SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

Izobraževalni program: LABORATORIJSKI TEHNIK

IZPITNI KATALOG

Sprejeto na 28.seji Strokovnega sveta za poklicno in strokovno izobraževanje, dne 10. 6. 1999

1. NAZIV IZPITNE ENOTE

STORITEV Z ZAGOVOROM

SEMINARSKA (PROJEKTNA) NALOGA

2. IZPITNI CILJI

Na izpitu ocenjujemo:

  • stopnjo praktične usposobljenosti na poklicnem področju,

  • povezanost strokovnoteoretičnih in praktičnih znanj,

  • ustrezen pristop in izbiro tehnoloških postopkov pri opravljanju nalog,

  • uporabo ustreznih merilnih in kontrolnih postopkov,

  • samostojnost, natančnost in odgovoren odnos do dela,

  • poznavanje postopkov predanalitske priprave: priprava vzorca, priprava reagentov, pipetiranje, mešanje, inkubacija;

  • poznavanje spektrometrije in spretnost dela s spektrometri (fotometri): nastavitev instrumenta (valovna dolžina, širina reže, umerjanje instrumenta in meritev);

  • določanje koncentracije (aktivnosti) preiskovane snovi in vrednotenje rezultata;

  • izdelava umeritvene krivulje in odčitavanje koncentracije vzorca iz le-te;

  • sposobnost ločevanja med kvalitativnimi, polkvantitativnimi in kvantitativnimi analizami;

  • poznavanje in pravilna uporaba osnovnih statističnih metod;

  • poznavanje vzrokov, ki vplivajo na zanesljivost (pravilnost in ponovljivost) rezultata;

  • sposobnost razlikovanja med krvnimi celicami;

  • pravilnost mikroskopiranja;

  • točnost rezultatov;

  • spretnost priprave mikrobioloških in hematoloških razmazov;

  • kvaliteto mikrobioloških in hematoloških razmazov;

  • poznavanje postopkov barvanja mikrobioloških in hematoloških preparatov;

  • poznavanje postopkov določanja številčne koncentracije krvnih celic;

  • izvajanje aseptične tehnike, priprave gojišč, metod zasejevanja, inkubiranja in odčitavanja gojišč  pri različnih mikrobioloških preiskavah,

  • poznavanje imunoloških testov,

  • upoštevanje predpisov s področja varstva pri delu in varstva okolja;

  • racionalno rabo energije, materiala in časa.

    3. PRIPOROČILA ZA PRIPRAVO IZPITNIH NALOG

    3.1. STORITEV

    Izpitna enota storitev z zagovorom zajema samostojno opravljanje storitve. Ocenjevanje temelji na doseženi povezanosti kandidatovih psihofizičnih, motoričnih in intelektualnih sposobnosti, kulture dela in delovnih izkušenj.

    Izpitne naloge zastavimo tako, da upoštevamo z izpitnim katalogom opredeljene vsebine ter zahtevana znanja. Da celovito ocenimo strokovno usposobljenost kandidata, pripravimo več daljših ali krajših izpitnih nalog - izpitnih del ter delovnih preizkusov, ki jih je kandidat sposoben rešiti v času do 8 ur. Za izpitne naloge je potrebno pripraviti izpitno gradivo.

    Vsebino in vrsto izpitnih nalog (izpitna dela, delovne preizkuse) določi izpitni odbor. Izpitni odbor izda kandidatu pisni sklep o roku in kraju izvedbe izpita, o imenovanju nadzornikov, o potrebnih predhodnih dejanjih (npr. priprava polizdelkov ipd.) in drugih obveznostih ter pogojih.

    Pri 4. izpitni enoti (izdelek ali storitev) poklicne mature lahko ocenjujemo praktična znanja in spretnosti pridobljenih v procesu praktičnega izobraževanja s:

  • tremi (3) delovnimi preizkusi,

  • ustrezno dokumentacijo, ki obsega poročilo o delu oziroma tehnično in tehnološko dokumentacijo ipd.,

  • zagovorom.

    Kandidat lahko opravi določena opravila po predloženi dokumentaciji pred izpitom v skladu s sklepom izpitnega odbora. Na izpitu opravi finalizacijo izpitnega dela. Dokumentacijo praviloma izdela pod nadzorom.

    3.2.   SEMINARSKA (RAZISKOVALNA) NALOGA

    Seminarska naloga. Osnovni namen seminarske naloge je, da kandidat širše in globlje obravnava določeno strokovno področje. S seminarsko nalogo mora kandidat pokazati določeno raven teoretskega in praktičnega znanja ter sposobnost samostojne uporabe strokovnih virov pri obravnavi teme.

    Projektna naloga je samostojna obravnava določenega problema po načrtovanih postopkih (informiranje, načrtovanje, odločitev, izvedba, kontrola, vrednotenje). Projektno nalogo kandidat izdeluje po načrtu, ki ga uskladi z mentorjem.

    3.3.   ZAGOVOR

    Obseg in vsebina zagovora sta predvsem vezani na posamezne izpitne naloge. Pri zagovoru se ocenjuje:

  • razlaga analitičnega postopka,

  • ocena dobljenega rezultata (kakšen je diagnostičen pomen dobljene vrednosti?),

  • poznavanje možnosti, ki lahko privedejo do lažno zvišanega ali znižanega rezultata,

  • utemeljitev izbranega postopka in poznavanje drugih postopkov, ki bi jih tudi lahko uporabili namesto izvedenega.

    4. ZNANJA, KI SE OCENJUJEJO

    4.1. VSEBINE IN ZAHTEVANA ZNANJA ZA STORITEV

    Opredeljena znanja in spretnosti, ki jih kandidat mora obvladati glede na cilje izobraževanja.

    KLINIČNA KEMIJA IN BIOKEMIJA

    STORITEV

    ZNANJA

    KVALITATIVNE BIOKEMIJSKE ANALIZE

  • poznajo načela dokaznih reakcij za sestavine v urinu;

  • ločijo med načeli klasično kemijskih reakcij in reakcij na testnih trakovih;

  • razumejo pojem specifičnosti reakcije;

  • se zavedajo možnosti kužnosti vzorca in upoštevajo navodila za varno delo;

  • skrbijo za lastno zaščito (žaščitna halja, rokavice, umivanje rok po končanem delu);

  • pripravijo delovni prostor;

  • natančno preberejo navodila in pripravijo ustrezne reagente;

  • pravilno označijo epruvete;

  • natančno odpipetirajo predpisane količine vzorca in reagentov;

  • kritično ocenijo rezultate reakcij in pravilno izpolnijo formular,

  • pravilno uporabijo aparat za vrednotenje rezultatov na testnih trakovih;

  • poskrbijo, da se ostanki bioloških vzorcev po opravljenih analizah zavržejo na strokovno in ekološko sprejemljiv način;

    		•

    KVANTITATIVNE BIOKEMIJSKE ANALIZE

  • ločijo med kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami;

  • poznajo načela diagnostičnih testov za določanje koncentracije sestavin seruma in urina;

  • se zavedajo možnosti kužnosti vzorca in upoštevajo navodila za varno delo;

  • skrbijo za lastno zaščito (žaščitna halja, rokavice, umivanje rok po končanem delu);

  • pripravijo delovni prostor;

  • natančno preberejo navodila za izvedbo analize;

  • pripravijo in ustrezno označijo epruvete;

  • po navodilih pripravijo reagent (upoštevajo predpisano razmerje, raztopijo v predpisani količini destilirane vode oziroma pufra);

  • natančno odpipetirajo predpisane količine reagentov, vzorca in standarda;

  • znajo pripraviti različne razredčitve standardnih raztopin;

  • so pozorni na pogoje in čas inkubacije;

  • so pazljivi pri delu s fotometrom;

  • izberejo pravilno valovno dolžino oziroma filter;

  • pravilno umerijo spektromete (fotometer);

  • pravilno uporabljajo kivete;

  • natančno odčitajo vrednosti absorbanco;

  • poznajo Beer Lambertov zakon in izračunajo koncentracijo želene snovi v vzorcu;

  • v primeru previsoke koncentracije neznane snovi v vzorcu glede na koncentracijo standardne raztopine, vzorec ustrezno razredčijo in razredčitev upoštevajo pri izračunu koncentracije;

  • kritično ocenijo rezultate analiz in pravilno izpolnijo formular;

  • izmerijo absorbance standardnih raztopin različnih koncentracij in narišejo umeritveno krivuljo ter iz grafa odčitajo koncentracijo neznanega vzorca;

  • poznajo kinetično metodo za določanje encimskih aktivnosti;

  • izračunajo encimske aktivnosti;

  • izračunajo srednjo vrednost dobljenih rezultatov več paralelk istega vzorca, izračunajo standardni odmik in ocenijo natančnost metode;

  • izračunajo relativno napako svojega rezultata;

  • poiščejo napake pri svojem delu in predlagajo ukrepe za njihovo odstranitev;

  • poskrbijo, da se ostanki bioloških vzorcev po opravljenih analizah zavržejo na strokovno in ekološko sprejemljiv način;

    		•

    HEMATOLOGIJA

    STORITEV

    ZNANJA

    DIFERENCIRANJE

  • patološki krvni razmaz kvantitativno in kvalitativno obdelajo;

  • poznajo postopek diferenciranja;

  • pravilno uporabljajo mikroskop;

  • vedo v katerem delu razmaza je potrebno štetje celic;

  • izrazijo rezultat v delih enote in ga tolmačijo;

  • poznajo orientacijske referenčne vrednosti diferencialne krvne slike;

    		•

    DOLOČANJE ŠTEVILČNE KONCENTRACIJE LEVKOCITOV IN ERITROCITOV

  • v hemocitometru določajo številčno koncentracijo levkocitov in eritrocitov;

  • poznajo postopka določanja številčne koncentracije teh celic;

  • pravilno uporabljajo mikroskop pri mali povečavi;

  • natančno pipetirajo kri in reagent in pravilno napolnijo komorico;

  • izračunajo številčno koncentracijo celic iz preštetih levkocitov oz. eritrocitov;

  • analizirajo vzroke možnih napak in poznajo orientacijske referenčne vrednosti za levkocite in eritrocite;

  • poznajo orientacijske referenčne vrednosti za številčno koncentracijo levkocitov in eritrocitov;

    		•

    PRIPRAVA KRVNIH RAZMAZOV IN BARVANJE

  • iz premešane venske krvi naredijo krvne razmaze in jih posušijo na zraku;

  • pripravijo si reagente za barvanje krvnih razmazov po Pappenheimu;

  • barvajo razmaze po predpisanem postopku;

  • ocenijo kvaliteto razmazov in kvaliteto obarvanosti;

  • pod mikroskopom pokažejo določene krvne celice;

    		•

    DOLOČANJE OSMOTSKE REZISTENCE ERITROCITOV

  • izvedejo postopek po predpisani metodi;

  • pravilno pipetirajo kri in raztopine NaCl;

  • pravilno izmerijo absorbance centrifugiranih vzorcev;

  • izračunajo procente hemolize in dobljene vrednosti vnesejo v diagram;

  • iz diagrama odčitajo koncentracijo raztopine NaCl, pri kateri 50% eritrocitov hemolizira;

  • tolmačijo rezultat;

    		•

    MIKROBIOLOGIJA IN EPIDEMIOLOGIJA

    STORITEV

    ZNANJA

    PRIPRAVA GOJIŠČ

  • znajo pripraviti različna gojišča (navadni bujon, navadni agar, ...);

    		•

    TEHNIKE ZASEJEVANJA RAZLIČNIH GOJIŠČ Z RAZLIČNIMI PRIPOMOČKI IN INKUBIRANJE GOJIŠČ

  • znajo samostojno z uporabo različnih, primernih pripomočkov zasejati tekoča gojišča v epruvetah, v trdna gojišča v petrijevkah z različnimi metodami zasejevanja po pravilu redčenja, z globinskim načinom zasejevanja, z razredčevanjem vzorca (kvantitativno), trdna gojišča v epruveti nalita kot poševni agar ali globoki agar;

  • razložijo in demonstrirajo različne načine inkubacije;

    		•

    ODČITAVANJE REZULTATOV PREISKAV IN IDENTIFIKACIJSKI TESTI

  • znajo opisati izgled različnih bakterijskih kolonij;

  • štejejo kolonije na površini trdnega gojišča;

  • opisujejo način rasti mikroorganizmov v tekočih gojiščih;

  • znajo izvesti in odčitati različne identifikacijske teste (koagulazni test, bacitracinski, optohinski, oksidazni test, IMVC teste, fermentacijo različnih sladkorjev (glukoze, laktoze), encim ureazo in gibljivosti bakterij;

  • samostojno pripravijo mikroskopski razmaz ali preparat in ga barvajo po Gramu ali z metilenskim modrilom;

  • samostojno mikroskopirajo,

  •  znajo pokazati dele svetlobnega mikroskopa, razložiti njihov pomen in opisati tehnike mikroskopiranja;

    		•

    DOLOČANJE OBČUTLJIVOSTI BAKTERIJ ZA KEMOTERAPEVTIKE – DIFUZIJSKI ANTIBIOGRAM Z DISKI

  • poznajo kemoterapevtike;

  • naštejejo in opišeja različne metode za izvajanje antibiograma;

  • pojasnijo razvoj odpornosti mikrooganoizmov na kemoterapevtike;

  • izvedejo difuzijski antibiogram z diski;

  • odčitajo difuzijski antibiogram z diski in ovrednotijo rezultate;

    		•

    MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE ŽIVIL

  • poznajo zahteve in razloge za mikrobiološke preiskave teh vzorcev, poznajo pomen kvantitativnih in kvalitativnih preiskav, poznajo pomembne patogene bakterije, ki lahko povzročajo okužbe s hrano, znajo s sterilno tehniko odvzemati vzorce v različno embalažo, skrbijo za pravilno shranjevanje vzorca do preiskave;

  • samostojno izvedejo mikrobiološke preiskave različnih živil;

  • poznajo kriterije za oceno preiskav;

    		•

    MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE VODE

  • poznajo različnost vzorcev vod in zahteve za preiskave;

  • razložijo pomen ugotavljanja in vrednotenja indikatorjev fekalne kontaminacije pri pitnih vodah;

  • znajo izvesti mikrobiološke preiskave pitne, bazenske, odpadne vode;

  • poznajo kriterije za oceno preiskav;

    		•

    MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE BRISOV NA SNAŽNOST

  • znajo odvzemati vzorce brisov in odtisov površin v okolju;

  • znajo izvesti preiskavo brisa delovne površine in rok;

    		•

    MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE PREDMETOV SPLOŠNE RABE

  • poznajo zakonodajo s tega področja;

  • vedo kaj so predmeti splošne rabe;

  • samostojno izvedejo mikrobiološko preiskavo kozmetičnega izdelka;

    		•

    MIKROBIOLOŠKE PREISKAVE DRUGIH VZORCEV OKOLJA

  • opišejo pomen mikrobioloških preiskav vzorcev okolja in njihovo vrednotenje;

  • izvedejo vzorčenje in mikrobiološko preiskavo zraka;

    		•

    SPOZNAVA AVTOIMUNSKIH BOLEZNI

  • opišejo antistreptolizinski test (AST), C reaktivni protein (CRP) in revmatoidni faktor (RF) ter izvedejo enega od testov;

    		•

    POSREDNO DOKAZOVANJE VIRUSNIH POVZROČITELJEV BOLEZNI

  • poznajo serološke metode, ki se jih uporablja v virologiji: inhibicijo hemaglutinacije (IHA), reakcijo vezanja komplementa (RVK), reakcijo nevtralizacije virusov (NT), imunsko elektronsko mikroskopijo (IEM), imunofluorescenčni test (IF), encimsko imunski test (ELISA), Paul Bunnellovo reakcijo (PB), Western blot test;

  • izvedejo ELISA test;

    		•

    4.1.1.   DOVOLJENI PRIPOMOČKI

    Pri opravljanju storitve so dovoljeni naslednji pripomočki:

  • naprave in pripomočki skladno z izpitnim gradivom,

  • tehnični kalkulator.

    5. TRAJANJE IZPITA

    5.1. OPRAVLJANJE STORITVE

    Pri storitvi na poklicni maturi traja izpit do 8 ur ter zajema izdelavo izpitnih nalog, dokumentacije ter ustni zagovor. Za izpitno delo do 6 ur, za delovne preizkuse do 2 uri. Ustni zagovor traja največ 20 minut.

    5.2.   IZDELAVA SEMINARSKE (RAZISKOVALNE) NALOGE

    Seminarska (raziskovalna) naloga se izdeluje samostojno v šolskem letu, v katerem se opravlja poklicna matura. S pisnim sklepom izpitnega odbora se med ostalim opredeli začetek, dokončanje in rok oddaje naloge. Zagovor se opravi v rednih rokih za poklicno maturo po sprejetem razporedu izpitov.

    Metodološki postopek zgradbe naloge je opisan v navodilih.

    6. OCENJEVANJE ZNANJA IN SPRETNOSTI

    6.1. STORITEV

    Izpitni odbor pripravi kriterije za ocenjevanje tako, da za posamezne naloge upošteva naslednja razmerja:

    PODROČJE OCENJEVANJA

    DELEŽ
    enota z dokumentacijo

    DELEŽ
    enota brez dokumentacije

    1. priprava in izvedba naloge

    10%

    10%

    2. strokovnost (kakovost)

    60%

    70%

    3. tehnična dokumentacija (pri 1 nalogi)

    10%

    		  

    4. ustni zagovor

    20%

    20%

    SKUPAJ

    100%

    100%

    6.1.1 DOLOČANJE SKUPNE OCENE storitve

    Pri določanju skupne ocene praktičnega dela zaključnega izpita upoštevamo, da je delež:

  • vseh izpitnih del 100 %.

    Pri dogovoru o točkovnem vrednotenju izpitnih nalog se mora skupna točkovna vrednost pretvoriti v predpisano ocenjevalno lestvico, ki je petstopenjska in obsega ocene od odlično (5) do nezadostno (1).

    6.2.   SEMINARSKA (PROJEKTNA) NALOGA

    Kriteriji za ocenjevanje seminarske (projektne) naloge:

     

    Kriteriji

    DeležI

    1.  

    načrtovanje obravnavane teme

    20%

    2.  

    izbira in uporaba ustreznih metod dela

    20%

    3.  

    analiziranje, interpretiranje in vrednotenje rezultatov dejstev in podatkov

    40%

    4.  

    predstavitev obravnavanega problema v jezikovno ustrezni obliki

    10%

    5.  

    zagovor

    10%

     

    SKUPAJ

    100%

    7. LITERATURA IN DRUGI VIRI

    Za kandidate je priporočena literatura in drugi viri objavljena v vsakoletnem Katalogu učbenikov za poklicne in strokovne šole za posamezno šolsko leto, ki ga izdaja Center RS za poklicno izobraževanje oziroma Zavod RS za šolstvo.