GRŠČINA

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

KLASIČNA GIMNAZIJA

350 UR, 420UR

Učni načrt za grščino je bil sprejet na 14. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 26. 3. 1998.

VSEBINA

I. OPREDELITEV PREDMETA

II.  PREDMETNI KATALOGI ZNANJ

1. Cilji predmeta

1.1. Splošni cilji

1.2. Operativni cilji

2. Standardi znanja

2.1. Jezik

2.2. Pisava in pravopis

2.3. Glasoslovje

2.4. Oblikoslovje

2.5. Besedotvorje

2.6. Skladnja

2.7. Meroslovje

2.8. Grška književnost

2.9. Kultura in civilizacija

III.   SPECIALNO-DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

1. Uvod in splošna priporočila

2. Priporočila po sestavinah učnega procesa

3. Pouk

4. Domače delo

5. Preverjanje in ocenjevanje znanja

6. Medpredmetne povezave

IV.   OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

V.   ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI PREDMETA

I. OPREDELITEV PREDMETA

V obvezni in izbirni del gimnazijskega programa so uvrščeni tudi tuji jeziki, zaradi pomembnih razlik v učnih ciljih pa jih delimo na dve samostojni skupini: na moderne in klasične jezike. Izmed klasičnih jezikov, tj. latinščine in stare grščine, poučujejo grščino v klasični  gimnaziji, tako državni kot zasebni.

V klasični gimnaziji je grščina obvezen predmet in kot drugi tuji jezik obsega najmanj 420 ur, v četrtem letniku je možno dodati še največ 70 ur za pripravo na maturo iz grščine. Na klasični gimnaziji je mogoče grščino poučevati tudi kot izbirni predmet - tretji tuji jezik v obsegu 280 ur.

Učni načrt za grščino kot tretji tuji jezik je enak učnemu načrtu za grščino kot drugi tuji jezik, le da so v modulu 280 ur skrčene vsebine s področja civilizacije in kulture ter branje izvirnih grških besedil.

V klasični gimnaziji je grščina predmet, ki dijaku omogoča vzpostavitev celostne podobe o grško-rimski antiki kot nedeljivi celoti. Usposobi ga za črpanje znanja o grški književnosti, kulturi in civilizaciji tudi iz izvirnih besedil, ne le iz prevodov in priročnikov. Dijak klasične gimnazije bo lahko ob vzporednem učenju latinskega in grškega jezika ter ob vzporednem spoznavanju grške in latinske kulture tudi sam opazoval razmerje med njima in ne bo odvisen le od podatkov, ki jih tako ali drugače dobi pri pouku sorodnih predmetov (gl. poglavje Medpredmetne povezave).

Zato učenje grščine dijaka spodbuja k samostojnemu delu na jezikovnem, kulturno-civilizacijskem in književnem področju. Njegov poglavitni namen je izoblikovati  dijaka tako, da bo sam prevzel pobudo pri raziskovanju medjezikovnih in medkulturnih razmerij tako med šolanjem kot pozneje, kajti grška kultura in civilizacija sta daleč preobsežni enoti, da bi ju bilo mogoče v celoti  zaobjeti v gimnazijskem programu.

Staro Grčijo upravičeno imenujemo zibelka evropske kulture. Grki so bili prvi evropski narod, ki ga lahko imenujemo civiliziranega in ki je začrtal pot, po kateri hodimo še zdaj.

V klasični grščini so napisana dela, ki označujejo začetek evropske misli o jeziku, življenju, kulturi in naravi. Vse slovnice evropskih jezikov temeljijo na opazovanju jezika, kot so ga zasnovali stari Grki. Od njih so ta način prevzeli Rimljani in ga prek latinske slovnice prenesli na vso poznejšo Evropo.

Grki so književnost obogatili z zvrstmi, kot so epika, lirika, dramatika in retorika. Njihova književna, stavbena, kiparska in druga umetniška dela so vse doslej ostala vzor in navdih lepote ter popolnosti tako zunanje kot notranje ureditve.

Grškemu pogledu na svet ne dolgujemo samo filozofskih in drugih znanstvenih spoznanj, ampak tudi filozofijo, znanost, umetnost in šport kot samostojna področja družbenega delovanja. Platonovi dialogi nas učijo, kako najti pot k samemu sebi, Sofoklove tragedije nam kažejo, kako resno in hkrati vzvišeno je človeško življenje. Grki so dokazali, kako je državo moč urediti tako, da vsem njenim državljanom pripadajo enake pravice, časti in dolžnosti: prvi so uveljavili demokratično družbeno ureditev, jo uresničevali in teoretično utemeljili.

Grščina je bila izvirni jezik evropske filozofije, filologije in naravoslovja, treh vej, ki so temelj sodobnih humanističnih, družboslovnih in naravoslovnih ved.

Grki so bili učitelji Rimljanov in šele pod grškim vplivom je rimska umetnost in znanost postala takšna, kot jo poznamo dandanes. Rimljani so se grškega vpliva ves čas zavedali in niso skrivali, koliko dolgujejo učiteljem. Hkrati je bila grška civilizacija celotno obdobje antike samostojna, neodvisna celota, ki se je nemoteno razvijala naprej tudi potem, ko so si Grčijo podredili Rimljani. Ko se je Rim rodil, je Grčija stala ob zibelki, ko je umrl, je šla za njegovim pogrebom.          

Med vsemi svetovnimi jeziki ima grščina najdaljšo pisno tradicijo. Najstarejši zapisi  segajo v 15. stoletje pr. Kr., torej je pisana podoba jezika na voljo skoraj 3500 let. Grščino, ki so jo v antiki uporabljali kot govorjeno in pisano besedo, imenujemo stara (ali klasična) grščina. To je jezik, v katerem so ustvarjali Homer, Pindar, Sofokles, Herodot, Tukidides, Demostenes, Platon, Aristoteles in številni drugi. Zato je bila klasična grščina vselej poglavitna prvina klasične izobrazbe, saj nam samo ta jezik omogoča neposreden dostop do virov evropske kulture in civilizacije, ki je nadvse pomemben tako v humanistiki in družboslovju kot v naravoslovju. Če želimo neposredno, brez posredovanja prevodov, spoznati temelje evropskega znanja in evropske civilizacije, bomo to dosegli le z znanjem stare grščine. Ta klasični jezik obogati človeku pogled na svet in poglobi njegovo zavest o sodobni družbi, kulturi in civilizaciji kot stavbi, ki so jo gradili tisočletja.           

Ker je bila grščina od vzpona evropskega humanizma naprej nepogrešljiva sestavina evropske zavesti, je postala z razvojem novoveške znanosti tudi jezik, ki je (poleg latinščine) vsem izobražencem omogočil dostop do znanstvenih izsledkov. Grških tujk je v strokovnem jeziku več kot latinskih. Najdemo jih tako v vsakdanjem jeziku kot v jezikih posameznih strok, kot so filozofija, medicina, biologija, kemija, matematika in številne druge.

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1. Cilji predmeta

1.1. Splošni cilji

Z učenjem stare grščine dijaki dosegajo naslednje splošnoizobraževalne cilje:

Ob ustvarjalnem delu pridobivajo in razvijajo sposobnost za samostojno jezikovno učenje in raziskovanje jezikovnih pojavov na splošni in besedilni ravni.

Pridobivajo sposobnost preučevanja grške antike na podlagi izvirnih grških besedil.

Zavedajo se slabih strani raziskovanja prek posrednih virov.

Pridobivajo in razvijajo sposobnost razmišljanja o razmerju in razlikah med jeziki ter o sredstvih, ki so temeljne jezikovne prvine različnih jezikov.

Pridobivajo si dobre delovne navade, zavedajo se nujnosti urejenega in natančnega dela po antičnem reku Ghra/skw d’ ai)ei\ polla\ didasko/menoj(Staram se tako, da se vedno učim.   - Solon).

Spoznavajo svet kot celoto različnih zgodovinskih dob, primerjajo različne oblike družbenega življenja ter se zavedajo pomena natančnega in odgovornega preučevanja človeške družbe v več plasteh.

Zavedajo se grško-rimske antike kot nedeljive celote.

Zavedajo se pomena antične grško-rimske kulture ter njenega vpliva na razvoj in sodobno podobo evropske civilizacije.

1.2. Operativni cilji

Dijaki pri učenju stare grščine dosegajo naslednje operativne cilje:

Spoznajo sistem grškega jezika na vseh ravninah, tako da so ob pomoči slovarja sposobni  razumeti besedilo iz arhaične, klasične ali helenistične dobe.

Pridobijo in razvijejo sposobnost prevajanja daljšega izvirnega besedila iz grščine v slovenščino, posamezne lažje stavke pa tudi iz slovenščine v grščino.

Seznanijo se z zgodovinskim razvojem grškega jezika in njegovimi poglavitnimi obdobji.

Usvojijo osnovno grško besedišče in se seznanijo z razširjenim.

Seznanijo se s pravili metričnega branja starogrških besedil in jih uporabijo pri metričnem branju besedil v najpogostejših metričnih obrazcih.

Spoznajo temeljni pregled zgodovine grške književnosti.

Seznanijo se s pomembnejšimi značilnostmi grške kulture in civilizacije ter z vplivom le-teh na sodobno svetovno kulturo in civilizacijo.

 2. Standardi znanja

2.3. Kultura in civilizacija

Učni načrt ne vsebuje navodil za pouk književnosti kot sklenjene celote. Ker je grška književnost preobsežna, da bi jo lahko sistematično temeljito predelali, dijake seznanimo le s temeljnimi podatki o najpomembnejših piscih in njihovih delih; literarna dela berejo v izvirniku ali prevodu.

Za zastopanost posameznih delov učne snovi je priporočljivo naslednje razmerje:

III. SPECIALNO-DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

(Če po učenju ne bi bilo treba izkusiti, bi se bilo lepo učiti, kar je treba izkusiti. A če moram izkusiti, čeprav se naučim, čemu se učiti? Torej se ni treba učiti tistega, kar je treba izkusiti, kajti treba je izkusiti. - Sotades)

Uvod in splošna priporočila

Besedišče
Kot v vsakem jeziku je tudi v grščini treba obvladati osnovno besedišče. Učitelj pri obravnavi snovi loči besede, ki jih je treba aktivno znati, od besed, ki jih je treba pasivno prepoznavati. Znanje osnovnega besedišča pri nadaljnjem učenju omogoča njegovo širjenje s povezovanjem med oblikovno ali pomensko sorodnimi besedami (asociativna metoda). Ob takšnem načinu dela se učenje grškega besedišča izkaže za neločljivo povezano z učenjem oblikoslovnih in skladenjskih zakonitosti, zato se jezik tudi ohrani kot splet med seboj neločljivo povezanih zakonitosti na različnih ravninah. Znanje besedišča naj učitelj sproti preverja tako pisno kot ustno, lahko pa ga preverja tudi s posebno nalogo.

Učenje slovnice naj poleg razlage obsega tudi raznovrstne vaje tako za spoznavanje novega kot za utrjevanje in preverjanje znanega.

Prevajanje
Napake pri prevajanju je moč odkriti in uspešno odpraviti le, če je postopek razumevanja in prevajanja besedila razdeljen v zaporedje osnovnih korakov, tako da jih lahko:

Domače branje
V vsakem letniku dijak izbere eno izmed priporočenih del (gl. spodaj), primerno njegovim sposobnostim in zanimanju; če se sam ne more odločiti, mu pomaga učitelj. O delu, ki ga je prebral v celoti ali po odlomkih (izbere jih učitelj), sestavi poročilo in ga predstavi v razredu.

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Preverjanje in ocenjevanje znanja
Pogoje za preverjanje in ocenjevanje znanja opredeljuje ustrezen pravilnik, ki upošteva temeljne zakonitosti ugotavljanja in vrednotenja znanja. Med drugim zahteva:

Pri preverjanju znanja zbiramo podatke o znanju, ki so ga dijaki dosegli. Ugotavljamo tudi, koliko so dijaki sposobni razumeti in v različnih jezikovnih okoliščinah uporabljati jezikovne pojme in prvine, ki so si jih pridobili pri pouku in pri samostojnem delu. Znanje lahko preverjamo na več načinov; pri tem dijaki dejavno sodelujejo kot posamezniki, v dvojicah ali v skupinah. Izide preverjanja navadno izrazimo opisno, izjemoma tudi s številčno oceno.

Medpredmetne povezave
Grščina se kot šolski predmet uvršča v skupino tujih jezikov, a se tako po učnih ciljih kot po načinu pouka občutno loči od modernih tujih jezikov. Skupaj z latinščino sodi v skupino klasičnih jezikov.

Grščina kot šolski predmet vsebuje poleg jezikovnega pouka tudi pouk grške kulture in civilizacije, v njenem okviru zlasti književnosti. Zato se učenci pri pouki grščine navajajo na celosten pristop do obravnavane snovi.

Grščina se najtesneje povezuje s poukom latinščine. Čeprav se od njega razlikuje po splošnih (deloma tudi operativnih) ciljih in po načinu obravnave posameznih delov učne snovi, obravnavamo tako pri pouku grščine kot latinščine jezikovne in družbene pojave, ki so si časovno blizu in jih povezuje precejšnja oddaljenost od našega časa. Zlasti način jezikovnega poučevanja je pri obeh predmetih zelo podoben, zato se z vzporednim delom dodatno razvija in utrjuje zlasti jezikovna zavest. Pouk grščine lahko latinščino kot šolski predmet razbremeni nekaterih učnih vsebin, zlasti tistih, ki  zadevajo grško antiko, kajti, če v učnem programu ni na voljo grščine, jih mora prevzeti pouk latinščine.

Grščina je blizu tudi pouku materinščine. Z opazovanjem jezikovnih pojavov v maternem in pridobljenem jeziku dijaki razvijajo zavest o podobnostih in razlikah med jeziki, ta zavest pa zviša tudi raven poznavanja maternega jezika. Ob učenju grškega jezika, kulture in civilizacije dijaki poglobijo tudi spoznanja o literarni teoriji in literarni zgodovini.

Na pouk modernih tujih jezikov se grščina navezuje tako zaradi besedišča kot zaradi načina pouka, usmerjenega v primerjavo grščine z drugimi jeziki. Poznavanje grškega slovničnega izrazja in ureditve grške slovnice pa olajša tudi razumevanje razlik v slovnični ureditvi modernih tujih jezikov.

Grščina posega tudi na področje, ki ga sicer obravnavajo zgodovina, filozofija, sociologija in psihologija, saj so temelji teh ved prav v delih grških mislecev. Pri pouku grščine se dijaki srečujejo s temeljnimi vprašanji omenjenih ved in ugotavljajo, kako so nanje odgovarjali tisti, ki so jih prvi postavili. Hkrati se dijaki učijo spoznavati različne oblike človeške družbe skozi čas.

Grščina daje podlago za strokovno izrazje splošnoizobraževalnih in naravoslovnih predmetov, zato se navezuje tudi nanje, saj dijakom olajša razumevanje in usvajanje strokovnega izrazja.

Grščina prispeva k učinkovitejšemu delu tudi na področju obveznih izbirnih vsebin iz arheologije in umetnosti, saj obe panogi neposredno posegata v grško antiko.

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja znanja pri grščini sta pisno in ustno preverjanje in ocenjevanje.

Učitelji morajo pri preverjanju in ocenjevanju znanja grščine upoštevati določila Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah, ravnajo pa naj tudi v skladu s specialnodidaktičnimi priporočili iz tega učnega načrta.

V. ZNANJA, KI JIH MORAJO IMETI IZVAJALCI PREDMETA