RUŠČINA

PREDMETNI KATALOG – UČNI NAČRT

 

GIMNAZIJA

420 UR

Učni načrt za ruščino je bil sprejet na 15. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, 7. 5. 1998.

 

VSEBINA

I. OPREDELITEV PREDMETA

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

III. SPECIALNO - DIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

V. VIRI


I. OPREDELITEV PREDMETA

Učenje tujih jezikov postaja vsakdanja potreba vseh narodov.

Živimo v času velikih političnih in gospodarskih sprememb, v času, ko se svet odpira in združuje, meje med posameznimi državami postajajo vse bolj odprte, dobro znanje tujih jezikov pa poleg splošne izobrazbe omogoča predvsem učinkovitejše sporazumevanje.

S tem premikom sta se pomembno spremenila tudi položaj in vloga ruskega jezika v Evropi.

Ruščina si v zadnjih letih že utira pot v srednje šole v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Tudi v Sloveniji ima v gimnazijah že zagotovljen status maturitetnega predmeta, žal pa učitelji pri odločanju dijakov in staršev za ruščino kot drugi tuji jezik še vedno naletimo na predsodke iz nedavne preteklosti.

Čeprav so slovenski gospodarstveniki že zdavnaj spoznali pomen znanja ruskega jezika za uspešnejše ekonomsko povezovanje in sodelovanje z državami nekdanje Sovjetske zveze in se študentje množično vpisujejo na študij ruskega jezika na fakulteti, se v gimnaziji le redki dijaki odločajo za učenje ruščine. Zato menimo, da je v teh razmerah za obstoj predmeta v gimnazijah pomembno predvsem motivirati dijake za učenje tega jezika, poleg tega pa tudi ozaveščati starše in širšo javnost.

Ne nazadnje je ruščina slovanski jezik, ki ga govori približno 200 milijonov ljudi, jezik z bogato kulturno tradicijo, jezik, v katerem so napisana največja dela svetovne klasike. 

 

II. PREDMETNI KATALOG ZNANJ

1 CILJI PREDMETA

1.1 SPLOŠNI CILJI PREDMETA

Načrt želi vnovič utrditi ruščino kot drugi tuji jezik v gimnazijskem programu v Sloveniji in ji s tem med drugimi tujimi jeziki zagotoviti enakopraven položaj.

Pri pouku ruščine naj dijaki dosegajo naslednje vzgojno-izobraževalne cilje:

1. Z razvijanjem vseh jezikovnih sposobnosti (ustnega in pisnega sporočanja ter bralnega in slušnega razumevanja) je treba dijaka usposobiti za tekoče sporazumevanje v ruskem jeziku.

Posebno pozornost je treba nameniti spoznavanju sociokulturnih norm, od katerih je odvisna jezikovna raba in ki dijaku omogočajo, da se v konkretnih govornih položajih ustrezno odziva. 

2. Glede na predsodke in politično obarvan odnos do ruskega jezika in kulture je treba pri pouku ruščine posredovati avtentično podobo ruske zgodovine, poudarjati vrednost ljudskega izročila in pomen ruskih klasikov v svetovnem merilu, hkrati pa omogočati spoznavanje načina življenja mladih in njihovega mišljenja v sodobni Rusiji ter na ta način razvijati medkulturno zavest in spoštovanje.

3. Pri dijakih moramo razvijati dobre delovne navade, zlasti sistematičnost in pozitiven odnos do znanja in učenja. Dijaka je treba usposobiti za samostojno učenje in vključitev v univerzitetni študij ter druge oblike formalnega in neformalnega izobraževanja. 

4. Dijake uvajamo v samostojno rabo različnih virov (slovarjev, slovnic, priročnikov itd.) ter v pridobivanje podatkov iz besedil v tujem jeziku.

5. Dijake uvajamo v samostojno branje ruske književnosti.

 

1.2 OPERATIVNI CILJI IN VSEBINE

Pri učenju ruščine dijaki dosegajo naslednje operativne cilje:

1. Razvijanje spretnosti slušnega razumevanja:

  • prepoznavanje in razumevanje tujega govora v resničnih govornih položajih (radijske oddaje, televizijski posnetki, pogovor na ulici, železniški postaji itd., povsod tam, kjer je moteč dejavnik hrup);
  • ločevanje posameznih glasov, intonacije in hitrosti govora;
  • razumevanje sporočila poslušanega avtentičnega besedila;
  • iskanje ključnih informacij;
  • prepoznavanje razpoloženja govorca. 

    2. Razvijanje spretnosti ustnega sporočanja in sporazumevanja:

  • zmožnost hitrega in pravilnega ubesedenja svojih misli v skladu z veljavnimi jezikovnimi normami; pomembni so predvsem pravilna izgovorjava, pravilen naglas in pravilna stavčna intonacija;
  • ustreznost sporočila glede na situacijo in govorni položaj;
  • poznavanje in pravilna raba komunikacijskih funkcij:
  • poznavanje in upoštevanje neverbalnih sredstev sporazumevanja.

    3. Razvijanje spretnosti bralnega razumevanja:

  • razumevanje sporočila prebranega besedila;
  •   zmožnost hitrega branja in iskanja potrebnih informacij;
  •  učenje izpisovanja podatkov, preparacije in povzemanja besedila;
  • razumevanje besedil različnih zvrsti in poznavanje njihovih značilnosti (časopisnih Člankov, leposlovja, strokovnih besedil itd.).

    4. Razvijanje spretnosti pisnega sporočanja:

  • zmožnost pravilnega in jasnega pisnega izražanja v skladu z veljavnimi jezikovnimi normami;
  • zmožnost oblikovanja besedil različnih zvrsti (pismo, razglednica, življenjepis, prošnja, telegram, poročilo, časopisni članek, literarni esej ...);
  • zmožnost samostojnega, kritičnega razmišljanja. 

     

    2 STANDARDI ZNANJ

    1 KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

    2 JEZIK

     a) Pisava in pravopis
    b) Glasoslovje
    c) Besedotvorje
    č) Oblikoslovje
    d) Skladnja

    3 BESEDIŠČE IN SPLOŠNE TEME

    4 DRUŽBA IN KULTURA

    5 KNJIŽEVNOST

    1 KOMUNIKACIJSKE FUNKCIJE

    Dijak pozna oz. zna ustrezno uporabiti različne jezikovno-komunikacijske funkcije.

    1.1 Vzorci za vzpostavljanje stikov z ljudmi, družabnost:

  • pozdravljanje in slovo,
  • predstavljanje sebe in drugih,
  •  vljudnostne fraze pri srečanju,
  •  vljudnostni ogovor, preden posredujemo sporočilo znancu oz. neznani osebi,
  • nazdravljanje,
  •  voščilo.

    1.2 Izražanje lastnih miselnih stališč in pobud ter ugotavljanje miselnih stališč sogovorca:

  • strinjanje oz. nestrinjanje z mnenjem sogovorca,
  • ponudba in vabilo (sprejetje in zavrnitev),
  • obljuba,
  • izražanje prepričanja in dvoma,
  • povpraševanje po izvedljivosti nekega dejanja oz. pripravljenosti sogovorca, da ga izvrši.

    1.3 Dajanje oz. posredovanje sporočil in povpraševanje:

  • poizvedovanje, povpraševanje po informacijah,
  • dajanje podatkov o sebi in drugih,
  • poročanje in pripovedovanje o dogodkih. 

    1.4 Vplivanje na voljo in hotenje sogovorca:

  • predlog, pobuda,
  • zahteva,
  • prošnja,
  • opozorilo,
  • navodilo.

    1.5 Izražanje svojih čustev, razpoloženj in neposredno ugotavljanje razpoloženj sogovorca:

  • izražanje veselja,
  • izražanje neugodja oz. odpora,
  • izražanje presenečenja,
  • izražanje upanja in razočaranja,
  • izražanje zadovoljstva oz. nezadovoljstva,
  • izražanje bojazni ali skrbi,
  • izražanje želje in namena,
  • izražanje hvaležnosti.

    1.6 Izražanje svojih moralnih stališč ter ugotavljanje moralnih stališč in pogledov sogovorca:

  • opravičilo in odgovor nanj (sprejetje, zavrnitev),
  • obžalovanje,
  • prizadetost oz. neprizadetost,
  • odobravanje oz. neodobravanje ravnanja.

    2 JEZIK

    2.1 Pisava in pravopis

  • 2.2 Glasoslovje

  • ruski glasovni sestav v primerjavi s slovenskim,
  • besedni poudarek,
  • izgovor naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov (akanje, ikanje),
  • izgovor trdih in mehkih soglasnikov, s posebnim poudarkom na mehčanju in izgovoru tistih trdih soglasnikov, ki se občutno razlikujejo od slovenskih,
  • asimilacija soglasnikov po zvenečnosti in nezvenečnosti,
  • premena zvenečih soglasnikov v nezveneče na koncu besede,
  • stavčna intonacija - intonacijske konstrukcije.

    2.3 Besedotvorje

  • tvorba besed (izpeljava, sestavljanje, zlaganje, sklapljanje),
  • najpomembnejše predpone in pripone (manjšalne, večalne, pripone za tvorbo samostalnikov, ki označujejo poklice, živalske mladiče, samostalnikov, ki označujejo značajske lastnosti itd.),
  • poznavanje konverzije besed iz ene besedne vrste v drugo (iz samostalnika v pridevnik, iz glagola v samostalnik, iz pridevnika v prislov itd.),
  • najpomembnejše glagolske predpone.

    2.4 Oblikoslovje

    Pregibne besedne vrste

    1. Samostalnik
    Vrste:

    Kategorije:

    Skladenjska vloga samostalnika (osebek, predmet, povedek, prislovno določilo ...).

    2. Pridevnik 
    Vrste: kakovostni, odnosni, odnosno-svojilni in svojilni pridevniki.

    Kategorije: spol, število, sklon, stopnjevanje (osnovnik, primernik, presežnik).

    Kratki in dolgi pridevniki in njihova vloga v stavku.

    Samostalniška raba pridevnikov.

    Skladenjska vloga pridevnika (prilastek, povedek).

    3. Zaimek
    Vrste: osebni, povratno-osebni, svojilni, povratno-svojilni, vprašalni, oziralni, kazalni, nikalni, določni in nedoločni.

    Kategorije: sklon, spol, število.

    Pozornost pri rabi pridevniškega zaimka , določnega zaimka in obliki osebnih zaimkov za 3. osebo s predlogom .

    4. Števnik
    Vrste: glavni, zbirni in vrstilni števniki.

    Kategorije: sklon, spol .

    Ujemanje s samostalnikom in pridevnikom, svojilnim in kazalnim zaimkom v imenovalniku in v odvisnih sklonih.

    Pisava števnikov in poudarek.

    Raba zbirnih števnikov.

    Števniki v računskih operacijah: seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje.

    5. Glagol
    Kategorije:  glagolski vid (dovršni in nedovršni),
     glagolski način (tvorni in trpni),
     glagolska oseba, število in spol (v pretekliku),
     glagolski čas (posebnosti pri tvorbi preteklika, sestavljeni in nesestavljeni prihodnjik), glagolski naklon (povedni, velelni in pogojni),
     povratni in nepovratni glagoli,
     prehodni in neprehodni glagoli, 
    brezosebni glagoli. 

    Posebno pozornost je treba nameniti morfološkim značilnostim ruskega glagola (spregatvene posebnosti) ter glagolom premikanja.

    Deležniki
    Vrste: 

    sedanji aktivni in pasivni,
    pretekli aktivni in pasivni (dolga in kratka oblika).

    Skladenjska vloga:

    Prislovni deležniki (deležja)
    Vrste: 

    Skladenjska vloga:

  • prislovno določilo načina, prislovni odvisniki. 

    Nepregibne besedne vrste:

    1. Prislov
    Vrste: kakovostni, krajevni, časovni.  

    Kategorija: stopnjevanje (kakovostnih prislovov).

    Skladenjska vloga: prislovna določila. 

    2. Predlog
    Vrste: krajevni, časovni, vzročni.

    Povezovanje predlogov s skloni.

    Pravilna pisava predlogov (različici itd.).

    Ujemanje predloga z glagolsko predpono .

    3. Vezniki in vezniške besede
    Vrste: - prvotni in tvorjeni,

    - priredni
    - podredni

    4. Modalne besede in členice

    Vloga in pomen:

    5. Medmet
    Vloga in pomen (le na pasivni ravni).

     

    2.5 Skladnja

  • Stavčni členi:

    3 BESEDIŠČE IN SPLOŠNE TEME 

    3.1 Besedišče

    Besedišče oz. leksikalni minimum, ki ga mora dijak usvojiti, je določeno z izbiro tem, ki se navezujejo na vsakdanje govorne položaje. Za širjenje in bogatenje besednega zaklada, potrebnega za razumevanje leposlovnih in zahtevnejših besedil, učitelj poskrbi s primerno izbiro besedil različnih zvrsti, namenjenih za dodatne stilistične vaje pri pouku in domačem branju. 

    Dijak mora usvojiti naslednja tematska področja:

    a) Osebna identiteta
    b) Družina in dom
    c) Šola, izobraževanje
    d) Poklicno delo
    e) Znanost, kultura, civilizacija, tehnika
    f) Prosti čas, zabava, šport
    g) Počitnice, dopust, potovanja
    h) Telo in zdravje
    i) Nakupovanje
    j) Hrana in pijača
    k) Javne službe, označbe, informacije
    l) Čas, vreme, podnebje, favna/flora
    m) Medčloveški in družbenopolitični odnosi
    n) Kakovost življenja
    o) Tuji jezik 

    4 DRUŽBA IN KULTURA

    Dijak, ki se uči ruščino, mora poleg splošnih tem vsakdanjega sporazumevanja poznati tudi zgodovino, kulturo in civilizacijo govorcev tega jezika. Redkokatera dežela je v svoji zgodovini doživela toliko sprememb, političnih pretresov in tragedij kot Rusija, zato se nam zdi še posebej pomembno vzbuditi pri dijakih zanimanje za njeno preteklost, saj brez dobrega poznavanja zgodovinskih dejstev in zapletov ni mogoče razumeti ruske sedanjosti.

    Pri pouku ruskega jezika v gimnaziji naj učitelj dijake seznani:

  • z geografsko podobo in družbenopolitično ureditvijo nekdanje Sovjetske zveze in sodobne Rusije;
  • s prelomnicami v ruski zgodovini (Kijevska Rusija, obdobje Ivana Groznega in Petra I., Napoleonov vdor, obdobje Katarine Velike, revolucija leta 1905 in oktobrska revolucija, prva in druga svetovna vojna, stalinistična Rusija, "odjuga";, obdobje Brežnjeva, Gorbačova in"glasnosti";, razpad Sovjetske zveze;
  • s kulturo, tradicijami in načinom življenja ruskega ljudstva; 
  • z najpomembnejšimi predstavniki in deli ruske glasbene, gledališke in likovne umetnosti.

    5 KNJIŽEVNOST

    5.1 Vsebina

    1. Ker dijaki nekaj najpomembnejših del ruske klasike temeljito predelajo že pri pouku književnosti v okviru slovenskega jezika, menimo, da je treba izbiro literarnih del pri pouku ruskega jezika uskladiti s programom pri materinščini. Tako je literarno delo predstavljeno z več vidikov, dijaki isti odlomek oz. pesem preberejo tudi v izvirniku ter s tem pridobijo bolj zaokroženo podobo o izraznih možnostih ruskega umetnostnega jezika.

    V skladu z učnim načrtom za slovenščino navajamo naslednje avtorje in dela oz. odlomke iz učbenika BERILO 1-4:

    A. S. Puškin: Jevgenij Onjegin, Zimski večer
    M. J. Lermontov: Jadro 
    N. V. Gogolj: Plašč
    F. M. Dostojevski: Zločin in kazen
    L. N. Tolstoj: Vojna in mir

    2. Učitelj naj pouk po lastni presoji dopolni še z izborom odlomkov in pesmi naslednjih avtorjev: M. J. Lermontov, N. V. Gogolj, A. S. Puškin, L. N. Tolstoj, I. S. Turgenjev, A. P. Čehov, V. V. Majakovski, B. L. Pasternak, A. A. Blok, A. A. Ahmatova, A. A. Fet, S. A. Jesenin, M. A. Bulgakov, A. I. Solženicin, V. S. Visocki ... 

    5.2 Cilj

    1. Pouk književnosti je sestavni del jezikovnega pouka. Dijaku omogoča vodeno usvajanje potrebnih bralnih spretnosti in ga uvaja v samostojno branje literarnih del v tujem jeziku.

    2. Dijaku ne omogoča samo neposrednega stika z izvirnim tujim besedilom, ampak ga hkrati spodbuja k spoznavanju posebnosti ciljne kulture in k razmišljanju o svojem, sicer značilno medkulturnem odnosu do prikazanega besedilnega sveta.

     

    III. SPECIALNODIDAKTIČNA PRIPOROČILA IN MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Temeljno izhodišče sodobne didaktike je, da mora biti pouk tujega jezika usmerjen v dijake in proces učenja.

    Pouk moramo načrtovati tako, da dijaka kolikor mogoče pritegnemo k sodelovanju kot enakopravnega udeleženca učnega procesa, ki se zaveda ciljev učenja jezika, je motiviran za doseganje le-teh in pripravljen prevzeti odgovornost za svoje napredovanje.

    Od učitelja, njegove osebnosti, strokovne usposobljenosti in ustvarjalnosti pa je odvisno, koliko mu bo uspelo takšno motivacijo zbuditi in ohraniti.

    Pri tem naj mu bodo v pomoč znana didaktična načela:

    1. Načelo integracije
    Vse jezikovne spretnosti so med seboj povezane in prepletene (razumevanje, govor, branje in pisanje), zato morajo biti aktivnosti pri pouku čim bolj raznolike.

    2. Načelo kognitivnosti
    Učenci pri usvajanju novih jezikovnih struktur v okviru svojih zmožnosti iščejo vzroke in posledice, jih povezujejo in sklepajo. Naučijo se logično razmišljati, kritično sprejemati informacije ter svoja spoznanja in izkušnje vključevati v učne aktivnosti.

    3. Načelo samostojnosti pri učenju in ustvarjalnosti
    Z ustrezno izbiro učnih oblik in nalog (individualno delo, delo v dvojicah in skupinah, igranje vlog, igre in tekmovanja) učitelj ustvarja primerne razmere za samostojno in skupinsko kreativno reševanje nalog in problemov. Tako poleg boljših rezultatov spodbujamo hkrati tudi večjo samozavest dijakov.

    Z navajanjem na uporabo slovarjev, priročnikov in drugih pripomočkov dijake pripravljamo na poznejše samostojno učenje.

    4. Načelo komunikativnosti
    Učne situacije naj bodo čim bolj podobne življenjskim, saj je praktična uporabnost jezika in eksperimentiranje z njim največja motivacija za učenje.

    Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo samostojen učni cilj, temveč sredstvo, na podlagi katerega lahko dijaki v ruščini samostojno in pravilno izražajo svoje misli in se sporazumevajo. Vaje za učenje slovničnih struktur naj bodo smiselne in komunikacijsko naravnane, saj mora znanje slovničnih vzorcev biti tako, da bo učenec avtomatično pravilno uporabil tisto strukturo, ki je v določenem govornem položaju pravilna.

    Pri poučevanju novega besedišča prav tako izhajamo iz konkretnih situacij in konteksta (dijaki z ugibanjem ugotavljajo pomen, pomagajo si z analogijo, prepoznavanjem neznanega iz znanega), pri utrjevanju pa so poleg ponavljanja komunikacijskih vzorcev, branja in poslušanja različnih besedil in gledanja videokaset zelo uporabne tudi jezikovne igre, s katerimi učenci znanje novih besed utrjujejo v smiselnih situacijah, ne da bi se tega zavedali.

    Učenec seveda ne bo aktivno uporabljal vseh besed, ki jih je slišal pri pouku.

    Pasivni besedni zaklad vsebujejo predvsem gradiva, ki so namenjena razvijanju spretnosti razumevanja ustnega in pisnega sporočanja.

    5. Multimedijsko načelo
    Pouk mora biti organiziran z vsemi sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika (avdio- in videooprema, slikovno gradivo, grafikoni in tabele).

    DIDAKTIČNA PRIPOROČILA PO SESTAVINAH UČNEGA PROCESA

    SLUŠNO RAZUMEVANJE

    Vaje za slušno razumevanje so namenjene predvsem razvijanju sposobnosti dijaka, da razume naravni ruski govor v neposrednem stiku z govorcem oz. v situacijah, ko sam ne more vplivati na potek pogovora (poslušanje radijskih oddaj, poročil, spremljanje televizijskega sporeda, poslušanje predavanja itd.).

    Za razvijanje slušnih navad so potrebne številne in raznolike vaje. Učenci se morajo navaditi na različne glasove, različno hiter govor in različno vsebino v različnih oblikah sporočanja: v dialogu, monologu, poročilu, igri, pesmi.

    Pri izbiri besedil je zelo pomembno, da so avtentična in da kognitivno ustrezajo stopnji učenčevega znanja.

    Na začetni stopnji naj bodo avdioposnetki, ki jih predvajamo, krajši, vsebovati pa morajo že znane oz. utrjene jezikovne strukture in besedišče. Za poslušanje besedila učenca motiviramo z različnimi uvajalnimi vajami: pogovor lahko navežemo na vsebino sporočila, ki ga bodo poslušali, in ob tem ponovimo težavnejše izraze in fraze. Pomagamo si lahko tudi s slikovnim gradivom, učencem pa predlagamo, da sami oblikujejo svojo različico zgodbe in jo potem primerjajo s posnetkom. Pri težavnejših besedilih ključne besede in fraze napišemo na tablo.

    Poslušanje besedil na začetni stopnji večkrat ponovimo, poslušanju pa vedno sledi krajši test za preverjanje razumevanja oz. več različnih nalog (kratki odgovori na vprašanja, iskanje pravilnih rešitev, dopolnjevanje stavkov, krajša ustna obnova, interpretacija besedila, naloge tipa ”Kako bi v podobni situaciji reagirali vi, kaj bi rekli?” itd.). Koristne so tudi vaje, ki jih dijaki delajo med poslušanjem besedila, npr. izpisovanje podatkov, izpolnjevanje tabel ...).

    USTNO SPOROČANJE IN SPORAZUMEVANJE

    Da bi se dijak lahko spontano in pravilno sporazumeval v konkretnem govornem položaju, je pri pouku tujega jezika še posebej pomembno sistematično razvijati njegove govorne spretnosti. Za dosego tega cilja ima učitelj na voljo več vaj, vendar morajo biti te smiselne, ustvarjalne in predvsem uporabne:

  • urjenje v rabi komunikacijskih funkcij v konkretni situaciji (odzivanje na pozdrav, prošnjo, opravičilo, izražanje soglasja, presenečenja itd.),
  • odgovori na vprašanja,
  • pogovor in razprava o dogodkih in stvareh,
  • igranje vlog,
  • reševanje problemov.

    Pri pogovoru in razpravi je zelo pomembno, da učitelj uro dobro pripravi, tako da k sodelovanju pritegne kar največ dijakov (delo v parih in skupinah).

    Temo oz. problem lahko predstavi najprej sam, včasih pa je dovolj, da dijakom “navrže” le nekaj nasprotujočih si tez, jih izzove in spodbudi k iskanju argumentov “za” in “proti”. Pomembno je, da dijakom da jasna navodila in zglede ter jih nauči v pogovoru dejavno sodelovati, prisluhniti sogovorniku, jasno izraziti svoje misli ter z različnimi tehnikami obvladati nepredvidene situacije in jezikovne težave (iskanje sinonimov, parafraziranje pomembnih vsebin, zamenjava in opis neznanih besed z znanimi itd.).

    BRALNO RAZUMEVANJE

    Z vajami bralnega razumevanja dijake naučimo, da berejo in razumejo neznana besedila različnih zvrsti, napisana v ruščini. Zato moramo pri izbiri besedil paziti, da bodo dovolj raznolika in zanimiva ter da bodo ustrezala razvojni stopnji dijakov.

    Pri pouku tujega jezika razlikujemo dve vrsti branja: intenzivno in ekstenzivno. Z intenzivnim branjem pojasnjujemo in vadimo težavnejše strukture in širimo besedje, hkrati pa gradivo uporabimo za govorne vaje in pisno sporočanje. Z intenzivnim branjem torej uvajamo jezikovne ravnine in utrjujemo jezikovne spretnosti, z ekstenzivnim branjem pa učenec utrjuje že pridobljeno znanje ter razvija različne bralne strategije.

    Poleg glasnega branja za učiteljem ali magnetofonskim posnetkom učenca urimo tudi v tihem branju.

    Pri uvajanju učencev v ekstenzivno branje je potrebna stalna učiteljeva pomoč, zato vaje potekajo med poukom vse šolsko leto. S temi vajami pri učencih razvijamo zmožnost globalnega razumevanja in hitrega dojemanja napisanega besedila. Taka besedila naj bodo praviloma manj zahtevna kot snov v učbenikih, strukture naj bodo znane, nove besede pa je treba uvajati počasi, tako da bo učenec njihov pomen uganil iz sobesedila.

    Za preverjanje razumevanja prebranega besedila uporabljamo več vrst vaj:

  • vprašanja in odgovori,
  • izbira pravilnih odgovorov,
  • ustno ali pisno povzemanje besedila,
  • interpretacija besedila itd.

    PISNO SPOROČANJE

    Ker je ruska pisava etimološka in ne fonetična, je treba ves čas učenja posebno pozornost namenjati pravopisu in pravopisnim vajam. Pravopisno znanje in razumevanje govornega besedila bo zato učitelj utrjeval in preverjal s pogostimi, a zelo kratkimi nareki.

    V samostojno pisno izražanje uvajamo dijake z vajami, pri katerih najprej odgovarjajo na pripravljena vprašanja, nato povzemajo besedila v obliki krajših obnov, ki jim sami napišejo konec, pozneje pa nadaljujejo z ustvarjalnim pisanjem. Svoje misli in ideje se naučijo jasno in logično izražati in povezovati v smiselno celoto, naučiti pa se morajo pisati tudi krajša besedila različnih zvrsti (voščilo, telegram, prošnja itd.). 

    Zelo pomembno je, da dijaka za pisni izdelek motiviramo s primerno nalogo, ki ustreza njegovim sposobnostim in interesom.

    MEDPREDMETNE POVEZAVE

    Pouk ruščine naj se navezuje na:

  • pouk materinščine
    Dobro poznavanje maternega jezika dijakom zelo olajša razumevanje jezikovnih norm tujega jezika. Ruščina je po svojih morfoloških značilnostih zelo podobna slovenščini (sklanjatev, spregatev, stopnjevanje), veliko besed je skupnega slovanskega izvora, zato je za Slovence tudi laže razumljiva.

  • pouk književnosti
    Pred obravnavo ruskih literarnih del naj dijaki že poznajo osnove literarne teorije in svetovne literarne tokove, vse to pa usvojijo pri književnem pouku, ki poteka v okviru slovenskega jezika. 

  • pouk zgodovine in geografije
    Dijak mora dobro poznati zgodovinska in geografska dejstva, saj bo le tako lahko razumel umetnostna in neumetnostna besedila in se bo sposoben vživeti v kulturno okolje govorcev tujega jezika.

  • pouk umetnosti
    Dijaku moramo prikazati sliko celotnega ruskega kulturnega ustvarjanja, zato mora učitelj ruščine poudariti pomen ruskih umetnikov v glasbeni, likovni in gledališki umetnosti.

  • pouk filozofije in sociologije  
    Dijak si pri teh predmetih pridobi ustrezna znanja o družbi in načinu razmišljanja v posameznih obdobjih, to pa mu bo olajšalo razumevanje literarnih besedil, napisanih v ruščini.

    Takšnih medpredmetnih povezav je še več, opozoriti pa želimo, da mora učitelj ruščine dijaka navajati na široko razmišljanje in mu pomagati, da sam najde povezave z drugimi predmeti.

    IV. OBVEZNI NAČINI PREVERJANJA IN OCENJEVANJA ZNANJA

    Pri vsaki učni uri ob ponavljanju snovi posredno preverjamo tudi napredovanje dijakov pri učni snovi. Tako dijaki dobijo povratno informacijo o tem, kaj so se naučili oz. kaj morajo še utrditi, učitelj pa si ustvari sliko znanja v razredu in ugotovi, kateri učenci potrebujejo še dodatne vaje. Odziv dijakov tudi učitelju samemu pove, kako uspešen je pri svojem delu in ali uporablja primerne metode in gradivo. 

    Preverjanje znanja za oceno naj ne bo le numerično ocenjevanje, ampak naj dijake motivira, da se bodo z veseljem učili in snov znali uporabiti v konkretnih situacijah. Če učenec ugotovi, zakaj potrebuje določeno znanje in kdaj ga bo lahko uporabil, se snov laže nauči, to pa ga motivira za nadaljnje delo.

    V skladu z veljavnim pravilnikom o ocenjevanju naj bi v vsakem ocenjevalnem obdobju predelano snov preverjali za oceno vsaj enkrat pisno in ustno. Ocene, vpisane v uradni dokument, dajo ob koncu šolskega leta končno oceno znanja, ta pa je pogoj za napredovanje v višji razred.

    VRSTE OCENJEVANJA

    Ocenjevanje po ocenjevalnih obdobjih je v našem šolskem sistemu obvezno in je pogoj za uspešno napredovanje.

    Vprašanja in naloge, ki bodo ocenjevane, morajo biti sestavljene tako, da bodo ustrezale ciljem, katerih doseganje preverjamo in ocenjujemo.

    Pisno ocenjevanje
    Dijaki pišejo napovedane celo šolsko uro trajajoče pisne naloge oziroma krajše naloge, nareke, prevode, sestavke - odvisno od tega, kaj želimo preveriti (slovnične strukture, pravopis, besedišče, fraze). S številom in obsegom pisnih nalog v posameznem ocenjevalnem obdobju ne smemo pretiravati, raje sestavimo kratke, jedrnate kontrolne naloge, ki bodo zajele in preverile bistvo snovi. Naloge naj bodo raznoliko sestavljene, da se bo dijak lahko izrazil na več načinov. Predlagamo predvsem kreativne naloge, pri katerih lahko dijak izrazi svoja stališča in poglede ter uporabi domišljijo. Tipi nalog morajo biti dobro utrjeni in znani. Naloge naj bodo sodobne, praktične, vključujejo pa lahko tudi slike, grafe, zemljevide, križanke, recepte ipd. Vezane morajo biti na resnične življenjske situacije, ki izključujejo avtomatično učenje na pamet. Podobnega tipa so lahko tudi domače naloge, ki se vežejo na konkretno snov učne ure ali tematskega sklopa. Domače naloge so v procesu učenja tujega jezika nujne, učitelj pa bi moral doseči, da jih dijaki delajo sproti. 

    Ustno ocenjevanje
    Preverjanje za oceno naj bo napovedano in izvedeno v čim bolj sproščenem ozračju. Učitelj naj dijaka spodbuja in mu da dovolj časa za razmislek. Vprašanja naj bodo zanimiva, tako da pritegnejo tudi pozornost drugih dijakov. Učitelj lahko pri spraševanju simulira situacijo, ki jo zaigra skupina dijakov (v trgovini, bolnišnici, na ulici ...), tudi komunikacijske funkcije lahko preverjamo le v dialogu. Tako lahko preverjamo pravilno izgovorjavo, intonacijo, pravilno uporabo slovničnih struktur, besedišča, upoštevanje socialne vloge govorca itd. Predlagamo tudi sprotno ustno ocenjevanje, kadar učitelj že med poukom opazuje dijake pri delu v dvojicah in skupinah (igranju vlog, poročanju, sodelovanju pri pogovoru in razpravi), jih oceni ali si označi vtise. Tak način učenja s pozitivno motivacijo dijake spodbudi, da se brez strahu vključujejo v govorne položaje tudi pozneje v resničnem življenju.

    Pri pouku književnosti preverjamo in ocenjujemo:

  • interpretacijo literarnega odlomka ali pesmi,
  • poznavanje umetniškega besedišča, sinonimov, metafor, simbolov,
  • poznavanje ožjega in širšega literarnega konteksta (značilnosti avtorja, dobe, širši družbeni okvir),
  • kritično vrednotenje in analizo literarnega besedila. +
     

    V. VIRI

    Sever, J.: Učni načrt za ruski jezik.

    Izhodišča kurikularne prenove. NKS, maj 1996.