovnih procesov, sposobnost prenašanja poklicnega znanja v netipične situacije, pripravljanja in nadzorovanja delovnih postopkov, posebej kakovosti dela, sposobnost motiviranja delovnih skupin ter samostojnega reševanja tehnoloških in delovnih problemov.
Izobraževanje traja praviloma 2 leti, konča pa se s poklicno maturo.
Poklicno-tehniško izobraževanje omogoča absolventom srednjega poklicnega izobraževanja pridobiti srednjo strokovno izobrazbo, ki je enakovredna izobrazbi, pridobljeni po štiriletnih izobraževalnih programih srednjega strokovnega izobraževanja. S poklicno maturo končan izobraževalni program poklicno-tehniškega izobraževanja prav tako omogoča vpis v študijske programe višjega in visokega strokovnega izobraževanja, z dodatno opravljenim izpitom iz predmeta splošne mature pa tudi v ustrezne univerzitetne študijske programe, ki tako možnost dopuščajo.
Značilnosti in cilji poklicno-tehniškega izobraževanja so enaki srednjemu strokovnemu izobraževanju.
Izobraževanje traja 1 leto in se konča s poklicno maturo.
Poklicni tečaj je namenjen tistim, ki so končali četrti letnik gimnazije ali zaključni letnik programa za pridobitev srednje strokovne izobrazbe, in želijo pridobiti prvi poklic na ravni srednje poklicne, tehniške in druge strokovne šole.
S končanim poklicnem tečajem in opravljeno poklicno maturo se pridobi izobrazba, ki je enakovredna izobrazbi, pridobljeni po izobraževalnih programih srednjega strokovnega izobraževanja.
Značilnosti in cilji so enaki kot v strokovnem izobraževanju: omogočajo poglabljanje in razširjanje strokovne izobrazbe, potrebne tako za nadaljevanje šolanja na višjih oziroma visokih strokovnih šolah kot za razumevanje in obvladovanje stroke.
Izvedba izobraževalnega programa temelji na novem didaktičnem konceptu, ki predpostavlja tak pedagoški proces, da:
Opisani didaktični koncept uresničimo s pripravo izvedbenega kurikula na šoli. Učitelji skupaj s socialnimi partnerji pripravijo potrebne aktivnosti za uresničitev izobraževalnega programa in sprejetega odprtega dela kurikula, dinamiko in način uresničevanja, ter način in dinamiko ocenjevanja doseženih ciljev. Za dosego navedenih ciljev šola oblikuje programsko projektno skupino- programski učiteljski zbor.
Po uspešno zaključenem izobraževanju (opravljen zaključni izpit oziroma poklicna matura) izda šola poleg zaključnega spričevala še prilogo k spričevalu (podrobnejši opis in poglobljena izbirna področja izobraževanja).
Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje je (103. seja, 14. 12. 2007) sprejel odločitev o tem, da se lahko vsak izobraževalni program za pridobitev poklicne in strokovne izobrazbe izvaja na narodno mešanem območju slovenske Istre v slovenščini tako, da se (iz odprtega kurikula ali na račun drugega tujega jezika, če je drugi tuji jezik določen z izobraževalnim programom) z izvedbenem predmetnikom na ravni šole obvezno določi še italijanščina kot drugi jezik (v ustreznem obsegu).
Pri tem je treba upoštevati:
a. srednje poklicno izobraževanje:
šola v izvedbeni predmetnik obvezno doda italijanščino v obsegu 213 ur in temu ustrezno zmanjša obseg odprtega kurikula.
b. srednje strokovno izobraževanje:
šola v izvedbeni predmetnik obvezno doda italijanščino v obsegu najmanj 204 ure in temu ustrezno zmanjša obseg odprtega kurikula oziroma drugi tuji jezik nadomesti z italijanščino.
c. poklicno-tehniško izobraževanje:
šola v izvedbeni predmetnik obvezno doda italijanščino v obsegu 68 ur in temu ustrezno zmanjša obseg odprtega kurikula oziroma drugi tuji jezik nadomesti z italijanščino.
Izobraževalni programi, prilagojeni za izvajanje v slovenskem učnem jeziku na narodno mešanem območju v slovenski Istri, imajo še naslednje posebne cilje:
Izobraževanje v gimnaziji traja 4 leta in se zaključi s splošno maturo, ki omogoča pridobiti srednjo izobrazbo.
Opravljena splošna matura omogoča vpis v univerzitetne študijske programe in študijske programe višjega ter visokega strokovnega izobraževanja.
Gimnazijo delimo na splošno in strokovno.
a) Splošna gimnazija
Splošna gimnazija spodbuja ustvarjalnost ter razvija znanje in osebnostne lastnosti, potrebne za kasnejši uspeh v poklicni karieri in življenju. Zagotavlja dovolj široko splošno izobrazbo in vzpostavlja vednost, ki je skupni temelj za vsa področja univerzitetnega študija.
Klasična gimnazija je program z obvezno latinščino in večjim poudarkom na humanističnih predmetih. V ospredje postavlja izobraževalno zanimanje za antiko in njeno usmerjenost v človeka kot odločujočo vrednoto; spodbuja razvoj kritičnega mišljenja in presojanja, ki temelji na razumevanju vzročno-posledične povezanosti naravnih in družbenih pojavov skozi prostor in čas; spodbuja tudi tolerantnost do drugačnosti in zavest pripadnosti skupnemu kulturnemu prostoru.
Gimnazija s športnim oddelkom je različica splošne s poudarkom na športni vzgoji.
Gimnazija z evropskim oddelkom je prav tako različica splošne, ki poudarja evropsko in globalno dimenzijo.
K splošni gimnaziji spadajo tudi gimnazijski izobraževalni programi zasebnih katoliških šol ter program mednarodne mature.
Program mednarodne mature traja 2 leti. V program se lahko vpišejo dijaki po končanem 2. letniku katerekoli štiriletne srednje šole, če izpolnjujejo pogoje glede starosti, učnega uspeha, so aktivni na področju kulture, športa in dosegajo uspehe na različnih tekmovanjih iz znanja matematike, jezikov, naravoslovja in podobno. Program se konča z mednarodno maturo, ki omogoča vpis na več kot 400 univerz po svetu.
Waldorfska gimnazija izvaja srednješolsko izobraževanje po posebnih pedagoških načelih.
b) Strokovna gimnazija
Strokovne gimnazije so: tehniška, ekonomska in umetniška.
Tehniška gimnazija za razliko od drugih gimnazijskih programov nudi tudi predmete z različnih področij tehnike: strojništva, elektrotehnike, računalništva, gradbeništva, lesarstva in agroživilstva. Tehniška gimnazija razvija tehniško mišljenje, spodbuja razumevanje kompleksne vzajemne povezave med razvojem naravoslovja, tehnike in družbe.
Ekonomska gimnazija omogoča poglabljati znanje na ekonomskem področju in posreduje znanje, pomembno za presojanje ekonomskih zakonitosti, spoznavanje zgodovinskih soodvisnosti ekonomskega razvoja, soodvisnosti ekonomije in ekologije, razumevanje razvoja sodobnega tržnega gospodarstva ter vrednotenje pomena in posledic tržne ekonomije pri uravnavanju dolgoročnega razvoja sodobne družbe.
Umetniška gimnazija omogoča izobraževanje v štirih smereh: glasbeni, plesni, dramsko-gledališki in likovni. V glasbeni smeri se dijaki usposabljajo za obvladovanje glasbenih področij, ki se nanašajo na ustvarjalne, poustvarjalne, zgodovinske in teoretične sestavine glasbene umetnosti. Plesna smer omogoča pridobivanje plesnega znanja in fizičnih sposobnosti ter široko strokovno-teoretično znanje s poudarkom na razvijanju individualnih kvalitet dijaka in s tem postavljanje podlage za formiranje umetnika. Likovna smer daje možnost kontinuiranega likovnega razvoja in izobraževanja likovno talentiranim in motiviranim dijakom, usposablja jih za temeljno poznavanje likovnih področij, ki se nanašajo na ustvarjalne, zgodovinske in teoretične sestavine likovne umetnosti. Dramsko-gledališka smer daje poleg splošnega znanja še specifično znanje o zgodovini in izraznih sredstvih dramatike in gledališča, temeljno dramsko, dramaturško, gledališko, literarnozgodovinsko, glasbeno, likovno, plesno in filmsko teoretično in praktično znanje, ter omogoča dijakom razvoj lastnega pogleda na dramsko-gledališko, filmsko, glasbeno, likovno, plesno in video umetnost.
K splošnemu izobraževanju sodi tudi maturitetni tečaj, ki omogoča načrtno in sistematično pripravo na splošno maturo.
Splošni pogoji
V izobraževalni program (v nadaljevanju: program) se lahko vpiše, kdor izpolnjuje z zakonom in programom določene pogoje.
Z izobraževalnim programom za pridobitev poklicne oziroma strokovne izobrazbe se kot pogoj za vpis lahko določijo tudi posebna nadarjenost, izjemoma pa psihofizične sposobnosti, če so te potrebne za uspešno izobraževanje. Pri programih je to posebej navedeno.
S programom gimnazije se kot pogoj za vpis lahko določijo: znanje iz klasičnega oziroma tujega jezika, ki so izbirni predmeti osnovnošolskega izobraževanja, preizkus nadarjenosti ali športni dosežki.
V nadaljevanju navajamo le z zakonom predpisane izobrazbene pogoje za vpis, in sicer po vrstah programov. Pogoji, določeni s programom, so navedeni v splošnih delih objavljenih izobraževalnih programov.
Nižje poklicno izobraževanje
V nižje poklicno izobraževanje se lahko vpiše, kdor je izpolnil osnovnošolsko obveznost in hkrati uspešno končal najmanj sedmi razred devetletne osnovne šole oziroma šesti razred osemletne osnovne šole ali je zaključil osnovnošolsko izobraževanje po prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom in izpolnjuje druge z izobraževalnim programom določene pogoje.
Srednje poklicno izobraževanje
V program srednjega poklicnega izobraževanja se lahko vpiše, kdor je uspešno končal:
Srednje strokovno izobraževanje
V program srednjega strokovnega izobraževanja se lahko vpiše, kdor je uspešno končal:
Poklicno-tehniško izobraževanje
V program poklicno-tehniškega izobraževanja se lahko vpiše, kdor je uspešno končal program srednjega poklicnega izobraževanja in izpolnjuje druge z izobraževalnim programom določene pogoje.
Poklicni tečaj
V poklicni tečaj se lahko vpiše, kdor je končal četrti letnik gimnazije ali zaključni letnik programa za pridobitev srednje strokovne izobrazbe (srednje strokovno, poklicno-tehniško izobraževanje, poklicni tečaj) in izpolnjuje druge s programom določene pogoje.
Gimnazija
V gimnazijo se lahko vpiše, kdor uspešno konča osnovno šolo. Z izobraževalnim programom se lahko določijo tudi posebni pogoji za vpis, kot so psihofizična sposobnost, posebna nadarjenost oziroma spretnost, starost in športni dosežki, lahko pa tudi znanje klasičnih oziroma tujih jezikov, ki so izbirni predmeti osnovnošolskega izobraževanja.
Maturitetni tečaj
V maturitetni tečaj se lahko vpiše, kdor je končal:
Merila za izbiro kandidatov je določil minister za šolstvo in šport s sklepom št. 6035-118/2008 z dne 1. julija 2008.
1. Merila za izbiro kandidatov se uporabljajo v primeru omejitve vpisa v programe srednjega poklicnega izobraževanja, srednjega strokovnega in poklicno- tehniškega izobraževanja ter gimnazij.
2. Kandidati, ki 9. razred osnovne šole zaključijo v šolskem letu 2008/2009, se izberejo za vpis v šolo na podlagi razvrstitve z uporabo točk, ki jih pridobijo z učnimi uspehi v 7., 8. in 9. razredu osnovne šole, tako da se uporabijo:
Z učnim uspehom kandidat lahko dobi največ 185 točk.
Kandidati, ki 9. razred osnovne šole zaključijo v šolskem letu 2009/2010 se izberejo za vpis v šolo na podlagi razvrstitve z uporabo točk, ki jih pridobijo z učnimi uspehi v 7., 8. in 9. razredu osnovne šole, tako da se uporabijo:
Z učnim uspehom kandidat lahko dobi največ 180 točk.
Kandidati, ki 9. razred osnovne šole zaključijo v šolskem letu 2011/2012 in nadaljnjih šolskih letih se izberejo za vpis v šolo na podlagi razvrstitve z uporabo točk, ki jih pridobijo z učnimi uspehi v 7., 8. in 9. razredu osnovne šole, tako da se uporabijo:
Z učnim uspehom kandidat lahko dobi največ 175 točk.
3. Za kandidate, ki kandidirajo za vpis v program Umetniška gimnazija, se za izbiro med njimi uporabijo merila v skladu s tem sklepom po uspešno opravljenem preizkusu nadarjenosti.
Za kandidate, ki kandidirajo za vpis v program Gimnazija, športni oddelek, se za izbiro med njimi uporabijo:
a. merila iz 2. točke tega sklepa in
b. merilo športni dosežki,
in sicer tako, da se kandidatu k točkam po merilu iz a. podtočke te točke:
4. Če se v prvem (1.) oziroma drugem (2.) krogu izbirnega postopka na posamezni šoli na spodnji meji razvrsti več kandidatov z istim številom točk, pridobljenih po kriterijih iz 2. in 3. točke tega sklepa, se izbira med njimi opravi na podlagi točk, doseženih na nacionalnih preizkusih znanja iz slovenščine (oziroma madžarščine ali italijanščine kot materinega jezika) in matematike.
Dosežki nacionalnega preizkusa znanja kandidata se uporabijo na podlagi predhodnega soglasja kandidata in staršev za mladoletnega kandidata.
Če je po izvedbi izbire med kandidati na podlagi kriterija iz prvega odstavka te točke v šoli za preostala vpisna mesta razvrščenih več kandidatov z istim številom točk, kakor je prostih mest, se izbira med njimi izvede na podlagi dodatnih točk, doseženih po merilih, ki jih določi šola.
Šola mora merila iz prejšnjega odstavka objaviti na spletni strani šole in o njih obvestiti Ministrstvo za šolstvo in šport najkasneje do začetka šolskega leta za učence 9. razreda.
5. Za kandidate, ki so zaključili osnovnošolsko izobraževanje v šolskih letih pred 2008/2009, se uporabijo merila:
a. ki so veljala za vpis za prvo naslednje šolsko leto po šolskem letu v katerem je kandidat zaključil osnovnošolsko izobraževanje,
b. ali merila v skladu s tem sklepom, če so za kandidata ugodnejša.
Ugotovljeno število točk po merilih iz a. točke prejšnjega odstavka se preračuna s količnikom na nova merila.
Na način, ki je določen v prejšnjih dve odstavkih, se razvrstijo za izbiro za vpis v šolo tudi kandidati, ki bodo v šolskem letu 2008/2009 končali 9. razred osnovne šole po izobraževalnem programu za odrasle ali po izobraževalnem programu na domu, kandidati, ki prihajajo iz tujine, in kandidati, ki so zaključili osnovnošolsko izobraževanje po izobraževalnih programih po posebnih pedagoških načelih.
Načeloma velja, da je v preglednici naveden le en obvezen način ocenjevanja znanja pri predmetu (pisno, ustno, izdelek, storitev, seminarska naloga itd). Taka opredelitev pa seveda ne izključuje možnosti, da učitelj predmeta ali strokovnega modula ne uporablja tudi drugih načinov, ki s programom niso določeni.
Če se obvezni načini ocenjevanja znanja, navedeni v preglednici v splošnem delu posameznega programa, razlikujejo od načinov ocenjevanja znanja navedenih v katalogu znanja velja navedba v splošnem delu izobraževalnega programa. Prav tako so nične tiste opredelitve, zapisane v katalogih znanja, ki niso skladne s pravilnikom o ocenjevanju znanja.
V višji letnik lahko napredujejo dijaki, ki so ob koncu šolskega leta pozitivno ocenjeni pri vseh programskih enotah oz. modulih v letniku in so opravili druge obveznosti po programu.
Napredovanje dijakov z individualno učno pogodbo iz 2. v 3. letnik v programu srednjega poklicnega izobraževanja je pogojeno z opravljanjem vmesnega preizkusa, s katerim dijak izkaže raven znanja, spretnosti in veščin, ki jih je pridobil med praktičnim usposabljanjem pri delodajalcu.
Srednjo izobrazbo si je mogoče pridobiti z opravljeno splošno maturo, srednjo strokovno izobrazbo z opravljeno poklicno maturo, nižjo oziroma srednjo poklicno izobrazbo pa z opravljenim zaključnim izpitom.
Opravljanje splošne mature, poklicne mature oziroma zaključnega izpita urejajo pravilniki.
Zaključni izpit
Pri zaključnem izpitu se preverja jezikovno znanje, ki si ga je dijak pridobil pri pouku slovenščine (italijanščine oziroma madžarščine kot maternega jezika) ter celovita praktična poklicna usposobljenost; dijak jo dokaže tako, da naredi izdelek ali opravi storitev. Hkrati mora pokazati, da zna ob tem uporabiti pridobljeno strokovno-teoretično znanje.
Poklicna matura
Po Zakonu o maturi opravljajo kandidati, ki se izobražujejo po programih srednjega strokovnega izobraževanja, programih poklicno-tehniškega izobraževanja ter programih poklicnega tečaja, ob zaključku izobraževanja poklicno maturo.
Zakon določa, da se poklicna matura opravlja iz štirih predmetov.
Predmeti skupnega dela poklicne mature so:
Na območjih, kjer živi italijanska narodna skupnost, je v šolah z italijanskim učnim jezikom predmet skupnega dela poklicne mature namesto slovenščine italijanščina, na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, pa lahko kandidat izbere slovenščino ali madžarščino.
Predmeti skupnega dela poklicne mature so obvezni za vse kandidate.
Predmeti izbirnega dela poklicne mature so :
Znanje, ki se ocenjuje pri poklicni maturi, ter načini ocenjevanja so določeni v predmetnih izpitnih katalogih.
Splošna matura
Splošna matura je po končanem izobraževanju v gimnaziji izpit, s katerim se pridobi srednja izobrazba.
Splošno maturo se opravlja iz petih predmetov.
Obvezni maturitetni predmeti so:
Na območjih, kjer živi italijanska narodna skupnost, je v šolah z italijanskim učnim jezikom predmet skupnega dela splošne mature namesto slovenščine italijanščina, na območju, kjer živi madžarska narodna skupnost, pa lahko kandidat izbere slovenščino ali madžarščino.
Obvezni maturitetni predmeti omogočajo pridobiti znanje, pomembno za študij na univerzi. Izpit iz tujega jezika in matematike lahko kandidat opravlja na osnovni ali višji zahtevnostni ravni.
Pri izbirnih maturitetnih predmetih si je mogoče pridobiti znanje, ki je pomembno za nadaljevanje posameznega univerzitetnega študija. Kandidat si ob upoštevanju pravil izbere dva izbirna predmeta, lahko pa tudi tretjega (šesti predmet pri splošni maturi). Znanje, ki se ocenjuje pri splošni maturi, ter oblike ocenjevanja so določeni v predmetnih izpitnih katalogih.
Posebni del izobraževalnega programa (vsebinski del izobraževalnega programa) določi pristojni strokovni svet:
V programih poklicnega, srednjega strokovnega ter poklicno-tehniškega izobraževanja so s predmetnikom določeni:
Praktično izobraževanje v poklicnem izobraževanju in strokovnem izobraževanju obsega praktični pouk v šoli (v šolskih delavnicah oziroma specializiranih učilnicah ali na šolskih posestvih oziroma deloviščih) in praktično usposabljanje z delom pri delodajalcih.
Odprti kurikul
Odprti kurikulum je namenjen uresničevanju ciljev na regionalni in lokalni ravni. Šola v sodelovanju s socialnimi partnerji z letnim delovnim načrtom in v skladu z izobraževalnim programom definira cilje in vsebino tega dela kurikula, v katerem dijaki lahko pridobijo dodatne nacionalne poklicne kvalifikacije, razvijajo praktične spretnosti in veščine, poglabljajo in širijo znanje strokovne teorije in razvijajo ključne kompetence.
Kreditno ovrednotenje programa
Izobraževalni program oziroma posamezni moduli so lahko ovrednoteni s kreditnimi točkami.
V gimnazijskih programih so s predmetnikom določeni:
• obvezni predmeti,
• izbirni predmeti,
• izbirni strokovni predmeti (strokovna gimnazija),
• druge oblike samostojnega in skupinskega dela (umetniška gimnazija) in
• obvezne izbirne vsebine.
Pri programu je praviloma navedeno, pri koliko urah določenega predmeta v posameznem letniku se dijaki delijo v skupine ter koliko dijakov je lahko največ v skupini. Če je med izvajalci posameznih predmetov v določenem programu predviden tudi sodelavec (laborant, korepetitor), je zanj pri posameznem predmetu in letniku prikazano število letnih ur, pri katerih sodeluje pri pouku poleg učitelja. V posameznih preglednicah je prikazan tudi način njegovega sodelovanja, in sicer lahko sodeluje pri določenih urah bodisi na oddelek bodisi na skupino ali tako na skupino kot na oddelek.
Delitve dijakov v skupine zaradi izvedbe vaj upoštevajo pravilnike o normativih in standardih, ki veljajo za gimnazije in šole, ki izvajajo programe za pridobitev poklicne in srednje strokovne izobrazbe.
Interesne dejavnosti so sestavni del programov za pridobitev poklicne in srednje strokovne izobrazbe. Čeprav je namen interesnih dejavnosti razbremeniti dijake od šolskega pouka, pomenijo med drugim tudi enega od načinov za razširjanje in poglabljanje splošnega in posebnega znanja na eni strani povezanega s cilji programov, ki jih izvaja posamezna šola, ter na drugi strani s spoznanji o socialnem okolju, v katerem šola deluje. Hkrati je z interesnimi dejavnostmi dijakom omogočeno, da odkrivajo tudi področja, ki niso opredeljena s programom, po katerem se izobražujejo, ter da spoznavajo svoje talente, jih razvijajo in ohranjajo svojo posebnost oziroma različnost. Z možnostjo proste izbire med posameznimi dejavnostmi naj bi se spreminjala tudi odnos dijaka do dela ter njegova odgovornost za lastne odločitve.
Interesne dejavnosti se izvajajo kot vsebinski sklopi v čim bolj strnjeni obliki in ne kot razporejene ure v okviru urnika. Dijaki na podlagi programske ponudbe šole, ki je sestavni del letnega delovnega načrta šole, svobodno izbirajo med posameznimi ponujenimi dejavnostmi. Čeprav šole same z letnim delovnim načrtom opredelijo konkretne interesne dejavnosti, morajo pri tem obvezno načrtovati vsaj v predpisanem minimalnem obsegu tiste vsebine, ki so določene v okviru tako imenovanega “obveznega enotnega dela” v posameznih vrstah programov.
Priporočene vsebine interesnih dejavnosti, ki so enake vsebinam iz katalogov znanja za posamezne predmete, se kot interesne dejavnosti ne izvajajo. Ta del interesnih dejavnosti šola nadomesti z drugimi vsebinami ali pa poveča število ur za tiste dejavnosti, ki si jih dijak lahko izbira sam. Pri izvedbi posameznih dejavnosti naj šole uporabljajo tudi programske konkretizacije dejavnosti, ki so pripravljene za dijake, vpisane v gimnazijski program. Obseg interesnih dejavnosti je določen s predmetnikom.
Obvezne izbirne vsebine so sestavni del predmetnikov programov splošnih in strokovnih gimnazij. Od predmetov se razlikujejo po načinu izvajanja. Šole izvajajo programe na podlagi Kataloga obveznih izbirnih vsebin, ki ga pripravi Zavod Republike Slovenije za šolstvo, ali pa ga izdelajo same. Šole izvajajo obvezne izbirne vsebine same ali v sodelovanju z zunanjimi izvajalci. Izbirne vsebine naj dijakom dajejo možnost pridobivanja znanja in spretnosti po njihovih individualnih željah in nagnjenjih v skladu z njihovimi vrednotami in življenjskimi cilji. Obvezne izbirne vsebine so dejavnosti, ki jih šola ponuja dijakom zelo avtonomno, izvaja pa praviloma v strnjeni obliki. Zato obvezne izbirne vsebine niso niti predmeti niti nadomestilo za pouk niti s podrobnim učnim načrtom omejene dejavnosti.
Obvezne izbirne vsebine se delijo na:
Šola je pedagoško in organizacijsko odgovorna za izvedbo obveznih izbirnih vsebin. Po lastni presoji in odgovornosti dijaku prizna opravljene vsebine iz sklopa dijakove proste izbire za določeno šolsko leto, tudi če jih ni opravil v organizaciji šole. To so lahko:
Šola obvezne izbirne vsebine organizira praviloma tako, da dijak v prvih treh letnikih vsako leto opravi najmanj tretjino obveznega dela obveznih izbirnih vsebin.
Znanje, ki ga morajo imeti izvajalci posameznega predmeta, programske enote oziroma modula (učitelji splošnoizobraževalnih predmetov in strokovnih modulov) in drugi strokovni delavci (praviloma laboranti), je določeno z izobraževalnim programom, in sicer v posebnem delu. Tu je praviloma zapisana stopnja in področje pridobljene izobrazbe, izjemoma še zahtevane delovne izkušnje.
Na tej podlagi minister, pristojen za šolstvo, s pravilnikom določi za vsak predmet in programsko enoto ali strokovni modul še konkretne izobrazbene pogoje (zahtevano smer in stopnjo izobrazbe), ki jih morajo izpolnjevati učitelji oziroma drugi strokovni delavci, ki izvajajo ali sodelujejo pri pouku.
Katalogi znanja so pripravljeni za vsak predmet po predmetniku in oblikovani po načelih učno-ciljnega načrtovanja. Splošni (usmerjevalni) in konkretni cilji predmeta (informativni, formativni in socializacijski) so določeni tako, da učitelj praviloma samostojno izbere vsebino, metode in oblike dela. Pri tem upošteva tudi izvedbene posebnosti, ki so navedene v posameznem katalogu znanja.
Katalogi znanja za splošnoizobraževalne predmete opredeljujejo cilje, minimalne standarde znanja (znanje za pozitivno oceno), didaktična priporočila in ocenjevanje znanja (obvezni in priporočeni načini).
Iz katalogov znanja za strokovne module je razvidna didaktična aplikacija in prehod od poklicnih zahtev, prek ciljev izobraževanja, vsebine oziroma standardov znanja do posebnosti izvedbe. Katalogi povezujejo strokovno-teoretične in praktične vsebine.
Izpitni katalogi (v izobraževalnih programih za pridobitev nižje ali srednje poklicne izobrazbe) oziroma predmetni izpitni katalogi (v izobraževalnih programih za pridobitev srednje strokovne izobrazbe) določajo standarde znanja pri predmetih, ki se preverjajo in ocenjujejo pri zaključnem izpitu oziroma poklicni maturi.
Izpitni katalogi oziroma predmetni izpitni katalogi določajo zlasti: cilje, kompetence (zmožnosti), znanja, merila, oblike in načine ter kriterije ocenjevanja, literaturo kot podlago za pripravo na izpit, čas izvedbe (če ni enotno določeno s pravilnikom) ter primere izpitnih vprašanj in nalog.
Učni načrti so oblikovani po načelih učno-ciljnega načrtovanja. Splošni (usmerjevalni) in konkretni cilji predmeta (informativni, formativni in socializacijski) so določeni tako, da učitelj praviloma samostojno izbere vsebino, metode in oblike dela. Pri tem upošteva tudi izvedbene posebnosti v učnem načrtu, ki so navedene v posameznem učnem načrtu, in minimalne standarde splošne izobrazbe. Učni načrti so pripravljeni v več različicah (splošne in strokovne gimnazije, programi gimnazije, prilagojeni za izvajanje na narodno mešanem območju).
Učni načrti vsebujejo: ime predmeta, število ur, pričakovane dosežke in didaktična priporočila za izvedbo predmeta, možne oblike vzgojno-izobraževalnega dela, usmerjevalne in konkretne cilje predmeta, obvezne oblike preverjanja znanja, okvirni seznam literature, povezanost z drugimi predmeti in didaktična navodila za izvedbo predmeta.
Predmetni izpitni katalogi vsebujejo zlasti izpitne cilje, dele izpita in merila za vrednotenje izpita, izpitne vsebine, primeri izpitnih vprašanj in nalog in literaturo kot podlago za pripravo na izpit.
Poklicne kompetence
Poklicne kompetence so izkazane posameznikove zmožnosti, da uporablja svoje sposobnosti, spretnosti, veščine in znanje pri dejavnem obvladovanju običajnih in spremenljivih poklicnih razmer. Poklicne kompetence delimo na tiste, ki so specifične za posamezen poklic, in na ključne kompetence, ki so poklicno transverzalne in jih je mogoče razvijati s ključnimi kompetencami.
Ključne kompetence
Ključne kompetence so znanje, spretnosti in sposobnosti, ki so uporabne v različnih delovnih razmerah, poklicih in poklicnih področjih ter v različnih življenjskih situacijah. To so na primer komunikacija v maternem in tujem jeziku, uporaba računstva oziroma matematike, delo z informacijami in informacijsko tehnologijo, podjetništvo, vodenje, varovanje zdravja in okolja itd.
Strokovni moduli
Enota za dosego poklicnih in ključnih kompetenc je strokovni modul, ki obsega kompetentno naravnane sklope ciljev, ki izhajajo iz kompleksnih delovnih nalog. So didaktično utemeljeni in vodijo do poklicnih kompetenc. V okviru strokovnega modula se povezuje praktično izobraževanje, strokovna teorija in ključne kompetence.
Strokovni modul je praviloma razčlenjen na vsebinsko zaokrožene sklope.
Podlaga za oblikovanje strokovnega modula je lahko tudi poklicni standard.
Strokovni modul je za dijake obvezni ali izbirni. Dijaki imajo celo zakonsko možnost, da si izberejo strokovni modul, ki ga izvajajo druge šole. Pri izbiri strokovnega modula šola svetuje dijaku v skladu z izobraževalnim programom.
V nekaterih primerih se zahteva, da mora dijak pred vključitvijo v določen strokovni modul predhodno opraviti drugi strokovni modul.
V prvih novih oziroma prenovljenih izobraževalnih programih (avtoserviser, grafični operater, mehatronik) se strokovni moduli imenujejo strokovni vsebinski sklopi.
Nacionalna poklicna kvalifikacija (NPK)
Program poklicnega in strokovnega izobraževanja lahko omogoča tudi pridobitev nacionalnih poklicnih kvalifikacij po postopku, ki je določen s predpisi, ki urejajo nacionalne poklicne kvalifikacije.
Iz splošnega dela izobraževalnega programa (7. točka) je razvidno, katere nacionalne poklicne kvalifikacije si je mogoče pridobiti.
Nacionalni standardi in ključne kompetence
V izobraževalnem programu so lahko vgrajeni nacionalni standardi slovenščine, matematike, tujega jezika, umetnosti, družboslovja, naravoslovja oziroma družboslovnih in naravoslovnih predmetov in športne vzgoje. Povezovanje vsebin omenjenih predmetov s cilji strokovnih modulov je prepuščeno šoli s skupnim timskim načrtovanjem pouka vseh učiteljev, ki poučujejo v izobraževalnem programu. Ob tem so v posamezne strokovne module vgrajeni ustrezni cilji družboslovnih in naravoslovnih predmetov, ki podpirajo razvoj kompetenc pri dijakih.
Cilji ključnih kompetenc (kompetenca učiti se učiti, socialne spretnosti), razvoj sporazumevalnih zmožnosti (ustne komunikacije in bralne pismenosti), informacijsko-komunikacijska pismenost, podjetništvo, graditev kariere ter varstvo in zdravje pri delu so vgrajeni v strokovne module ali se kot način in metoda dela uresničujejo skozi celoten izobraževalni program.
Kreditne točke
Kreditna točka je merska enota za vrednotenje vseh oblik dela, ki ga mora opraviti povprečen dijak za doseganje ciljev izobraževalnega programa izvedbenega kurikula.
Ovrednotijo se vse oblike izobraževalnega dela: pouk, individualno delo (sprotno učenje, samostojno delo z literaturo, seminarska naloga, projektni delo in podobno), organizirana priprava na izpite in delo, potrebno za izdelek, storitev ali nastop, ki je sestavni del zaključka izobraževanja.
Z eno kreditno točko se ovrednoti 25 ur izobraževalnega dela dijaka v navedenih oblikah.
Iz predmetnika, ki je določen na nacionalnem nivoju, je razvidno, koliko kreditnih točk omogoča pridobiti posamezna programska enota: posamezni splošnoizobraževalni predmet, strokovni modul, praktični pouk, praktično usposabljanje pri delodajalcu, interesne dejavnosti, odprti kurikul in zaključek izobraževanja (zaključno delo na zaključnem izpitu in izdelek oziroma storitev z zagovorom na poklicni maturi).
Učna pogodba
Praktično izobraževanje se v izobraževalnem programu izvaja kot praktični pouk in praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu. V šoli se izvaja kot del strokovnega modula praktični pouk, pri delodajalcih pa praktično usposabljanje z delom.
Praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu se izvaja na podlagi sklenjene individualne učne pogodbe med delodajalcem in dijakom ali kolektivne učne pogodbe, sklenjene med delodajalcem in šolo.
Z učno pogodbo se določijo zlasti: obseg in razporeditev praktičnega usposabljanja (skladno s izobraževalnim programom), pravice in dolžnosti dijaka, šole in delodajalca, višina nagrade, ki jo prejme dijak za čas praktičnega usposabljanja itd.
* Opredelitev novih ključnih pojmov je povzeto po izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega izobraževanja ter izobraževalnih programov srednjega strokovnega izobraževanja (2001) in drugih gradiv, ki jih je pripravil Center Republike Slovenije za poklicno izobraževanje