1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Ko dijaki obvladajo globalno in  splošno razumevanje ustnih besedil drugih tvorcev:

–      v njih prepoznavajo pojmovna jedra in organiziranost besedila, zlasti ko gre za utemeljevanje;

–      se jasno izražajo o stališču in ciljih oddajnika.

Dijaki poslušajo in razumejo ustna besedila:

Osredotočajo se na različne tipe ustnih besedil v njihovem celotnem poteku. Poročajo o vsebini in namenu krajših besedil. 

Pozorni so na glasovno intonacijo, ritem izvajanja in na premore.

Usvajajo tehniko izdelave zapiskov in jo uporabljajo.

Analizirajo jezikovno podobo različnih ustnih besedil, v njih prepoznavajo posebnosti in ustrezne jezikovne registre.

Zapiske urejajo glede na njihov namen.

V ustnih besedilih prepoznavajo implicitne pomene.

Dekodirajo poslušano besedilo in ga samostojno obdelujejo (odrsko besedilo, film, sestanek, uradni telefonski pogovor, odlomki sodne obravnave, pogovori iz okvira delovnih srečanj).

Ko dijaki obvladajo govorni nastop brez vnaprejšnje priprave:

–      strukturirajo lasten govor, upoštevajoč naravo naslovnika, konteksta, smotra, sporazumevalnega namena, sporočila, časovnih okoliščin;

–      izbirajo ustrezen register (uraden oziroma neuraden) in prozodične poteze (intonacija, glasnost, ritem) ter vse druge elemente, po katerih ustno besedilo prejema učinkovitost.

Dijaki tvorijo kvalitetno strukturirana in kontekstu primerna ustna besedila:

Jasno in pravilno ustno poročajo o poslušanem besedilu. Poznajo "pravila" diskusije in se jih držijo. V pogovor posegajo na ustrezen in tvoren način. Načrtujejo in podajo poročilo o določeni temi.

Kadar je potrebno, nastopijo v vlogi moderatorja pogovora.

Prepričljivo podajajo tudi abstraktne pojme.

Poznajo sporazumevalno strategijo in  samostojno obravnavajo zahtevnejše pojme.

Utrjujejo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih: s pomočjo ustreznih sporazumevalnih strategij so prepričljivi.

Dijaki poznajo in prepoznavajo temelje značilnosti besedila in njegove možne pojavne oblike: enotnost, zaokroženost, koherenca, kohezija, strukturiranost.

S tihim branja se dijaki:

–      lotevajo metodološko, časovno in namensko raznolikih branj, kot je npr. iskanje podatkov in informacij, sumarično pregledovanje, globalno razumevanje, poglobljeno razumevanje, študijske dejavnosti;

–      analizirajo in interpretirajo besedila in pri tem:

–      prepoznavajo strukture in načela, značilna za posamezne tekstne tipe;

–      opirajoč se na svoje znanje inferirarjo;

–      povezujejo informacije, zaobsežene v danem besedilu s tistimi iz drugih virov.

Pri glasnem branju dijaki:

–      glasoslovne in prozodične vidike ter smer sporazumevanja uravnavajo tako, da to dobi funkcijo, ki  ustreza dani situaciji.

Dijaki poznajo in upoštevajo postopke, na katerih temeljijo različni tipi besedil; z zavestjo o njih se pri branju približujejo primernemu razumevanju:

Prepoznavajo poglavitne tipe besedil.

Z besedili si znajo pomagati pri iskanju informacij.

Zmožni so hitrega, "orientacijskega" branja.

Berejo obsežnejša besedila. in iz njih razbirajo različne informacije.

Med izrazi prepoznavajo kohezivne vezi.

Soočajo se s pomenskimi problemi, ki jih prednje postavlja besedišče (težki izrazi).

Prepoznavajo tako eksplicitne kot implicirane vsebine, ki šele omogočajo razumevanje.

Izluščijo tematsko shemo besedila in jo ustno povzamejo.

Pripravijo ustno parafrazo besedila.

Med posameznimi informacijami (neposredno ali z inferiranjem)  prepoznavajo pomenske vezi (tudi tako, da sledijo konektorjem) ter s tem vzpostavljajo kontinuiteto smisla.

Prepoznajo oziroma se s pomočjo inference dokopljejo do teme besedila (do ključnih pojmov).

Iz teksta izluščijo tematsko "shemo" in  jo ustno povzamejo.

Z inferenco — če besedilo to dopušča — dognajo drugotne, posredno podane pomene (moralnega in ideološkega značaja, aluzije, alegorije itd.).

Z inferenco — če besedilo to dopušča — dognajo drugotne, asociativno podane pomene (ki jih sugerirajo glasovi in oblike).

Kritično presojajo besedila na podlagi najbolj aktualnih kriterijev.

Zmožni so dognati estetske vrednote besedila. Nadgrajujejo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

–      v zadostni meri poznajo in obvladujejo razlike med ustnim in pisnim oblikovanjem miselnih vsebin, s posebnim poudarkom na razmerju med prozodičnimi značilnostmi in interpunkcijo, med eliptično in eksplicitno skladnjo, med običajnim in specialnim, strokovnim besedjem;

–      zmožnost pisanja v obliki, ki se kaže kot ustrezna v luči uporabe, funkcij in sporazumevalnih okoliščin, ob razlikovanju med instrumentalnim in zasebnim pisanjem in pisanjem najširšega uporabniškega in funkcionalnega značaja, ki zahteva pazljivejše načrtovanje;

–      zavedajo se, kako prožno početje je pisanje in so ga zato po potrebi zmožni spreminjati;

–      zmožnost premišljene in pravilne uporabe informacij, spodbud in modelov pisanja, ki jih je bilo mogoče izluščiti iz drugih besedil.

Dijaki razumejo in uporabljajo ustrezne postopke pisnega tvorjenja, in sicer tako da pišejo različne pisne naloge,  sledeč načelom ustreznosti, kohezije, razumljivosti in jezikovne pravilnosti.

Dijaki v grobem poznajo značilnosti pisanega jezika in faze, v katerih se oblikuje funkcionalni proces pisanja.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih pisnih besedil. 

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst opisov.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja kronik različnih tipov.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja izmišljenih pripovedi.

Poznajo in upoštevajo postopke priprave  podatkovnih kartic.

Poznajo različna interpunkcijska znamenja in njihovo funkcijo in jih pravilno uporabljajo.

Zmožni so oblikovanja življenjepisa in prošnje za delovno mesto.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja različnih vrst poročil.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja zapisnikov.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja interpretativnih tekstov.

Poznajo in upoštevajo postopke tvorjenja prepričevalnih besedil.

Poznajo različno zgrajene odstavke in jih znajo oblikovati, po potrebi bogatijo in dodatno obdelujejo besedilo, poznajo celoten sklop postopkov kritičnega in natančnega lektoriranja.

Uporabljajo in nadgrajujejo že pridobljene jezikovne in besedilne sposobnosti za tvorbo različnih tipov besedil.

Dijaki poznajo in pišejo besedila strokovnega, razlagalnega, uradnega in javnega značaja; poznajo strukturo stavka, članka, odstavka, alineje itd. ter pravilno uporabljajo strokovne izraze, posegajo tudi po grafičnih elementih (tabelah, skicah, fotografijah) itd.:

Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil:

uradno povabilo, zahvalno pismo, opravičilo, napis, tabla, uradno glasilo, plakat, reklamni letak, opis aparata in njegovega delovanja, oris osebe, uredbeno besedilo.

Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil:

pooblastilo, potrdilo, izjava, članek iz kronike, informativno besedilo, poročilo, dosje, vprašalnik, opis faz v delovnem procesu.

Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil:

prošnja za delovno mesto, življenjepis in spremno pismo, odgovor na oglas o prostem delovnem mestu, prijava, reklamacija, uradna uredba, poljudnoznanstveni tekst,  zapisnik.

Poznajo in upoštevajo tehnike in postopke oblikovanja naslednjih besedil:

poslovno pismo, pogodba o delu, odlok, poročilo, recenzija, spričevalo, politični letak, propagandno besedilo.

Dijaki uporabljajo široko paleto pisnih oblik, ki ustrezajo različnim namenom in različnim naslovnikom

–      npr. osebna in druga pisma, elektronska sporočila (e-pošta), uredbena besedila, sintetična in analitična prikazovalna besedila (tudi v obliki posredovanj v telematske forume) idr.

Dijaki poznajo strukturo hiperteksta ter:

–      so sposobni uporabljati hipertekstualno in hipermedialno gradivo (bodisi na CD-romu bodisi v svetovnem spletu) kot vir informacij in način zadovoljevanja lastnih potreb;

–      so sposobni izdelati skico, po kateri nato lahko oblikujejo in sestavijo preprost hipertekst oziroma hipermedialno aplikacijo.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Besedišče in vprašanje pomena

Dijaki razumejo in razlagajo pomen izrazov.

Prepoznavajo pomenske različice besed.

Analizirajo in parafrazirajo pomen besed in izrazov.

Poznajo ustroj slovarjev, si pri reševanju jezikovnih težav z njim učinkovito pomagajo ter ugotavljajo

zgodovinsko poreklo besed.

Prepoznavajo in razlagajo konotacije in denotacije.

Z inferenco razkrivajo implicitne pomene.

Uporabljajo znanje, pridobljeno v prejšnjih letih pri besedilih različnih tipov.

Dijaki prepoznavajo in razlagajo pomenske odnose med besedami:

Razločujejo pomenske odnose med besedami, ki sestavljajo izjavo. 

Razločujejo med označencem in označevalcem.

Prepoznavajo enote pomena (morfem, monem).

Razločujejo pomenske odnose med besedami, ki sestavljajo besedilo. 

Razlikujejo med sklopi, ki so pomensko sprejemljivi in tistimi, ki so pomensko nesprejemljivi.

Ob določenem pojma znajo priklicati druge  pojme, ki so s prvim v pomenski zvezi, in tako oblikujejo besedne družine in semantična polja.

Pri posameznih besedah ugotavljajo polisemijo in jih vključujejo v zahtevnejša besedila.

V besedilih obdelujejo različne tipe prenesenosti besed.

Prepoznavajo poglavitne mehanizme pomenskih premen in razlagajo njihove učinke:

Razločujejo glasovne figure: onomatopoija, aliteracija, asonanca, konzonanca, anafora, paranomazija.

Razločujejo pomenske figure: alegorija, komparacija, metafora.

Povzemajo in prepoznavajo poglavitne retorične figure:

metaforo, metonimijo, komparacijo, aksimoro, sinekdoho.

Prepoznavajo in razlagajo poglavitne retorične figure (litote, evfemizmi, hiperbole). Poznajo poglavitne mehanizme medjezikovne izmenjave (izposojenke, kalki).

S pomočjo slovarja ugotovljajo etimologijo besed in se k njej zatekajo po boljše razumevanje pomena.

Prepoznavajo in razlagajo poglavitne sintaktične figure (paralelizem, inverzija), in interpretirajo njihov  pomenski učinek.

Prepoznavajo "miselne figure": sinestezijo, analogijo, ironijo.

Pri tvorjenju besedil dijaki pravilno uporabljajo semantična pravila in mehanizme.

Besede uporabljajo ustrezno njihovemu pomenu. Besede Nadmeščajo z njihovimi sopomenkami, od splošnih izrazov prehajajo k bolj specifičnim (in obratno).

Pri tvorbi besedil pravilno povezujejo besede na podlagi njihovega pomena. Učinkovito uporabljajo retorične figure, kadar to upravičuje tip tvorjenega besedila.

Učinkovito uporabljajo miselne figure, kadar to upravičuje tip besedila. Prepoznavajo ekspresivno vrednost glasov in skladnje, kadar to upravičuje tip besedila.

Samostojno si izmišljujejo retorične figure, da bi svoje misli podali tehtno in ustvarjalno.

Oblike in funkcije

Dijaki:

–      jezik opazujejo sistematično in z ustrezno znanstveno temeljitostjo, povezujejo pojave z različnih sistemskih ravni ter temeljne prvine italijanskega jezika postavljajo v luč drugih jezikov, ki se jih učijo ali jih poznajo, ter narečja.

–      prepoznavajo različno uporabnost istih jezikovnih struktur v različnih tekstnih tipih.

–      Imajo vpogled v medsebojno povezanost misli in jezikovnih form.

Dijaki poznajo in prepoznavajo jezikovne enote  ter enote jezikovne analize:

Poznajo in prepoznavajo različne jezikovne enote (besedilo, odstavek, stavek, beseda, glas/črka). Poznajo in prepoznavajo besedne vrste, ki jim pripadajo posamezne besede (samostalnik, glagol itd.).

Poznajo glasovni in črkovni sistem in imajo vpogled v njuno medsebojno prileganje, pa tudi razhajanja.

Besede razčlenjujejo v zloge.

Pravilno uporabljajo s pisavo povezane grafične konvencije.

Besede razčlenjujejo v morfeme in razlikujejo med njihovimi različnimi tipi in funkcijami (koreni, pripone, predpone).

Poznajo, znajo opisati in uporabljati besedotvorne mehanizme.

Razločujejo formalne in neformalne jezikovne registre, različne ravni ekspresivnosti in namen govornih dejanj.

Ustrezno uporabljajo jezik in njegove temeljne funkcije.

Znajo dekodirati interesne govorice.

Dijaki poznajo, znajo opisati in ustrezno uporabljati različne vrste besed (besedne vrste):

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo samostalnike in jih pravilno uporabljajo.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo pridevnike ter jih pravilno uporabljajo.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo člene ter jih pravilno uporabljajo.

Analizirajo in uporabljajo neočlenjene in očlenjene predloge.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo glagole in jih pravilno uporabljajo. Predvsem pri njih razločujejo različne pomene, ki jih nosijo obrazila (čas, oseba, število, način) ter poznajo oblike in uporabo časov v povednem naklonu.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo  analizirajo prislove ter jih pravilno uporabljajo.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo zaimke, jih pravilno uporabljajo, ter imajo vpogled v njihovo kohezivno vlogo v stavku.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo glagole ter jih pravilno uporabljajo. Zlasti so jim poznane oblike in uporaba različnih naklonov (v različnih časih), prav tako tudi tvorna in trpna oblika, povratni glagoli ter glagolski vid.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo medmete, ter jih pravilno uporabljajo.

Glede na obliko, pomen  in funkcijo analizirajo predloge in veznike ter imajo vpogled v njihovo kohezivno vlogo. Pravilno jih znajo uporabljati v stavku in v povedi.

Zavedajo se sprememb, ki jih jezik doživlja v času, v povezavi z zgodovinskimi, družbenimi in kulturnimi dogajanji.

Poznajo temeljne stopnje razvoja italijanskega jezika.

Poznajo stvarnost jezikovne manjšine.

Pri besedilih, ki jih tvorijo, upoštevajo pravila slovnične kohezije in logične koherence.

Dijaki prepoznavajo zgradbo stavka in jo znajo opisati:

Znajo opisati preprosto enostavčno poved, prepoznavajo njene sestavne dele in jo znajo shematično predstaviti.

Poznajo in razločujejo osebek, predmet v tožilniku, predmet v drugih sklonih, povedek in povedkovo oziroma osebkovo določilo.

Znajo opisati razširjeno enostavčno poved, prepoznavajo načela njenega ustroja, njene sestavne dele ter jo znajo shematično predstaviti.

Poznajo in prepoznavajo poglavitne tipe predmetov in njihovo pomensko funkcijo.

Analizirajo večstavčno povedi, prepoznavajo logiko njenega ustroja in njene sestavne dele ter jo znajo shematično predstaviti.

Poznajo in prepoznavajo poglavitne tipe stavkov in njihovo pomensko funkcijo.

Prepoznavajo sestavne dele večstavčne povedi in njihovo funkcijo.

V lastni tvornosti dijaki upoštevajo pravila stavčne skladnje:

Pravilno skladajo preproste enostavčne povedi in jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.

Pravilno skladajo razširjene enostavčne povedi in jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.

Pravilno skladajo povedi z več podredji in priredji ter jih preverjajo s pomočjo naučenih pravil.

Obdelujejo večstavčne povedi, in sicet z nadomeščanjem, preoblikovanjem, zgoščanjem, dodajanjem, deljenjem, združevanjem itd.

Prepoznavajo in analizirajo pogojne stavke in hipotetične povedi različnih tipov.

Prepoznavajo in analizirajo tudi druge tipe stavkov: primerjalne, načinovne, protivnostne, izključevalne, izvzemalne, oziralne idr.

Dijaki prepoznavajo pragmatične vidike besednega sporazumevanja in jih tudi uporabljajo:

Prepoznavajo različne funkcije stavkov (tudi v odnosu do njihove oblike), a tudi večjih izsekov besedila, ter znajo z inferiranjem izluščiti njhov namen.

Znajo postaviti obliko, pomen in namen izjave v razmerje do konteksta.

Prepoznavajo, da imajo posamezni deli stavka različno obvestilno težo, in sicer glede na njihovo razporeditev.

V okviru sporazumevanja prepoznavajo tudi nebesedne govorice (jezik telesa, gestiko, mimiko). V točno določenih situacijah jih znajo tudi uporabljati.

V stavkih in besedilih razločujejo časovne in osebne razsežnosti.

Prepoznavajo in uporabljajo različne pripovedne načine (personalni, brezosebni način). Premi govor znajo preoblikovati v odvisni govor in obratno. Prepoznavajo in uporabljajo različne skladenjske 'sloge'.

Prepoznavajo povezanost pa tudi inkoherenco med besednim in nebesednim sporočilom ter to upoštevajo pri sporazumevanju.

Jezik, sporazumevanje, zgodovina jezika

Dijaki se zavedajo sporazumevalnega konteksta, v katerem nastaja jezikovno sporočilo:

Prepoznavajo temeljne prvine sporazumevanja ter odnos med sporočilom, kontekstom in namenom.

Vedo, da vsaka sestavina besedila dobi dokončen pomen šele v razmerju do konteksta. Posamezne sestavine so sposobni v tem smislu tudi interpretirati.

Razločajo in analizirajo različne tipe anaforičnih kazalnikov.

Razločajo in analizirajo različne tipe veznikov, ki združujejo stavke in večje besedilne segmente.

Dijaki imajo uvid v razmerje med jezikovnim in književnim izročilom ter dogajanji v družbi s poudarkom na zgodovinskosti in geografski raznolikosti jezika.

Dijaki se zavedajo sprememb, ki jih jezik doživlja v času in v geografskem prostoru:

Analizirajo primere sprememb v jeziku.

Analizirajo primere sprememb v jeziku.

Poznajo poglavitne 'družine' jezikov in njihovo geografsko umeščenost.

Znajo analizirati primere sprememb v jeziku.

Uzavestijo si, da se v jezikovnem razvoju zrcali tudi zgodovinski in kulturni razvoj.

Znajo analizirati primere sprememb v jeziku.

Uzavestijo si, da se v jezikovnem razvoju zrcali tudi zgodovinski in kulturni razvoj. Poznajo temeljne sociolingvistične značilnosti narečij in jih znajo postaviti v razmerje do knjižnega jezika

Dijaki znajo vzpostaviti zvezo med področjem besednih jezikov, formaliziranihi govoric, npr. matematike, logike in informacijskih tehnologij, ter izdelki vidnih govoric.

Dijaki  znajo soočiti besedno govorico z nebesedno govorico:

Prepoznavajo ključne značilnosti določenega jezikovnega sistema.

Znajo soočiti jezik z glasbo in iz tega odnosa razbrati vzporednice, razlike, povezave.

Znajo soočiti jezik z ikoničnimi besedili (podobami) in iz tega odnosa razbrati vzporednice, razlike, povezave.

Znajo soočiti jezik z znanstvenimi besedili.

Jezik v različnih rabah

Dijaki prepoznavajo zvrsti jezika, v njih razločujejo značilnosti, uporabnost in funkcije:

Prepoznavajo geografske, kulturne in socialne zvrsti italijanskega jezika.

Razlikujejo vsakdanji jezik od specialnih jezikov in prepoznavajo najbolj razširjene med njimi. 

S ključnih vidikov analizirajo publicistično govorico.

S ključnih vidikov analizirajo govorico reklamnih besedil.

S ključnih vidikov analizirajo književno govorico.

Dijaki uporabljajo zvrst, ustrezno tipu besedila in okoliščinam:

Ustrezno okoliščinam uporabljajo vsakodnevno oziroma knjižno italijanščino.

Ustrezno okoliščinam uporabljajo temeljne registre.

Jezik uporabljajo v njegovih poglavitnih funkcijah.

Jezik uporabljajo na izviren in prepričljiv način.

1. letnik

2. letnik

3. letnik

4. letnik

Dijaki:

–      prepoznavajo formalne vidike književnega besedila v njegovi pojavni raznolikosti; razkrivajo funkcije, ki jih znotraj besedila izpolnjuje notranja urejenost zgradbe, jezikovni izbor, zlasti v poeziji tudi ritmične, prozodične in grafične značilnosti;

–      na podlagi jezikovnih elementov ter vsebinskih referenc v ključnih potezah orišejo razmerje med književnim delom in kulturnim oziroma zgodovinskim kontekstom, v katerega se to umešča;

–      na podlagi izpostavljenih besedilnih in kontekstualnih elementov pripravijo kompleksno in metodološko utemeljeno interpretacijo besedila;

–      oblikujejo tehtne sodbe, s katerimi se opredeljujejo do sporočila dela v luči kulturne izkušnje ter estetske občutljivosti bralca.

Dijaki berejo pravilno. Izogibajo se motečim vplivom narečja ali drugih jezikov. Poleg tega:

Dijaki berejo ekspresivno ter:

Dijaki berejo, razumejo in interpretirajo zvrstno različna dela, po odlomkih ali v celoti: različne zvrsti pripovedi in romanov ter pesniška dela. Pri posameznih tekstih imajo uvid v sistem zunanjih in notranjih logičnih odnosov.

–      razločujejo poglavitne tematske niti;

–      razlikujejo med posameznimi tipi književnih besedil;

–      izbirajo in obdelujejo podatke;

–      na podlagi konteksta ugibajo o pomenu neznanih besed.

–      razumejo namen avtorjevega sporočanja;

–      razlikujejo med različnimi tipi književnih besedil in prepoznavajo njihove značilnosti;

–      vrednostno presojajo književno besedilo z nekega določenega vidika.

–      pri pripovednih besedilih rekonstruirajo zgodbo in prepoznavajo značilnosti oseb in okolja;

–      v besedilih dojemajo teme in motive;

–      dojemajo pomenske figure in ugotavljajo smiselnost jezikovnegaizbora;

–      prepoznavajo značilnosti, ki jim omogočajo besedilo uvrstiti v katero od zvrstnih kategorij;

–      se pogovarjajo o prvinah besedila, iz samega besedila ugibajo o možnem razvoju dogajanja ter o njegovih možnih pomenih;

–      izražajo se lastnem doživljanu ter svojem videnju, ki ga utemeljijo v besedilu;

–      razločujejo in eksplicirajo razmerje med besedilom in referenčnim kontekstom  (književnim, sociokulturnim).

V situacijah, ko lahko izbirajo med množico del (razredna knjižnica, javna knjižnica, knjižnice narodnostnih skupnosti itd.), se dijaki med različnimi zvrstmi dobro znajdejo in:

Dijaki poznajo strukturo hipereteksta:

–      samostojno izbirajo dela zvrsti,  ki odgovarjajo njihovemu okusu, ali ki jih je v določenem trenutku mogoče uporabiti kot vir podatkov;

–      vadijo se tudi v iskanju gradiva v večpredstavnih zbirkah.

–      so sposobni uporabljati hipertekstualno in hipermedialno gradivo (bodisi na CD-romu bodisi v svetovnem spletu) kot vir informacij in način zadovoljevanja lastnih potreb;

–      so sposobni izdelati skico, po kateri nato lahko oblikujejo in sestavijo preprost hipertekst oziroma hipermedialno aplikacijo.

Po branju ali poslušanju književnega besedila si dijaki:

–      začnejo urejati zapiske;

–      ustno odgovarja na vprašanja, ki so namenjena preverjanju globalnega, analitičnega, besednega, posrednega (inferenčnega)  razumevanja;

–      osredotočajo se na poglavitne podatke;

–      ustrezno dobro dojemajo;

–      prepoznavajo zadevno pojmovno in tematsko področje:

–      podatke izbirajo glede na namen njihove uporabe.

–      so si sposobni urejati zapiske;

–      ustno se izražajo o poslušanem, potem ko so si v mislih že uredili zapiske;

–      svojo pozornost osredotočajo na globalno razumevanje besedila, tudi s kronološkega vidika

–      znajo najti podatke, ki jih potrebujejo.

–      so jim jasna osrednja dejstva;

–      iz besedila izvlečejo podatke oziroma prvine, ki jih potrebujejo;

–      povezujejo podatke, pridobljene iz različnih segmentov besedila;

–      primerjajo podatke, pridobljene iz različnih besedil, v različnih govoricah in znajo upovedati njihovo vsebino;

–      so vsebino besedila sposobni  parafrazirati oziroma jo sintetično povzeti.

Po branju književnega besedila dijaki ustrezno in učinkovito:

Po branju  književnega besedila dijaki v interakciji:

–      posredujejo mnenja o posameznih vprašanjih v pravilnem jeziku in s kakovostnim besedjem;

–      poročajo o prebranem oziroma poslušanem, tudi glede na lasten odziv;

–      govorno nastopajo z uporabo različnih govoric in izraznih oblik.

–      uporabljajo primeren jezikovni register in besedje;

–      uporabljajo kompleksna priredja in podredja;

–      tehtno predočijo svoje doživljanje besedila;

–      na (miselno ali pisno) pobudo ustrezno organizirajo ustno besedilo;

–      umestno stopajo v interakcijo s sošolci in učitelji.

Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki sposobni tvorjenja pravilnih besedil:

Po pozornem branju in analizi književnega besedila so dijaki sposobni tvoriti zahtevna besedila in se nanje odzivati:

–      pišejo pravopisno pravilno;

–      po predlogah tvorijo jasno oblikovana besedila;

–      poročajo o prebranem oziroma poslušanem, tudi glede na lasten odziv;

–      parafrazirajo pesniško besedilo;

začnejo urejati in uporabljati zapiske.

–      posegajo po morfološko in skladenjsko pravilnih in zahtevnih tvorbah;

–      uporabljajo ustrezno besedje in ustrezen jezikovni register;

tvorijo koherentna besedila, ustrezno različnim namenom.

1. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Antične epske pesnitve.

Srednjeveške pesnitve.

Izvori italijanskega jezika.

Religiozne, ljudske in didaktične poteze zgodnje književnosti.

Pojem srednjega veka,
civilizacija srednjeveških komun.

Tri poetološke šole 13. stoletja.

Proza 13. stoletja

Dante Alighieri: razvoj njegove osebnosti, ideje in njegova pesnitev La Divina Commedia.

Francesco Petrarca: izvirnost njegove poezije in njegov kulturni razvoj.

Petrarca in njegov Canzoniere. Petrarca kot utemeljitelj novoveške lirike. Metrika in slog. Krajina – razpoloženje. Mednarodni razmah petrarkizma.

Giovanni Boccaccio

Boccaccio in njegov Decameron: pomen življenja in dela.

Družbena stvarnost 14. stoletja in “položaj Decamerona”.

Branje in analiza izbranih odlomkov iz Iliade, Odiseje, Eneide in iz Biblije.

Pojem proze oziroma poezije ter pravila metrike in retorike.

Branje izbranih odlomkov iz del bretonskega in karolinškega cikla, dvorske lirike (Chanson de Roland, Bertrand de Born); primerjava epskega in lirskega besedila.

Rojstvo italijanskega jezika in književnost: prvi dokumenti v vulgarnem jeziku.

Sv. Frančišek Asiški: Cantico di Frate Sole; Cielo d'Alcamo: Rosa Fresca…; Cecco Angiolieri: S'i fossi foco.

Opomba: Namen obravnave teh vsebin je osvetliti pomen mita, razsežnosti epike in lirike kot temeljnih prvin evropske kulture in civilizacije.

Branje, analiza in primerjava pesmi (vsaj ene od vsakega od naslednjih avtorjev; Jacopo da Lentini: Meravigliosamente, Guittone d'Arezzo in politična kancona; Guido Guinizelli: Al cor gentile, Dante Alighieri: en odlomek in ena pesem iz dela Vita Nova).

En odlomek bodisi iz dela Milione Marca Pola bodisi iz Novellina.

Berilo po izbiri ter komentar k vsaj petim spevom ali epizodam, ki naj dijakom pod pozornim učiteljevim vodstvom razkrije prostor in čas Commedie, lik Beatrice, vojne med komunami in alegoričnost.

Berilo po izbiri in komentar k vsaj trem pesmim (Voi ch'ascoltate…, Chiare fresche e dolci acque, O cameretta) oziroma en odlomek iz dela Epistole (Ascesa al monte Ventoso) in en odlomek iz Secretuma.

Učitelj dijakom predstavi ideologijo Canzoniera, pojmovanje duše in telesa, ljubezni in ženske.

“Dvojni človek”, ki je naseljeval Petrarco in Laura. Nemogoča ljubezen Canzoniera. Idejni svet Canzoniera: novi krščanski učenjak.

Komentar k vsaj petim novelam (na različne teme). Časi in kraji v Decameronu. Učitelj dijakom predstavi čase in kraje Decamerona, pojmovanje ljubezni, odnose med spoloma, osrednji položaj ženskih likov pri Boccacciu. Pozornosti naj bodo deležni tudi socialni liki in slikanje človeka.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

–      ljubezenska lirika od dvorskega modela do 'stilnovisma' (Cino da Pistoia);

–      komična poezija (Cecco Angiolieri ali Folgore da San Giminiano);

–      alegorično-didaktična poezija (Brunetto Latini);

–      krajša novelistika;

–      kulturni modeli srednjeveške književnosti (enciklopedčnost, didaktičnost, alegoričnost);

–      srednji vek: od latinščine do prvih dokumentov v vulgarnem jeziku.

Branje odlomkov iz antičnih epskih pesnitev:

Homer: lliada ali Odiseja,

Vergil: Eneida,

Biblija: Zgodba o izgubljenem sinu, Stara zaveza

Anon.: Tisoč in ena noč,

Sofokles: Antigona ali Kralj Ojdip,

Plavt: izbrani odlomki,

Ezop: Basni,

Isac Asimov: Galaktična trilogija, Pripovedi,

Enzo Biagi: Il sole malato,

Vittorio Zucconi: Si fa presto a dire America.

2. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Dvorsko obdobje: prva faza humanistično-renesančne civilizacije.

Jezikovni položaj.

Firenze v času Lorenza dei Medici.

Kulturna politika in vulgarni humanizem:

sistem književnih zvrsti, lirska poezija in epsko-mitološka pesnitev.

Humanistični izobraženec: odkritje antike in prevzem vulgarnega jezika.

Pulci, Boiardo.

Italijanska in evropska renesansa.

Machiavelli:

–      politični manifest: Il Principe, (ideologija v delu Il Principe: etika in politika).

–      Recepcija dela od 16. stoletja do danes.

Francesco Guicciardini med traktati in zgodovinopisjem.

“Ricordi” e “Storia d’Italia”.

Ludovico Ariosto in njegov Orlando Furioso. Zgradba in tematika dela.

Prvine renesančne kulture.

Torquato Tasso in obdobje protireformacije.

Torquato Tasso in njegov Gerusalemme Liberata: zgradba in tematika.

Tassove ideje, viri pesnitve.

Šestnajsto stoletje

Galileo Galilei: Nova znanost (razvoj znanosti).

Galileo Galilei in njegova znanstvena metodologija.

Literarna misel in slog.

Barok in marinizem v Italiji.

Giovan Battista Marino in marinisti.

Baročni slog.

Značilnosti arkadijskega obdobja.

Metastasio.

Vico.

Kak kratek odlomek Marsilia Ficina: rojstvo novodobnega simbolizma (sonce in svetloba pri Marsiliu Ficinu).

Magnificova Canzone di Bacco.

Analiza in primerjava med Trionfo di Bacco e Arianna L. de Medici in I'mi trovai fanciulle Poliziana (odlomek iz Stanze per giostra).

Učitelj po možnosti omeni Poliziana, Pulcija, od slednjega dijaki preberejo kak odlomek iz dela Morgante (glej Morgante e Margutte all’osteria); Boiardo in njegov Orlando innamorato (dijaki preberejo Angelica alla corte di Carlo Magno).

Dijaki naj preberejo Lettera al Vettori ali vsaj dva druga odlomka po izbiri iz dela Il Principe.

Za vajo: pomen “sreče” in besede “država” pri Machiavelliju.

Berilo po izbiri iz Guicciardinijevega opusa, kot ilustracija miselnih premikov.

Učitelj lahko po lastni presoji podrobneje osvetli in kot predmet diskusije ponudi temo: Machiavelli in Guicciardini: novo sprejemanje zgodovine.

Branje treh, štirih epizod po izbiri. Učitelj pomaga dijakom do razumevanja časovno-prostorskega labirinta v Orlandu Furiosu, pojem strasti in razuma, vojne in ljubezenske norosti.

Branje vsaj dveh epizod po izbiri. Učitelj vodi dijake do razumevanja prostorskih razsežnosti dela Gerusalemme Liberata: resničnost, simbol, magija. Posebej lahko izpostavi problem nasprotja med ljubeznijo v Gerusalemme Liberata in pojmom vojne.

Vsaj dva odlomka iz del “Dialogo dei due massimi sistemi” ali "Saggiatore".

Z učiteljevo pomočjo se dijaki osredotočijo na veliki lik Galileja, ki piše z radovednostjo znanstvenika in obenem s prizadetostjo pesnika.

Nekaj odlomkov iz Giovana Battiste Marina in marinistov. Pod učiteljevim vodstvom in z analizo odlomkov oziroma del “Rosa riso d’amor” o “Pallor di bella donna” dijaki dojamejo pomen izrazov 'barok' in 'marinizem'.

Literarno sporočilo kot stilna študija, pri kateri je vsebina drugotnega pomena.

Podrobna analiza razkrije, kako iz protireformacije veje občutje negotovost; zavest te dobe oklepa občutek krivde in strah.

Branje ene 'kanconete' in enega odlomka iz melodram.

Branje odlomkov iz Scienza Nuova.

–      Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

–      Politična misel Machiavellija in Guicciardinija.

–      Primerjava med Ariostom in Tassom.

–      Galileo Galilei: književnost  in znanost

–      Arkadija v kontekstu protireformacije.

Cellini,

Rabelais,

W. Shakespeare: Otello, Romeo in Julija, Macbeth, Beneški trgovec,

M. De Cervantes: Don Kihot (branje po epizodah),

J. B. Molière: Namišljeni bolnik.

3. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Evropsko in italijansko razsvetljenstvo.

Il caffé.

Beccaria.

Carlo Goldoni in prenova komedije.

Giuseppei Parini.

Vittorio Alfieri.

Neoklasicizem.

Ugo Foscolo: neoklasik in romantik.

Evropska in italijanska romantika ter zgodovinski roman:

Berchet,

Porta,

Belli.

Alessandro Manzoni.

Giacomo Leopardi.

La Scapigliatura.

Primerjava med realizmom in naturalizmom.

Giovanni Verga in veristični roman.

Giosuè Carducci

Učitelj poudari lik novega meščana in nove demokratične ideale razsvetljenstva (Verri, Cesarotti, Beccaria).

Branje vsaj ene od komedij. Priporočljivo je branje odlomkov iz komedije La Locandiera, I Rusteghi ali drugih komedij.

Branje vsaj dveh epizod iz dela Il Giorno.

Branje vsaj enega odlomka iz Vita e una scena dal Saul.

Branje in analiza sonetov: Alla sera, A Zacinto, In morte del fratello Giovanni; odlomek iz dela Ultime lettere di Jacopo Ortis; in dveh odlomkov po izbiri (verzi 1 - 51 in 151 - 225) iz dela Sepolcri.   

Učitelj skuša osvetliti ideale, mit o domovini, o umetnosti in o Foscolovem grobu. Prav tako bi s Foscolovo pomočjo dijaki morali razlikovati med podobami neoklasične ter podobami romantične poezije.

Berilo enega odlomka po izbiri.

Branje ene ode, ene zborske pesnitveiz dela Adelchi, in vsaj pet odlomkov iz romana Promessi Sposi (delo v celoti je mogoče določiti za mesečno čtivo).

Učitelj pomaga dijakom do razumevanja pomena zgodovine pri Manzoniju in pri preporodništvu nasploh.

Branje in analiza petih pesmi in enega odlomka (Operette morali, Zibaldone).

Vsaj ena novela in odlomki iz romanov Malavoglia oziroma Mastro don Gesualdo.

Učitelj kar se da jasno pristopi k naturalizmu in verizmu. Obseg slednjega ustrezno omeji, zato pa Vergov opus dijakom razkrije v vsej njegovi vsebinski izvirnosti  in dovzetnosti za vprašanja italijanskega juga.

Vergova romana: I Malavoglia in Mastro Don Gesualdo.

Pod učiteljevim vodstvom dijaki doumejo odlike “verističnih prizadevanj” G. Verge.

Branje in analiza dveh pesmi po izbiri.

Obravnava vsaj dveh izmed naslednjih tem:

–      zgodovinski roman;

–      narečna pesem Bellija in Porte;

–      rojstvo realističnega romana v Evropi: Dickens, Stendhal, Balzac;

–      ruski realistični roman: Dostojevski in Tolstoj;

–      Goethe in evropski roman;

–      evropska poezija: T. Gray, J. Keats, J.W. Goethe.

Voltaire,

Rousseau,

Defoe,

Swift: Guliverjeva potovanja,

Carlo Goldoni: komedija po izbiri,

Stendhal: Rdeče in črno,

Tolstoj,

Alessandro Manzoni: I promessi sposi,

E. Zola: Germinal, Nanà,

Flaubert,

Giovanni Verga: I Malavoglia, Mastro don Gesualdo,

Ippolito Nievo,

realistični roman v Evopi: Dickens,

Sivio Pellico (pripoved spomina).

4. letnik

Literarnozgodovinske vsebine

Branje in tematske obdelave

Italijanska in evropska dekadenca:

Baudelaire in francoski simbolisti.

G. d’Annunzio.

G. Pascoli.

Kratek zgodovinski in družbeni pregled.

Motivi, značilni za dekadenco: drugačnost, odtujenost, tesnoba.

Luigi Pirandello.

Italo Svevo in moderni roman.

Avantgardna gibanja in novatorstvo zgodnjega 20. st.:

krepuskolarizem, futurizem, primerjava med Gozzanom in Marinettijem.

Književnost iz obdobja med svetovnima vojnama:

Ungaretti, Montale, Saba, Quasimodo.

Alvaro, Moravia, Vittorini, Pavese, Silone, Gadda, Lussu.

Neorealizem:

Levi, Fenoglio, Jovine, Pratolini, Pasolini, Rea, Brancati.

Sodobna književnost (pesniki in pisatelji današnjih dni):

Calvino, Buzzati, Sciascia, Bassani, Morante.

Pesniki in pisatelji s področja Istre in Reke.

Istra v književnosti.

Branje ene pesmi.

Branje vsaj dveh pesmi in enega pripovednega odlomka.

Branje vsaj treh pesmi (Lavandare, Novembre, Il gelsomino notturno).

Ta dela pomenijo uvod k vprašanjem književnosti in umetnosti 20. stoletja. Dijaki se z branjem Pascolija in D’Annunzia seznanijo z velikimi temami evropske dekadence.

Branje ene novele, en odlomek iz dela Il Fu Mattia Pascal, en odlomek iz katere od dram.

Branje vsaj dveh odlomkov iz dela La coscienza di Zeno.

Kot temeljno temo učitelj tu izpostavi krizo vrednot devetnajstega stoletja in krizo tradicionalnega človeka, sredi katerih se znajde književnost tega časa.

Dijaki se s temi dejavniki lahko seznanijo ob odlomkih iz predlaganih del; pogovarjajo se o eksistenci, o pomenu prizadevanj in izbir posameznika v njegovem življenju.

Branje in analiza vsaj dveh pesmi vsakega od avtorjev.

Branje odlomkov iz del vsaj treh avtorjev, poglobljeno spoznavanje enega avtorja.

Branje nekaterih odlomkov iz del vsaj treh avtorjev in poglobljeno spoznavanje enega avtorja.

Pod vodstvom učitelja dijaki doumejo slogovne in jezikovne vidike preloma, ki ga ti avtorji pomenijo glede na književnost prejšnjih obdobij.

Branje nekaj odlomkov.

Učitelj lahko v izbor uvrsti tudi katerega od za dijake zanimivih sodobnih pisateljev (Tamaro, Barrico, De Carlo ecc.).

Branje nekaj odlomkov iz del Fulvia Tomizze.

Priporočljivo je analizirati katero od del naših rojakov, ki so s svojim ustvarjanjem ključno prispevali v zakladnico literarnih izpovedi o neki na novo in globoko človeško doživljeni resničnosti.

Dijaki se lahko seznanijo tudi s krajšimi odlomki iz Ramousa, Martinija, Biasiola, Zaninija, Schiavata itd.

Izbor vsaj dveh od naslednjih tematskih obdelav:

književnost in vojni;

književnost , antifašizem, odporništvo;

izkušnja narodne skupnosti, kot odseva v liriki;

gledališče družbenega angažmaja: Eliot, Brecht, Ionesco, Beckett, Dario Fo;

posamezni vidiki književnosti 20. stoletja: Buzzati, Kafka in Calvino.

Fjodor Dostojevski: Zločin in kazen

Luigi Pirandello: Novelle per un anno o i drammi

Italo Svevo: La coscienza di Zeno

Fulvio Tomizza: Il male viene dal Nord

Dela naslednjih sodobnih avtorjev: Italo Calvino, Pier Paolo Pasolini, Beppe Fenoglio, Cesare Pavese, Alberto Moravia, Carlo Cassola,  Carlo e. Gadda, Umberto Eco, Grazia Deledda, Antonio Gramsci,  Elsa Morante, Primo Levi, Elio Vittorini, Dario Fo, Corrado Alvaro, Leonardo Sciascia, Vasco Pratolini, G. Tommasi di Lampedusa, Riccardo Bacchelli,  Dino Buzzati, Susanna Tamaro, Dacia Maraini, in drugi…