KATALOG ZNANJA

SLOVENŠČINA KOT DRUGI JEZIK

POKLICNO-TEHNIŠKO IZOBRAŽEVANJE
ŠOLE Z ITALIJANSKIM UČNIM JEZIKOM NA NARODNO MEŠANEM OBMOČJU SLOVENSKE ISTRE

210 UR 

sprejeto na strokovnem svetu RS za splošno izobraževanje 11.2.1999

VSEBINA:

1. OPREDELITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

3. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE

 3.1 JEZIKOVNI POUK

 A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

 B) Razčenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

3.2 POUK KNJIŽEVNOSTI

 A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

 B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

 C) Vsebine

4. STANDARDI

5. DIDAKTIČNA NAVODILA 

6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

1. OPREDELITEV PREDMETA

Slovenščina je drugi jezik teh dijakov, zato so cilji in vsebine drugačni kot pri materinščini (italijanščini). Obenem pa je njihov državni jezik, zato ustrezno obvladovanje slovenščine dijakom omogoča vključevanje v ožje dvojezično in širše družbeno okolje ter lasten osebni razvoj, zaznamovan z večkulturnostjo.

Dijaki se pri njem usposabljajo za ustrezno, razumljivo, pravilno in učinkovito govorno in pisno sporazumevanje v najrazličnejših okoliščinah, za izražanje spoznanj o sebi in svetu, za doživljanje in razumevanje besedne umetnosti v slovenskem jeziku iz različnih dob in estetskih usmeritev, za dojemanje slovenskega jezika kot državnega jezika v Republiki Sloveniji in enega od razvitih sodobnih jezikov. Ob tem pridobivajo tudi širšo kulturno razgledanost ter oblikujejo etične, estetske, moralne idr. vrednote v svojem osebnem vrednostnem sestavu.

Učni načrt nadgrajuje učni načrt za pouk slovenščine v 3-letnih poklicnih šolah z italijanskim učnim jezikom na narodno mešanem območju Slovenske Istre.

ŠTEVILO UR

Predmetu slovenski jezik in književnost je namenjenih 210 ur pouka, in sicer 105 ur letno (po 3 ure tedensko) v I. in II. letniku.

Jezikovni pouk in pouk književnosti sta v skladu z naravo obravnavanih vsebin dve samostojni, vendar povezani področji. Skupno jima je temeljno didaktično izhodišče, da se pri obeh spodbuja slušna, govorna, bralna in pisna zmožnost učencev, potrebna za sprejemanje in tvorjenje različnih besedil; to izhodišče se uresničuje v njunem povezovanju na ravni ciljev in vsebin, ki so za to najbolj primerni (npr. dijakovo tvorjenje ustnih in pisnih besedil pri jezikovnem pouku in pouku književnosti, poslušanje in branje ter razumevanje in vrednotenje besedil, uporaba in razlaganje strokovnih izrazov, izbira ponazarjalnih zgledov). 

Delu z neumetnostnimi besedili je zaradi posebnih razlogov (vplivanju/interferenc iz materinščine, slabšemu predznanju dijakov iz narodnostno mešanih družin) namenjenih 70 % pouka, delu z umetnostnimi besedili iz slovenske književnosti pa 30 % pouka. Neumetnostna in umetnostna besedila so zaradi različnega pristopa k obravnavi predstavljena ločeno v učnem načrtu in v didaktičnih priporočilih.

Zaradi preglednejše predstavitve posebnosti ciljev in vsebin ter za lažje razumevanje učnega načrta sta področji po navedbi splošnih ciljev predstavljeni ločeno. Povezave so deloma nakazane v didaktičnih navodilih.

2. SPLOŠNI CILJI PREDMETA

1. Dijaki se zavedajo, da je slovenski jezik državni jezik v Republiki Sloveniji, poznajo položaj italijanščine/materinšččine in madžarščine v Republiki Sloveniji ter položaj slovenskega jezika v zamejstvu. Zavedajo se pomembne vloge slovenskega jezika v njihovem družbenem in osebnem življenju, zato imajo do njega pozitivno razmerje.

2. Dijaki razvijajo zmožnost sporazumevanja v slovenskem knjižnem jeziku. Poznajo tudi sistemske zakonitosti slovenskega knjižnega jezika in se zavedajo njihovega pomena, zato jih zavestno vključujejo v svoja besedila. Znajo presoditi, ali je v danih sporazumevalnih okoliščinah ustrezna raba knjižnega ali neknjižnega jezika.

3. Dijaki razvijajo zmožnost pogovarjanja, poslušanja (gledanja) in branja različnih besedil ter ustnega in pisnega izražanja. Spoznavajo priložnosti za rabo J1 (italijanščine) ali J2 (slovenščine) in jezikovno lojalnost ter tako relativizirajo svoja enocentrična stališča. Sodelujejo v pogovorih, poslušajo ali gledajo in berejo različna besedila ter ustno in pisno izražajo svoja čustva, doživetja, stališča ali svoje misli. Znajo se sporazumevati o strokovnih zadevah s sodelavci, strankami in poslovnimi partnerji. Različna besedila poslušajo in berejo razmišljujoče in kritično; besedila vrednotijo z različnih vidikov ter prepoznavajo morebitno manipulativnost.

Pod učiteljevim vodstvom sistematično opazujejo, razčlenjujejo in opisujejo temeljne prvine besedno-slovnične sestave zapisanega neumetnostnega besedila. Z različnimi govorci se pogovarjajo vljudno in strpno ter spoštujejo mnenje drugih.

Dijaki tvorijo ustrezna, razumljiva in jezikovno pravilna ustna in pisna besedila v slovenskem knjižnem jeziku. Ob sistematičnih jezikovnih vajah odpravljajo vplivanja/interference iz materinščine.

4. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književnosti; ob branju, pogovorih in interpretaciji umetnostnih besedilih oblikujejo lasten sistem kulturnih, družbenih in estetskih vrednot.

5. Dijaki sistematično in funkcionalno (v povezavi z literarnimi deli) spoznavajo temelje literarne teorije in zgodovino slovenske književnosti. Pri tem si pomagajo z vsebinami iz materinščine, zgodovine, umetnostne zgodovine, verstev..., ki jih potrebujejo za razumevanje in razvrščanje književnih pojavov.

6. Dijaki razvijajo zmožnost literarnega branja leposlovnih del tudi z lastno tvornostjo: ustvarjalnim in poustvarjalnim pisanjem, glasnim interpretativnim branjem in recitiranjem leposlovnih besedil.

7. Dijaki razvijajo pozitivno razmerje do slovenske književne ustvarjalnosti pri raznovrstnih dodatnih šolskih in obšolskih dejavnostih po lastni izbiri (pripravljanje razrednih recitalov, lestvic priljubljenih knjig, pripravljeni obiski kulturnih prireditev, seznanjanje z literarnimi nagradami, sodelovanje pri tekmovanju za Cankarjevo priznanje itn.).

8. Dijaki ob branju, interpretaciji in razvrščanju literarnih besedil ter primerjanju z besedili v italijanski književnosti (ki jih spoznajo pri pouku materinščine), sooblikujejo lastni sestav kulturnih in družbenih vrednot: etičnih, estetskih in spoznavnih. 

3. OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE  

3.1 JEZIKOVNI POUK

A) Funkcionalni in izobraževalni cilji

FUNKCIONALNI CILJI

1 Dijaki sprejemajo in razčlenjujejo ustna in pisna neumetnostna besedila -- poslušajo (in gledajo) pogovore in govorne nastope ter berejo uradna, strokovna in publicistična besedila.

 - Pridobivajo si različne informacije, spoznavajo slovensko kulturo ter bogatijo svoje osebno in poklicno življenje.

  • Razmišljujoče in kritično sprejemajo besedila ter tako razvijajo zmožnost logičnega mišljenja, sklepanja, vrednotenja in utemeljevanja, pa tudi spoštovanja drugačnega mnenja.

  • Zapisana besedila tudi besedno-slovnično razčlenjujejo; pri tem nadgrajujejo svoje jezikoslovno znanje, pridobljeno pri pouku slovenščine in materinščine v 3-letni poklicni šoli.

    2 Dijaki tvorijo ustna in pisna neumetnostna besedila -- se pogovarjajo in govorno nastopajo ter pišejo uradna in strokovna besedila.

  • Spoznavajo, da lahko s pogovarjanjem miroljubno rešujejo probleme v različnih življenjskih položajih; uzavestijo si načela dvogovornega sporazumevanja ter si krepijo samozavest in zmožnost spoštovanja drugačnega mnenja.

  • Spoznavajo, da sta govorjenje in pisanje zapleteni miselni in ustvarjalni dejavnosti, na kateri se je treba pripraviti; zato so pri tvorjenju besedil natančni in sistematični, zavedajo pa se tudi pomena ozaveščenosti o slovenskem jeziku ter potrebe po nadaljnjem jezikovnem izpopolnjevanju in samostojni rabi jezikovnih priročnikov.

    3 Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku njiževnosti.

  • Doživljajo in opazujejo poimenovalno, upovedovalno, izrazno in estesko pestrost slovenskega knjižnega jezika.

    IZOBRAŽEVALNI CILJI

    1 Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzemajo tipične lastnosti besedilnih vrst, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

    2 Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti.

    3 Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji  novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

    4 Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti. 

    5 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti. 

    B) Razčlenitev operativnih ciljev (po letnikih)

    FUNKCIONALNI CILJI

    1 Dijaki sprejemajo in tvorijo ustna besedila.

    1.1 Dijaki poslušajo in gledajo posnete pogovore ter sami pripravijo podobne pogovore.

    1. 

    		 2.

    1.   Poslušajo (in gledajo) posnete pogovore, in sicer:

     - intervju, 

     - pogajalni pogovor,

     - prepričevalni pogovor, 

    - uradne pogovore s strankami in poslovnimi partnerji.

    1.1 Po poslušanju:

     - poročajo o pogovoru -- o govorcih, času in prostoru ter temi (temah) pogovora; povzamejo temeljne misli in sklepe pogovora;

     - izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost pogovora; svoje mnenje utemeljijo;

     - povedo, ali je bil pogovor raziskovalen, pogajalen ali prepričevalen, uraden ali neuraden; svoje mnenje utemeljijo.

    1.2 Po ponovnem poslušanju razčlenjujejo in vrednotijo način pogovarjanja (tj. način vodenja pogovora in odzivanja govorcev, njihovo nebesedno govorico in čustveno stanje, medosebno čustveno razmerje)

     

    in ustreznost, vljudnost, učinkovitost, razumljivost in jezikovno pravilnost replik govorcev.

    2 Sami pripravijo podoben pogovor z vnaprej pripravljeno temo; pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

     Sošolci presojajo njihov govorni nastop.

    1.2 Dijaki poslušajo (in gledajo) govorne nastope ter sami govorno nastopajo.

    1.

     2.

    1.   Poslušajo (in gledajo) naslednje govorne nastope:

     - radijsko/televizijsko predstavitev osebe,

     - radijsko/televizijsko poročilo

    		 - radijsko/televizijsko oceno/kritiko,

    - radijsko/televizijsko reportažo,

    1.1 Po poslušanju:

     - navedejo vrsto in temo besedila,  

     - poročajo o govornem nastopu -- o govorcu in naslovniku; obnovijo/povzamejo vsebino besedila oziroma citirajo govorca;

     - izrekajo svoje doživljanje poslušanega in svoje stališče do poslušanega ter vrednotijo resničnost in zanimivost poslušanega; svoje menje utemeljijo. 

     - razčlenjujejo in vrednotijo način govorjenja (npr. izreko, nebesedno govorico);

     - vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste,

     - pogovarjajo se o fazah govornega nastopanja (o fazah sporočanja).

    2 Sami govorno nastopajo (z vnaprej pripravljeno temo); pri tem upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti (pazijo tudi na zborno izreko).

     Sošolci presojajo govorni nastop, nastopajoči pa zagovarja svoje nastopanje (tudi svojo izgovorjavo).

    2 Dijaki sprejemajo in tvorijo pisna besedila.

    2.1 Dijaki berejo uradna in javna besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

    1.

     2.

    1 Berejo in razčlenjujejo naslednja besedila:

     - uradno izjavo, prijavo in pritožbo, 

     

    - javno vabilo, zahvalo, pismo,

    - upravno odločbo/pogodbo.

    1.1 Po branju:

     - navedejo vrsto in temo besedila,

     - navedejo tvorca in naslovnika, njuno družbeno vlogo, družbeno in čustveno razmerje ter svojo določitev utemeljijo;

     - razmišljajo o zaželenem učinku besedila na naslovnika ter predvidijo dejanski učinek; svoje mnenje utemeljijo;

     - navedejo bistvene podatke iz besedila;

     - podčrtajo jezikovne prvine, tipične za besedilno vrsto, ter vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilne vrste; 

      - uradna besedila primerjajo z ustreznimi neuradnimi;

     - vrednotijo ustreznost/vljudnost in učinkovitost besedila; če je potrebno, besedilo popravijo -- svoje popravke utemeljijo.

    2 Sami tvorijo podobna besedila (lahko jih pišejo tudi na računalnik); pri tem upoštevajo načela ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.
    Svoja besedila primerjajo in presojajo.   

    3 Isto govorno dejanje uresničujejo na različne načine; istofunkcijskim načinom določajo ustrezne sporazumevalne okoliščine in vrednotijo njihovo vljudnost in učinkovitost.

    2.2 Dijaki berejo strokovna in publicistična besedila ter sami tvorijo podobna besedila.

    1 Berejo naslednja besedila:

     - (časopisno) poročilo in (časopisno) obvestilo, 

     - oznako osebe, 

     - življenjepis,

    - poljudnoznanstveni članek,

    - časopisno oceno/kritiko,

    1.1 Po prvem branju:

     1) navedejo tvorca in naslovnika ter temo besedila; obnovijo/povzamejo vsebino, citirajo avtorjeve besede;

     2) v besedilu poiščejo določene podatke (se znajdejo v njem);
    opazujejo grafično oblikovanost besedila in ubesedujejo nebesedne dele besedila (npr. grafikone, preglednice, zemljevide ipd.);

     3) izrekajo svoje doživljanje prebranega in svoje stališče do prebranega ter vrednotijo resničnost in zanimivost besedila; svoje menje utemeljijo;

     4) razmišljajo o zaželenem učinku propagandnega besedila na naslovnika in previdijo dejanski učinek.

    1.2 Po drugem branju razčlenjujejo besedno-slovnično sestavo besedila:

     1) besedilu določijo

     - besedilno vrsto,

     - funkcijsko zvrst,

     

    - prevladujoči slogovni postopek,

    - prevladujoče ubeseditveno stališče

     ter vodeno povzamejo tipične lastnosti obravnavane besedilne vrste, funkcijske zvrsti, slogovnega postopka in ubeseditvenega stališča. 

     2) določijo število povedi v besedilu/odlomku; prepoznajo njihovo povezanost ter določijo vrsto povezanosti, in sicer:

     - slovnično (npr. v povedi določijo navezovalne/napovedovalne prvine in jim poiščejo nanašalnice v sosednjih povedih),

  •  pomensko (določijo vrsto razmerja med povedmi, npr. naštevalno/časovno/vzročno/pojasnjevalno, in ga izrazijo z veznikom ter tako povedi združujejo v dvostavčno poved), 

  • obvestilno (v povedi določijo znane in nove podatke, torej členijo

     poved na izhodišče in jedro);

    3) izbrani povedi določijo:

    		  

     - vezanost na sporazumevalne okoliščine (v besedilu podčrtajo zunanje kazalnike in jim določijo nanašalnice v sporazumevalnih okoliščinah), 

     - dobesedni pomen in smisel, 
  • stavčno in stavčnočlensko zgradbo,

  • pomensko podstavo; 


     4) izbranim besedam/besednim zvezam določijo:

    - slovarski in sobesedilni pomen,

     - so-/proti-/nad-/podpomenke, člane iste besedne družine;
    sopomenkam določijo ustrezne sporazumevalne okoliščine,

     - slogovno vrednost (v besedilu in slovarju) in ustrezne sporazumevalne okoliščine,

     - izvor (slovenske, prevzete),

     - besedno vrsto in temeljne oblikoslovne kategorije,

    - stavčnočlensko vlogo,

    - tvorjenost, tvorjenkam pa besedotvorne morfeme in približno 

     skladenjsko podstavo;

    5) v besedilu podčrtajo stalne besedne zveze ter jim določijo pomen in vlogo; pojasnijo tudi pomen in rabo drugih stalnih besednih zvez;

      

    6) v besedilu podčrtajo strokovne izraze;

    7) strokovno besedilo primerjajo z umetnostnimi besedili in drugimi neumetnostnostnimi besedili ter prepoznavajo značilnosti strokovnih besedil.

    1.3 Vrednotijo ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost besedila; popravijo neustreznosti/nerazumljivosti/nepravilnosti v besedilu ter svoje popravke utemeljijo.

    1.4 Pogovarjajo se o fazah pisnega sporočanja.  

    2 Sami pišejo podobna besedila, npr.:

     - oznako osebe,

     - življenjepis,

    - strokovno poročilo,

    - zapisnik.

      Pri pisanju upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

     Nekatera besedila lahko pišejo na računalnik ter jih grafično oblikujejo; izdelujejo tudi nebesedna vidna sporočila (preglednice, grafikone ipd.).

     Svoja besedila primerjajo in presojajo.

     

    3 Dijaki jezikovno-stilno interpretirajo reprezentativna umetnostna besedila, obravnavana pri pouku književnosti.

    IZOBRAŽEVALNI CILJI

    1 Ob obravnavi besedil dijaki vodeno povzamejo tipične lastnosti besedilnih vrst, funkcijskih zvrsti, slogovnih postopkov, besednih vrst, stavčnih členov ipd.

    2 Ob besedno-slovnični razčlembi zapisanih besedil dijaki sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter njihovih bistvenih značilnosti, in sicer: sporočanjskih, besedoslovnih, stilističnih, oblikoslovnih, skladenjskih, besediloslovnih in besedotvornih pojmov.

    3 Dijaki iz definicij in opisov spoznavajo temeljne jezikoslovne pojme, jih prepoznavajo v obravnavanih besedilih ter uporabljajo pri interpretaciji novih besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah.

    4 Dijaki poglabljajo svojo jezikovno ozaveščenost s spoznavanjem vloge in položaja slovenskega jezika v sodobnosti.

    1.

     2.

    Spoznavajo socialne zvrsti in podzvrsti ter okoliščine za njihovo rabo.

     

    Spoznavajo pragmatične in jezikovne lastnosti funkcijskih zvrsti.

    Spoznavajo načela jezikovne politike in kulture v R Sloveniji ter primerjajo uresničevanje teh načel v R Sloveniji in v državah Evropske skupnosti.

    Seznanijo se s sodobnimi jezikovnimi priročniki (SP, SSKJ, Etimološkim slovarjem , slov.-it, it.-slov.slovarjem) ter se jih naučijo uporabljati.

     

    5 Dijaki sistematično spoznavajo temeljna pravorečna in pravopisna pravila slovenskega knjižnega jezika, kar prispeva k njihovi jezikovni kultiviranosti.

     1.

     2.

    1 Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravorečna pravila:

    - glasove slovenskega knjižnega jezika,

    - naglasno mesto in trajanje naglašenega samoglasnika,

    - razlike med slovenščino in materinščino v glasoslovju,

    - pravilno intonacijo in stavčni poudarek (tudi primerjalno z materinščino),

    2 Dijaki sistematično spoznavajo naslednja temeljna pravopisna pravila:

    - deljenja,

    - rabo ločil (tudi primerjalno z materinščino),

    - pisanja skupaj in narazen oziroma z vezajem.

    3.2 POUK KNJIŽEVNOSTI 

    A) Funkcionalni in izobraževalni cilji 

    FUNKCIONALNI CILJI

    1 Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja. 

    1.1 Dijaki berejo in interpretirajo obvezna in prostoizbirna literarna besedila (izražajo doživljanje, razumevanje in vrednotenje).

    1.2 Dijaki berejo, interpretirajo in raziskujejo (primerjajo, razvrščajo, vrednotijo) obvezna in prostoizbirna literarna besedila.

    2 Dijaki razvijajo sposobnost literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil. 

    2.1 Dijaki govorno interpretirajo literarna besedila

     - v govornem nastopu,

     - z recitiranjem/deklamiranjem.

    2.2 Dijaki pišejo drugotna besedila ob prebranih literarnih delih.

    2. 3 Dijaki se poskušajo v ustvarjalnem pisanju.

    IZOBRAŽEVALNI CILJI

    1 Dijaki samostojno povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri.

    2 Literarnozgodovinsko in literarnoteoretsko znanje uporabljajo pri interpretaciji besedil in pri njihovih medsebojnih primerjavah. 

    3 Opisujejo in definirajo temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme.

    4 Dijaki širijo literarno in splošno razgledanost z ekskurzijami, s spoznavanjem sodobnega literarnega in kulturnega življenja.

    B) Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev (po letnikih)

    FUNKCIONALNI CILJI

    1 Dijaki v dialogu razvijajo sposobnost literarnega branja.

    1.

    2.

    1.1 Dijaki berejo in interpretirajo literarna besedila:

     - besedila iz slovenske književnosti od Brižinskih spomenikov do slovenske moderne,

     - besedila po prosti izbiri,

     - besedila za domače branje

     - besedila iz slovenske književnosti od moderne do slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja,

     - besedila po prosti izbiri,

     - besedila za domače branje.

    1.1.1 Po prvem branju dijaki izrazijo svoje prvotno (celostno) doživetje prebranega besedila: občutja, predstave, mnenja, zaznave.

    1.1.2 Ob ponovnem poglobljenem branju razčlenjujejo literarna besedila in dopolnjujejo prvotno doživetje s poglobljenim razumevanjem (obnavljajo, povzemajo, prevajajo v neumetnostni jezik, pojasnjujejo pomene, domnevajo, povezujejo svoja opažanja z znanjem, primerjajo, razvrščajo, poimenujejo opažene sestavine) s pomočjo navedenih  prvin za interpretacijo:

     - pretežno vodeno opazujejo, poimenujejo in razčlenjujejo motivno-tematske, idejne in oblikovno-kompozicijske sestavine ter razumejo njihovo vlogo v besedilu,

    		- pretežno samostojno opazujejo, poimenujejo in razčlenjujejo motivno-tematske, idejne in oblikovno-kompozicijske sestavine ter razumejo njihovo vlogo v besedilu,

     - ob danem besedilu se pri razčlenjevanju navajajo sklicevati na primerne vire,

     - ob danem besedilu se pri razčlenjevanju navajajo sklicevati na primerne vire.

    1.1.3 Dijaki vrednotijo spoznavne, etične in estetske sestavine literarnih del:

      - ob pomoči navajajo zunajliterarne argumente   (se sklicujejo na pričakovanja, izkušnje, znanje),

    - pretežno samostojno navajajo en znotrajliterarni argument  (svojo sodbo utemeljijo s strukturno prvino besedila),

     - pretežno samostojno navajajo zunajliterarne argumente,

     - pretežno samostojno navajajo dva ali več znotrajliterarnih argumentov.

    1.1.4 Dijaki pri domačem branju interpretirajo daljša literarna besedila v celoti. Njihova interpretacija vsebuje ubeseditve doživljanja in vrednotenja prebranih del skladno z etapnimi cilji.

     - Svoja opažanja izražajo v dnevniku branja, v obnovah in oznakah.

     - Pri poročanju se sklicujejo na primerno spremno besedo.

     - Samostojno razčlenjujejo eno ključno prvino literarnega besedila.

    - Svoja opažanja izražajo v dnevniku branja ali kritičnem poročilu.

     - Pri poročanju se sklicujejo na primerno spremno besedo.

    - Pretežno samostojno razčlenjujejo več prvin prebranega literarnega besedila.

    1.1.5 Dijaki širijo recepcijsko sposobnost z gledanjem, poslušanjem, primerjanjem in vrednotenjem medijskih predelav literarnih besedil.

    2. Dijaki razvijajo sposobnost literarnega branja in pisanja s tvorjenjem ustnih in pisnih besedil.

    2.1 Govorjenje

    1.

    2.

     2.1.1 Dijaki najmanj enkrat v šolskem letu pripravijo govorni nastop o poljubnem literarnem besedilu, upoštevajoč zakonitosti govornega nastopanja, ki jih spoznajo pri jezikovnem pouku:
    - poročajo o prebrani knjigi (zgodba, osebe, čas, prostor, kontekst; mnenje); - poročajo o prebranem delu in ga vrednotijo.

     2.1.2 Deklamirajo/recitirajo najmanj eno pesem po lastni izbiri.

    2.2. Pisanje besedil ob prebranih literarnih delih

    1.

    2.

    Dijaki pišejo drugotna besedila, v katerih opisujejo in komentirajo svoje bralno doživetje:
  • doživljajske spise, vezane na prebrana besedila,
  • obnove,
  • oznake,
  • dnevnike branja, in preproste pisne interpretacije, osredotočene na eno tipično prvino prebranega besedila (npr. na oznako osebe, glavni motiv, idejo...),
  • (poskus) pisne interpretacije prebranih besedil, ki vsebujejo razumevanje in vrednotenje z uvodom, jedrom in zaključkom; uporaba primerne terminologije,
  • poročilo o enem oziroma dveh domačih branjih z upoštevanjem primernih spremnih besed.

    2.3. Poskusi ustvarjalnega pisanja

    1.

    2.

    Dijaki pišejo domišljijske spise, dopisujejo dele besedil, iščejo naslove...

    IZOBRAŽEVALNI CILJI

    1.

    2.

    1. Dijaki povzemajo bistvene značilnosti literarnozgodovinskih obdobij in smeri:
  • od Brižinskih spomenikov do slovenske moderne,
  • od slovenske moderne do slovenske književnosti druge polovice 20. stoletja,

    2. Literarnozgodovinsko znanje uporabljajo pri interpretaciji literarnih besedil:
  • prepoznavajo pripadnost besedila določenemu obdobju oziroma smeri,
  • na podlagi zbranih podatkov primerjajo med seboj besedila raznih avtorjev.

    c) VSEBINE

    1. LETNIK

    3. Ob branju besedil opisujejo in definirajo temeljne literarnozgodovinske in literarnoteoretske pojme, navedene v rubriki Pojmi, prvine za interpretacijo (podpoglavje C; Vsebine). Na podlagi znanih pojmov in prvin za interpretacijo besedila vrednotijo.

    4. Na ekskurziji po slovenskem etničnem in kulturnozgodovinskem prostoru, povezani z obravnavanimi besedili in avtorji, se dijaki seznanjajo z avtentičnim literarnim in kulturnozgodovinskim okoljem.

    Obvezna besedila in obdobja

    Pojmi, prvine za interpretacijo

    Prostoizbirna besedila, predlogi

    Srednji vek
    Brižinski spomenik II.

    Slovenska reformacija, protireformacija in barok

    Obnovitev znanj iz 3. lenika 3-letnega programa (Trubar; Proti zidavi cerkva)

    Dalmatin; Biblija (odlomek)

    Svetokriški; Na noviga lejta dan (odlomek)

    Slovenska slovstvena folklora

    Obnovitev zananja iz 3-letnega programa

    Od lepe Vide

    Kurent

    Ljudska: Kralj Matjaž v primerjavi z Menartovo: Kri

    Razsvetljenstvo na Slovenskem

    Obnovitev znanj iz 3-letnega programa (Vodnik, Linhart)

    Vodnik; Nemški in kranjski konj

    Romantika na Slovenskem

    Obnovitev znanj iz 3-letnnega programa

    Prešeren: Krst pri Savici (Krst, 2 stanci)

    Prešeren: Sonetni venec (1. in 15. sonet)

    Prešeren: Zdravljica

    Med romantiko in realizmom na Slovenskem

    Obnovitev znanj iz 3-letnega programa

    Tavčar: Visoška kronika

    Simon Jenko: Obrazi (1., 5., 13.)

    Simon Gregorčič: Človeka nikar

    Anton Aškerc; Mejnik

    Domače branje:

    France Prešeren: Krst pri Savici

    Ivan Tavčar: Visoška kronika

    ali besedilo po prosti izbiri

    Kulturnozgodovinski oris, vsebina, literarnozgodovinski pomen, jezik

    Zgodovinske in kulturnozgodovinske značilnosti časa

    Literarni pomen prevoda Biblije

    Pridiga, baročni slog, retorične prvine, alegorično moraliziranje

    Vrste, zančilnosti

    Razvoj motiva, inačice, baladne ideje

    Ljudska pripovedka

    Prepesnitev ljudskega motiva v sodobni pesmi.

    Razsvetljenske ideje: poučnost, utilitarizem, optimizem

    Alpska poskočnica, sinekdoha

    Značilnosti obdobja, splošni in kulturnozgodovinski okvir, predstavniki

    kulturnega življenja

    Zgradba pesnitve, tercina, stanca, teme in ideje

    Zgradba Sonetnega venca, motivna in tematska analiza, magistrale in akrostih

    Nacionalna in politična ideja, likovna pesem

    Značilnosti obdobja, literarnozgodovinski okvir, predstavniki, smeri in programi

    Zgodovinski roman, zgodba, pripovedovalec

    Motivi, ideje, oblikovna analiza, vloga podobe v posameznih obrazih

    Bivanjska refleksija, prvine hvalnice, molitev, tožba, glasovne figure

    Balada, epske in dramatske prvine, monolog, dialog

    Črtomirova usoda, interpretacija epa (pomen pokristjanjevanja Slovencev); lirske, epske in dramatske prvine

    Zgodovinski roman, kronikalni slog, prvoosebna pripoved (razmerje med avtorjem in pripovedovalcem)

    Primerjava z najstarejšim zapisom v italijanščini (Placito cassinese)

    Valvazor; Slava vojvodine Kranjske (odlomek)

    Sveti Lukež

    Rabeljsko jezero

    Sedem laži

    Prešeren; Lepa Vida

    Prešeren: Povodni mož v primerjavi z ljudsko

     Povodni mož

    Ljudske basni

    Linhart: Županova Micka (odlomek)

    Prešeren: Pevcu

    Prešeren: Sonetje nesreče (5. in 6. sonet)

    Mit o Orfeju

    Mit o Prometeju

    A. Slodnjak: Neiztrohnjeno srce (odlomki)

    Primerjava izbranega Prešernovega soneta s prevodom v Italijanščino

    Fran Levstik: Popotovanje iz Litije do Čateža (odlomek)

    Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih (Gospodična)

    Josip Jurčič: Telečja pečenka

    Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni (tudi filmska obdelava)

    Gregorčič: Ti meni svetlo sonce...!

    2. LETNIK

    Obvezna besedila in obdobja

    Pojmi, prvine za interpretacijo

    Prostoizbirna besedila, predlogi

    Slovenska moderna

    Obnovitev znanj iz 3-letnega programa

    Dragotin Kette: Na trgu

    Murn: Trenutek ali Sneg

    Epitaf

    Cankar: Martin Kačur (odlomek, primerjava s prevodom v italijanščino)

    Cankar: Hlapci

    Župančič: Ti skrivnostni moj cvet ali Vihar

    Gradnik: Istrska vas,

     Eros-Tanatos

    Slovenska književnost pred 2. svetovno vojno

    Obnovitev znanj iz 3- letnga programa

    Kosovel: Slutnja

     Nokturno

     Kons 5

    Grum: Dogodek v mestu Gogi (odlomek)

    Ciril Kosmač: Tantadruj (odlomek)

    Slovenska književnost med 2. svetovno vojno

    M. Bor, Srečanje

    Smeri v slovenski književnosti po drugi svetovni vojni

    Obnovitev znanj iz 3-letnega programa

    PESNIŠTVO

    Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

    J. Menart: Croquis

    K. Kovič: Južni otok

    D. Zajc: Črni deček ali Veliki črni bik

    G. Strniša: Večerna pravljica

    T. Šalamun; Stvari 5 ali Gobice

    Svetlana Makarovič; Danes

    Marko Kravos: Zamejska žalostna

    PRIPOVEDNIŠTVO:

    Kocbek: Črna orhideja (odlomek)

    Zupan: Menuet za kitaro (odlomek)

    L. Kovačič: Ljubljanske razglednice

    A. Rebula: Senčni ples ali

    B. Pahor: Mesto v zalivu

    DRAMATIKA

    D. Jančar: Veliki briljantni valček

    D. Smole: Antigona

    DOMAČE BRANJE:

    Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi ali

    Drago Jančar: Veliki briljantni valček

    Ciril Kosmač: Tantadruj

    ali besedilo po prosti izbiri

    Družbeni in kulturnozgodovinski okvir, predstavniki in sopotniki, smeri

    Podoknica, slog, motivno-tematska interpretacija

    Impresionizem, simbolika, metaforika

    Idejna, zgradbena in slogovna analiza

    Tematska in idejna zgradba, tragičnost

    Simbolika, motivna in tematska interpretacija

    Idejna in slogovna analiza, podobe, verz

    Motivno-tematska interpretacija, impresija, ekspresija

    Družbeni in kulturnozgodovinski okvir, literarne smeri, predstavniki, zvrsti

    Impresionizem, nominalni slog

    Ekspresionizem, metafora

    Konstruktivizem, montaža

    Dramska tehnika, ekspresionistične prvine, groteskne prvine

    Realistične, fantastične in eksistencialne prvine, slog (barve, zvočnost)

    Teme, motivi slog, vrste, vrste in zvrsti

    Značilnosti literarnih smeri

    Intimizem v povojni liriki

    Intimizem, podobe in simbolika

    Slog, analiza, iskanje identitete

    Absurd v sodobni poeziji, motivna in tematska interpretacija

    Groteskne prvine v liriki

    Ludizem

    Rzpoloženje v pesmi, motivno-tematska interpretacija

    Motivno-tematska interpretacija

    Motivno-tematske in slogovne prvine

    Vojni roman, modernistični postopek

    Motivika, avtobiografska proza

    Motivno-tematska interpretacija

    Sodobna groteskna drama

    Poetična drama, eksistencialistične prvine, primerjava s Sofoklejevo Antigono

    Ekspresionizem; grotesknost, didaskalije

    Realistične, fantastične in eksistencialistične prvine; slog

    Kette: Jagned, Na molu San Carlo, Moja maksima

    Murn: Pesem o ajdi, Vlahi, Šentjanževo

    Cankar: Na klancu, Za narodov blagor, Podobe iz sanj (Edina beseda ali Gospod stotnik)

    Filmska obdelava Martina Kačurja: Idealist

    Posnetek gledališke predstave Cankarjevih Hlapcev

    Župančič: Duma (odlomek)

    Alojz Gradnik: Mors victrix, Pisma

    Kosovel: Balada, Ekstaza smrti, Bori

    Primerjava izbrane Kosovelove pesmi s prevodom v italijanščino

    Tone Seliškar: Pretrgana poisnica

    Bevk; Kaplan Martin Čedermac (odlomek, idejna in slogovna interpretacija)

    Kosmač; Sreča ali Smrt nedolžnega velikana (odlomek)

    Filmska realizacija Tantadruja

    F. Balantič (pesem po izboru)

     

     Udovič: Fantazija v mestu na vodi

    J. Menart: Povojni portret, Celuloidni pajac

    T. Pavček: Še enkrat glagoli, Ful gazela

    C. Zlobec; Glas

    K. Kovič: Zimska pravljica

    D. Zajc: Moja prva pesem

    S. Makarovič; Pelin žena

    N. Grafenauer: Sreča, Ljubezen

    B. A. Novak; Jeziki sveta

    L. Kovačič: Prišleki, Resničnost

    T. Virk: Potres

    Bartol; Alamut

    Maja Novak; Cimre

    Jovanovič: Generacije

    Partljič: Moj ata socialistični kulak

    M. Jesih; Grenki sadeži pravice

    Posnetek gledališke igre Veliki briljantni valček ali Antigona

    4. STANDARDI

    1. Standardi za jezikovni pouk so

     - polkrepko natisnjene vsebine (vrste besedil) in dejavnosti v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev;

     - polkrepko natisnjeni izobraževalni cilji v istem poglavju.

    2. Standardi za pouk književnosti so

     - polkrepko natisnjene dejavnosti v poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev;

     - vsebine v kolonah Obvezna besedila in obdobja ter Pojmi, prvine za interpretacijo.

    Standardi so pogoj za napredovanje v višji letnik.

    5. DIDAKTIČNA NAVODILA

    1.1 Didaktična načela

    Pouk slovenščine kot drugega jezika v narodno mešanem okolju Slovenske Istre sledi naslednjim načelom:

    I. Dijak je v središču dogajanja. Moramo mu omogočiti vjljučevanje v celotno načrtovanje, izvajanje in vrednotenje pouka, skladno z njegovimi zmožnostmi in interesom, da bo soodgovoren za svoje znanje in potek pouka. Ob procesni naravnanosti pouka postaja drugačna tudi vloga učitelja, ki ni več edini odgovoren za potek in uspešnost pouka. Upoštevati pa mora dijakove spoznavne, čustvene in estetske izkušnje: njegovo predznanje, zmožnosti, interese, potrebe, stališča in motivacijo.

    II. Usmerjen je v dejavnost, v posredovanje jezika v rabi pri sprejemanju in tvorjenju besedil, pri čemer so sporazumevalne dejavnosti vedno naravnane na dejavnost in besedilo, govorjeno ali pisno. Pouk je torej ciljno naravnan na praktično in primerno rabo in ne več na učiteljevo opisovanje jezikovnega sistema.

    III. Spodbuja samostojno učenje, saj dijakom omogoča samostojen pristop k problemom in ustvarjalen prenos znanja v nove okoliščine. Učitelj torej upošteva različne učne strategije, metode in oblike dela, menjavanje in pestrost oblik in načinov ter se z ustrezno izbiro prilagaja dijakom. S takšno odprtostjo jih spodbuja k samostojnemu učenju, razvijanju mišljenja, h kritičnemu sprejemanju sporočil (tudi medijskih) in k ustvarjalnosti.

    IV. Naravnan je tematsko, kar pomeni, da pri izbiri tem in besedil upoštevamo tudi njihove interese, izkušnje in zmožnosti ter narodno mešano družbeno in večkulturno okolje.

    1.2 Navodila za načrtovanje in izvajanje pouka  

    Ob načrtovanju in izvajanju pouka se učitelj pri izbiri metod ravna po danih razmerah: predznanju in interesih dijakov; materialnih danostih; splošnih, funkcionalnih in izobraževalnih ciljih; določenih standardih znanj za jezikovni in književni pouk ter po izbranih ciljih in vsebinah posamičnega razreda. Pomembno je, da učitelj načrtuje pouk skupaj z dijaki, če naj bodo soodgovorni  za svoje znanje. Dijak lahko vpliva na izbor tematskih področij, predvsem pa na izbor besedil (neumetnostnih in umetnostnih), doseganje etapnih ciljev, vrstni red in obseg nalog - pri tem pa ne more biti ogrožen temeljni cilj pouka slovenščine, to je razvijanje sporazumevalnih zmožnosti. Evalvacija je osnova nadaljnjega načrtovanja, zato jo opravita skupaj učitelj in dijak.

    Pri predmetu slovenščina dijaki tvorijo (govorijo, pišejo), sprejemajo (poslušajo, berejo) in razčlenjujejo svoji starosti, sporazumevalnim in spoznavnim zmožnostim, izkušnjam in interesom ustrezna neumetnostna in umetnostna besedila; tako dejavno razvijajo svoje sporazumevalne, spoznavne in ustvarjalne zmožnosti ter si uzaveščajo temeljne razlike v sprejemanju, tvorjenju in zgradbi neumetnostnih in umetnostnih besedil.

    Izhodišče pouka pri predmetu slovenščina je torej neumetnostno in umetnostno besedilo; delu z neumetnostnim besedilom je namenjenih 60 %, delu z umetnostnim besedilom pa 40 % ur predmeta. Neumetnostna besedila se tvorijo, sprejemajo in razčlenjujejo drugače kot umetnostna, zato so cilji pri obravnavi neumetnostnih (tj. jezikovnem pouku) in umetnostnih besedil (tj. pouku književnosti) navedeni ločeno.

    Ker pa umetnostna in neumetnostna besedila povezuje jezik, se jezikovni pouk in pouk književnosti tudi povezujeta, in sicer kot jezikovna in slogovna interpretacija reprezentativnih umetnostnih besedil.

     A) JEZIKOVNI POUK

    Učni načrt za jezikovni pouk navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine (tj. besedilne vrste), potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti. Jezikovni del predmeta slovenski jezik in književnost se povezuje z dijakovimi izkušnjami in znanjem, z vsebinami iz slovenske književnosti, materinščine, tujih jezikov in drugih predmetov ter z aktualnimi dogodki in življenjskimi situacijami. Učitelj naj pri pripravi izvedbenega učnega načrta sodeluje z učitelji drugih predmetov, v proces načrtovanja dela pa naj pritegne tudi dijake.

    Neumetnostna besedila so obravnavana ob aktivnih oblikah učenja, kot so problemsko, sodelovalno in projektno učenje, pri katerem je dijak dejaven, sprva še ob učiteljevem vodenju/usmerjanju, kasneje pa vse bolj samostojno. Pri pouku so smiselne in potrebne vse učne oblike (tj. frontalni pouk, skupinsko delo, delo v dvojicah, individualno delo), saj je izbira učne oblike odvisna od konkretne dejavnosti pri pouku; vendar pa naj bi bilo težišče na delu v dvojicah oziroma manjši skupini. Pri obravnavi neumetnostnih besedil namreč prevladuje razgovorna metoda, in to ne le kot pogovor učenca z učiteljem, temveč predvsem s sošolci, ob uporabi ustreznih dodatnih (tudi jezikovnih) priročnikov.

    V učnem načrtu so navedene vrste neumetnostnih besedil, ki jih dijaki sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo; temeljno merilo razvrstitve po letnikih je merilo postopnosti oziroma od preprostejšega k težjemu. Pri izbiri imajo prednost besedila, vsebinsko povezana s strokovno usmeritvijo dijakov.

    Dijaki:

  • poslušajo pogovore,

  • poslušajo in berejo strokovna (poljudnoznanstvena) in publicistična besedila,

  • berejo uradna in javna besedila,

  • sami tvorijo podobna ustna in pisna besedila (razen publicističnih in nekaterih strokovnih).

    Vse štiri sporazumevalne dejavnosti (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje) so zastopane enakovredno; dijaki se z novo vrsto neumetnostnega besedila srečujejo najprej kot sprejemniki (poslušalci/bralci), po razčlembi besedila pa tudi kot tvorci (govorci/pisci) podobnega besedila.

    Pri poslušanju in branju so pozorni predvsem na pomenske in pragmatične prvine besedila (določijo vrsto in temo besedila, povzamejo bistvene podatke, določijo okoliščine tvorjenja besedila ter izražajo in utemeljujejo svoje mnenje o besedilu), po branju pa besedilo tudi besedno-slovnično razčlenijo. Torej besedno-slovnična razčlemba ni prva, temeljna in edina razčlemba zapisanega neumetnostnega besedila, temveč sledi njegovi pomenski, pragmatični in vrednotenjski razčlembi.

    Pri govorjenju razvijajo svojo dialoško zmožnost in zmožnost govornega nastopanja. Dialoško zmožnost razvijajo s sodelovanjem v nepripravljenih/prostih pogovorih (ko izražajo svoje mnenje, doživljanje, hotenje ipd.) in v pripravljenih pogovorih na dano temo (zlasti v strokovnih pogovorih s sodelavci/strankami/poslovnimi partnerji; zmožnost govornega nastopanja pa razvijajo z vnaprej pripravljenimi (in tudi nepripravljenimi) govornimi nastopi.

    Pri pisanju se usposabljajo za tvorjenje uradnih in strokovnih besedil. Na povezavo pouka jezika in književnosti kaže obravnava predesejskih oblik (oznaka osebe, ocena tega, kar so slišali/videli/brali/doživeli), ki vodi do preprostega interpretativnega šolskega eseja v 2. letniku nadaljevalnega programa (povezanost jezikovnega pouka s poukom književnosti).

    Obravnava neumetnostnih besedil poteka po naslednjih korakih:

  • Dijaki poslušajo (in gledajo) pogovor/govorni nastop oziroma berejo neumetnostno besedilo; med poslušanjem si zapisujejo ključne besede/bistvene podatke, med branjem pa uporabljajo različne bralne strategije (npr. počasno/natančno branje, prelet/hitro branje) ter si podčrtujejo ali izpisujejo ključne besede/bistvene podatke.

  • Po poslušanju oziroma branju si smiselno uredijo svoje zapiske -- pri razvrščanju podatkov in pri iskanju manjkajočih podatkov uporabljajo različne priročnike (slovar, leksikon, enciklopedijo, atlas, učbenik ipd.).

  • Nato vodeno ali samostojno ustno ali pisno poročajo o vrsti in temi besedila ter o okoliščinah njegovega tvorjenja, obnovijo vsebino besedila, izražajo svoje doživljanje besedila in svoje mnenje o besedilu -- tega tudi utemeljijo.

  • Vrednotijo ustreznost, razumljivost, pravilnost in učinkovitost besedila; popravijo, pomenske, slovnične, pravopisne/pravorečne ipd. napake ter utemeljijo svoje popravke.

  • Vodeno povzamejo bistvene lastnosti obravnavane vrste ustnega ali pisnega besedila ter si tako uzaveščajo zgradbo besedilne vrste (in tudi njeno zunanjo oblikovanost).

  • Zapisana besedila besedno-slovnično razčlenjujejo -- opazujejo in opisujejo pomenske, funkcijske, pragmatične, stilne, oblikoslovne, skladenjske in tvorbene lastnosti jezikovnih prvin besedila, in sicer tako, da sistematično nadgrajujejo svoje poznavanje temeljnih jezikoslovnih pojmov ter ob učiteljevi pomoči sistematizirajo in pregledno povzamejo njihove bistvene lastnosti. Temeljne jezikoslovne pojme tudi definirajo, opišejo in ponazorijo s primeri ter uporabijo pri jezikovni obravnavi novega besedila. Z besedno-slovnično razčlembo besedila si dijaki uzavestijo sistemske možnosti slovenskega knjižnega jezika ter tako obogatijo svojo sporazumevalno zmožnost.

  • Dijaki tvorijo podobna ustna in pisna besedila -- pred govorjenjem/pisanjem zberejo podatke o določeni temi in jih smisleno razvrstijo, pri tvorjenju besedila pa uporabijo znanje, ki so ga pridobili pri obravnavi podobnega neumetnostnega besedila, ter upoštevajo načelo ustreznosti, razumljivosti in jezikovne pravilnosti. So kritični do svojih (in tujih) besedil ter motivirani za njihovo razčlenjevanje in izboljšanje na različnih ravneh, zato primerjajo svoja besedila, jih presojajo, utemeljujejo svoje mnenje ter popravljajo neustreznosti, nerazumljivosti, nepravilnosti.

    Dijaki pri jezikovnem pouku ne le sprejemajo, razčlenjujejo in tvorijo besedila, temveč tudi spoznavajo, da so jezik, kultura in družba tesno povezani -- zavedajo se družbene in kulturne razsežnosti jezika, obvladajo in upoštevajo okoliščine za rabo določene socialne zvrsti. Spoznavajo vnašanja/interference iz materinščine v slovenščino in jih sistematično odpravljajo.

    Sistematično spoznavajo tudi temeljna pravorečna in pravopisna pravila ter se naučijo uporabljati temeljne sodobne jezikovne priročnike; to vse pripomore k njihovi jezikovni kultiviranosti. 

    B) POUK KNJIŽEVNOSTI  

    Učni načrt za pouk književnosti navaja za vsak letnik dejavnosti dijakov in vsebine, potrebne za procesno uresničevanje standardov in splošnih ciljev v celoti.

    1. V poglavju Razčlenitev funkcionalnih in izobraževalnih ciljev so v preglednici za vsak letnik navedene prednostne dejavnosti dijakov, potrebne za postopno uresničevanje splošnih ciljev pouka književnosti:

  • branje in postopoma čedalje samostojnejša dialoška interpretacija leposlovnih besedil,

  • tista samostojna govorna tvornost dijakov, ki ima pomembno vlogo pri pouku književnosti -- recitacija/deklamacija, govorno posredovanje drugotnih besedil (pripovedovanje o bralnem doživetju, poročilo o prebrani knjigi, omentar...),

  • samostojna pisna tvornost -- pisanje drugotnih besedil o doživljanju, razumevanju in vrednotenju literature; primerne oblike  ustvarjalnega in poustvarjalnega pisanja (navedeni cilji so primerljivi s funkcionalnimi cilji jezikovnega pouka),
  • povzemanje (reprodukcija, razumevanje) dejstev in posplošitev iz literarne zgodovine in osnov teorije ter uporaba književnega znanja.

    1.1 Dejavnosti, potrebne za razvijanje sposobnosti literarnega branja in primerjanja, so v učnem načrtu navedene tako, da se stopnjuje dijakova samostojnost pri analitično-kritičnem branju (interpretaciji): 

  • Na začetku šolanja od dijaka pričakujemo deloma samostojno interpretacijo literature na ravni osebnega doživljanja: dijak razmeroma prosto, brez podrobnih učiteljevih spodbud, pripoveduje/piše o svojih občutkih, predstavah, mnenjih, zaznavah in jih primerja z mnenji sošolcev. Učitelj je pri tem le moderator, ki daje iztočnice za pogovor. Interpretacija idejno-tematskih ter slogovnih in kompozicijskih sestavin literarnih besedil pa poteka na začetku ob izdatni učiteljevi pomoči (podrobna vprašanja, naloge).

  • Ob koncu šolanja pa pričakujemo od dijaka pretežno samostojno doživljajsko in analitično-kritično razlago motivno-tematskih, idejnih in nekaterih slogovno-kompozicijskih sestavin literature v povezavi s pridobljenim literarnim znanjem, pri kateri je učitelj samo usmerjevalec oziroma vodja dialoga. Rezultat take razlage (interpretacije) so sklenjena pisna in govorjena metabesedila (pisne interpretacije besedil, govorni nastopi -- vse s postopnim stopnjevanjem zahtevnosti, kot je zapisano med funkcionalnimi cilji). 

     Ob stopnjevanju analitično-kritičnih dejavnosti pa je dijakov osebni doživljajski stik (čutenje, čustvovanje, predstavljanje, glasno interpretativno branje ter ustvarjalno pisanje) stalna dejavnost, ki spremlja razvoj sposobnosti literarnega branja v vseh letih šolanja.

    1.2 Dejavnosti dijakov na ravni doživljanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil je mogoče spodbujati z različnimi oblikami pouka.

    Pri šolski interpretaciji je prva faza tudi v srednji šoli uvodna (doživljajsko-izkušenjska ali problemska) motivacija.  Nujna sestavina razvijanja sposobnosti literarnega branja je tudi branje leposlovnih besedil v šoli (glasno interpretativno, v katerem se zlasti v zadnjem letniku poskušajo vsi dijaki, ali individualno tiho, ki mu sledi šolska interpretacija). Praviloma naj bi nobena ura obravnave književnosti ne minila brez branja. Berila in primerne knjižne zbirke bi morale biti sestavina dijakove osebne knjižnice.

    Poleg frontalnega vodenega dialoga je pri dialoški šolski interpretaciji priporočljivo delo v dvojicah in v skupinah, predvsem takrat, kadar dijaki izražajo svoje subjektivno stališče do prebranega in vrednotenje. Zlasti pri govornem izražanju vtisov in presoj so v pogovoru s sošolci v delovni skupini lahko bolj spontani kot v dialogu z učiteljem.

    Skupinske naloge so priporočljive tudi za domače delo, tako da se razne skupine ukvarjajo z raznimi ravnmi besedila in problemi, v šoli pa izmenjujejo opažanja in mnenja.

    Različne oblike pouka spodbujajo dijake k ustnemu ali pisnemu opisovanju sprejemanja literarnih besedil. To se najceloviteje pokaže na ravni sinteze, tj. v sklenjenem samostojnem besedilu.

    1.3 Posebna pozornost je zato pri pouku književnosti namenjena tvorjenju ustnih in pisnih besedil, v katerih dijaki opisujejo svoje sprejemanje literature (obveznih, lahko tudi prostoizbirnih del) na raznih spoznavno-sprejemnih stopnjah.

    Vsak dijak naj bi vsako leto pripravil vsaj en govorni nastop, v katerem bi na kratko v sklenjenem besedilu predstavil svoje branje (obveznega ali prostoizbirnega) literarnega besedila v okviru standardnih dejavnosti. 

    Prav tako naj bi se vsak dijak pripravil vsaj na eno recitacijo (deklamacijo) poljubnega krajšega leposlovnega besedila (pesmi) v šolskem letu. Za to so poleg obveznih primerne tudi posebne oblike pouka in interesne dejavnosti, npr. razredni recitali, sodelovanje pri raznih prireditvah.

    Pisna besedila dijakov se prav tako stopnjujejo po zahtevnosti. V prvem letniku nadaljevalnega programa so to predvsem doživljajski spis, obnova, oznaka, v drugem pa strukturno razvitejše pisne interpretacije prebranih besedil. Ti spisi so glede argumentacije, uporabe strokovnega znanja, vrednotenja, poznavanja konteksta, dolžine manj zahtevni kot šolski eseji. V drugem letniku predvidevamo tudi pisanje preprostejše oblike interpretativnega eseja. Glavna zahteva pa ostaja dijakova koherentna ubeseditev lastnega branja.

    1.4 Znanje literarne zgodovine in teorije, ki je nujen okvir za interpretativne in tvorne dejavnosti in pogoj za temeljno literarno ter splošno kulturno razgledanost, pridobivajo dijaki na dveh poglavitnih ravneh:

    Pregledno znanje o literarni teoriji o literarnozgodovinskih obdobjih, literarnih smereh in opusu posameznih avtorjev (po seznamu vsebin v učnem načrtu) pridobivajo dijaki ob učiteljevih razlagah, iz učbenikov in druge njim primerne strokovne literature, pri čemer so dejstva kolikor mogoče ponazorjena z branjem literarnih besedil in prikazana nazorno s preglednicami, miselnimi vzorci ipd. To znanje dokazujejo s samostojnim povzemanjem, razlaganjem in uporabo tega védenja pri interpretaciji literarnih besedil.

    Posamezne pojme v rubriki Pojmi, elementi za interpretacijo pa dijaki spoznavajo ob branju obveznih literarnih besedil. Te pojme opazujejo in opisujejo v besedilih, jih z učiteljevo pomočjo poimenujejo in definirajo ter nato prepoznavajo in poimenujejo v novih literarnih besedilih.

    Dejavnosti učencev za vsako učno enoto načrtuje učitelj sam v nujno potrebnem letnem izvedbenem načrtu (učitelj torej sam določa operativne cilje, pri čemer upošteva etapne cilje po razredih ter pojme in prvine za interpretacijo).

    2. Operativnim  ciljem sledi seznam vsebin (književnih del in književnovednih vsebin) v treh vzporednih kolonah.

    2.1 Vsebinski standard predstavljajo vsebine v prvih dveh kolonah (Obvezna besedila in obdobja, Pojmi, prvine za interpretacijo).

    Obvezna besedila, ki vključujejo tudi domače branje, so besedila, ob katerih se spodbujajo vse standardne dejavnosti učencev  v posameznem letniku pri obravnavi, utrjevanju in preverjanju. Ta besedila so iz jedrnega kanonskega repertoarja slovenske književnosti.

    2.2 Rubrika Prostoizbirna besedila želi prispevati k večji odprtosti učnega načrta. V njej so navedeni predlogi besedil za dodatno obravnavo. Učitelj pa lahko z dijaki izbere tudi druga besedila in iz drugih obdobij, kot so predlagana. Lahko pa tudi obravnava še druga, med obveznimi variantami našteta besedila, čeprav se s tem krči z učnim načrtom omogočena pestrost književnega pouka. Prostoizbirno je tudi eno domače branje.

    Cilji te obravnave so npr.:

  • spodujanje bralnih interesov, bralnega veselja in ustvarjalnosti ob dijakom zanimivih delih (tudi popevkah, šalah, avtobiografijah, potopisih, besedilih drugih avtorjev, tematsko izbranih besedilih, besedilih v literarnih revijah, nagrajenih besedilih ...);

  • poglabljanje in utrjevanje dejavnosti dijakov v okviru etapnih ciljev z drugačnimi pristopi -- npr. z vzgajanim glasnim branjem, recitiranjem, z različnimi oblikami  poglobljenega (tesnega) branja enega daljšega besedila, napovedovanja dogajanja, ugibanja avtorja ali dobe nastanka ...;

  • kritično spremljanje medijskih preoblik literarnih besedil, aktualnega literarnega dogajanja...

    2.3   Pri tem delu pouka naj bi imela frontalna oblika najmanjši delež, v ospredju naj bi bilo individualno in skupinsko delo (npr. skupina dijakov se ukvarja z določenim problemom v enem besedilu, druga z istim problemom v drugem; ali: skupine opazujejo isto delo z raznih vidikov, vsakdo prebere eno knjigo po želji in poroča o njej na način, ki ga sam izbere...). Tudi pri obravnavi teh besedil se postopoma povečuje dijakova sposobnost kritičnega interpretiranja, utemeljevanja stališč, primerjanja in razvrščanja ter uporabe primernih strokovnih izrazov. Zato je njihova obravnava obvezna. Učitelj ob njih lahko po presoji dijake tudi preverja.

    Domače branje:

    Dijaki preberejo v vsakem letniku dve književni besedili, poleg predlaganih v učnem načrtu po eno izberejo učitelji in dijaki. Obravnavi prebranega besedila učitelj posveti najmanj dve do tri ure. Ena ura je namenjena pripravi na domače branje (navodila dijakom), dve pa sami obravnavi. V šolsko obravnavo vključi tudi oblike lastne ustvarjalnosti: dijaki dopolnjujejo ali nadaljujejo zgodbo, igrajo vloge, parodirajo, ilustrirajo.

    6. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

    VI.1 Obvezni načini

    Obvezna načina preverjanja in ocenjevanja pri pouku slovenščine kot drugega jezika sta ustno in pisno.

    VI.2 Priporočila

    1. Preverjanje in ocenjevanje pri jezikovnem pouku

    Notranje preverjanje pri jezikovnem pouku poteka v okviru standardnih dejavnosti in vsebin ter je:

  • delno (sprotno preverjanje posamezne sporazumevalne zmožnosti pa tudi opisovanja in razlage ter ponazarjanja strokovnih jezikoslovnih izrazov) in

  • celovito (preverjajo se kompleksnejše dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih: sklenjeni govorni nastop, tvorba raznih besedilnih vrst, razčlenjevanje neumetnostnega besedila, primerjava umetnostnih in neumetnostnih besedil).

    Ocenjevanje je kombinacija analitičnega in celostnega -- z opisnimi merili. Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.

    2. Preverjanje in ocenjevanje pri pouku književnosti

    Tudi pri poku književnosti preverjanje poteka v okviru standardnih dejavnosti in obveznih ter prostoizbirnih vsebin. Notranje preverjanje je:

  • delno: a) sprotno preverjanje posameznih sestavin književnih sposobnosti, npr.:

     - analize z uporabo znanja ob obveznem ali prostoizbirnem besedilu,

     - samostojnega opisovanja doživetja v sklenjenem krajšem ali daljšem besedilu (pisne ali ustne obnove, oznake, poročila o branju ...;

     b) preverjanje posameznih sestavin književnega znanja, in sicer:

     - krajša, usmerjena ustna vprašanja,

     - pisne miniature,

     - krajše testne oblike; 

  • celovito: preverjanje kompleksnejših dejavnosti ob obsežnejših vsebinskih sklopih (enkrat v ocenjevalnem obdobju):

     - predstavitev lastnega branja enega besedila v sklenjenem govornem nastopu ali 

     - v pisni nalogi.

    Ocenjevanje je analitično (točkovno) ali celostno (holistično) -- z opisnimi merili. Zlasti pri celovitem pisnem preverjanju je kombinacija obojega.

    Dijak je pri preverjanju ocenjen s številčno oceno.

    3. Dijak pri pouku slovenskega jezika in književnosti dobi v šolskem letu več ocen iz delnega preverjanja v skladu s pravilnikom o preverjanju in ocenjevanju znanja, v okviru celovitega preverjanja pa vsaj eno oceno za govorni nastop 

    (izmenično pri jezikovnem pouku in pri pouku književnosti) ter tri ocene za pisna besedila (dve za drugotna pisna besedila ob prebranih litrerarnih delih in eno za pisna neumetnostna besedila). Pri ocenjevanju pisnih besedil je odločilen kriterij presoje ustreznost in razumljivost ter jezikovna pravilnost besedil; pogostnost napak ne sme biti prevladujoči kriterij.  

    7. MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Pouk slovenščine kot drugega jezika se povezuje s poukom materinščine (italijanščine), tujih jezikov, s strokovnimi predmeti, z umetnostnimi predmeti, z naravoslovnimi predmeti in s praktičnim izobraževanjem.

    Učitelji slovenščine naj pri pripravi letnega delovnega načrta seznanijo z ustreznimi vsebinami učitelje, ki obravnavajo podobne teme.

    Pri pouku književnosti so medpredmetne teme vključene v literarnozgodovinske preglede obdobij in slogov ter v splošna literarnoteoretična poglavja, pri jezikovnem pouku pa v vsebine (besedilne vrste), ob katerih se uresničujejo etapni cilji predmeta.