KATALOG ZNANJA

NEMŠČINA 1.tuji jezik

SREDNJE STROKOVNO IZOBRAŽEVANJE

420 ur

Določil SSRSSI na 17. seji, 7. 7. 1998

 

VSEBINA

1. OPREDELITEV PREDMETA

2. SPLOŠNI CILJI

3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

3.1. RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

3.2. RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

3.3. RAZVIJANJE GOVORNE SPOSOBNOSTI

3.4. RAZVIJANJE PISNE SPOSOBNOSTI

4. STANDARDI ZNANJA

5. OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV ZA UČITELJE

6. DIDAKTIČNO METODIČNA PRIPOROČILA

6.1. SPLOŠNA PRIPOROČILA

6.2. POSLUŠANJE

6.2.1. Dejavnosti pred poslušanjem

6.2.2. Dejavnosti med poslušanjem

6.2.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

6.3. GOVOR

6.3.1. Priprave na govorno dejavnost naj vsebujejo

6.3.2. Interakcijske dejavnosti (delo v dvojicah, skupinah)

6.4. BRANJE

6.4.1. Dejavnosti pred branjem besedila

6.4.2. Dejavnosti med branjem

6.4.3. Dejavnosti po branju

6.5. PISANJE

6.5.1. Vodenje pisnih dejavnosti

6.5.2. Ustvarjalno pisanje

7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

7.1. OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

7.2. PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7.3. USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

7.4. DIAGNOSTIČNI TEST

8. MEDPREDMETNE POVEZAVE

9. BIBLIOGRAFIJA

1. OPREDELITEV PREDMETA

V času vse intenzivnejšega svetovnega povezovanja ima tuji jezik čedalje večji pomen tudi v vzgoji in izobraževanju. Še posebej to velja za nemščino, jezik naših sosedov Avstrijcev in ne tako zelo oddaljenih Nemcev in Švicarjev.

Zato ima nemščina v tehniškem in strokovnem izobraževanju kot tuji jezik splošno izobraževalni in posebni pomen. Kot splošno izobraževalni predmet je pomembna za intelektualno rast posameznika, za oblikovanje samopodobe in samozavesti ter za vključevanje v družbo. Ker pouk tujega jezika poteka ves čas v povezavi s kulturo in materinščino dijakov, je pomemben tudi za krepitev odnosa do lastne identitete.

Glavni cilj pouka tujega jezika v tehniškem in strokovnem izobraževanju je usposobiti dijaka, da bo jezik uporabljal funkcionalno- pragmatično. Znanje in jezikovne sposobnosti, ki jih dijaki usvajajo in razvijajo pri pouku tujega jezika, so pomembne zaradi neposredne uporabnosti za njihovo poklicno in nenehno izobraževanje, za širjenje njihove komunikacijske sposobnosti preko meja materinščine tako v poklicnem kakor tudi v zasebnem življenju oz. za razvijanje širše medkulturne komunikacijske sposobnosti. Ta postaja izrazitejša v času vse večjega gospodarskega, političnega in kulturnega sodelovanja, v katerem posameznik postaja vse pomembnejši kot partner v komunikaciji. Ob razvijanju medkulturne komunikacijske sposobnosti dijaki hkrati primerjalno spoznavajo pomenotvorne in sporočevalne možnosti obeh jezikovnih sistemov. Tako poleg že na prvi pogled očitnih uporabnih značilnosti pouk nemščine neposredno prispeva tudi k spoznavnemu razvoju. Prispeva pa tudi k humanističnemu razvoju, saj jim omogoča neposreden stik z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami. Kot most do drugih kultur in izziv za razumevanje njihove drugosti in drugačnosti pouk nemščine prispeva tudi k osebnostnemu razvoju, medtem ko hkrati s poudarjanjem te drugačnosti in primerjalnih razlik krepi dijakovo narodnostno identiteto. Z navajanjem k jezikovni interakciji pa razvija tudi njihove sposobnosti navezovanja osebnih, družbenih in medkulturnih stikov, ki so pomembni za življenje v skupnosti.

Kot eden izmed obveznih tujih jezikov je nemščina del splošnoizobraževalnega programa v tehniškem in strokovnem izobraževanju. V osnovni šoli se je lahko pričnejo učiti v drugem triletju, t.j. v četrtem razredu (prvi tuji jezik), ali pa v tretjem triletju, t.j. v sedmem razredu kot obvezni izbirni predmet (drugi tuji jezik), če so se prej učili kak drug tuji jezik kot obvezni predmet. Tehniške in strokovne šole omogočajo nadaljevanje učenja nemščine kot prvega tujega jezika. Dijaki, ki so se v osnovni šoli učili nemščino šest let, tj. v 2. in 3. triadi, imajo ob zaključku šolanja tako deset let nemščine.

2. SPLOŠNI CILJI

Eden izmed osnovnih ciljev pouka tujega jezika je vzgajanje za strpnost, za spoštovanje drugačnosti in sodelovanje z drugimi, spoštovanje otrokovih in človekovih pravic ter razvijanje za sposobnost življenja v demokratični družbi. Vse to lahko dosežemo le z razumevanjem, ki v prvi vrsti temelji tudi na jezikovni komunikaciji. Razumevanje in spoštovanje drugih je pogoj za razumevanje in utrjevanje lastne kulturne in narodnostne identitete. Razumevanje drugih pa je odvisno od zanimanja za druge. VZBUDITI ZANIMANJE ZA DRUGO IN DRUGAČNO je zato eden izmed bistvenih ciljev pouka tujega jezika, ki že po svoji naravi mora biti "medkulturni pouk", povezovalec med različnimi kulturami.

  V tehniškem in strokovnem izobraževanju dijaki razvijajo celostno sposobnost za medkulturne in medjezikovne komunikacije s pomočjo nemščine. Zato skladno razvijajo vse jezikovne sposobnosti: slušno in bralno razumevanje ter govorno in pisno sporočanje. Z nadgrajevanjem teh sposobnosti se sistematično usposabljajo za dejavne govorne in pisne stike z govorci nemščine, za samostojno uporabo nemščine, za pridobivanje podatkov iz pisnih in drugih virov in za druge zahtevnejše ustne in pisne oblike sporočanja v nemščini. Za boljše poznavanje družbeno-kulturnega ozadja jezikovnih rab dijaki spoznavajo z njimi povezane kulture različnih nemško govorečih skupnosti.

  Dijaki razvijajo poznavanje jezikovnih in pragmatičnih zakonitosti nemščine in s primerjalnega stališča poglabljajo razumevanje materinščine. S spoznavanjem podobnosti in razlik med obema jezikovnima sistemoma in rabama razvijajo svojo jezikovno zavest in medkulturno védenje. Ob tem razvijajo pozitiven odnos do materinščine in do tujih jezikov in strpnost do govorcev tujega jezika, do njihove kulture in njenih posebnosti na temelju medkulturnega spoznavanja in medsebojnega spoštovanja.

  Ob krajših literarnih besedilih dijaki spoznavajo književnost in kulture nemško govorečih skupnosti. Ob spoznavanju posameznih del poskušajo razumeti tako podobnosti kot tudi razlike v primerjavi z lastno kulturo. Tako hkrati razvijajo sposobnost za medkulturno razumevanje in kritičnost do posameznih tujih besedil in drugih kulturnih pojavov. Obseg in zahtevnost literarnih besedil je treba v tehniškem in strokovnem izobraževanju prilagoditi stopnji znanja, ki ga imajo dijaki v določenem programu.

Za udejanjanje opisanih ciljev dijaki usvajajo in razvijajo:

1.   jezikovno znanje in sposobnost

spoznavajo sistem nemščine na glasoslovni, oblikoslovni, skladenjski, besedotvorni in besediloslovni ravni,

razvijajo sposobnosti za uspešno razumevanje govornih in pisnih besedil in za govorno in pisno sporočanje.

2.   sociolingvistično sposobnost

razvijajo ustrezne načine jezikovnega odzivanja glede na okoliščine,

razvijajo razumevanje besedil glede na namen in okoliščine.

3.   diskurzno sposobnost

razvijajo ustrezne strategije za razumevanje besedil in za tvorjenje govornih in pisnih besedil,

razvijajo ustrezne strategije za sodelovanje v pogovoru in razpravi.

4.   strateško sposobnost

razvijajo sposobnost prilagajanja, prepričljivega podajanja in utemeljevanja sporočil pri nesporazumih in upoštevanja sogovornikov in konvencij.

5.   družbenokulturna sposobnost

širijo svojo komunikacijsko sposobnost preko svojih jezikovnih meja,

širijo poznavanje kultur nemškega govornega področja za uravnavanje svojih sporočil,

razvijajo celostno medkulturno komunikacijsko sposobnost.

6.   strategije samostojnega učenja

uporabljajo priročnike (tiskane in/ali na elektronskih medijih)

enojezične in dvojezične slovarje pri samostojnem delu z besedili in za širjenje besedišča,

slovnice in drugih priročnike,

kulturne priročnike,

razvijajo:

strategije zapisovanja, izpisovanja in kritičnega branja,

tehnike samostojnega učenja,

sposobnost zbiranja in urejanja podatkov, samostojne analize in sinteze,

sposobnost ustvarjalnega mišljenja in dela,

spoznavajo pomen jezikovnega znanja in njegovega ohranjanja.

Glede na to, da je jezik zapleten celostni sistem, ki je potreben dijakom v tehniškem in strokovnem izobraževanju, so splošni cilji enaki za vse programe. V vseh programih pa se uresničujejo glede na obseg programa (število ur) in s tem pogojeno dinamiko.

3. OPERATIVNI CILJI PREDMETA

Pri uresničevanju operativnih ciljev izhajamo iz dijakom zanimivih in primernih tem ter govornih situacij, ki so vezane na zasebne in poklicne interese.

Izobraževanje za poklic pomeni izbor takih besedil, ki zahtevajo od dijakov aktivno in ustvarjalno komunikacijo.

Postavljeni cilji določajo, kaj naj bi bili dijaki sposobni narediti ob koncu izobraževanja. Pomembno je, da si učitelj zastavi tudi vmesne cilje za ugotavljanje napredka pri znanju nemščine.

Besedila posameznih tematskih sklopov naj v nižjih letnikih vsebujejo splošno tematiko, v višjih, zlasti v 4. letniku, pa naj bodo strokovno obarvana.

Za doseganje operativnih ciljev učenja nemščine dijaki razvijajo naslednje jezikovne sposobnosti:

3.1. RAZVIJANJE SLUŠNEGA RAZUMEVANJA

Slušno razumevanje začnemo razvijati z lažjimi krajšimi besedili, kasneje pa uporabljamo tudi zahtevnejša besedila. Enakomerno razvijamo globalno in selektivno razumevanje.

Dijaki do konca izobraževanja razvijejo slušne sposobnosti ob ustreznih besedilih in dejavnostih:

SLUŠNE SPOSOBNOSTI	VRSTE BESEDIL	DEJAVNOSTI
Dijaki:
razumejo bistvo poslušanega besedila in se nanj primerno odzivajo, razumejo dvogovorno besedilo, razumejo sporočilo sredstev javnega obveščanja, razumejo navodila, smiselno povezujejo dogajanja z govorčevim namenom.	dialog, intervju, pogovor več oseb, opis (poti, dogodka, ...), poročila (RTV), predstavitve (izdelki,orodja, naprave, postopki izdelave), zgodbe, šale.	odgovori, izbirni tipi nalog, dopolnjevanje besedil (stavki, preglednice), zapisovanje podatkov, poslušanje navodil, opisovanje postopkov po poslušanih navodilih, pisanje kratkih sporočil.

3.2. RAZVIJANJE BRALNEGA RAZUMEVANJA

Izbiramo vedno takšna besedila, ki imajo komunikacijsko vrednost in so čim bliže izvirnim besedilom. Izbira naj temelji tudi na poklicnih in osebnih interesih dijakov.

BRALNE SPOSOBNOSTI	VRSTE BESEDIL	DEJAVNOSTI
Dijaki:
napovedujejo vsebino besedila na podlagi naslova, naslovne vrstice ali slike, prepoznavajo bistvo besedila, iščejo določene informacije, ugotavljajo pomen novih besed glede na sobesedilo, besedilo podrobno razumejo, prepoznavajo vrsto besedila in njegove značilnosti, povzemajo osrednje misli besedila.	kratki časopisni članki (tudi strokovni); poljudno znanstveni članki, prospekti, katalogi, plakati, elektronska pošta, internet, zapiski, sporočila, nalepke navodila, opozorila, recepti, zgodbe, šale, stripi, kratke pesmi, slovarji, leksikoni, obvestila, reklame, sporedi, opisi oseb, krajev, dežel, svojega strokovnega področja, življenjepisi oseb.	vprašanja/odgovor, vaje izbirnega tipa, dopolnjevanje, povezovanje razvrščanje podatkov ali stavkov, urejanje pomešanih besedil, upoštevanje navodil, izpolnjevanje preglednic, prepoznavanje postopkov/tehnologije, povzetek vsebine, nizanje pomembnih dogodkov, podatkov, informacij, likovno izražanje (npr.izdelkov).

3.3. RAZVIJANJE GOVORNE SPOSOBNOSTI

Dijaki se med učnim procesom vključujejo v komunikacijske situacije in urijo govorno izražanje. Pri tem upoštevamo naslednje:

GOVORNE SPOSOBNOSTI	BESEDILA	DEJAVNOSTI
Dijaki:
pravilno izgovarjajo besede in uporabljajo intonacijo stavka, predstavljajo osebe, družino, prijatelje, svoje strokovno področje, se vključujejo v razgovor, poročajo o aktivnostih in dogodkih v različnih časovnih obdobjih, pripovedujejo o delu na svojem strokovnem področju, izmenjujejo mnenja, povzemajo besedila, uporabljajo komunikacijske strategije.	dialog, pogovor več oseb, telefonski pogovor, nagovor, dajanje navodil, informacij, poročilo, komentar, spontana reakcija, intervju, predstavitev strokovnega besedila, opis predmeta, osebe, dogajanja, dejanja, orodij ipd., petje (narodna in pop glasba), igranje vlog.	spraševanje, odgovarjanje, intervju, pogovor po telefonu, opisovanje, poročanje, izražanje mnenja, utemeljevanje mnenja, izmenjava informacij, reševanje problemov, petje, deklamacije, igranje.

3.4. RAZVIJANJE PISNE SPOSOBNOSTI

Dijaki naj bi med učnim procesom pridobili znanja za oblikovanje preprostih pisnih besedil z ustrezno koherenco in za primerno razvijanje določene teme.

PISNE SPOSOBNOSTI	BESEDILA	DEJAVNOSTI
Dijaki:
pravilno črkujejo besede in uporabljajo ločila, izpolnjujejo, dopolnjujejo, oblikujejo preprosta besedila v zvrsti glede na namen; posredujejo podatke/navodila v zvezi s strokovnimi vsebinami, ustvarjalno pišejo o svojih izkušnjah, vtisih v delovnem okolju.	zapiski, dialogi, dnevnik, intervju, čestitka, telegram, osebno pismo, uradno pismo, prošnja, zahvala, pritožba, ponudba, vprašalniki, navodila, obvestila, recepti, pošta, faks, spisi, referati, miselni vzorci, krajše pesmi, življenjepis.	odgovori na vprašanja, pisanje stavkov, odstavkov, spisa, pisanje referata, dnevnika, izpolnjevanje obrazcev, preglednic, vprašalnikov, dialogi v vsakdanjem življenju (z namišljeno osebo, s pomočjo slikovnega gradiva), pisanje življenjepisa, pisanje ustvarjalnih besedil.

4. STANDARDI ZNANJA

Za dosego minimalnega standarda znanja nemščine ob koncu tehniško - strokovnega izobraževanja naj bi dijaki ob že navedenih ciljih po posameznih jezikovnih sposobnostih pokazali določena znanja, ki se uresničujejo glede na etapne cilje v posameznih vsebinah po določenih letnikih.

V okviru standardov znanj tehniškega in strokovnega izobraževanja so opredeljene naslednje dimenzije:

učne vsebine,

komunikacijske funkcije,

slovnične strukture.

Cilji izhajajo iz življenjsko praktičnih in poklicno naravnanih tem. Obračajo se k odraščajočemu mladostniku, njegovi osebnosti, šolskim in izvenšolskim interesom. Upoštevamo tudi ostala področja izobraževanja in po možnosti izpeljemo interdisciplinarni pouk.

Ne moremo se odpovedati sistematični predstavitvi učnih ciljev in učnih vsebin. Naslovnik namreč mora vedeti, katere učne cilje in v kakšnem zaporedju (upoštevajoč razvoj osebnostne, socialne in poklicne sposobnosti) jih morajo doseči dijaki. Taka prestavitev predstavlja urejen modulni sistem, iz katerega učitelj na osnovi svojega načrtovanja in oblikovanja pouka poišče ustrezne “gradbene elemente”, ki jih ponudi dijakom.

Razvoj osebne, socialne in poklicne sposobnosti:

JAZ - JAZ IN MOJA OKOLICA - KVALITETA ŽIVLJENJA - VSAK ZAČETEK JE TEŽAK

Preglednice, ki sledijo, predstavljajo učne vsebine, teme, komunikacijske funkcije in slovnične strukture, ki se uresničujejo po posameznih letnikih. Časovno razporeditev obravnave posameznih tem in slovničnih struktur naredi učitelj glede na ocenjeno možno dinamiko dela v posameznem razredu.

 

1. LETNIK

JAZ

2. LETNIK

JAZ IN MOJA OKOLICA

3. LETNIK

VSAK ZAČETEK JE TEŽAK

5. OKVIRNI SEZNAM LITERATURE IN DRUGIH VIROV ZA UČITELJE

6.1. SPLOŠNA PRIPOROČILA

Sodobni pouk nemškega jezika mora biti načrtovan tako, da je osredinjen na dijake in na proces učenja. Sistematično mora razvijati trajne jezikovne sposobnosti in voditi k samostojnemu učenju. To pa je možno le, če učitelji nenehno spodbujajo dijake k sodelovanju in jim dajejo možnost, da razmišljajo tudi o tem, kako so znanje usvojili oz. se nečesa naučili. Da se to lahko uresničuje, morajo dijaki poznati predpisane cilje, zavedati se morajo svojih lastnih ciljev in ob pomoči učitelja najti svoje lastne učne strategije.

Metodična priporočila za takšen pouk skušajo povezati spoznanja iz teorije s prakso ter želijo biti dovolj splošna, dinamična in nedogmatična, da bodo učiteljem v pomoč, hkrati pa njihove ustvarjalnosti ne bodo omejevala.

Dijaki morajo imeti veliko možnosti za tvorno sodelovanje. Zato naj učitelji izbirajo takšne aktivnosti, ki dopuščajo delo v dvojicah ali skupinah, saj sodelovalni pristop, prevzemanje in igranje vlog spodbujajo ustvarjalnost in omogočajo dijakom, da si pridobijo samozavest, ki je potrebna za samostojno izražanje mnenja. Dijaki so bolj pripravljeni deliti mnenja s sošolci kakor z učitelji, v skupini se delo razdeli in zaradi skupne odgovornosti posamezniki raje ugibajo pomen posameznih besed ali struktur, v delo vlagajo več truda, zato je tudi njihov odziv bogatejši in na ta način razvijajo poglobljeno jezikovno zavest.

Dejavnosti pri pouku morajo biti čim bolj raznovrstne, kajti le tako lahko dijake motiviramo in jim hkrati dajemo možnost za razvijanje različnih sposobnosti in spretnosti. Priporoča se vizualno avditivno kinestetični pristop, ki upošteva različne tipe dijakov in na ta način pospešuje učenje.

Pri jeziku stroke naj aktivnosti izhajajo iz konkretnih potreb znanja tujega jezika v specifičnih situacijah posamezne stroke, z jasno opredeljenimi cilji v navodilih, ki naj pomenijo za dijake izziv in jih motivirajo. Naloge naj bodo zastavljene tako, da dijaki pri reševanju povezujejo svoje znanje jezika in znanje stroke in napredujejo na obeh področjih.

Ker je osnovni pomen jezika njegova komunikacijska funkcija, naj učitelji uporabljajo metode, ki omogočajo motivacijo za praktično uporabo jezika. Priporočamo pozitivno motivacijo, ki spodbuja lastne napore in izogibanje negativni kritiki, ki zavira komunikacijo. Popravki naj bodo spodbudni in temeljito razloženi. Učitelji naj bodo strpni do napak, ki niso ključne za razumevanje sporočila.

Pouk naj bo organiziran s čim več sodobnimi pripomočki za celostno usvajanje jezika: z avdio in video gradivom, računalniško programsko opremo ter bogatim slikovnim gradivom za nazoren prikaz določene tematike in spodbujanje pomnjenja.

Poučevanje slovničnih struktur naj ne bo učiteljevo osrednje opravilo, ampak naj ima podporno vlogo pri praktični komunikaciji znotraj vseh štirih jezikovnih zmožnosti oz. spretnosti.

Uvajanje slovničnih struktur naj bo postopno, njihovo utrjevanje pa naj poteka s smiselnimi vajami v realističnem (tudi strokovnem) kontekstu. Dijaki morajo v njih prepoznati sredstvo, s katerim lahko v tujem jeziku tvorijo smiselne stavke. Seveda pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da je za nekatere slovnične posebnosti dovolj, da jih le prepoznajo, druge pa morajo obvladati popolnoma. To pomeni tudi poznavanje pravil za uporabo, ki pa ga dijaki usvojijo preko številnih smiselnih primerov.

Pomen in rabo slovničnih struktur in komunikacijskih vzorcev si bodo dijaki bolje zapomnili, če jih bodo učitelji opozorili na vzporednost oziroma kontraste njihove rabe v maternem in nemškem jeziku.

Učitelji naj pri razlagi upoštevajo postopnost uvajanja ciljnega jezika. Predvsem je to pomembno pri razlagi slovničnih struktur in pravil, kjer na začetni stopnji učenja nemškega jezika učitelji lahko tam, kjer presodijo, da je to potrebno za razumevanje, uporabijo materni jezik.

Poučevanje novega besedišča naj izhaja vedno iz že znanega sobesedila, saj bodo tako dijaki lažje sami ugotovili pomen z ugibanjem in si nove besede tudi bolje zapomnili.

Besedni zaklad si pridobivajo na različne načine, veča pa se predvsem s pravilnim branjem in ob uporabi ustreznih interpretacijskih strategij (sklepanje o pomenu na osnovi sobesedila, analogije, uporaba različnih tehnik branja, poznavanje in obvladovanje dela s slovarji, slovnicami in priročniki, ...). Za utrjevanje novega besedišča so izredno uporabne jezikovne igre, ki potekajo v smiselnih situacijah. Za doseganje učnih ciljev si vsak učitelj izbere svojo pravo pot, vendar je pomembno, da vedno uskladimo to, kar poučujemo z načinom, kako to počnemo.

V okviru učnega procesa razvijamo pri dijakih štiri osnovne spretnosti: slušno in bralno razumevanje ter pisno in ustno sporočanje, ki so med seboj tesno povezane.

6.2. POSLUŠANJE

Z vajami za slušno razumevanje pri dijakih razvijamo sposobnost razumevanja naravnega govora v tujem jeziku tako pri medosebni komunikaciji kot tudi pri samem poslušanju pri nerecipročni situaciji, kjer poslušalec ne more vplivati na potek pogovora. Zato se morajo seznanjati z izvirnimi besedili, ki jih spremljajo sistematično načrtovane vaje.

Na začetku učenja naj bodo besedila krajša, jezikovno in kognitivno ustrezna stopnji dijakov, hitrost govora naj ne bo prehitra, z ne preveč govorci ali različnimi naglasi. Poslušanje lahko tudi večkrat ponovimo.

Pred poslušanjem besedila dijake pripravimo za uspešno sprejemanje vsebine v nemščini z določenimi dejavnostmi.

6.2.1. Dejavnosti pred poslušanjem:

6.2.2. Dejavnosti med poslušanjem:

6.2.3. Dejavnosti po poslušanju besedila

Dijaki naj se na predstavljeno besedilo ustvarjalno odzivajo, izražajo svoja stališča in občutja, povezujejo vsebino besedila z lastnimi izkušnjami, hkrati preverjajo razumevanje. Pri tem naj učitelj uporabi čim več smiselnih in raznolikih vaj kot npr.:

6.3. GOVOR

Razvijanju govornih spretnosti je potrebno posvečati na vseh ravneh učenja jezika posebno pozornost. Z ustrezno izbranimi vajami razvijamo pri dijakih pravilno in učinkovito uporabo jezikovnega znanja, razvijamo samozaupanje in zanimanje za jezik.

Pomembno je, da poznamo razvoj kognitivnih procesov pri dijakih in tako upoštevamo številne napore, ki jih morajo včasih vložiti v povedano sporočilo v tujem jeziku. Na začetku učenja si ne smemo zastavljati previsokih ciljev, kajti če pokažemo zmernost ob doseženih rezultatih, dopuščamo tudi napake in jih sprejmemo kot sestavni del procesa pri usvajanju jezika. Ta proces je lahko dolgotrajen, posebno če dijak nima v življenjskem okolju veliko priložnosti za pogovor v nemščini.

Pri pouku izvajamo dejavnosti, ki spodbujajo željo po pogovoru v tujem jeziku. Dijaki se pogovarjajo med seboj, izmenjujejo mnenja o stvareh in situacijah, o katerih so predhodno razmišljali, igrajo vloge. Namen razgovora naj bo smiseln in naj pripelje dijake do realnega zaključka, v katerem oblikujejo svoja stališča. Pri tem jih moramo spodbujati v tvornem sodelovanju, ki temelji na logičnem razmišljanju.

Pri razgovorih in razpravah naj sodeluje čim več dijakov, ki imajo možnost kar največ povedati.

Zato je priporočljivo organizirati pouk tako, da delo večkrat poteka v dvojicah ali skupinah.

Pri tem je seveda pomembna tudi dobra priprava na delo, s katero lahko preprečimo težave z disciplino in premostimo razlike v znanju in sposobnostih posameznikov.

Pomembno je tudi prilagajanje govorni situaciji in sogovorcu, kar pomeni izbiro ustreznih jezikovnih sredstev (pogovor z vrstnikom, odraslo osebo, telefonski pogovor...).

S pomočjo različnih komunikacijskih strategij, ki jih dijaki poznajo iz materinščine, lahko premostijo tudi težave pri komunikaciji v nemščini (uporaba mašil, parafraziranje, ponavljanje, nadomeščanje z opisom, pomagajo si lahko z gestami, mimiko, ...).

 

6.3.1. Priprave na govorno dejavnost naj vsebujejo:

6.3.2.   Interakcijske dejavnosti (delo v dvojicah, skupinah)

Pri vodenju teh dejavnosti:

Najpogostejše oblike interakcijskih dejavnosti so:

igranje vlog:

Igralne dejavnosti spodbujajo k opazovanju, primerjanju, usklajevanju, pomagajo oblikovati predstavo o prostoru in času, usmerjajo v razmišljanje in ustvarjalno izražanje. Tukaj lahko uporabimo najenostavnejša govorna dejanja (pozdravljanje, predstavljanje, opisovanje) ali pa izberemo igre dopolnjevanja in zbiranja, kjer si dijaki širijo določeno semantično polje (telefon). Igre vlog so lahko zelo zahtevne dejavnosti, ki se odvijajo nepredvidljivo, saj dijaki marsikdaj uporabijo popolnoma nove rešitve, kar pa vodi k še večji ustvarjalnosti.

izražanje čustev in lastnega mnenja,

projektno delo.

Ne glede na to, za kakšno dejavnost se bomo pri razvijanju in urjenju govorne spretnosti odločili, morajo dijaki poznati namen vaje, ki se pokaže v končnem ovrednotenem rezultatu.

6.4.   BRANJE

Z vajami bralnega razumevanja usposabljamo dijake, da lahko nova ali neznana izvirna besedila berejo z ustrezno hitrostjo in jih glede na njihov pomen tudi ustrezno razumejo.

Učiteljeva naloga je posredovati različne bralne strategije, ki jih dijaki izbirajo na osnovi načrtovanega cilja: prebrati posamezne sklope in združiti v smiselno celoto, izluščiti globalno sporočilo, razumeti podrobnosti, poiskati v določenih delih besedila specifične podatke, preleteti besedilo, interpretirati besedilo.

Pri izbiri besedil upoštevamo razvojno stopnjo in interese dijakov samih, saj jih lahko le z raznolikimi in zanimivimi besedili pritegnemo, da bodo radi brali. Razen užitkov pa branje nudi tudi številne možnosti za pridobivanje podatkov, za spoznavanje novega besedišča in slovničnih struktur v smiselnih situacijah.

Delo z besedilom lahko razdelimo v tri kategorije: dejavnosti pred branjem, med branjem in po branju.

 

6.4.1.   Dejavnosti pred branjem besedila

6.4.2.   Dejavnosti med branjem

Dijaki morajo prepoznati vrsto besedila, ugotoviti, komu je namenjeno, izluščiti glavne ideje, povzeti bistvo in spoznati, v kakšnem tonu je napisano. Med branjem lahko pozornost usmerimo na besedišče, na jezikovne funkcije, na slovnične strukture, kohezivna sredstva, na različne načine, s katerimi se pisec obrača na neko osebo, na ugotavljanje smiselne povezanosti besedila.

Ob branju dijake navajamo na vzporedne aktivnosti:

6.4.3.   Dejavnosti po branju

Te dejavnosti so namenjene predvsem preverjanju razumevanja prebranega besedila:

Dijakom moramo omogočiti, da si ustvarijo svoje lastne interpretacije, da svoja mnenja, čustva in izkušnje uporabijo in povežejo z besedilom v raznolikih dejavnostih in da svoja spoznanja posredujejo in utemeljujejo ter jih primerjajo z drugimi.

6.5. PISANJE

Dijaki ne pišejo besedil samo zato, da učitelji lahko popravljajo njihove napake. Dobro zastavljena pisna naloga ni samo dobra vaja za učenje jezika, temveč spodbuda, da lahko svoje predstave, izkušnje, občutke opišejo na oseben in ustvarjalen način.

V začetnih fazah se vaje za pisanje besedil navezujejo večinoma na govorne vaje z določeno vsebino. Kasneje pa se lahko osredotočijo na kompleksnejše besedilne zvrsti, kjer se naučijo, kako svoje ideje in misli jasno in logično napisati in kako posamezne stavke povezati v smiselno celoto. Ker je pisanje mnogo zahtevnejše od govora, saj ne prenese napak, ki so pri govorjenju dopustne, mora imeti pisec dovolj časa, da dobro premisli ter svoje osnutke preoblikuje in dovrši.

 

6.5.1. Vodenje pisnih dejavnosti

6.5.2.   Ustvarjalno pisanje

Iz postopnega uvajanja vodenih dejavnosti preidemo na prosto in kreativno ustvarjanje.

To vajo začnemo s pisanjem v skupinah, kjer se delo in odgovornost porazdelita, in kasneje, ko dijaki spoznajo zakonitosti pisanja, vodi do primerno napisanega spisa.

Vendar obstaja tudi možnost, da dijaki vajo začnejo z ustvarjalnim pisanjem, kjer v začetnih fazah pač uporabijo razpoložljiva jezikovna sredstva. Svoja besedila lahko kasneje primerjajo z vzorčnim besedilom, z besedili ostalih dijakov, jih spreminjajo glede na pripombe sošolcev ali popravijo.

V končni fazi je potrebno besedila seveda urediti, to pa ne pomeni popraviti samo slovnične napake, temveč urediti tudi vsebino in strukturo besedila.

Pisanje je tukaj proces, pri katerem dijaki z besedilom eksperimentirajo, medtem ko razmišljajo, načrtujejo, se pogovarjajo o vsebini. Napake so na tej stopnji nujen del učnega procesa in seveda tudi znamenje napredka pri učenju jezika. Zato je primerno, da uvajamo ustvarjalno pisanje s krajšimi besedili ali pesmimi, ki lahko glede na posamezne faze razvoja predstavljajo izredno motivacijo za pisanje.

 

7. PREVERJANJE IN OCENJEVANJE ZNANJA

Učitelj mora neprestano iskati nove, boljše načine preverjanja in upoštevati standarde znanj, ki so predvideni v Predmetnem katalogu. Z dobro premišljenim načinom preverjanja znanja in ustreznimi kriteriji se učitelj lahko izogne spornosti ocenjevanja.

Preverjanje in ocenjevanje ima tudi pedagoško funkcijo. Ocena naj upošteva tudi individualni razvoj dijakov in naj bo na ta način tudi odraz njihovega osebnega napredka.

Pomembno je tudi, da ima dijak na voljo čim več različnih načinov preverjanja, da se bo lahko izkazal predvsem v tistih načinih, ki mu najbolj ustrezajo in bo imel tako možnost pokazati čim več znanja.

Vprašanja za pisno in ustno preverjanje mora učitelj sestaviti tako, da v enakomernem obsegu preverja vse štiri sposobnosti.

Pri ocenjevanju smo pozorni na naslednja težišča:

Predlagamo vsaj trikratno ustno ocenjevanje in tri šolske naloge v šolskem letu.

7.1. OCENJEVANJE SODELOVANJA PRI POUKU

Ocenjevanje sodelovanja pri pouku mora imeti posebno mesto v celotnem sistemu preverjanja in ocenjevanja. To ocenjevanje je edini način preverjanja sprotnega dela, pozitivnega in negativnega odnosa do predmeta, delovnih navad in vloženega truda.

Oblike sodelovanja pri pouku so različni govorni, pisni in praktični prispevki dijakov:

7.2.   PISNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

S pisno nalogo preverjamo in ocenjujemo snov, ki so jo dijaki usvojili v enem ocenjevalnem obdobju. Dijaki morajo biti v naprej seznanjeni s snovjo, ki se bo preverjala v pisni nalogi, prav tako mora učitelj izbirati tip nalog, ki je dijakom znan.

Izbiramo med naslednjimi tipi nalog:

Učitelj naj ob teh oblikah vedno išče druge možnosti in spremlja metodične novosti na tem področju.

Za dijake, ki bodo opravljali poklicno maturo iz nemščine, naj bodo pisne naloge sestavljene tako, da dijake postopno pripeljejo do poklicne mature. To je še zlasti pomembno v 3. in 4. letniku, ko naj učitelj izbira med tistimi tipi pisnega preverjanja, ki so predvideni v veljavnem Predmetnem katalogu.

7.3.   USTNO PREVERJANJE IN OCENJEVANJE

V vsakem ocenjevalnem obdobju naj bi učitelj dijake tudi ustno preveril, saj je to za dijake in učitelja pomembna informacija o napredovanju pri govornem sporočanju.

Možno je tudi skupinsko preverjanje, pri katerem sodelujeta dva ali več dijakov. Dijaka oziroma dijaki so postavljeni v določeno situacijo oz. pred določen problem, o katerem se morajo pogovarjati in ga rešiti. Pri tem so omejeni na določen čas (10 do 20 minut), situacija ali problem pa izhaja iz predelanih tematskih sklopov. Učitelj, ki je zgolj opazovalec in ocenjevalec, lahko tako nemoteno ocenjuje:

Po šolski in kontrolni nalogi morajo dijaki napisati popravo.

7.4.   DIAGNOSTIČNI TEST

Cilj tega testa je dobiti informacije o jezikovnem nivoju, ki ga ima dijak pred začetkom jezikovnega pouka v določeni ciljni skupini (npr. na začetku 1. letnika, na začetku 2. letnika ipd.).

8. MEDPREDMETNE POVEZAVE

Z različnimi vsebinami pri pouku nemščine pripravljamo dijake na kakovostno življenje in vseživljenjsko učenje. Za to niso nujne samo povezave teorije s prakso, temveč tudi medpredmetne povezave, ki se kažejo predvsem pri navezovanju na druge tuje jezike in slovenščino (primerjava jezikovnih sistemov, sprazumevalna sposobnost, določene slovnične kategorije, skladnja, besedotvorje, terminologija ipd.)

Že usvojeno teoretično jezikovno znanje pri slovenščini lahko olajša razumevanje nekaterih slovničnih kategorij pri pouku nemščine.

Pri določenih vsebinah, ki jih obravnavamo pri pouku nemščine, lahko ugotovimo povezanost s poukom geografije, zgodovine in umetnosti. Z njihovo pomočjo bodo dijaki usvojili ustrezna znanja o družbi, drugačnih načinih razmišljanja, drugačnih navadah in si tako pridobili celostno podobo dežel/e, katerih / katere jezik se učijo. Na ta način bomo posegli nad medpredmetne povezave in poudarili tudi človeške vrednote kot so strpnost do drugačnosti, mirovna vzgoja ipd.

Sodobni pouk nemščine je povezan prav tako z znanjem o informacijskih tehnologijah, ki ga dijaki pridobijo pri pouku računalništva in informatike.

Preko kompenzacijskih strategij dijaki usvojijo osnovna znanja o tem, kako priti do novih podatkov, ki jih potrebujejo za pripravo raziskovalnih in seminarskih nalog, referatov, govornih vaj ipd. Za uresničitev le-teh lahko dijaki uporabljajo knjižnična znanja.

Pri pouku nemščine poteka skozi določene učne vsebine okoljska vzgoja, ki se vsebinsko navezuje na naravoslovne predmete kot so fizika in kemija.

S pomočjo novih spoznanj s področja psiholingvistike lahko v alternativnih pristopih pri pouku nemščine (kinestetika - gibanje - sproščanje) najdemo tudi povezave s športno vzgojo.

Pouk nemškega jezika se povezuje s strokovnimi predmeti v smislu usvajanja strokovne terminologije.

Večja povezanost med predmeti ne pomeni samo učinkovitejšega učenja in pridobivanja znanja, temveč lahko predstavlja tudi za učitelja lažje in bolj učinkovito poučevanje. Za medpredmetno usklajevanje lahko v določeni meri poskrbi letni delovni načrt, predvsem pa učitelji z dogovarjanjem.

Celovitost znanja ne dosegamo le z medpredmetnimi povezavami, temveč tudi s poglabljanjem medkulturnih odnosov, kar lahko uresničujemo tudi s strokovnimi ekskurzijami in izmenjavami dijakov.

9. BIBLIOGRAFIJA

Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana, 1995. Ministrstvo za šolstvo in šport.

Izhodišča kurikularne prenove v Republiki Sloveniji. Ljubljana, 1996. Ministrstvo za šolstvo in šport.

R. Kroflič: Procesno razvojna strategija načrtovanja kurikuluma. V: Sodobna pedagogika, let. 44, št.9-10. Ljubljana, 1993. 473-487.

R. Stehle: Katwijker Empfehlungen zur Curriculumentwicklung. In: Begegnungen 2, 1993

J. Skela: Razmisleki o prenovi vzgojno - izobraževalnega procesa za osnovno šolo. Ljubljana, 1996.

 D. Piciga: Spremenjeni cilji izobraževanja in kognitivna psihologija. Referat s predavanj. Ljubljana, 1997.

 K: Bakračevič: Značilnosti kognitivnega razvoja v obdobju adolescence. Referat s predavanj. Ljubljana, 1997.

Amini, B.A. - Künzli, R.: Didaktische Modelle und Unterrichtsplanung, Weinheim, München, Juventa Verlag, 1991

Gardner, H.: Razsežnosti uma. Teorija o več inteligencah, Ljubljana, Tangram, 1995

Ackermann, R.: Kreativ lehren und lernen, Offenbach, Gabal, 1995

Metzig, W. - Schuster, M.: Lernen zu Lernen (Lernstrategien), Berlin, Heidelberg, Springer, 1993

Muster-Čenčur, N.: Nemška slovnica po naše, Ljubljana, CZ, 1995

Strauss, D.: Didaktik und Methodik / Deutsch als Fremdsprache, Berlin, München, Wien Langenscheidt, 1988

Tomič, A.: Izbrana poglavja iz didaktike, Ljubljana, FF, 1997

Kommunikation im Deutschunterricht, Svet Evrope