Določil SSRSSI na 17. in 18. seji. 7. 7. 1998 in 16. 7. 1998
VSEBINA
1. UMETNOST
1.1. SKUPNI CILJI
2.1. Opredelitev predmeta
2.2. Splošni cilji umetnostne zgodovine
2.3. Operativni cilji predmeta in predlagane vsebine
2.4. Priporočena literatura za učitelje
2.5. Obvezne oblike preverjanja in ocenjevanja znanja
2.6. Didaktično-metodična navodila
2.7. Povezanost z drugimi predmeti
3.1. Opredelitev predmeta
3.2. Globalni cilji likovnega snovanja
3.3. Operativni cilji predmeta
3.4. Okvirni seznam literature in virov
3.5. Obvezne oblike preverjanja in ocenjevanja znanja
3.5.1. Povzetek dosežkov
3.6. Didaktično metodična priporočila
3.6.1. Spoznavanje teoretičnih likovnih problemov
3.6.2. Likovno izražanje
3.6.3. Razvijanje ustvarjalnosti in estetskega izražanja
3.7. Povezanost z drugimi predmeti
4. GLASBA
4.1. Opredelitev predmeta
4.3. Operativni cilji predmeta
4.4. Okvirni seznam literature in virov
4.5. Obvezne oblike preverjanja in ocenjevanja znanja
4.6. Povezanost z drugimi predmeti
Predmet umetnost se izvaja tako, da izhaja iz skupnega uvoda v širši pojem umetnosti. Obravnava eno izmed treh načrtovanih umetnostnih zvrsti, ki jo izbere šola v skladu s svojimi interesi. Med njimi so glasba, v okviru likovne umetnosti pa likovno snovanje ali umetnostna zgodovina.
Dijaki:
Vsebine iz umetnostne zgodovine predstavljajo uvodni del, ki obsega temeljne vsebine in pojme iz področij likovne umetnosti, kar predstavlja širši uvod in predpripravo v razumevanje vsebin iz umetnostne zgodovine, ki temu sledijo po posameznih zvrsteh likovnega ustvarjanja.
Umetnostna zgodovina v svoji najširši obliki povezuje svet likovno izraženih misli, občutij in drugih spoznanj z drugimi umetniškimi izrazi, oziroma predstavlja, kako se je likovni umetnik odzival na svet, v katerem je živel. Kot pogled v eno najstarejših in najpomembnejših ustvarjalnih poti bistveno prispeva k umevanju človeka kot celote.
Vloga in pomen predmeta je v predstavitvi najpomembnejših likovnih umetnin, ki oblikujejo pogled na estetske in vsebinske vrhunce posameznih zgodovinskih obdobij, na njihov razvoj, s tem pa podpira občutek za resnične likovne vrednote in vzbudi radovedno in kritično mnenje do likovnih stvaritev in spodbudi pri dijaku razvijanje višje ravni okusa.
Pouk vsebin iz umetnostne zgodovine prepletajo prvine teoretičnega posredovanja osnovnih spoznanj (kronologija slogov, osnovni termini, najvidnejši umetniki), kritično preverjanje ob spomenikih (razstave, ekskurzije) in seminarsko raziskovalni pristop (seminarske naloge, raziskovalne naloge in referati). Predmet je odprt do spomenikov slovenske in svetovne ustvarjalnosti, ki se skupaj izražajo v medsebojnem vplivanju Dijaka seznani z vrednotami kulturne in posebej umetnostne dediščine.
Umetnostna zgodovina dovoljuje učencu veliko mero izražanja individualnosti, ker mu omogoča izpovedovanje osebnih kriterijev in pogledov na zgodovino in umetnostne dosežke, oziroma ga vzpodbuja k dialoški in tolerantni kritičnosti. Učni načrt je zastavljen tako, da lahko dijak ob ključnih umetniških stvaritvah s področja izbranega poklica spozna umetnostni razvoj znotraj svoje panoge.
Umetnostna zgodovina dijaku:
VSEBINE (informativni cilji) |
OPERATIVNI CILJI (formativni in socializacijski cilji) |
POJMI |
Dijak zna: |
||
UVOD V UMETNOSTNO ZGODOVINO |
||
Umetnost |
|
umetnost, likovna umetnost, umetnina, slog, zgodovinski slog, smer, umetnostna kritika, monografija. |
Likovne umetnosti |
|
arhitektura, urbanizem, kiparstvo, slikarstvo, umetna obrt. |
PRISTOP K LIKOVNEMU DELU |
||
Likovno delo - umetnina |
|
|
Vsebinska analiza |
|
neposredno spoznavni motiv, žanr, portret, avtoportret, akt, krajina veduta, tihožitje, karikatura, interier, eksterier. |
Ikonografija in ikonologija |
|
ikonografija, ikonologija, personifikacija, alegorija, atribut, simbol. |
Oblikovna analiza Oblika Kompozicija Morfološki stil Pristop |
|
|
Zgodovinski razvoj slikarstva |
|
freska, mozaik, olje, tabelna slika, krilni oltar, diptih, triptih,poliptih, iluminacija, iniciala, vinjeta, pergament, papirus, risba, grafika, lesorez, linorez, bakrorez, jedkanica, litografija, sitotisk. |
Zgodovinski razvoj kiparstva |
|
obla ali polna plastika, relief, arhitekturni relief, arhitekturna plastika, kapitel, kariatida, nagrobnik, prižnica, vodnjak, oltar. |
Zgodovinski razvoj arhitekture in urbanizma |
|
urbanizem, profana in sakralna arhitektura, konstrukcijski element. |
Badurina Andjelko, Leksikon ikonografije, liturgije i simbolike zapadnog kršćanstva, Zagreb, 1990
Cankar Izidor, Zgodovina likovne umetnosti v zahodni Evropi, Slovenska matica, Ljubljana, 1930, ponatis 1994
Delo kiparjev, Mladinska knjiga, Ljubljana,1994
Höffler Janez, Umetnostna vzgoja, Osnove likovne umetnosti, DZS, Ljubljana, 1988
Hollingsworth Mary, Umetnost v zgodovini človeštva, DZS, Ljubljana, 1993
Kako se je razvijalo slikarstvo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994
Novak Boris A. Zarja časa in Tavčar Lidija, Mit v sliki in besedi, Narodna galerija, Ljubljana, 1997
Semenzato Camillo, Nataša Golob, Svet umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991
Slovenija, turistični vodnik, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995
Sproccati Sandro, Vodnik po slikarstvu, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994
Šumi Nace, Slovenija, umetnostni vodnik, Ljubljana, 1990
Tavčar Lidija, Nevidne strani vidne umetnosti, Narodna galerija, Ljubljana, 1991
Umetnost na Slovenskem, več avtorjev, Mladinska knjiga, 1998
Umetnostne monografije, zbirka, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995-97
Vrhunci likovne umetnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1995
Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, več avtorjev, Modrijan, 1997
VHS kaseta filma »Podobe preteklosti«, dr. Nataša Golob in Tone Frelih, Orion film d.o.o., Ljubljana, 1997
Preverjanje in ocenjevanje naj poteka ustno in pisno. Preverjajo in ocenjujejo se tudi referati in izdelki. Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno. Tako pri preverjanju kot ocenjevanju naj se upošteva znanje, razumevanje, uporaba znanja, analiza, sinteza in vrednotenje.
Preverjajo in se tudi komentarji, projektne in seminarske naloge ter druge oblike sodelovanja in nastopanja dijaka pri učni uri.
Pouk umetnostne zgodovine se lahko izvaja v več oblikah in metodah, odvisno od vsebine in števila ur, ki so na voljo. Temeljna oblika je zaokrožena informacija (razlaga in razgovor), ki je posredovana tako, da besedni del spremlja ustrezno slikovno gradivo (prosojnice, diapozitivi, reprodukcije, digitalizirane slike, video posnetki ter drugo gradivo). Primere učitelj izbere sam, upoštevajoč pri tem osnovne operativne cilje, oziroma strokovno usmeritev šole, na kateri se izvaja pouk.
Za sodoben pouk umetnostne zgodovine so izrednega pomena umetnostnozgodovinske ekskurzije in obiski razstav, retrospektivnih razstav, ateljejev, arheoloških izkopanin, konservatorskih projektov, restavratorske delavnice itd., kar je pomembno tako za spoznavanje in poznavanje kot razvijanje odnosa do vrednotenja, spoštovanja in ohranjanja kulturne dediščine, kar izbere učitelj sam glede na možnosti in okolje. Učitelj naj sam izbere glede na zanimanje dijakov tudi teme, ki naj jih obravnavajo pri pouku ali v študijskih delavnicah.
Priporočamo najmanj eno celodnevno umetnostnozgodovinsko ekskurzijo z ogledom slovenskih spomenikov ter ogled stalne zbirke v Narodni galeriji v Ljubljani, kar se lahko izvede tudi v okviru kulturnega dne.
Dijaki aktivno sodelujejo na različne načine, kot na primer: z referati o pomembnih umetnikih ali stvaritvah, ki so vzorčni za določeno obdobje, slog, umetnika, kraj itd., s predstavitvijo lastnega doživetja ob umetnini (razstava, retrospektiva, ambientalna umetnina, slogovni pregled) pri čemer razvijajo tudi pravilno uporabo virov in literature in iskanje bistvenih informacij (aktiven odnos do informacij) in s tem navanjanje na samostojno delo.
Prispevki, ki jih pripravijo dijaki so lahko vezani na ustvaritve, ki so jim dosegljive in si lahko pomagajo z literaturo, na drugi strani pa (npr. v povezavi s književnostjo, filozofijo, zgodovino, glasbo idr.) lahko pripravijo tudi teoretično zasnovane projekte, raziskave (npr. umetnostni viri za spomenik v domačem kraju, pisna zapuščina umetnikov, umetnostne stvaritve v svoji stroki itd.). Vzpostavijo lahko tudi stik z izvajalci strokovnih projektov v različnih ustanovah in sodelujejo na mladinskih raziskovalnih projektih in taborih.
Pouk se lahko dopolni tudi z uporabo računalnika, oziroma projekcije preko računalniške opreme in z uporabo zgoščenk z vsebinami iz umetnostne zgodovine. Smotrno je, da imajo dijaki možnost dostopa do interneta, kjer je dosegljivo veliko število informacij o umetninah.
Za uspešen pouk je pomembna tudi ustrezna strokovna in poljudna literatura, dosegljiva v knjižnici.
Predlagane vsebine se povezujejo z znanji strokovnih predmetov
in večino humanističnih, družboslovnih in jezikovnih predmetov.
Likovno snovanje je predmet s statusom jezika, ki je civilizacijska potreba in pravica odraščajočega mladostnika. Nadgrajuje spoznanja in rabo likovnega jezika, pridobljene na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Na konvergentni ravni krepi znanje in spoznanja likovnoteoretičnih znanosti, na divergentni pa z njimi oblikuje. S kritičnim vrednotenjem spodbuja samostojno formuliranje likovnih nalog, njihovo materializiranje in argumentiranje.
Likovno snovanje je poseben predmet, ki dijaku ponuja možnost spoznavanja in doživljanja ustvarjalnega procesa od koncepta preko realizacije do refleksije. Likovno snovanje temelji na dijakovi lastni praktični oblikovalni izkušnji, podprti s posameznimi spoznanji zgodovine umetnosti in likovne teorije. Dijaki se usposabljajo za doživljanje lepote v naravi in ob umetninah, za vrednotenje likovnih del in uporabnih predmetov ter likovne problematike v okolju, s tem pa se navajajo na vrednotenje likovnokulturne dediščine in se pripravljajo za sodelovanje v kulturnem življenju svojega okolja. Glavni cilj predmeta je vaja v likovnem razumevanju in izražanju, vrednotenju ter projektnem delu. Razkriva splošne osnovne vzorce likovne narave in njihovo kulturno rabo. Dejavnosti pri likovnem snovanju v srednjih strokovnih in poklicnotehniških šolah so selektivno izbrane glede na splošno in likovno zmožnost srednješolcev. Izhajajo iz stopnje razvoja mladostnikovih mentalnih in motoričnih funkcij, upoštevane pa so tudi posebnosti individualnega razvoja. Velika pozornost je namenjena razvijanju sposobnosti opazovanja, predstavljivosti, domišljiji, likovnemu mišljenju in ustvarjalnosti, ki spodbuja razvoj splošne ustvarjalnosti.
1. Dijaki si poglabljajo znanje o zakonitostih likovnega jezika s poudarkom na uporabnosti v poklicnem in vsakdanjem življenju.
2. Dijaki ob praktičnem delu odkrivajo razlike in povezave med vizualnim in likovnim svetom.
3. Dijaki razvijajo sposobnost likovnega mišljenja in oblikovanja.
4. Dijaki ob uporabi različnih materialov in orodij, prostorov in volumnov razvijajo telesno-prostorski odnos in občutenje (likovnega) prostora.
5. Dijaki razvijajo zavest o vlogi estetskih vizualnih komunikacij v lastnem in širšem okolju.
6. Dijaki si ob likovnem izražanju bogatijo emocionalne, moralne, socialne in estetske sposobnosti.
7. Dijaki se navajajo na vrednotenje dosežkov domače likovne kulturne dediščine.
8. Dijaki se ob praktičnem likovnem delu in z analizo lepega navajajo na objektivno vrednotenje likovnih del in estetskih predmetov.
Informativni cilji |
Formativni cilji |
Socializacijski cilji |
Dijaki:
|
Dijaki:
|
|
RISANJE |
|
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
SLIKANJE |
|
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
PLASTIČNO OBLIKOVANJE |
|
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
PROSTORSKO OBLIKOVANJE |
|
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
VIZUALNE KOMUNIKACIJE |
|
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
1. M. Butina: Slikarsko mišljenje, CZ, Ljubljana 1996
2. M. Butina: Prvine likovne prakse, Debora, Ljubljana 1997
3. M. Butina: Uvod v likovno oblikovanje, Debora, Ljubljana 1997
4. M. Butina: O slikarstvu, Debora, Ljubljana 1997
5. J. Muhovič: Vstop v likovno logiko I, II, ALU, Ljubljana 1986
6. Z. Didek: Raziskovanje oblikotvornosti, DDU Univerzum, Ljubljana 1982
7. F. Jerman: Sprehodi po estetiki, MK, Ljubljana 1983
8. T. Tacol: Učbeniki za 5., 6. ,7., 8. razred, Likovno izražanje, Debora, Ljubljana 1995
9. Republiška predmetna komisija za likovno teorijo: Predmetni izpitni katalog za maturo. Likovna teorija, Republiški izpitni center, Ljubljana 1993
10. Revija Likovna vzgoja, Debora, Ljubljana
11. Revija Likovne besede, zbirka, Društvo slovenskih likovnih umetnikov, Ljubljana
12. Likovna vzgoja v srednjih šolah, zbornik prispevkov s posveta v Cankarjevem domu. Ljubljana, 22. maj 1996, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1996
Likovni pedagog sproti preverja delo, razumevanje in dosežene rezultate pri praktični izvedbi likovne naloge. Likovna dela vrednoti v kontekstu po izoblikovanih merilih, ki izhajajo iz likovne naloge. Objektivne kritike so smernice za nadaljnje delo oziroma za izboljšanje dela. Podpirati morajo dijakovo emocionalno, moralno, motivacijsko in intelektualno komponento. Učitelj ob vrednotenju splošnih in operativnih ciljev predmeta in na podlagi likovnih del dijake usmerja k virom kreativnih potencialov.
Preverja in ocenjuje se dijakovo delo (proces), katerega odraz so izdelki (produkti). Vsako ocenjevalno obdobje morajo dobiti dijaki najmanj po eno oceno.
Z usvojenim likovnoteoretičnim znanjem podprtim z likovno ustvarjalnostjo, se pri dijakih razvijajo likovnoizrazne in oblikovno-estetske sposobnosti. Pri sproščenem likovnem izražanju dijaki razvijajo likovne spretnosti, kot so: motorične spretnosti (senzibilnosti) in občutljivosti (senzitivnosti), sposobnost estetskega oblikovanja (izražanja) in likovnega mišljenja. Ravnovesje med likovnim in verbalnim izražanjem omogoča enakomeren razvoj opazovanja, predstavljivosti, likovnega spomina, čustev, domišljije in ročnih spretnosti. Ob vrednotenju likovnih del dijaki pridobivajo nove izkušnje ter krepijo zavest o pomembnosti poznavanja likovnih pojmov in estetskega izražanja. Navajajo se na kritično presojanje ureditve okolja, unikatnega in industrijskega oblikovanja predmetov.
Predmet Likovno snovanje se izvaja v 1. letniku v programih srednjega strokovnega in poklicnotehniškega izobraževanja. Dijaki nadgrajujejo znanje likovnega jezika, ki so ga pridobili na osnovnošolski stopnji izobraževanja. Učni načrt je razvojno naravnan in vsebuje temeljna področja likovne vzgoje (risanje, slikanje, plastično oblikovanje, prostorsko oblikovanje, vizualne komunikacije), poudarja pa razvoj kvalitativnih in kvantitativnih likovnih in kreativnih dejavnikov. Zaradi specifičnosti predmeta se likovnovzgojni in izobraževalni dejavniki aktivirajo verbalno, realizirajo pa v likovnem izražanju. Nujno je prepletanje teoretičnega in praktičnega dela, ki uravnoteženo dviguje raven ustvarjalnih sposobnosti dijakov (psihomotorike, spoznavanja in emocij).
Omejeno število ur zahteva od učitelja skrbno ciljno načrtovanje in dosledno izvajanje učnih ur na vseh oblikovalnih področjih. V učnem procesu mora učitelj gojiti in bogatiti vsako stopnjo dijakovega likovnega razvoja in jo glede na tip oziroma vrsto poklicne šole obravnavati aplikativno (predvsem področja prostorskega in plastičnega oblikovanja in vizualnih komunikacij). Več likovnih problemov iz različnih oblikovalnih področij je možno združiti znotraj posameznih likovnih nalog.
Učitelj skrbi za napredovanje in oblikovanje dijakove harmonične in celovite osebnosti. Pomembna je individualna oblika dela, ki prinaša nova znanja in kreativno izražanje, kar je podlaga za vključevanje v kulturno življenje okolja.
Pri dejavnosti spoznavanja teoretičnih vprašanj gre za usposobitev dijakov, da na podlagi usvojenih likovnih pojmov na verbalen način likovno komunicirajo. Gre za obvladovanje likovnih pojmov, pridobljenih z opazovanjem predmetov in pojavov v okolju in naravi, ki temeljijo na spoznanjih in doživljanjih. Doživljanje in spoznavanje poteka ob pomoči učiteljeve uspešne motivacije. Učitelj zavestno skrbi za to, da se aktivira čim več dejavnikov likovnih sposobnosti mladostnikov:
Razvijanje dejavnikov likovnih sposobnosti prispeva k razvoju ustvarjalnosti, bogatenju zavesti in sposobnosti doživljanja lepote, ki je integralni del umsko in etično izoblikovanega dijaka.
Spoznavanje likovnoteoretičnih problemov temelji predvsem na poglobitvi že znanih pojmov. Glede na temeljno strokovno usmeritev je nujno povezovanje likovnoteoretičnih vsebin z ustreznimi vsebinami strokovnih predmetov.
Likovno izražanje pomeni ustvarjalno uporabo pridobljenih spoznanj in doživetij dijakov. Gre za praktično uresničevanje idej, dokazovanje uspešnega reševanja likovnih problemov v obliki estetskega izražanja.
Likovni pedagog aktivno spodbuja in usmerja dijake, da mislijo, čutijo, raziskujejo, se ustvarjalno izražajo z likovnimi izrazili in z različnimi orodji, v različnih materialih. Likovni pedagog spodbuja dijake, da vnašajo v likovno izražanje lastna spoznanja. Podpira samozavest dijakov s tem, da jim dovoli, da ostajajo pri likovnem izražanju izvirni, posebni in prepoznavni. Likovni pedagog razvija pri dijakih motorično spretnost in občutljivost s primerno načrtovano likovno nalogo in pravilnim vodenjem delovnih postopkov. Odpira možnosti za samostojno likovno eksperimentiranje.
Zelo pomembna naloga likovnega pedagoga je, da pri izvajanju učnega procesa razvija ustvarjalnost. Zato mora poskrbeti, da bo ustvarjalnost postala proces, v katerem se spodbuja navdušenje dijakov, da pri ustvarjanju svobodno čutijo, mislijo in spontano komponirajo svoja opažanja in zamisli. Znati mora iskati dijakovo originalnost v načinu oblikovnosti sporočila, kjer niso najpomembnejši motivi, ampak načini njihovega oblikovanja.
Pomembna dopolnitev predmeta naj bo kulturni dan, ki bo omogočal neposreden stik z umetniškimi ustanovami in stvaritvami. Načrtovan in uresničen naj bo vsako šolsko leto.
Likovno snovanje integrira in podpira izkušnje naravoslovnih predmetov, humanističnih in družboslovnih ved, jezikov, formalnega mišljenja ter ustreznih strokovnih predmetov. Dijakovi dosežki pri predmetu celostno predstavijo strukturo njegove osebnosti. Interdisciplinarnost predmeta zagotavlja medpredmetne povezave na spontan in sproščujoč način.
Namen predmeta glasba v programih srednjega poklicnega izobraževanja v dualnem sistemu je razvijati višjo raven glasbenega okusa ter sposobnost selektivne izbire in vrednotenja glasbenih vsebin za različne življenjske trenutke in potrebe.
Sodobna tehnologija je omogočila, da je postala glasba ena najdostopnejših umetnostnih zvrsti. V zvočno prenasičenem okolju je pogosto le zvočna kulisa in vodi v pasivno zaznavo. Temeljna naloga predmeta je učenje pozornega poslušanja, ki spodbuja glasbeno doživljanje, sprejemanje in vrednotenje ter daje napotke za orientacijo v njenih zvrsteh, žanrih in vsebinah. Obenem odkriva njeno povezanost z drugimi področji ter razvija občutljivost za kakovost širšega zvočnega okolja.
Predmet je zasnovan tako, da v njem uspešno sodelujejo dijaki z različnimi glasbenimi izkušnjami in zmožnostmi. Poleg poslušanja omogoča tudi izvajanje in ustvarjalnost, da se bodo posamezniki - skladno s svojimi nagnjenji in sposobnostmi - vključevali v glasbeno življenje svojih okolij kot poslušalci ali ljubiteljski izvajalci. Poleg glasbenih dejavnosti predmet posreduje še temeljne informacije o glasbeni kulturi in njenih dosežkih.
1. Dijaki se seznanjajo z glasbenim življenjem in kulturo svojega okolja ter širšega prostora.
2. Dijaki uzaveščajo možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa z glasbenimi dejavnostmi.
3. Dijaki spoznavajo in poslušajo glasbo različnih zvrsti in žanrov ter se navajajo na kritično presojo in ustrezen odnos do nje.
4. Dijaki razvijajo estetsko občutljivost za sprejemanje glasbenih vrednot.
5. Dijaki se navajajo na kritično izbiro medijskih glasbenih programov in na obiske glasbenih prireditev.
6. Dijaki oblikujejo lastno zbirko zvočnih posnetkov.
7. Dijaki se seznanijo s sodobno glasbeno tehnologijo.
8. Dijaki skladno z interesi in zmožnostmi izvajajo vokalne, instrumentalne in vokalno-instrumentalne vsebine in uresničujejo svoje glasbenokreativne ideje.
Informativni cilji |
Formativni cilji |
Socializacijski cilji |
Glasbene spodbude |
|
Dijaki:
|
Dijaki:
|
Umetna glasba Bach: Badinerie iz Siute št. 2 Vivaldi: Štirje letni časi Mozart: Figarova svatba, Alla turca Beethoven: IX. simfonija - Finale, Za Elizo Verdi: Trubadur, Nabucco, Aida Musorgski: Slike z razstave Chopin: mazurka ali poloneza Novak: Figaro Prokofjev: Klasična simfonija, 3. st. Honegger: Pacific 231 Schönberg: Preživeli iz Varšave Foerster: Gorenjski slavček Adamič: Kresovale tri devojke Osterc: Suita za orkester, 4.st. Religioso Krek: Beiži ftiček Merkú: Ali sijaj, sijaj sonce Golob: Slovenska rapsodija Jazz, plesna in popularna glasba Strauss: valčki Gershwin: Amerikanec v Parizu Bernstein: West Side Story Armstrong: All stars, Oh when the Saints Privšek: Španski ciganski ples Adamič: primer filmske glasbe Presley: Love me tender Lennon / McCartney: Yesterday, Michelle Joplin Slovenske ljudske pesmi |
1. Pahlen, K.: Poslušam in razumem glasbo. Ljubljana: Dopisna delavska univerza. 1979.
2. Mojstri klasične glasbe in njihova dela. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1994.
3. Lebič, L.: Glasba 1. Učbenik in zvočno gradivo. Ljubljana: DZS, 1998.
4. CD plošče slovenskih in tujih skladateljev in poustvarjalcev.
5. Leksikon CZ: Glasba. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1977.
6. Leksikon CZ: Glasbeniki. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1988.
7. Amalietti, P.: Zgodbe o jazzu. Ljubljana: DZS. 1986.
8. Samec, S.: Operne zgodbe. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1997.
9. Vrbančič, I.: Svet glasbe. Ljubljana: DZS. 1989.
10. Lebič L. - Loparnik, B.: Osnove glasbene umetnosti (priročnik in zvočna gradiva na avdio kasetah). Ljubljana: Mladinska knjiga. 1991.
11. Glasba v šoli (revija). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 1995, 1996, 1997, 1998.
12. Oblak, B.: Pesmi sveta. Ljubljana: DZS, 1995.
13. Muska (revija), Ljubljana: Glasbena mladina.
Učitelj preverja znanje dijakov s preverjanjem posameznika v skupini. Preverjanje je kompleksno in sprotno, saj gre za učiteljevo opazovanje dijakovih dosežkov, ki se kažejo v njegovem odzivanju na dejavnosti aktivnega poslušanja; na interes za posamezne dejavnosti, za aktivno sodelovanje, sposobnost komuniciranja in kreativnost. Obenem se preverja razumevanje in uporaba elementarnega glasbenega besednjaka. Učitelj našteto točkuje in preoblikuje v določeno šolsko oceno.
6.1. DIDAKTIČNO-METODIČNA NAVODILA
Učni načrt je zasnovan tako, da odpira vpogled v kulturno in umetniško dogajanje posameznih okolij, kamor se dijaki lahko vključujejo v svojem prostem času.
Predmet ima skupen uvodni del, v katerem predstavlja umetnost kot širše področje posameznih umetnostnih zvrsti, ki imajo skupne lastnosti v kulturni komunikativnosti in ustvarjalnosti, razlikujejo pa se po izraznih prvinah, sredstvih in dejavnosti.
Glasba poudarja recepcijo in aktivno doživljajsko poslušanje glasbene literature. Učitelj skladno z interesi uvaja tudi izvajanje (petje in instrumentalno igro), ustvarjalne oblike dela in tako omogoča stik z živo glasbo. Pri tem je priporočljivo, da z dinamiko skupinskih oblik povezuje izvajalce, ustvarjalce in aktivne poslušalce.
Načrtovane teme je treba obravnavati jasno in le s temeljnimi informacijami. V ospredju so doživljanje glasbe, komunikacija in pristopi, ki kažejo pomen glasbe in širše umetnosti za človekovo psiho-fizično ter družbeno bit.
Pomembna dopolnitev predmeta naj bo kulturni dan, ki omogoča neposreden stik z umetniškimi inštitucijami in stvaritvami. Načrtovan in uresničen naj bo vsako šolsko leto.
Predmet se tesno povezuje z naslednjimi področji: