Določil SSRSSI na 25. seji, 11. 2. 1999
Legenda:
DIFERENCIRANE VSEBINE:
|
|
VSEBINA
1.1. OPREDELITEV ITALIJANŠČINE – DRUGI JEZIK NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE
2. KATALOG ZNANJ ZA ITALIJANŠČINO
2.1. SPLOŠNI CILJI
2.1.1. Vzgojni (formativni) cilji
2.1.2. Socializacijski cilji
2.1.3. Izobraževalni (informativni) cilji
2.2. OPERATIVNI CILJI
2.2.1. Receptivne sposobnosti
2.4. STANDARDI ZNANJ PRI POUKU ITALIJANŠČINE
2.5. MINIMALNI STANDARDI ZNANJ
2.5.1. Slušno razumevanje
2.5.2. Bralno razumevanje
2.5.3. Ustno sporočanje
2.5.4. Pisno sporočanje
3. VSEBINE POUKA ITALIJANŠČINE
3.1. JEZIKOVNA ZNANJA IN SPOSOBNOSTI
3.3.1. Poklicna tematika
3.3.2. Strokovna besedila
3.4. KNJIŽEVNI POUK
4. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA
4.1. NAČELA POUKA
4.2. DIDAKTIČNA NAVODILA
4.2.1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja
4.2.2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja
4.2.3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja
4.2.4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja
4.2.5. Domače naloge
6. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA
6.1. SPLOŠNO O PREVERJANJU IN OCENJEVANJU
6.2. SODOBNE TEŽNJE PRI PREVERJANJU/OCENJEVANJU DIJAKOVIH IZDELKOV DIAGNOSTIČNI TESTI VREDNOTENJA
6.3. OBVEZNE OBLIKE PREVERJANJA
6.4. PRIMERA PREVERJANJA PRODUKTIVNIH SPOSOBNOSTI
6.4.1. Sprotno (formativno) preverjanje ustnega sporočanja
6.4.2. Vrednotenje pisnih izdelkov
6.4.3. Vrste besedil
Italijanski jezik je za dijake narodno mešanega okolja Slovenske Istre drugi jezik. Prisotnost govorcev italijanskega jezika, pripadnikov manjšinske etnične skupnosti v življenjskem okolju omogoča dijakem njegovo neposredno rabo zunaj šole. Pojavlja se tudi kot jezik medijev (manjšinskih in čezmejnih italijanskih), odprtost meja med Italijo in Slovenijo pa poleg stika dveh kultur omogoča tudi neposredno srečevanje ljudi dveh jezikov pri vsakodnevnih opravilih. Veliko se uporablja v okviru nekaterih poklicnih dejavnostih, v vsebinah prostega časa mladih (film, televizija, glasba) pa tudi na kulturnih prireditvah manjšinskega in večinskega prebivalstva. Italijanski jezik je na narodno mešanem območju Slovenske Istre uradni jezik, torej je tudi pogoj za opravljenje nekaterih poklicev, dejavnosti in poslovanja upravnih organov.
V življenju in izobraževanju posameznika ima italijanski jezik v Slovenski Istri uporabno in izobraževalno vlogo. Neposredni stik dveh kultur v življenjskem okolju pa na določen način oblikuje kulturno identiteto posameznika. Izpostavljenost jeziku, možnosti in potrebe po njegovi rabi omogočajo, da se dijaki naučijo jezika v življenjskem okolju. Med maternim in drugim jezikom nastaja prenos znanj, ki ugodno vpliva na oblikovanje zavesti o jeziku kot sistemu, pojavljajo pa se tudi medjezikovne interference, ki pogosto zaznamujejo materni jezik dijakov. Ciljni drugi jezik opredeljujejo kriteriji visoke ravni jezikovne in sporočanjske zmožnosti (obvladovanje jezika na ravni pristnega govorca).
V strokovnem izobraževanju dijaki spoznavajo italijanski jezik zaporedno,
to je za materinščino, učijo se ga od prvega triletja osnovne šole do zaključnega
izpita kot obvezni drugi jezik. Gre torej za zgodnje učenje drugega
jezika in njegovo ekstenzivno poučevanje. Ob vstopu v srednje izobraževanje
dijaki nadaljujejo z obveznim učenjem drugega jezika. Kurikulum za srednje
izobraževanje vključuje namreč nadaljevalni program italijanščine
za dijake s predznanjem (9 let učenja). Za ta program se lahko odločajo tudi
dijaki, ki so se učili italijanščine v osnovni šoli v obliki izbirnega ali
fakultativnega predmeta (tri do šest let učenja). Za dijake, ki v osnovni
šoli niso imeli pouka italijanščine, kurikulum za srednje izobraževanje ponuja
začetni program tega jezika (vsebine so opredeljene s Katalogom
znanj za pouk italijanščine kot tujega jezika v srednjem strokovnem izobraževanju).
kot drugi jezik na narodno mešanem območju Slovenske Istre.
S poukom italijanščine v srednjem poklicnem izobraževanju dijaki si uzaveščajo splošna vedenja in vrednote ter razvijajo svojo osebnost, tako da:
Z različnimi dejavnostmi pri pouku italijanskega jezika (projektno delo, skupinsko delo itd.) učitelj spodbuja socialno integracijo, pri tem si dijaki razvijajo sposobnost prilagajanja drugim ter gradijo motivacijo za sodelovanje in za timsko delo. Dijake spodbujamo k prevzemanju pobud, k inovativnosti in k razreševanju problemov v svojem delovnem okolju. Z razvijanjem teh spretnosti pri dijakih gradimo zavest o strokovni odgovornosti in jih seznanjamo s pravili vedenja na delovnem mestu.
S poukom italijanskega jezika dijaki pridobivajo znanja in razvijajo spretnosti, tako da:
Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje in dejavno sprejemajo jezikovne vsebine. Pri tem razvijajo:
ETAPNI CILJI |
SLUŠNO RAZUMEVANJE |
BRALNO RAZUMEVANJE |
Dijak zazna in razume besedilo. |
Sledi pogovoru, ki obravnava splošno temo. Razbere osnovne podatke iz strokovnih besedil svojega področja. |
Razume izbrana književna besedila, neumetnostna besedila, javna in zasebna. Razbere globalno sporočilo besedila s strokovnim izrazoslovjem, ki ga je že srečal pri pouku italijanskega jezika. |
V besedilih s splošno tematiko prepoznava idiomatske izraze in besedne zveze. Zaznava menjavo registrov in slogovno raznolikost. | Razume umetnostna in neumetnostna besedila svojega interesnega področja in s pomočjo slovarja in drugih pripomočkov iz njih razbere določene specifične podatke. | |
Razume dvogovorno besedilo. |
Razume vsakodnevne pogovore med pristnimi govorci, ki govorijo splošno pogovorni jezik. Je pozoren na okoliščine pogovora (vrsta pogovora, sogovorci, čas in kraj pogovora) ter na prvine besednega in nebesednega sporočanja. |
Razbere sporočilo dvogovornega besedila z znano tematiko (intervju z vzorniki, uradno pismo, obvestilo), čeprav ne razume vseh podrobnosti. Pri branju uporabi predznanje iz slovenskega jezika o besedilni vrsti, si podčrtuje bistvene podatke, razbere temo besedila, sporočevalca in naslovnika. |
V neposrednih stikih s poslovnimi partnerji razume bistvo sporočila. | Besedila z novo tematiko poglablja s pomočjo dodatnih gradiv (priročnik, slovar). | |
Dijak razume sporočilo sredstev javnega obveščanja. |
Razume sporočilo javnih obvestil, opozoril (v prometu, varnost pri delu) reklamnih obvestil. Sledi TV/radijskim oddajam, ki obravnavajo znano vsebino. |
Razume pretežno vsa obvestila in besedila ekonomske propagande. Ob večkratnem branju razume publicistični jezik (avtentični članki), ki predstavljajo vsebino njegovega interesnega področja. |
Čeprav ne razume vseh podrobnosti, razbere globalno sporočilo TV/radijskih oddaj, reportaž in različnih poljudnoznanstvenih oddaj, ki vsebujejo osnovno strokovno terminologijo. | ||
Razume navodila. |
Sledi pretežno vsem navodilom, ki usmerjajo osebno in družbeno ravnanje. Razume osnovna navodila, ki usmerjajo poklicno ravnanje. |
Razume pisna navodila, ki jih potrebuje v vsakdanjem življenju (uporaba zdravil, tehnična navodila pri uporabi izdelkov, hišnih aparatov). S pomočjo slovarja ali priročnika sledi pisnim navodilom svojega poklicnega področja (kratka navodila pri uporabi strojev, aparatov; sredstev, preparatov, živil; navodila pri popravilu; navodila o varstvu pri delu, pri poslovnem komuniciranju). |
Smiselno povezuje dogajanja z avtorjevim/govorčevim namenom in oblikuje lastno razlago vsebine. |
S pomočjo ponazoril (glasbena in slikovna ponazorila, delovni pripomočki) ali dodatnih pojasnil smiselno povezuje dogajanje glede na govorčev namen. Napoveduje vsebino besedila na podlagi naslova, prepoznava okoliščine. |
Razlaga vsebino znanega besedila s pomočjo odgovorov na vprašanja. Napoveduje vsebino besedila glede na naslov, povzema ključne besede in povedi besedila. Loči dejstvo od komentarja. |
Iz poslušanega besedila razbere posredno izražena stališča in razpoloženje govorcev. | Vrednoti besedilo ob pomoči učitelja, in sicer njegovo sporočilnost, jezikovno ustreznost, razumljivost in ga primerja z drugimi znanimi besedili. | |
RECEPTIVNE STRATEGIJE |
Pred branjem/poslušanjem si prikliče predznanje o temi besedila in besedilni vrsti. Iz sobesedila ugotavlja pomen neznanih besed. S pomočjo dodatnih navodil ali ponazoril. Razume vsebino zahtevnejših ali daljših besedil. Ugotavlja namen in razpoloženje sogovorca in predvidi potek govornega dejanja. Pri iskanju neznanih izrazov uporablja slovar, leksikon, priročnik. Ustno obnovi vsebino in s tem dokazuje razumevanje vsebine besedil. |
Med učnim procesom se dijaki vključujejo v sporočanjske položaje, opravljajo govorna dejanja ter oblikujejo besedila. Pri tem razvijajo
ETAPNI CILJI |
USTNO SPOROČANJE |
PISNO SPOROČANJE |
Dijak se vključuje v razgovor. |
Vključuje se v vsakodnevna govorna dejanja na osebnem in javnem področju. V krajših (telefonskih) razgovorih s poslovnimi partnerji ustrezno uporablja vljudnostne vzorce (predstavi sebe in druge; sprejme stranko/gosta/pacienta, se zahvali, se mu opraviči, načrtuje srečanje s poslovnim partnerjem, prekliče sestanek) Dijak se vključuje v intervju v zvezi z njegovimi interesi, preživljanjem prostega časa, odnosom do poklica, medosebnimi odnosi. V neformalnem razgovoru posreduje svoja stališča v zvezi z znano temo in jih utemeljuje na preprost način, tako da jih premerja z lastnimi izkušnjami. |
Si dopisuje osebno (čestitka, telegram, voščilo, vabilo, zahvala, telegram, pismo, sožalje) in neosebno (uradna čestitka, uradno voščilo, uradna zahvala, uradno vabilo, krajše uradno pismo). Izpolnjuje vprašalnike in ankete v zvezi z mladostnikovimi potrebami (mladostnikovi problemi: generacijski konflikti, bolezen odvisnosti, načini druženja, interesne skupine). |
Vključuje se v intervju v zvezi z medosebnimi odnosi. Izraža svoja pričakovanja na poklicnem področju. Izraža svoja stališča in občutja v zvezi z abstraktno vsebino (film, glasba). | Oblikuje zahtevnejša pisna dvogovorna besedila (uradno pismo, potrdilo, prošnja, uradna izjava, prijava). | |
Pridobiva in posreduje podatke ter ravna po navodilih. |
Pri vsakodnevnih opravilih na javnem področju poizveduje o podatkih/ in navodilih, jih posreduje in ravna po njih (potovanje, nakupi, gostinske, zdravstvene in druge storitve). Razume osnovna navodila svojega strokovnega področja. |
Pridobiva podatke iz besedil in jih vnaša v tabele. Posreduje podatke in navodila v zvezi z vsebinami svojega interesnega področja. |
Strne podatke različnih virov (revije, enciklopedije, strokovni priročniki, književna besedila itd.) v novo besedilo. | ||
Dijak oblikuje besedila. |
Opisuje delovno okolje, predmete, postopke in dogajanja. Opiše svoje izkušnje, vtise, doživljanja v stikih z ljudmi v šolskem (delovnem) okolju. Ob uporabi usvojenega besedišča predstavi vnaprej pripravljeno temo povezano z njegovimi interesi in strokovno vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku. Iz besedil povzema bistvene podatke, jih s pomočjo učitelja smiselno uredi v obliki miselnega vzorca ali povedi. |
Oblikuje preprosta besedila v zvrsti glede na namen, izbira zvrst z ustrezno notranjo zgradbo in povezanostjo. Ubeseduje z nebesednimi sredstvi izražene sestavine besedila. Povzema vsebino avtentičnih besedil znane vsebine (članek, opis dogodka ali postopka) s posredovanjem bistvenih sestavin. |
Pri povzemanju vsebine besedil se poglablja v podrobnosti, v preprosto utemeljevanje izraženih stališč. | ||
Ustvarjalno piše o svojih izkušnjah, vtisih, doživljanju medosebnih odnosov v šolskem (delovnem) okolju. | ||
Predstavi nalogo, jo utemeljuje in jo prilagodi navodilom in zahtevam glede na govorni položaj in vsebino. Povzema tiste značilnosti književnih obdobij in smeri, ki mu pomagajo k boljšemu razumevanju leposlovnih besedil. | Izraža svoje notranje doživljanje, občutja, utemeljuje svoja stališča. | |
PRODUKTIVNE STRATEGIJE (pragmatične in diskurzivne) |
Z uporabo primernih jezikovnih sredstev v vsakodnevnih govornih položajih (v delovnem okolju) se vključuje v razgovor. Sprašuje po dodatnih pojasnilih, ki jih po potrebi posreduje sogovorcu. V pogovoru si prikliče v spomin usvojene izraze ali besedne zveze. Sposoben je prilagajanja trenutni situaciji v običajnem pogovoru, načinu in intonaciji govora. Dokaj natančno izraža svoje misli in izkušnje. Oblikuje preprosta pisna besedila z ustrezno koherenco. Primerno razvija temo. |
|
Jezikovno izražanje je naravno in tekoče. Uporablja odmore za premislek pri iskanju ustreznega izraza ali besedne zveze, pri poudarjanju določene misli, pri utemeljevanju svojih stališč, ki jih ponazarja s konkretnimi primeri. Predvidi potek dogajanja, sogovorčevo reakcijo in načine razgovora. |
Raven znanja, ki ga dijaki dosegajo pri pouku italijanščine, opredeljujejo operativni cilji in tudi:
ŠTEVILO UR |
OPREDELITEV RAVNI |
Modul 280 ur |
Dijaki ne poglabljajo vsebin v zasenčenem tisku in književnih besedil. |
Modul 350 ur |
Dijaki poglabljajo strokovna besedila in književne vsebine |
Modul 420 ur |
Dijaki poglabljajo strokovna besedila, književne vsebine ter druge vsebine v zasenčenem tisku. |
poklicno tehniško izobraževanje - 525 ur |
Dijaki poglabljajo strokovna besedila. |
Dijaki, ki opravljajo zaključni izpit iz italijanskega jezika, naj bi usvojili književne vsebine ter vsebine, ki smo jih predstavili v zasenčenem tisku.
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
Dijak razbere globalno sporočilo besedila in se nanj primerno odziva. |
Razbere globalno sporočilo umetnostnih in neumetnostnih besedil splošne vsebine ter vsebine s strokovnega področja, čeprav ne razume vseh izrazov. Identificira podrobnosti, če je govor počasen in jasen. Pomni časovno zaporedje in kraj dogajanja, prepoznava govorčevo razpoloženje, če je neposredno izraženo. Odziva se s kratkimi odgovori na vprašanja; kdo, kaj, kako, kje, kdaj, koliko, zakaj. |
Izlušči osnovne informacije in razume navodila. |
Razume in posreduje navodila, ki uvajajo vsakdanja govorna dejanja (opis poti, poštne in bančne usluge, različne informacije). Iz besedil svojega strokovnega področja razbere specifične podatke, ki jih vstavlja v tabele/grafe. Razume navodila, ki uravnavajo osnovne postopke poklicnih dejavnostih. |
Razume razgovor med govorci. |
Razume vsakdanje pogovore med pristnimi govorci, če govorijo v splošno pogovornem jeziku. Iz sobesedila zazna govorčevo razpoloženje in neposredno izražena stališča. |
Prepoznava in ureja jezikovne strukture v sistem. |
Obvlada besedišče, ki je povezano z njegovimi interesi. Pri poslušanju govora zazna intonacijo, ritem in hitrost. Prepoznava tudi zahtevnejše slovnične strukture, čeprav ne pozna pravil njihove rabe. Zmore urejati le osnovne slovnične strukture v sistem. |
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
Dijak razume globalno sporočilo besedila in se nanj ustrezno odziva. |
Razbere sporočilo preprostih umetnostnih, praktičnosporazumevalnih, publicističnih besedil ter strokovnih besedil z osnovnim strokovnim izrazoslovjem, ki ga je obravnaval pri pouku. Razumevanje dokazuje z ustreznim odzivanjem (kratki odgovori na vprašanja). Prebrano besedilo povzema po sklopih, poišče določene specifične podatke. Če mu je tematika znana, povzema glavne misli besedila, neposredno izražena dejstva (kraj, čas dogajanja ) in stališča. |
Izlušči osnovne informacije besedila in razume navodila. |
Iz umetnostnih in neumetnostnih besedil (propagandna, informacijska), ki jih dijak srečuje v vsakdanjem življenju, razbere ključno sporočilo. Iz besedil svojega interesnega področja, ki so opremljena z nebesednimi ponazorili, razbere podatke ali navodila, ki ga zanimajo. Izlušči osnovne podatke iz preprostih strokovnih člankov. |
Razbere umetnostno sporočilo, ga podoživlja ali ga primerja s podobnimi, njemu znanimi umetnostnimi besedili. |
Zazna umetnostno sporočilo, svoje podoživljanje izraža na preprost način: povezuje dejstva, kraj in čas dogajanja, izlušči ključne besede, primerja avtorjeve izkušnje s svojimi. Besedilo dopolnjuje, zaključuje, spreminja dogajalni čas, prostor in osebe. Oblikuje razlago z nizanjem dejstev in jo dopolnjuje s konkretnimi primeri. Ne zmore posredovati razlage besedil, ki vsebujejo posredno izražene pomene (preneseni pomen besed). |
Ureja jezikovne strukture in sklepa o njegovi rabi. |
Razčleni besedilo na osnovne jezikovne sestavine. |
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
Dijak se vključuje v neformalni razgovor. |
S kratkimi odgovori na vprašanja se vključuje v vsakodnevne pogovore s pristnimi govorci. Pri tem izraža preprosta čustvena stanja. Svoja stališča razlaga s pomočjo nizanja dejstev in svojih izkušenj. |
Vključuje se v formalni razgovor. |
Ustrezno se odziva v kratkih medosebnih stikih s strankami (stranke, poslovni partnerji, pacienti). Pri tem uporablja vljudnostne vzorce, ki jih je usvojil pri pouku. |
Sodeluje v razgovoru z določenim namenom (izmenjava informacij ali uslug). |
Sodeluje v krajšem razgovoru z namenom, da posreduje podatke o izdelku, delovnem postopku (opozarja v zvezi z varnostjo pri delu, posreduje kratek opis storitve), se zahvali, sprejme stranko (gosta, pacienta, poslovnega partnerja), načrtuje/prekliče, sestanek. V razgovoru prosi za dodatna pojasnila. |
Opiše svoje zaznave in izkušnje. |
Po predhodni pripravi je povzema vsebino, ki jo je obravnaval pri pouku (opis dogodka, izkušenj, delovnega postopka/storitve). Oblikuje preprosta besedila: s pomočjo odgovorov na vprašanja pripoveduje o dogajanju, o sebi in svojih izkušnjah. Opisuje predmetnost. Ubeseduje z nebesednimi sredstvi izražene sestavine besedila (grafe, tabele, risbe). |
Razlaga svoja stališča in izraža svoj odnos do vrednot. |
Na podlagi lastnih izkušenj izraža svoje strinjanje/nestrinjanje. Ne zmore primerjave v odnosu do vrednot. |
Oblikuje ustrezno ustno besedilo v okviru obravnavanih struktur. |
Oblikuje preproste povedi, ki jih združuje s prirednimi vezniki v preprosto a koherentno besedilo. Sporočilo je kljub napakam jasno. |
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
Dijak povzema in oblikuje kratka in preprosta besedila. |
Povzema izvirna besedila z znano tematiko, iz katerih razbere globalno sporočilo in jasno izražene podatke. S pomočjo slovarja in drugih pripomočkov, zmore povzeti specifične določene podatke iz strokovnih besedil. Daljša besedila obnavlja po sklopih ali s pomočjo odgovorov na vprašanja. |
Dopolnjuje in oblikuje funkcijske zvrsti besedila. |
Dopolnjuje in oblikuje različne funkcijske zvrsti besedila po vzorcu, ki ga je spoznal pri pouku (poslovno dopisovanje, prošnja za sprejem na delovno mesto, življenjepis). |
Ustvarjalno piše. |
Ustvarjalno preoblikuje besedilo s pomočjo navodil/ ponazoril (vodeni spis). Opiše svoj izkustveni svet, svoj odnos do sovrstnikov. Na preprost način izraža svoja čustva in razpoloženje. |
Oblikuje ustrezno pisno besedilo v okviru obravnavanih struktur. |
Oblikuje povedi s preprostimi skladenjskimi vzorci. Dijak sicer prepoznava zahtevnejše strukture (nekatere glagolske paradigme (congiuntivo, condizionale), uporablja pa pretežno preproste strukture. V pisnem besedilu so prisotne pravopisne napake, občasno tudi skadenjske (neustrezen vrstni red besed v stavku). Čutiti je vpliv materinščine, vendar je sporočilo jasno glede na naslovnika in namen. Raba besed je pomensko ustreza. |
Med učnim procesom dijak prepoznava, razume in uporablja jezikovne strukture na vseh ravneh jezikovnega sistema. Pri pouku uporablja knjižno varianto splošnopogovornega jezika, ki se na glasoslovni ravni približuje standardu izreke pristnega govorca. Ima le občasne težave pri izgovorjavi glasoslovnih posebnosti italijanskega jezika.
Besedišče, ki ga uporablja, je povezano z njegovimi interesi (šport, moda, glasba, film, šolska problematika, mladostnikov svet). Pridobiva ga s pomočjo šolskih gradiv, v neposrednem življenjskem okolju pa ga širi in bogati tako v vsakodnevnih pogovorih kot s pomočjo sredstev javnega obveščanja (TV, radio, film, časopisje). Razume tudi osnovno strokovno izrazoslovje svojega poklicnega področja.
Pri posredovanju podatkov, dejstev, nizanju preprostih stališč dijak oblikuje koherentna (ustna/pisna) besedila, skladno z načeli besedilnosti in jezikovne pravilnosti (slovnica). Pri izražanju želja, stališč, občutij so prisotne napake v rabi zahtevnejših jezikovnih struktur, ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila in se jim dijak v splošno pogovorni inačici lahko izogne (congiuntivo, condizionale composto, periodo ipotetico...).
Pozna temeljne zakonitosti jezikovnega sistema in njegove rabe, čeprav se še pojavljajo napake, predvsem pri težjih slovničnih strukturah. Vzporedna raba slovenskega in italijanskega jezika omogoča prenos jezikovnih znanj med slovenskim in italijanskim jezikom, v neposredni sporočanjski rabi pa dijak prepoznava pojave jezikovnega stikanja (interferenco).
RAVNI JEZIKOVNEGA SISTEMA |
STANDARDI JEZIKOVNIH ZNANJ IN SPOSOBNOSTI |
Pravopis |
Dijak pozna in uporablja pravila italijanskega pravopisa (grafemi, ločila, naglasna znamenja). Pozna njegove posebnosti (podvojeni soglasniki, črka q, zapisovanje posameznih glasov, zlitih glasov, rabo opuščaja...) in jih upošteva pri pisanju. |
Pravorečje |
Dijak izgovarja posamezne besede in povedi razumljivo, z ustreznim besednim in stavčnim naglasom. Pozna in upošteva posebnosti izgovarjave italijanskih fonemov (poudarjena izgovarjava: dvojni soglasniki, soglasniški sklopi) in prozodijo (ritem, tempo, intonacijo). |
OBLIKOSLOVJE |
|
Samostalnik |
Dijak: |
Določni in nedoločni člen |
Dijak: |
Kakovostni pridevnik |
Dijak: |
Zaimenske oblike |
Dijak: |
Prislov |
Dijak s prislovi, prislovnimi zvezami, pridevniki v prislovni obliki in členki: izraža način, čas, kraj, smer in oddaljenost, količino, osebno mnenje in presojo, podobnosti in razlike, vprašuje ter dejanja natančneje opredeljuje. Vrednost prislova izraža z ustrezno stopnjo ali opisom. |
Števnik |
Dijak: |
Predlog |
Dijak s predlogi v enostavni in očlenjeni obliki ter s predložnimi vezami: |
Veznik |
Dijak z vezniki in vezniškimi zvezami: |
Glagol |
Dijak izraža dejanja, stanja in dogodke: Z osebnimi glagolskimi oblikami dijak izraža: Z neosebnimi glagolskimi oblikami (nedoločnik, gerundij, deležnik) izraža dejanja, ne da bi izrazil nosilca tega dejanja, pri nedoločniku in gerundiju pa celo brez izraza števila. |
SKLADNJA |
Dijak: |
V okviru učnega procesa dijaki prevzemajo govorne vloge (funkcije)
MAKROFUNKCIJE
Na ravni izbire jezikovnih sredstev posameznih besedilnih zvrsti dijak:
|
|
MIKROFUNKCIJE
Na ravni izbire jezikovnih sredstev v posameznih sporočanjskih vzorcih dijak:
1. pri posredovanju dejstev:
izraža moralne vrednote. |
2. prepoznava stališča in jih izraža v zvezi z/s:
PODROČJE |
KRAJ |
USTANOVE |
VLOGE |
PREDMETI |
STANJA/DEJANJA |
PRIMERI BESEDIL, V KATERIH SE TEMATIKA POJAVLJA |
OSEBNO |
dom, kraj preživljanja prostega časa, živalski in rastlinski svet, |
družina, interesne skupine, |
družinski člani, prijatelji, znanci, vzorniki, |
osebni predmeti: oblačila, oprema za prosti čas in šport, pohištvo, oprema, domače orodje, hišni aparati, |
delovni dan, preživljanje prostega časa: zabava, družinski prazniki, srečanja, obiski, počitnice, športni dogodki nezgode, naravni pojavi, skrb za zdravje in zdravo prehrano, |
umetnostna besedila neumetnostna besedila praktičnosporazumevalna besedila: osebno pismo, (faks) sporočilo, mali oglas, vest, obvestilo, telefonski imenik, TV/radijski program |
JAVNO |
srednja šola, javno poslopje (zabavišče, gostinski, zdravstveni, trgovski, gospodarski objekt, javna ustanova, ...), prevozna sredstva. |
šolske, državne, kulturne, zdravstvene, gospodarske in druge javne ustanove, združenja, podjetja. |
dijaki/ učitelji teoretičnega in praktičnega pouka, trgovci/ kupci, igralci/gledalci, posamezni poklici: zdravstvo, kultura, gospodarstvo. |
učna sredstva in učni pripomočki, računalnik, hrana, pijača, oblačila denar, dokumenti, prodajni izdelki. |
pouk, izobraževanje (vodeno, samostojno) interesne dejavnosti, praznovanja, srečanja, zabava, poklicna vzgoja, nakupovanja, zdravstvene in druge storitve, potovanja s prevoznimi sredstvi, nezgode, osebna nega, skrb za zdravo okolje. |
umetnostna besedila, opis/oznaka osebe, dogodka, popevka, pesem, ... neumetnostna besedila poljudnoznanstvena besedila: opis okolja/ naravnega pojava, strokovna besedila: navodila za uporabo naprav/izdelkov, recept, praktičnosporazumevalna besedila: oglas, sporočilo/obvestilo, urnik, propagandno besedilo. |
POKLICNO PODROČJE/ |
DELOVNO OKOLJE |
Ustanove |
Vloge |
Delovna orodja |
Dogodki in dejanja |
KOVINARSTVO |
učilnica praktičnega pouka delavnica pisarna |
podjetja obrtna združenja tovarna |
delodajalci/ delojemalci nadrejeni/podrejeni kolegi |
orodje naprave aparati stroji in druga oprema surovine |
organizacija dela v delavnici in izvajanje navodil delovni odnosi skrb za čisto okolje nevarnost pri delu |
GOSTINSTVO IN TURIZEM |
recepcija pisarna restavracija kavarna kuhinja |
gostinski objekti |
gostinski in turistični tehnik receptor gost/turist šef strežbe |
pisarniška oprema živila in jedi pribor |
gostinske storitve (priprava jedi, strežba) turistična promocija (organizacija izletov) delovni odnosi skrb za čisto okolje nevarnost pri delu |
EKONOMSKA STROKA |
pisarna |
podjetja |
tajnik/ tajnica direktor vodja pisarne |
pisarniški pribor in oprema |
sprejem stranke delovni odnosi |
ZDRAVSTVO |
ambulanta laboratorij bolniška soba |
zdravstveni dom bolnica |
zdravstveni tehnik zdravnik pacient |
zdravila zdravstvena oprema |
bolezni diagnoza nega delovni odnosi |
POMORSTVO |
ladja pristanišče |
luška kapetanija marina trasportna podjetja |
ladijski in strojni tehnik kapitan |
aparati naprave pomorski signali |
organizacija dela na ladji upoštevanje pomorskih predpisov skrb za čisto okolje nevarnost pri delu |
EKONOMIJA |
STROJNIŠTVO |
GOSTINSTVO IN TURIZEM |
POMORSTVO |
ZDRAVSTVO |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Etapni cilji |
Opis dijakovih spretnosti |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|||
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Ob obravnavi književnih del dijaki spoznavajo in si uzaveščajo vrednote italijanske kulture ter zgodovinske, umetnostne in geografske vidike italijanske stvarnosti.
Pri obravnavi književnih besedil v italijanskem jeziku se dijaki seznanjajo z družbeno kulturno stvarnostjo, ki jo avtor posreduje s pomočjo umetnostnega besedila. Ob spoznavanju literarnozgodovinskega okvirja in formalnih prvin umetnostnega besedila postopoma razvijajo sposobnost sprejemanja, dojemanja in interpretiranja književnega besedila. Podoživljanje umetnostnih besedil jih usmerja k ustvarjalnim dejavnostim, hkrati razvija pri dijakih sposobnost kritičnega razmišljanja in vrednotenja.
Dijaki v okviru te dejavnosti razvijajo:
RECEPTIVNE SPRETNOSTI |
PRODUKTIVNE SPRETNOSTI |
|
|
|
|
|
* Pri določanju operativnih ciljev za pouk književnosti si učitelj pomaga z didaktičnimi navodili.
KNJIŽEVNE VSEBINE
Učitelj izbira med književnimi vsebinami naslednjih avtorjev:
LITERARNO OBDOBJE |
AVTORJI |
13. stoletje (Il Duecento) Dolce stil nuovo |
|
14. stoletje (Il Trecento) |
|
Humanizem in renesansa (L'Umanesimo e il Rinascimento) |
|
Razsvetljenstvo (L'Illuminismo) |
|
Romantika (Il Risorgimento e il Romanticismo) |
|
19. stoletje (L'Ottocento) |
|
20. stoletje (Il Novecento) |
|
Istrski avtorji |
Fulvio Tomizza, Nelida Milani - Kruljac, Giacomo Scotti, Loredana Boljun-Debeljuh, Mario Schiavato, Osvaldo Romous, Alessandro Damiani |
Učitelj izbira tudi med književnimi vsebinami sodobnih književnikov:
Giorgio Bassani, Italo Calvino, Carlo Cassola, Umberto Eco, Alberto Moravia, Cesare Pavese, Vasco Pratolini, Italo Svevo, Leonardo Sciascia, Luca Goldoni, Domenico Starnone, Vittorio Tondelli, Marco Lodoli, Andrea de Carlo, Antonio Tabucchi, Susanna Tamaro, Paola Capriolo,
Eugenio Montale, Pier Paolo Pasolini, Salvatore Quasimodo, Umberto Saba, Giuseppe Ungheretti, Gianni Rodari.
Pouk tujih jezikov si postavlja danes vse bolj stvarne in uporabne cilje. Filozofija, ki ga usmerja, temelji na treh podmenah njegove učinkovitosti:
a) znanje tujega jezika omogoča in spodbuja medosebno komunikacijo;
b) ta je učinkovita, če je govorec jezikovno in sporočanjsko samostojen (avtonomija govorca);
c) predpogoj, da je učenje/poučevanje tujega jezika uspešno pa je motivacija za učenje in uporabo jezika.
1. Različne teorije in njihove aplikacije lahko strnemo v nekaj načelih, ki so postavile osnove različnim metodam in inačicam posameznih uresničitev pouka.
2. Jezik kot sredstvo sporočanja omogoča medosebni stik, izmenjavo informacij, soočanje mnenj, stališč in vrednot, uporabo vedenj in znanj ter dejavno vključevanje posameznika v družbeno okolje.
3. Govorno dejanje je družbeno dejanje, zato mora govorec tujega jezika poznati sobesedilo jezikovne rabe ciljnega jezika, prepoznavati zvrstnost in slogovno zaznamovanost, ki se uveljavlja v različnih govornih položajih, ter odnose, ki urejajo medosebno komunikacijo.
4. Besedilo in jezikovni sistem sta nedeljivi sestavini tujega jezika. Dijak ju spoznava in usvaja vzporedno v obliki komplementarnih sposobnosti, spretnosti in znanj.
5. Komunikacijska in družbeno-strateška (pragmatična) sposobnost ter kulturna osveščenost oblikujeta govorca, ki tekoče uporablja tuji jezik in se enakovredno vključuje v tuje jezikovno in kulturno okolje.
6. Spoznavanje jezikovne norme je najbolj učinkovito in smiselno v uporabnih vzorcih besedil živega jezika, v dejavnih oblikah govornih izmenjav in urjenju jezikovnih in komunikacijskih sposobnosti, ki razvijajo dijakovo govorno samostojnost.
7. Učenje tujih jezikov si postavlja tudi vzgojne cilje, kot so: spoznavanje in sprejemanja drugosti in drugačnosti, primerjanje in presojanje vrednot in družbenih norm, spoznavanje vzrokov in posledic kulturnih sprememb, tvorno sodelovanje posameznika v razvoju lastnega naroda in družine narodov v svetu.
Osnovni pristop v učnem procesu je komunikacijski pristop, pri katerem je pouk osredotočen predvsem na dijaka. Temelji komunikacijska pristopa so predvsem v razvijanju sposobnosti in spretnosti, s katerimi dijaki oblikujejo slovnično pravilne povedi in so sposobni uporabiti svoje jezikovno znanje pri opravljanju nalog, s katerimi se soočajo v življenju.
Učitelj v okviru učnega procesa razvija štiri osnovne spretnosti: dijakovo slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje v okviru vsebin, ki so primerne njegovim sposobnostim in interesom. Tem ciljem učitelj prilagaja usvajanje jezikovnih struktur in besedišča, uvaja primerno tematiko, ob kateri je dijak aktiven tudi pri izbiri oblike dela in nalog.
Učitelj in dijak enakovredno prispevata k sproščenemu komuniciranju: učitelj posreduje svoje znanje in spodbuja dijaka k čim večji samostojnosti, dijak pa aktivno sodeluje v tem procesu. S tem nastajajo pogoji za medsebojno sodelovanje, ki omogočajo uspešno usvajanje ciljnega jezika.
Dejavnosti slušnega razumevanja dijaku omogočajo razumevanje izvirnega, na začetni stopnji poučevanja/učenja pa prirejenega govora. Le-tega učitelj posreduje v živo ali s pomočjo zvočnega zapisa. Spretnost razumevanja razvijamo tudi s pomočjo avdiovizualnih sredstev.
Nekaj primerov tehnik uvajanja videa v učni proces:
Spretnosti slušnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:
Pred poslušanjem besedila učitelj dijaka pripravi za dejavno sprejemanje vsebine v italijanskem jeziku, nato izbere ustrezno obliko in vsebino, ki sta najprimernejši določeni besedilni vrsti in stopnji dijakovega jezikovnega znanja, npr.:
Če je potrebno, naj dijak besedilo posluša večkrat. Med poslušanjem ga učitelj usmerja v različne dejavnosti, npr.:
1. prepoznavanje besedila (vrsta, tema, kraj, čas, osebe...); učitelj zastavlja vprašanja, ki so izbirnega, odprtega tipa ali vprašanja, na katera dijak odgovarja alternativno: pravilno/ napačno);
2. zapisovanje podatkov (prenašanje informacij v tabelo, izpolnjevanje obrazcev, potek dogajanja po točkah);
3. reševanje po navodilih (risanje poti v zemljevid, spreminjanje podobe osebe, opisovanje poteka dogodka, načrtovanje sheme dogajanja);
4. dopolnjevanje besedila:
5. povezovanje posameznih delov besedila (dialoga, zgodbe, slike s tekstom), urejanje besedila glede na časovno zaporedje, kraj dogajanja;
6. interpretiranje: učitelj posreduje del nepopolnega besedila (izsek dialoga ali razgovora) dijak ugotavlja temo pogovora, kraj in čas dogajanja, odnose med govorci, govorčevo razpoloženje 7. analiza zapisa slušnega besedila:
|
Zaključna faza dejavnosti slušnega razumevanja spodbuja dijaka k ustvarjalnemu odzivanju na predstavljeno besedilo, k združevanju pridobljenih informacij v slušno sestavljenko, k izražanju svojih stališč in občutij, povezovanju vsebine besedila z lastnimi izkušnjami, izvajanju igre vlog.
Nekatere možnosti, ki jih lahko učitelj posreduje dijakem v neomejenem številu, so:
1. oblikovanje vprašanj in odgovorov na temo izbranega slušnega besedila
2. izbiranje ustreznega naslova besedilu (enega med več naslovi)
3. ugotavljanje značaja govorca na podlagi njegovega razpoloženja, tona in barve glasu
4. ustvarjanje novega besedila: iz poslušane zgodbe dijak oblikuje intervju ali jo dramatizira, opisuje osebe in drugo
5. oblikovanje vprašalnikov o predstavljeni problematiki 6. oblikovanje mnenj in občutij glavnih oseb ter predstavitev dijakovega odnosa do govorčevih stališč. |
Glavni cilj poučevanja je razvijanje sporočanjskih sposobnosti, ki jih dijaki ne dosegajo vselej na visoki ravni, vendar jim omogočajo obvladovanja različnih govornih položajev v vsakdanjem življenju. Obenem učitelj spodbuja samozaupanja pri dijakih in razvija zanimanje za italijanščino.
Pomembno je, da učitelj pozna razvoj kognitivnih procesov, upošteva številne napore, ki jih mora dijak vložiti, da upoveduje sporočilo/besedilo v tujem jeziku. Pri tem si učitelj ne zastavlja previsokih ciljev, kajti če pokaže zmernost ob doseženih rezultatih, dopušča tudi dijakove napake in jih sprejme kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Proces usvajanja tujega/drugega jezika je dolgotrajen, posebno če dijak v tem jeziku nima veliko priložnosti za pogovor.
Učitelj izvaja v razredu dejavnosti, ki spodbujajo pri dijaku željo po razgovoru s sovrstniki, saj ponujajo veliko iztočnic za izmenjavo informacij ali za izražanje dijakovih stališč, interesov in solidarnosti.
Učitelj načrtuje postopke govorne dejavnosti.
V pripravi na pouk:
Pri vodenju interakcijskih dejavnosti (delo v dvojicah, v skupini):
Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so: dialog, pretvarjanje in vživljanje v umišljeni svet (simulacije), igre vlog.
Dialog je sestavina besedila v življenjskih položajih govora. Z njim govorci zadovoljujejo govorne potrebe. Sestavljen naj bo tako, da dijaki vedo s kom, o čem, kdaj ter s kakšnim namenom naj govorijo.
Izvajamo ga lahko na več načinov:
Igralne dejavnosti pri pouku se razlikujejo v sestavljenosti in težavnosti postopkov, po področju izraznosti in načinu uresničitve. Odvisne so od dijakove starosti in njegove razvojne stopnje ter potekajo po določenem načrtu (dialog/igra vlog/projektno delo), ki se odvija nepredvidljivo. V določeno zamisel se lahko vrine nepredviden element, ki popolnoma spremeni položaj, v okviru katerega dijak uporabi nove rešitve. Končni cilj teh dejavnosti je, da dijaki pridobijo govorno samostojnost na naraven in ustvarjalen način.
Učenje ob igri je samodejno in vezano na neposredni praktični motiv za pridobivanje novih izkušenj in spoznanj.
Večina iger je vezana na besedno izražanje, na reševanje problemov in iskanje rešitev.
Šele ko dijak usvoji tehniko igre vlog, učitelj uvaja simulacijo, ki je zahtevnejša dejavnost, saj zahteva veliko časa za priprave in izvedbo. Dijak izvaja dejavnosti pretvarjanja v izmišljeni situaciji (potovanje...), resnični situaciji (roditeljski sestanek, športno tekmovanje...), konfliktni situaciji (pozitivne, negativne strani pri gradnji nuklearke, ...) idr.
a) Učiteljevo usmerjanje dejavnosti pri igri vlog in pretvarjanju.
Obvezni koraki |
Neobvezni koraki |
|
1. |
Predstavitev/ razlaga okoliščin, delitev vlog in nalog (učitelj-usmerjevalec). |
a. vnaprejšnja priprava jezikovnih sredstev, b. kratka predstavitev, c. individualna in skupinska priprava igranja. |
2. |
Izvajanje (dvojica, skupina) - (učitelj - animator) |
a. spremljanje izvajanja, b. nalaganje dodatnih dejavnosti za hitrejše dijake, c. plenarna predstavitev izvajanja ene (dveh) skupine. |
3. |
Plenarna analiza izvajanja: |
|
4. |
Dijaki vrednotijo izdelke |
|
5. |
Širitev in predelava besedil: |
b) Vrste iger vlog
1. Izmenjava informacij: predstavitev oseb, interesov; informacije v zvezi s šolskim življenjem.
2. Igra vlog na podlagi scenarija: učitelj pripravi scenarij, dijaki si izberejo vloge.
3. Vzpostavitev in vzdrževanje medsebojnih odnosov:
4. Različne dejavnosti (mimika, družabne igre).
Potrebe po socialnih oblikah dela zadovoljujemo s projektnim delom.
Z vključevanjem v projekt lahko dijaki hitro, življenjsko in motivirano izvajajo naloge ter ob njih uporabijo svoje predznanje, izkušnje in miselne procese (razmišljanje, prilagajanje, odločanje, načrtovanje). V projektu imajo vsi dijaki, skladno z njihovimi sposobnostmi, priložnost za sodelovanje. V okviru projektnega dela urijo spretnosti, saj se pogovarjajo, se poslušajo, pridobivajo informacije, pripravljajo poročila in predstavijo rezultate. Učitelj ima vlogo koordinatorja.
Prednosti projektnega dela so predvsem: samoorganizacija postopkov pri pridobivanju novih znanj, samovrednotenje dosežkov, razvijanje tolerantnosti in potrpežljivosti do sošolcev v skupini, interakcija med problemi, nalogami in rešitvami ter s tem širjenje področja znanj in spodbujanje izkušenjskega učenja. S projektnim delom pa povezujemo tudi druge zahtevnejše oblike učenja: seminarsko delo, razpravo in samostojno poročanje, igranje vlog itd. Metoda projektnega dela kot metoda učenja/poučevanja postavlja dijaka in učitelja v nov dinamičen, bolj enakovreden in ustvarjalen odnos.
Smernice za pripravo projektnega dela
a) Priprava na projektno delo:
b) Zaznava problema in določanje oblik in metode dela:
c) Interakcija nalog in vsebin:
d) Predstavitev rezultatov: plenarna predstavitev naloge.
e) Vrednotenje rešitev in izdelkov:
S komunikacijskim pristopom učitelj upošteva dijakovo osebnost, njegove potrebe in interese. Med učnim procesom je veliko priložnosti, da dijak spregovori o sebi, o svojih pričakovanjih, radostih in problemih, hkrati spoznava svoje sovrstnike in pri tem razvija čut za solidarnost. Ob razpravah dijaki razmišljajo o različnih temah, ki so jim blizu in ki jih zanimajo; na višji stopnji poučevanja/učenja predstavljajo in utemeljujejo svoja stališča, obenem poslušajo ter sprejemajo mnenja drugih.
Dejavnosti, v okviru katerih dijak izraža sebe in svoje mnenje so:
1. spoznavanje sebe (v igri, z intervjuji, vprašalniki)
2. opisovanje in pripovedovanje:
3. razprave so primerne na višji stopnji učenja; pri tem učitelj:
Dejavnosti bralnega razumevanja usposabljajo dijaka za branje in razumevanje različnih zvrsti izvirnega besedila. Pri tem si pomaga z dvojezičnimi oziroma enojezičnimi slovarji, z ilustracijami ali drugimi pripomočki.
Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, s pomočjo katerih dijak razume prebrano besedilo po pomenskih sklopih. Učitelj usmerja dijaka, da prebere besedilo v celoti in se izogiba branju po izsekih; s tem doseže prepoznavanje neznanih izrazov v sobesedilu. Zaradi natančne izgovorjave občasno priporoča tudi glasno branje, ki pa ne služi branju za razumevanje.
Dijak, ki usvoji tehnike branja, izbira različne bralne strategije na osnovi načrtovanega cilja:
1. prebere posamezne sklope besed in jih združuje v smiselne celote,
2. prebere besedilo, da izlušči globalno sporočilo,
3. prebere besedilo, da razume podrobnosti,
4. natančneje prebere dele besedila, da poišče specifične podatke,
5. preleti besedilo in ga uvršča glede na namen in uporabnost, 6. interpretira besedilo. |
Spretnosti bralnega razumevanja razvijamo v naslednjih korakih:
Napoved dejavnosti je odvisna od besedilne vrste in ravni znanja jezika. Dejavnosti, ki razvijajo spretnost bralnega razumevanja, so zelo podobne dejavnostim slušnega razumevanja. Učitelj ima veliko možnosti, nekateri primeri pa so:
1. učitelj predstavi besedilo s pomočjo priklica že usvojenih sestavin podobnega besedila in besedišča;
2. obravnava besedilo v razgovoru z dijaki in ga členi v miselni vzorec;
3. na različne načine posreduje ključne izraze besedila, lahko tudi v obliki testa izbirnega tipa;
4. spodbuja dijake, da sami oblikujejo besedilo s pomočjo ponazoril, ki so lahko vizualne (fotografije, risbe, sheme...) ali označene z naslovi, podnaslovi;
5. posreduje slikovni material v zvezi s tematiko besedila; dijaki izražajo svoja občutja, vtise, napišejo zgodbo;
6. posreduje bistvene sestavine besedila v neurejenem stanju, dijak smiselno ureja posamezne dele besedila;
7. posreduje skrajšano obliko besedila;
8. umesti besedilo v kontekst;
9. prikliče vsebino analognega besedila v materinščini; 10. oblikuje inačice na predlagano besedilo. |
Učitelj uvaja strategije, ki omogočajo dijakem hitreje razumeti besedila v tujem jeziku kljub številnim neznanim izrazom. Dijak si pomaga s/z:
Naloge, ki jih dijak izvaja med branjem, npr.:
1. dijak izlušči pomen besedila iz sobesedila na osnovi sestave besed, s pomočjo predhodnega znanja, s pomočjo slik (dedukcija)
2. odgovarja na vprašanja: izbirnega tipa (odgovori: pravilno/napačno), in na odprta vprašanja, ki ga usmerjajo k prepoznavanju sporočila, ga vodijo k sklepanju, razvijajo njegovo jezikovno znanje in bogatijo njegove izkušnje
3. povezuje slikovno gradivo, sklope besedila v celoto (indukcija)
4. ureja odstavke ali povedi v logičnem zaporedju, sestavine dialoga po vlogah in registrih
5. dopolnjuje besedilo (razvija naslov v popolno poved, dopolnjuje povedi, vstavlja manjkajoče izraze v povedi ali manjkajoče povedi v besedilo, na podlagi podatkov v besedilu načrtuje zemljevid, popravlja napake, išče nasprotja v besedilu, rešuje križanke, dopolnjuje obrazce...)
6. izvaja navodila: recept, navodila za uporabo zdravila
7. zapisuje oporne točke: vpisuje informacije v tabelo, izpisuje ključne besede, povedi, ugotavlja odnose in mnenja oseb ter različne načine izražanja le-teh;
8. primerja dve ali več besedil, išče nasprotja, skupne točke; dve besedili različnih zvrsti (opis, dialog...), zgodbe in ilustracije 9. povezuje besedila med seboj: primerjava besedil v materinščini in tujem jeziku, skrčene obnove, povezovanje slogovnih zvrsti (sinteza) 10. sprejema odločitve, razrešuje probleme (s pomočjo prospekta načrtuje izlet; na podlagi podatkov iz besedila odkrije povzročitelja kaznivega dejanja) 11. prepoznava besedilne vrste, teme, naslovnika, cilje besedila, odstavke, ki povzemajo vsebino besedila, prepoznava slogovno zaznamovanost, odnos med piscem in naslovnikom, specifične funkcije besedila (zahteva, zahvala..), stališča različnih oseb, ki nastopajo v besedilu, vse izraze v besedilu v zvezi z dano tematiko, kohezivne elemente (vezniške besede, zaimke...), zaznava prehod v temi (koherenca), slovnične strukture. |
Dejavnosti spodbujajo dijake k izražanju svojih vtisov, občutij, mnenj in odnosa do prebranega besedila. Predhodno obravnavana besedila so primerna tudi za slovnične vaje in za utrjevanje besedišča. Nekaj primerov dejavnosti, ki jih dijak izvaja po branju besedila:
1. oblikovanje besedila ob danih ključnih besedah;
2. uporaba besedila za vajo s slovničnimi strukturami (iz sedanjika v preteklik, ...);
3. ustvarjanje novega besedila (dramatizacija besedila, intervju, podobno besedilo, ...);
4. izražanje izkušenj in stališč v zvezi s problematiko besedila;
5. utemeljevanje lastnih razlag besedila v primerjavi s sošolčevimi. |
Modul od 350 - 420 ur letno: učitelj predlaga branje književnih besedil, s pomočjo katerih dijaki razvijajo bralne spretnosti in samostojno spoznavajo književnost v italijanščini. Nekatere sodobne romane, izbrane novele, črtice naj dijaki preberejo zato, da bodo lahko pod učiteljevim vodstvom pri pouku razpravljali o njihovi vsebini, sporočilu in slogovnih značilnostih. Izpis posameznih misli ali odlomkov, kratka obnova ali preprosta književna analiza - naloge, ki jih bo učitelj diferenciral vsaj na treh težavnostnih stopnjah - bodo dijakom ponujale dodatne zaposlitve. Te pa bodo omogočile učitelju boljše vrednotenje njihovih dosežkov.
Razvijanje pisnega sporočanja temelji predvsem na predhodni ustni obravnavi besedil. Najprej dijaki oblikujejo besedne zveze in sklope ter krajša besedila. Kasneje postajajo besedila zahtevnejša. Dijak pisno sporoča tako da izbira zvrst glede na naslovnika in vsebino (ob zaključku OŠ). Pri oblikovanju pisnih sporočil upošteva načela, ki urejajo besedilnost (v SŠ).
Dijak pridobi spretnosti pisnega sporočanja z vajo, zato mu je potrebno ponuditi veliko pisnih dejavosti. Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in ustvarjalno pisanje.
Vodenje pisnih dejavnosti:
1. obravnava vzorca besedila - vaja z vzorcem besedila (dana navodila) - naloga pisnega izražanja (novo besedilo) - informacija/evalvacija - poprava,
2. naloga pisnega izražanja (besedilo) - primerjava s podobnim besedilom oziroma vzorcem - informacija/ evalvacija - poprava - ponovno pisanje besedila.
pisanje eseja: pri tem je potrebna visoka stopnja jezikovnega znanja, uporabe transferja sporočanjskih zvrsti iz materinščine. |
Učitelj postopoma uvaja dijake v te zahtevnejše dejavnosti. Priporočljivo je, da pričenja z vodenimi dejavnostmi v skupini (ustvarjanje po verižni metodi). Šele po intenzivnem urjenju lahko dijak ustvarja samostojno.
Domače delo predstavlja vez med urami šolskega dela, utrjuje pomnenje in preprečuje pozabljanje vsebin pouka ter ohranja motivacijo za jezikovni pouk. Zato z domačimi nalogami ne uvajamo le tehničnega urjenja struktur (strukturalni dril) ali ozko usmerjene zaposlitve (prepisovanje, avtomatsko dopolnjevanje besedila in podobno). Dijaki naj urijo doma, kar so pri pouku že usvojili, ali delno usvojili. To pomeni, da bodo pri domači zaposlitvi ustvarjalno dopolnjevali besedilo, obnavljali po vzorcu ali samostojno oblikovali besedilo na določeno temo. Priporočamo tudi individualno usmerjene naloge, raziskovalne tehnike pri pridobivanju vsebin in skupinske naloge.
Medpredmetne povezave se uresničujejo v okviru pouka s pomočjo interdisciplinarnega akcijskega raziskovanja, s pomočjo interneta idr. (na primer: Beneška gotika v Slovenski Istri, raziskovalna naloga o dvojezičnih napisih, prospektih (J2), ...).
Pri vseh oblikah preverjanja znanja (sprotni, končni preizkus znanja; diagnostični test) iz italijanščine učitelj upošteva naslednja načela jezikovnega pouka:
Učitelj, poleg globalne sposobnosti sporočanja v italijanskem jeziku, preverja in ocenjuje tudi splošne in specifične sposobnosti dijaka za usvajanje tujega jezika, njegov trud in napredovanje. Pri jezikovnem preverjanju preverja dijakove učne dosežke iz štirih jezikovnih spretnosti (slušno/bralno; govorno/pisno) in ga z rezultati sproti seznanja. Kriterije ocenjevanja, s katerimi je dijak seznanjen, določa pred preverjanjem.
Preverjanje znanja pozitivno deluje na notranjo motivacijo, kadar in če dijaku omogoča, da pokaže vse zmožnosti jezikovne rabe in mu nudi povratno informacijo o napredovanju k zastavljenim ciljem. Preverjanje naj bo zato pozitivna izkušnja, gradi naj samozaupanje, naj bo del dialoga med učiteljem in dijaki, iz katerega bodo oboji potegnili najboljše. Biti mora notranjemotivacijsko in interaktivno. Preverjanje znanja in poučevanje sta tesno povezana in soodvisna. Kadarkoli dijak odgovori na vprašanje, ko poskuša uporabiti ali izgovoriti novo besedo, besedno zvezo ali strukturo, učitelj preverja njegovo znanje. Na ta način lahko učitelj vsako šolsko uro vrednoti sposobnosti oziroma znanje dijakov, istočasno pa lahko svoje znanje ocenjujejo tudi dijaki sami.
Preverjanje znanja ni vedno tudi ocenjevanje.
Preverjanje znanja je lahko neformalno ali formalno.
Dijak je pri pouku italijanščine ocenjen v skladu s Pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja.
Sodobne težnje pri preverjanju/ocenjevanju dijakovih izdelkov.
TRADICIONALNE METODE/TEHNIKE/STRATEGIJE PREVERJANJA |
NOVE TEŽNJE PRI PREVERJANJU IN OCENJEVANJU |
|||
1. POSREDNI (INDIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA |
|
1. NEPOSREDNI (DIREKTNI) NAČINI PREVERJANJA |
||
prirejena besedila
|
izvirna besedila
|
|||
2. ANALITIČNI PRINCIP - preverjanje posameznih jezikovnih elementov |
|
2. HOLISTIČNI PRINCIP - globalno preverjanje spretnosti |
||
|
|
|
||
3. NORMIRANI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV |
|
3. KRITERIJSKI PRINCIP VREDNOTENJA DOSEŽKOV |
||
določitev norme na podlagi vzorcev (najmanj tretjina pozitivnih dosežkov) |
stvarna slika učnih dosežkov |
postopno odpravljanje pomankljivosti |
||
4. PREVERJANJE DOSEŽKOV UČNE SNOVI IZ UČBENIKA |
|
4. PREVERJANJE STOPNJE OBVLADOVANJA GOVORNIH POLOŽAJEV V ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH (pragmatično preverjanje) |
||
5. ENOSMERNO PREVERJANJE |
|
5. DVO ALI VEČSMERNO PREVERJANJE |
||
učitelj |
dijak |
učitelj - dijak - dijak |
||
6. UPORABA TRADICIONALNIH TEHNIK PREVERJANJA |
|
6. UPORABA ALTERNATIVNIH TEHNIK PREVERJANJA |
||
testi objektivnega tipa |
testi subjektivnega tipa |
projektno delo |
tehnike samopreverjanja, (portfolio) | |
7. SUMATIVNO PREVERJANJE |
|
7. FORMATIVNO (sprotno) PREVERJANJE |
||
testi iz predelane snovi (sprotni, končni testi) |
diagnostični |
vrednotenje |
||
8. OBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA ZNANJA |
|
8. SUBJEKTIVNI TIP PREVERJANJA |
||
preizkusi znanj zaprtega/ odprtega tipa |
oblikovanje odgovorov, enogovornih/dvogovornih besedil |
|||
9. ŠTEVILČNO OCENJEVANJE |
|
9. OPISNO OCENJEVANJE |
||
opisi dosežkov v sporočanju in ocenjevalne lestvice posameznih ravni jezikovnih spretnosti |
Učitelj preverja dijakove dosežke formativno (sprotno) in sumativno (zaključno). Pri tem upošteva sodobne pristope in metode poučevanja italijanščine kot tujega in kot drugega jezika ter načela sodobne didaktike in pedagogike. Primera sprotnega preverjanja ustnega sporočanja in vrednotenje dijakovih pisnih izdelkov (v nadaljevanju učnega načrta) sta v pomoč učiteljem pri ocenjevanju dijakovih učnih dosežkov. Priporočamo pa tudi diagnostične teste, s pomočjo katerih ugotavljamo vrzeli v znanju ter teste (t.i. holistični testi) za celostno preverjanje vseh ravni sposobnosti in spretnosti.
Obvezni obliki preverjanja sta
*RAVNI ZNANJA |
IZGOVORJAVA |
SLOVNIČNA PRAVILNOST |
BESEDIŠČE |
DISKURZIVNA SPOSOBNOST |
SOCIOLINGVISTIČNA IN SOCIOKULTURNA SPOSOBNOST |
A1 |
Dijak ustrezno izgovarja in naglašuje znane izraze. Dela napake v glasovnih posebnostih [intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (acqua, sloveno itd), podvojeni soglasniki]. Sporočilo je še razumljivo. |
Oblikuje proste povedi. Prisotne so napake pri rabi osnovnih jezikovnih struktur (npr.:samostalnik/ pridevnik: spol, število; glagol: sedanjik itd.) in skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet). |
Dijak razpolaga s skromnim besediščem, ki je omejeno na najpogostejše besede in besedne zveze iz njegovega neposrednega življenjskega okolja. Pri oblikovanju sporočil ima še težave pri izbiri in rabi ustreznega besedišča. |
Dijak odgovarja na vprašanja s pritrjevanjem/zanikanjem ali s preprostimi povedmi. |
Prepoznava posamezne vedenjske vzorce (predstavljanje sebe in drugih, pozdravljanje, zahvaljevanje). |
A2 |
Dijak večino besed ustrezno izgovarja in naglašuje. Prisotne so posamezne napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (intonacija, poudarek, izgovorjava soglasniških sklopov (quando, sloveno itd.) in podvojenih soglasnikov). Sporočilo je razumljivo. |
Oblikuje proste povedi in zložene povedi (priredje). Dijak dela napake pri rabi zahtevnejših slovničnih struktur (zaimek, predlog, prislov, glagol: passato prossimo itd. ) in skladenjskih vzorcev. |
Besedišče je povezano z učenčevimi interesi, s čimer dijak izraža vsakodnevne jezikovne vzorce (Di dove sei? Sono di.. Ti piace questo? No, non mi piace. Dove vai ? A casa. Cosa fai oggi? ...) |
Oblikuje preprosta sporočila s prostimi stavki (izogiba se podrednim stavkom ).V razgovor se vključuje s kratkimi odgovori na vprašanja (kdo, kje, kdaj, zakaj, koliko, kako?) Pri iskanju nove besede ali besedne zveze poišče nebesedno nadomestilo. |
Razvija le nekaj vidikov sociolingvističnih sposobnosti:
|
B1 |
Dijak dela posamezne napake (izgovorjava podvojenih soglasnikov, poudarek), ki pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. |
Pri oblikovanju sporočil/ besedil dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. Dela posamezne napake pri rabi težjih slovničnih struktur in skladenjskih vzorcev (futuro nel passato, periodo ipotetico). |
Dijak razpolaga z ustreznim besediščem. Oblikuje preprosta sporočila/besedila s konkretno vsebino (učenčev izkustveni svet). |
V obliki krajših besedil izraža dejstva, posreduje navodila, opisuje, poroča o svojih preteklih izkušnjah in načrtih. Pri iskanju novega izraza si pomaga z opisom. |
Zaznava telesno govorico in splošne sporočanjske norme (običaji, navade), ki so v veljavi v italijanski kulturni tradiciji. S svojim ravnanjem ne povzroča nesporazumov s pripadniki ciljnega jezika. Je občutljiv do drugačnosti in sprejema kulturno različnost. |
B2 |
Dijak občasno dela napake pri izgovoru glasovnih posebnosti (poudarek, izgovorjava podvojenih soglasnikov) posebno pri neznanih besedah in besednih zvezah. |
Kljub napakam pri težjih slovničnih strukturah (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto...) je sporočilo jasno. Pri oblikovanju preprostih povedi dijak nima težav s skladnjo. |
V govornem položaju uporablja ustrezno besedišče, izraža svoje mnenje v zvezi s temami svojega interesnega področja in svoja čustvena stanja. |
Oblikuje koherentna besedila, v katerih podrobno opisuje, posreduje svoje mnenje, svetuje. |
Prepoznava interkulturne posebnosti pripadnikov ciljnega jezika. Spoznava stvarnost izven svojega izkustvenega območja. Spoštuje razlike med svojim svetom in svetom pripadnikov italijanske kulture. |
C1 |
Dijakova izgovorjava se močno približa izgovorjavi pristnega govorca. |
Besedilo je slovnično pravilno. Dijak dela le posamezne manjše napake. |
Pri oblikovanju zahtevnejših sporočil/besedil izbira najustreznejše besedišče Povzema vsebino povedanega (tudi s prevajanjem iz materinščine v italijanščino) |
Se primerno odziva v vseh govornih položajih. Izraža stališča, svetuje, prepričuje, oblikuje hipoteze, razrešuje probleme, vrednoti. Obvlada strategije sporočanja. |
Si uzavešča vrednote in znanja , ki so povezana s poznavanjem zgodovinskih, kulturnih, geografskih, ekonomskih, političnih, demografskih značilnosti pripadnikov ciljnega jezika. Odpravlja morebitne predsodke, veljavne stereotipe in negativno razpoloženje do vsega, kar ne sodi v lastno kulturo. Gradi osnovo za medkulturno izmenjavo, s posebnim poudarkom na prihodnje skupno življenje v Evropi. |
Ravni opredeljuje dokument Sveta Evrope *Common European Framework of Reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe)
C1 (raven zaključnega izpita).
Pri vrednotenju dijakovih pisnih izdelkov (besedil) naj učitelj ocenjuje po kriteriju sporočilnosti, organiziranosti in jezikovne pravilnosti.
KRITERIJI |
A1 |
A2 |
B1 |
B2 |
C1 |
SPOROČILNOST |
Dijak oblikuje zelo preproste povedi. Svoja stališča izraža z naštevanjem podatkov in dejstev. |
Pisni izdelek delno ustreza sporočilnemu namenu Razpoznavna je osnovna misel besedila, v okviru katerega dijak posreduje dejstva, opisuje, našteva. Nebistveni podatki in nepotrebna ponavljanja mestoma otežujejo razumevanje besedila. |
Sporočilo je jasno, dijak je zadostil zahtevam naloge. Razvija misel na preprost način. Besedilo ni problemsko predstavljeno; dijak sicer posreduje svoja stališča, vendar jih ne utemeljuje. Pri oblikovanju besedila dijak upošteva načela ustreznosti in primernosti glede na zvrst. |
Dijak dobro sporoča v pisni obliki. V besedilu primerno razvija temo. Pri izražanju svojih stališč v zvezi z vsebinami svojega interesnega področja, ki jih ustrezno ponazarja s konkretnimi primeri, je natančen. |
Pisni izdelek je sporočilno ustrezen. Dijak na izviren način razvija temo. Pri tem izraža stališča, svetuje, primerja, prepričuje, oblikuje hipoteze, razrešuje probleme, vrednoti...; Je natančen pri oblikovanju svojih stališč, ki jih oblikuje na različne načine, ko želi poudariti pomen misli ali razliko izraženih mnenj. |
ORGANIZIRANOST |
Zgradba besedila je preprosta . Dijak oblikuje proste povedi s pogostim ponavljanjem besed in besednih zvez. |
Opazen je učenčev poskus členitve besedila, zato je občasno vidna povezanost med zunanjo in notranjo zgradbo. Dijak se izogiba rabi kohezivnih elementov besedila. |
Besedilo je primerno razčlenjeno, čeprav so opazni grobi prehodi med vsebinskimi sklopi. Dijak občasno neprimerno uporablja kohezivne elemente (npr. pri subordinaciji). |
Notranja in zunanja zgradba besedila ustreza besedilni vrsti in namenu. Besedilo je primerno členjeno v uvod, jedro in zaključek. Dijak ustrezno rabi pretežno vse kohezivne elemente. |
Zunanja in notranja zgradba sta jasno zasnovani in logični. Besedilo je ustrezno razčlenjeno. |
JEZIKOVNA PRAVILNOST |
Prisotne so napake tudi pri uporabi osnovnih slovničnih struktur, skladenjskih vzorcev (vrstni red stavčnih členov: osebek/ povedek/ predmet) in pravopisnih posebnosti. Dijak ima skromni besedni zaklad: uporablja pretežno izraze in besedne zveze, ki jih je usvojil pri pouku. |
Oblikuje proste in zložene povedi (priredje) z napakami pri zahtevnejših slovničnih strukturah (napačna raba zaimkov, predlogov, prislovov, glagola itd.) in skladenjskih vzorcih. Pri pisnih izdelkih so občasne še prisotne napake. Besedišče je povezano z učenčevimi interesi: dijak uporablja običajne jezikovne vzorce, ki jih je osvojil pri pouku. |
Dijak dela posamezne napake pri težjih slovničnih strukturah (futuro nel passato, periodo ipotetico) in pri pravopisnih posebnostih. Napake pa ne vplivajo na razumljivost sporočila. Dijak razpolaga z usteznim besediščem. |
Napake so le občasne (preposizioni, congiuntivo, condizionale composto...). V besedilu dijak uporablja ustrezno besedišče, ki ga srečuje v učbenikih, v časopisih in revijah. |
Skladno z načeli ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti oblikuje daljša besedila s posameznimi lažjimi napakami. Razpolaga z bogatim besediščem: obvlada številne sopomenke in njihove pomenske odtenke skladno z načeli besedilnosti in jezikovno zvrstjo. |
Učitelj na osnovi predlaganih kriterijev preverja naslednje vrste besedil:
VRSTE BESEDIL |
A1 |
A2 |
B1 |
B2 |
C1 |
|
DVOGOVORNA BESEDILA |
|
X |
X |
X |
X |
X |
opis |
X |
X |
X |
X |
||
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
||
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
||
obnova |
X |
X |
X |
X |
||
pisni sestavek po vzorcu |
X |
X |
X |
X |
||
ENOGOVORNA BESEDILA |
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
x |
x |
x |
x |
||
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
x |
|
|
x |
x |
x |
x |
||
|
x |
x |
x |
x |
||
daljši pisni sestavek |
X |
X |
X |
|||
|
x |
x |
x |
|||
|
x |
x |
x |
|||
|
x |
x |
||||
|
x |
x |
||||
spis o umetnostnem besedilu |
X |
Katalogi znanj
1992: Katalog znanja italijanskega jezika kot drugega jezika v srednjih šolah narodno mešanega območja Obale - začetni in nadaljevalni program, ZRSŠŠ, Ljubljana
1997: Predmetni izpitni katalog za maturo: Italijanski jezik kot tuji jezik in jezik okolja, Republiški izpitni center, Ljubljana
Tuji učni načrti
1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per il biennio delle scuole secondarie di secondo grado in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italija)
1994: Programmi di insegnamento dell'italiano per le scuole medie in lingua tedesca, Bolzano/Bozen (Italia)
Departement for Education HMSO, 1995: The national curriculum, Modern Foreign Languages
The Scottish Office, Education Department, Curriculum and Assessment in Scotland - National Guidlines
1993: Curriculum Resource Handbook, English as a Second Language, Kraus International Publication, USA
Publikacije Sveta Evrope
Common European Framework of reference for Language Learning and Teaching, Language Learning for European citizenship, 1996: Council of Europe
November 1996: A Common European Framework of reference, Language learning for European citizenship: Modern Languages, Learning, Teaching, Assessment - Guide for Teachers,Teachers trainers, Examiners, Curriculum developers, Learners in upper secondary education, Council for Cultural co-operation, Education Committee
Language for work and life 1996: The Council of Europe and vocationally oriented language learning, Council of Europe
DE' PARATESI, N.G. 1994: Livello soglia, Council of Europe
SHEILS, J. 1991: La communication dans la classe de langue, Council of Europe
1991: Objectifs de l'apprentissage des langues vivantes, Contenu et portée, Niveaux, Counseil de l' Europe
VAN EK, A. TRIM, J.L.M. 1996: Vantage level, Council of Europe
Didaktika pouka drugega jezika
AAVV, 1987: Glottodidattica, principi e realizzazioni, La Nuova Italia
BRASCA, L. ed altri 1986: Progetto lettura, La Nuova Italia
ČOK, L. 1993: Usvajanje maternega, drugega in tujega jezika. Jezik tako in drugače, Zbornik 1. kongresa Društva
ČOK, L. 1990: Contributo alla didattica della lingua come lingua seconda, Linguistica XXX, Filozofska fakulteta, Ljubljana
ČOK, L. 1996: L'insegnamento/apprendimento delle lingue seconde nell'Istria Slovena. L'italiano. - Activity Packs for language Teachers, Università di Udine/Univerza v Ljubljani, Kappa Vu/ Udine
DE BEAUGRANDE, R. A. in DRESSLER, W. U. 1981: V prevodu DERGANC, A. in MIKLIČ, T., Uvod v besediloslovje, Park, 1992, Ljubljana
GNAMUŠ KUNST, O. 1983: Govorno dejanje- družbeno dejanje, Pedagoški inštitut pri Univerzi, Ljubljana
HATCH, E. 1978: Second Language Acquisition and Second language Learning, A book of reading Rowley, Newbury House
Skupina avtorjev, 1994: Učenje tujih jezikov. Uporabno jezikoslovje, Ljubljana. Uredila Meta Grosman
Skupina avtorjev, 1994: Učiti drugi/tuji jezik: kje, koga, kako? Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Uredila Lucija Čok za Uporabno jezikoslovje, Ljubljana, str.120-130
Skupina avtorjev, 1998/5: Usvajanje in učenje jezika, ŠTRUKELJ, J.: Uporabno jezikoslovje
1998/6: Jezikovne tehnologije. KAČIČ, Z. : Uporabno jezikoslovje
1998: Jezik za danes in jutri. ŠTRUKELJ, J: Uporabno jezikoslovje